Karel Rakovec
Vera
Kot ta presihajoča večna luč utripi je k Tebi naša krhka vera, požene se kot val drhteč iz duš, doseže Te, omahne in umira.
Žarimo zaupljivo zroči v kruh
in molimo v gore rastoči holmi:
— Verujem vate, Oče, Sin in Duh —,
in spet Tomaži padamo pod dvomi.
Oživi z dihom močnim, Bog, nam vero,
prilij v usahle skledice nam olja,
da plamen bo zaplal v najvišjo mero.
Razpali hladne nas v goreče grme, povzdigni plahe nas v višine strme in verovala bosta um in volja.
Upanje
Steber, ki nosi posvečeni hram, ne stre, ne upogne se pod silnim svodom, a mi nestrpno stresamo si z ram bridkosti, ki so vzele nam svobodo.
Obljubil zvestim si prihodnjo slavo, kot dete varni v Tvojih smo rokah, ki si Telo nam svoje dal v zastavo, in vendar mučita nas greh in strah.
Utrdi upanje nam, vstalo Jagnje,
podpri sesipajočo se zidino,
da bo do Tvoje strašne sodbe stala.
Naj pot upehanih se k Tebi nagne, natri nam rane s svojim težkim vinom in upanje bo naše živa skala.