DOLSKO
Novi kraji — nova spoznanja in Ijudje
SENOŽETI — Ideja se je rodila pred mesed, povsem naključno. Zorela je ves čas, dokler ni bila uresničena, in to kar se da uspešno.
Pisatelj Miško Kranjec se je rodil v Veliki Polani v Prekmur-ju, sedaj pa živi v Senožetih. In to je bilo stičišče, na katerem so prebivalci obeh krajev začeli uresničevati svojo zamisel. Za-misel, da bi se spoznali, da bi za-čeli sodelovati. Polančani so po-vabili Senožečane v goste, ti pa so se povabilu z veseljem odzvali in ga združili tudi z izletom, zak-Ijučnim izletom ob koncu sezone svojega KUD Anton Mehle.
In tako je prišla nedelja ob koncu prejšnjega meseca, lepa sončna nedelja med samimi oblačnimi in deževnimi dnevi, ko so jo Senožečani mahnili na dolgo, a zanimivo pot. Marsikdo ne pozna Prekmurja, marsikdo ga še ni videl in ne pozna njego-vega silovitega razvoja v zadnjih letih. Marsikoga je zato Prek-murje presenetilo, saj ne gre več za revno, močvirno pokrajino, pač pa za povsem kmetijsko ra-zvito, Iepo obdelano zemljo, za moderne kraje z mnogimi novimi hišami, z razvijajočo se indu-strijo in s prijetnimi, gostoljub-nimi Ijudmi.
Velika Polana je slovesno sprejela svoje gaste, namenila jim je toliko pozornosti, kolikor je ni bilo moč pričakovati. Polan-čani imajo novo šolo, imajo svojo »delavnico«, kot ji pravijo, čeprav gre že za pravo, veliko temeljno organizacijo Deloze s stopetdesetimi zaposlenimi, imajo športne klube, imajo kul-turno življenje. In vse to so nam podrobno predstavili, še po-sebno izredno moderno osnovno šolo, pa muzej Ljudske pravice, o katerem je nekaj besed navrgel Miško Kranjec, ki je tudi bil na izletu, ker je pač — Prekmurec in se ni mogel odreči obisku svojega Prekmurja, čeprav je tak izlet zanj tudi nekoliko naporen.
Prekmurci ne bi bili Prekmur-ci, če svojih gostov ne bi tudi prekmursko pogostili. In kaj je bolj prekmurskega kot bujta repa, ki so jcrponudili ob koncu »uradnega« dela obiska. Da, uradnega, kajti domenili smo se za nadaljnje sodelovanje predv-sem med KUD Anton Mehle in
polanskim pevskim zborom. Pri tem je pač treba tudi povedati, da so nameravali Senožečani nasto-piti z igro, ki pa so jo morali žal prestaviti zaradi preobilnega programa na kasneje. In ta ka-sneje naj bi bil čimprej. Polan-čani pa bodo nastopili v Senože-tih s svojim pevskim zborom konec junija, ko se bodo vračali iz Šentvida pri Stični, kjer bodo nastopili na reviji pevskih zbo-rov.
Pa kljub temu smo sodelova-nje začeli: odigrali smo nogo-metno tekmo, ki se je po ogorče-nem boju ter živahnem navijanju končala z najlepšim in najbolj prijateljskim rezultatom ena proti ena. V takih srečanjih smo vsi zmagovalci.
Potem pa: katn drugam kot v Lendavske gorice, ki so poleg tega, da so gorice, tudi edini hrib v vsem dolinskem delu Prekmur-ja. Piknik, šale, slovenska pesem in smeh so značilnosti tega dela potovanja, pa seveda tudi kupice pristnega lendavskega vina iz zi-danice, saj brez tega menda le ne gre.
Dolga je pot v Prekmurje, še nekoliko daljša, ko se zvečer utrujen vračaš. Več kot tri ure vožnje. Ampak takoj je krajša, če te vozi Zagorjan Ivan. Ne le zato, ker je odličen voznik, še bolj, ker pozna toliko šal, da jih ne bi mogel vseh povedati, pa če bi nas vozil še dva dni, ker pač zna ustvariti razpoloženje. In če je razpoloženje veselo, je tudi pot kratka.
In tako smo se pozno zvečer po sončnem dne vu vrni li v senožeški naliv. Zadovoljni, bogatejši za lep izlet, nova prijateljstva in s prijetno, a veliko skrbjo na vratu. Kako se vsaj delno oddol-žiti našim gostiteljem, ko nas bodo obiskali.
Ampak — Senožečani so spo-sobni ljudje in prav gotovo se bodo tudi Polančani v našem za-četku Zasavja počulili tako pri-jetno, kot smo se mi pri njih.
Pa marsikdo pravi, da smo Slovend zaprti Ijudje — ampak se moti, samo nekaj volje je treba, mar ne?
MATJAŽ KRANJEC