Listek v povesti. Iz tega tehtovitega vzroka obsojamo povesti vsebino, ker »očetovega mačka« nam ni smeti priporočati nikomur v posnemanje. Jezik ni črvivega oreha vreden. V povestici nahajaš oblike: nevoljm, zadovoljm, miiM/ti, posi/uje, popok« (nam. popoln), tu/enje, nekdo od njija (!), in še mnogo takih, katere nam pričajo, da je povestico pisal okreten in malovesten pisatelj. Kamo li pisatelj! Pravi pravcati šušmar v slovenščini! Pisatelj piše: »grem ga iskaft'«, »nepopis^V« ko je že zdavnaj dognano, kaj je prav. Namesto: »nepopis^iV« pišemo: nepopist'«, was sich nicht beschreiben lasst; »nepopisljiv znači: kdor ne more popisati. O tej stvari je že davno dokaj iasno pisal pokojni Levstik, žal, kakor se kaže, zaman. V povestici beremo celo" stavek: »ko pa se u/nrjoč še enkrat ozre proti nebu« (nam. umirajoč, ker tedaj, kadar kdo umrje, ne more več gledati k nebu). Popolnoma je zmešal pisatelj nekatere besede, pišoč: »Premdci ako bi se prepričali z lastnimi očmi«. Jeziku vžšči Slovenec bi rekel: »Četudi bi se uverili s svojimi očmi',« ali: »na svoje oči«. Pisatelju rabi tudi brez vsakeršne potrebe tuja beseda: »kaša«, kakor bi ne imeli lčpe svoje domače blagajnice; takisto piše: »obe-no!« po nemški »O weh«, in mnogo jednakih — recimo odkritosrčno, nepotrebnih izrazov, katerih vseh ne navajamo, akoprem vsi glasno vpijejo, kako ubogo malo je slovenščini včšč malomarni pisatelj. Dalje nemčuje v stavkih: »Kaj li hoče z njegovimi besedami« (nam. »svojimi«.). Seveda nemški »sein« prelaga malone dosledno z našim zaimkom: njegov. Tako še n. pr.: »dovelj me je že žalil z njegovim (t. j. svojim) očitanjem«, itd. Vedno še straši v slovenščini iz nemščine utihotapljeni izraz: »za božjo voljo«, ki je takov, da je strah in da se ga sramuj vsakdo, komur še rabi! Ako res le že ni drugače, pišimo vsaj : »za Bdga« ali kaj takšnega, ker to je pravilno in takisto tudi govore" in pišd Srbi in Hrvati. Ne pačimo si jezika še bolj, nego nam je že spačen ! Namesto »zamoči« (vermogen) pišimo samo in vselej »moči«, ker je to dovolj. Tudi še dokaj drugih hib ima silno površno sestavljena in samo na gmotni dobiček gospoda založnika preračunjena knjižica, toda, mnogokaj bi nam bilo ponavljati, ali knjižica sama, kakor smo rekli, tega ni vredna ni po vsebini ni radi jezika. O slovenskem zlogu se pisatelju do danes niti sanjalo ni. A. Trstenjak Spisje. Priredil P. Miklavec, ,,Narodne biblioteke" Krajčeve 24. snopič. Natisnil in založil J. Krajec v Novomestu (Quousque tandem !) 1886, 12, 67 stranij." — V ,,Spisji" je jedenajstdro povestic, in sicer deset krajših in jedna daljša. Odkod jih je vzel pisatelj in ,,priredil", tega nam ni v knjižici povedal, četudi je to prva dolžnost pisateljeva. Kako naj si mislimo ta obični ,,priredil"? Ta pojem je tako dolg in širok, da tiči v njem lehko deset in še več pisateljev. Ali bi ne bilo bolje, da je pisatelj rekel: to sem preložil iz poljščine (n. pr. , Janka muzikanta"), to iz nemščine, a to zopet iz katerega drugega jezika? Tako bi olajšal delo literarnemu zgodovinarju in sam bi pač storil to, kar je storiti dolžan. Toda nekateri pisatelji, zlasti dni, ki naznanjajo svetu, da prelagajo iz raznih „slovanskih" jezikov, tako so oprezni, da ne ovajajo radi sami svojih virov, in sicer zato ne, ker slovanskih jezikov ne znajo in navadno prelagajo iz — nemščine ! Tako se je pripetilo tudi g. Miklavcu. Vzel je nemške knjige in nemške prevode ter je tako slovenil. Odprimo knjižico na kateri koli strani hočemo, povsod vidimo nemško skladnjo in nemško stilistiko, in vsega tega v tolikem izobilji ter v takšnem duhu, kakeršen je samo v nemškem jeziku. In kaj ima pisatelj od tega! Nič. Sam se ovaja pred svetom, knjižica kaže za njim in mu glasno očita: zakaj si me tako popačil in me tako spačeno poslal v svet! Slovenci hočejo tečne slovenske hrane. .Toda danes je že tako, vsakdo hoče biti ,,pisatelj", bodi in živi na Krasu ali na Pohorji, četudi nima nobene zmožnosti v to. Vsakdo misli, ako spleteniči nekoliko vrstic, da bode potem takoj prišlo na Kras ali na Pohorje »Slovensko pisateljsko društvo« iz Ljubljane in mu v hišo vzidalo spo- 377 378 Listek. minsko ploščo ! Da tako raso" nepozvani pisatelji, temu je tudi pač mnogo krivo to, ker še nimamo primerno urejenega, slovenskega založništva in pisateljstva. Govorimo jasneje. Krivo je, ker slovenski založuiki nimajo toliko sposobnosti, da bi mogli izbirati rokopise in jih presojati. In tako se lehko prigodi, da založnik kupi slab rokopis, ako ga le ceneno dobi'. Vsak založnik pri nas bi moral imeti sposobnega pisatelja, kateremu bi izročal rokopise v presojo, da mu o njih svetuje. Le tako bi mogli dobivati boljših knjig za prosti ndrod, le tako bi mogli preprečiti književno povddenj, ki nam popjavlja in mori vse zale cvetke na književnem polji, katere so nam usadili trudoljubni in brižni pozvani pisatelji naši. Kadarkoli nam je torej ocenjati takšnih pisateljev proizvode, tedaj je tudi čisto umčvno, da moramo pisatelja opozarjati na najnavaduejše nedostatke, in še ne ve"mo, ali s tem kaj koristimo; kajti naša ocena podaje mu premalo šole. Podaje mu sicer naukov, vender pomisliti je treba, da vse te nauke nahaja v knjigah, v slovnicah, in zato bi pač bilo najbolje, da taki pisatelji vzemo slovnico v roke in da se uče. Ako tega ne storž, potem je zaman ves naš trud. in šola naša. Toda tudi slovnica daje premalo šole; pisatelju je posezati še po drugih pomočkih, po občni književnosti. Oglejmo si torej našega pisatelja jezik! Piše: ,,k tlam", ,,go/zd" in ,,gozd", ,,na temu svetu", ,,pri njem?/', ,,v ov?m blesku", „v cek'm dvoru", ,,fant6'kov", in še mnogo takih oblik. V ,,Spisji" nahajaš takisto oblike: „«n", ,,čzmu", s ,,ps«m" (groza!) pisatelj ne razlikuje niti predloga ,,z" od ,,s"; zdaj piše ,,ta<:ega", zdaj ,,takega"; zdaj ,,v rod", zdaj ,,v ro/H" itd., torej ne poznaje nikakeršne jednote in doslednosti, ki sta glavni uvet v književnem jeziku. Človek bi lehko mislil, da so to takozvane ,,tiskarske" napake, ki jih nekateri pisatelji preradi zapisujo na rovaš stavcem in tiskarjem ; ali ako jih nahajamo pogostoma in po mnoga mesta, potem nam je vender smeti pograjati za-nikarnega pisatelja. Ko bi le naša graja kaj koristila! Navadno si ž njo nakopavajo sovraštvo ocenjevatelji, nakopava si jo tudi list, na kateri se potem srde" takovi ,,pisatelji". Videli bodemo dalje, da g. Miklavec ne pozna nobene jednote i kar se tiče rabe glagolov. Se danes piše: ,,min«lo" (nam. ,,minilo" ali če hočete ,,mimlo" po kranjskem narečji), ,,prenapol«