kulturno - politično glasilo
s v e t-ovni h
domačih dogodkov
LETO XI. / ŠTEVILKA 29
CELOVEC, DNE 23. JULIJA 1959
CENA 1.50 ŠILINGA
Nov gospodarski razcep Evrope ?
V	Stockholmu na švedskem se je sestalo 15 ministrov, ki jih spremlja okrog 100 gospodarskih strokovnjakov, iz 8 evropskih držav, da se posvetujejo o medsebojnem gospodarskem sodelovanju. Zastopane so naslednje države: Danska, Velika Britanija, Švedska, Norveška, Finska, Portugalska, Švica in Avstrija. Namen razgovorov je u-stvariti takozvano »malo svobodno trgovsko področje«, potem ko je zaradi Irancoskega odpora propadel angleški predlog za ustanovitev širše, vso Evropo tostran železne zavese obsegajoče »evropske svobodne gospodarske cone«, in je šestorio^ železarsko-jeklarske skupnosti (Francija, Italija, Zap. Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luk-senburška) uresničila svojo rimsko pogodbo o Evropski gospodarski skupnosti (EWG). Ta bo postopoma z odpravo carin ustvarila v okviru mej teh šestih držav enotno gospodarsko telo, brez carin in drugih omejitev za gibanje blaga, ljudi in denarja.
Bistvena razlika med predlagano »evropsko svobodno trgovsko cono« in EWG šesterice je v tem, da so članice EWG zavezane tudi proti tretjim državam izvajati enotno carinsko politiko, dočim bi pri svobodni »evropski trgovski coni« imele njene članice pravico same določevati carine proti tretjim državam. Tako bi predvsem Angleži mogli s pomočjo posebnih carin ohraniti v glavnem nedotaknjen svoj »šterlin-gov blok«, pa tudi medsebojna povezava in preplet gospodarstev posameznih držav članic ne bi šel tako daleč kot pri EWG.
Med ostalimi evropskimi državami, ki so ostale izven EWG, je vsaka za to imela svoje razloge.
Velika Britanija se sploh noče pretesno vezati na Evropo, ker bi s tem postavila v nevarnost svoj »šterlingov blok«, ki obsega njene sedanjč kolonije in večji del bivših, ki so se sicer politično osamosvojile, a so v gospodarskem pogledu le ostale povezane z Eondonom. Nadalje bi ukinitev carin v primeru pristopa Anglije k EWG odprla ostalim partnerjem pot na sosednja po Angliji obvladana tržišča »šterlingovega bloka«. Ostale evropske države so pa povečini industrijsko šibke in k EWG, ki združuje z Nemčijo, Francijo in Italijo tri najmočnejše evropske industrijske države, zategadelj niso pristopile, ker bi odprava carin zadušila njihove sorazmerno male industrije, ki ne morejo konkurirati velikim.
Potem ko so članice EWG začele izvajati integracijo in že delno znižale carine v medsebojnem prometu, dooim so za države nečlanice ostale v veljavi stare tarife, so se kmalu pojavili znaki zastoja pri slednjih državah. Zato so se sedaj na pobudo Velike Britanije začela pogajanja za ustvaritev vsaj »zmanjšane« svobodne trgovinske cone, ki bi naj poživila promet med temi državami.
V	Stockholmu je bil med osmimi državami dosežen načelen sporazum o sklenitvi pogodbe o gospodarskem sodelovanju. Kot prvi korak je predvideno znižanje carin za 20%, s čemer bodo carine osmerice iz Stockholmu izenačene s carinami EWG. Sklenjc-noje tudi bilo, da začnejo poganja z EWG glede vsaj omejenega sodelovanja med obema gospodarskima skupinama.
Razvoj dveh gospodarskih blokov v Srednji in Zapadni Evropi, EWG na eni strani in »male svobodne trgovinske cone« na dru-gi, povzroča v gospodarskih krogih zaskrbljenost, kajti utegne imeti za posledico delitev demokratične Evrope v dva gospodarska tabora, ki si bosta med seboj nasprotovala. Kakorkoli že, razvoj sam pa gre neizogibno v ustvarjanje velikih gospodarskih prostorov in se, gledano na dolgi rok, tudi ob mejah šestorice pri EWG in osmerice »male svobodne trgovske cone« ne bo ustavil. In to bo na koncu koncev le koristilo Evropi kot celoti, pa tudi njenim posameznim delom.
Poplave in neurja po Avstriji
Siloviti nalivi so v zadnjem tednu povzročili poplave in veliko škodo po obsežnih predelih Avstrije in na več: krajih za dalj časa prekinili železniški in cestni promet. Težko je bila prizadeta Gornja štajerska, Nižja Avstrija, prav posebno pa okraj Melk, kjer so v naselju Kilb nekatere hiše bile 1,5 metra pod vodo. Tudi sosednji kraji, med njimi Pielach in Blindenmarkt so preplavljeni.
•Na Gornjem štajerskem je voda najhuje divjala v dolini reke Enns in njenih pritokov. Na več krajih so železniške proge in kolodvorske postaje pod vodo. Pri Lien-zenu so preplavljene ceste, travniki in vrtovi. V Phyrnu so deroče vode poškodovale del obrambnega nasipa. Potoki so se spremenili v hudournike in si poiskali nove struge. Voda je na mnogih mestih razrušila ceste, pretrgala telefonske napeljave in odnesla mostove. Železniška proga Amstetten-Selztal je bila na številnih mestih razdrta. Tudi Murica je v gornjem teku prestopila bregove. V Marijinem Selu (znamenitem romarskem kraju), in v okoliških občinah je bilo proglašeno izredno stanje. V tovar-
no Traisen, ki je last družbe Montan-Alpi-ne, je vdrla voda, 'tako da so morali obratovanje ustaviti. Okoli tisoč delavcev je zaradi tega bilo čez noč brez dela. Tudi v štajerskem Erzbergu so povodnji povzročile motnje v obratovanju. V sodnem okraju Mank so morali v naglici izprazniti več poštnih uradov in stanovanjskih hiš ter prebivalce spraviti pred naraščajočimi vodami bolj na više ležeče kraje. V kraju Herzo-genburg- so 6 oseb, ki so bile ostale v neki poplavljeni hiši, rešili s pomočjo helikopterjev. Tudi v okolici Wiener Neustadta se se utrgal oblak in zaradi silnega naliva na-rastle vode so spremenile ulice v deroče potoke. Zelo hudo je prizadeto industrijsko središče Steyr.	(
Na prošnjo okrajnega glavarja v Melku je zvezna vojska v prizadeta področja takoj poslala na pomoč 'tri posebne vlake. Toda voda je tem vlakom potem, ko so prišli v po povodnjih prizadeta področja, takore-koč: pod kolesi spodnašala progo in jih je bilo minulo sredo moč doseči samo prek radia.
Ameriška raketa preletela 9000 km
poročajo iz ameriškega poskusnega središča Cap Ganaverala ob Atlantski obali. Bila je to raketa tipa »Atlas«, ki so jo izstrelili po petih neuspelih poskusih. Amerika kljub težavam tako tudi na področju raketnih izstrelkov zopet prihaja v prvo vrsto na tem področju in tako utegne, podobno kot na področju atomskih bomb, tudi glede raket nastopiti kmalu neke vrste ravnotežje med Ameriko in Sovjetsko zvezo. Rakete Atlas so namreč namenjene za polete na dolge proge. One morejo prenesti na razdaljo 8—9 tisoč kilometrov atomske ali vodikove bombe. Ta domet zadostuje za dosego katere koli točke v Sovjetski zvezi. V Cap Ca-naveralu izstreljena raketa je padla na tla na otoku Assuncion, ki je od izstrelišča od-
daljen 8900 km. V konici, ki so jo ameriški letalski strokovnjaki na predvidevanem kraju zlahka našli, so bili vdelani znanstveni instrumenti, katere so potem z letali odpeljali v ameriške vojaške laboratorije. Tam bodo podatke, ki so jih instrumenti med poletom zabeležili, znanstveno obdelali. Predvsem si obetajo koristnih podatkov glede toplote, ki nastaja pri trenju, ko se raketa po prvotnem vzponu iz zemeljske atmosfere v drugem delu poleta zopet vrne v gostejše zračne plasti. To je važno za izdelavo ustreznih gradbenih snovi, ki bodo mogle te temperature brez škode vzdržati. Ameriško letalsko ministrstvo je za-letošnjo jesen ^napovedalo še pet podobnih poskusov.
Afriška liudstva na poti k samostojnosti
V Sanikveli, letoviškem mestu črnske republike Liberije, so se zbrali politični voditelji treh afriških neodvisnih držav in sicer predsednik Liberije Tubman, ministrski predsednik Ghane Nkumrah, ministrski predsednik Gvineje Seku Ture, da se posvetujejo o svetovnem položaju.
Zunanjim ministrom štirih velesil, ko se prav sedaj pogajajo v Ženevi, so poslali poslanico, v kateri jih pozivajo, da naj s pomočjo sporazumov izgladijo nasprotstva med vzhodnim in zapadnim blokom. Afriški državniki so mnenja, da se v ta spor ne
bodo spuščali, ampak bodo najprej zastavljali vse sile, da afriška ljudstva, ki so sedaj še kolonije evropskih držav, čimprej pridobe politično samostojnost v lastnih državah. Tudi evropske sile spoznavajo počasi, da je doba kolonij mimo. Po načrtu britanske in francoske vlade bi naj Nigerija, Togo in francoski Kamerun že leta 1960 postali samostojni. Konferenca v Sanikveli je tudi sklenila, da bo prihodnji sestanek afriških državnikov prihodnje leto. Na programu bo ustanovitev skupnosti afriških neodvisnih držav.
Konferenca zunanjih ministrov v Ženevi. — štirje petelini kljujejo...
KRATKE VESTI
»Me ja na Brenner ju ne bo spremenjena« je Hitler pismeno obljubil Mussoliniju, ako bo Nemčija vojno dobila, poroča Vitto-rio Mussolini, sin nekdanjega fašističnega diktatorja, v italijanskem časniku »Gente«. Po pričevanju Mussolinijevega sina se je Mussolini pri svojem prijatelju Hitlerju leta 1944 pritožil, da nemška uprava, ki je bila po zlomu Italije leta 1943 zopet uvedena na Južnem Tirolskem »ponemčuje Lo-deželo«. Hitler_ mu je odpisal še: »Počakajte, da se južnotirolski fanatiki (mislil je na nemške) sedaj izdivjajo, po vojni bomo pa tudi z njimi obračunali.« Tega Hitler sicer ni več utegnil. Pač pa so zmagovalci izpolnili njegovo obljubo o meji.
Kongresna stavba v Nurnbergu, kjer je: Hitler prirejal vsakoletne orgijic masovnih kongresov nacionalistične stranke, bo prezidana v športno igrišče, kjer bo prostora za 75.000 gledalcev .
Da prepreči pobege Tibetancev bo komunistična kitajska vlada razmestila ob ti-betansko-indijski meji 200.000 vojakov.
10 milijonov slepcev je na vsem svetu, namreč takih, ki zaradi napak ali bolezni na očeh ne vidijo sveta okrog sebe. Konec julija je zboroval v Rimu Svetovni svet za pomoč slepcem. Ta organizacija deluje v okviru Združenih narodov. Posebno razširjena je očesna slepota v zaostalih deželah ■v Afriki in Aziji, kjer razsajajo razne očesne bolezni, med katerimi je najbolj razširjen trahom. Med slepci je 660.000 otrok. Od teh samo 40% uživa šolsko vzgojo. Namen gornje organizacije je, izboljšati vzgojne zavode in šole za slepce.
Strahovit tajfun je zahteval 178 mrtvih in opustošil obsežne predele na Japonskem in na Formozi. ,V Indiji so pa v pokrajini Kašmir reke prestopile bregove in poplavile velike površine obdelane zemlje. V razpenjenih valovih so utonile 104 osebe. V Pusanu na Južni Koreji se je utrgal oblak in silovit naliv je v nekaj minutah-spremenil areno velikega športnega štadiona v jezero. Da se gledalci izognejo naraščajoči vodi, so vsi drveli proti izhodom, pri čemer je nastala huda panika. V gneči je bilo pohojenih in zmečkanih do smrti 50 ljudi.
Okostnjake 13 avstrijskih vojakov iz prve svetovne vojne so našli raziskovalci kra-ških jam v neki duplini blizu Doberdoba, kjer so pred 40 leti, v prvi' svetovni vojni divjale silovite bitke. Ostanki trupel so po cerkvenem blagoslovu v cerkvi v Tržiču (Monfalcone) položili k večnemu počitku na vojaškem grobišču v Sredipolju (Redi-puglia). v
Obletnico atentata na Hitlerja dne 20.
julija 1944 so obhajali po vsej Zapadni Nemčiji ter se pri tem spominjali na neuspeli poskus grofa Stauffenberga, maršala v. Witzlebna in dr. Goerdelerja, da zrušijo nečloveškega diktatorja, ki je pahnil vso Evropo v nesrečo. Pri otvoritvi mednarodnega kongresa pisateljev, ki so združeni v PEN-klubih, je o možeh 20. julija, ki so svoj poskus morali plačati s smrtjo, govoril bivši zapadnonemški državni predsednik prof. Heuss.
Zaloga atomskih bomb bo kmalu podvojena v Veliki Britaniji, poroča časopis »Daily Mirror« iz Londona. Deloma zaradi tega, ker so bile premeščene iz Francije v . Veliko Britanijo atlantske letalske edinice in morajo biti ustvarjene tudi ustrezne za loge njihovega »tovora«. Po drugi strani pa je Velika Britanija sklenila z Združenimi državami pogodbo, ki predvideva povečanje ameriških dobav atomskega materiala Angležem.
Stavka pomorščakov v Italiji je po 40 dneh končala, ker so se začela pogajanja med delavskimi organizacijami in pomorskimi podjetniki za novo ureditev plač. Zaradi stavke je obtičalo okrog 100 ladij v italijanskih pristaniščih. Podjetnikom je stavka prizadejala okrog 300 milijonov dolarjev škode.
Politični teden
Po svetu ...
Štirje zunanji ministri v Ženevi nadaljujejo s svojimi razgovori, ki pa doslej še niso rodili nobenega praktičnega rezultata.
Po javnih sejah so se sedaj zopet zatekli k tajnim pogovorom in izgleda, da se več diplomatskega dela izvrši pri raznih kosilih in večerjah, ki si jih ministri dajejo eden drugemu. Tako povabi enkrat sovjetski zunanji minister Gromiko ameriškega zunanjega ministra Herterja, potem pa še francoskega in britanskega zunanjega ministra na južino. Nato pa mu ti to prijaznost vrnejo. Vsak seveda na državne stroške. Včasih pa se vsi štirje dobe pri dobro obloženi mizi. Se razume, da vlada največje zanimanje za večerje med ameriškim in sovjetskim zunanjim ministrom. Vendar pri tem ni toliko zanimivo, kaj sta jedla, kar se da prilično lahko zvedeti, ampak kaj sta govorila, o čem pa se ne zve ničesar.
Predlog o večni konferenci Ameriški zunanji minister Herter je prejšnji teden predlagal, da naj glede Berlina zaenkrat ostane vse tako kot je, dokler ne bo urejena zadeva nemške mirovne pogodbe in evropske varnosti. Sedanja konferenca štirih zunanjih ministrov bi se naj spremenila v stalni posvetovalni odbor, pri katerem bi sodelovali zastopniki ministrov. Njihova naloga je, da sestavijo predloge svojim vladam glede sporazumnega reševa-. nja evrop. vprašanj, ki so vsa več ali manj povezana z Nemčijo. S tem bi bila zadeva nemškega zedinjenja odložena za nedoločen čas, glede Berlina pa naj bi ostalo vse pri starem.
Sovjetski zunanji minister Gromiko je ta predlog seveda takoj odklonil in zahteval takojšnjo ureditev položaja Berlina.
Hruščev na Poljskem
V Ženevi se sicer sedaj stekajo vse niti svetovne politike, vendar je ženevska o-krogla miza le eno izmed bojišč velike, ves svet zajemajoče »hladne« vojne.
Hruščev je s pompoznim obiskom na Poljskem minuli teden pokazal zapadnemu svetu, da Sovjetska zveza nikakor ne mara popustiti niti pedi ozemlja, ki si ga je pridobila v drugi svetovni vojni. Prav posebno pa ne Vzhodne Nemčije.
Da se prikupi Poljakom, je Hruščev slovesno zatrjeval, da je sedanja nemško-polj-ska meja ob rekah Odra in Nižava (Oder-Neisse) večna in celo »sveta« ter da je najpametneje, ako Nemci ostanejo razdeljeni. Njegov obisk je imel tudi namen, da Poljake nekoliko priveže na Sovjetsko zvezo.
Ti s precejšnjim nemirom gledajo na vedno tesnejše odnose med Vzhodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Le pred nekaj tedni je Hruščev obiskal Vzhodno Nemčijo in se na široko objemal z Ulbrichtom, Grote-wohlom in drugimi vzhodnonemškimi komunističnimi veljaki, ki med vsemi vzhodno evropskimi komunističnimi hlapci Moskve veljajo za najzvestejše, najbolj zanesljive in prav — nemško točne. On ima zato že svoje vzroke, kajti industrija Vzhodne Nemčije postaja najvažnejši liferant Sovjetske zveze.
Kot strela z jasnega pa je prišla vest, da je Hruščev odpovedal že nekaj mesecev pričakovani obisk v skandinavskih državah. Razlog za odpoved je »neprijazno pisanje >kandinavskega tiska«. Tisk v svobodnih državah ni nikdar tako pisal, da bi Hruščev mogel biti z njim zadovoljen in to je on vedel, ko je sprejel vabilo na obisk na Švedsko, Dansko in Norveško. Izgleda pa, da mu notranje napetosti v sovjetski gospodovalni kliki, kjer divja naprej bolj za oblast, ne dopuščajo, da bi bil dalj časa odsoten iz Moskve.
sicer mogel v prestolnici Bagdadu zapreti vodilne komuniste, toda v podeželskih središčih so se začeli nemiri, ki so minuli teden dosegli svoj višek v področju petrolejskih vrelcev, to je v osrčju iraškega gospodarstva. Nemiri so izbruhnili pri proslavah »revolucije«, to je umora kraljeve družine in uvedbe Kassemove diktature. Vojaštvo in policija sta na po komunistih podpihovane delavce streljali, pri čemer je v mestu Kirkuk bilo 1000 mrtvih in 250 ranjenih. Izgleda pa, da je tudi nekaj vojaških oddelkov prešlo na stran komunistov. Položaj je zelo nejasen. Tudi ta primer dokazuje, da kjer se enkrat komunistom posreči se ugnezditi, jih je potem zelo težko pregnati. Tudi v Iraku svetovni komunizem pod vodstvom Sovjetske zveze ne bo zlepa spustil iz rok postojank, ki si jih je bil osvojil.
... in pri nas v Avstriji
Vlada Raab III
se je minuli teden predstavila državnemu zboru. Sijaj tega težko pričakovanega dogodka, zaradi katerega so se dunajski politiki morali pošteno spotiti v najhujših pasjih dnevih v po soncu razžarjeni prestolnici, je povzdignil s svojo navzočnostjo državni predsednik dr. Scharf, ki mu po pravici gre naslov botra nove vlade.
Zunanja politika
Glede zunanje politike je kancler dejal, da se bo tudi vnaprej avstrijska vlada držala načel nevtralnosti in skušala vzdrževati dobre stike s sosedi. Glede spornih vprašanj pa je kancler dejal, da jih je treba reševati »sporazumno« in je kot eno takih vprašanj navedel južno Tirolsko, šele na ta način bo moglo priti do političnega pomirjenja. Koroške, kjer bi bilo tudi treba nekoliko reči sporazumno urediti, pa — vsaj po tem, kar pišejo časopisi sodeč — sploh ni omenil.
Gospodarstvo v ospredju vladnega programa
Kancler Raab je potem prebral gospodarski program, ki je bil skupno sestavljen in predstavlja delo obeh strank. V gospodarskem pogledu se nova vlada ne nahaja v baš zavidljivem položaju, kajti pred volitvami, med volilno borbo in še za časa pogajanj za novo vlado sta obe stranki obljubljali ljudstvu zvezde na nebu, do katerih pa seveda ne Raabova in ne Pitter-manova roka ne sežeta. Pač pa sežeta v žep — davkoplačevalcu in kancler je kar naravnost povedal, da na kako znatnejše zmanjšanje davčnih bremen ni misliti, kajti zahteve, ki bodo stavljene na novi proračun, bodo velike. Nekaj malega bo namreč od tega, kar je bilo na eni in drugi strani obljubljenega, le treba izpolniti, da tako ena kot druga stranka zamašita usta svojim najbolj glasnim nezadovoljnežem. Tako je kancler napovedal delne olajšave za tiste, ki imajo zaslužke srednje vrste, za obrtnike, iz socialističnega programa pa so bile pre-
vzete nekatere zahteve po ukrepih na področju socialnega skrbstva, posebno glede rentnikov. štirinajsto plačo uradnikom nameravajo dati postopoma, in kako dolgo bo to »postopanje« trajalo, da bo plača res v uradnikovem žepu, je pa drugo vprašanje, o katerem bomo imeli obilo priložnosti govoriti.
Dejstvo je, da smo v zadnjih letih v Avstriji nekoliko preveč na veliko živeli. V strahu pred splošno gospodarsko krizo, ki je pa potem ni bilo, je država tlačila vedno nov denar (povečini sposojen doma ali v tujini) v gospodarstvo, posebno pa v gradbeništvo. Zato je bil gospodarski razvoj pri nas napihnjen kot balon. Pri tem početju sta tekmovali obe stranki, socialisti in OeVP, kajti obema je šlo za glasove. Sedaj bo pa nekoliko tega umetno vanj stlačenega zraka (denarja) treba vstran vzeti, da vse skupaj ne poči...
Pač pa so se že takoj pojavili novi izdatki. Da dobi podkancler Pittermann tudi svoje malo kraljestvo, v katerem bo vedril in oblačil, je bil ustvarjen oddelek za podržavljena podjetja pri kanclerjevem uradu, katerega predstojnik pa je podkancler. Zato bo pa razpuščena dosedanja Industrij-sko-rudarska uprava IBV, pri čemer bo odpuščenim uradnikom konzulentom, agentom in drugim, dati odpravnino, kar bo vse skupaj šlo v težke milijone, seveda iz državne blagajne in na škodo fondov za industrijske investicije.
Kmetijski zakon zopet obljubljajo
Obširno govori vladna izjava o kmetijstvu. Kancler Raab je dejal, da so se po njegovem mnenju uredbe o trgovanju s kmetijskimi pridelki, ki so bile izdane v decembru leta 1958, dobro obnesle ter da bodo v glavnem ostale nespremenjene. Te urejujejo cene in trgovanje z mlekom, živino in žitom. Vendar pa je še vrsta drugih zadev v kmetijstvu neurejena in zato se bodo v najkrajšem času začela pogajanja za novi kmetijski zakon. Posebno pozornost bo pa vlada posvetila negi in ohranitvi gozdnega bogastva.
Štednja v upravi Kancler Raab je napovedal tudi ukrepe za štednjo pri upravnem aparatu, kjer je v nekaterih uradih preveč ljudi, v drugih pa menda premalo? Poskušali bodo odvečne premestiti tja, kje manjkajo, nekaj pa po možnosti odpustiti iz službe. Vendar, se o upravnih reformah pri nas — pa tudi drugod — že desetletja govori, ponavadi pa se nič ne spremeni.
Nova metla... a vse bo ostalo pri starem
Kancler Raab je tudi postavil načela za poštenje v javni upravi in javnih ustanovah. Napovedal je, da bodo vsa službena mesta javno razpisana in podeljena tistim, ki jim gredo glede na njihove strokovne sposobnosti.
Istočasno z novim programom je bil sklenjen med obema strankama tudi nov koalicijski pakt ali pogodba o sodelovanju v vladi. Te doslej še niso objavili kljub zahtevam od raznih strani. Pravijo, da je ta pakt v bistvu enak staremu, čigar glavna značilnost je bil PROPORC.
SLOVENCI
dama in pa loftn
..Slovenska književnost je moja ljubezen"
Tako jc dejal dopisniku tržaške revije „Mladika” profesor za slovanske jezike na univerzi v Padovi (Italija), dr. Cronia, ki jc minuli teden v Trstu predsedoval maturitetni komisiji na ondotni slovenski gimnaziji.
Profesor Cronia je danes med Italijani najboljši poznavalec slovenske, srbske in hrvaške književnosti in je eden izmed redkih tujcev, ki poleg drugih jezikov tudi gladko govori slovensko.
Med slovenskimi pesniki najbolj ceni Župančiča, o katerem je napisal posebno knjigo. Z njo je tega mojstra slovenske Moderne v zelo lepi luči predstavil italijanskemu svetu. Na vprašanje, kaj misli o slovenskih študentih v Trstu, je dejal, da so dijaki slovenske gimnazije nanj naredili zelo dober vtis vzgojenosti in tudi učne pripravljenosti.
Zakljulena izdaja Cankarjevih in Tavlarjevih zbranih del
Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izšel 10. ali zadnji zvezek nove izdaje Zbranih spisov Ivana Cankarja. Državna založba Slovenije pa je te dni dala v promet 8. in zaključni zvezek leposlovnih Zbranih del Ivana Tavčarja, ki jih je uredila M. Borštnikova.
Zaključek ol>ch zbranih del je brez dvoma pomemben dogodek v slovenski književnosti, saj gre za dva vrhova slovenske literature. Pred 2. svetovno vojno je tedanja Nova založba izdala prvo celotno Zbrano delo Ivana Cankarja, ki ga je uredil in obrazložil njegov sorodnik Izidor Cankar, največji slovenski umetnosti zgodovinar. Bila je to zbirka, ki je morala biti v knjižnici vsakega slovenskega izobraženca, zato je tudi kmalu pošla in postala pravcata redkost. Na temelju te izdaje sta sedaj urednika Boris Merhar in France Dobrovoljc pripravila novo izdajo v desetih obsežnih zvezkih.
Tudi Zbrano delo Ivana Tavčarja, ki je izšlo pred 2. svetovno vojno pri takratni Tiskovni zadrugi, je že zdavnaj pošlo. Urednica nove izdaje je zbrala vsa Tavčarjeva literarna dela in jih opremila s pripombami. Ker je bil Ivan Tavčar v svojem času poleg literata tudi ena izmed vodilnih osebnosti javnega življenja na Slovenskem, se je živahno udejstvoval tudi kot časnikar in politični publicist. Vendar ima le njegovo literarno delo trajno umetniško vrednost in to je sedaj zbrano v lepi zbirki.
Msgr. Toroš - zlatomaSnik
V Novi Gorici je obhajal zlatomašniški jubilej Msgr. Mihael Toroš, apostolski administrator Jugoslaviji pripadlega dela goriške nadškofije. Jubilant se je rodil leta 1884 v Medani v goriških Brdih in je po dovršeni srednji šoli vstopil v goriško bogoslovje in po zaključenih bogoslovnih študijah bil ondi posvečen za duhovnika. Po nekaj letih kapla-novanja po raznih goriških župnijah ga je tedanji nadškof dr. Sedej poslal na Dunaj, da sc izpopolni v pravnih vedah. Po zlomu monarhije je odšel v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriani dosegel doktorat iz cerkvenega prava z odliko in papež Benedikt XV. ga jc odlikoval z zlato medaljo.
Vrnil sc je nato v domačo škofijo, kjer se je odlikoval kot goreč dušni pastir, kot vešč pravnik pa jc bil tudi predsednik nadškofijskega sodišča v Gorici in sodnik pri Višjem pokrajinskem cerkvenem sodišču za zakonske zadeve v Benetkah. Leta 1947 ga jc Sv. stolica imenovala za administratorja (upravitelja s škofovskimi pooblastili) za poreško-puljsko škofijo in za vzhodni del goriške nadškofije, ki jc pripadel Jugoslaviji.
Celovško sodišče jih je oprostilo
Kassem v Škripcih
Pa tudi na Srednjem vzhodu zopet vre. iz Iraka, kjer skuša diktator Kassem obdržati oblast tako, da se izmenično enkrat naslanja na komuniste, potem pa na nacionaliste, prihajajo vesti o državljanski vojni. Potem ko se je Kassem s pomočjo komunistov in levičarjev ubranil nacionalistov, ki so zahtevali zedinjenje z Egiptom, je ta novi vzhodnjaški diktator udaril po komunistih, v upanju, da bo izločil še drugo močno skupino in s tem svojo oblast dokončno u-trdil. Toda izgleda, da se je zmotil, kajti v času njegove idile s komunisti so se ti vtihotapili v upravo in vojaštvo. Kassem je
Celovško 'porotno sodišče je 35-letnega Herberta Schwaigerja iz Neuberga na Mu-rici, bivšega štajerskega deželnega voditelja VDU ter 54-letnega Heinricha Burgstaller-ja, nekdanjega štabnega voditelja rajhov-skega prehranjevalnega urada (Reichsnahr-stand) na Koroškem, oprostilo obtožbe ponovnega nacionalsocialističnega delovanja. Obema obtožencema, ki sta bila tudi soustanovitelja deželne skupine »Nacionalne delavske stranke« na Koroškem, je obtožnica očitala, da sta v svojih govorih obnavljala miselnost nekdanjega nacionalsocializma. Tako jc Burgstaller med drugim dejal: »Bila je sreča, da smo bili soborci največjega nemškega moža vseh časov in zgodovina nas bo nekoč zato še zavidala.« Nadalje je baje rekel: »To je bil gotovo čas najmogočnejšega napredka, kot smo ga kdajkoli doživeli. Dali smo našo prisego in te prisege do konca življenja ne bomo razrešeni. Gospodarstvo še danes živi od sadov nacionalsocializma.« Obtoženca sta pred sodiščem izjavila, da so posamezni izreki, ki so jih policijski uradniki sporočili sodišču, bili iztrgani iz celotnega besedila in da ne nudijo pravilnega vtisa. Uradniki pa so izpovedali, da teh izjav sicer niso dobe-
sedno in stenografsko zabeležili, pač pa da so jih gotovo po vsebini pravilno podali. Potem ko je državni pravdnik predlagal odložitev sodbe in je ta predlog bil zavrnjen, je sledila oprostilna sodba.
Tako poroča APA — Austria Presse Agentur!
..Do wird net u/indisch geredet"
Dva človeka iz celovške okolice sta po svojih opravkih hodila po mestu in se pogovarjala o svojih zadevah. Slovensko seveda, ker je to pač njuna materina govorica. Naenkrat se za hrbtom oglasi nek razdražen ženski glas: »Do wird noch windisch gesprochen, konnts’ doch net dajč reden!«
Mož pa si ni pustil ukazovati in je razdraženi ženski, ki si jc dovolila to pripombo, pojasnil, da ima vsak pravico, govoriti v svojem jeziku in da se ji ni treba vmešavati v tuje pogovore. Nakar je poparjena odšla.
V povojnih letih so taki izpadi postali precej redki in obstojalo je upanje, da bodo povsem izginili. Ta primer pa kaže, da gonja nestrpnosti zadnjega časa že rodi svoje prve sadove.
Nova mala v Torontu
V nedeljo, 7. junija, je v cerkvi slovenske župnije Marije Pomagaj v Torontu (Kanada), prvič stopil k oltarju Gospodovem slovenski novomašnik č. g. Franc Skumavc. Bil je to velik praznik za številne slovenske rojake, ki žive v tein mestu. Novomašniku je pridigal sivolasi škof dr. Gregorij Rožman, ki je v til namen prihitel iz Združenih držav, kajti novi služabnik Gospodov je sin njegove škofije. Doma je namreč iz Dovjega na Gorenjskem, v senci očaka Triglava. Vendar je iz očetne hiše do duhovskega poklica moral mladi mož opraviti dolgo pot, polno nevarnosti in težav. Nadarjenega fanta so po končani ljudski šoli poslali v škofijsko gimnazijo v Št. Vidu pri Ljubljani. Vojna jc prekinila njegovo šolanje, a ko se jc vrnil domov, ga je kmalu dohitel vpoklic v nemško vojsko. Bil je na ruski fronti, kjer jc pri Moskvi prišel v rusko ujetništvo. Po koncu vojne sc jc vrnil domov, vendar je od novih oblasti bil znova poklican v vojaško službo, to pot redni kadrski rok, ki ga jc do konca odslužil.
Življenjska pot ga je potem v zaplombiranem tovornem vagonu privedla v Avstrijo. Od tod je odšel naprej v Kanado, kjer mu jc v Torontu tamošnji slovenski župnik č. g. Kolarič pomagal k sprejemu bogoslovje. Medtem ko je bilo novomašniško slavje v novi moderni slovenski cerkvi „Marije Pomagaj” v Torontu onstran Atlantskega oceana, pa jc doma v Dovjem v starodavni cerkvici sv. Mihaela njegova osamela mati molila Magnificat, kot je sama sporočila sinu.
Slovenski koroški izobraženci so zborovali v Bilčovsu
Tudi letos so se sestali naši izobraženci na počitniškem sestanku, da utrdijo medsebojne stike, obdelajo vrsto vprašanj iz javnega življenja ter si zastavijo nove cilje za svoje narodno delo. Nad 70 udeležencev se je zbralo v sredo, 15. jnlija t. 1. v Bilčovsu na sestanku „Zveze slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol”. Prišli so iz vseh krajev naše domovine.
V veliki Miklavževi dvorani je pozdravil navzoče g. Janko Ogris, ki je stavil za to srečanje na razpolago svoje prostore. Dejal je, da ga veseli, videti zbrane v Bilčovsu toliko domače inteligence, ki jo povezuje ena in ista ljubezen in skrb za narod. -
Smer za bodoče delo
Zborovanje slovenskih izobražencev je otvoril podpredsednik Zveze, preč. g. župnik Avguštin Čebul, prvo predavanje pa je imel Zvezin tajnik prof. dr. Valentin Inzko. Uvodoma se je dotaknil političnih, kulturnih in gospodarskih prilik, v katerih se nahaja slovenska manjšina ter dokazal, da je aktivnost na vseh omenjenih področjih za ohranitev narodnega življa neobhodno potrebna. Politiki, kulturniki, gospodarstveniki pa morajo biti v prvi vrsti izobraženci, ki s svojim zgledom pritegnejo tudi druge za narodno delo. Tesna povezava slovenskega inteligenta z vsemi sloji ljudstva naj o-mogoči, da bo rastlo njegovo delo ob lastnih idealih vedno tudi iz potreb, želja in zahtev ljudstva, za katero je dolžan zastaviti svoje sile in zmožnosti.
Nato je razvil predavatelj Zvezin delovni načrt, ki je prikazal vsestranske možnosti narodnostnega udejstvovanja. Dr. Inzko je zaključil: »Smotrno organizacijsko delo in jasen Zvezin pokret bosta tako omogočila »Zvezi slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol« blagodejen vpliv na celotno narodnostno življenje koroških Slovencev.
Qovor podpredsednika Zveze
»Iz narodnostnega življenja koroških Slovencev« je bil naslov naslednjega predavanja, ki ga je imel preč. g. župnik Avguštin Čebul. Ob sliki ene izmed številnih naših vasi nam je govornik prikazal vso bol, ki razjeda iz dneva v dan naše narodno telo. Kričeči primeri iz dnevnika s svojim narodom tesno povezanega duhovnika, so bili zgovorne priče, da se tudi dandanes najbolj nesebično žrtvuje za svoje ljudstvo duhovnik — njegov vodnik. Dolžnost vsakega slovenskega izobraženca je, da si dnevno izprašuje vest, kako je vršil svoje dolžnosti do naroda. Nobeden se jim ne more odtegniti. Poslanstvo, ki ga ima vršiti slovenski izobraženec med svojim ljudstvom sicer ni lahko, vendar ob trdnem zaupanju v božjo pomoč smemo biti prepričani, da se bo »školjka na morskem dnu«, kot pravi Župančič, razbolela in v biser stisnila vso svojo bol. To se pravi, da sme tudi naš narod ob vseh razočaranjih, ki jih doživlja, biti ob vztrajnem delu optimističen.
Dvojezična šola po letu 1945
V temeljito zasnovanem predavanju se je nato bavil g. nadučitelj Rudi Vouk z vprašanjem dvojezičnega pouka v južnem delu Koroške. Kot vesten in priznan šolnik nam je predavatelj nakazal razvoj dvojezične šole, dokumentiral in vsestransko osvetlil vzgojni pomen dvojezične šole, ki je nastala leta 1945, opozoril na razne pozitivne izjave državnikov, šolnikov in drugih osebnosti ter poudaril, da je vršila dvojezična šola
veliko misijo zbližanja obeh narodov v deželi.
Nato se je nadučitelj Rudi Vouk bavil z novim šolskim zakonom, ki je zelo pomanjkljiv in za koroške Slovence nespre-jemljiv.
Vsem predavanjem je sledila vedno živahna, a stvarna diskusija, ki je dokazala, da se slovenska inteligenca ne zanima le živo za narodnostna vprašanja, ampak je tudi pripravljena reševati jih s praktičnim delom na terenu.
Sledil je družabni večer s petjem, zaključili pa smo sestanek naslednjega dne z mašo zadušnico za vse žrtve vojne iz vrst slovenskih izobražencev. Prosili pa smo tudi za pomoč pri nadaljnjem delu za narod.
TRAKTOR, KI DELA SAM
V kmetijski znanosti že od nekdaj slovi vseučilišče v južnoangleškem mestu Rea-ding. Na poljedelski fakulteti vseučilišča v Readingu imajo tačas tudi znanstveni oddelek za mehanizacijo kmetijstva, ki se je pred kratkim proslavil s prav posebnim uspehom. Strokovnjaki tega oddelka so v sodelovanju z Britansko družbo za električne študije zgradili in na neki kmetiji v bližini mesta Reading na delu prikazali traktor, ki je zmožen opraviti naloženo delo samostojno, ne da bi bil potreben traktorist ali sprotno usmerjanje traktorja na daljavo.
Naj opišemo prizor, ki se je nudil povabljenim gledalcem: Traktor je brez vozača krenil z dvorišča in zapeljal skozi dvoriščna vrata. Nato je vozil nekaj časa po cesti, na kateri je pravilno upošteval rdeče in zelene prometne signale, nakar je krenil na stransko pot do vrat na polje. Zapeljal je skozi ta vrata, napravil krog po polju in medtem opravil nekatera preprosta dela, vse to kar sam in ne da bi kdo kje daleč pritiskal na gumb in traktor usmerjal na daljavo.
Takoj povemo, da je traktor pri tem sledil ukazom, ki jih je prejemal iz žice, napeljane na tleh, in da so bile vse naloge, ki jih je opravil, vnaprej preračunane, ter da jih je traktor zaznaval s pomočjo električnih signalov po omenjeni žici, v katero jih je oddajala avtomatična naprava, povezana z majhnim električnim generatorjem. V traktor sta bila vgrajena dva zvitka žice, in to nekaj palcev nad tlom. Ta dva »Sledilna zvitka« sta sprejemala signale od žice na tleh, ter sta signale oddajala naprej v električno kontrolno pripravo, ki je traktorjeve motorne in delovne dele krmarila tako, da je ustrezalo signalom. Če se je traktor nekoliko oddaljil od predpisane smeri, je bil signal v enem obeh zvitkov močnejši, in je traktor takoj zopet pravilno usmeril. Pri poskusu se je traktor natančno držal smeri,
začrtane z žico pri tleh. Žica bi bila lahko tudi zagrebena tik pod površino. Delo, ki ga je traktor opravil, je bilo odlaganje gnoja in naložitev nekaj bal sena.
To je že nekak začetek avtomatizacije dela s traktorji. Britanski znanstveniki mislijo, da bi bil tak traktor že uporaben za nekatera dela, kakor so prevažanje silaže in pobiranje žita iz žetvenega kombajna, v prvi vrsti pa za nekatera zdravju škodljiva ali nevarna opravila, kakor je na primer raztresanje strupenih uničevalcev plevela, ali za prevažanje radioaktivnih pripomočkov, ki se obetajo kmetijstvu. Upajo pa tudi, da bo moč s traktorjem v doglednem času avtomatično opravljati pluženje, brananje, prekopavanje, sajenje in podobna opravila.
Naslednja stopnja bi bila ta, da bi odpravili žico, in da bi ukaze, kaj naj traktor sam dela, vgradili v elektronski aparat na samem traktorju. Tako utegne res priti čas, ko bo kmetovalec šel. zvečer spat, potem ko bo ukazal traktorju, kaj naj zanj ponoči opravi na polju.
Teorija in praksa
V texaškem mestu San Antoniu živi ravnatelj majhne bančne podružnice, po imenu Adolph de la Pena, ki je dal v tisk zanimivo knjižico z naslovom: »Kaj storiti v primeru roparskega napada.«
Prejšnji mesec pa se je v banki gospoda de la Pene zgodilo tole: K njemu je stopil mož in mu molče pomolil list, na katerem je bilo napisano: »Takoj izročite ves denar, ali pa vas ubijem!«
Na kar je naš pisatelj odprl bančne predale ter izročil roparju 1200 dolarjev, ter še s prstom na nogi ni mignil, ko se je ropar z denarjzem v žepu poslovil. Na pultu pa je pozabil knjigo z naslovom: »Kaj storiti v primeru roparskega napada.«
Obzirnost je bila zanj usodna
Lik »poštenega« tatu, ki jemlje samo bogatim, revežem pa prizanaša, je doslej obstojal samo v romanih. Sedaj pa je policija v Frakfurtu ujela enega, ki zasenči vse tatinske »gentlemane«, ki so jih ustvarili pisatelji. Sicer pa morda ni izključeno, da je Rihard G., ki sedaj čaka, da ga pokličejo pred sodnike, nekaj takih romanov prebral.
To je zaradi tega še bolj verjetno, ker je mož nekaj časa obiskoval gimnazijo, dokler ni vrgel knjige v kot ter postal vajenec v neki državni trgovini v vzhodnem delu Berlina. Tam je bržkone spoznal predmete svoje bodoče poklicne delavnosti, kot ure, nakit in podobno. In državo okrasti, to tudi za sicer poštene ljudi ni sramota, si je morda dejal. Pomislimo samo na številne korupcijske afere, v katere so zapletene znane javne osebnosti na visokih položajih. Vendar se je Rihard nekaj časa še upiral skušnjavi. Ko je slišal, da se v Zapadni Nemčiji bolje živi, je prešel mejo zasedbene cone in postal zidar, kajti spričo živahne gradbene delavnosti v okviru »nemškega gospodarskega čudeža«, so bili zidarji zelo dobro plačani. Toda delo je bilo težko in zaslužek je kmalu skopnel. Tako je Rihard končno sklenil, da'se zopet povrne k svoji prvotni stroki, k uram, nakitu in drugim vrednostnim predmetom. Toda ne več kot nastavljenec, ampak se je osamosvojil.
Postal je tat in vlomilec. Vendar se je pri tem svojem delu Rihard držal strogih »moralnih pravil«, zaradi katerih je dobil pridevek »prijazni Rihard«. Svoj posel je opravljal ponoči. Vendar ako je prišel v kako stanovanje, skozi okno seveda, pa opazil, da stanovalci niso ravno premožni ljudje, se je zadovoljil s koščkom klobase iz hladilnika, dočim je vse ostalo pustil ter odšel tako neslišno, kot je bil prišel. Pa tudi kavalir je bil. Večkrat se mu je zgodilo, da je na svojih nočnih pohodih prišel v sobe, v katerih so spala mlada dekleta. Priznal je: »Bile so tako lepe v spanju, da mi je milo storilo.« In po prstih je odšel, ne da bi sč dotaknil deklet ah blaga.
Najrajši je obiskoval vile. To pa zaradi drugega njegovega načela, da je treba na nek način izravnati prevelike premoženj ske razlike med reveži in bogatini. V vilah ni nastopal samo samozavestno in sigurno, ampak se je ondi počutil skorajda kot do ma. Potem ko je z napornim delom prebrskal pritličje kake vile in pobral vse, kar je bilo vrednega, med tem ko so v gornjem nadstropju nič hudega slučeti lastniki spa li spanje pravičnega, se je tudi on zleknil v bližnji naslanjač — in s polnimi žepi u kradenega blaga — zadremal za kako urico pod eno streho s tistimi, ki jih je okradel Malo pred svitom se pa je svež in spočit zopet odpravil naprej.
Nekoč ga je pri takem spancu zmotil do mači psiček. Toda ne za dolgo. Riharda so živali namreč imele rade, kajti bil je z njimi tako prijazen. Psičku je postregel z o (Nadaljevanje na 4. strani)
FRAN ERJAVEC:	247
koroški Slovenci
(III. del)
Visoko plemstvo se je posod strnilo okoli prestolov, vlade so začele povsod z vso ostrino zatirati »prevratne ideje« in se' niso izogibale nobenih sredstev, da že v kali onemogočijo ,vsak vpliv prijateljev francoske revolucije. Ruski car Pavel I. je enako strastno sovražil revolucijo kot njegova mati, »prosvetljena« Katarina Velika, v Nemčiji so odstranjevali z univerz vse svobodnejše duhove (v Jeni so celo Fkhteja spodili iz službe, dočim je postal Kant skrajno oprezen), a neuklonljivi prosvetljene! so kratko in malo emigrirali v Pariz. Celo v liberalni Angliji so že 1. 1795. začasno razveljavili znameniti »habeas corpus«, ki je varoval državljane pred upravno samovoljo vladajočih. V Prusiji 'je šele nekoliko naprednejši novi kralj Friderik Viljem III. nekoliko omilil brezobzirna preganjanja, ki jih je izvajal njegov reakcionarni oče, a na dvačno enakost je le mislil, ni je pa tudi izvedel. Skratka: nobena država ni sama od sebe sledila francoskemu zgledu in v takem položaju so potem seveda mogle zanašati in uveljavljati nove politične in socialne ideje širom Evrope le francoske armade.
Spričo reakcionarne nedostopnosti absolutističnih vladarjev na evropski celini so postali potem seveda pristaši sodobnih reform prav tako 'brez vsake moči kot prijatelji francoske revolucije, le nekatere pridobitve revolucije, ki jih vladajoči niso smatrali za »nevarne« (n. pr. upravno enotnost, odpravo davčnih privilegijev) so iz lastnih koristi spremljali tudi nekateri prosvetljenejši monarhični absolutizmi, čeprav je namreč prosvetljenstvo spričo razvoja na Francoskem in njegovega negativnega vpliva po
ostali Evropi izgubilo na zunaj že mnogo dotedanjega svojega bleska in veljave, je pa vendarle duhovno izoblikovalo tedanje meščanstvo in izobraženstvo, zato so se tudi mnoge reforme po raznih državah izvrševale kolikor toliko v duhu prosvetljenstva, toda ne po kompromitiranem francoskem zgledu, temveč po angleškem, kjer so znali uspešno vskladiti preizkušena izročila dotedanjih posebnih pravic monarhije in plemstva z interesi novega meščanstva in vsega naroda.
Velika večina pripadnikov dotedanjih privilegiranih stanov je sicer sovražila vsake reforme kot »jakobinske«, toda prosvetljenski duh je bil vendarle tako močan, oziroma je že tako prepojil meščanstvo z uradništvom vred, da tudi reakcija ni mogla zadušiti vseh njegovih teženj. Naj lepši zgled za to nam daje ravno vladavina cesarja Leopolda II. in deloma celo Franca II. Prosvetljenski Leopold II. je moral res v marsičem popustiti reakcionarnemu plemstvu, a pri drugih stvareh je pa neomajno vztrajal in celo reakcionarni Franc II. je vrnil plemstvu le malo tistih posebnih pravic, ki mu jih je bil odvzel njegov stric Jožef II. Navzlic vsej mržnji do revolucije vendarle nikjer ni bilo mogoče zadržati vedno močnejšega uveljavljanja bogatega meščanstva in nekakega novega meščanskega družabnega reda, ki se ni postopno širil po ostali Evropi le iz revolucionarne Francije, temveč morda še v uspešnejši meri iz Anglije.
Francoska revolucija in zlasti še prosvetljenstvo sta torej zarezala v vso vodilno evropsko družbo globoke brazde. Toda čeprav je prosvetljenstvo daleč zaostalo za idejami, ki jih je oznanjala revolucija, je pa zlasti jakobin-stvo v znatni meri kompromitiralo tudi vse prosvetljenstvo in začelo vzbujati odpor zlasti proti racionalističnemu materializmu, ki je v večji ali manjši meri tvoril duhovni temelj prosvetljenstva. Spredaj omenjena politična in socialna reakcija na francosko jakobinstvo je nujno morala najti svoj izraz tudi v čisto duhovnem svetu. Zlasti v mo-
droslovju, v književnosti in v časnikarstvu sta začela pri hajati vnovič do veljave in celo v nekako modo avtoriteta in izročilo. Tu ni šlo zgolj za protirevolucionarno propa gando, ki so jo seveda podpirale tudi vlade, temveč se ji začel v dušah posameznih razočaranih izobražencev pojav Ijati vedno močnejši odpor proti suhemu in mrzlemu ra zumarstvu, podzemskemu framasonstvu in celo proti eno stranskemu prosvetljenstvu, v katerem so začeli mnogi gledati korenine jakobinskega izrodka in vedno več mlaj ših vodilnih duhov je začelo preklinjati francosko revolucijo kar na splošno. Nedvomno je k temu mnogo pripo moglo tudi dejstvo, da je tista Francija, ki je bila poprej dve stoletji vodilna v evropski književnosti, z revolucijo čisto padla tudi na tem področju in so francoske množico požirale le še neokusna dela in nenravne romane. Ko s< v Franciji utihnili predrevolucionarni duhovi, je zavlada la tam v umetnosti za nekaj časa prava — tema.
Racionalizem je bil trdno zasidran zgolj v Franciji, kije bila tedaj vodilna tudi na vseh področjih znanosti, ; še tu so se začeli ob prelomu stoletja mnogi obračati od njega (n. pr. Rousseau, J. de Maistre) in zaniko vati prvenstvo razuma. Angleški modroslovci, družboslovci in pesniki (n. pr. Thomson) so začeli že od srede XVIII. stol. proglašati golo razumarstvo kratko in malo za blodnjo ter dvomiti celo v prvenstvo umnosti. Kakor sem že omenil, je začel Fichte v Nemčiji priznavati pred nost državi in je s tem nekako pripravljal pot političnemu modroslovju, na katerem je temeljil pozneje Mctternicli in ki je postalo najmočnejša opora habsburški reakciji. Okosteneli racionalizem (V o d n i k je skoval zanj slovenski izraz »pametuhva«) je prihajal vedno bolj ob veljavo in to je vodilo potem zlasti novi rod k vse večjemu poudarjanju čustva, sposobnosti neposrednega spoznavanja (intuicije) in domišljije, a mnogi slabotneži, nesposobni za trdo življenjsko borbo, so se predajali mehkobni turobnosti, ki jih je vodila večkrat celo do samomorov.
ŠT. LIPŠ
V nedeljo, dne 2. avgusta priredijo dijaki s Plešivca ob 3. uri popoldne v farni dvorani v št. Lipšu Saloigro
»DVA TIČKA«
Vsi od blizu in daleč prav prisrčno vabljeni.
IIHIHIIIIIIIIIIIHHIMItllllltHIIIIIIIIIIIIINnilllHIUIIIIIIIIIIinilllllllUIIIMI
PODGORJE
PRANGANJE PRI KAPELICI
Na god sv. Ane v nedeljo, 26. julija t. 1., bo pri Kapelici nad Podgorjami ob 9. uri sv. maša in nato pranganje. Vsi verniki so vljudno vabljeni k tej cerkveni slovesnosti.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIII
ŽOPRAČE
(Č. g. župnik Matej Weiss, zlatomašnik)
Bilo je leta 1909 v juniju, ko je č. g. Tevži Weiss pel svojo novo mašo pod lipo pri cerkvici v Žopračah, podružnici župnije Lo-gavas. Velika množica vernikov od blizu in daleč ga je spremljala od njegove rojstne hišice k cerkvici na Žopračah. Od tega dneva je preteklo že 50 let. Njegov duhovni oče je bil njegov stric, ki je prihitel iz Zii-richa v Švici, duhovna mati pa gospa Ana Herzele iz Vrbe. Oba že davno počivata v hladni zemlji.
Deloval je na svojem prvem mestu v Šmarjeti v Rožu, kjer je tedaj bil župnik, pokojni gospod Scherzer. Tedaj še ni bilo tako lahko priti v Šmarjeto, moral si vzeti pot pod noge in peš hoditi tja. Potem so ga poslali škof dr. Jožef Kahn za provizorja v gorsko faro Jaborije nad Črno, ki je zdaj v Jugoslaviji. V tem lepem kraju pod Uršljo goro je pasel svojo čredo. Potem je prišel v Pokrče, kjer je ostal do plebiscita. Tam je pokopal svojega očeta.
Prišli so viharni časi po prvi svetovni vojni in Tevži je zapustil Koroško in se podal v lavantinsko škofijo, kjer je našel na visokem Kozjaku svoj novi dom. Bila je to težavna fara, na vrhu gore. Od tam je gledal na lepe kraje Savinjske doline. Bil je tam pravi samotar. Od tam je po večletnem bivanju odšel v št. Janž na Skali in od tam v lepo župnijo Skale blizu Velenja. Lepo so ga tam sprejeli in njegova duhovna mati, gospa Herzele je bila pri njegovi inštalaciji. Leta so minevala in prišli so spet viharni časi druge svetovne vojne. Hitlerjevske vojske so vdrle v Jugoslavijo in tudi tam je ljudstvo, posebno pa duhovniki, nastopilo svoj križev pot. Tudi g. Weissa je vojna vihra pregnala iz fare in postal je na stara IctaTegunec. Ko se je vojni vihar po razsulu nemške vojne pomiril, se je vrnil g. Weiss spet v svojo župnijo. Zadela ga je spet nesreča, ker se je podrla farna cerkev v Skalah in tudi župnišče. Po hudih udarcih se je podal č. g. WeisS v zasluženi pokoj in ga uživa v Žalcu v Savinjski dolini, kjer je v nedeljo, 19. VII. pel svojo zlato mašo.
n ms iiaJiomkem
Mnogo ljudi iz rodne fare Logaves in mnogo njegovih tovarišev je bilo v duhu zraven, ko je pel svojo zlato mašo. Mi mu vsi iz srca želimo, da bi še mnogo let mogel preživeti v zasluženem pokoju in mu iz srca kličemo: Na mnoga srečna, milosti polna in zdrava leta!
GORENCE
Zdaj pa gre zares. Z gradnjo železnice bodo pričeli. Za 13. avgust je sklicana komisijska razprava na Ledu. Komisija bo menda pripravila vse potrebno za sklenitev kupnih pogodb s posestniki zemlje, kjer bo tekla železnica, ali pa tudi v slučaju potrebe za razlastitev posestva. Javni blagor je namreč nad zasebnim. Tako bomo vendar v nekaj letih dobili železnico in bo postala pot v Celovec in Labudsko dolino lažja. Tudi cesta iz Rude do Labuda je v slabem stanju. Že pred letom so govorili, da jo bodo asfaltirali. Upamo, da se bo to tudi kmalu zgodilo.
Letos moramo zabeležiti že kar štiri poroke. 2. febr. se je poročil pri Gospe Sveti Oswald Thonhauser, posestnik in mladi vdovec iz Wunderstatten ob meji naše fare, s Kristino Kaimbacher iz Št. Jurja v La-budski dolini. — Na binkoštni ponedeljek 18. maja pa sta v Šmiklavžu sklenila zakonsko zvezo zidar Andrej Marktl iz znane Re-baldove družine iz Šmiklavža z Marijo Hafner iz šmihelske fare pri Pliberku. Nevesta je zadnje čase služila pri Favu v Srednji vasi kot pridna in vestna natakarica. Ženin pa je nečak gosp. župnika Nika Mark tla iz Rožeka. Nekaj časa je obiskoval orglarsko šolo na Kamnu, pozneje pa se je posvetil zidarskemu delu. Dolgo vrsto let je prepeval pri cerkvenem zboru, ki ga bo težko pogrešal. V zahvalo mu je s svojim ubranim petjem olepšal poročno slavje. Ženin je vedno nastopal kot prepričan katoličan in zvest sin svojega naroda.
Dne 5. julija pa sta stopila pred božji oltar v farni cerkvi mladi ženin šimen Piet-nik pd. Perdužev iz šmiklavža in še mlajša nevesta Angela Burdev pd. Lindlova iz Sv. Radegunde. Sedanji pd. Lindi iz Sv. Ra-degunde je prodal svoje posestvo na Suhi in Kupil Lindlovo v Radegundi. Upamo, da se bodo stari in mladi dobro razumeli. Ženin Simon je močan in znan kot priden in razumen kmetijski delavec, saj je obiskoval znano kmetijsko šolo v Tinjah, ki posveča skrb tudi vzgoji, nevesta pa je še
Obzirnost je bila zanj usodna
(Nadaljevanje s 3. strani)
Stanki zrezka, ki ga je bil malo prej vzel iz hladilnika v kuhinji, da potolaži svoj lačni želodec. Bilo pa je za oba dovolj. In potem je še kužek zadovoljen in sit zadremal poleg njega.
Neki študent, ki je Še ob 3. uri zjutraj v stanovanju staršev sedel pri knjigi, bil je ravno čas izpitov, je bil močno presenečen, ko v sobo stopi »prijazni Rihard«. Študent, ki je bil dobro vzgojen mladenič, je prišlecu ponudil stol, kar je ta prav prijazno sprejel. Kot povračilo za izkazano vljudnost je nato kar sam izpraznil žepe in položil na mizo vse, kar je bil prej pobral po raznih predalih v stanovanju. Pol ure sta se potem še oba pogovarjala o raznih perečih sodobnih vprašanjih in nočni obiskovalec je svojemu gostitelju radevolje dal nekaj zelo koristnih in potrebnih nasvetov, kako se je treba zavarovati pred vlomilci. Pri tem se mu je grlo osušilo in zaprosil je za kozarec vode. Študent je bil tako gostoljuben, da mu je prinesel kozarec jabolčnega soka. Študenta je še zanimalo, kako je njegov noč-ni obiskovalec oborožen. Pri tem je Rihard prišel v hudo zadrego. Imel je res pištolo, a bila je samo za — brizganje vode. Pri tem se je Rihard šele spomnil, da ni šel na pot zato, da si krajša čas s pogovori. »Moram na žalost, moram oditi«, je dejal, me čaka danes še delo.« Pri vežnih vratih sta študent in vlomilec sklenila še naslednjo pogodbo med poštenjaki: Študent se je obvezal, da ne bo telefoniral policiji, Rihard pa zato ni porezal telefonskih žic.
Neko drugo noč je po zunanji strani
splezal v šesto nadstropje neke hiše v sre-dišču Frankfurta in zlezel skozi okno v neko stanovanje. Vsega je premetal in pobral, kar se mu je zdelo vredno, le eno sobo je pustil na miru. Tam je namreč bila zbrana vsa družina, in zaverovano buljila v televizijski aparat.
Nato je šel na sprehod po strehah in se nekaj hiš dalje ustavil pri nekem drugem odprtem oknu. Toda stanovanje se mu je zdelo bolj borno, zato ga je pustil na miru.
Kljub vsej svoji dobrosrčnosti pa je mladi mož samo v Frankfurtu in okolici pokradel denarja, nakita in drugih vrednostnih predmetov v znesku 60.000 š. Toda pota usode so čudna. Ni bil surovi pohlep po tujem blagu, ki ga je spravil v roke pravice, ampak prav prevelika obzirnost.
V nekem hotelu je nekemu spečemu gostu izmaknil tolsto denarnico. Ko pa je potem na cesti pri poulični svetilki pregledal njeno vsebino, je opazil, da ni tolsta zaradi tisočakov, ampak nabita raznih dokumentov, legitimacij in drugih uradnih papirjev. Zanj so bili brez vrednosti, okradenec bi pa gotovo izgubil tedne z tekanjem po raznih uradih, da si nabavi nove. In Rihard ni brez potrebe delal sitnosti soljudem. Splazil se je nazaj v sobo svoje žrtve ter položil denarnico na staro mesto. Nato je odšel domov ter se vlegel k počitku v sladki zavesti, da je opravil dobro delo. Iz mirnega spanja ga je zbudil policaj. V temi je bil namreč dobrosrčni Rihard v hotelu pomotoma pustil lastno denarnico, v kateri je bila tudi njegova legitimacija, obdržal pa ukradeno.
S poštenjem se pač ne pride naprej, tudi ne pri — kraji.
mlada, toda močna, kar daje upanje, da bosta dobro orala na Lindlovi domačiji. — Ženin Rudolf Gritsch pd. Ehartov pa se je 19. julija poročil v podružnici Sv. Radegunde, ko je bilo-tam nedeljsko sv. opravilo. Za svojo nevesto si je izvolil Marijo Ano Bricelj iz Št. Petra na Vašinjah ozir. iz Grebinja-Rloštra. Nevesta je zadnji mesec služila pri Favu kot natakarica. Ker sta zaročenca že v letih in tudi že okusila bridkosti življenja, se bosta gotovo dobro razumela in lepo in skrbno vzgajala svojo družino. — Vsem novoporočencem želimo obilo zadovoljnosti in božje sreče!
30. junija smo na šmiklavškem pokopališču pokopali posestnika — prevžitkarja Karla Wrumniga pd. Brumnikovega očeta. Star je bil skoro 81 let. Pokojni je bil stric č. g. župnika Francija Brumnika v Kotmari vesi in č. g. kaplana Mirka. Znan je bil kot priden delavec in skrben oče svoji družini. Naj počiva v miru! Sorodnikom iskreno sožalje!
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
(Pogreb Franca Blažeja)
Turobno žalostno so zvonili minulo sredo zvonovi, ko se je ob 9. uri pomikal mrtvaški sprevod proti farni cerkvi. Tam pod Libičem sta si postavila dva pridna mlada človeka svoj dom, Krotnikov Gustl in France.
Kakor smo poročali že v zadnji številki našega, lista se je France ponesrečil v Mežiško dolino in je bil prepeljan v domači kraj. Da je prevoz tako gladko in hitro u-spel, se je zahvaliti pristojnim oblastem, posebno pa še neumornemu posredovanju g. Toneta Prošta iz Mežice.
V	svoji komaj dograjeni hišici, katero je tako neizrekljivo ljubil, je ležal 'ponesrečenec do srede zjutraj na mrtvaškem odru. Mali 3-letni sinček še ni doumel daleko-sežne izgube svojega ateka. Tembolj pa je smrt zadela mlado ženo — vdovo! Kljub močnemu dežju se je zbralo na domu ponesrečenca mnogo ljudi.
V	spremstvu obeh domačih duhovnikov je žalni sprevod krenil proti Šmihelu.
Cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. Mihe Sadjaka je pokojnemu zapel tolažlji-ve žalostinke na grobu in med opravilom v cerkvi.
G. župnik so se poslovili od rajnega in so posebno podčrtali, da mora biti kljub težki 'izgubi vodilna misel prizadete družine krščansko upanje na svidenje. Kajti v Bogu in pri Bogu se bomo zopet sešli tam, kjer ni solz in ne bridkosti.
Vsa šmihelska fara sočustvuje ob tej težki izgubo z vdovo in z vso Krotnikovo družino!
VRBA
(Zanimiva razstava ladij)
Minulo soboto je bila v glavni šoli v Vrbi odprta razstava ladij vseh časov, ki sta jih izdelala naša rojaka, slikar Jerina in njegov sin. Pri slovesnosti so bili tudi navzoči deželni glavar, predstavniki vojaških oblasti, bivši mornarji, radijski reporterji in časnikarji.
V	šestdesetih modelih je prikazan razvoj brodogradnje od jadrnice neznanega egiptovskega mornarja iz leta 2000 preči Kristusom, skupno torej pred 4000 leti, preko piratske ladje francoskega morskega razbojnika iz Srednjega veka, prvih parnikov pa do modernih pomorskih orjakov kot so »Bremen« in »Evropa« ter največje letalonosilke vseh časov »Forrestal« in »Nauti-lusa«, prve atomske podmornice.
Vse ladje so izdelane natančno po originalih v razmerju 1 : 100. Tako meri Jerinov »Forrestal«, ki je na razstavi, 3 metre v dolžino, v širino pa 78 cm. Sedaj si pa izračunajte kako dolg je original, ki pripada znameniti ameriški 6. floti v Sredozemlju. Še lani je sodeloval pri izkrcanju ameriških čet v Libanonu, ko je bila politična napetost na Bližnjem vzhodu dosegla svoj višek.
Jerinova vsakoletna razstava v Vrbi se je že naravnost udomačila. Letošnja bo še posebno zanimiva, saj nam kaže velikanski napredek pomorske tehnike. Je zelo poučna za mladino, zanimiva pa tudi za odrasle, zato je ne zamudite!
ŠT. JANŽ V ROŽU
(Žalostne novice)
Huda nevihta je minuli torek popoldne pridivjala prek Žingarce, od koder so se privalili temni oblaki nad naš mirni kraj v lepi Rožni dolini. Pri pd. Bvažiču so ravno hiteli s spravljanjem žita. Oče z otroci je bil na delu na polju, mati pa se je že bližala z »mavžno«, ki jo je bila pripravila. Tedaj je oslepujoč blisk prerezal nebo, strašno je zagrmelo in Bvažičeva mati je obležala na tleh. Naglo so jo prenesli domov in poklicali zdravnika, ki pa je mogel le še ugotoviti smrt.
Vso okolico je pretresla vest o tem tragičnem dogodku. Da pa je šele 54-letna Bvažičeva Mojci, tako so pokojni Mariji Einspieler rekah domačini, bila zelo priljubljena in spoštovana, je pokazal njen pogreb minuli četrtek, čeprav je vreme bolj kazalo na dež se je zbralo'mnogo ljudstva iz bližnje in daljnje okolice pred njenim domom. Tudi ko je še ležala na mrtvaških parah, so se noč in dan trume kropilcev poslavljale od rajnicc. V žalnem sprevodu smo jo pospremili na božjo njivo. Pogrebne obrede je opravil domači č. g. župnik Vošnjak ob asistenci č. g. Safrana. V govoru ob odprtem grobu so č. g. župnik z v srce segajočimi besedami orisali lik pokojnice, ki je kot vzorna mati neutrudno delala in se žrtvovala za številno Bvažičevo družino. Moški in mešani pevski zbor sta pod vodstvom pevovodje Hanzeja Gabriela zapela nekaj žalostink.
Bvažičeve matere ni več, zapustila nam pa je svoj dobri vzgled. Njena nenadna smrt pa nas opozarja, da je pot v onostranstvo vselej odprta in da jo utegneš jutri nastopiti ti, ali pa morda jaz. Saj nam pravi pesnik:
Človek, glej življenje tvoje: danes zdrav si in vesel, jutri ti že zvon zapoje; prah ti bodeš in pepel .
Žalujočemu soprogu in otrokom izrekamo iskreno sožalje.
Dne 25. junija pa smo položili na mrtvaški oder Magdaleno Šlemic, pd. Činkov-činjo, gostilničarko in posestnico v Št. Janžu. Prej zmeraj močno in zdravo ženo je zahrbtna bolezen, ki ji ni zdravila, spravila v prezgodnji grob. Tudi ona je na raznih krajih in pri mnogih zdravnikih iskala pomoči, a zaman. Bila je dobra in ljubeča mati svojim otrokom. Dne 27. junija smo jo ob veliki udeležbi žalovalcev spremili na domače pokopališče, kjer počiva sedaj ob strani svojega pokojnega moža.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
SOBOTA, 25. 7.: 09,00—10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.15—18,40 Za delopust. — NEDELJA, 20. 7.: 07,30—08,00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 27. 7.: 14,00-14,45 Poročila, objave. Pregled sporeda. — K 200-letnici smrti G. F. Mandla. - 17,55-18,00 Za našo vas. - TOREK, 28. 7.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — Narodne in umetne pesmi. — SREDA, 29. 7.: 14,00—14,45 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 30. 7.: 14.00-14,30 Poročila, objave. -Orkestcrska glasba. — PETEK, 31. 7.: 14,00—14,4!» Poročila, objave. Domače pesmi in alpski ritmi.
TiUnsUcL ocčfta
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II — za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IV = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + -f film je res vreden, da si ga ogledamo.
BOROVLJE
Sobota, 25. VIL 1959: Kanoncnserenadc
Nedelja, dne 26. VII. 1959: Immer die Rad-fahrer (IV).
Torek, dne 28. VII. 1959: Rivalcn (IV).
Četrtek, dne 30. VII 1959: Banditen der Auto-bahn (IV).
ST. JAKOB V ROŽU
Sobota in nedelja, dne 25. in 26. VII. 1959: Frau-enarzt Dr. Betram (IVa).
Torek, dne 28. VII. 1959: Feuriges Blut — ni Ide Lcidcnschaften (IVb).
Četrtek, dne 30. VIL 1959: Morphium, Mord und. kesse Motten (IVa).
PLIBERK
Sotootif in nedelja, dne 25. in 26. VIL 1959: Liebe, Madchen und Soldaten (IVa).
Porok, dne 28. VIL 1959: Der Rebell von Arizona (III).


Nega mladih sadnih drevesc
Od pravilne vzgoje in nege mladega sadnega drevja zavisi poznejši uspeh.
Prvo leto po vsaditvi drevesca je še prav posebno važno negovanje drevesnega kolobarja. Močno prikrajšana krona korenin je v prvih letih popolnoma navezana na območje drevesnega kolobarja. Zavoljo tega mora biti drevesni kolobar na vsak način odkrit in je treba z njega ves čas odstranjevati plevel, od časa do časa pa.tudi zrahljati zemljo, še 'bolj priporočljivo pa je po zrahljanju pokriti drevesni kolobar s travo, slamo ali krompirjevo zeljo. Najbolj enostavno pa je, ako pustimo na njem pokošeno travo. S to odejo omogočamo zemlji, da zadržuje laže v sebi vlago. Na ta način izboljšujemo godnost zemlje in bogatimo zemljo s humusom. Ugovor, češ da z oblaganjem drevesnega kolobarja pospešujemo razmnoževanje voluharjev, se da ovreči s tem, da travo takoj po košnji na debelo razprostremo po drevesnem kolobarju. Ta vlažna odeja se zelo hitro razkraja in se je voluharji izogibajo. Preostalo travo, ki ne strohni, zmečemo pred pričetkom zime na kompostni kup. Drevesni kolobar je spet odkrit in zemlja more dobro zmrzniti. Na ta način obvarujemo drevesa pred voluharji v zimskem času. Seveda je treba voluharje še poleg tega zatirati na druge načine.
Mlada, rodna drevesca, ki imajo gladko lubje, ki ni elastično, je treba narezati. To napravimo tako, da z ostrim nožem plitko narežemo zunanjo plast lubja na severni strani debla. Posamezne navpične zareze naj bodo dolge od 20 do 30 cm. Po dve zavezi naj tečeta vzporedno 2 do 3 cm nara-2en. Na deblu je potrebnih 6 do 7 zarez. Da dobimo bolj debele vodilne veje, podaljšamo te zareze pri 5 do 20 letnih drevesih od debla navzgor. Pri koščičastem sadnem drevju, katerega lubje se rado odvija, naj bodo te zareze bolj kratke in nekoliko poševne. Zareze pa ne smejo biti pregloboke, ker se potem cedi gumi iz lubja košči-častega drevja.
Rane na deblih je treba najprej z ostrim nožem ob robovih obrezati. Pred izsuše-njem in gnilobo jih zavarujemo s tem, da jih namažemo z drevesnim voskom in dre-
cMi že geste. . . .T ^
Ali veste?... kako na primer zdravimo in odpravljamo opekline od sonca na zelo občutljivi koži? Prav preprosto. Če nas je sonce preveč ožgalo, si pripravimo zmes iz enega dela limoninega soka in glicerina. To sredstvo namažemo na opečena mesta, pa bomo brž čutili blagodejni učinek. To mazilo nam služi tudi, če hočemo dobiti bele roke in lakti. Ima pa eno pomanklji-vost: da ne stoji in ga moramo za vsako uporabo poskrbeti posebej.
Ali veste?... kako preprosto in poceni ohranimo kožo na obrazu, da ne postane zaradi preveč sonca suha? Vzamemo jajčni rumenjak in ga stolčemo ter dodamo nekaj kapelj dobrega olja. Potem si obraz umijemo/obrišemo in ga namažemo s pripravljenim mazilom. Mazilo ohranimo na licu kake četrt ure, potem se umijemo s svežo, hladno vodo. To ponovimo vsakokrat, kadar čutimo, da nam je koža preveč suha in hrapava. Tako si prihranimo izdatke za razne kreme in podobna umetna kožna mazila.
Ali veste?... kako ravnamo z vratom, na katerega se spomnimo šele, ko oblečemo bolj odprte obleke? Takrat morda opazimo na njem gube in gubice, ki nam niso preveč všeč. Da jih slkrijemo, si pomagamo z ogrlicami ali verižicami. Da pa gub na vratu ne bo, moramo paziti že za mlada. Umivajmo si vrat dnevno s hladno vodo, ga potem dobro osušimo in nalahko zma-sirajmo od sredine pod brado nazaj in navzgor proti ušesom. Potrebno je, da si tudi kožo na vratu preko noči namastimo z mastno kremo ali mlekom. Vratu si tudi ne smemo preveč sončiti, ker je koža na vratu razmeroma nežna in tanka in se hitro izsuši.
Ali veste?.. da so zaščitna temna očala največkrat le krik mode in ne zdravja? Ljudi, ki nosijo temna očala, je iz leta v leto več. Oči, ki so po nepotrebnem zasenčene, postajajo vse bolj občutljive za svetlobo, tako da nazadnje človek že pri najmanjšem svetlobnem dražljaju reagira z vnetjem veznice in s solzenjem. Zato naj bi tisti, ki čutijo potrebo po temnih očalih, ker se jim oči sicer utrujajo, šli k zdravniku za očesne bolezni.
vesno smolo, ki ne vsebuje kislin. Odprte rakaste rane izrežemo globoko v les. Negujemo jih z nerazredčenim karbolinejem ter jih zamažemo z drevesno smolo. Zdravljenje ran pospešimo z zarezami na robovih ran.
K negovanju mladega sadnega drevja v poletnih mesecih spada tudi odstranjevanje divjih poganjkov korenin. Teh ne porežemo samo ob tleh, ampak jih odtrgamo tam, kjer poganjajo.
Rezanje zelenih poganjkov omejimo na odstranjevanje tistih, ki konkurirajo vodilnim vejam in rastejo močno v notranjost
drevesne krone. To delo opravljamo takoj, čim se poganjki pojavijo, da na ta način omogočimo vodilnim vejam neovirano rast. Prepozno pa zelenih poganjkov ne smemo rezati, ker jemljemo s tem drevesu dragoceno asimilacijsko snov. Ko odstranjujemo zelene poganjke, oblikujemo tudi drevo, kajti v tem času se dajo veje in poganjki laže razkrečiti in pripenjati kot pa pozimi.
V sušnih dneh pa seveda ne smemo pozabiti na zalivanje sadnega drevja. Če drevju primanjkuje vode, je rast počasna in se lahko sploh ustavi, plodovi odpadajo ali pa se nezadostno razvijajo ter ne dozorevajo. Tudi če gnojimo, moramo zalivati, kajti drevo sprejema hranilne snovi le, če so raztopljene.
Kaj je pokazalo zadnje štetje prašičev?
štetje prašičev, ki so ga izvedli letos 3. junija, je pokazalo, da se je stalež prašičev v Avstriji zmanjšal napram lanskemu letu za kakih 70.000 glav ali 2,7 odst. na 2,508.000 glav. To je posledica reakcije v proizvodnji pujskov v zimi 1958/59. Sedaj, v mesecih naj večjega povpraševanja, se izkaže ta reakcija v pomanjkanju za zakol godnih prašičev. Zaradi primanjkljaja 50.000 do 60.000 zimskih pujskov bo seveda treba enako število prašičev letos še dodatno uvoziti, štetje prašičev je dejansko pokazalo, da je bil stalež od dva meseca do eno leto starih prašičev letos 3. junija za okoli 59.000 glav manjši kot 3. junija lanskega leta. Ker je bilo treba lani v drugi polovici leta uvoziti že 95.000 klavnih prašičev, bo seveda treba letos, ob upoštevanju stalnega naraščanja uživanja svinjine, uvoziti v drugi polovici leta še več ‘prašičev. Čeprav pomeni ta uvoz le majhen del domače proizvodnje za trg, je pa vendarle občutna izguba dohodkov, ki jo utrpi kmetijstvo le zato, ker je bilo v jeseni 1958 oplojenih okoli 10.000 svinj manj.
Enostavno ne gre, da bi skušali uravnavati proizvodnjo na ta način, da na konjunkture ali padanje cen, do česar od časa do časa pride, tudi pri cenah za pujske takoj reagiramo z večjo proizvodnjo ali omejevanjem proizvodnje. Treba je pomisliti, da poteče od časa oplojevanja svinje do za zakol godnega legla 10 do 11. mesecev.
Prekomerni ponudbi, ki pritiska na cene in jo je opaziti vsako pomlad, se da od-pomoči z manjšim oplojevanjem svinj v času od aprila do junija. Večje povpraševanje v poletnih in jesenskih mesecih pa se da kriti, ako oplodimo svinje v avgustu, septembru, oktdbru in novembru.
Če ocenjujemo štetje z dne 3. junija 1959 s tega vidika, moremo ugotoviti, da je o-stalo število oplojenih svinj enako kot leta 1958. Iz tega dejstva lahko sklepamo, da v pomladnih mesecih tega leta ni bilo oplojenih večje število svinj in da spomladi prihodnjega leta ne bo prekomerne ponudbe domačih klavnih prašičev, ki bi pritiskala na cene. če pa hočemo povečati domačo proizvodnjo v poletnih mesecih prihodnjega leta in pripraviti za ta kritični čas večje število prašičev iz domačih kmetijskih obratov, bomo morali že sedaj pričeti z oplojevanjem svinj. Ni nas treba skrbeti, da bi bilo število oplojenih svinj preveliko, kajti pomnožitev za 20.000 do 30.000 brejih plemenskih svinj, kar bi odgovarjalo potrebam po klavnih prašičih v drugem polletju prihodnjega leta, se v petih mesecih, ki so na razpolago za oplojevanje, praktično ne da doseči. Več svinj je treba, kot že omenjeno, oploditi predvsem v septembru, oktobru in novembru, da na ta način dobimo legla, ki bodo godna za zakol v poletnih mesecih leta 1960, ko bo povpraševanje spet najmočnejše.
Visoko kapaciteto proizvodnje prašičev, ki jo je avstrijsko kmetijstvo pred dvema letoma doseglo in je že dajala upanje, da bo mogoče z domačo proizvodnjo kriti vse potrebe, bi se dalo ponovno doseči, če bi v drugi polovici tega leta oplodili spet več svinj. Če bo obseg sezonskih nihanj zmanjšan na nenevarno mero, bodo zagotovljene tudi cene za prašiče in s tem tudi gospodar-stvenost proizvodnje.
Gornja izvajanja se nanašajo seveda na proizvodni položaj v Avstriji kot celoti. Kakšno pa je stanje proizvodnje prašičev na Koroškem, o tem bomo pisali drugič.
ALI GRESTE NA IZLET?
Za ves dan? In kakšno hrano vzamete s , seboj?
Naj vam povem, da mora biti hrana lahko prebavljiva in ne preveč začinjena. Na poti ne sme obteževati želodca niti povzročati žeje. Mrzel dunajski zrezek, kruh, paradižnik, sadje, kakšno pecivo — pa bo kar dosti. Za take prilike pripravite tudi lovsko štruco.
Za lovsko štruco potrebujemo: dobro zapečeno belo štruco kruha, ki je tanka in podolgovate oblike in ki jo običajno kupimo za obložene kruhke. Za nadev pa vzamemo: malo surovega masla, dve sardeli, malo sira, kislih kumaric, dva korenčka, kuhana v slani vodi, lahko tudi žlico kuhanega graha, 15 dkg gnjati ali poljubne salame. Nadev bo še bolj okusen če mu dodamo še 10 dkg pečenega mesa (teletine ali svinjine), zelen peteršilj, sol in gorčico.
Štruco moramo nadeti nekaj ur prej, preden jo potrebujemo, da se nadev strdi in štruca lepo reže. Kruh naj bo vsaj en dan star, da se sredica že drobi in se ne spri-jema v grudice. Na enem koncu odrežemo krajček. Z nožem izdolbemo sredico, da o-stane ob skorji na notranji strani še približno en centimeter kruha. V izdolbljeno štruco denemo pripravljen nadev, ki pa ga moramo sproti rahlo potlačiti, da ne ostanejo vmes prazna mesta. Pomagamo si z ročajem kuhalnice. Potem denemo štruco na hladno. Tik pred uporabo jo zrežemo na tanke rezine.
Kumarice, korenček in sir zrežemo na kocke, kumarice in korenček lahko tudi na kolesca. Prav tako zrežemo tudi gnjat in pečenko. Peteršilj sesekljamo. Maščobo penasto umešamo skupaj z drobno sesekljanimi sardelami, pridamo tudi sardelno olje.
Vse pripravljene dodatke zmešamo in jim dodamo še kruhove drobtine, ki smo jih izdolbili iz štruce. Vsemu skupaj pri-mešamo,še žlico gorčice, sesekljan zelen pe-
teršilj, sol in poper. Zmes mora biti sicer dobro zmešana, vendar pa morajo biti posamezni koščki sestavin vidni.
Kadar pripravljate hrano za izlet, pripravite kar največ doma, tako, da na izletu ne bo treba ne rezati, ne lupiti in ne mazati. Tudi sir lahko že narežete doma, da pa se med potjo ne bo osušil, ga zavijte v platneno krpo, ki ste jo omočili z mrzlo slano vodo, nato pa še v pergamentni papir. Ne pozabite vzeti s seboj steklenico za pitno vodo!	_
Ko pridete na cilj in se okrepčate, nikar ne puščajte v travi praznih konzervnih škatel, papirja in raznih odpadkov! Vse to se pobere in pospravi ali zakoplje. Pomislite vselej na pregovor: »Kjer se osel valja, tam dlako pusti?
BRIKETI IZ PREMOGOVEGA PRAHU
Ko pripravljate drvarnice za novo zimsko zalogo kuriva, ne zavrzite premogovega prahu! Pripravite papirnate vrečke iz starih časopisov in jih napolnite s premogovim prahom ter dobro zavijte. Zavitke poškropite z vodo. Premogov prah se zaradi vlage sprime v brikete, ki jih boste s pridom pokurili v pečeh. Pri tako pripravljenem prahu se ne razvije tolikb rlinov, kot če kurimo sam prah.
Hladilnike, pralne stroje, električne motorje in vse električne predmete
JOHAN LONŠEK
ŠT. LIPŠ, TIHOJA 2, DOBRLA VES
Odplačilo je mogoče na obroke. Zahtevajte cenike, pošljem po želji brezplačno.
Šoferski kotiček
Najprej naj bo posvečenih nekaj besed tistim, ki letos prvič odhajajo na dopust s svojim novim vozilom in imajo namen prevoziti čim več kilometrov. Ali ni škoda za lepe dni, bencin, gume in izdan denar za dopust, ki ga ne bodo preživeli tako kot se mora dopust izkoristiti? Zdi se mi, da je smisel dopusta v tem, da si človek odpočije in si nabere novih moči za naslednje mesece dela.
Zakaj pa se toliko ljudi v svojem dopustu muči, namesto, da bi si odpočili? Kaj je krivo, da se podajajo v najbolj oddaljene kraje in se končno vračajo zbiti in nervozni domov. Kriv je naš čas, v katerem živimo in kriva je naša nezmožnost upreti se toku časa in si urediti vsaj tiste dni v letu po svoje, v katerih smo sami svoji gospodarji.
VSAKO PRETIRAVANJE [E ŠKODLJIVO
Tudi pretirano negovanje avtomobila s čistilnimi sredstvi je škodljivo. Seveda je potrebno od časa do časa poživiti lak, da ostane odporen proti vsem vremenskim vplivom. Vsake štiri ali recimo vsakih šest mesecev je res treba po pranju vozila konzervirati lak s kakim primernim sredstvom. Vsekakor je lak treba osvežiti tedaj, ko za-
POMAGAJ PREPREČEVATI NESREČE NA CESTI!
pazimo, da ne odbija več dežnih kapljic. Pomnite, da čistilna sredstva odstranijo vrhnjo plast laka, takozvano mrtvo barvo in dajejo spodnji plasti nov lesk. Veselje do čiščenja in želja po bleščečem avtomobilu pa nas ne smeta zavesti tako daleč, da bi prepogosto uporabljali čistila, ker je navsezadnje plast laka debela le do gotove mere.
*
Pa še eno pretiravanje je nevarno in neodgovorno. Če vozimo dolge proge, kar je včasih pač tudi nujno, postanemo sčasoma utrujeni in zaspani. Kako nevarna je vožnja v takem stanju, nam pričajo statistike o nesrečah. Kdor postane med vožnjo utrujen, naj ustavi vozilo in napravi kratek sprehod okoli voza. Utrujenost je znak, da manjka telesu potrebni kisik. Bodite pa o-prezni pri uživanju raznih tablet, ki imajo baje lastnost, da človeka trenutno poživijo. Saj ga, vendar ko njihov učinek popusti, je utrujenost še večja. Kdor pa je že tako u-trujen; da mora zdehati, bo napravil najpametneje; ako se bo za pol ure ustavil in zadremal. Ko bo naspan, bo vozil lahko spet bolje in varneje.
*
Odlašati s polnjenjem rezervarja vse dotlej, dokler je še kaka kapljica goriva v njem,.je neumno. Prvič zato, ker bo treba slej ko prej le kupiti bencin — ker brez njega ne gre, drugič zato, ker se na ta način izpostavljate nevarnosti, da vam sredi pota nenadoma zmanjka goriva. A to še ni najhujše! Najhujše je, da usedline na dnu rezervarja zamašijo dovodno cevko v upli-njač. Pametno ravna tisti, ki gleda, da ima v rezervarju vedno najmanj tričetrt goriva. Ker pa se le zna zgoditi, da človek pozabi kupiti bencin in ga zato tepe nadloga, pop-nite kaj v skrajnem slučaju lahko storite. Če se vas bo kdo usmilil in vam ponudil bencin iz svojega tanka, a ne boste imeli niti vi, niti on cevke, s pomočjo katere bi lahko pretočili bencin iz enega avtomobila v drugega, se poslužite kolesnih kap (Rad-kappen). Očistite jih in odvijte cevko za dovajanje bencina v uplinjač. S pritiskom na štarter si boste lahko natočili bencin v kolesno kapo. Potem pa si naredite iz papirja livnik in natočite bencin v svoj rezervar. Pri tem pa mislite na izrek: »Čemu enostavno ,če pa gre tudi komplicirano.«
#
SMERNIKI SO ŠE ZA DRUGO RABO
Kadar morate ponoči reverzirati ali voziti zadensko v nerazsvetljeno garažo, a zadaj nimate nameščenega majhnega žarometa, si lahko pomagate s smerniki (Blin-ker). Ti bodo dali dovolj svetlobe, da boste mogli videti konec voza.
iZa mladina in fimiaeta
Slovensko prosvetno društvo ^Kočna'1 v Svečah je praznovalo svojo 50-letnico
Zgodovina drušfva
žg&d&a o d&faem čl&iteku
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiii
Konec vasi sta si bila soseda reven kaj-žar s kopico otrok in bogat skopuh, ki se iz same skoposti ni bil oženil. Bogatin je vse berače od hiše podil, kajžar je pa vsakemu kaj dal. Žena mu je večkrat očitala: »Revščino taremo, ti pa razdajaš, kakor bi bili bogatini!« In kajžar je na to zmeraj odvrnil: »Saj tudi smo. Zakaj bogat ni tisti, ki samo ima, zares bogat je le, kdor dalje!«
Šel je kajžar v gozd in srečal žalik-ženo. žalik-žena je dejala: »Dober človek si in tu imam zate hlebec kruha, ki nikoli ne mine. Vendar zmerom moraš prihraniti krajec za drugi dan, da zraste ponoči cel hlebec iz njega; zakaj če sne kdo en dan še zadnji krajec, ne bo hlebca nikoli več!«
Kajžar je bil darila vesel, ker tak hlebec je pri hiši z otroki kaj vreden. Kruh je bil neizrečeno dober in hlebec dobro velik, da je brez posebne stiske vsak dan krajec ostajal.
Pa je potrkal na kajžarjeva vrata pozno zvečer sestradan revež, ki je pri skopem sosedu zaman prosil in ni mogel več naprej. Kajžar ga vzame v hišo. Ker mu ni imel s čim postreči, mu je dal brez pomisleka krajec čudežnega kruha, ki ga je hranil za drugi dan.
Žena je možu očitala, da je lahkomiselno zapravil hlebec, mož se je pa branil: »Zdravi smo, lahko si bomo še kruh služili, sestradanega reveža pa ne smeš pustiti! Smrten greh bi bil.«
Kruh je reveža tako pokrepčal, da je drugi dan lahko odšel naprej.
Čez osem dni se je pri kajžarju oglasil romar. Kajžar ga je pogostil in prenočil, zjutraj mu je pa romar dejal: »Na božji poti mi je Mati božja v cerkvi razodela, da bom umrl precej, ko se povrnem domov. Imam samo eno stvar, ki je kaj vredna, mošnjo, ki se iz nje lahko vsak dan vzame dvajsetica. In to dam zdaj tebi, ki si dober človek. Toda vedi, mošnja izgubi svojo moč, če vzameš kdaj en dan dve dvajsetici iz nje!«
Kajžar je bil mošnje vesel, zakaj stara srebrna dvajsetica ni bila majhna reč! Delavec se je moral ves dan zanjo truditi. Za kruh je bilo in za sol pa še za tobak je kaj ostalo. Kajžarju se je samo smejalo in otroci so mu rasli kakor konoplje.
Pa je prišel h kajžarju reven študent in potožil, kako je težko stradati in študirati. Kajžar je bil to jutro dvajsetico iz mošnje že potrošil, ali študent se mu je smilil. Ni dosti pomišljal, vzel je iz mošnje še drugo dvajsetico in jo dal študentu za pot.
Žena je spet tarnala, a kajžar je dejal: »Mi smo samo včasih lačni, študent pa je vse leto. človek mu mora pomagati!«
Takrat so začeli v hribu sekati velik gozd. Kajžar je dobil dobro plačano delo, da je izgubo čudežne mošnje lahko pretrpel in še nekaj denarja prihranil za obutev otrokom. Ob sobotah popoldne se je vračal domov in pri taki priliki je videl, kako je skopuški sosed vrgel mestnega človeka iz hiše in za njim zaloputnil vrata. »Menda ga niste česa prosili?«
»Kaj ga bom prosil, saj nisem berač,« odgovori mestni človek. »Po poštenem o-pravku hodim, agent sem od zavarovalnice in bi rad ljudem premoženje zavaroval, da ne bodo prosjačili, če jim po nesreči domačija pogori!«
Kajžar je pomislil, da do jeseni otroci še lahko bosi hodijo in je dejal: »Zavarujte za začetefk mojo revščino!«
Da je agent več provizije zaslužil, je dal še svoji dve njivici zoper točo zavarovati. Agent je bil vesel in kajžarjeva prijaznost ga je tako povzdignila, da je postal zgovoren ter je še tisto popoldne skoraj pol vasi zoper požar zavaroval. Uspeh se ga je držal od vasi do vasi in tako se je izkazal, da ga je zavarovalnica čez leto povišala za cenilca.
Gozd so sekali še leto in dan. Kajžar je dobro zaslužil, za zimo otroke obul in oblekel, zavarovalnino brez zamude plačal in še revežem lahko dajal. Bogatin je pa naprej skoparil in stiskal, da se je njegova sko-ipost menda samim čarovnicam zagnusila.
Ko je žito naj lepše kazalo, so prihrumele nad skopuhovo polje in napravile točo, ki je vse sklestila. Tako ostro je šla toča samo po skopuhovih njivah, da se drugih še doteknila ni, razen kajžarjevih dveh, ki sta bili med Skopuhovimi. In sama toča čarovnicam še ni bila zadosti. Mlatile so po oblakih, da so švigale strele ter je treščilo v skopuhovo hišo. Na mah je bila vsa v plamenih.
Dne 29. avgusta t. 1. bo minulo 50 let, odkar se je ustanovilo v Svečah Slovensko katoliško izobraževalno društvo »Kočna«. Ustanovni Občni zbor društva je bil pri Adamu. Sklical ga je Gregor Pak, p. d. Tes-nar v Zgornjih Krajah. Po kratkem nagovoru, v katerem je pozval udeležence k vsestranskemu kulturnemu delu v fari, je dal besedo preč. g. dr. Arnejcu. Na občnem zboru pa sta spregovorila še preč. g. kaplan Jožko Rudi in g. dr. Franc Terseglav iz Ljubljane, ki je poudarjal zvestobo katoliškim načelom. Ko so bila od 120 udeležencev sprejeta društvena pravila, je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik Gregor Pak, podpredsednik Gregor Jurič, tajnik Jakob Beguš, blagajnik Andrej Pak, knjižničar Jožef Pak, namestniki Gregor Lindi, Janez Šlajhar in kaplan Jožko Rudi.
Občnega zbora leta 1910 se je udeležilo skoraj 200 ljudi. Iz poročila, ki so ga podali odborniki, je razvidno, da se je vršil pri Krznarju tudi tečaj, na katerem so razpravljali člani o raznih socialnih, apologetičnih ter zgodovinskih vprašanjih. Tečaja se je udeležilo 40 do 50 društvenikov. Tambu-raški orkester je imel tedaj 15 članov, knjižnica je vsebovala 380 knjig, izposojenih pa je bilo tekom leta 200 knjig. Časopisi in revije društvenih članov so bile: »Naš dom’, »Naša moč«, »Mir«, »Domoljub« in »Slovenec«.
Na omenjenem občnem zboru se je poročalo, da se je razpravljalo 8. decembra
1909	na odborovi seji tudi o nabavi lastnega odra. Prva igra, ki so jo podali društve-niki na novem odru, je bila »Zamujeni vlak«. Igro so igrali Svečani 2. februarja 1.
1910	pri Adamu, kjer so še zmeraj slovem ske prireditve.
V okviru društva je bila ustanovljena tudi »Mladeniška zveza« za Spodnji Rož, kateri je takoj pristopilo 32 fantov, ustanov-Ijeno pa je bilo tudi telovadno društvo »Orel« .
Leta 1911 so se vršila že predavanja s ski-optičnimi slikami, ki so bila last »Slovenskega katoliškega delavskega društva« na Jesenicah. Prvo predavanje »Vožnja po Sredozemskem morju« je imel preč. g. kaplan Valentin Mortl.
Sosed kajžar je planil vanjo in rešil s težavo iz nje skopuha, ki je silil v goreče 'podstrešje, kjer je imel denar skrit. Tačas je pa 'veter zanesel ogorke na kajžarjevo streho.
Iz vasi so prihiteli ljudje na pomoč, ali lesena kajža je bila stara in je gorela kakor slama. Nič se ni dalo rešiti in do tal je pogorela. Pri skopuhu pa ljudje sploh dosti gasiti niso hoteli, le kolikor so morali, da se ni ogenj v vas zanesel. Izguba denarja in hiše je skopuha tako razburila, da ga je kap zadela in je umrl, preden so vaščani ogenj do dobra udušili.
Spet je žena kajžarju očitala: »Vidiš, zdaj imaš pogorišče za svojo dobroto! Kaj si šel soseda reševat, namesto da bi bil varoval svojo streho! Zdaj je tako ali tako mrtev, prav tisto bi bilo, če bi se bil v lastni hiši zadušil!«
Kajžar se je branil: »Z dobro voljo storjeno dobro delo ni nikoli zavrženo! Kaj boš tarnala, živi smo ostali vsi in za škodo smo zavarovani!«
Vsi vaščani so skrbeli za kajžarja in njegovo družino, za mrtvega skopuha se ni hotel nihče brigati. Župan je brzojavil njegovim sorodnikom v mestu, sorodniki so pa mislili, da je bil rajni revež, ker je prihajal včasih k njim prosit in tarnat. Dejali so: »Naj ga pokoplje občina, če se oglasimo, bi morali še mi pogreb za njim plačevati.«
Res bi ga bila pokopala občina, da ni kajžar zanj poskrbel. »Sosed je bil in ne-krščansko bi bilo, če se ne bi zanj zavzel,« je sodil.
Zavarovalnica je poslala kajžarju škodo cenit agenta, ki je pred poldrugim letom njegovo premoženje zavaroval. »Zdaj je prilika, da mu dobroto vrnem,« je dejal in
Na občnem zboru leta 1912 je spregovoril tudi preč. g. dr. Lambert Ehrlich. Zadnji predsednik društva pred drugo svetovno vojno je bil Janez Kropiunik, p. d. Bdnar v Svečah, tajnik pa Joža Partl iz Mač. Za prvega predsednika po vojni je bil zopet izvoljen Janez Kropiunik, za tajnika pa Muden Franc, p. d. Vrbnik v Svečah.
Društveniki so nadaljevali uspešno s prosvetnim delom: igrami, pevskimi nastopi, društvo je imelo moški in mešani pevski zbor, tamburaši so pridno vadili, posebno dobro obiskane so bile vsako leto materinske proslave, na katerih je zelo rada nastopala mladina.
Na občnem zboru 1. 1923 je prevzel vodstvo društva predsednik Filip Partl, tajniške posle pa je tudi naprej vodil Franc Muden. Da se posveča še prav posebna pozornost pevskemu zboru, je posvetil odbor skrb za petje posebnemu predsedniku, in .sicer g. Janku Oitzlu, pevovodja pa je bil organist Jakob Beguš.
Naslednji in zadnji predsednik društva pred 2. svetovno vojno je bil župnik Viktor Ruprecht, tajnik pa od leta 1925 do 1930 Filip Partl, p. d. Kosem na Mačah, potem pa Aleš Einspieler.
Vzgojni pomen
Prosvetno društvo »Kočna« v Svečah je vršilo v zadnjem pol stoletju med vaščani veliko poslanstvo, vzgajalo je k zvestobi do materine besede in katoliške Cerkve. Ker v zadnjih petih desetletjih na šolah naše občine skoraj ni bilo zavednih učiteljev, ki bi mladino učili Brati tudi v materinem jeziku ter ji vlivali v srce ljubezen do slovenskega rodu, je to delo prevzelo izobraževalno društvo. V njem je 'bila zajeta večina fantov in deklet, ki so sodelovali bodisi kot igralci, pevci, deklamatorji, recitatorji, knjižničarji, ali pa so bili kot člani tesno povezani z društvom.
Kulturne prireditve pri Adamu so bile vedno dobro obiskane, Svečani pa so gostovali z igrami in pevskim zborom tudi širom naše zendje ter želi vsepovsod mnogo priznanja.
V društveni knjižnici je bila članom na razpolago vrsta leposlovnih knjig ter so imeli tako priliko, se seznaniti z deli slovenskih pisateljev in pesnikov.
ocenil škodo, kolikor se je najbolje dalo. Poskrbel je, da je bil denar hitro izplačan, in kajžar se je pripravljal, da si postavi nov dom.
Pa pride k njemu župan in pravi: »Zaradi tvoje kajže je bil pri cesti ovinek. Daj, umekni se z novo toliko nazaj, da ovinek izravnamo in ne bo kdaj nesreče, ker je zmerom več avtomobilov! Samo vedi, občina nima denarja!«
Kajžar je prepustil svet brez odškodnine.
Žena je godrnjala: »Že tako imamo malo zemlje, ti jo pa še zastonj odstopaš za cesto!«
»Kako bi mogel živeti, če bi imel kdaj na vesti nesrečo!« je odgovoril kajžar in odšel na vrt pripravljat temelj za novo hišo. Komaj je nekaj časa kopal, je zadel na lonec starih tolarjev, ki jih je bil še v turških časih kdo tam zakopal. Nesel jih je v mesto in dobro prodal.
Ko se je vrnil, mu je dejal župan: »Sodnija bo prodajala posestvo tvojega rajnega soseda in sklenili smo, da je najbolj prav, če kupiš ti, ki si dober človek in imaš zdaj denar. Nihče ti ne bo prišel dražit!«
1 ako se je zgodilo, da je kajžar poceni kupil vse skopuhovo posestvo s pogoriščem vred in začel zidati novo hišo. Vaščani so mu zanjo zastonj navozili lesa, kamenja, peska in apna. »Le veliko postavi, da nas lahko pod streho sprejmeš, če nas kdaj nesreča zadene,« so ga spodbujali.
In kajžar si je postavil veliko novo hišo. Ko se je z družino vanjo vselil, je dejala žena: »Ne bodi hud, slepa sem bila! Zdaj vidim, da se dobrota stotero vrača.«
Mož je dejal: »Nisem bil nikoli hud, vendar še bolj me življenje veseli, ko veš tudi ti, da dobro delo ni nikoli zavrženo in da je zares bogat le, kdor daje!«
V	okviru pevskega zbora se je gojila narodna in umetna pesem, mladina je vzljubila domačo pesem ter z njo slovensko materino besedo.
Marsikateri fant se je naučil igrati tudi na kako glasbilo, telovadno društvo pa je dolgo skihelo za telesno vzgojo.
V	številnih prireditvah se je gojila v vasi slovenska kultura in vaščani so se navduševali za vzvišene ideale: Mati, domovina, Bog.
Naše žrtve
Med drugo svetovno vojno je društvo zgubilo vrsto uglednih članov. Ob' veliki noči 1. 1941 so odpeljali nacisti predsednika društva, župnika Ruprechta, ki je bil kas- j neje nastavljen v St. Petru v Katschtalu, kjer je umrl za tifusom. Takoj po koncu 2. svetovne vojne je bil prepeljan v sveško faro ter položen na našem pokopališču k večnemu počitku. Žrtev nacizma pa so postali tudi društveni tajnik Aleš Einspieler, Florijan Križner ter Valentin Schwarz. Bolte-žarjeva družina ter nekaj članov Krznarje-ve družine je bilo izseljenih, na posledicah zapora v Dachau-u je umrl Joža Pak, navdušen kulturni delavec. V vojni pa sta ostala še akademika Oto Inzko in Maks Sorgo, zadnji se je udejstvoval tudi kot pesnik, Gregor Pak in Kruschitz Ulrich. Med člani, ki so umrli vsled vojnih razmer pa je tudi Reza Pak — Krznarjeva. Leta 1956 pa nas je zapustil za vedno slavni baritonist Anton Zerzer. Izguba, ki jo je društvo utrpelo ob žrtvah vojne, je velika. Delo umrlih društvenikov nas bo bodrilo tudi v bodoče k vztrajnemu in požrtvovalnemu sodelovanju.
Društvo na novo zaživelo
Po 2. svetovni vojni se je takoj začelo spet s prosvetnim delovanjem, društvu je načeloval do leta 1955 kot predsednik idealni prosvetar Siman Ferčnik, sedaj pa vodi prosvetno društvo Peter Sottovia.
Letos praznuje Slovensko prosvetno društvo »Kočna« v Svečah 50-letnico svojega obstoja. V ta namen se je vršila v nedeljo, dne 19. julija t. 1., pri Adamu v Svečah velika kulturna prireditev, katere sta se udeležila tudi ravnatelj slovenske gimnazije, g. prof. dr. Joško Tischler in prof. dr. Pavle Zablatnik, člani prosvetnih društev in Farnih igralskih družin iz sosednjih far ter vrsta naših duhovnikov. Med udeleženci pa je bil tudi edini še živeči član prvega društvenega odbora, dolgoletni tajnik in pevovodja g. Jakob Beguš.
Prireditev je otvoril predsednik društva, g. Peter Sottovia, ki je izrazil posebno veselje nad tem, da se je udeležilo jubilejne prireditve nad 400 oseb, kar dokazuje, da je ljubezen do slovenske pesmi in govorice živo zakoreninjena v našem ljudstvu.
Po pozdravnem nagovoru je sledil sledeči slavnostni spored:
■	Pevski /.bor je nastopil z naslednjimi pesmimi:
a)	že rožce po polju cvetejo
b)	Kadar di’ži, .sni’h gre
c)	Ja/, pa vem
■	Siromak, pesem S. Gregorčiča, deklamirala je dijakinja 4. razreda slov. gimnazije Krista Kcrše.
H Rajanje po narodnih motivih so izvajala sveška dekleta. Na harmoniki in kitari sta spremljala brata dr. Anton Fcinig in Hanzej Feinig.
■	Zbor je /apel sledeče pesmi:
a)	Pozimi pa rožice ne cveto
b)	Kdor hoče vedet’
c)	F.n glažek vinca rumeni
d)	Gori, gori na planine.
■	Igra F. S. Finžgarja „VERIGA”
■	Dr. Anton Fcinig je ob spremljavi kitare (Hanzej Feinig) /apel sledeče narodne:
a)	Pod rožnato planino
b)	Po svetu jaz okrog blodim
c)	Na oknu deva je slonela
■	Moški zbor pa je ob koncu še zapel :
a)	Ko dan sc zaznava
b)	Bolen mi leži
c)	Mrzel veter .
Pevski program je pripravil g. prof dr. . Anton Feinig, ki je mojstrsko vodil pevski zbor, igro pa prof. Valentin Inzko. Vsega skupaj je nastopilo na odru 25 oseb. Udeleženci, ki so napolnili veliko Adamovo dvorano do zadnjega, so z velikim zanimanjem prisluhnili lepemu petju ter živahnemu in doživetemu podajanju igre.
Kot se je oče Primož zavzemal v igri za mir med sosedi, tako se bo naše prosvetno društvo tudi v bodoče zavzemalo pogumno in vztrajno za mir na vasi in s tem svoje prispevalo k utrjevanju miru in zastopnosti v deželi.
P * I * S * /\ * N * O * B*R* /\ * N * J * E
r^zcjubl jeni gjwl
ZgODBA IZ CELOVŠKE OKOLICE
Poljančeva domačija je bila majhna. Hiša je bila nizka in s slamo krita. Pričala je, da tod biva kmet, ki mora trdo delati, da skromno preživi sebe in družino. Redili so štiri krave in konja, vendar le tako, da so jemali v najem grofovske travnike v soseščini. Najemnino je Poljanec odslužil pozimi z vožnjami lesa na žago. Tako je moral Poljanec tudi pozimi trdo delati, med tem ko so si drugi, večji kmetje mogli privoščiti vsaj nekaj počitka.
Poljanec jp bil srednje velik, čvrst mož, dobrodušen po naravi in delaven. Ril je že v drugo oženjen. Prva žena je bila hči večjega posestnika, ki pa je z doto vred pripeljala na novi dom tudi enoletnega fantiča, nezakonskega sina Francija, čigar oče je bil sosedov sin. Ko so pred poroko pri gospodu to in ono zapisovali, je Poljanec fantiča posinovil. Toda po kratkem letu skupnega, srečnega življenja, se je nekega dne mirna, mlada in cvetoča žena prehladila, zbolela na hudi pljučnici in v nekaj dneh umrla. Tako je ostal mož sam z osirotelim dveletnim Francijem.
čez nekaj časa se je znova oženil. V hišo je sedaj prišla huda žena, ki ji je pohlevni mož kmalu podlegel in ji — zaradi ljubega miru — prepustil vajeti, da je bilo vse po njeni volji. Toda še trša kot do moža je bila mačeha do sirote Francija. Moral je pestovati in varovati petorico otrok, ki so se v zakonu rodili. Ko je malo dorastel, je moral biti za hlapca in deklo Obenem. Mačehi pa ni mogel nikoli zadosti dela opraviti. Od dvanajstega leta naprej je moral zgodaj vsako jutro z dvokolesnim vozičkom peljati mleko v Celovec ter biti ob devetih že nazaj, da še pride pravi čas v šolo. Mož je s težkim srcem gledal ženino trdo ravnanje s fantom, toda bil je sam proti njej brez moči. Zato je iskal uteho v pijači in se iz leta v leto vedno bolj udajal žganju.
Poljančeva domačija je stala sredi vasi, na desni strani potoka, ki teče skozi naselje. Nasproti, na levem bregu pa je stala prav tako mala in skromna Kranjčeva kmetija. Med tem ko je pri Poljancu mož nosil večji del skrbi, pa je bilo pri Kranjcu prav narobe. Kranjc je bil velik, suh mož, ki je rad govoril in še raje pil, delo in skrb za kmetijo pa prepuščal ženi. Kadar je le mogel, je utekel ženi v bližnjo gostilno. Če ni imel denarja, je pa pil na upanje. Krčmar mu je pijačo rad nalival, saj je vedel, da bo žena, ko ga bo doma pogrešila, gotovo prišla ponj in plačala zapitek. Prišla je vedno z glasnim vikom, ki so ga ostali gostje muzajoč se poslušali. Sicer pa je bila skrbna in delavna žena, a ostrega jezika. Medtem ko je Poljančevka držala v strahu del vasi na desnem bregu potoka, je pa Kranjčinja strahovala levi breg. Dočim so ostali va-
ščani obe hudi ženi puščali kolikor mogoče v miru in jima šli s pota, pa sta onidve bili med seboj v večnem prepiru. Pri vsaki priložnosti — in teh seveda ni manjkalo — sta obe sosedi vpili in zmerjali ena drugo ter si očitali vse mogoče reči. Kadar jima je zmanjkalo zadev, o katerih bi se prepirali, sta se domislili na može. Tako je Poljan-činja vpila čez potok Krančinji: »Daj jesti tvojemu dedcu, da ne bo tako suh kot ene »rijaste škarje«.
Krančinja pa ji ni ostala dolžna: »Ušivaj in zakrpaj tvojega moža, da ne bo hodil o-koli kot capin.«
Nekega dne je Franci, kot večkrat, šel pd doma v bližnjo gostilno onstran potoka. V eni roki je držal groš, v drugi pa stekleničko za žganje. Ko pa je stopal čez brv, ki je držala od Poljančevega brega na Kranjčevega, je obstal in se zagledal v vodo, v kateri so tako živo švigale svetle ribice. Zamislil se je, groš se mu je izmuznil iz prstov, štrbunknil v vodo ter izginil v mehkem blatnem dnu.
Obšel ga je velik strah: Kaj. bo zdaj? Že je videl v duhu hudo mačeho in na hrbtu čutil njene udarce. Začel je na glas jokati.
Tedaj se z drugega brega naenkrat oglasi Kranjčinja in ga vpraša: »Franci, zakaj pa jočeš?«
Povedal ji je, da mu je padel groš v vodo in da bo zdaj doma hudo tepen.
Kranjčinja mu reče tedaj: »Franci, pridi od zadaj k naši hiši, tako da te mačeha ne bo videla.«
Ko je fant to storil, mu je žena stisnila, groš v roko in še sladek bonbon mu je dala. Naročila mu je, da naj nikomur nič ne pove.
Franciju se je zdelo, da vidi pred seboj poosebljeno nebeško milino in dobroto. Prvikrat v življenju je začutil, da ni čisto sam in zapuščen na svetu, da so še dobri ljudje, ko se jim smili. Prvikrat je začutil, kaj je materinska ljubezen, čeprav mu jo je bila izkazala ženska, ki ga ni rodila.
Franci se je pretolkel skozi ljudsko šolo. Nato ga je pisani oče peljal v Celovec ter ga dal v uk nekemu krojaškemu mojstru. Mojster je bil dober in pravičen človek. Pri obilni in zdravi hrani si je Franci tudi telesno kmalu opomogel in iz suhljatega, bledičnega dečka, ki so ga bili prej vsi sošolci zmerjali za šlevo, je zrastel krepak fant, ki je prerasel vse svoje sovrstnike. Franci pa je izkazano dobroto tudi vračal z vestnim in pridnim delom.
Po nekaj letih pa si je tudi on zaželel iti v širni svet, kot je bila takrat navada med rokodelci. Saj rokodelski pomočnik, ki ni prepotoval vsaj nekaj tujih dežel, ni imel nobene veljave. Franci, ki je med tem po-
JULES VERNE:	85
Potovanje na
Zato se je Barbicane založil z raketno zmesjo, zbasana v vijakasto izvrtane cevi, ki so se dale priviti na dno krogle. Na notranji strani' so se cevi dotikale tal, na zunanji pa so molele ven za pol čevlja. Bilo jih je dvajset. Vsaka je imela vžigalno vrvico, ki jo je bilo mogoče prižgati skozi odprtino v talni plošči krogle. Ves proces bi se izvršil zunaj. Rakete so bile že nabasane. Zato je bilo treba iz dna krogle samo odstraniti kovinske zaklopke in jih nadomestiti z raketami, ki so odprtino natančno izpolnile.
- S tem novim opravilom so bili gotovi okrog treh in po vseh teh varnostnih ukrepih je bilo treba samo še čakati.
Medtem se je krogla vidno bližala luni. Očitno jo je luna v neki meri že privlačevala nase; vendar pa jo je lastna hitrost gnala v poševni črti. Rezultanta teh treh sil je bila črta, ki bi utegnila postati tangenta. Jasno pa je bilo, da krogla ne pada na luno tako, kakor bi morala; kajti spodnji del krogle bi moral biti zaradi svoje teže obrnjen proti njej.
Barbicane je postajal čedalje bolj vznemirjen, ko je videl, da se krogla upira
zakonom privlačnosti. Pred njim je zazijal prepad neznanega, neskončnega med-planetnega prostora. Kot učenjak je bil doslej prepričan, da je čisto pravilno računal samo s tremi možnostmi: povratek na zemljo, padec na luno in zastoj na ravnotežni točki! Zdaj pa se je nenadoma znašel pred četrto možnostjo, ki mu je grozila z vsemi strahotami neskončnosti. Samo tak odločen učenjak kakor Barbicane, tak ravnodušen človek kakor Nicholl in tak predrzen pustolovec kakor Michel Ardan, so lahko to možnost pretehtavali brez popadkov slabosti.
Pogovor se je zasukal v to smer. Kakšni drugi ljudje bi se ukvarjali samo s praktično platjo tega vprašanja. Spraševali bi se, kam neki jih krogla zanaša. Naši trije potniki pa ne; iskali so vzrok, ki je imel za posledico tak učinek.
— Torej smo iztirili? je rekel Michel. Ampak zakaj?
— Bojim se, je odgovoril Nicholl, da vkljub svoji pazljivosti top ni bil pravilno naravnan. Že najmanjša napaka je zadostovala, da nas je vrglo izven lunine privlačnosti.
— Torej smo slabo merili? je vprašal Michel.
— Ne verjamem, je odgovoril Barbicane. Top je stal natančno navpično in ni nobenega dvoma, da je meril v nadglavišče. In ker gre luna skozi nadglavišče, bi jo
stal možat Franc, je svojo željo povedal mojstru. Ta ga je sicer s težkim srcem pustil na pot, vendar ga od njegovega namena ni odvračal.
Tako je obesil Franc potno culo na ramo in romal iz kraja v kraj, od mojstra do mojstra. V nekaj letih je prepotoval pol Evrope, denar pa, ki si ga je ob skromnem in varčnem življenju prihranil, je pošiljal v Celovec svojemu nekdanjemu mojstru. Marsikaj zanimivega je Franc doživel v teh letih, spoznal je tuje kraje in tuje ljudi, njihove šege in navade. Pot ga je privedla celo v Pariz, glavno mesto Francije, in središče krojaške umetnosti. Franci pa francoskega jezika seveda ni znal. Z rokami je skušal dopovedati pariškemu mojstru, da išče delo. Kadar mu je mojster za odgovor dal frank (francoski denar), je to bilo znamenje, da dela nima. In koroški Franc je moral naprej po francoskem Parizu. Nekega dne pa je naletel na mojstra, ki je znal malo nemško. Ko mu je Franc povedal, da je iz Avstrije, je mojster celo vedel, da je v tej deželi več narodov in ga vprašal kake narodnosti je on. Franci mu je povedal, da je Slovenec s Koroškega. Slovenec, Slovan, je odgovoril mojster in postal takoj prijaznejši. »Si torej brat Bolgarov«, je dejal in pristavil, da so po njegovem mnenju Bolgari najboljši krojači. On sam jih je imel več na delu in je bil z vsemi zadovoljen, ker so bili dobri, potrpežljivi in vestni delavci.
Tudi v Nemčijo so takrat hodili krojaški pomočniki iz Bolgarije in so jih povsod radi jemali.
Ko se je čez leta Franc vrnil domov, mu je stari mojster izročil hranilno knjižico z lepo vsoto denarja. K Francovim prihrankom je še on sam doložil nekaj desetakov, saj je imel veselje nad svojim nekdanjim pridnim in varčnim vajencem. Sčasoma je Franc postal samostojen krojač, pri čem ga je njegov nekdanji mojster podpiral, saj je sam bil brez otrok.
Ob nedeljah pa ga je neka notranja sila vedno vlekla nazaj v domačo vas, čeprav so ga nanjo vezali le spomini bridke mladosti. V domači vasi pa je čas tudi storil svoje. Stari, znani ljudje so povečini že pomrli, njegovi sovrstniki so se pa postarali. Njihovi zgubani Obrazi, upognjena drža ter o-korna hoja so pričali, da njihovo življenje ni lahko. Doraščal pa je mladi rod, katerega pa ni več poznal.
Tudi Poljanec, njegov pisani oče, se je zelo postaral in popolnoma obnemogel. Franc mu je sočutuo večkrat stisnil kako kronico v roko, pri čemer so staremu možu solze stopile v oči. Tudi mačeho je starost prizadejala,' še bolj pa žalost in razočaranje nad lastnimi otroci. Zato je bila nadvse prijazna do Franca, kot da bi hotela popraviti to, kar mu je bila prizadejala v mladosti.
(Nadaljevanje na 8. strani)
LOJZE ZUPANC:	V
VELIKANCEK
Tamkaj, kjer je danes gora Olševa, so v davnih dneh živeli trije velikani: oče velikan, mati velikanka in sinček velikanček. Ta je bil velik kot naj višji hrast, a je segal materi le do pasu. Mati je bila velika ko najvišja smreka, pa je segala možu le do ramen. Kolikšen pa je bil oče velikan si potemtakem lahko sami mislite.
Velikani so imeli toliko ovac, da bi jih nihče ne preštel. Na sedmih ražnjih so si vsak dan spekli sedem janjcev, a ovce so se iz dneva v dan množile, da so velikani imeli zmeraj jela na pretek, žejo pa so si gasili v bistri Savinji.
Nekega dne pa je sinček velikanček, ki je na tratah pasel ovce, zagledal v oddaljeni dolini žitno polje. Radovedno je pohitel tjakaj in se začudil, ker je žitno bilje v redeh padalo na zemljo.
»Le kdo izpodjeda žito?« je zagodrnjal. A že je opazil drobno bitje, ki je izpodjedalo pšenico. Pograbil ga je in odnesel staršem.
»Mati, mati, ulovil sem miško, ki je izpodjedala pšenično bilje!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od planin.
Ko pa je mati velikanka videla, da ima sinček trepetajočo žanjico, ki je od strahu brcala in vreščala, je dejala:
»Oj sinček, to ni miška, ampak človek!
morali zadeti v polno. Neki drugi vzrok mora biti, samo ne najdem ga.
— Ali ne prihajamo prepozno? je vprašal Nicholl.
— Prepozno? je dejal Barbicane.
— Da, je povzel Nicholl. Poročilo zvez-darne v Cambridgeu pravi, da mora vožnja trajati 97 ur in 13 minut in 20 sekund. To se pravi, da prej lune ne bo na določenem mestu, pozneje pa je ne bo več.
— Tako je, je odgovoril Barbicane. Toda odpotovali smo L decembra ob 10. uri 47 minut in 35 sekund zvečer in dospeti bi morali 5. deccmbfa opolnoči, v prvem trenutku polne lune. Danes je 5. december, in ura je pol štirih popoldne; v osmih u-rah in pol bi morali prileteti na cilj. Zakaj nas zanaša drugam?
— Ali morda zaradi pretirane hitrosti? je odgovoril Nicholl; saj zdaj že vemo, da je bila začetna hitrost večja, kakor smo mislili.
— Ne, in stokrat ne! je odvrnil Barbicane. Če je bila smer izstrelka pravilna, nam bi prevelika hitrost ne mogla prekrižati računov. Ne! Zavili smo v stran. Nekaj nas je potegnilo v stran.
— Kaj? Kako? je vprašal Nicholl.
— Ne vem, je odgovoril Barbicane.
— Veš Barbicane, je rekel Michel, ali hočeš, da ti povem svoje mnenje o vprašanju, zakaj smo iztirili?
(Dalje prihodnjič)
Takoj žanjico odnesi tjakaj, kjer je žela!«
»Oh, vsaj malo naj se z njo igram,« je zaprosil velikanček.
»Ne!« je zakričala mati velikanka s takšnim grmečim glasom, da bi bila žanjica skoraj oglušela. »Takoj jo odnesi, da ne bo nesreče!«
Rečeno — storjeno! Velikanček je odnesel žensko tjakaj, kjer jo je dobil. Tej pa ni bilo več mar žetja, ampak je odhitela v vas ter povedala vaščanom, kaj je doživela.
Naslednji dan je velikanček, ki je v rebreh pasel ovce, zagledal v oddaljeni globači travnik. Pohitel je v dolino in se začudil, ker je trava v redeh padala na zem-
1i0-
»Le kdo izpodjeda travo?« je zamomljal. Pa je na robu travnika opazil drobni bitji, ki sta izpodjedali visoko travo. Pograbil je vsako v eno pest ter ju odnesel k staršem.
»Očka, očka, ulovil sem kobilici, ki sta izpodjedali visoko travo,« je že od daleč kričal, da je odmevalo od gora.
Ko je oče velikan videl, da ima sinček v pesteh dva kosca, ki sta preplašeno kričala in brcala, je del:
»Oj sinček, to nista kobilici, ampak moža! Takoj odnesi kosca tjakaj, kjer sta kosila!«
»Oh, vsaj malo naj se z njima, igram,« je poprosil velikanček.
»Ne, in ne!« je zarjovel oče velikan, da bi od njegovega grmečega glasu oba kosca skoraj oglušela. »Takoj ju odnesi, da ne bo nesreče!«
Kakor je oče velikan ukazal, tako je storil sinček velikanček. Oba kosca je odnesel tjakaj, kjer ju je ulovil. Njima pa ni bilo več do košnje, ampak sta zdrvela v vas in povedala ljudem, kaj sta doživela.
Potlej je nekega dne mlad gospodar iz Solčave s konjem in plugom odšel na oddaljeno strnišče, da bi ga preoral v repi-šče. Oral je in oral ter ni opazil, kdaj se mu je približal velikanček, ki je zapustil ovce na. očetovem pošincu ter se potepel v dolino. Ker velikanček ni še nikdar videl konja, je pograbil konja, ralo in orača ter vse skupaj strpal v torbo in se vrnil k ovcam. Tamkaj se je potlej s konjem, plugom in oračem tako igral, da je podil konjiča in orača s plugom po pašincu vse dotlej, dokler ni bil ves pašnik preoran.
Tako je orač podoral vso travo na pašni-cu, ovce pa, ki zemlje niso mogle jesti, so poginile od gladu.
Zdaj so tudi velikani ostali brez mesa, ker so bili ob ovce, pa so drug za drugim pomrli od lakote. Njihova trupla je prekrila zemlja, ki jo je z bližnjih planin izpiral dež. Ptice so na naneseno zemljo nanosile še semenje, da je tamkaj zraslo drevje.
Tako je nastala gora Olševa.

v , Theresienttialer-vmuvoU ! ,kanjna prj
RADLNAYR
BELJAK - VILLACH
m qh&Sl
(Nadaljevanje s 7. strani)
Franc pa je na svojih potovanjih po svetu spoznal življenje od vseh strani. Spoznal je, da smo ljudje nepopolni in obremenjeni s slabostmi. Pogosto je bil videl, da tudi tisti, ki sicer uživajo na zunaj ugled in spoštovanje ter bogastvo ter jih marsikdo za te prednosti zavida, v resnici žive slabše kot preprosti kmetje.Za lepim videzom, izbranimi besedami in vljudnimi pokloni se pogosto skrivajo najhujša hinavščina, prevara, nezvestoba in surovost. Zato je svoji mačehi radevolje vse odpustil, posebno ker je videl, da žena trpi zaradi lastnih otrok.
Tudi soseda Kranjčinja se je postarala in ni imela sreče z lastnimi otroki. Hči je bila poročila nekega uradnika v Celovcu. Po mestu se je nosila kot milostljiva gospa, pogosto pa je prihajala k materi prosit za pomoč, češ da z moževo pičlo plačo ne more shajati. Sin pa, ki bi bil moral prevzeti domačijo, ni imel nobenega veselja do gospodarstva in je venomer sanjaril o lepem, brezdelnem in brezskrbnem mestnem življenju. Vse je kazalo, da komaj čaka, da stara dva umreta, potem pa posestvo proda in odide v Celovec.
nekoč pasle vaške svinje in gosi, sedaj režejo ulice z neznanimi imeni, na obeh straneh se vrste mestne vile, v katerih stanujejo ljudje, ki so prišli iz vseh vetrov, iz vse Evrope. Ti se malo brigajo eden za drugega. Če se srečajo, se kvečjemu kratko pozdravijo, potem pa gre vsak po svoji poti in izgine za plotom svoje vile. Plotovi, ki obdajajo vrtove hiš, tudi ločijo ljudi. Ti se brigajo le za kino, gledališče in tuje kraje, ne pa za svoje sosede.
Utihnil je tudi značilni klopot vodnih koles mlinov ob potoku, ki se je nekdaj enakomerno in ubrano glasil noč in dan. Namesto njega pa trga uho sunkoviti, rezki ropot motorjev in hrumenje električnih turbin. Stare preproste vaške gostilne, v katerih so se sosedje zbirali in se pomenkovali o svojih zadevah, so se modernizirale, postale so tuje, tako da si kmečki človek ne upa več stopiti noter.
Skoro utihnila je tudi naša lepa slovenska govorica in naša pesem, s katerima je dolgih tisoč let naše ljudstvo tod dajalo du-ška temu, kar je nosilo v srcu, veselju in žalosti, ljubezni in jezi, pri delu in pri počitku. S to govorico je prosilo milost svojega
Stvarnika v težavah in preizkušnjah, ob suši, lakoti 'kugi ali vojski, mu pelo hvalo in čast ob dobri žetvi ter se mu zahvaljevalo za blagoslov miru. Tuja, trda govorica, katero so včasih samo nekateri za silo tolkli, se je sedaj razšopirila in zagospodovala. S seboj pa je prinesla novo mišljenje; ljudje poznajo samo še sebe in lastno korist.
Le cerkev je ostala taka kot je bila. Pokopališče so pa morali povečati. Tam čakajo nekdanji vaščani večnega vstajenja. Smrt je dokončno izmirila tudi sprte sosede.
Star in onemogel zaide Franc še tu pa tam na božjo njivo, kamor bo tudi on kmalu legel. Zbujajo se mu spomini na mladost, na sošolce, na sosede, na vaško skupnost, na govorico, na vse, česar ni več. Čeprav je skoraj vse življenje prebil med tujci, je Franc pa v svojem srcu vselej ohranil zvestobo svojemu rojstnemu kraju in svojemu rodu.
Kadar pa gre mimo groba Kranjčeve matere, vzdihne kot v molitvi: Bog ti povrni! — Za tisti groš in bonbon, ki se zanju v življenju nikdar ni zahvalil. Pa kako bi se ji naj, saj se za materinsko ljubezen z besedo ni moč zahvaliti in je tudi z zlatom ne poplačati.
L. Gorjanc
Spoznanje, da je vse večdesetletno delo bilo zastonj, jo je vedno bolj trlo in zaradi tega je tudi sosede puščala na miru. Obe ženi, ki sta se prej tako hrupno prepirali med seboj, sta se nekam na tiho pobotali, čeprav sta se pred ljudmi ena drugi izogibali. Kranjčinja celo možu ni več očitala, kadar je tu pa tam stopil v gostilno na požirek žganja.
Kadar pa je Franc prišel na vas in govoril s Kranjčinjo, se je vselej spomnil na tisti podarjeni groš.
Rad bi se ji zahvalil, toda nikdar mu beseda ni hotela iz ust. Sam ni vedel zakaj, Čeprav se mu je zdelo, da ji je dolžan pest cekinov.
Ko je po nekaj letih pisani oče umri, je mačeha prosila Franca, da naj on prevzame posestvo, kajti spoznala je, da ga bodo sicer njeni lastni otroci prav kmalu zapravili. Toda Franc, ki je imel dobro vpeljano delavnico v Celovcu, ji tega ni odbil zaradi tega, ker ne bi hotel nazaj na kmetijo, ampak bolj iz strahu pred mačehinimi zapravljivimi otroci, ki bi mu tako obviseli na vratu. Posestvo je že bilo zelo zanemarjeno in močno zadolženo. Res so se mačehine hude slutnje uresničile in nazadnje je morala pod tujo streho kot beračica.
Nad 70 let je minilo odkar je Franci izgubil tisti groš na brvi in vas se je močno spremenila. Iz preprostega kmečkega naselja je postalo celovško predmestje. Izginile so stare, nizke, s slamo ali »deskovci« krite kmečke hiše. Gmajnico ob vasi, kjer so se
Največji živalski cirkus pride na Koroško
Za drugo polovico meseca Avgusta je napovedan prihod cirkusa ALTHOF na Koroško. Prišel bo k nam po zelo uspelih gostovanjih na Dunaju, Salzburgu, in Linzu.
Za transport tega podjetja je treba 165 vagonov, ki jih sestavijo v dva posebna vlaka, katera skupno merita v dolžino poldrugi kilometer.
Po predstavah na štajerskem se bo najprej ustavil za dva dni v Wolfsbergu, nato pa za tri dni v Št. Vidu db Glini, okrog 20. avgusta bo prišel v Celovec, odkoder ga bo po 5 dneh predstav vodila pot naprej v Beljak. Točni datumi predstav'še niso določeni, pač pa bodo pravočasno objavljeni.
Cirkus Althof ima svoje stalno bivališče v Frankfurtu, vendar je le redkokdaj do-
ma. Zadnjih 8 let je potoval po Severni in Zapadni Evropi, sedaj pa prvič obišče Avstrijo. Orjaški šotor nudi streho 6000 gledalcem, v obsežni areni pa je prostor za tri velike kletke za predstave z divjimi zvermi.
Cirkus Althof se namreč specializira na dresuro živali vseh vrst in nudi masovne slike edinstvene mogočnosti. Tako nastopa naenkrat 48 dresiranih žrebcev, sledi pa 14 slonov, tolpe levov in tigrov in skupine drugih živali, ki izvajajo vsemogoče umetnije, ki bi jih človek smatral za nemogoče. Na Dunaju so morali gostovanje trikrat podaljšati zaradi velikega navala gledalcev.
Za Celovec pa pripravlja vodstvo cirkusa še posebna presenečenja, ki jih seveda ne pove vnaprej, ker potem pač ne bi bila več — presenečenja.
NAVADE KOMARJEV
»Moj mož lahko mirno spi, komarji gredo samo na mene!« To in podobne pritožbe lahko večkrat slišimo na jesen, ko postajajo komarji posebno nadležni. Morda pa ne veste, da se je bati le samic. Komarji samci se namreč pridno hranijo od rastlin, samice pa potrebujejo za leženje jajčec vodika, ki ga najdejo v krvi. Nase-sajo se lahko toliko krvi, da svojo težo potrojijo, ne da bi jih to oviralo v njihovem letu.
Znanstveno razlago za splošno znano dej-
stvo, da napadajo komarji nekatere, drugih pa ne, je zdaj podal nemški zdravnik dr. Mutig. Ta je s svojo ženo potoval po Laponskem, po enem najbolj zamočvirjenih področij sveta, kjer je na milijarde komarjev. Oba sta zauživala dnevno v začetku po 50 miligramov, kasneje pa po 200 miligramov vitamina BI, ki ga imenujemo tudi thiamin. Že po nekaj dneh sta imela pred komarji popoln mir.
Če so se komarji vsedli na njuno kožo, niso pičili, ampak takoj odleteli. Dr. Mii-
MOBELHAUS
STADLER
KLAGENFURT
Theatergasse 4
Haus d&c	Hlti&et
tj- Vodeilt:
1.	Riesenaimvahl - iiber 100 Aiusuttungen
2.	Die besten und billigsten M&bel Oster-rcichs. Hartholzschlafzimmer von S 3.900
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, oboe Zin-im
4.	Zustellung frči Haiu mit eigenem Spe-zialauto
GROSSTE AUSWAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matrauen; Vorhangstoffe ru »ehr mafiigeo Preisen
S W-M0BEL • VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Architekten!
HALI OGLASI
ENOOSNI PRIKLOPNIKI, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obroče, dobavlja rabljene in poceni AUTOVERVVERTUNG RUMVVOLF, Klagenturt, Flatschacherstrasse 18.
PRIDNO, POŠTENO DEKLE
v starosti okrog 17 do 20 let za delo pri gospodinjstvu in letoviški gostilni išče vdova. Takojšnji nastop. Dobra plača. Ponudbe na naslov: Schciternig Agnes, Hart, p. Ebendorf.
SADNA DREVESCA,
veliko cenejša in močnejša kot drugod, vam nudi drevesnica POLZER, pošta Št. Vid v Podjuni.
VELIKA IZBIRA
GOTOVE BLUZE,
BLAGO ZA LETNO OBLEKO PERILO IN NOGAVICE
L. Maurer
KLAGENFURT, ALTER PLATZ 35
Trgovska hiša kvalitetnega blaga
LODRON
Zavese, preproge, tekači, prešite odeje, žimnice, posteljno perilo, ležalni stoli, talne obloge, posteljno perje.
Villach - Beljak, Lederergasse 12
Strokovna trgovina za umetne cvetlice, mirte in damske klobuke
KLAGENFURT, Atter Platz 34
KLAGENFURT lO.-Oktoberstr.
(neben Kino Prechtl)
tig je ugotovil, da vitamin BI, čim doseže v krvi določeno koncentracijo, prodre skozi znojnice na površino kože, ki, jo prevleče z nekako zaščitno plastjo. Kri ima normalno le male količine thiamina, ki ga izločamo z izdihavanjem in potenjem.
Nič novega ni, da trpijo mornarji, ki delajo v ladijskem trupu, mnogo več od komarjev kot tisti, ki delajo na krovu in se manj potijo. Dognali so tudi, da komarji napadajo bolj stare ljudi, težke delavce in nosne žene. Seveda igra veliko vlogo pri tem tudi prehrana. Ljudje, ki so poleti preleni, da bi si pripravili pošten obed in se zadovoljijo s sendviči, ne pomislijo pri tem, da dobijo s tem vase premalo thiamina in trpijo zato bolj od komarjev kot ljudje, ki jedo zelenjavo, zlasti špinačo, grah, fižol, kumare, paradižnike, pomaranče, ovsene kosmiče itd.
' Če pa hočete biti pred komarji popolnoma varni, je treba zaužiti dnevno do 200 miligramov vitamina BI. Ta količina je popolnoma neškodljiva, saj prenese človeški organizem brez škode dnevno tudi 500 miligramov tega vitamina.
-KRATKE VESTI -
Pri živem telesu je zgorelo 17 izletnikov, ko se je na nekem lesenem mostu v državi Georgia (USA) iztiril vlak in padel v globoko sotesko deroče reke. Pri tem sta eksplodirala dva vlaku priključena cistern-ska vagona, polna gorljivega plina butana. Požar se je v hipu razširil po vodni gladini in zajel tudi potniške vagone. Doslej so potegnili iz ruševin 17 zoglenelih trupel, računajo pa, da bo število mrtvih še narastlo. V bolnico so prepeljali 70 ranjencev s težkimi opeklinami.
66 milijonov Amerikancev dela, je sporočilo osrednje ministrstvo za delo v Wa-shingtonu minuli teden. Ta številka predstavlja rekord vseh časov in kaže, da je gospodarski zastoj, o katerem so v Ameriki še lani tožili, premagan. Zopet je bila postavljena na laž komunistična napoved, da je gospodarska kriza v »kapitalističnem« gospodarskem sistemu neizogibna.
Wolf Hess, 21-letni sin nekdanjega Hitlerjevega namestnika Rudolfa Hessa, je minuli teden naborni komisiji za vojaščino v Monakovem izjavil, da iz »razlogov vesti« odklanja vojaško službeno obveznost.
V utemeljitev tega svojega stališča je mladi mož navedel, da so tri izmed štirih držav (Amerike, Sovjetske zveze, Francije in Velika Britanije), ki so njegovega očeta obsodile kot vojnega zločinca in ga še danes drže v ječi, nahajajo v Atlantski zvezi skupno z Zapadno Nemčijo, v katere vojski bi naj on služil kot vojak.
Predsednik 'komisije je izjavil, da razlogov mladega Hessa ne bodo upoštevali.
UtotcczicUt itn Vama !
Vom Erzeuger zum Verbraucher!
FREMD ENZIMMER-AUSSTELLUNG
zahlreiche Modelle, modern, formsehon,
ab S 1480 -
Kostenlose Beratung und Zustellung — bequeme Teilzahlung
VDLKER-MOBEL
KLAGENFURT,
Villacher Ring 47 • Telefon 57-25
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. žrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.