Bolezenski dopusti Zaradi tožbe nekc učiteljice proti odloku ministrstva prosvete radi odpusta iz državne službc na osnovi točke 9 § 104. uradniškcga zakona je državni svet razsodil, da osporjeni odlok ne ustreza zakonu iz naslednjih razlogcv: Po točki 9. § 104. uradniškega zakona prestano civilnemu državnemu uslužbencu služba, ee se bre*. starešinove vednosti in dpvolitve po svoji krivdi v desetih dneh ne javi na dolžnost po odmoru, dopustu, premestitvi ali po tem, ko je bil poslan na poslovanje izven kraja službe ali ko je zapustil službo. Tz aktov te tpžbc jc razvidno, da je tožilka obvestila starešino, da je bolna in jc predložila zdravniško spričcvalo, radi česar se ni mogla javiti na dolžnost, a razen tega jc bila po rešenju kraljevske banske uprave br. 37.779/32 pregledana od zdravniške komisije ter priporočena — ko se je dognalo, da jc bolna — za odobrenje bolezcnskega dopusta. Radi tega se v tem primeru na tožilko ne more aplicirati določba točke 9. § 104. uradniškega zakona, ker ni zapustila službe po svoji krivdi in brez znanja predpostavljcnega starešine. Ko je bila tpžilka spoznana za bolno in predlagana za bolezcn.ski dopust, bi se ji dopust rrtpral odobriti in ne bi smela biti odpuščena iz službe, kakor se je tp zgodilo z osporjenim odlokom pp točki 9. § 104. uradniškega zakona. Radi tega je državni svet na osnpvi čl. 17 in 34 zakpna o državnem svetu in upravnih sodiščih s svpjo razspdbo anuliral zgpraj omenjeni odlpk. To razsodbo je izrekel državni svet v Beogradu dne 7. decembra 1932, pod št. 38.413. To načelno rešitev državnega sveta gledc bolezenskih dopustov je treba danes oteti iz zaprašcnih arhivov, da nastopi svpjo bpdrilno pot med naše učiteljstvo. Nismo mislili, da bo to po tako kratkem razdobju še potrebno, toda varali smo se. Podoba je, da naša »dinamična« doba izziva rešitve, da jih v divjem zamahu svojega zgodovinskega kolesa čimprej zopet ppzablja. Dpbro urejene pisarne stanovskih organizacij — čeprav oklevetane — so vendarle nujno potrebne in kakor vse kaže, jih bo treba še izpopolnjevati, nikakor pa ne zatreti kot škodljive razkrojcvalce eloveškega občestva. V zadnjem času se je vpeljala pri nas zelo nehumana praksa, da se nujni bolezenski primeri rcšujejo pp kriteriju upravnih organov in ne po strpkovnjaških zdravniških predlogih. Ni dovolj, da uživamo učitelji med državnimi uslužbenci že itak privilegirano stališče manjše zaščite, da kličemo že leta po ekvivalentnem disciplinskem postopku, ki bi nam zagotovil vsaj iste pravice obrambe, kakršne v obilni meri uživajo celp ljudje, ki pridejo kakorkoli v navzkrižje s kazenskim zakonom, tudi pri bolezenskih dopustih se ie začela uveljavljati proti učiteljstvu takp rigorozna oblika postopanja, da se zaman vprašujemo, pdkod mora izvirati tak kriterij ravno napram tistemu stanu, ki zaradi svojega napornega dela, stavljajočega na njegove Hvce največjc zahteve, polni bolnice in bolniške opazovalnice. Če sploh kdo, moramo prositi mi učitelji v tem pogledu, če že ne blagohotnega, vsaj objektivnega razumevanja in to toliko bolj, ker fungirajo na prosvetnih oddelkih naše uprave ljudje iz učiteljskih vrst, ki so bili premnpgokrat dpdeljeni pisarniškemu delu prav radi tega, ker jim njihovo zrahljano zdravje zaradi prenapornega dela v šplskih učilnicah ni dovpljevalo šc nadaljnjega obstanka na tako ogroženih službenih mestih. In kljub vsemu tako malo razumevanja! Poznamp razloge, ki naj opravičijp to rigproznpst. Prepogostp »bolovanje« — ki baje meji na zlorabijanje zakonskih določil. Tudi če suponiramo tako hptenje, gre po splošnih etičnih zakonih vendarle prednost onemu postopanju, ki rajši spregleda devet in devetdeset prestopkov kot bi enega krivično kaznpval. V naših bolezenskih primerih pa prav gptovo ne gre za tak proporc. Prcdobrp vemp, da taka hptenja ne zrasto do nebes; brižnp je zatp preskrbljeno. Preskrbljeno je po eni strani z dovplj strogimi predpisi glede ugotovitve dejanskega zdravstvenega stanja pri vsakem ppedincu, po drugi strani pa po dovplj žalostnih socialnih razmerah v učiteljskem stanu samem. Našteli bi brez težkoč lahko stotine primerov, ko bi si učitelj moral privpščiti pddiha v svrhp okrepitve svojega zrahljanega zdravja, a ne more in ne sme storiti teaa ker mu njegpve gmptne razmere tega ne dovole. Zaradi prepičlih službenih prejemkov so premnogi učiteljski očetje primorani iskati si postranskih zaslužkov, če hočejp vzdržati svoje družine na taki socialni stopnji, kakršno bi jim moralo zasigurati že samo njihpvo službeno razmerje. Za take očete ppmenja vsako »bolpvanje« poleg pomnoženih izdatkov navadnp tudi skrčenje njihovih rednih prejemkov. Kar velja za družinske pčete izmed učitelj- stva. velja pa tudi za nebroj samskih oseb obojega sppla. ki morajo v današnjih kritičnih časih deliti svojo borno plačo s svojci ii bližnjega in včasih celo oddaljenejšega sorcdstva. Torcj dovolj varnostnih naprav proti vsakršnemu zlorabljanju. Za resnične primere bolezni — in le za te gre — pa prosimo več razumevanja, razumevanja. Za nerazumevanje pa gornjo razsodbo upravncga sveta.