C laus Offe MODERNOST, UTOPIJA IN RACIONALIZACIJA Utopija ničelne opcije modernosti in modernizacija kontormativno-poli-tični kriterij Sociološke znanosti so sc zadnjih 25 let ukvarjale s temo "modernost* v dveh razliCnih kontekstih. Ta konteksta sta med seboj ostro ločena, vendar sc zdi, če sc ozremo v preteklost, da sta hkrati na nek ironičen način povezana. Na eni strani imamo raziskave, ki sc ukvarjajo z modernizacijo /. zgodovinsko-socio-loškcga vidika. Ta raziskovanja sc ukvarjajo s splošnimi, opisnimi in razlagalnimi izsledki o pogojih in motivacijskih silah modernizacije. Analizirajo razvojne poti, ki so jih prehodile predmoderne ali tradicionalne družbe, da hi sc otresle (ali pa tudi danes mogle premagali) značilnih potez togosti, stagnacije in trmoglavosti ter se tako približale demokratično-kapitalističnim industrijskim družbam, ki jih modcrnizacijska teorija vsaj implicitno opisuje kot normativno zaželene. Navkljub vsej empirični natančnosti in metodološki pre-finjenosti pa bi bilo pri analizi raziskav, ki so bile izvedene v Šestdesetih letih, pošteno do njihovih avtorjev, tesno sodelujočih zgodovinarjev in sociologov, Američanov in zahodnih Evropejcev, vsekakor ugotoviti, da so sc osredotočili na eno samo vprašanje, namreč: "V čem so pogoji možnosti, da smo "mi" poslali to, kar smo danes in da bi tudi drugi lahko sledili to pot zahodnjaštva?". V času, ko je bila raziskava o modernizaciji v Šestdesetih letih v polnem razcvctu, so brez vsakršnih zadržkov enačili konceptu "modernizacije" in "pozahodn-jačenja". "Državam v razvoju jc bilo priporočeno, da posnemajo dosežke Zahodnega sveta. Modernizacijo so razlagali kol napredek." (1) V tem pogledu, v kritični obravnavi raziskovanja moderni/acijc, ki v celoti ovrednoti možnosti in perspektive takega tipa raziskav v pozitivnih terminih, Hans Ulrich Wehler svari, daje teorija modernizacije pretesno spojena s povsem določenimi cilji in vrednostnimi podmenami, da sc s svojo navezanostjo na zahodni model opravičuje tudi morebitne napačne razlage ali pa celo absolutizira obstoječe razmere s ponosnim: "dosegli smo". (2) Kontekst, v katerega jc umeščen koncept modernosti v družboslovno-znanstvenem izgrajevanju teorije v drugi polovici sedemdesetih let, jc od prvega povsem različen. V njem perspektive ne oblikuje več samozavestna skrb zahodnih družboslovnih znanosti za "druge', na katere se gladko obrača kot na "zamudnike" (dejansko pa jih poskuša ideološko "vključiti"). Nasprotno, tc dejavnosti potekajo v skeptičnem ozračju skrbi "modernih" družb zase; pozornost namenjajo predvsem natančni samoraziskavi struktur in normativnih premis stabilnosti ter bodočemu razvoju že obstoječih "modernih" družb. Ta perspektiva prihodnosti v družboslovnih znanostih sovpada s celo vrsto zgodovinskih in notranjih discipliniranih okoliščin, med katerimi bom tukaj opozoril samo na nekatere: izkušnje politične in ekonomske krize v sedemdesetih letih; rapiden upad intelektualnega soočenja s pomembnimi tezami klasičnega marksizma; obnovljeno sprejemanje "Dialektike razsvetljenstva" kot tudi vcbcrjan- 16 skc teorije "zahodnega racionalizma" skupaj/ estetskimi družbcno-filozofskimi in sociološkimi simptomi, konjunkturami in prognozami prehoda v "postmoderno stopnjo razvoja zahodne kulture in družbe. V tem premiku perspektiv in kontekstov se mi ne zdi tako zelo ironično to, da so odvrnili pogled od "drugih" oz. od zgodovine k lastnim sodobnim kulturnim in strukturalnim pogojem, ampak prej to, da se situacija "modernih" družb s prav enakimi značilnostmi, za katere je modcmizacijska teorija trdila, da so značilnosti "predmodernih" družb, izkaze kot blokirana, prav tako obremenjena z miti, togostmi in razvojnimi omejitvami. Vsekakor pa "modernost ni več eksklu/ivni cilj, ki naj bi ga želeli posredovati s svojim razvojem drugim, ampak prej negotovo izhodišče za nadaljnji razvoj lastne ("zahodne") družbe. V tem pogledu se zdi, da poskušajo postmodernisti in ncokonscrvativci tekmovati v točnosti svojih obojestraaskih kritik glavnega koncepta modernizacije, se pravi razuma oz. racionalnosti. V nadaljevanju bi želel skicirati posredniški položaj med modcr-noslno evforijo in sodobnim skepticizmom. Želel bi proučiti, kako in zakaj se razlikujejo politični»-moral ne institucije - ki so se razvile v zahodnih družbah in ki jih motivirajo modcrnizacijski procesi - od struktur modernosti in zakaj se strukturam modernosti ne odzivajo (1). Proučiti, zakaj v tem doživetju nezadovoljstva, ki je sedaj osnova skoraj vseh relevantnih razprav, ne moremo najti razloga za to, da bi popolnoma odpravili fundamcntalna spoznanja ali njihovo pozivanje k večji veljavnosti antimodernih moralnih principov (II). In, končno, proučiti, zakaj obstaja - v nasprotju s tem • ustrezna svoboda za nadaljnjo modernizacijo sodobnih struktur - to je za aplikacijo temeljnih načel modernizacije lastnih struktur. Upam. da bom na koncu pokazal, da daje proučevanje in uporaba teh možnosti vpogled v ozadje Številnih sodobnih političnih sporov in njihovih posledic (III). I Kol veliko drugih fundamcntalnih konceptov v družboslovnih znanostih ima tudi pojem modernosti dvojni status, namreč analitičnim normativno politični. Opisuje značilnosti in hkrati vpeljuje dimenzijo vrednotenja, na osnovi katere je moč kritizirati pre- ali anti-moderne ideje ali družbene odnose kot nepopolne, zaostale, nazadnjaške itd. To sočasno empirično in normativno dvojno aplikacijo pojma "modernosti" opravičuje dejstvo, da lahko strukture, ki se razvijajo v modernih družbah, pojmujemo kot realizacijo (čeprav omejeno) normativnih ciljev in revolucionarnih projektov, ki so jih gojile modernizirajoče elite in ideologije v preteklosti. Te snovatcljskc ideje moderne družbe so se v zahodnem svetu izoblikovale konec osemnajstega stoletja in so praktično dozorele v obdobju britanske industrializacije in klasične politične ekonomije, v francoski revoluciji in (kot pravi Marx) v klasični ncmSki filozofiji. Navadno se domneva, da je bila normativna ideja, dominanti filozofski motiv evropskih modernizacijskih procesov (in tistih, ki so izhajali iz Evrope), osvobajanje /Freisetzung/ razuma in subjektivnosti. Od osemnajstega stoletja dalje 17 sc je razvojni proces, ki se je družbeno in intelektualno oplajal z. renesanso, reformacijo in razsvetljenstvom, konkretno politično institucionaliziral, kar hi shematično lahko prikazali v zaporedju: nacionalna drŽava - ustavna država -demokratična država - država blaginje. Vsako od teh razvojnih stopenj lahko označimo kot napredno gibanje, glede na že prej omenjeno normativno razsežnost. Večno vpra&tnje o Širjenju in krčenju meja, ki omejujejo svobodo odločanja in akcijo družbenih akterjev, sc postopno "transformira v smeri ekspanzije možnosti in avtonomije". (3) Nove razsežnosti so očiščene za uporabo subjektivnega razuma akterjev, njihove opcije so narasle in večajo se možnosti tega, kar je moč doseči v akciji. Temu ustreza tudi osvoboditev na tehničnem in ekonomskem področju in povečanje možnosti prostorskih dimenzij (transport in komunikacije), časovnih dimenzij (bančništvo) in napredka v energetski sferi (fizikalno in kemijsko izkoriščanje novih energijskih virov in hitro zmanjšanje deleža človečke in živalske sile v skupni porabi energije). Iz komplementarnega zornega kota bi to lahko opisali kot proces komulativne dcinstitucionalizacijc. kot napredno ncvtrali/acijo fizičnih danosti in tradicionalnih privilegijev, ki so postali politično in filozofsko nevzdržni, kot dejansko metodično diskontinuiteto s preteklostjo. V socioloških pojmih sta to dva procesa, ki drug drugega krepita in katerih scčiSčc je v modernizaciji. En proces predstavlja osamosvajanje akterjev, organizacij in družbenih podsistemov v odnosu do drugih sistemov: proces, ki je v teoretični literaturi enotno dokumentiran s taksnimi koncepti kot so individualizacija, emancipacija, ločitev, avtonomizacija. samouprava, pretrganje itd. (5) Drugi proccs predstavlja usihanje tradicionalnih dolžnosti, rutin, resnic in pričakovanj. Av-lonomizirana akcija postaja neovirana, neomejena, "nenasitna" (kot pravi Marx za kapital) v iskanju in Širjenju njej lastnih vrednot. Prav tako značilna kot ta dvojni proccs ekspanzije možnosti in pojemanjc tradicije so (udi področja akcije, ki sc soočajo z razkrojem konvencionalnega. Ta področja vključujejo Štiri sfere in sicer materialno produkcijo kulturno reprodukcijo, politično participacijo in birokratsko dominacijo. a) MATERIALNA PRODI KC UA Z velikanskim porastom opcij, do katerih prihaja na tem podr ^ju aktivnosti, prihaja tudi do soodvisnosti med prodorom ali ekspanzijo tržnega načela (najprej na blagovni trg, nato na trg delovne sile in kapitala), načelom racionalne organizacije in načeli racionalnih metod dela, povezanih / znanstvenim raziskovanjem in izobraževanjem. Uveljavljanje teh treh načel omogoča vsem družbenim akterjem, ki so vključeni v materialno produkcijo, stalno možnost odločanja, kjer se bo kaj kupovalo ali prodajalo in kaj ho kako proizvedeno. Kajti dolgoročno si nihče v zvezi s tem vpraSanjem ne more dovoliti, da hi preprosto izhajal iz konvcncionalncga in običajnega. 18 b) KULTURNA REPRODUKCIJA Sfera kulturnih norm in vrednot kot tudi veljavnost estetskih kriterijev je enako predmet prodornega nagnjenja k prehodnosti in inovacijam. V modern-izacijskem proccsu postanejo povsem neuporabne tradicionalne monopolne interpretacije ter zahteve po absolutnosti in doktrinarnem nasilju. Podobno postanejo sprejemljive tudi usmcritvcnc norme v znanosti, poklicih, pros-točasovnih dejavnostih, umetnosti, družini, spolnosti, religiji, izobrazbi itd. ter s tem predmet izbora in Časovno nestabilne/premakljive. c) POLITIKA Totalnost tega, "kar se lahko zgodi", s čimer moramo računati in za kar pretekle izkušnje ne zagotavljajo zanesljivih pravil, se prav tako stopnjuje na področju političnih konfliktov.Če v libcralno-demokratičnih političnih sistemih zavzemamo neko stališče ne glede na obliko, vsebino in interese, je to v večji meri stvar izbire in je podvrženo hitrejšim spremembam kot kjerkoli drugje. d) JAVNA UPRAVA Normativno pravo - kije formalno definirano in ločeno od njegovih izvorov v običajnem pravu - in birokracija omogočata v modernih družbah državni eksekutivi, da posega z. množico prepovedi in zapovedi na področje delovanja visoko specifičnih skupin, kar bi si bilo težko zamisliti le stoletje pred tem. Eksplozivno rast možnih področij delovanja državne cksckutivc tukaj vzpodbuja, kot v primerih od a) do c), sistematična aplikacija in selektivna uporaba formaliziranega znanja in informacijske tehnologije, saj omogočata takoj&cn dostop do podatkov znotraj cclotncga sistema. Ne glede na to, kako same po sebi umevno lahko zvenijo te trditve o naraščanju izbire med različnimi družbenimi konteksti, pa so ne samo groba, marveč tudi odkrilo zavajajoča in enostranska podoba realnosti modernih družbenih struktur. Te trditve bom uporabil zgolj kot kontrastno ozadje, ki mi bo omogočilo izpostavili povsem nasprotno ugotovitev: namreč, da so prav moderne družbe tiste, za katere je najbolj značilna visoka stopnja togosti in nefleksibilnosti. Zato, da bi postala ta togost, ki izhaja iz možnosti, in se z njimi povečuje, čimbolj ra/vidna, bi predvsem opozoril na specializacijo in funkcionalno diferenciacijo. S specializacijo razumem v tem primeru razvoj institucij in sredstev komunikacije, ki so prirejeni nalogi ustvarjanja opcij za vsako sfero posebej in ki hkrati posredujejo družbenim akterjem kriterije za razločevanja med nc»vo nastalimi opcijami. Vzemimo za primer samo proccs ločitve "gospodinjstva" od "podjetja" in temu ustrezno tehniko "racionalnega knjigovodstva*. Šele ko je ta metoda dostopna, je mogoče v ekonomskem smislu razumeti in aktivno razširiti meje takšnih možnosti in med njimi racionalno izbirati v jeziku donosnosti kapitala. Znanstveno raziskovanje, birokratska dominacija in poli- 19 t ični, moralni in estetski diskurzi so naslednji primeri specializiranega procesa nenehnega preiskovanja novih področij. Potrebni so posebni mediji in institucije, Ce naj se osredotočimo na Sc neodkrite možnosti in če hočemo usmeriti izbor med njimi glede na kriterije, ki jih zagovarjamo. Nasploh bi lahko rekli, da nenehno Širjenje opcij na prej omenjenih področjih akcije poteka hkrati, -v resnici je posredovano- z izostrovanjem selektivnih filtrov, skozi katere akcija poteka. Zato, da bi lahko izkoristili nove opcije, moramo nc samo dodatno spoznavati področja, marveč biti tudi sposobni za to, da zanemarimo "irelevant-ne" kriterije presoje. Nasprotna stran te ostrcjSe. bolj precizno prečiščene selektivnosti, so tiste značilnosti akcije, ki jih pogosto opredeljujemo kot apatijo, ozkosrčnost, ncskrupuloznost itd. Dejstvo, da sc posameznik odreče "interpretaciji" /"Ausdcutung"/, ozkomiselnost, monomanija in silovita domišljavost, je po Maxu Webru Janusov obraz dlakocepske selektivnosti, k čemur pristavlja z brezupnim palosom: "Specialisti brez duha, senzualisli brez srca: Ta ničnost predstavlja raven civilizacije,(5) kakrSna Se nikoli doslej ni bila dosežena!". Toda očitati družbenim akterjem, da so patološko enostranski in domišljavi, pomeni samo eno od dveh možnih kritik modcrnizacijc; druga se nanaSa na posledice akcije in na družbene razmere, ki so rezultat takega enostranskega tipa akcije. Pomanjkanje razmišljanja o posledicah vodi k problemom reda in koordinacije in ima v glavnem za posledico porajanje anarhije, vzpodbujanje krize, ki spodkopavajo "družbeno toleranco", kije nujna za proces modcrnizacijc. Drugi pomembni faktor je funkcionalna diferenciacija. Ta povzroča zahtevo (v nasprotju s "segmentno diferenciacijo") načelnega sodelovanja vseh akterjev ali vsaj možnosti sodelovanja vseh s specializiranimi sredstvi komunikacije njihovih podsistemov. Potemtakem ni nobene sfere družbeno ekskluzivnih funkcij (Junkerjev - za kariere oficirjev, revežev - za socialne usluge države blaginje, izobražene buržoazijc, ki plačuje davke - za polit ične volitve in obiskovanje opernih premier), namesto lega namreč obstaja tendenca, da bi bil vsak posameznik povezan in bi imel dostop do vseh funkcionalnih sfer, pod pogojem, da se ustrezno podredi visoki selektivni shemi institucij, kriterijem in specialnim komunikacijam. Če sedaj kombiniramo zgoraj opisane značilnosti akcije modernosti (namreč ekspanzijo opcij, specializacijo in funkcionalno diferenciacijo), je rezultat skupek koordinacij in kompatibilnosti. Šele tedaj, ko sc sprostijo tradicionalni pritiski na horizont opcij, s katerimi bi lahko dejansko Sirili te horizonte in ko razvoj in vrednotenje teh opcij ni več privilegij ali ekskluzivna odgovornost sektorskih skupnosti specialistov, ker takSno sektorsko Širjenje opcij tenden-ciozno vključuje "vse* - takrat se poveča razlika med tistimi zahtevami in opcijami, ki so v "lokalni* perspektivi "možne" in tistimi, ki so iz "globalne" perspektive (vseh tistih, ki nc sodelujejo, ampak ki so nazadnje prizadeti) take, da jih je moč tolcrirati, asimilirati in sprejemati. Ni vse, kar je "možno", tudi "hranljivo". Nekdo mora na primer opustiti kratkoročni maksimalni profit ali nekdanjo puritanskost moralne pozicije, ki jo diktira etika prepričanja, ker so 20 take opcije postale neasimilativnc /unzumutbar/ za druge sfere akcije in nesprejemljive glede na nujne, vnaprej vidne posledice za samo/ega akterko/ja. Čim večji kot postane horizont "dejanskih" opcij, tem težje je ugotoviti refleksivne protitendcncc, ki hi zagotovile razumno varnost, da ostaja nikogaršnje lastno dejanje kompatibilno z "bistvenimi* prcmLsami drugih sfer kijih ta akcija prizadeva. To nikakor ne pomeni, daje nujnost take koordinacije enaka za vse strateške akterje vseh podsistemov. Ravno nasprotno: družbeni odnosi sil so v asimetriji s stopnjo, do katere so akterji v različnih podsistemih prisiljeni razmišljati o kompatibilnosti in upoštevati druge. Bilo bi prav gotovo preveč drzno trditi glede na Številne dane politično-ekonomske faktorje in razvojne trende, da v libcralno-demokratičnih državah blaginje zahodnih industrijskih družb takšna asimetrija med investitorji ali zaposlovalci na eni strani in državno eksekutivo na drugi ni obstajala. Ta asimetrija bi se gotovo morala povečati do take stopnje, da bi politični sistemi, o katerih govorimo, dejansko postali države blaginje. Vendar pa morajo biti ne glede na tako asimetrijo vse "moderne" družbe takSne vrste, da so vsi podsistemi pod enakim pritiskom konstantnega vstopanja v odnose z drugimi sferami akcije kot tudi žrtvovanja cksploatacije deleža opcij na njihovih lastnih področjih akcij zato, da bi stabilizirali svoj odnos. Z drugimi besedami: v "modernih" družbah si noben podsistem ne more privoščiti doslednega "lahkomiselnega" obnaSanja in v principu proglasiti supc-riorno avtoritativnost vis-a-vis vsem drugim poljem akcije. Problem je prav v tem. da so rcSitvc taksnih koordinacijskih problemov samo (ex post) dane kot sistemski pogoji kontinuirane eksistence in ne kot (ex ante) motivi za akcijo. To pomeni, da dejansko ni institucije, ki bi lahko proizvajala potrebne motive za koordinacijsko akcijo na oba, zakonit in zanesljiv način ali drugače, ki bi prevzela odgovornost za rešitev te naloge. Čc naivno vztrajamo na ideji, da je "modernizacija" ekvivalent samo 'naraSčanju opcij" in hkrati ne upoštevamo nasprotne ideje, da bi dosegli koordinacijo in kompalibilnost problemov in si tako zagotovili nadaljnji obstoj sistema, se lahko pojavi popačena slika. Nasprotna ideja je, da je neustrezne in nekompatibilne opcije potrebno s prcfiltriranjem nenehno izločati (njihovo Število namroč nar&Sča hkrati s Številom opcij samih). Še več: koordinacija problemov kompatibilnosti naraSča z naSim znanjem o oddaljenih efektih in interfercncah, ki jih delne akcije lahko izzovejo pod pogoji druge, kasnejSc akcije. Več kot je takšnega znanja na razpolago in bolj kot je jasno, da je pomanjkljivo znanje moč pridobiti s (čeprav zamudnim) raziskovalnim delom, tem težje se je izgovarjati na neznanje. Progresivno opravljanje tradicionalnih "prisil" na akcijo, ki sc odvija v modernizacijskem procesu, omogoča potrebo po omeje\"anju (vendar pa si ga institucije ne morejo privoščiti), s pomočjo katerih je lahko zagotovljena kompalibilnost subjektivno izbranih akcij, ki bi siccr vodile v ncstalnost in 'anarhijo". Danes so osnova, konstrukcija in uptAtevanje takSnih "omejitev", ki bi lahko odigrale funkcijo združevanja in asimiliranja cele vrste vzajemno možnih opcij, 21 osrednje teme politične filozofije, ustavnih in politično uporabnih doktrin, prav tako kot empirične politološke znanosti. Presek relevantnih prcmišljanj, ki sc jih bom v nadaljevanju dotaknil, je temu primerno skromen. Predstaviti želim naslednje teze: 1. Osrednji problem modernih družb ni njihova nadaljnja modernizacija, kar pomeni nadaljnje naraščanje opcij, izbiro in možnosti akcije, marveč invencija in zagotavljanje tistih sekundarnih pravil scickcijc, ki kot sintetski princip lahko varujejo koeksistenco in vzdržujejo kompatibilnost različnih horizontov opcij. 2. Takšni modeli "moderne" sinteze so podvrženi dvojnim kriterijem adek-vatnosti. Po eni strani morajo biti "moderni" v smislu, da morajo upoštevati emancipacijskc možnosti racionalne subjektivnosti, po drugi strani pa morajo biti sintetični v smislu, da se izkažejo kotučinkoviti regulatorji k«x>rdinacije in kompatibilnosti. Osrednji poudarek je na kritiki takšnih koncepcij reda, ki dovolijo napako kršenja obeh, prvega in drugega kriterija adekvatnosti. Provizoričcn rezultat teh razmišljanj je, da karakteristike in odločilni kriteriji modernosti ne sestojijo samo iz narasla v akciji razpoložljivih opcij, ampak enako in v nasprotju z ra/umom, v obstoju regulatvnih mehanizmov, ki uravnavajo sclekcijo opcij, ki sc dejansko pojavljajo na ta način, da pripeljejo te opcije v odnos harmonije, vzajemnega prilagojevanja in da druga druge ne uničujejo kot opcijo. Družbeni sistemi bi bili toliko "moderni", kolikor bi privedli do kontroliranih deintegrativnih posledic specializiranih ekspanzij kapacitet na tak način, ki sam ni regresiven in antimoderen, to je, usmerjen proti načelom ekspanzije samih kapacitet. Prav to je tisti problem, ki ga pogosteje zakrijejo kot razložijo take nedoločene formule kot je npr. formula o "liberalni ureditvi" družbe. Obstajajo tri klasične rešitve tega problema reda, ki so povezane s ključnimi besedami "država", "trg" in "skupnost" (ali alternativno s političnimi filozofijami Hobbsa, Locka in Rousscauja). Ta stališča so "klasična" ne samo v smislu, da predstavljajo predvsem 6sto neoporečne in konsistentne elaborate tistih odgovarjajočih fundamcntalni idej, ampak tudi v tem smislu, da danes ne morejo odigrati praktične vloge, ampak so relevantne samo zato, da osvetlijo primere, zakaj/i/ tako. V vseh stališčih drŽave obstaja mnenje, da bi lahko potrebi po regulaciji in mehanizmih, ki bi zagotavljali kompatibilnost in ki so povezani z modernizacijo, to je, potrebi po redu, lahko zadostili s podelitvijo neomejene družbene moči eni družbeni agenciji, katere odločitve bi bile povezujoče in bi ohranjale mir. Vendar se ta ideja izkaže za zastarelo, če nc iz nobenega drugega razloga, potem preprosto zato, ker je red, ki naj bi ga vzpostavila država, predpostavljen v krožni obliki, kot nekaj, kar je bilo na voljo žc pred oblikovanjem države vorstaatlich . Na čem drugem, razen takšni predpostavki, je lahko osnovana možnost vzdrževanja državne moči za ohranjanje miru? Res je, da trditev, da je problem moč obvladati po poli striktne delitve sfer med državo in civilno družbo, med ekonomijo in političnimi institucijami, še vedno inspirira liberalno misel. Toda njena moč, da prepriča tiste, ki se bojijo plašnic, s katerimi sc ta 22 vrsta misli zavaruje tako pred konstitutivno funkcijo politične dominacije, kot tudi fenomenom družbene moči družbenih razredov in političnih konfliktov, ki nastanejo iz ekonomskih proccsov, pada. Misel, da je red moč doseči preko ločitve ekonomske in politične sfere (ali skozi spontano koordinacijo znotraj sfer in med njimi, ki je pričakovana od tc ločitve) sodi danes v normativnih in (predvsem) deskriptivnih izrazih na pozabljeno območje utopičnih ali ideoloških zablod. Reccpt "poenostavitev skozi ločitev", če naj bi Slo za ločitev med "ekonomsko" in "politično" sfero, odpove na dveh točkah. 1. Trg ni "osvobojen politike", marveč ga politika zagotavlja in regulira in je sposoben reprodukcije samo na osnovi tega politično posredovanega reda. 2. Niti ni politika "osvobojena trga", ampak se prej podreja ekonomskim predpisom, ki ga ekonomski sistem družbe predpisuje sodobni državi blaginje s sistemom taks (da ne omenjam priviligiranega vpliva ekonomskih interesnih skupin ali fenomena korupcije). Kar zadeva idejo, da lahko enotnost družbenega življenja temelji na "skupnosti" ali "solidarnosti", je res, daje ta ideja prisotna tako v poptUisiičnUt in fundamentalističnih protestnih gibanjih, vendar sc navadno razvija v brc/močni politični anti-modernizem, če ne celo "prisilno podružbljanje" ZwangsverRenwirtschaftunj{/, ki ga vsili državni teror. Zdi sc, da tc negativne ugotovitve priporočajo, da bi se manj ukvarjali s "klasičnimi* rešitvami in vc£ z naravo samih problemov, ki jih poraja dosežena raven sektorske modernizacije, ki vključuje tudi probleme tistih rešitev, ki so sc v družbah našega časa skozi razvoj družbe sami predstavili. Adekvatno osnovno izkušnjo intelektualnih in političnih elit v modernih družbah lahko, čeprav abstraktno, sumiramo s sledečim načelom: po eni strani so skoraj vsi faktorji družbenega, ekonomskega in političnega življenja naključni, izbirni in podvrženi spreminjanju, medtem ko so po drugi strani institucionalne in strukturalne premise, po katerih ta naključnost poteka, simultano odmaknjene iz horizonta politične (dejansko intelektualne) izbire. Sposobnost podsistemov za vedno nove opcije za akcijo lahko pripišemo samo njihovi nesposobnosti, da kontrolirajo ali odgovorno modificirajo usodne odnose, kijih nenehno ustvarjajo na makro-nivoju. Ta koncepcija je prisotna tudi, ko govori (ichlcn o "post-zgodovini" in postane otipljiva, ko Horkhcimcr in Adorno v Dialektiki razsvetljenstva pišeta o "svobodi /izbirali/ vedno isto". (6) Samo enostavne družbe, še ne modernizirane in notranje še ne zelo "bogate z opcijami" - in to bi lahko rekli na prvi pogled za politične revolucije, ki so se odvijale v dvajsetem stoletju - lahko postanejo revolucionarne iz notranjosti. Nasprotno so kompleksne družbe poslale rigidne do take mere, da je že sam poskus normativno odražati ali obnoviti svoj "red", to je naravo koordinacije proccsov, ki se v teh družbah odvijajo, dejansko nemogoč zaradi njihove praktične brczplodnosti in s tem njihove metodične neprimernosti. Teža ugotovljenih dejstev v skladu z doktrino resignacijc pretehta ves razum. Še več, trdi sc, da naj bi bila ideja hotenc in načrtovane nove konstrukcije družbenega reda ali celo samo njegovega predrugačenja napačna, ker nenamerne posledice ovirajo voljo po spreminjanju in ji, ker so kot take predvidljive, jemljejo njeno nedolžnost. 23 Ne smemo prezreti ideje o načelu konstantnih vsot: čim več motnosti si odpremo, tem manj je pristopen kot opcija institucionalni okvir, s pomočjo katerega te opcije razkrivamo. Ta princip konstantne vsote lahko ilustriramo s primerom cest ali transportnega sistema, ki temelji na avtomobilih. V pogoju izredno velike (in v primerjavi z železniško povezanim transportnim sistemom, z njegovo komparativno togo prostorsko-časovno omejeno shematizacijo železniških postaj, voznih redov itd., ki so znatno narasli) svobode izbora lahko v takem sistemu vsak sodelujoči vstopi kadarkoli na katerikoli točki v uličnem ali cestncm sistemu, vendar pa hkrati sistem, ki dovoljuje to likvidnost gibanja, ostaja v čistih fizikalnih (in seveda političnih in ekonomskih) izrazih nepremakljivo dejstvo, kar bi lahko rekli tudi za njegove notranje in družbene efekte. Preprosto se zaradi velikosti pravkar opravljenih invcsticij, ki naj bi se sedaj povrnile, v takih primerih kaže vgrajen silovit odpor do revizije. Ti sistemi odprejo vse možne opcije, vendar jim onemogočajo, da bi lahko katerakoli v kateremkoli relevantnem časovnem obdobju shajala brez njih. Vse to bi bilo brez problemov, čc bi se lahko zanesli na rigidnosti in na njihovo totaliteto zaradi posedovanja značilnosti 'modernega reda". To je, da bi po eni strani zagotovile svobodo izbora in bi bile po drugi strani sposobne rešiti probleme reda in koordinacije s pomočjo ustvarjene svobode. Vendar pa v obeh pogledih obstajajo danes dobro znani dvomi. Kar zadeva prvi kriterij, nas uči teorija razpoložljivih dobrin in vsakodnevna izkuSnja, da lahko uporabna vrednost opcij hitro upade ali pa dejansko postane negativna z naraščanjem Števila akterjev, ki izkoristijo to svobodo. Cc vsi stojijo na prstih, ne more nihče videti bolje, glede na dobro znano formulacijo problema po Frcdu Hirschu. Se enkrat ilustrirajmo realno vsebino te formulacije s primerom avtomobilskega transporta: več kot je ljudi hkrati za krmilom, manj hitro lahko vozijo na svoji poti. Lahko bi proučevali tudi mehanizme "endogene izgube relevance", če ne samo-likvidacije svobode izbire, s primerom institucionalizirane politične participacije, kot je pred kratkim prepričljivo pokazal Norberto Bobbio (Bobbio 1984). V svoji analizi Bobbio potrjuje tendenco liberalno-demokraličnih sistemov (ki jo je opazil že Max Weber), da omogočajo formalnim pravicam demokratične participacijc individualnih državljanov, da bi postale materialno prazne s tem, da skoraj avtonomnim "organom posredništva" dovolijo, da vladajo z "voljo ljudstva" namesto njih (v obliki birokratskih partij, interesnih skupin, političnih voditeljev in parlamentov). Poleg tega zaradi lastnih interesov v vzdrževanju njenih organizacijskih sposobnosti birokracija državne eksc-kutive v modernih demokracijah povečuje ovire, ki onemogočajo vpliv posameznika ali neorganizirane politične javnosti. Več kot uživa individualni državljan političnih pravic in bolj kot so državljani vključeni v uživanje teh pravic, bolj je posredno stimulirana rast Števila organizacij in prerogativ, zaradi katerih te pravice (vsaj kadar so povezane s povprečnim informacijskim materialom in viri) potencialno izgubljajo na vplivu. Bobbio ugotavlja, da sta s formalnimi organizacijskimi strukturami uničena in zaduScna materialni pomen in politična uporaba vrednost teh pravic. 24 Državna oblast nc kaznuje poškodb, kiji grozijo s strani demokratične participacije, z ukinitvijo teh pravic, ampak z razvojem imunizirajočih protitcndcnc, ki nevtralizirajo njihovo pravo učinkovitost in cilj. Horkheimerjcva in Adorno-va teorija "kulturne industrije" je model za analogno dinamiko v odnosih, med estetsko kulturo in valorizacijo kapitala: kulturna avtonomija ni več branik individualnosti in svobode, ampak dobrodošla in tako manj transparently pretveza za njeno uničenje. Če bi morali to idejo radikalizirati in posplošiti, bi sc spopadli z ne povsem zgrešenim dvomom, da ostaja celotni vrsti moder n-izacijskih proccsov pridobitev v avtonomiji in subjektivnosti Fiktivna in nominalna, če jo nevtralizirajo "protitcndcncc administracije*. Prav tako po tej poli, ki jo je prelomilo razsvetljenstvo, sc mit ohranja sam. V Številnih pcrmutacijah, od marksistične kritike odtujitve in reifikacije družbene teorije dalje, so identificirali in elaborirali tiste mehanizme, skozi katere modernost uničuje svoje lastne osvobajajoče temelje, načela in dosežke. V imenu napredka regresira v 'železno kletko" (M.Webcr) in organizira "kolonizacijo življenjskega sveta" (J.Habcrmas). Upravičeni dvomi obstajajo tudi v zvezi z drugim kriterijem jV«i<*i/i*//fn;a in strahu, ki so rezultat krSenj ali groženj Fizični (ali v naj&irfem smislu "estetski*) integriteti telesa, življenja ali načina življenja. Nosilci te protestne teme tako nadaljujejo motive in dosežke buržoazno-demokratičnih in prolctarskosocialističnih gibanj. Brez njihovih akumuliranih dosežkov ne bi bilo niti prilike niti možnosti boriti se proti pofikodbam, krSitvam in trpljenju ali za zaSčito življenja in za način življenja in boj proti kršitvam oblikovati v uspešno mobilizacijsko temo. Mednarodne organizacije kot so Amnesty International ali Grccnpcacc izražajo v zahodnih državah - dosti bolj kot 'zelene' in "alternativne' politične iniciative in poizkusi - nujnost teh tem in izkušenj. Po drugi strani ta kontinuiteta starih in novih družbenopolitičnih gibanj ni nepretrgana. Najdemo tri diskuntuitete. Prvič, vsaj do sedaj ekološka, pacifistična, feministična, regionalistična in lokalistična avtonomistična gibanja te zdaleč niso uspela razviti okvirnega programa družbene transformacije, ki bi ga lahko primerjali s stopnjo konsistentnosti in razsežnosti, ki je značilna za zgodnja družbeno-politična gibanja. Drugo prekinitev vidim v tem, da v svoji kritiki modernizacije - ki ima popolnoma emancipacijski cilj - ta nova družbena gibanja niso povsem imuna pred skušnjavo, da bi se vrnila k nezmotljivim /?rrrfmodcrnim idealom in osnovala svojo kritiko na partikularističnih, komuni-tarističnih, lihcralističnih, anarhističnih, ckološko-biologističnih ali podobnih fundamentalizmih. Seveda bi lahko videli v teh simptomih normativne regresije splošne karakteristike družbeno-političnih gibanj s paralelami v zgodnji buržoazni romantiki in v "cehovski" koncepciji zgodnjega delavskega gibanja, posebno v Južnoameriških državah. Tretjo in najpomembnejšo diskontinuiteto vidim v dejstvu, da so nova družbena gibanja vzela kot objekt svoje kritike prav tiste institucionalne dogovore političnih pravil, materialne produkcije in znan-stveno-tehnične inovacije, s pomočjo katerih bi lahko bile zahteve starejših gibanj že zadovoljene, če bi z njimi začela. Kritika je namreč usmerjena proti dinamiki industrijske rasti in znanstveno-tehničnih spremembam, ki so postale avtonomne in so pobegnile vsem učinkovitim družbenim vezem odgovornosti in proti funkcioniranju 'države blaginje in militarizma", ki ji (družbena in vojaška) varnost poveri osrednjo vrednoto. (11) Ta diskontinuiteta poraja posebno težavo intelektualnih in političnih nalog, ki naj bi spravile delne racionalnosti tchnično-ckonomskc učinkovitosti in državno-birokratskih varnostnih ukrepov z novo nastalo senzitivnostjo za trpljenje in zahteve po nekršenju pravic, seveda pa pri tem ne sme negirati njihove relativne pomembnosti in njihove praktične potrebe. Kar naj bo "družbeno sprejemljivo" in v skladu z življenjskimi pogoji, so glede na zahteve novih družbenih gibanj prav tiste politično-ckonomske strukture, ki so se zdele predhodnikom sodobnih družbenih gibanj kot garant in zaščitnik njihovih življenjskih pogojev. (12) 29 Dve notranje porojeni politično-teorctski stališči, ki zadevata negativne izkušnje in rezultate modcrnizacijskega proccsa tako danes nasprotujeta ena drugi, medtem ko se /di, da se vmesni prostor tistih, ki v dobri veri zagovarjajo nadaljnjo modernizacijo in se zavzemajo za nadaljevanje tehničnega in družbenega napredka na osnovah starega družbenega modela, vedno bolj prazni. Apologeti modernih struktur, ki s svojimi opravičili vzdržujejo nadaljnje sprofičanje tehnološkega, ekonomskega, vojaškega in birokratskega razvoja kapacitet, sc zatekajo k pred- in protimodernim katalogom vrlin in dolžno&ti. Na drugi strani imamo iznajdljivo plejado intelektualnih formacij. Široko pahljačo nasprotujočih si staliSč, ki vse do zadnjega temeljijo na zviševanju osvobajajočih in avtonomijo porajajočih začetnih motivih modernosti, ki pa prav zaradi tega ostro kritizirajo že doseženo stopnjo modernizacije z znanimi argumenti kritike rasti in tehnologije, birokracije in profesionalizma. Zagovorniki tega stališča se izpostavljajo nevarnosti, da bodo zagrešili isto napako, kot jo brez premisleka delajo neokonzervativistični apologeti: doktrinarno absto-lutnost z vračanjem na načelih reda, ki izhajajo iz domnevnega "bistva" človeških bitij (ženskih ali moških), družbe, narave oziroma česarkoli, kar krepi kritiko preprostega življenja ali življenja pravega človeškega bistva kritika modernizacije ogroža impulze modernizacije. Shematična predstavitev te konstclacijc sil bi lahko bila takšna: STALIŠČA DO: srestva pozitivna modernizacije negativna V REDNOTE MODERNOSTI pozitivne negativne 'Socialdemokratski "Neokonzervativna glavni tok" desnica" Tost-induslrijska "poeU-modernistični levica" regresivni potenciali" III Ob koncu bi rad odgovoril na bolj neskromno in tako nedodelano vpraSanja: kako se lahko regresivni potenciali (ki ga navajajo desničarski apologeti modernosti z neobremenjeno vestjo, medtem ko ga levičarska kritika modernosti navaja z občutkom slabe vesti) • vsaj v primeru zadnjih - otresejo tega regresivnega potenciala. Tako se vračam k že dokazani tezi, da je samooznačitev naših družb kot "modernih" v resnici evfemizem. "Družba" ni "moderna" v tem smislu, da "omogoča motnosti"; prej sc ta modernost nanaša samo na njene konstitutivne podsisteme materialne produkcije, kulturne reprodukcije, politične javne sfere in državne dominacije. Način, kako sc ti podsistemi povezujejo in kako učinkujejo drug na drugega, pa moramo razumeti kot nenavadno tog, fatalen in je hermetično zaprt in ne omogoča nobene svobodne izbire. Vendar ne samo 30 to: razen svoje togosti in pomanjkanja možnosti opcij pa te integrativnc tokove koordinacije ozančuje njihova neustrezna učinkovitost, ki jo vsi kritizirajo. Kar pomeni, da so parcialni procesi vplivali na druge parcialne procese v substan-tivnih, temporalnih ali družbenih pogledih, ki so ali popolnoma neznani ali nepredvidljivi in jih ni moč nevtralizirati ali kontrolirati do take mere kot jo 'resnično" zahtevajo normativni parametri in funkcionalni pogoji ravnotežja prizadetih (ali drugih) podsistemov. V tako zgrajenih sistemih je izredno tvegano sloneti na domnevi, da se bo tisto, kar je dodatno zahtevano, dejansko tudi zgodilo ter da torej ne bo potrebno upoštevati tistih učinkov akcije, ki poteka in jih ni mogoče asimilirati. Situacijo bi lahko primerjali s tisto, v kateri letala vzletajo kjerkoli. šc preden so piste na letališčih, kamor so namenjena, pripravljene - analogije za teriranje z brezskrbno uporabo "modernih1' energetskih tehnologij dosti preden najdemo rešitev za shranjevanje in odstranjevanje radioaktivnih odpadkov, ne bi smeli gledati preveč dramatično. Na vseh področjih življenja je človek vedno bolj prisiljen zaupati (kar nikakor ne pomeni imunosli do razočaranja), da bo na nek način božja previdnost v svoji dobrohotnosti poskrbela, da bodo pravi akterji storili pravo stvar ob pravem času. Take probleme prefinjene koordinacije in vodenja bi opisal kot problem modcrnzacije drugega reda. Niso stranski v odnosu do problemov modernizacija prvega reda kot je to v primeru, ko kateregakoli zahodnoevropskega obiskovalca, ki obišče države v razvoju, presune, ko iSčc pitno vodo ali telefon, ki deluje. Modernizacijski problemi drugega reda, jedro, ki zadeva racionalizacijo, se pojavlja na vseh področjih družboslovnih znanosti (na primer v teoriji kolektivnih dobrin, v teoriji korporativizma, družboslovno znanstveni sistemski teoriji kakor tudi v "teoriji komunikativne akcije"). Max Weber je bil mnenja, da je mogoče divergentne delne racionalitete spojiti v sprejemljivo sintezo, ki jo je mogoče zagovarjati z etičnimi kategorijami in da je možno najti njeno reSitev v "etiki odgovornosti" političnega vodstva organizacij in držav, v katerih sc naj "čut za proporcc" in "strasti" podredi specifični kombinaciji. Rešitev tega "etičnega" tipaje danes postala problematična, ker je težko podpirati Webrovo premiso, da odgovornost kjerkoli dejansko obstoji zaradi karizmatične osebnosti, to je političnih voditeljev, ki iimajo "v rokah" (ali jih vsaj vidijo" vse relenavtne spremenljivke. Če tega ne moremo predvidevati, se ne moremo več nasloniti na etiko elite ali konsenz elite, in problem sc spremeni v vprašanje, kako je mogoče "odgovornost" zagotoviti 7. ustreznim institucionalnim načrtom. (13) Zalo, da bi premagali modernostne pomanjkljivosti /Modernitätsrüdck-statide . ki izstopajo v (tako nepravilno imenovanih) "modernih" družbah, lahko uporabimo za postavitev ali izboljšanje takšnega našrta tri metodološke pristope. Njihovi skupni problem je, kot sem omenil, odpiranje novih in hkrati legitimnih možnosti akcije v urejevanju problemov reda in koordinacije. Vprašanje lahko v tem pogledu razvijamo z namenom, da poskusimo razširiti kapacitete že dostopnih medijev koordinacije, to je, na primer, s povečanjem učinkovitosti administracije, z. manjšimi motnjami tržnih mehanizmov ali /. 31 večjim Širjenjem /durchdringend/ (14) komunikativnih procesov prosvctljcvan-ja in izobraževanja /Bildung/ politične javne sfere. Druga možnost jc preoblikovanje področja uporabe različnih mehanizmov vodenja, tako da dosežemo nove povezave med trgom, državo in konsenzom. Tretjič, lahko si zamislimo, da pristopimo k vpraSanju glede na povpraševanje in tako zmanjšamo potrebno stopnjo sposobnosti za koordinacijo in zagotavljanje kompatibilnosti na tak način, da dejansko upravljamo z razpoložljivimi kapacitetami vodenja. Razpoložljive alternative so potem: razširjenje, preoblikovanje in razbremenitev družbenih mehanizmov vodenja. Prvič, kolikor zadeva strategijo razširjanja, jc problem v poskusu rekonstrukcije funkcionalnega primata družbenega podsistema, pa naj je to trg, država ali skupnost in ga povzdigniti na nivo globalnega čuvaja reda. Prav tiste družbe s podsistemi, ki so že visoko modernizirani, imajo posebno slabe izkuSnje s taksnimi cnostanskimi pristopi k problemom družbcno-političncga reda. To velja predvsem, kadar gre za obvarovanje zgradbe družbenega življenja s sredstvi državne administracije in zakonske regulacije. Velja pa tudi pri primerih, kadar poskuSamo zavarovati samo-regulativno logiko trga z makro družbenimi nalogami vodenja. Vendar pa je zaključek, do katerega pridemo, ko se soočimo z doktrinarno enostranskostjo /Vereinseittgung/ taksnih puris-tičnih prepovedi politične ureditve, da z že razširjenimi rcuglacijami potreba za regulacijo, ki ostaja, prej raste kot upada. Bolj kot so regulacije birokratske, tem bolj se akcija razlikuje od tega, kar motivirajo taksna pravila in tem večji je razkorak, ki gaje potrebno premostiti z nadaljnjimi posebnimi regulacijami. Teoretično lahko predvidimo podobne pojave nenehnega samo-obdavčevanja, kadar gre za primere upravljanja trga ali čiste koordinacije v določeni skupnosti Druga alternativa za povečanje globalnih družbenih sistemov za 'odgovorno" akcijo zahteva drugačne pristope. V primeru kombinacije različnih mehanizmov vodenja se poskuSa preoblikovati njihove respeklivne "jurlsdikcije* v skladu z različnimi substantivnimi, družbenimi in (poslovno) cikličnimi parametri na taksen način, da njihova interpretacija in povezava med trgom, državo in konsenzom vodi k stopnji stabilnosti in "normalnosti", ki jo je Se možno tolerirati. Vendar pa v trenutku, ko poskuSamo najti za to kombinacijo recept kot "toliko trga, kot jc mogoče, toliko države, kot jc potrebno", ali Sc slabSc, Če želimo vključiti delček "zdrave pameti" v kompleks načrta vodenja, se soočimo s pomembnimi vzajemnimi netolerancami in tekmovalnostjo med mediji, če ne celo imperialističnimi zahtevami po ekskluzivni avtoriteti. Rog izobilja sodobnega ekonomskega, družbenega trga delovne sile in pedagoška protislovja so odličen primer za to, kako težko je premakniti meje avtoritete v eni ali drugi smeri - recimo med zaposlitvene prerogative zaposlovalccv in avtoriteto države blaginje ali med pravicami slarSev in zahteve po enotnosti na področju izobraževalne politike. Sfera tržno-reguliranih družbenih procesov dokazuje posebno občutljivost do takSnih postopnih slab&anj in minimalna slabitev sfere avtoritete lahko vodi v ruScnjc ravnotežja, ki se poglablja in vodi k neinvestir- 32 anju. S tem smo sc dotaknili (očintega) protislovja v tem dejstvu, da najbolj goreči zagovorniki tržne tekmovalnosti izkazujejo največjo averzijo v trenutku, ko se ta tekmovalnost prenese s trga na rivalne pristope vodenja trga, državne avtoritete in solidarnostne (na primer kooperativne) produkcije ter delovne procesc. Jasno je, da je formule kot "toliko X, y, z. kot je potrebno/možno" težko uresničiti zaradi tega, ker je težko opredelili operativne kriterije in kriterije konsenza za listo, kar bi bilo "potrebno" ali "možno" v danem primeru. Zaradi teh negativnih ugotovitev bi bilo po mojem mnenju koristno bolj natančno upoštevati tretjo alternativo "razbremenitve* in si natančneje ogledati merilo in strategije, ki lahko problem koordinacije in kompatibilnosti napravijo obvladljiv ne le z razširjanjem kapacitet vodenja, marveč tudi z zmanjševanjem potreb po vodenju. Kot smo videli, slonijo sektorski modcrnizacijski procesi in substancialne pridobitve v ekonomskih, političnih, estetskih, birokratskih in vojaških možnostih na družbenem načelu diferenciacije in specializacije. Rezultat je ustrezno narasla vzajemna "brezbrižnost", če sfere akcije nasprotujejo druga drugi. Njihova notranja racionalnost pridobi in njihova povečana svoboda izbire povzroča dilemo, da sc medsebojno obremenjujejo z zunanjimi racionalnostmi in vsemi vrstami "družbenih stroškov". Razen tega narašča njihova medsebojna odvisnost; podsistemi akcije izgubljajo svojo samoupravo, ker morajo temeljiti na pripravljalnih in kompelementarnih dosežkih medsebojnih odnosov. Iz tega konteksta izhaja znani problem vodenja, ki nam ga v mnogih sferah politike (od geo-strateške do bančne rcgulacijc) pogosto predstavljajo z metaforo "verige domin". Zdi sc, da je rešitev teh problemov v zagotavljanju medsebojne neodvisnosti teh elementov in - da ostanemo pri metafori - povečanju razlike med skupinami domin. Cc rešitev lega (sistemsko-teoretično preoblikovanega) problema odgovornosti odpove, to poškoduje uporabno vrednost in vrednost blaginje opcij v individualnih podsistemih. Jasno je, da lahko vsak sledi naši poti modernizacije in sektorskega povečanja kapacitet, toda če zgoraj omenjene funkcije vodenja niso v skladu s kapacitetami za izvajanje, nastopi suboplimalna situacija, ki smo jo v drugem kontekstu označili kot "kolektivno samooškodovanjc' in ki jo teorija iger predstvalja kot zapornikovo dilemo. Racionalni izračun nam pokaže, da nikakor nc smemo omejiti pridobitve sektorske modernizacije kot lake, ampak jih moramo uravnovesiti z izgubami blaginje, ki se izraža v obliki deficitov vodenja in ne ker prizadeva družbo kot celoto, ampak (udi vsakega posameznika v njej. Vendar pa pri tem nimamo enote izračunavanja ali računskega okvira za izračunavanje, s pomočjo katerega bi lahko to izračunali. Predvsem nam manjka praktična možnost resnične izbire listih "ničclnih-opcij", ki bi varovale pred nadaljnjim stopnjevanjem neobvladljivih problemov vodenja, posebno v tistih primerih, kjer čista intuicija kaže, da bi bila pridobitev in koristnost, ki bi nam ga dalo nadaljnje izkoriščanje nadaln-jih opcij, negativna. Kajti večina državljanov dejansko nima možnosti, da bi odločali samo zase v nasprotju in proti nadaljnjemu povečanju svojih opcij. To pomeni, da sc ne morejo ločiti od dejansko objektivnih procesov nadaljnje rasti 33 avtomobilskega transporta, uporabe kemikalij v poljedelstvu, kabelskih medijev, oboroževalne tekme, mednarodnega tehnolo&kega tekmovanja itd. - tudi če so prepričani, da gre za predpogoj 'odgovorne akcije". Prava utopija je v izračunavanju ničclncopcijc, racionalne samo-omejitve vpričo cksponencialnc-ga naraščanja tveganja medsebojne odvisnosti. Obstaja dvom, da se v veliko področjih življenja in akcije nadaljnja modernizacija ne bi "izplačala" zaradi tveganih problemov vodenja, ki bi dolgoročno uničili ustrezne prodobitve v blaginji. Ta sum zaznavamo pod površjem mnogih družbenopolitičnih diskurzov. Kar ohranja ta dvom pod površjem, je v večini primerov verjetno skrb, da obstoječe tehnične, ekonomske in voja&kc medsebojne odvisnosti obremenjujejo vsako ničeno opcijo z resničnimi izgubami blaginje. Zaradi visoke medsebojne odvisnosti navadno povsem upravičen strah je predvsem vtem, da bi se morali odreči marginalnim prednostim, kar bi lahko imelo za posledico nepreračunljive neugodnosti. Če se (kot je v vojni in darvi-nizmu) druga najboljša rešitev ne razlikuje več od najslab&c, postane ničclna-opcija nevzdržna. Narava obstoječih medsebojnih odvisnosti nas v tem modelu sili k dviganju vedno večjih medsebojnih odvisnosti, predvsem odgovornosti, in modernizacija potem ni, da parafraziram Maxa Webra, "konjska vprega, iz katere lahko izkočiš, kadar hočeš". Mogoče lahko zamenjamo vozilo ali ga preuredimo na tak način, daje globa, ki je do sedaj preprečevala odločitev za ničelno opcijo, zmanjšana na znosen nivo. Mislim, da bi postopno /rahljanje odnosov medsebojne odvisnosti resnično lahko bil način za odpravo ogromnega deficita modernosti celotne družbe in povečal našo možnost, da hi sc ukvarjali s problemi, ki so rezultat posameznih sektorskih modernizacij. Ne poznam nobenega argumenta, ki bi navajal, da stopnja medsebojne odvisnosti, ki sama poslja slimulus za nove, tvegane medsebojne odvisnosti, načeloma ne bi mogla postati objekt strateškega vplivanja družbe same nase in s tem objekt postopne transformacije. Naj navedem primer, ko bi lahko našli povezavo med komparativno povsem ugodno situacijo na trgu delovne sile, kakršna jc sedaj vidna v štirih zahodnoevropskih industrijskih državah: NorveSki, Švedski, Avstriji in Švici ter med dejstvom, da samo te države - v nasprotju z državami E(iS (Common Market) - ne pripadajo nobenemu nadnacionalncmu politično-ckonomskcmu zavezništvu. Pridobivanje opcij, kije posledica odpiranja ničclnih-opcij, ki jih jc mo?no asimilirati in tolerirati (na primer medsebojna odvisnost dežel EGS kot posledica članstva v skupnosti), jc očitno: obstaja v povečanju možnosti, da odgovorno reagiramo na posledice lastnih akcij. Seveda so ničelne-opcije racionalne samo takrat, kadar odpovedovanje opcijam pomeni vsaj enako veliko pridobitev v globalni kontroli ali da sc spremeni struktura, ki omogoča večjo odgovornost. Zato, da bi realizirali povečane možnosti kontrole, bi bilo potrebno postaviti med družbene podsisteme "pregradne stene", ki bi bile po eni strani relativno nepropustne za negativne zunanje učinke in bi po drugi strani tudi zmanjšale odvisnost teh podsistemov od zahtevanih vlaganj in uslug 34 drugih akcijskih sistemov. Seveda I» nc more privesti do razdelitve funkcionalno diferenciranih družbenih kompleksov v strukturo samozadostnih monad, marveč naj vsebuje previdno zmanjševanje substantivnih družbenih in časovnih dislanc med akcijami in njihovimi posledicami do lak stopnje, ki bi čimprej omogočila kognitivno razumeti in nekako politično-moralno presodili kvaliteto lega kompleksa. Družbeni, politični in ekonomski akcijski sistemi so lahko dejansko tako preoblikovani, da sta refleksija kasnejših njihovih akcij in njihova možnost obrambe pojasnjena akterjem. Tako so vice versa osvobojeni neposredne odvisnosti zaradi omejitev drugih akcijskih sistemov. Takšno zmanjševanje zunanjih vplivov in odvisnosti je predmet konccptuali-zacij znanstvenih razprav, ki temeljijo na takih konceptih "opiranja na lastne moči" ali 'vase osredotočenemu razvoju" (v razvojni sociologiji), "ohlapnemu povezovanju" (v sociologiji organizacij), decentralizaciji ali "devoluciji" (v politični sociologiji). Skupna osnovna ideja je preoblikovanje družbenih sistemov na tak način, da manj obremenjujejo svoje okolje z ekonomskimi in političnimi zunanjimi vplivi in hkrati postajajo bolj avtonomni v odnosu do njihovega okolja, od katerega je v celoti moč pričakovati postopno moderacijo problemov koordinacije in potreb usmerjanja. Ta sugestija se nedvomno razlikuje od liberalnih ali romantičnih koncepcij, ker tukaj ni glavne problem prositi za "naravno pravo" aku csencialno prioriteto indviduumov ali "majhnih'cnot, ampak prej uporaba specifičnih kapacitet akcijskih sistemov, ki so se znebili dušečih odnosov medsebojnih odvisnosti in ki tako razvijajo možnosti za "odgovorno" akcijo, za makro-družbcnc procese usmerjanja. Problem samo-omejitev akcijskih učinkov in odločitev v časovni dimenziji se mi zdi posebno pereč. Upoštevanje te perspektive bi povzročilo, da so prednosti metodološko vračunane v odločitve za tiste potencialno problematične alternative, katerih posledice nc sežejo daleč v prihodnost. Cc poudarjamo kratkoročne verižne učinke in reverzibilnost, lahko preprečimo sedanjim pridobitvam v opcijah, da bi sc v prihodnosti spremenile v ozka grla pri usmer-janju posledic opcij. To stališče je relevantno v območju ob-novljivih virov energije in tudi na drugih področjih, kot so urbanistični razvoj in socialno varstvena reforma. Ta pristop bi bil v skladu s takšnim kriterijem racionalnc odločitve, urejenim po časovni dimenziji, če odločitve ne bi bile pod časovnim pritiskom, ki ga izvajajo listi, ki sprejemajo odločitve. Združljive s tem kriterijem bi bile odločitve, ki bi bile vzpostavljene • na primer skozi vpeljavo moratorija (15) ali skozi ponavljajoče se odločitvene procedure - v času, ki je potreben za omogočanje razširitve možnih subsekventnih efektov odločitev in za obvarovanje pred nepremišljenostjo. V družbenem smislu bi imela ista osnovna ideja "racionalnosti skrajšanih verižnih učinkov" za posledico zmanjšanje družbenih razvejanj birokratskih in upravljalskih odločitev s pomočjo povečane zaščite ustavnih pravic ali z zavarovanjem pred odlaganjem le-teh ali s pomočjo uvajanja lokalne avtonomije in pravic veta, kar bi preprečilo razkroj subsekventnih učinkov in njihovo nenadzirljivost. Ni mogoče oporekati, da vsaj v večini primerov substantivna, časovna in 35 družbena samo-omejitev akterjev vodi k določenim i/gubam blaginje in odpovedi na njihov račun. Z odpovedjo nadaljnji modernizaciji njihovega področja akcije podpirajo modernost in z usmeritvenimi možnostmi celotno družbo. Prav tako je slabo razvidno, zakaj takšna odrekanja ne bi mogla postati sprejemljiva ali pravzaprav celo privlačna, če bi jim kot "protiutež" dodelili subvencije ali garancijo nadaljnjega obstoja in zaščite. Če je modernizacija podsistema, šc posebno produktivnost blagovne produkcije, že tako razvita, kot je to v zahodnoevropskih industrijskih družbah, ni jasno, zakaj naj bi v principu primanjkovalo tistih virov, s katerimi lahko družba kompenzira svoje člane, če se odrečejo nadaljnjemu povečanju določenih opcij in s tem dosežejo modernizacijo makro-ravni makro-družbe nega upravljanja kot celote. Primer te povezave, ki je pogosta v današnjih razpravah o politiki družbe in politiki trga delovne sile, je sugestija, da bi udeležba na trgu delovne sile in distribucija prihodka bili razvezani. To pa na takšen način, da ljudje, ki so se odločili za ničclno-opcijo glede na participacijo k delovni sili, ne bi bili kaznovani z različnimi izgubami prihodka, marveč bi lahko zahtevali "osnovni prihodek". Na ta način bi lahko bile ekonomske, tehnične, demografske (upoštevajoč starostno zavarovanje) diskontinuitete zaščitene pred eksternaliziranjem in bi bile nekako neposredne in odločujoče za prikrajšanje tistih, ki bi izgubili svoje delo ali zahtevo po prenosu plačila. Z drugimi besedami: iz substancialnih ekonomskih in družbeno-političnih problemov usmerjanja lahko izvira olajšanje. Če postavimo problem v tej obliki kot problem optimizacije rešitve, ki ima za posledico zamenjavo marginalnih odpovedi za povečanje možnosti z dosežkom v možnostih usmerjanja (ali natančneje za marginalno reševanje problemov vodenja, ki jih povzročajo nepredvidljive kasnejše posledice in rezultati akcije), tedaj odpadejo pri ložnosti in skušnjave za anti-moderno poveličevanje ničelnih-opcij. Majhnost, približevanje naravi, preprostost, skromnost, samovlada, ležernost, solidarno samousmerjanje itd. nikakor niso samorazvidne moralne ali estetske vrline; prej imajo vse te vrline ceno, ki jo je racionalno opravičljivo plačati. Ta pa je tolikšna, da se lahko s plačilom izognemo tveganju nadaljnjega povečanja kompleksnosti in problemom usmerjanja, ki so povezani s to kompleksnostjo in ki jih je prav zaradi lega težje obvladati. "Majhno" nikakor ni nujno "lepo", občasno je celo "modro". Če naj bi taki izračuni postali relevantni za akcijo (onkraj kroga ideoloških zagovornikov ničelnih-opcij), bi bilo potrebno predvideti politično organiziranje uravnavanja stroškov na tak način, da stroškov za koleklimo dobro tistih, ki so se odrekli in se tako racionalno samo-omejili, ne bi uidividualno plačevali listi, ki ustvarjajo predpogoje za te koristi. Racionalnost "etike odgovornosti' sa-moomejilvc bo refleksen korak, ki ga bo priznala realizacija do tiste mere, do katere je mogoče ničclnc-opcijc asimilirati in tolerirati v nadaljnji stopnji politične modernizacije. Posledica tega bi bila, da se družbe, ki so dosegle pogoje svoje modernizacije, podredijo "moderni" reviziji in se institucionalno postavijo na stališče, da se bodo bolj selektivno odločale za nadaljnje modern- 36 izacijskc procese. Ta razmišljanja o modelih in primeri njihove uporabe naj pokažejo, da obstoji v "modemih'' družbah fundamentalen paradoksalen odnos med sektorskim povečanjem kapacitet in opcijami na eni strani in globalno rigidnostjo in negibljivostjo na drugi. Bolj občutljivi kot postajajo podsistemi, tem bolj usoden postaja problem njihove življenja sposobne koherence. V tem smislu ne smemo prezreti pesimističnih perspektiv, da lahko zaradi posledic hitrih modern-izacijskih procesov družba nazaduje v pogoje neme obsojenosti na usodo, in postane ncilcksibilna. Prav premagovanje tega je bil osnovni motiv modern-izacijskih procesov. Toda enako bi morali biti jasno, da med ekstremoma moderniziranih (Čeprav rigidibilnih) in ("primitivnih", vendar revolucije zmožnih) družb leži splet posrednih kombinacij, v odnosu do katerih so omejene prednosti razširjenih opcij za akcijo in povečane usmeritvene zmožnosti ločene druge od druge in medsebojno uskladljive. OPOMBE 1. W. Zapf. 1975, str. 217 2. Ibid., str. 44 3. Ibid., str. 212 4. J. Beiger, 1985, str. 488 5. M. Weber, 1%5, str. 188 6. M. Horkheimer. T.W.Adorno, 1947, str. 198 7. M. Weber, 1958, str. 12 8. Ibid., str. 25 9. Cf. U. Beck, 1986 10. a. H. Kitschelt, 1985 U.a. G OfTe, 1985 12. a. J. Habermas. 1985, str. 156 13. a. U. K Preu-ss, 1984, str. 145 14. a. C. E.Lindblom, 1977 15. V mnogih državah so vrata bank opremljena z mehanizmi, ki zadržijo vrata zaprta Se nekaj sekund po tem, ko ste pritisnili na kljuko. Očitno je, da sc izgube svobode, ki so s tem moratorijem vsiljene strankam, nahajajo v povsem sprejemljivem odnosu do povečane varnosti nasproti bančnim ropom. iz angleščine prevedla: A. Dvoržak 37 REFERENCE Beek, U., RisikogcscILschaft: Auf dem Weg in eine andere Moderne,Frankfurt: Suhrkamp 1986. Borger, J., "Der Kapitalismus: Ein unvollendbares Projekt?" v B. Lutz, ed., Verhandlungen des 22. Deutschen Soziologentages, Frankfurt: Campus 1985. Berger, P., Pacing up to Modernily (New York, 1977). Bobbio, N., The Fulure od Democracy", Telos 61 (jesen 1984), strani 3-16. Habermas, J., Theorie des Komunnikativen Handelns 2 vols. (Frankfurt 1981). Habermas, J., Die neue Unübersichtlichkeit: Kleine politische Schriften V (Frankfurt 1985). Hirsch, F., Social Limits to Cirowth (London 1976). Horkheimer, M. in T.W.Adorno, Dialektik der Aufklacrung (Amsterdam 1947). Kitschelt, H., "Materielle Politisierung der Produktion: Gesellschaftliche Herausforderung und Institutionelle Innovationen in fortegeschrittenen kapital istichen Demokratien", Zeitschrift fuer Soziologie (1985). Lindblom, C.E., Politics and Markets (New York, 1977). Luhmann, N„ Soziale Systeme: Grundriss einer allgemeinen The-orie( Frankfurt, 1984). Offe, C., "New Social Movemcnts: Challenging the Boundaries of Inslitu-tional Politics". Social Research (1985), No.4,817-868.Prcuss, U.K., Politische Verantwortung und Bucrgcrloyalilact (Frankfurt, 1984). Weber, M., "Der Nationalstaat und die Volkswirlschaftpolitik", v Weber, Gesammelte politische Schriften (Tuebingen, 1958) strani 1-25. Weber, M., Die Protestantische Ethik cd. J.Winckelmann (Munich 1965). Wehler. H.U., Modernisierungstheorie und (icschichlc (C¡Oellingen, 1977). Zapf, W„ Theorien des sozialen Wardcls, Cologne (Berlin 1911). 38