194
Stare pripovedke slovenske.
Nabral na Dolenskem Fr. Peterlin.
Škratelj.
Pripovedujejo, da škrat v visocih gorah prebiva. Vsaka gora — pravijo — kjer škrat prebiva, ima prostorno votlino. V votlini je kamnita miza, pri kteri škrat sedi, ki ima pod sabo srebrne in zlate novce. Pod mizo izvira močan studenec, ki se bo pred sodnim dnevom razlil po deželi. Ko bodo namreč ljudje po antekristu zapeljani, „ki bo denarje sejal", bo škratelj tako zelo zakričal, da bo gora počila, studenec pa se razlil po deželi; takrat bode gora zasula vasi in mesta v obližji, in njih prebivalci bojo potonili, predno dojde tisti strašni vek, ko bode zemlja vidila krvave boje z kraljem Matjažem.
V tistih gorah, kjer škrat prebiva, je veliko žlahne rude; toraj hodi tudi škrat do tistih rudarjev (knapov) posebno rad, kadar vodko (žganje) pijo, ali pa preklinjajo. To je vzrok, da se zdržujejo žganih pijač in se preklinjevanja varujejo.
Škrat ljudem tudi denar donaša. Pravijo, da je nekemu kmetu na Dolenskem donašal ne le samo denarja , ampak tudi žita in drugih reči, kterih ga je prosil.   Bil je dolgo pri hiši in zelo jih je bil obogatil,
kajti le misli mu je bilo razodeti in naglo jim je vstregel. Rekli so, da mu je bil oče mladega sinčka obljubil v dar, ki ga pa ni dobil, kajti spodili so ga od hiše pred časom, ko bi bil imel po pogodbi sinčeka vzeti.
Neka druga pripovedka pa pravi, da ga je bil nekomu vzel, in sicer ko je bil 20 let star, je kar črn postal, nagloma umre in škratelj ga je odnesel pod nebo.
Neka lakomna žena je vzela jajce sedem let starega petelina brž ko je spočela, ter ga pod levo pazduho do poroda nosila.v Ko se je deček rodil, izlegel se je tudi škrateljc. Žena je oba skrbno odgojevala, kajti mislila je, da ji bo škrateljc denarja donašal, a motilo jo je njeno upanje. Pomagal ji je sicer delati, donašal je vodo, kadar je bil pri volji, a ko seje ujezil, je nanesel na ognjišče kup kamnja in je ž njim lonce pobijal, zato so ga od hiše odpodili.
Pravijo, da je škrat tudi velik blebetalec. Nekega dne, ko so bili vsi v hiši, je nek fantalin Andrijaš po imenu, malo po malo iz lonca na ognjišču bob jemal. Škratelj to čutivši zavpije: „Andrijaš pika bob!" — In še zdaj zmirjajo pri tisti hiši: „Andrijaš pika bob."
Enkrat se je bil nek fantič zgubil, da ga ni bilo več dni domu; čez nekaj dni vendar pride: prašajo ga: kje da je bil? On pa pripoveduje, da ga je bil neki fantiček z rudečo kapico v sanico zapeljal, kjer se je prijazno ž njim pogovarjal, mu orehovih jederc in medene potice dajal.                                       (Kon. prih.)
201
Stare pripovedke slovenske.
Nabral na Dolenskem Fr. Peterlin.
S k r a t e 1 j.
(Konec.)
Skratelj prebiva tudi v jamah, še celo v tacih najrajši, ki „nimajo dna." Enkrat so pasli pastirčki blizo neke jame in lučali so kamnje v njo. Kar naenkrat pride venkaj čeden deček v rudeči kapici in praša: „Kdo je mojemu fantku skledico ubil?" Pastirčki vsi prestrašeni omolknejo, le neki že postaren pastir odgovori pogumno, rekoč: „Ta le kožica je poskočila in kamene v jamo brcnila." Neutegoma je morala iti ž njim v jamo. Pravijo tudi, ako bi bili kacega fanta pokazali, bi bil ravno tako storil ž njim. Od tistihmal se pastirji še vedno boje v jamo kamnja metati.
Skratelj je tudi velik goljuf. Nekega dne gre zelo ubožen kmet ves objokan po hosti, pa sreča nekega lovca. Lovec praša kmeta: „Kako, da ste tako žalostni?" „0, kaj bi ne bil — povzame kmet — zavoljo dolgov mi bojo hišo in grunt prodali; kaj potem počnem z otroci in ženo?" Lovec pa mu pri teh besedah poda nekoliko denarja in reče: „Nate denarja, da poplačate dolgove svoje! H koncu leta pa vam do-nesem še en žakelj denarjev, ako le zveste, kako je meni ime." No — si misli kmet — ta bo pa že dobra! Za bližnjega lovca bom že zvedil. Ko pride domu, pove ženi, kaj se mu je pripetilo in vsi so bili veseli. Živeli so več časa nečimerno domd, nihče se ni zmenil zarad lovčevega imena. Tako preteče ves čas in le še tri dni je manjkalo do pogojenega dneva, ko ga bo on-dašnji dobrotnik prašal za svoje ime. Zdaj še le mu v misel pride, kako bo zvedil ime neznanega lovca, ki je brž ko ne skratelj. Mož gre" v ravno tisto hosto, kjer je pred letom srečal neznanega lovca. Ko pride v hosto, se spravi brž na visoko hojo ter dobro pazi, kaj bi vidil in slišal. Kar pride možicelj v rudeci obleki, zakuri ter skače okoli ognja in poje: „To je dobro, to je dobro, da kmetic ne ve, da je meni „birkman-deljc"*) ime!" „Dobro je" — si misli kmet, gr6 domii ter pove, da je že zvedil, kako je ime škra-teljcu, ki ga je unidan v podobi lovca srečal. Ko tretji dan napoči, pride škrat pod okno ter praša: „Kmetič, si li zvedil, kako je meni ime?" Kmet v hiši pa odgovori: „Kaj za tacega birkmandeljca, kakor si ti, ne bom zvedil?" Skratelj to slišati, vrže srdit obljubljeni denar skozi okno v hišo, tako zelo trdo, da se vsa hiša potrese, šipe v oknih se podrobijo in cel vogal hiše se odvali. Skušali so sicer, ko so bogati bili, dozidati ta vogal, a kar so podnevi sezidali, jim je škrat ponoči podrl; hiša je toraj vedno brez vogala v tisti spomin.
*) Bergmaanchen, gorski možicelj, divji mož.