Stane Bračko
Večne brazde
V  prostor je naših ur drvi demon,
z nevidnim plugom orje meje skrite.
V  nebo prisluhni: kot odmev je monoton. Glej v svojo dalj: čez tvoje misli, v cilje zlite, drvi in reže tam jih strah-demon.
V  njegove brazde lije naša pot.
Zdaj prah dokončnosti v nas tiho pada... že slutimo ga vsepovsod... povsod... in strah nas je, ko naša zemska nada zveni kot zvenk razbitih ilnatih posod.
Od gledanja so težke nam oči.
Preveč smo videli, še več bi zdaj hoteli,
še bi slutili radi kakor prejšnje dni.
V  dnu brazde bomo v strahu onemeli: čez nas bo rezal mejo duh moči...
Po nevihti
V  ulice sili rumena svetloba in se odbija od hišnih zidov. Človek ne more zakriti sledov: zadaj ostaja molčeča tesnoba.
Ves z negotovostjo zrak je napolnjen, v njem tiha slutnja razpeta visi. Svod je okrogel. Od vseh strani bliža počasi se misel o koncu.
Zdaj, še ta hip, se bomo sklonili in bolno uprli v tlak mučen pogled, da nas bo Večni žalil vodomet, ki smo pred njim nevede vsi molili...
V  ulico sili rumena svetloba,
nam je težko, ker še nočemo umreti. Toda če nimamo kam več strmeti, kaj se bojimo stopiti prek groba...?
107