/‘»5'


^adrenalin^a vroče poletne dni	^	»,
Otroci, tega ne počnite samt
risvjiišVi .
Marjan Zver



m
■'\V

Ww'?M
r, r.'v • -rfV v

i/
m
'
■40/%,
■4^A
'M&:
WF&
'Mm;
/


• p
^ J
•• #1

L J



Napetost v našem vsakdanu nezadržno narašča. Izpiti, kontrolke, tako in drugačno preverjanje našega psihičnega, fizičnega in ne vem še kakšnega stanja se vleče v nedogled. Še ena stvar je, ki nam bega misli: POLETJE, »rihaja toplo sonce, plaže, brezdelje in ivancija. Iz svojih izkušenj vem, kako sem se selil počitnic in kopice prostega časa, s katerim kaj kmalu nisem imel kaj početi. Ne za dolgo. Kmalu sem odkril nekaj dejavnosti, ki mi niso le zapolnile prostega časa, ampak postale »my way«, moj način življenja. Odkril sem hribe.
Pravzaprav sem ves čas vedel, da obstajajo, da so tam, vendar nisem ničesar izgubil »tam gori«, zato sem jih pustil pri miru. Koliko sem zamudil in koliko lepih trenutkov sem zapravil »za šankom« ob hladnem piru in opazovanju »bejb«. Za hribe ni potreben tehten razlog in
iHi
Če se pogovarjamo o hribih, beseda hitro preide na plezanje. Če hoče nekdo plezati, ni potrebno v hribe. Že nekaj časa je v »modi« športno plezanje. Kratke stene (10-20m) so idealne za tako zvrst rekreacije. Na voljo je tudi kar nekaj umetnih plezalnih sten. Da prideš do takega plezališča, ni potrebno prehoditi ure in ure dolge poti. Enostavno se pripelješ z avtom in potem stopiš 10-15 minut do stene. Prav toliko, da si malo razgiblješ ude po sedenju v avtu. Športno plezanje je varno: ni se treba bati nesreče, seveda pa je nujno imeti s seboj nekoga, ki se spozna na štrike, vponke in predvsem na varovanje. Tega res ne počnite čisto sami.
Dokler človek ne poskusi skale, bogate z oprimki, si predstavlja plezanje kot nekaj nemogočega in vratolomnega.-Vendar kmalu ugotovi, da mu je tako gibanje popolnoma
l&vfeisši


p/ •
m
M
r.m\


tudi slogan »vsak Slovenc na Triglav« naj ne bo vodilo. Edini razlog, da pokuka človek v »nekoristni svet«, naj bodo bele stene, temno zeleni borovci in ruševje, planika, skrita za kamnom in potoček žnoja, ki priteče po hrbtnem grabnu. Take stvari, se mi zdi, človeka bolj napolnejo kot poležavanje pod sončnikom s koktejlom v roku čeprav tudi to včasih ni slabo.
Za mnoge je mogoče ta svet nedostopen, ker ne vedo, kako priti tja. Preprosto. Začneš najprej na Gorjancih. Prvič do Gospodične, peš seveda, naslednjič pa na Trdinov vrh. Večer na Trdinovem vrhu zna biti zelo lep. Če je vreme jasno, je moč videti Julijce, Kamniške Alpe, Pohorje in morje nižjih kucljev, ki kažejo svoje kopaste glave iz dvigajoče se meglice. Za tako pot ne potrebuješ vodnika ali izkušenega hribolazca. Potrebuješ le dobro voljo. Hribolazca potrebuješ, če hočeš kam više. Hribi imajo tudi drugačno, manj prijazno stran. Planinci pa znajo svetovati, kako se izogniti neprijetnostim, kot so ožuljene noge, prezahtevne ture in pretežak nahrbtnik. Svetovati znajo tudi kakšno na račun kondicije. Nekaj kondicije je vsekakor potrebno, ker drugače postane hoja eno samo čakanje na kočo in preklinjanje prestrme poti. Prvi cilj v hribih naj ne bo Triglav, ker mislim, da bo tudi zadnji. Lahko dostopne planine s planšarji, kravami, sirom in kislim mlekom, vrhovi, ki ponujajo lep razgled, pot do vrha pa ni pretežka - to je prava izbira. Takih je pri nas ogromno, samo malo z glavne transverzale je treba zaviti. Golica z morjem narcis na začetku poletja, planina Blato, Laz ali Krstenica v bohinjskih hribih so čudoviti kotički, kjer se čas ustavi. Naučijo te molsti krave, pokažejo ti, kako se dela sir in prav hitro ločiš kravo od bika. Za tiste malo bolj našpičene pa sta Storžič ali Stol idealna tura. Možnosti je ogromno, zato le pogumno na PD po informacije in na juriš.
domače, samo daje pozabil nanj. Plezanje prav tako ni domena moškega sveta. Prav ženske so tiste, ki plezanje obvladajo celo bolje kot moški, ker imajo prirojeno gibanje. Za plezanje pa je gibanje skoraj bolj pomembno kot moč. V tujini je športno plezanje tudi čisto družinski šport. Nedeljsko popoldne družina preživi pod skalo in uživa. Pri tem ne gre za to, kdo je boljši ali kdo je močnejši: preprosto poskusijo preživeti čas malo drugače. Spustijo malo adrenalina po žilah.
V Novem mestu je tipov, ki »tiplejo« grife, kar nekaj. Najboljši naslov je seveda Alpinistični odsek Novo mesto, kjer ti pomagajo do takih doživetij. Pravi naslov je tudi »big boss« Gagi na DNŠ, ki organizira kar veliko takih stvari. Še par »placov«. Prvi je pod mostom na Loki. Umetna stena, opremljena z množico umetnih oprimkov. Drugi pa je Luknja v Prečni. Stena, opremljena s svedrovci ih vsem drugim, potrebnim za varno plezanje. Opozorilo: uporabi Autan proti klopom. Na širšem Slovenskem je zanimiva Primorska: Črni kal in Osp ponujata čudovito plezarijo, dobro vino -in še do morja ni daleč.
Še ena od stvari, ki jih ne moremo početi doma: jadralno padalstvo. Jadralnega padalstva se nikakor ne moremo lotiti sami. Če hočemo leteti sami, je edina rešitev tečaj jadralnega padalstva. Je pa možno poleteti v tandemu. Izkušen pilot padala te priveže na sebe oziroma na padalo, zaženeta se po hribu navzdol in kmalu ti bingljajo noge v zraku. Napol vise, napol sede, opazuješ dogajanje pod seboj, adrenalin pa teče po žilah. In zna se zgoditi, da te zastrupi, in potem boš potreboval dozo vsaj enkrat na teden.
Možnosti, da preživimo poletje malo drugače, je veliko. Potrebna je volja in malo poguma, da stopimo malo levo ali desno od poti, ki jo že poznamo, in videli boste, da se izplača. Torej pogumno za slavo domovine naprej.	^
fotografije Marjan Zver, ilustracija Katja Markovič
V svetu jamskega
Marko Pršina
Jamarstvo je športno raziskovanje podzemlja! Ta suhoparna definicija me reši vsakokratne zadrege, ko mi radovedne glave postavljajo vprašanja. Pri jamarstvu gre torej za športno aktivnost, ker je treba na terenu jamo ali brezno najprej poiskati, do nje znositi opremo, pripraviti vse potrebno za spust ter se nato po isti poti vrniti na površje. Jamarji se trudimo, da bi čas, ki ga v jami preživimo, kar najkoristneje izrabili. Zato vsem jamam izmerimo globino in dolžino, narišemo tloris in prerez ter sestavimo zapisnik o obisku, v katerega zapišemo vsa naša opažanja ter jih shranimo v katastru.
Vemo, da je Slovenija zibelka krasoslovja in organiziranega jamarstva. Čeprav so bila odkritja največjih jamskih sistemov opravljena že na prelomu stoletja, se število jamarjev nenehno povečuje. Pravf razcvet je jamarstvo doživelo v osemdesetih letih, ko smo za premagovanje globin namesto dotedanjih lestvic pričeli uporabljati vrvi z vsemi tehničnimi pridatki. Današnja vrvna tehnika ob ustrezni usposobljenosti jamarjev zagotavlja popolnoma varno obiskovanje kraškega podzemlja.
Vjameali brezna jamarji hodimo organizirano, zato svoje interese združujemo v klubih, ki jih je v Sloveniji vsaj štirideset, vsi pa smo včlanjeni v Jamarsko zvezo Slovenije. Slednja vodi tudi kataster jam in brezen, ki danes presega 7.000 enot. Novomeški jamarski klub je bil ustanovljen leta 1962 in odtlej nam je uspelo registrirati preko 600 jam in brezen. Delujemo na območju cele Dolenjske, največ pa v širši okolici Novega mesta in na Kočevskem Rogu. Podatki iz našega katastra jam nam med drugim prikažejo tudi žalosto sliko, da je v bližini naselij onesnažena že vsaka peta jama. Krivulja na grafu, ki prikazuje število onesnaženih jam, se zaradi vse večje osveščenosti prebivalstva počasi umirja, za kar gre zasluga predvsem organiziranemu odvozu komunalnih odpadkov.
Rdečo nit klubskih dogajanj zadnja leta pomenijo raziskave v novo odkritih delih Kostanjeviške jame. Novomeščani smo namreč v novembru 1996 prebili ožino in s tem omogočili dostop do tedaj neznanih delov jame, ki smo jih nato raziskali skupaj s kostanjeviškimi jamarji. Jama z odkritji ni skoparila, tako smo od prvotnih 350 m do danes namerili že preko dva kilometra rovov, potapljači so preplavali 33 m globok sifon, za katerim je nadaljevanje... O jami, njeni zgodovini in poteku raziskav že snujemo knjigo, ki naj bi bila bogato fotografsko opremljena.
Večina jam in brezen je resda v višje ležečih apnenčastih predelih Dolenjske, kljub temu pa bo verjetno marsikoga presenetilo dejstvo, daje samo na območju Novega mesta osem vodoravnih suhih jam. Vse so v stenah struge reke Krke in kažejo na sledove starih podzemskih tokov. Rupa na Brodu pa je bila s 630 m dolžine do odkritja novih delov Kostanjeviške jame sploh najdaljša jama na Dolenjskem. Omenim naj še najgloblje brezno na ožjem Dolenjskem: Cink križ na Kočevskem Rogu, ki je globoko 185 m. Kaj več o teh in drugih jamah si lahko preberete v treh publikacijah Dolenjski kras ali v vsakoletnih klubskih biltenih, kijih dobite na naših rednih petkovih srečanjih v prostorih gasilskega reševalnega centra na Seidlovi 27 v Ločni. Čeje v vas kaj nemirnega duha, se nam le pridružite.
Mitja Novak
Kdo ve, zakaj sije Ostrorogi Jelen tiste dni namesto trdne, iz opeke zidane hiše omislil raje kolibo, postavljeno na majavih lesenih stebrih, zabitih v močvirnata barjanska tla? Ga je k temu vodila želja po varnosti, udobju ali prepreprostem pospravljanju? Ali pa je morda podzavestno želel imeti tudi prvinski stik z vodo?
Je v kakšen gen zapisana želja po mokrih nogah ostala plemenu na celini živečih potomcev, ki gnezdijo na meandru reke, kamor so se umaknili pred Jazonom, Rimljani in drugimi osvoboditelji barja?
Nekaj je gotovo. Voda je temu življu od nekdaj pomenila več kot zgolj snov za pitje in pranje. Kot dokaz, da je temu res tako, lahko dandanes vidimo ostanke stebrov, ki gnijejo nekje pod vodo, v ravni liniji, enakomerno oddaljeni od brega. Ostanki mostov, porečete, propadla pojišča, perišča ali nemara celo kopališča. Propadli jezovi, ostanki mlinov ali brodov? Verjetno od vsakega po malo, a del teh podvodnih ostankov lahko povežemo s početjem, ki se kot rdeča nit vije iz pradavnine v naše čase in kot letenje izvira iz človekovega hrepeneja po "več”. Početje za dušo torej!
Izziv gibanja po vodi, po odsevu tistega neba, ki je dano v okus le redkim smrtnikom. V nemoči letenja smo si tako ljudje omislili nadomestek - čolnarjenje. Frfotanje skozi zrak je za večino sesalcev kratkotrajno. Tudi plavanje, kije sicer na cilju nekoliko manj boleče in seveda lažje priučljivo, je utrudljivo in ne preveč udobno. Zato pa imamo naprave, ki nam to omogočajo na eleganten in dostojanstven način.
Od prvega zajahanega hloda in splava iz zvezanih debel do drevaka je človek izžigal, dolbel, vrtal, zbijal, šival, lepil, spajal in ulival. Razvoj in ustvarjalnost sta pripeljala do današnjih oblik čolnov, ki jim je skupno (le) to, da s pridom izkoriščajo Arhimedov zakon vzgona, zakone hidrostatike in tu in tam še kakšen zakon aero- in hidrodinamike. Oblik čolnov, ki so primerni za plovbo po rekah, je ogromno. Naj preprostejši so tako imenovani ribiški čolni, izdelani iz hrastovih plohov v kakšni domači delavnici. Stoletja sojih uporabljali za ribarjenje in za prevažanje z enega na drugi breg. Tudi živino ali celo košnjo sena so si upali predniki prepeljati z brega na breg na teh plovilih. Večje, a po obliki ne pretirano drugačne, so uporabljali za transport blaga po plovnih rekah. Menda so jih, polne tovora, proti toku vlekli voli.
Moderni materiali, predvsem poliester, so krivi za preporod. Povrhu so na voljo vedno cenejši propelerski izvenkrmni motorji na akumulatorje, ki elegantno rešujejo problem pogona - veslanja. Na počasi tekočih rekah ribiškim čolnom parirajo le kanuji, ki so hitri, lahki, vodljivi - a žal tudi manj stabilni. Sandolinčki, pedalinčki, kajaki, flethe, skifi, rafti, gumenjaki ali široki ovalni čolni, namenjeni za morska prostranstva, pa so tipi čolnov, vneseni v počasi tekoče vode kot bolj ali manj uspešno dopolnilo prej omenjenih oblik. Izbira čolnovje torej velika, nihče pa nam ne brani, da ne izumimo tudi kaj novega.
Vrnimo se še malo k lesenim stebrom, zabitim v vodo. Pristani, pomoli, privezi in čolnarne. Za reko Krko tipične lesene konstrukcije (z eno ali dvokapnimi strehami, postavljenimi nanje), katerih jedro so v zemljo zabiti piloti. Vodne garaže, ki so namenjene za nadstreške plavajočih čolnov, za prezimovališče in popravljalnico, za spravilo vesel in ribiške opreme in seveda za elegantna in varna vkrcavanja. Na Benetke spominjajoče hišice so bile včasih motiv številnim slikarjem. Kot Monet svoj vitjih je rad risal naš Jakac. Ni težko ugotoviti, da je bilo teh zgradb na bregovih naše reke nekoč veliko več. Starejši znajo povedati, da je bilo samo od Loke do jezu tudi do deset čolnarn. Na Loki je bilo nedaleč nazaj celo kolišče - kopališče. Pa je propadlo, kot propada istoimensko gostišče, ki so mu še pred kratkim na vrtu postavili celo nadstrešek v slogu čolnarne. Verjetno so propadli tudi že načrti o lesenem mostu med Loko in teniškimi igrišči. Tako kot večina fotografij iz obdobij, ko so meščani preživljali prosti čas na reki. Pod Loko ob Zupančičevem sprehajališču sicer še stoji zidana čolnarna, ki pa že dolgo več ne služi svojemu namenu. Menda je bila zgrajena za potrebe tekmovalnega čolnarjenja. Ker je propadlo zanimanje za ta šport, propada tudi zgradba. Tudi skifi, vitki tekmovalni čolni veslaških regat, so izginili. Verjetno ni nobeden pristal v muzeju, čeprav bi mu bilo mesto vsaj tam. Pred izlivom Težke vode stoji ena zadnjih čolnarn na Krki. Stoji tudi še tista bolj znana ob gradu Otočec in spisek je počasi izčrpan. Nove se ne gradijo. Le tu in tam se raje občasno pojavi kak splav, postavljen na bencinske sode, ki opravlja le funkcijo pomola in ni vrhunec estetike. Izgradnja nove čolnarne je povezana predvsem s problemi birokratske in finančne narave. Tudi strokovnjakov, ki še znajo zabiti hrastove pilote v vodo, je malo, zato ne gre pričakovati velike ekspanzije na tem področju. Izposojevalnica čolnov bi jo pa mogoče lahko imela?
In aktivnosti na reki? Ribarjenje in čolnarjenje sta na Krki še pri življenju, ostale aktivnosti dihajo na škrge kot riba na suhem. Tu in tam je organiziran kakšen množični spust po reki Krki. Tudi kolesarsko-tekaško-plavalni triatlon je bil že organiziran, morda celo sporen zaradi nevarnosti glivičnih obolenj tekmovalcev - plavalcev. Prirejena je bila tudi že sorazmerno dobro obiskana prireditev Noč na Krki, zgodi se kakšna očiščevalna akcija in to je vse. Nič več kopanja, veslaških tekmovanj po sistemu "Oxford -Cambridge”, nič več se ne poje serenad kakšni ob Krki živeči Juliji.
Pa meščani reko, čolnarne ob njej in čolne na njej, življenje ob reki, z reko in na reki potrebujemo. Kot založeno zdravstveno knjižico, z vsemi zapisi o cepljenjih, alergijah in krvni skupini. Že zato, da jo včasih znova prelistamo in se spomnimo, daje lahko tudi drugače.
Poletje je primeren čas, da na tem področju kaj premaknemo. Hoja, pardon, sedenje na vodi nas gotovo izpolnjuje. Na čolne torej in v mešanje vode. Zeleno, ki te ljubim zeleno.
fotografije Tomaž Grdin, ilustraciji Katja Markovič
oo
Rock Otočec i
letališču v P
Lanski koncert je uspel, iz Krkinih Zdravilišč so se obiskov, zdeli za odtenek preveč sproščei to je le ena plat zgodbe
gospodom nskoletni) ri: odštj?kaWb, ampak
Star razmajan avtobus, s takšniiji se osnovnošolci nejbi za noben denar peljatona^ZleCsetistavi na Otdceur-te-njega se vsuje toliko mladine, da se vprašaš, ali niso sedeli kar drug na drugem. Po njihovih sijočih (že malce rdečih) obrazih sodeč, jih gneča prav nič ne moti. Pomembno je le, da se štopanje do Novega mesta ni spremenilo v kakšno tragedijo. Mami je pa tako in tako rekla le: »Naj bo, sine, naredil si letnik. Zaželi si nekaj.«
»Rock Otočec, mami.«
Pogovarjala sem se s Francijem Kekom, ki z Marjanom Pirnarjem (Festival Novo mesto) že tretjič zapored pripravlja žurerski dogodek z okoli 50 nastopajočimi.
Franci, popolnoma razumem, da rad organiziraš koncerte, snemaš filme, reklame, potuješ... Nikakor pa ne najdem razloga za tvoje politično delovanje (Lista za Dolenjsko)?
Čutil sem, da lahko uspem na volitvah v občinski svet. Pojavila seje priložnost, da vplivam na to, ali se bo nekaj zgodilo ali ne. Vendar pa je v občinskem svetu ena stran močnejša od druge, tako da midva (še Robi Judež) nimava nobene vloge.
Ne želim odpirati starih ran, vendar me zanima razlog za lanskoletne nesporazume. V mislih imam zaprt most, malo hrane?
Bili smo odvisni od lastnika, ki je določal vse - kje se bo hodilo, kakšna bo gostinska ponudba...
Pa se posvetiva raje letošnjemu koncertu.
Rock Otočec bo na letališču v Prečni in zatrdim lahko, da bo tam bolj prijazno do obiskovalcev.
Rock Otočec bo v Prečni?!
Da, ker je Otočec premajhen. Letošnja lokacija lahko sprejme kar 3000 ljudi. Ime ostane seveda nespremenjeno, ker lokacija ne predstavlja nobene vloge.
Že dvakrat je bil naj dogodek. Kakšen poseben recept?
Ljudje se dobro počutijo.
Tokrat bo koncert trajal tri dni, od 2. do 4. Julija.
. Rock Otočec je predvsem družabni dogodek. V dveh dneh se vsi ne morejo spoznati.
Koliko skupin pričakujete letos?
Vse pomembnejše domače, iz tujine naj omenim le Dog Eat Dog'in Liquido. Sicer pa bodo cestni teatri iz tujine poskrbeli, da mladim ne bo dolgčas.
Vendar to ne bo zastonj?
Enodnevna karta za koncert bo stala približno 2500 sit, tridnevna pa 5000 sit. Prvih 3000 bo ob nakupu tridnevne dobilo še CD z izvajalci.
Želiš morda še kaj sporočiti tistim, ki se za nakup vstopnice še niso odločili?
Bolj pada, bolj smo mokri, bolj smo blatni.
Bolj smo blatni, lepše nam je.
Da blato ne moti, pa vedo tudi tiste gospe, ki ši rade privoščijo blatne kopeli...
pogovarjala seje Mojca Rapuš
Ribarjenje na Krki
Marko Hidek
»Med gradom in vasjo Krko izvira izpod hriba Krka. Njen izvir tvori globok in neizmiren, a z ribami, zlasti s postrvmi, bogat kotel. Spočetka jo utesnjujeta bregova kakor potok, dokierse ji ne pridruži voda, ki plane v obilju tik pod gradom na dveh krajih iz žive skale na dan. Nato se polagoma razširja v precej veliko reko, ki žene mline in žage. Daje postrvi od dveh do pet in šest funtov. Te velike postrvi imajo med Marijinim vnebovzetjem in Marijinim rojstvom v tej reki čisto rdeče meso kakor glavatice, sicer pa niso rdeče.«
Tako začne svoj opis Valvasor, ko v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske opisuje reke in potoke na Dolenjskem. Nadaljuje, da Krko bogate ribe vseh vrst v velikih množinah, ki naj bi bile najbolj okusne pri Soteski in Žužemberku, čemur naj bi botroval velik priliv sveže hladne vode iz bližnjih studencev. Omenja še velike some, okusne ščuke, lipane in še posebej velike rake, ki sojih dali kranjski plemenitniki kuhane pripeljati na Dunaj, da bi oni gospodi, ki se jim je posmehovala v brk, dokazali, da jih pet da dolžino moža. Po zmagi Kranjcev, pravi Valvasor, so morali gospodje z Dunaja povečati svoje mnenje glede kranjskih rakov, zlasti tistih iz Krke in Kolpe. V slednji naj bi jih lovili na poseben in celo smešen način:
predpisom urejene varstvene dobe in najmanjše lovne mere rib. Tretjega februarja 1933 je bila ustanovljena Zveza ribarskih društev, naslednje leto začne izhajati glasilo Ribiško-lovski vestnik. Leta 1946 dodelijo ribolovne enote v upravljanje ribiškim zadrugam. Leta 1953je bila ustanovna skupščina vseh ribiških društev Slovenije. Danes je v Sloveniji okoli šestnajst tisoč članov in štiri tisoč mladincev v dvainšestdesetih ribiških družinah, izmed katerih je RD Novo mesto ena največjih po številu članov, ki jih je okoli tisoč.
»A/a palico privežejo črva, jo vtaknejo v vodo, približujejo luknjam, ki so povečini v trdih skalah, in žvižgajo na usta določen napev in čudno melodijo. Tako pridejo raki iz svojih skrivališč, pa jih z drugo palico, ki je na enem koncu razcepljena, zagrabijo in potegnejo na suho, vselej pa le po enega. In ko so enega izvlekli, primejo z razcepom spet drugega in tako vedno naprej. Voda pa mora biti tedaj popolnoma čista, bistra in ne motna. Ko sem slišal, da jim žvižgajo, -se mi je zdelo smešno in kakor bajka. Odgovorili pa so mi, da bi raki redko prišli iz lukenj, če jim ne bi žvižgali... Marsikdo se bo prej smejal, kakor verjel, zdelo se mu bo neumno; lahko pa povem resnico, da ob Kolpi pri Vinici, Pobrežju in tam okrog res tako love. Če pa niže ob Kolpi tudi tako rake love, mi ni znano... Kranjski pregovor pravi: šeu je rakam žvižgat ali pujde rakam žvižgat. To pomeni toliko kakor: umrl je...«
Sicer pa je bil ribolov (kot tudi lov nasploh) oziroma pravica do izlova v preteklosti privilegij posvetnih in cerkvenih fevdalcev. Izvajanje ribolova je spadalo med tlačanska dela (podložnikom ribolov ni bil dovoljen). Celjski grofi so proti plačilu dovoljevali ribolov svobodnim kmetom. Blejski in bohinjski kmetje so si pri blejski gospoščini lahko kupili dovoljenje za lov v jezerih. 1. decembra 1880 je v Ljubljani skupina enaintridesetih športnih ribičev, ki se niso hoteli pridružiti Avstrijskemu ribarskemu društvu na Dunaju, ustanovila Kranjsko ribarsko društvo. Ena izmed njihovih pridobitev so bila vališča in gojišča potočnih postrvi, zJatovčic in tudi šarenk, katerih ikre so kupovali v Avstriji in jih kasneje, že razvite v mladice, vlagali v Savo, Ljubljanico in Krko. Na podlagi državnega zakona avstro-ogrske monarhije iz leta 1885 je bil 1888 objavljen tudi zakon o ribištvu za Vojvodino Kranjsko. Oba dokumenta, načrt ribarskih okrajev in zakon o ribištvu, upravičeno štejemo za začetek organiziranega ribištva na Slovenskem, čeprav je uredba o revirjih izšla šele leta 1890. Oktobra 1891 je bil ustanovljen Ribarski odsek Kmetijske družbe, leta 1895 so bili ribiški revirji, kot jih je predlagal prof. Franke, vpisani v Ribarski kataster Kranjske. Dr. Robida je leta 1902 objavil knjigo o sulcu. Leta 1910 začne izhajati glasilo Lovec (List za lov, kinologijo in ribarstvo). Leta 1922 so s
Krka s svojimi vijugami od kraškega izvira pa do izliva v Savo predstavlja čudovit fenomen, dolg sto enajst kilometrov. Velja za mirnejšo reko, čepravji tudi brzic in jezov ne manjka. Stanje vode danes ni kritično, kar potrjuje tudi nemalo vrst rib, ki v njej živijo, čeprav je moč opaziti izginjanje določenih vrst (krap usnjar, lipan). Nekaj pozitivnega so k čistosti vode prispevale čistilne naprave, a kaj ko ob vsej tej poplavi umetnih gnojil in industrijskih odplak še vedno ne najdemo ali pa nočemo najti prave poti k čistim vodam, ki so naši grudi, kakor našemu telesu, dobra kri. Svoj delež k onesnaževanju prispevajo tudi kmetije in domovj ob Krki, ki nimajo urejene kanalizacije. Upajmo, da bodo novi zakoni o krajevnih skupnostih in občinah pospešili izgradnjo kanalizacijskih in čistilnih sistemov. Kot sem dejal, stvar še zdaleč ni tako kritična, kot bi jo utegnil videti pesimist. Samo za vodo seje treba podati, čeprav moraš včasih zamižati na eno oko, da ne vidiš smeti ob bregu, spet drugič ti jih narava z bujnim pomladnim rastjem prikrije sama, in že si v čudovitem svetu bajke (noja, vsaj nekateri). Opravil, kijih lahko počnemo ob, na ali v Krki je dosti, a glede ribolova je razširjen predvsem lov s plovcem in lov »na grunt« (s svinčeno obtežitvijo dosežemo, da vaba leži na rečnem dnu), s katerima lovimo predvsem platnice, podusti, klene, mrene, krape, ploščiče, soma in še nekatere; potem vijačenje oziroma »blinkanje«, ko ribič meče umetno ribo od sebe in jo kasneje vleče k sebi. Ta način se uporablja predvsem za lovljenje ščuke, soma in sulca, čeprav se pri njem umetno ribo zamenja z mrtvo ribo. Nobene vrste športnega ribolova ne gre podcenjevati, čeprav bi mogoče v vrh lahko uvrstili lov na sulca (dnevna karta s spremstvom čuvaja in ribami za vabo stane okoli 8500 SIT), za kraljico ribolovnih tehnik postavili muharjenje oziroma lov na postrv in lipana (dnevna karta stane 3400 SIT) ali lov krapa in lov ščuke s čolna (dnevna karta stane 2200 SIT). Dovolilnice lahko kupite na Dvoru, v Novem mestu, na Otočcu in drugie. Tudi osnovna ribolovna oprema ni zelo draga (okoli 20.000 SIT). Pa kot sem že dejal, le za vodo se podajte, karkoli boste že tam počeli, da ne boste skrivnosti zelene lepotice doživljali le preko Jakopičevih slik in drugih umetnin.
fotografija Marko Hidek, ilustracija Mihail Gričar S.

Fotonatečaj Park & Foto Asja:
Reka Krka in onesnaževanje
Fotografije ali serije oddajte do 1. septembra 1999 na servisu DNŠ. Fotografska komisija bo izbrala najboljše fotografije, ki bodo objavljene v Parku, prva nagrada 10.000 SIT -fotografske storitve in material v Foto Asji.

Glavni trg 15, Novo mesto (068) 372 870 + Novi trg, Novo mesto (068) 323 366 + Trg svobode 9, Sevnica (0608) 41 196 + Tržnica pod uro, Zagorje (0601) 68 510


Razvojno izobraževalni center Novo mesto

a*
P.
i
KAJ?
sodobno opremljen prostor za študij
ZAKAJ?
učenje, referati, seminarske, diplome, ...
KDAJ?
skoraj po želji
CENA?
tvoj čas
KAKO?
pridi pa boš videl!

/HAN4S
tutllUčna (Ltjčncijd.
Kandijska cesta 9, SLO - 8000 Novo mesto tel. 068 321115, 325 477, fax. 068 342 136
super akcija v Umagu	_________
7 dni	polpenzioni do 27.06.	26.600,00 SIT
7 dni	pol od 27.06. do 25.07.	30.660,00 SIT
7 dni	pol od 25.07. do 15.08.	.	38.500,00 SIT
7 dni	pol od 15.08. do 29.08.	31.500,00 SIT
V troposteljni sobi še ugodnejše cene !
PAZITE! Ime hotela B kategorije, kjer boste nameščeni, boste izvedeli Šele 5 dni pred odhodom počitnice I!
Nove-nižje cene za počitnice v južni Dalmaciji z letalom !
Rezervacije lahko naredite tudi po telefonu !
POKLIČITE, POSLALI VAM BOMO BREZPLAČNI KATALOG !!!
opredelitev za lokalno pomeni umestitev v področje možnega delovanja
Zgornji Cretež: skriti romanski stolp
Simona Zorko
Skoraj sedem metrov visoke ruševine kljubujejo času že dobrih devetsto let. Ne domišljam si, da na kup zloženo kamenje zanima, kakšne zgodbe se pletejo o njem. Zato namesto boja z institucijami za ohranitev zidovja raje postavim iskanje novega pomena, ki bi temu skritemu kotičku omogočil prisotnost v zavesti in življenju ljudi, bivajočih v njegovi bližini.
Seveda v strokovni literaturi stolp ni skrit, še manj neznan, saj ga nenazadnje omenja Jakič v svoji knjigi Grajski objekti na območju občine Trebnje, kjer pravi, da je Zgornji Čretež edini romanski stolp, ki se je v več kot deset metrov visoki razvalini in nespremenjen od 12. stoletja ohranil na slovenskih tleh, zato bi ga bilo nujno zavarovati in ohraniti.
Prihodnosti se sicer odpira kar nekaj možnosti, na primer natančna zgodovinska raziskava, ki bi stolpasti grad povezala z ostalimi tovrstnimi zgradbami v Evropi. Ali pa lahko poskusim zanj vzbuditi zanimanje turističnih pohodnikov. Kot najlepša se mi zdi umetniška akcija, morda dve uri trajajoča razstava z naslovom Petindvajset kvadratnih metrov romanske sobe.
Trg v Šentrupertu
Tomaž Levičar
V nekoliko privzdignjenem osredju Šentruperta stoji velika gotska cerkev, »lepa in dragocena«, kot je dejal J. V. Valvasor. Je eden »poglavitnih, nacionalno pomembnih umetnostnih spomenikov« ter »za dolenjske razmere nenavadna in kar preveč gosposka«, kot trdi naš novomeški rojak in umetnostni zgodovinar dr. Marjan Zadnikar. Moremo pa hkrati pritrditi »špiritualu v knezo-škofovem duhovenskem semenišči« J. Flisu, ki je v knjigi »Stavbinski slogi« leta 1885 dejal, da tudi v gotski dobi na Kranjskem »ni posebno velike cerkve, s ktero bi se smeli ponašati, kakor druge avstrijske dežele; vtem oziru je morebiti Kranjska najubožnejša. Nahajajo pa se vendar cerkve, jako zanimive za zgodovino umetnosti, akoravno niso bogate in dragocene.« Ena teh, ne ravno obilno posejanih na današnjem Slovenskem, četudi smo v številu cerkva na kvadratni kilometer gotovo svetovni prvaki, je tudi šentrupertska.
Cerkev svetega Ruperta, jedro razvoja tega kraja in njegova nesporna in izrazita dominanta, napravlja današnji Šentrupert, »prijazno vas«, kot je dejal J. Flis, zanimiv in privlačen v svoji podobi.
Dobre stvari so sicer tri, vendar naj prva točka ostane etična dolžnost, katere izpolnitev se bo vse bolj odmikala z minevanjem časa. Za drugo možnost si na tihem želim, da samoten potep, hlad in tišina štirih sten pa razvaline kot izhodišče domišljijskih sprehodov v vsakdanje življenje srednjega veka, ostanejo privilegij posameznikov. Kako različne pomene in funkcije ima lahko to, kar ponavadi imenujemo »umetnost« (ne glede na njene zvrsti), pa bomo videli, če ji bo kakorkoli uspelo k življenju obuditi ohranjeno zgornječreteško zidovje.
Ob cerkvi, le kje drugje, se je rodil prijetno zasnovan tržni prostor, nekakšno srce vasi, oboje pa najprej v krogu, prstanasto po pobočju lahnega grička okoli cerkve objemajo nizke hiše, ki se nadalje razpostavljajo še ob petih zvezdasto na trg stekajočih se poteh, žilah, ki mu hkrati dovajajo in odvajajo življenjsko moč. Vse to pa navsezadnje objema »drugi prstan« okoli cerkve -čudoviti vinorodni griči.
Na trgih, gotovo tudi v Šentrupertu, seje nekoč zgodilo vse pomembno in hkrati še vsaj toliko nepomembnega; tu so možje, žene pa seveda niso izostale, posedali, modrovali in kvantali, opravljali do onemoglosti ob kozarcu rujnega ali pletenju.
V vaseh in manjših krajih so imeli ponavadi le en trg, zatorej se je ob njem zgostilo vse potrebno; cerkev tu seveda ne izostane, tudi gostilna ne, poleg je bila še trgovina, kakšen obrtnik, pa še kaj, na Slovenskem je skoraj pravilo tudi senco in hlad podarjajoča lipa na trgu, predvsem seveda vaškem. Vse to je dajalo trgu življenje, ga napolnjevalo z ljudmi, z gibanjem, z zvoki, podobami, z raznolikostjo, vse to osmišlja njegovo zasnovo. Toda danes gre bolj kot ne le še za idejni konstrukt, za spomin; realnostjo nekoliko drugačna - žal in povsem po nepotrebnem tudi v Šentrupertu.
Šehtrupertski trg si danes razen po svoji urbanistični zasnovi tega naziva ne zasluži. Danes celo gostilne ne premore (ena je nekoliko odmaknjena), z vrta katere bi lahko človek ob pokušanju lokalne specialitete vrgel pogled na cerkev, na z oporniki utrjen prezbiterij in kipeč, tpda vseeno kar močan zvonik cerkve. Sta pa tu celo dve trgovini z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, kar je povsem neracionalno. Toda višek neumnosti je vendarle trgovina z gradbenim materialom (le kateri pametni Občinar je to omogočil), ki takorekoč sredi trga, na za gostilno idealni lokaciji, ponuja zidake, cement in podobno, pridno očem na razpolago razstavljeno navlako - celo iz lokalnega bifeja lahko ta pojav neprestano »občudujete«, že prej pa vas neizogibno pozdravi ob prihodu v kraj. Tudi pošto so, kdo ve zakaj, odmaknili stran od trga. Trg so asfaltirali (o kakšnem primernejšem tlakovanju ni ne duha ne sluha), na njem pa namesto ljudi vsevprek stojijo avtomobili (privezov za kolesa pa seveda tudi tu ni).
Četudi ima v trebanjski občini prav Šentrupert s svojo gotsko cerkvijo, z vinorodnimi griči in vinsko cesto, lepimi razgledišči, s kmečkim turizmom, bližnjim gradom, božjepotnima cerkvama, s kopališčem na Mirni, povsem dobre možnosti, postati vsaj privlačna izletniška točka (če že ne drugih, vsaj slovenskega življa), pa je očitno, da se odgovorni tega zelo premalo zavedajo. Še več, gre za prostor, katerega urejanje v namen turizma bi moralo biti celo v interesu regije. Toda, le kdo bi pomagal onim, katerih dejanja kažejo, kot da so že vse postorili, da ničesar ne potrebujejo, in ki so sami v nekem smislu še bolj neurejeni, kot je trg v Šentrupertu. Morda pa so zgolj eni izmed onih, ki menijo, da bi naša dežela bolje stala, če bi skozi zgodovino na mesto v cerkve denar in duha vlagali v kaj drugega.
V trebanjski občini bo to pač tako ostalo, dokler se bo občinska oblast »martinčkala« in dokler se bodo tamkajšnji bolj menili o sedežnem redu kot pa o vitalnih interesih občine in regije. Politikantje pač. Drugod pa tudi ni dosti drugače; in vremena se prav nič ne jasnijo.
PARK
ing. dr. Mič in ing. doc. mag. Ivč izredno pametno svetujeta...
Večdnevna podgurska kolesarska tura
Na kolo za zdravo telo
Sopara pritiska, v grlih nas stiska.
S pirom poskočnim krajem odročnim s kolesi naproti hitimo, da knjigam učenim še ubežimo.
Seksi prfoksa nas ne prepriča in med študenti ne najdeš tiča, ki zdaj bi na faksu sedel.
Vsak s pirom v roki bi v hosti čemel.
Letošnje poletje bo vroče, da bo od sile. Ker naju kot izvrstna strokovna izvedenca že dalj časa moledujejo, sva se odločila. Širši javnosti bova izdala potek najine dolga leta skrbno zastražene poslastice. Gre za eno največjih odkritih mojstrovin, ki bi se ji 6000 let pred najinim štetjem močno čudili. Pred vami v solzah sreče slovesno razgrinjava najin čudoviti načrt. Gre za kolesarsko transverzalo po provinci Podgurje, kjer so pred kratkim ujeli čisto pravega treznega Podgurca (gre za sila redko mutacijo, kot je pri nas še ne pomnimo, op. informacija je pricurljala iz zaupnega soda).
Zaradi že omenjenih silnih vročin, študijskih pritiskov, neumne sestre in podražitev je kratki kolesarski sprehod dobrodošel gost pri vsaki stabilni bajti (svakog gosta pola sata dosta!). Tokrat jo bomo mahnili po buči, nato pa brž na Vahto, pa spust do visoke Gospodične, padec v Gabrje, kotaljenje do Rateža in splavarjenje do Otočca na nadevane labode.
Pa se pronicljivo spustimo v podrobnosti najinega poligona vzdržljivosti.
Še tako vešč avanturist takemu popoldanskemu podvigu ne bi bil kos ne škrjanček, ki se brezbrižno podi za zlatim zrnom do zrna pogača, dila do dile gorjača. Ko pa Smo ravno pri opremi, pa omenimo še najnujneše. Nikoli ne smete pozabiti torbe za prtljago. Midva, fanta z več kondicije in močnim servomotorjem, se najpogosteje odločiva za prikolico (ljubo doma, kdor ga s sabo ima). Naslednja pomembna stvar je tako imenovani kozarec superca, ki je nujen za preživetje in služi za nabiranje vitamina B v bolj odročnih predelih naše sporne domovine. Manjkati ne sme niti šotor, ki naj bo dovolj velik, da lahko sprejme tudi rahlo zarjavelo rdečo razmajano prikolico, ki ste si jo pred dnevi sposodili od podjetnega soseda.
Po najinih izkušnjah (obe sta že dolgoletni) je najbolj smotrno zajahati mašine pred lastnim blokom (predhodni dogovor o skupnem odhodu vsekakor ne škodi). Že prvi dan je tura v znamenju gorskega cilja mt. Vahta (660 m), zato se je na začetnem predelu pametno ogibati podgorskim črpalkam, v katere nenehno vabi vonj po (OH) hlapih. Ko na tahometru odbije popoldanska nadmorska višina 300 m, brez oklevanja postaviti bazni tabor par excellance!! Tabor naj se nahaja v neposredni višini podgorske pumpe, ki bo skrbela za nemoteno aklimatizacijo, ki lahko traja tudi več dni in noči. Naj opozoriva, da je treba aklimatizacijo izvesti izredno dosledno in brez odstopanj, saj v nasprotnem primeru sledijo neizbežni kolapsi vseh vrst (čustveni, pnevmatski, mamin). Opozoriti vas morava, da poteka sama priprava in tudi vrenje jedi nekoliko daljši čas. Zavedati se namreč morate, da se nahajate na velikih višinah, kjer je gost zrak prava redkost. Pot je najbolje nadaljevati kuj naslednji dan in to kar z redno avtobusno linijo Gabrje express, ki vas v slabih dveh urah lansira na streho sveta, najlepšo Slovenko, ki jo moramo nenehno puliti izpod pogoltnih tibetanskih prstov- Mt. Vahto. To je kraj, kjer dobi beseda počitek svoj pristni pomen, ki traja in traja in traja in traja vse tja do prihodnjega maja. Če na tem,čarobnem kraju ne doživite nirvane duha in kolesa, boste morali ponovno razdeliti karte. 18. 7. je idealen dan za nadaljevanje expedicije, saj s...
^ 1
III 857/1998/1999
iolll!ill,pi	COBISS O
H Z C U O M ih N' <- Z l/l M
* n
o u m d r aj m n
Zdaj pa še nekaj res pomembnega!
1.	Sončna očala naj se ponašajo s superkarbidnim hitrorefleksnim dvojnim UV filtrom in šipcami, temnimi kot v • rogu. Na očala se lahko vedno zanesemo. Nosimo jih bodisi za pasom ali še bolje za ovratnikom sveže kratke majice,
2.	Čepica naj bo modna. Ujema naj se z barvo vsaj ene nogavice v prikolici (da na pride do zadrege). Čepico nosimo poveznjeno na čelo, s ščitnikom za sonce, pomaknjenim proti severu. Najboljše so čepice iz babičine kolekcije zima-poletje 66767.
3.	Hlača se nosi kratka in je opasana pod pasom. Luknjo na riti je treba zašiti.
4.	Čevlja se nosi na nogavici, ki je nataknjena na stopalko, ki suče gonilko. Če nam je čevlja prevelika, nataknemo še eno nogavico, ali pa je s hlačo nekaj hudo narobe.
Vsi ti nasveti so absolutno podrejeni osvajanju nasprotnega spola, ki se z novim kolesom pripelje mimo. Verjetno se vsi sprašujete, kako je možno zapeljati brhko deklino, ne da bi stisnil zavoro. Če boste upoštevali prve štiri nasvete, je cilj na dlani. Odigrajte le še hinavski nasmešek ter prijazen pogled z. njenih oblin preusmerite na še lepše kolo. Dekletu se približajte, se naslonite na njeno kolo in pihnite šalo, ki naj bo na mestu. Ko bo dekle planilo v smeh, jo pahnite v grmovje in jo jadrno odvihrajte s svojim novim kolesom.
Boste poleti čepeli doma?
Parkov poletni potopisni klub
V sodelovanju z Založbo Goga novomeški mladinski časopis Park spodbuja vse nadebudne poletne potohodce, da hodijo po svetu s široko razprtimi očmi, objektivi in beležnicami. Svoje popotne utrinke pošljite do 1. oktobra na naslov Park, Prešernov trg 8,8000 Novo mesto, s pripisom »potopis«. Najboljše (izvirne, duhovite, problemske) potopise bomo seveda objavili in tri nagradili (izbere jih komisija Založbe Goga) še s posebnimi nagradami potovalneagencije Mana.
ilustracija Mihail Gričar S.
Jklr*
Novomeška likovna delavnica in Park
Še kot študentki oblikovanja mi je bila zaupana prijetna naloga vodenja likovne delavnice na temo oblikovanje in ilustracije. Delavnico že enajsto leto organizira Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti (območna izpostava Novo mesto). Program oblikovanja in ilustriranja vodim tudi letos, prav v času nastajanja te številke. Ena od stvari, ki jih skušam udeležencem pojasniti, je, da gre v obeh primerih za vizualno komunikacijo, sporočanje; torej več kot zgolj osebno likovno izpoved. Sodelujoči so se odločili za oblikovanje plakatov (za razstavo izdelkov ob zaključku delavnice in plesno predstavo Copellia). Ob tem se je ponudila tudi zanimiva možnost sodelovanja s Parkom. Ker skušam pri izbiri nalog vključiti možnost realizacije nastalih del in tako poudariti bistveno funkcijo oblikovalskih projektov in ilustracij, komuniciranje s publiko, je to sodelovanje s Parkom še posebej dobrodošlo.
Katja in Mihail, ki sta se glede na časovno omejitev pogumno lotila ilustriranja priloge, sta poiskala svoj ustrezen likovni odgovor na teme, o katerih pišejo prispevki. Oba sta že dovolj zrela ustvarjalca, da sta se naloge lotila avtonomno in z veliko žara. Minimalne sugestije, bolj likovne kot vsebinske narave, sta spretno izkoristila, pa ne na način ubogljivega učenca, temveč radovednega iskalca, ilustratorja. Tako obliko uspešnega sodelovanja razumem in pozdravljam kot še en korak k ustvarjalnemu povezovanju mladih »kulturnežev« Dolenjske, kot korak k še boljšemu časopisu in obogatitvi dejavnosti delavnic.
Bravo!
Suzi Bricelj
/