159
Novičar iz avstrijanskih krajev.
v
Iz Železnikov 12. vel. travna. Večkrat že sem hotel omeniti v ??Novicaha ueke zlo nevarne navade, ktero imajo pastarice v nekterih krajih po Gorenskem; — rečem nevarne navade, ker ona taistem življenje pri paši stavi slednji trenutek kakor kapljico vode na od vetra mejani vejici. Vidi se namreč pogosto, da pastarice ženejo po 2, tudi 3 in 4 krave po mejah ob njivah na pašo, in da živina v škodo ne vhaja, imajo vsako na svojo vervico natvezeno. To je sicer prav,   al kar je pri tem zlo nevarnega, je to,   da si
160
pastarice ovijajo vervice krog: rok in vclikrat tud se celo krog: sebe. — Kaj je pač na tem nevarnega? bi utegnil kdo vprašati. Odgovor: Prav lahko bi se jim kaj tacega pripetilo, kar se je preteklo saboto nekemu kmetiču blizo nas. Prignal je se mlado juuico k nekemu tukajšnemu mesarju, imel jo je pa po imenovani nevarni navadi na vervi, in verv krog svoje roke otvezeno. Na kraji, kjer Sora kake 3 sež-nje globoko v zlo kamniti strugi šumlja, se mu junica splaši, skoči čez zid, in kmetica, ki si v naglici in strahu vervi odvezati ni mogel, saboj na kamnito obrežje potegne. Sreča velika, da se obadva nista do dobrega pobila; kmet pa je toliko skupil, da gotovo ne bo živine več tako vodil.
Pa se drugo, veliko bolj žalostno dogodbo imam „No-vicam" priobčiti, ktere priča je bila naša okolica ravno imenovano saboto večer. Farna vas Bukovšica leži kake dve uri odtod v sicer prav prijazni, pa samotni stranski dolinici, po kteri pelje pot iz Selške doline v Krajnsko okolico. V to vas pride v saboto večer krog 11. ure 6 osemljenih potepuhov in poterkajo na vrata nekega mlina, ki stoji blizo farne cerkvice. Mlinar — v narboljših letih, neoženjeu, sploh spoštovan in dobro obrajtau človek, jim v mislih, da je morebiti še kdo v mlin priuesel, radovoljuo odpre. Vsi stopijo v mlin, vrata se zaprejo, kaj pa se je zdaj notri godilo, to je zakrivala nočna tmina, — in ako bi bil tudi kdo vidil, brauilo bi se gotovo vsako pero, strahovito dogodbo popisati. — Dekla mlinarjeva, ki je pod streho v svoji izbici ležala, je sicer slišala terkanje, in da so se vrata odperle, potem pa ni nič več cula, dokler nekdo ves ošemljen tudi v njeno izbico ne plane, ji nož na persi nastavi in ji zažuga, da jo bo, ako le besedico čerhne, koj prebodcl. Potem pride še drugih 5, tirja denarje od nje, in ker taji, da jih nič nima, ji pokrov skrinje s sekirami razcepijo, in stikujejo samo po denarjih. Ker pa nič našli niso, jo dalje ne nadlegvajo, ampak zapuste urno izbico in mlin. Vsa preplašena zdaj dekla vstane, hiti v spodnjo izbo, pa kaj najde tu? Mlinar je ležal sred izbe, roke na herbtu zvezane, tudi noge terdno zatrenčane, pa vendar je le molčal — bil je mertev! — Imel je le majhno rano na sencu, rudeči žulj krog vratu pa je naznanoval strahovito in žalostno smert zadušenja z vervjo. Sla je sicer dekla koj ljudi klicat, al nečloveki so bili odnesli že varno pete. Pridno jih iščejo žandarji (slišal sem ravno, d« so jim že na sledu). — Bog daj, da bi jih le kmalo dobili. Ljudje se tega tudi zlo nadjajo, ker pravijo, da Bog tacega hudodelstva gotovo ne bo prikritega pustil. Za vislice so pač taki trinogi zreli, kakor hruška v pozni jeseni na drevesu.
Vem, da ta žalostna dogodba ne služi moji domovini v nobeno čast, pa nisem se zamogel zderžati, zapisati jo in sicer edino le zato in iz tega namena, da naj bi se. po-posebno v samotah stanujoči ljudje varovali in pazili, komu da ponoči odpirajo. Ni še mnogo let tega, kar je blizo Krajna neko noč tudi na enako vižo dober in gostoljuben kmetic tolovajem z laetno roko hišne vrata odperl, iu kmalo potem zdihnil svojo dušo pod njih neusmiljenimi rokami.
Bog nas varuj v prihodnje takih žalostink!
J. Levičnik.
Iz Ljubljane. Veliko gospodov na deželi me je večkrat popraševalo, če bo že skoraj pervi del „hymnov in an-tifonov" slavnega gosp. Rihar-ja na svitlo dan; ali ker je bilo pisanje zlo težavno in mnogo poprav potrebnih, jim nisem mogel določno odgovoriti — zdaj jirn pa za gotovo morem naznaniti, da je že dogotovljen. — Napravljen je sostavno za možki in ženski čveterospev in tudi razstavno za možki in ženski gias skup, zraven ho pridjani posamezui glasovi, kar bo tudi gotovo vsim gospodom všeč Prodajali se bodo le vsi deli skupaj in sicer po 2 fl. Kar se lepote viž vtiče, mi ni potreba popisovati, ker slehernemu je znana izverstnost si. gospoda, in kar se je iz njegove godbine žile izcimilo,   je zmiraj   slovelo   in bo   njegov   spomin   v pozne
pozne čase ohranilo, zatorej od tega molčim in le povabim vse gospode, kteri so se že naročili in druge vse, kteri se še niso, da sežejo po lepih sostavah.                L. H...
Iz Ljubljane.    18.   t. m. so   prišle   perve češnje  iz. Vipave v Ljubljano.