t Štipko Jelenec. Življenjepisna čftica. (Konec.) Zadnji dnevi. Strudila ga je težka hoja. S. Gfegorčič. Koncem maja leta 1912 je moral smrtno bolan v bolnišnico, odkoder je prišel čez dva meseca nekoliko baljši domov. Nosil pa je v sebi že kal smrti, a dasi je slutil, da popolnoma nikoli več ne okreva, je vendar upal, da ta bolezen še ne bo smrtna. Zaradi bolezni je bil najprvo začasno, potem pa meseca avgusta 1913 stalno upokojen. Preselil se je, kakor že prej omenjeno, v Kandijo, da bi dobil tam po viharjih in bojih mirno zatišje, kjer bi lahko brez skrbi, ki so mu bile ves čas najzvestejše spremljevalke, preživel večer syojega burnega življenja. Večkrat je citiral Horacijeve besede: »Beatus, qui procul negotiis ...« Izprehajal se je po lepi novomeški okolici, z njim je hodil njegov ljubljenec, mali črni psiček. Spomladi je cepil drevesa na vrtu ali pa počival v sehci nad Težko vodo. Življenje ga sicer ni razoearalo na prijetno stran, pač pa ravno nasprotno, a njegova trdna volja, bister fazum in kremenit značaj so ga vedno podpirali v smelem vzletu, da lahko po vsej pravici reklamujemo zanj pridevek: moždela! — Bil si je v svesti, da ni zaman preživel svojega življenja. Bil ni le ljudski učitelj, marveč tudi učitelj ljudstva. Koncem junija I9l3 se niu je bolezen zopet poslabšala. Iskal je pomoči povsod; šel je v Ljubljapo, šel za 14 dni na Dunaj na kliniko, kjer so ga zdravili z radijem. Pomoči ni bito več. V upanju, da morda vendarle okreva, je prenašal vse strašne bolečine vdano in junaško. Dne 10. oktobra je legel in ni več vstal. , Dne 26. noverrtbra ob 4. uri zjutraj ie mirno umrl. Pogreba se je udeležilo poleg novomeškega uradništva in mnogoštevilnega odličnega občinstva s c. kr. okrajnim šdlskim nadzornikom čez 20 tovarišev in tovarišic iz bližnje okolice. Izprevod je vodila domača duhovščina, v kapeli na pokopališču pa je prevzel izprevod sam prošt dr. S. Elbert, ki je zopet pokazal svojo naklonjenost napram učiteljstvu in se rajnemu plemenito maščeval, ker sta si: za življenja v c. kr. okrajnem šolskem svetu mnogokrat stala nasproti kot bojevnika in nasprotnika. Tako se je zrušil v prezgodnji grd zopet eden naših močnih stebrov, legelil k večnemu počitku mož, ki so ga zarai njegove pravicoljuhnosti in značajnosti_ pregaujali baš oni, ki naj bi imeli v zakt varstvo pravice in resnice. Počivaj mirno, blagi, dobfi in značajni Štipko! Temni Gorjanci naj čuv« Tvojo gomilo, kakor so čuvale Tvojo bel ponosne Karavanke!