Tomaž Sajovic Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 808.63:82.081 "185/187" HISTORISTIČNO OBLIKOVANJE UVODNIH DELOV JURČIČEVEGA PRIPOVEDNEGA BESEDILA KLOŠTRSKI ŽOLNIR IN DEŽMANOVEGA POLJUDNOZNANSTVENEGA BESEDILA NOTRANJSKE GORE IN CIRKNIŠKO JEZERO 0.0 Historizem kot širši zgodovinski duhovni pojav — historizem v umetnostnem oblikovanjujeleenjijegovvidik —seje "rodil" v drugi polovici 18. stoletja, torej v obdobju ukinjanja tako Imenovanega splošnega aksiomatskega razmerja do sveta.' Človek je postajal avtonomen, neodvisen od vrhovne nadnaravne instance, boga. Sociološko se je to kazalo v vzponu meščanstva in njegovi veri v človeški razum, ki je razkrajal fevdalne dedne privilegije absolutne oblasti in njenega utemeljevanja v bogu. Razsvetljensko optimistično razumevanje zgodovine kot linearnega razvoja k vedno višjim in popolnejšim oblikam družbenega življenja se je pod vplivom meščanske revolucije v romantiki zrelaüviziralo. Kakor trdi Häuser, se je z romantiko uveljavilo prepričanje, daje narava človeškega duha, poUtičnih instUucy, prava. Jezika, religije in umetnostt razumljiva le ob pomoči ryibove zgodovine in da prav njihovo življenje v zgodovini kaže te tvorbe najbolj neposredno. Jasno in bistvenoß 0.1 Vsesplošna sprostitev duhovnih in družbenih vezi Je našla svoj odraz tudi v umetnosti. Nov položaj umetnika sta po Heglu določala dva sklopa značilnosti: 0.1.1 Umetnik ni več vezan na neko posebno vsebino in samo njej ustrezno obliko, z njegovim najglobljim bistvom niso neposredno identične nobene posebne vsebine in nobene posebne oblike.^ Umetnika ne določa več načelo trojne enotnosti, in sicer enotnosti med seboj odvisnih prvin wnetnosä, umetnika in ljudstva, enotnosti pomena in chlike umetniškega dela ter enotnosti umetrdkove subjektivnosti z vsebino njegovega dela* Umetnik je postal svoboden. 0.1.2 Umetnik Je od svoje vsebine, pa tudi od oblike odtujen. Pri ustvarjanju uporablja zalogo släc, slogov, preteklih umetniških oblOc, glavno merilo uporabe je njihova primernost umetniškemu gradivu.^ Iz tega jasno sledi, da so pretekli slogi in pretekle umetniške oblike ostale brez svoje zgodovinske podlage, ustvarjalci so jih uporabljali ne glede na sistemsko vrednost Nova uporaba jim je podelila tudi popolnoma nov pomen.^ 0.2 Umetnostna zgodovina, ki se s pojavom historizma najintenzivneje ukvarja in ga Je tudi najizčrpneje in najgloblje proučila, se je pri raziskovanju historistlčne arhitekture dokopala do ugotovitve, daje v obdobju historizma (začelo seje v drugi polovici 18. stoletja, vanj je uvrščen že klasicizem,^ po novejših raziskavah pa se pojav prav gotovo ne končuje ' Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga. Ljubljana 1981, str. 12. * Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature, 11, Cankarjeva založba, Ljubljana 1962, str. 159. ^ Georg Vilhelm Fridrih Hegel. Estetika D. Kultura, Beograd 1970. str. 303, 301. * GeotgVilhelmFridiihHegel.nav.delo. str. 301.302. ^ Georg Vilhelm Fridiih Hegel, nav . ddo, str. 303,304. ^ Karel-Heinz Klingenburig, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v : Historismus — Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seemann Verlag. Leipzig 1985, Str. 9. ^ Anders Aman. Architektur, v: Die Kunst des 19. Jahrhunderts, Propyläen Kunstgeschichte, Band II, Propyläen Verlag Berlin, Berlin 1966, str. 176: Damjan Prelovšek, Likovna enciklopedija Jugoslavije I (A-J), Jugoslavenski leksikogiressler, Einfiihrung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981, str. 15-16. ^ Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija. Priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih Šolah, Druga izdaja. Izdal Zavod SR Slovenije za šolstvo. Založba Borec, Ljubljana 1977, 125. ^ Heinrich Lausbeig. nav. delo. str. 241. ^Heinrich Lausberg, nav. delo. str. 242. ^ Jože Toporišič, Slovenska slovnica. Druga, presedana in razäiijcna izdaja. Zaloä» Obzorja Maribor, TIskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1984, str. 619. ^Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 241-242. " Heinrich Lausbeig. nav. delo, str. 242-243. "Hdnridi Lausbcrg, nav. dek>, str. 243. 65 Retorični dlspozlcljskl pojav presegcuya celote (Überbietung der Ganzheit), kl ga bom v nadaljevanju poimenoval—glede na navedeno mesto v Lausbergovi knjigi—sicer nekoliko nekorektno kar patetična ampUßcacija (patetično stopnjevanje), zajema več različic. Izraza supra summum adiectio najdemo v Kvintilljanovl Instüutio oratona in ga najbolje razloži kar Lausbergov citat Besonders eindrucksvoll win! eine solche Skala, wenn ihr höchster Punkt (der behandelte Gegenstand} einer Bezeichnung ermangeä und als bezeichnungsloser Gegenstand über eirxer Serie gesteigerter Ausdrücke hinzugeßigt wird (Quint. 8,4,6 supra summum adiectio): Quint 8, 4, 4 "facinus est vincire civem Romanum, scelus verberare, prope parricidiimi necare; quid dicam in crucem tollere?" (Cic. Verr. 5, 65, 170).^^ V paragrafu 671, 3a v Lausbergovi knjigi (paragraf opisuje različne oblike retorične figure enumeracij^ je opisana različica, v kateri predstavlja presežni člen tako imenovani kolektivni jx)vzemajoči izraz celote.^^ Lausberg opozarja tudi na posebno različico preseganja celote, v kateri presežni člen povzema celoto s ponavljanjem nosilnih izrazov iz naštevalnih členov.^3 Curtius tako različico imenuje sumacijska shema, ki je po njegovih raziskavah bila najpogostejša v srednjeveškem in španskem baročnem pesništvu.** Posebej je treba omeniti še Lausbergovo omenjanje apoteze, to je postavitve presežnega, in sicer semantično presenetljivega oziroma najzanimivejšega člena v sam konec (dela) besedila.35 2.0 Enega najlepših primerov tako imenovane patetične amplifikacije najdemo v uvodnem delu pripovednega besedila Khštrski žolrur, ki ga je napisal in leta 1866 v Slovenskem glasniku objavil Josip Jurčič. (Da bi bralec lažje sledil analizi, sem uvodna odstavka razdelil na posamezne skladenjsko-pomenske enote in jih oštevilčil. Prva številka pomeni odstavek, druga skladenjsko-pomensko enoto, morebitna tretja pa del take enote). Kiošterskižolrnr. (Izvirna povest iz 18. stde^a, spisalJJurčič) 1.1 Zares čudnega, rekel bi poetično mislečega duha so moraä biti tisti naši predniki iz starih časov, o ktenhpozemskem djanji in nehanji nam pričajo rj/ih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela. 1.2 Zakcijčevkliš.potujočpockželunastrrnovitihhribihslecastarmvargriekdar^ 1.3 če zagledaš na prijaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma pudern pripravniša na ravnem pdji; 1.4 če moraš dalje scpihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdaryi cestarji ogniä klancu in strmini, ko bi bili zddej cb hribu le majhen ovinek napravih 1.5.1 če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, 1.5.2 key rw da mi pritegneš: naši očaki so imeU več Jantazije, ko mi njihovi vnuki, kterim Je več mar za dobroto in korist ko za naravrio lepoto. ^' Heinrich Lausbog, nav. delo, str. 222. ^Heinrich Lausbeig. nav. ddo, str. 339. ^Heinrich Lausberg. nav. delo. str. 243. ^ Emst Robert Curtius. Europäische Uteratur imd lateinisches Mittelalter, Fünfte Auflage, A. Francke AG Verlag, Bern und München 1965, str. 293 in 294. ^Heinrich Lausbcig, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo. str. 887. 66 2.6.1 Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta dolenske Kostargevice. Videli so menda lepi zeleni otok v Krki in misUä so si kakor sv. Peter: Xkispod! tukaj bode dobro bivati, naredimo šatorov: tebi enega, Mojzesu ervega in Eliju enega." In poštah Je otočno mestice Kostanjevica, opasana z vodo okrog in okrog. Da seje le lepo na otoku stanovalo, pa Je bilo vse; tega ustanavljavci niso dosti šteli, če Jim bo Krka od leta do leta nadloge delala, pri vsaki povodnji Jim hiše zalivala ter tako podila ven od gorke peči v hribe in vzvišene kraje. 3.6.2 Tako sem si reč včasi mislil po suo/i suhi pameti; ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostaryevcarye imeU dovo^ zrelega prevdarka in da ruso bäi tako nepraktični, kakor bi danes čovek menil kcgti ravno tista voda, ktera jimje o povodnjah nadloge delala, branila JimJe proti sovražnikom življerge in imenje.^ 2.1 Analiza razčlenjenosti uvodnega dela Kfoširs/cegažo/nir/akaže, daje Jurčič upošteval navedena retorična pravila. Prva skladen] sko-pomenska enota vsebuje pripovedovalčevo trditev o poetično mislečem duhu naših prednikov iz starih časov, v naslednjih treh enotah pa so navedeni konkretni dokazi zanjo. Peta enota je sestavljena iz dveh delov; prvi povzema dokazne člene (in torej predstavlja presežni, povzemalni člen že omenjene enumeracije) in omenja, nedoločeno, še druge enake dokaze, drugi del pa ponovi pripovedovalčevo trditev iz prve enote o poetičnem duhu prednikov in jo hkrati primerja z mislijo o materialističnem duhu njihovih vnukov. Šesta enota tudi predstavlja presežni člen in v prvem delu vsebuje še en konkretni dokaz za trditev iz prve enote (in ponovljene v petem); v drugem delu sledi antiteza: zgodovina je ob zadnjem primeru ovrgla absolutno veljavnost pripovedovalčeve trditve o poetičnem duhu prednikov in njihovi nepraktičnosti. Jurčič je v uvodnem delu Kloštrskegažolrmja uporabil razvitejšo in s tem torej zapletenejšo obliko doseganja učinka ruipetostL V prvi enoti — členu retorične razčlenitve dela besedila — uvoda je predstavljena pripovedovalčeva trditev o poetično mislečem duhu naših prednikov iz starih časov, na koncu, v drugem delu šestega člena, pa zgodovina ovrže trditev o njihovi nepraktičnosti. Tudi načelo sklergenosti celote se kaže v svoji najbolj zapleteni obliki — presegargu celote oziroma tako imenovani patetični amplißkacgl Če za zdaj peti člen retorične sheme zaradi posebne Jurčičeve ubeseditve pustimo ob strani (v prvem delu so povzeti dokazni členi in omenjeni, nedoločeno, še drugi enaki dokazi, v drugem pa je ponovljena pripovedovalčeva trditev iz prvega, uvodnega člena), lahko ugotovimo, da četrti konkretni dokaz za pripovedovalčevo trditev v šestem členu pomeni preseganje na videz že sklenjene celote prvih petih členov, čemur sledi pripovedovalčeva od začetne popolnoma drugačna trditev. 2.2 Retorično oblikovanje Jurčičevega uvoda je treba osvetUU, s tem pa tudi poglobiti z metodami jezikoslovnega besediloslovja, zlasti s tistimi, ki jih je v svoji knjigi Linguistische Textanalyse predstavil Klaus Brinker. Izhodišče jezikoslovnih raziskav temelji v razlikovanju med strukturo in funkcijojezikovnih znamenj.37 V Jezikoslovnem besediloslovju ločimo s strukturnega vidika gramatično in tematsko strukturno ravnino: osrednja analizna kategorija gramatične ravnine je gramatična koherenca, ki jo vzpostavljajo skladenjska in pomenska povezovalna razmerja med stavki oziroma povedmi besedila, najpomembnejši analizni kategoriji tematske ravnine pa sta besedilna tema in oblika poteka teme, pri čemer tematsko ravnino predstavlja struktura besedilne vsebine, ki Jo razumemo kot sestav kognitivnih razmerij med tematskim jedrom (besedilno temo) in v propozicijah oziroma propozicijskih delih besedila izraženimi delnimi vsebinami oziroma delnimi temami. ^ Josip Jurčič, Mošterski žolnir. Slovenski glasnik, Lepoznansko-podučcn list, 12. zvezek, V Celovcu 1866. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. Štev. I.1X. tečaj. str. 1-2. ^Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, Eine Einfuhrung in GrundbegrifTe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, str. 136. 67 Drugi osnovni vidik jezikoslovne besedilne analize, komunikacijskofiinkcijski, se nanaša na značaj dejanja besedila, to je na njegov pomen v komunikativnem razmerju med tvorcem in naslovnikom. Analizna kategorija je besedilna funkcija, kije opredeljena kot v besedilu konvencionalno izražen tvorcev prevladujoč komunikacijski namen. Posebej je treba poudariti, da mora med oblikami razvoja teme in besedilnimi fiankcljaml obstajati določena stopnja družljivosti. 2.2.1 Za oblikovanje uvodnega dela Jurčičevega besedila Je značilna posebna oblika poteka teme — angumentni potek teme (Brinker loči še opisnega ali deskriptivnega, pripovednega ali naratlvnega in razlagalnega ali eksplikativnega). Zanj so pomembne predvsem tri relacijske logično-pomenske kategorije. Tvorec besedila utemeljuje svojo trditev oziroma tezo, ki predstavlja temo, z argumenti/dokazi. Da bi lahko v besedilu navedena dejstva postala dokazi za trditev, mora obstajati ključno pravilo. Ključno pravilo Je splošna hipotetična izjava, ki ima obliko Če so dana dejstva x, y, z, potem lahko domnevamo, da ucl/a sklep / trditev S.^ Trditev in dokaz(i) tvorijo izraženo podlago argumentnih besedil, ključno pravilo pa Je v njih pogosto neizraženo — je torej implicitni člen dokazovanja. Zadnje za uvodni del Kk)štrskega žolnbja pravzaprav ne velja, saj Je pomensko-skladenjska oblika ključnega pravila — s pogoj niškim veznikom če vred — v njem (od druge do pete skladenjsko-pomenske enote) dokaj zvesto ohranjena. To ustvarja vtis poudarjene racionaiiosti. Za ponazoritev velja navesti le drugo in peto enoto: 1.2 Zakaj če vidiš, potigočpo dežea, na strmovitih hribih sledi stanovanj rvekdanje gospode. 1.5 če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, kaj ne da mi pritegneš: naši očaki so imeU več fantazije, ko mi njihovi vnuki, kterimJe več mar za dobroto in korist ko za naravno lepezo. Za naše nadaljnje razpravljanje je pomembno, daje z argumentnlm besedilnim potekom teme združljiva pozivna (apelna) fiankcija.^ Z njo tvorec besedila daje sprejemniku vedeti, da ga želi pripraviti k temu, da določeno razmerje do stvari prevzame (vplivanje na mnenje) in/ali da izvrši določeno dejanje (vplivanje na ravnanje).*' 2.2.2 Tako zapleteno in antiteučno učinkovito retorično oblikovanje uvoda, za katerega Je značilen argumentni potek tem(e), nas spominja na uvode v baročnih pridigah. V svoji razpravi jezikounosHIistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij) sem ob Rogerijevem oblikovanju pridige napisal naslednje ugotovitve, ki to misel vsaj načelno potrjujejo: K veliki integrativnosä besedila prispeva pogosto ponavljarye besed in precejsryih delov povedi /.../ ter fcopičen/e retorično paralelno oblikovanih primerov, ki pojasnjujep tem (najpogosteje so nanizani trge primeri, na za sporočilo pomembnejših mestih Jih redkeje najdemo tudi več. na splošno pajihJe manj kot pri Svetokriškem). Arudizirani odlomek kaže značilno baročno anüteücno lonujeno in dklevtgočepribliževanje glavni temi pridige /.../.''^ 2.2.2.1 Natančnejše branje pridig na primer v Rogerijevemu Palmariurrm empyreumuje pokazalo, daje v njem moč najti model uvoda, kije skoraj popolnoma tak kot v Jurčičevem ^ Klaus Brinker, nav. delo, str. 69. * Klaus Brinker. nav. delo. str. 70. ^Klaus Brinker, nav. delo, str. 68—76. ^' Klaus Brinker, nav. delo. str. 102. Tomaž Sajovic, JezikovnosUlistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosU in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Obdobja 9. Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989. str. 342. 68_______________ Kloštrskem ždnirju Za. primer vzemimo uvodni del pridige Na dan Svetega Vida Marttmika inu Tovaršou,'^ ki ga zaradi omejenega prostora ne bom navedel v celoti. V prvem členu je RogeriJ zapisal tezno misel krščanskega pesnika: In teneris mon/trat, quid fit puer i/te fliturus. Kashe u'Mladöf ti, key dejte bode u' StamftL V naslednjih treh členih so v dokaz trditve opisane življenjske poti treh iz zgodovine znanih osebnosti: češkega kralja Vaclava IV., Tomaža Akvinskega in Feliksa Kantališkega. V petem členu pridigar opozarja še na druge podobne primere in ponovi misel krščanskega pesnika, kar pomeni, da ima že ta člen vrednost retoričnega presežnega člena. V šestem, tudi presežnem členu je kot primer naveden mučenec sv. Vid, kije svoje človeške lastnosti iz otroških let v nasprotju z drugimi omenjenimi osebnostmi potrdil že v dvanajstem letu starosti — in ne šele v starosti. Sv. Vid je torej dokaz za protitrditev. 2.2.2.1.1 Ob modelu uvoda v Jurčičevega Khštrskega žolnirjaje treba najprej premisliti problem njegove predloge. To pa nas postavlja pred za obdobje historizma izredno pomemben problem medbesedilnosti oziroma intertekstualnosti, ki jo imata Robert-Alain de Beaugrande in Wolfgang Ulrich Dressler v svoji knjigi Einfuhnmg in die TexäUnguistik za eno od meril''^ besedilnosti: Das siebente Kriterium der TextualUät nennen wir IntertextuaUtät Diese betrifft die Faktoren, welche die Verwendung eines Textes von der Kenntnis eines oder mehrerer vorher aufgenommener Texte abhängig machL'^^ Renate Lachmann je ta vidik besedilnosti opredelila takole: /... / der Text selbst konstituiert sich durch einen intertextueüen Prozeß, der die Sinnmuster der anderen Texte absorbiert und verarbeitet und eine Kommunikation ermöglicht, die niemals einsinn^er Einverständrüs verlangf^ Za naše razpravljanje Je posebej pomembno spoznanje, da so predloge lahko besedila (protobesedila) in/ali kodi, ki so tvorbni in sprejemalni vzorci zanje (protosistemi).47 Pri tem je posebej pomembna dekonstrukcija opozicije sistem-besedilo, saj med sistemom in besedilom (besedili) obstaja zapleteno dialektično razmerje.^« 2.2.2.1.2 Na podlagi teh ugotovitev lahko zdaj premislimo problem predloge v uvodu Jurčičevega Kloštrskega žolntrja. Ugotovili smo dvoje, in sicer prvič, da je struktura tega uvoda enaka struktun uvoda v Rogerijevi v baročnem slogu oblikovani pridigi Na dan Svetega Vida Martimika inu Tovaršou, in drugič, da Je taka struktura ena od oblik retoričnega dispozicijskega pojava presegarya celote oziroma tako imenovane patetične amplißkacye, zapisane v retoričnih priročnikih. Strukturo uvoda opišemo z zaporedjem členov in med njimi obstoječimi pomenskimi razmerji:*^ 1. trditevi, 2. niz hiponimov trditvei, 3. trditevi, 4. hiponim tudi izražene trditve2, kije s trdi tvijoi v polarnem^ razmerju. Najprej je treba določiti medbesedäje,^^ to je tiste označevalce, ki v triodstavčnem uvodu Kloštrskega ždnirja tvorijo artikulirarxo podlc^ za konotirarye protobesedila oziroma *^Rogerlj P., Palmarium empyreum, seu Condones CXXV1. de sancüs toüus anni .. Ap. Rogerio Labacensi, Grd. Min. Capuc. Concionatore Camiolico, Pars I, Clagenfurti 1731, str. 608-609. ^ Robert-Alain de Beaugrande/Wolfg3ng Ulrich Dressler. nav. delo. str. 13-14. *®Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressler, nav. delo. str. 12-13 Renate Lachmann, Intertextualität als Sinnkonsütuüon. Andrej Belyjs Petersburg und die "fremden" Texte, Poetica, Zeitschrift für Sprach- und Literaturwissenschaft, 15. Band, Heft 1-2, Verlag B.R. Grüner. Amsterdam 1983, Str. 72. Marko Juvan, Medbesedilni odnosi, oblike in vrste. Literatura št. 6 (leto 1989, letnik I), Izubijana 1990, str. 148. ^Marko Juvan, nav. delo, str. 148. ¦"^Hadumod Bußmarm, Lexikon der Sprachwissenschaft, Kröners Taschenausgabe Bd. 452, Alfred Kröner Verlag, Stuttgart 1983, Str. 457. ^Hadumod Bußmann, nav. delo, str. 395. ^' Marko Juvan, nav. delo, str. 156. 69 protosistema. To so predvsem razvrstitev členov v uvodu in njihova medseboj na pomenska razmerja, ki oblikujejo "baročni" učinek. Kot je že bilo povedano, stoji na začetku uvoda trditev, kiji sledijo trije primeri kot dokazi zanjo. Primere zaključuje ponovitev trditve, kar učinkuje v triodstavčni celoti kot retardirajoča prvina. Sledi ji še en primer, ki najprej potrdi trditev, v naslednjem trenutku pa se pokaže, da potrjuje predvsem proütrditev. Ti označevalci so ml najprej konotirali moje ugotovitve o baročni oblikovanosti uvodov in posameznih odstavkov v pridižnih besedilih Rogerij a in Svetokriškega, ki sem ga poimenoval z izrazoma retardacijska pmUvnostna lornyenost odstavke^ in oklevcyoce priblizevcayeJedru sporočila.^ K temu lahko prištejemo še eno prvino, značilno zlasti za uvode, najdemo pa jo tudi v drugih delih besedil, in sicer kcpičenje retorično paralelno oblikovanih primerov, ki pc^asryujejo tezo (najpogosteje so nanizani trge primeri, na za sporočilo pomembnejših mestih Jih redkeje ncgc^mo tudi več, na splošno pajihje man/ Jcot pri Svetokriškem (namreč pri Rogeriju, op. T.S.)).^ Pogorelčeva te in druge značilnosti baročnega sloga osvetljuje z vidika oblikovanosti besedila in jüi strne v sintetično oznako dinamična zaokrcžaev celote ob osrednji pomenski osL* Vse te ugotovitve skušajo označevati baročni slog, kar v našem primeru pomeni, da medbesedilje v Kkjštrskem žolnirju konotlra protosistem. S tega vidika bi lahko rekli, da so predloga uvoda Khštrskega žcUnirja strukturni odnosi protobesedila (ugotovljenega Rogerijevega besedila), čeprav moramo priznati, da je brez dodatnih raziskav težko dokazati, ali je Jurčič bral Rogerijevo(e) pridigo(e). Ob tem vsekakor ne smemo spregledati spoznanj na primer Matjaža Kmecla o sicer pičli tradiciji na začetku druge polovice 19. stoletja nastajajoče slovenske pripovedne proze, h kateri (tradiciji namreč) neidvomno prištevamo pridižna besedila. 2.2.2.1.2.1 Našo tezo o baročni pridižni predlogi bi posredno lahko potrjevala časovna umestitev delovanja ene glavnih oseb v Khštrskem žolnirju, priorja Avguština, kiJe živel in delcd proti koncu sedemncgstega in v začetku osemnajstega stdetja, torej v času, ko sta Svetokriški in Rogerij izdajala svoje zbirke baročnih pridig. Tudi iz podnaslova Khštrskega žolnirja — izvirna povest iz 18. stoletja —je torej očitno, da je Jurčič v svoji povesti mimetiziral sicer umišljeno zgodovinsko snov iz baročnega obdobja, pri čemer je z razvidnim oblikovanjem vsaj prvih treh uvodnih odstavkov skušal svoje pisanje stilizirati v slogu obdobja na prelomu 17. in 18. stoletja. Da ima za pripovedovalca povesti zgodovina poseben pomen, kaže tudi antiteza v zadnjem členu uvoda: Tako sem si reč včasi mislä po svoji suhi pameti; ali zgodovina uči /podčrtal T.S. /, da so po vsem tem stari Kostargevčanje imeä doud/ zrelega prevdarka in da niso biU tako nepraktični, kakor bi danes človek menil; kajti ravno tista voda, ktera Jim Je o povodnjih nadloge delala, branilaJimje proti sovražrukom živ^enje in imerge.^ 2.2.2.1.2.2 Prav ob omembi stilizacije pa se moramo povrniti k že omenjeni trditvi iz Juvanove razprave, da medbesedilje sestavljajo označevalci, ki so 'dvcyno kodirani' — z besedilom in njegovo predlogo. Renate Lachmann problem opisuje takole: /... / Das doppelkodierte Element verweist auf die Syntax, die es konstituiert, das heißt auf eine präsente Zeichenreihe von textueUer Korxsistenz, und gleichzeitig — als Isotopiebruch — auf absente Texte. Brüche und InkompatibüUäten, die das Doppelzeichen markiert. ^ Tomaž Sajovic. Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobje 6, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1986, str. 508. ^Tomaž Sajovic, JezikovnosUlistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij), nav. delo. str. 341. ^ Tomaž Sajovic, nav. delo, sb". 342. ^ Breda Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik, literatura in kultura. Informativni zbornik, Ljubljana 1974, str. 13. Primerjaj tudi njeno razpravo Pogled na slogovno podobo baročnega besedila. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 9, FUozo&ka fakulteta, Ljubljana 1989, str. 349-365. * Josip Jurčič, nav. delo, str. 2. 70 ßmktionieren wie Tropen, das heißt wie Abweichungen, nicht aber von der Sprachnorm, scndem ixm der Norm des gegebenen Textkonänuums.^'' Če upoštevamo dosedanji premislek, potem lahko rečemo, da je medbesedilje uvoda Kloštrskega žotiiija kodirano z Jurčičevim besedilom in predlogo, baročno pridigo. Jasno je, da Jurčičevo besedilo ni pridižno besedilo v izvirnem, verskem pomenu, da pa pridižnost konotira v smislu človeške nravnosti, dokazujejo tudi naslednje besede, ki si jih je Jurčič leta 1868 zapisal v svojo beležnico: Mi imamo rvavnost ixepyeno, kčimo se od Francozov. Francozi imajo komedye iz te teme /prešeštva, vendar lahko to razumemo tudi v smislu splošne človekove nravne drže, op. T.S./; mi moramo imeti tragedije, tragičen konec. Umiriti nas mora kazen, ktero rvavna moč nadene za greh, ki ga ne opravičifjemo. Celota, moč, nravnost se v tragičnem koncu vzdigne zoper napad posameznega.^ Kmecl ob tem ugotavlja, kako Je poetohška oziroma estetska vprašarga Jurčič členil predvsem glede na slovenske časovne razmere in potrebe; torej ne na sploh in akademsko zračno, marveč v tesni zvezi s trermtno in posebno läerartKi nigo.^ 2.2.2.1.2.2.1 Namen pridige je poslušalce, preprosto povedano, čimbolj nazorno — z eksempli/zgledi — vzgajati in poučevati v krščanski veri. Rogerij je v svoji pridigi Na dan Svetega Vida Martimika inu Tovaršou z antiteUčnim delom uvoda uvedel svetega Vida, zgled tako za sicer v pridigi stransko protitrditev misli katoliškega pesnika (Kashe u' Mladof ti, kaj dejte bode u' Starof ti) kot za glavno temo Tu slabu tega J vejta Je Bug if vola, de bi h' shpötu ftwH tü mözhnu, ki je pravzaprav parafraza znanega stavka Bog dobro plačuje in hudo kazmije. Prav ta stavek predstavlja izhodišče za naš premislek o vlogi uvodnih treh odstavkov v Kloštrskem žolnirju za ce otno besedilo. V prvem delu šestega člena uvoda je Jurčič uvedel prizorišče svoje povesti Kostanjevico, ki se v drugem delu pokaže tudi kot dokaz za protitrditev: Tako sem si reč včasi misül po svoji suhi pameti, aü zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostanjevčanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bäi tako nepraktični, kakor bi danes človek menä; kajti ravno tista voda, ktera Jimje o povodnjah nadloge delala, branila fim je proti sovražnikom življenje in imenje (podčrtal T.S.). Za naše razpravljanje je pomemben pomen podčrtanega dela besedila, ki mu je retorična oblikovanost uvodnega dela Kloštrskega ždlnirja podelila posebno vrednost. Prav ta posebna vrednost sili bralca, da z branjem ostalega besedila razreši njeno upravičenost in tako vzpostavi koherentnost celotnega besedila. Da bi razumeb vlogo in poseben pomen podčrtanega dela besedila, si ga morzimo nekoliko pxxlrobneje ogledati. Stavek voda brarula Jim (prebivalcem Kostanjevice, op. T.S.) Je proti sovražnikom življenje in imerye ima sicer razviden denotativni pomen, ki ga pripovedovalec kot takega zgodbeno več ne razvija: v zgodbi ne nastopajo kakšni razbojniki, ki bi na primer napadli mesto Konstanjevico, pa bi jim voda — reka Krka — preprečila zle nakane. Bralec samo na denotativni ravni ne more vzpostaviti prave koherence besedila, zato jo mora iskati tudi na konotativni. Opore za iskanje sopomenov so tri: prvič, beseda voda ima v pomenski zgradbi stavka vlogo kavzatorja (kavzator je participant, katerega vlogo Grepl in Karlik opisujeta kot tisto, kar Je "vzrok" nečesdi,^ hkrati pa zaradi povezave z glagolom braniti stopa v jezikovno zaznamovani proces personifikacije, drugič, retorična figura antiteze (v zgradbi dispozicije) omogoča posebno razvidnost jezikovnega oblikovanja omenjenega stavka in mu s tem dodeljuje poseben sopomen, ter tretjič, struktura uvodnih Renate Lachmann, nav. delo, str. 76-77. ^Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Zbirka Kultura, Mladinska knjiga, Ljublana 1975, str. 9. primerjaj še str. 15-19. ^Matjaž Kmecl, nav. delo, str. 131. "Miroslav Grepl. Petr KailSk, Skladba spisovne češUnjr, Statni pedagogicke nakladatelstvi. Praga 1989, str. 141. 71 treh odstavkov Je kot medbesedilje podoba, predstaväev (reprezentatyaj protobesedila (bolj verjetno pa protosistemdi, kakor jo za bralca ustvarja metabesedilo. Ce sprejmemo naše že navedeno razmišljanje, je protobesedilo/protosistem uvodnega dela idoštrskega žolnirja uvodni del baročne pridige, v kateri ima antiteza poseben pomen za nadaljnje besedilo, saj osredotoči bralčevo pozornost na samo bistvo pridige. Besedilo je torej "dvojno kodirano". Konoüranje pridižnega besedila kot besedila, ki se ukvarja s človekovim smislom življenja (sicer z vidika katoliškega etosa), stavku iz Khštrskega žolnirja podeljuje poseben, globlji, posplošujoči sopomen, ki ga bo v vsej svoji razsežnosti razkrilo šele prebrano besedilo. Za zdaj lahko sopomen stavka zasilno interpretiramo takole: dobro (imetje in življenja prebivalcev Kostanjevice) ločuje od zla (sovražniki) meja (vod^, kije zlo ne sme prestopiti, kajti to bi pomenilo njegovo uničenje. V sopomen stavka se vključuje vloga ene glavnih oseb povesti, priorja Avguština, ki jo pripovedovalec opisuje z naslednjimi besedami: Ta pok je bil oster gospodar, vzlasti v rečeh, v kterihje šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra (podčrtal T.S.j.^i Po bratovi smrtije bilAvguštin oskrbnik in vaih njegove hčere Katrice, /.../. Toda stara mati in njen varh, prijor Avguštin, onadva sta dobro poznala in vedela, ko/ imata v Katrici, zato so bile marsikomu odveč predrzne želje, daje mislil na njo (podčrtal T.S.).62 Ne da bi se spuščali v podrobne in natančne pomenske analize, lahko rečemo, da obstaja med stavkom v antitetičnem delu uvoda voda branila fim je proti sovražnikom življenje in imenje in stavkoma ta (Avguštin, op. T.S.) pok je bil oster gospodar, vzlasti v rečeh, v kterihje šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra in po bratovi smrti je bil Avguštin oskrbnik in varh njegove hčere Katrice strukturna pomenska ekvivalenca, ki Jo px)goJno lahko opišemo takole: X (voda, Avguštin) varuje (brani, obramba, varh ...) pred Y (sovražnik, morebitni nasprotnik) Z (življenje in imenje, stari red, pravice kloštra, Katrica). Ta pomenska formula se na ravni besedila realizira v obliki osnovnega zapleta med Katrico, najlepšim in najbogatejšim dekletom v Kostanjevici in njeni okolici, priorjem Avguštinom kot njenim varuhom in Adamom Žabrankom, skrivnostnim tujcem (Cehom ali Poljakom). Zgodba Je preprosta: Adam Žabranek se zaljubi v Katrico, temu pa nasprotuje prior Avguštin iz naslednjih razumskih razlogov: Skazal Jej Je do pike, daje najbolje, če se človek peča z ljudmi svoje vrste in da za prevzetnost prihaja rado kesanje. /.../ O žcAniijuJe trdä — On ni za kmetijo ali kupčijo, ti ne za gosposko življenje. Taki ljudje nimajo drozga kakor gladke jezike; vesti in poštenja malo ali pa nič. /.../da ima še druge razloge, zakaj ne bi priixtlil, tudi potlej ne, ko bijo ždnir bii naravnost snubil (podčrtal T.S.).^ Prvi razlog za nasprotovanje zvezi med Katrico in Žabrankom so navajali tudi preprosti ljudje: 'Bog ga vedi, kaj bo še s Katričino možitvijo? Le domačega naj bt bila uzela, ne pa moža iz devete dežele, ko se ne ve, ali ima tako srce, kakor kak domačin ali ne. /.../ Kar se ne zlaga, to se ne zlaga, jablana v pesku ne raste (podčrtal T.S.)."^* Tretji priorjev razlog je Žabrankovo drugoverstvo. Spor med priorjem in Žabrankom se končazumorom — tujec iz maščevalnosti pahne priorja v vodo, kjer utone. Na Žabrankovo Josip Jvirač. nav. delo, str. 4. ^ Josip Jurčič, nav. delo. str. 3. ^ Josip Jurčič, nav. delo, str. 81-82. " Josip Jurčič, nav. delo, str. 204. 72 nesrečo dejanje ni minilo brez prič, poročni obredje prekinjen, Žabranek pa stori samomor. Katrica se po nesrečnem dogodku zanima le še za premožno kmetijo in družino: KdorJe trideset let pozneje na Kodranyo prišel, videlje postarelo, zgubano, in zanemarjeno oblečeno žensko, kije čeravno gospodirya premožne lastnije trdo delala od svüa do mraka in z nekako osomos^o ukazovala družini Kdo bi bil spoznal v tej čmerikavi, skoro grdi babi nekdaryo lepoto kostanjevškega okrona — Katrico?^^ 2.2.2.1.2.2.2 Razmišljanje o vlogi uvoda v Kloštrskem žolnirju naj sklenem z ugotovitvijo, da se pomenska formula X varuje pred YZv povesti realizira trfcrat, in sicer v antitezi uvoda, v stranski zgodbi o sporu za kloštrsko zemljo med Avguštinom in graščakom in v glavni zgodbi o sporu za Katrico med Avguštinom in Zabrankom. Za nadaljnje razpravljanje sta pomembni predvsem realizaciji posameznih prvin formule v antitezi uvoda in ^avni zgodbi (realizacijo v antitezi uvoda bom pisal pokončno, v glavni zgodbi poševno): X (voda, Avguštin — Slovenec, katoliški prioi) Y (sovražniki, Adam Žabranek — Čeh ali Poi^ak, zemljerr\erec, drugoverec^ Z (življenje in imetje prebivalcev Kostanjevice, Katrica — Slovenka, bodoča lastnica premožne in dobičkonosne kmetye, katoliške verei Iz vsega povedanega je mogoče reči, da ima prior Avguštin posebno, na razumu utemeljeno in od ljudi bolj ali manj soglasno potrjeno vlogo zaščitnil^ Kostanjevčanov in še posebej Katrice. Ideologija te skupnosti temelji v pridobitništvu (kmetija in kupčija), nezaupanju do tujcev, tudi neslovencev (človek nq/ se peča z ljudmi svoje vrste), v skupni, katoliški veri in visoki etičnosti ter v prepricaryu o uravnovešenosti in skladnosti sveta in o pregrešnosti slehernega naceryarya takšnega ravnovesja, kar se precej ujema s potrebami zgodnjega kopičenja slovenskega narodnega kapäala.^ Za tako ideologijo zato ni sprejemljiva samo v čustvu utemeljena in za premoženje in skladnost sveta tvegana zakonska zveza med bogato Katrico in tujcem. Prior Avguštin je svojo vlogo zaščitnika take ideologije sicer plačal s smrtjo v Krki — v uvodu ima Krka vlogo zaščib\ika (sic!) — vendar to pomeni kazen v obliki smrti tudi za njegovega morilca iz strasti Žabranka, s čimer so skupnost, Katrica in premoženje bolj ali manj rešeni pred pogubo. Zanimivo pa je, da se premoč razuma nad zgolj poetičnostjo (čustvenostjo, romantičnostjo) kaže že v antitetičnem delu uvoda. Ta razmislek nam odkrije, da ima po baročnem pridižnem modelu oblikovani uvod v Kloštrskem žofnir/u vlogo prikritega napovedovalca zgodbenega zapleta in razpleta in s tem tudi usmerjevalca bralčevega branja (kar spominja na podobno vlogo krajinskih opisov v Tavčarjevem zgodnjem romantičnem pripovedništvu:^^ nekatere retorike tak postopek imenujejo fiksacija^s). Medbesedilje bralcu torej pomaga pri interpretiranju besedila. Iz vsega povedanega lahko upravičeno domnevamo, da postane medbesedilje v Kloštrskem žolnirju, tj. zrutkovnogradivo, prevedeno iz pridižne predloge, preko njega pa pridižni model interpretant pologe. Ce upxMtevamo, da besediloslovje pridigo uvršča med besedilne vrste, ki vsebujejo predvsem pozivno funkcijo,^ potem lažje odkrijemo posredno pozivno funkcijo sklepnega zapleta in razpleta Kloštrskega ždnbja. bralca opozarjata na budno, etično in pametno skrb za imetje in skupnost, pri čemer se Je treba še zlasti varovati nepremišljenosti, ki lahko povzročijo podobne tragične posledice kot v povesti. 2.2.2.1.2.2.3 Razmišljanje, ki bi mu podrobnejša analiza lahko dodala še marsikaj zanimivega O^ar pa ni glavni predmet razprave), kaže, da ima historizemv pripovedni prozi ^ Josip Jurtič, nav. delo, str. 208 ™ Primerjal poglavje Meščanstvo kot dominanta Mencingerjeve pripovedne proze. V: Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, nav. delo, str. 84-94. ^Tomaž Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1875), XXV1,1980/81, 3, str. 99-104. * Henri Morier. Dictionnaire de poeüque et de riietorique, Presses universitaires de France, Paris 1975, str. 467-471. Prim, tudi Tomaž Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1875), nav. delo, str. 101-102. **Klaus Brinker, nav. dek>, 102-109. 73 (konkretno v Jurčičevem Kloštrskem ždnirjuj podobne značilnosti kot na primer v arhitekturi. Najbolj hvaležno je primerjati izsledke umetnostonozgodovinske "metode citatov" ("medbesedilnost" v likovnih umetnostih torej) Hansa Joachima Kunsta.^ Po Kunstovem prepričanju je historizem 19. stoletja pojav, ki je z metodo citatov iz vseh preteklih zgodovinsko sklenjenih ariiitektumih obdobij "žigosal" sodobno umetnost in njene nove stavbne naloge z zgodovinskim pomenom. Funkcija arhitekturnega citata je v predstavljanju odsotne arhitekture v navzoči (analogno baročne pridige v Kloštrskem žolnbjui, pri čemer prihaja do inteqjretirarga zgodovine, dehistorizacije preteklih oblik (baročni pridižni model se ob Jurčičevem prevzemanju desakrafizira) in njihove simbollzacije (Jurčič je pridižnemu modelu podtaknil ideologijo, primemo stopnji slovenskega meščanstva). Ob tem Je treba opozoriti na Kllngenburgovo spoznanje, da sta se v 19. stoletju prej združeni sestavini funkcije (namen in pomen) ločili. Pomen se je zdaj izrazil v obliki "stila" (historičnega sloga) kot označevalca idejnih vsebin. Po retoričnem, baročnopridižnem modelu povzeti uvod v Kloštrskem žolnirju kaže na denotativni ravni pomenjanja nezadostno koherentnost z ostalim besedilom (namen uvoda je na tej ravni premalo logičen — kar ne velja za baročno pridižno predlogo), zato mora bralec s konotiranjem baročnopridižne predloge in iskanjem koherentnosti uvoda z ostalim delom besedila na konotativni ravnini pomen uvoda šele odkriti. Zato Klingenburgova trditev, da se Je v preteklih obdobjih stil uresničeval v objektivnem same umetnosti, novi "stil" (historizem) pa potrebuje, če hoče biti učinkovit, subjektivnost umetnika, naročnika, predvsem pa porabnika umetniških izdelkov, velja tudi za historistični uvod v Kloštrskem žolnirju. (Nadaljevanje v naslednji številki) ™Kari-Heinz Klingenburg. nav. delo. str. 13, 14, 25. Izvirnik: Hans^oachim Kunst, Die politischen und gesellschaftlichen Bedingtheiten der Goükrezcpdon bei Friedrich und Schinkel, v: Hinz. Kunst, Märker, Rautmann, Schneider, Bürgerliche Revoluüonund Romantik. Natur und Gesellschaft bei Caspar David Friedrich, Giejäen 1976. 74 Tomaž Sajovic Füozofska fakulteta v Ljubljani UDK 808.63:82.081"185/187" HlSTORISTIČNO OBLIKOVANJE UVODNIH DELOV JURČIČEVEGA PRIPOVEDNEGA BESEDILA KLOŠTRSKI ŽOLNIR IN DEŽMANOVEGA POLJUDNOZNANSTVENEGA BESEDILA NOTRANJSKE GORE IN CIRKNIŠKO JEZERO (Nadaljevanje in konec) 2.3 Nadaljnja naloga razprave je ugotoviti, kako je Jurčičev uvod oblikovan na ravnini elokucye in v čem se razlikuje od Rogerijevega baročnega uvoda, kar implicitno pomeni, da moramo ugotoviti historističnost njegove oblikovanosti tudi v tako imenovanih drobnih formah, predvsem znotraj povedi. 2.3.1 Za ponazoritev Rogerijevega sloga je treba navesti konec prvega odstavka že omenjene pridige, v katerem je navedena trditev krščanskega pesnika in napovedane osebe, ki so jo s svojim življenjem potrjevale, drugi odstavek, v katerem je kot dokaz trditve (prva besedilna tema) predstavljen češki kralj Vaclav, ter peti odstavek, v katerem so najprej na splošno omenjeni še številni drugi dokazni primeri za trditev (ta je skoraj dobesedno ponovljena), kot presežni dokaz pa jim sledi uvedba glavne osebe pridige, sv. Vida. vendar kot dokaz/primer za potrditev (prvi besedilni temi nadrejena tema): Vener she modreshi, pdmetrushi inu Jaftčpnishi govorüje ta dn^i karshanski Poeta, kateri Je te Jizer rejjnyzhne inu h'usem rezhem perpräune hej sede na tega zhkiveka obemil, rekhdzh: In teneris mon/trat, qmd fit puer i/te futurus. Kashe u'MladoJti, kcg dejte bode u'StäroftL Kakor tega prizh Jnaiä Jamćremo veliku, katere kashejo nam to rejjnyzu Wenceslaus ta Pegamski Krajl, inu Syn Caroli IV. Rimskiga CaeJf aria pokäsalJe u'rćijtve inu u' Kärftu, kaj Je imel u' StčirofU biti Jakoj ta u' tem rqjjtve bil Je umoril to Mater: per Kärjtupak oskrunä inu umüjal Je bä ta Karjtne Shegnani kämen; is kateriga bäüJe od useh rezhenu, de is tega Dejteta nima nizhprida biti. Inupräwjakcy ta ni bil drugiga, kakor en Japcpädik use hudobije, sla f ti pak en Varih Hu f fitarske Kezarije. ^ Vfezh, uezh takih Jamdgel bipemejti naprej, kateri, kakor u'MladöJti Jo Je kasali, taki Jo tudi u'nyh Starojti oJtalL Aä: kirjtcpi naprej Vitus ta danashni, slabi Mladenizh is Jvoimi Jnämenie, Jatu Japüjtym use te druge Ja vol niega, inu Jizer is tega, ktr on use tu, Kar käjalje u'Otrözhyh lejteh dopolnil Je u'12. lejte njegove Starojti, kakor Surius inu drugi pishejo od njega: de Na tem mestu velja čisto na kratko izpostaviti le nekatere bistvene značilnosti: za razliko od Jurčičevega uvoda pomensko-skladenjska oblika ključnega pravila kot sestavine argumentnega poteka teme ni ohranjena (kar zmanjšuje vtis racionalnosti), za odstavke, v katerih so kot dokazi za resničnost trditve orisane življenjske zgodbe treh znanih osebnosti, češkega kralja Vaclava, cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega in svetnika Feliksa Kantališkega (značilno baročno stopnjevanje k svetemu), je značuna skladenjsko popolnoma paralelna zgradba, k veliki integrativnosti in omamentalnosti besedila 97 prispevajo tudi sicer pomensko aktualizirane, vendar skoraj dobesedne ponovitve uvodne trditve v vseh odstavkih, omeniti pa Je treba tudi navzočnost dvojnih in trojnih formul. 2.3.2 Za predstavitev Jurčičevega historističnega elokucijskega oblikovanja bo zadostovala analiza prvih štirih skladenjsko-pomensklh enot 2.3.2.1 Prva poved predstavlja pripovedovalčevo izhodiščno trditev: Zares čudnega, rekel bi poetično mislečega duha so rrvoraU biti tisti naši prednad iz starih časov, o kterih pozemskem c^argi in rwharyi nam pričcgo ryih staube in razna v razvalu aR še v živečih ostankih ohrargena dela. Jedro trditve je izraženo v glavnem stavku, in sicer v povedku pripisani lastnosti naših prednikov. Iz tega Je Jasno, daje besednoredno izhodišče'^ osebek s stavčnim prilastkom (tisti naši predruki iz starih časov, o kterih pozemskem c^argi in nehargi nam pnčcgo njOi stavbe in razna v razvalu aR še v živečih ostankih ohrargena dela), pri čemer so za bralca v osebku in stavčnem prilastku navedene osebe in njihova tako ali drugače ohranjena dela splošno znana dejstva — kar pomeni, da Je pripovedovalec s prestavitvijo jedra na prvo mesto uporabil stilno zaznamovani besedni red. S tem je svoji oceni lastnosti naših prednikov dal uegi poudarek in jo hkrati čustveno obarval'^ Za naše razpravljanje in za sporočilo uvoda Je pomembno oblikovanje povedkovega določila oziroma samostalniške besedne zveze v njem (zares čudnega, rekA bi poetično mislečega duha). Pripovedovalec je jedro svoje ocene lastnosti prednikov oblikoval predvsem v dveh levih določilih odnosnice duh, pri čemer je pwmen besedne zveze zares čuden, ki ima lahko tudi slabšalni prizvok,''^ s pomočjo vrinjenega glagola v pogojniku (rekel bi, kar omiljuje naslednjo ugotovitev^*) popravil z bolj pozitivnim in določnejšim pomenom besedne zveze poetično misleč. Čeprav težko rečem, da sta pomena obeh besednih zvez sinonimna (imata pa tako vlogo glede na ugotovitev iz protltrditve), se lahko — s to omejitvijo — strinjamo z Lausbergom, daje pripovedovalec uporabil implicitno obliko correctia. V prilastkovem odvisniku o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostarMh ohranjena dela je prav tako mogoče opazovati pripovedovalčevo retorično načelo "podvajanja" posameznih stavčnih členov oziroma njihovega dvojnega členjenja (v marsičem podobno, vendar retorično dognanejše oblikovanje Je v začetku devetdesetih let značilno za Janka Kersnika in malo kasneje tudi za Moderno). V mestniškem predmetu (o kterih pozemskem djargi in nehargi) je uporabljena stalna besedna zveza dejarge in ryeharge, ki jo Slovar slovenskega književnega jezika v geslu dejarge označuje s kvallfikatorjem ekspresivru) in s pomenom vse zivyenje, prizadevarge^ (stalna besedna zveza je po Pleteršniku očitno kalk nemške besedne zveze Tun und Lasser^^. Historistlčnost oblikovanja še krepi rimanje obeh besed v zvezi. Posebej zapleteno zgrajen je prlredno zloženi osebek^ (rgih stavbe in razna v razvalu ali še v Avečih ostankih dfa-anjena dela), ki ga sestavljata dve pomensko sorodni sestavini: jedri ^' Jože Toporišič, Slovenska slovntea, nav. dek), str. 533. " Jože Toporišič, nav. delo. str. 542. " Beseda čuden ima naslednje slovarske pomene: id se mzlilageod navaclnega, znanega:ld.senedaclolDČiti, cpredeüö; ki labiga duom, navadno o rroraJni neoporečnosti V: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga. A-H. SAZU, Inštitut za slovenski Jezik, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1970, str. 320. VPIeteršnikovem slovarju najdemo tele slovarske pomene: ivundetbar, wunderj'c}wn; unmderlidv garJOg, abJchevUdT. V: M. Pieteršnik. Slovensko-nemšfd slovar, A-O, Katoliška uskama. Ljubljana 1984, str. 116. V Jurčičevem uvodu lahko pomen besede opišemo predvsem s prvima dvema razlagama iz Sa^ I, sobesedilo pa mu daje rahlo negativni sopomen (na to kaže prenos slovarskega pomena id. se m^ikuje od navadnega, znanegav druäxni vrednoteryski kod 19. stoletja, za katerega sta navadni, to je običajni, vrednoti razum in korist). " Jože Toporišič, nav. dete, str. 331. " Slovar sknrcnskc^ knjižne^ jezika. Prva ktjiga. A-L. nav. dek>, str. 357. ™M. Pieteršnik. nav. deto. str. 127. Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. dek), str. 477. 98 obeh samostalnlških besednih zvez sta besedi stavbe in dela — obe denotirata gradiye (druga sobesedilno). Za naše razpravljanje je pomembna skladenjska in pomenska zgradba druge sestavine (razna v razvalu ali še v živečihostarikih ohraryena dela), v katerih je samostalniško jedro (dek^ na levi razširjeno z zapleteno zgrajeno pridevniško besedno zvezo, pri čemer je treba posebej poudariti zvezo deležnika (ohranjena) in dveh pomensko nasprotnih predložnih zvez, ki izražata načiniš razvalu ali še živečih ostankih). Prav v tej razširitvi druge sestavine osebka lahko vidimo še eno značilnost Jurčičevega oblikovanja, in sicer asimetričnost (njena preprostejša različica se kaže tudi v že obravnavanem povedkovem določilu glavnega stavka, v katerem je prva sestavina sestavljena iz členka, torej besedne vrste s posebnim, okrnjenim statusom,™ in pridevnika — zares čudnega, druga pa iz prislova in deležnika —poetično mislečega (obe besedi sta tudi daljši od tistih v prvi sestavini). S takim slogovnim sredstvom je dosežen tako imenovani Achteigewicht, poudarjena obtežitev zadnjega člena v skladenjski enoti, ki jo je poznala na primer že nemška umetniška proza 14. stoletja,** pa tudi Trubarjeva besedila.8i Po ugotovitvah Pogorelčeve je podoben postoj^ek kasneje uporabljal tudi Cankar.^ 2.3.2.1.1 Vuvodni povedi je mogoče zaslediti tudi slogovno načelo uravnotežene uporabe dvojnega členjenja posameznih stavčnih členov (značilno že za renesančno oblikovanje, pri nas na primer pri Trubarju in Dalmatinu),83 in sicer na stavčnih začetkih in koncih, pri čemer je treba posebej opozoriti, da se Jurčič s stalnim ustvarjalnim preoblikovanjem tako imenovanih dvojnih formul skuša izogniti togi omamentalnosti (k njenemu rahljanju prispeva tudi omenjeno slogovno načelo asimetričnosti). V glavnem stavku je dvojno členjen prilastkov del samostalniške fraze v povedkovem določilu na začetku (že omenjena implicitna oblika carecUa), na koncu pa osebek (tisa naši predniki iz starih časov), in to na prav poseben način. Samostalniško jedro (predniki) podredno zložene samostalniške fraze ima ob levem določilu tudi desnega, in sicer neujemalni predložni prilastek (iz starihčasov), v katerem ima vlogo jedra spet samostalnik; pri tem je dvojnost še poudarjena s po dvema besedama na levi strani obeh samostalnikov, kar formalno ustreza inačici figure izokolon.^ ™ Jože Toporišič, nav. ddo. str. 470. ''členek modernejše Jezikoslovne raziskave opredeljujejo takole: Im Sinne der neueren P.-Forschung (ugL WEYDT (1979) (H. WeycU. Die Partikeln der deutschen Sprache. Bedin 1979. op. T. S.)) versteht man unter P. (Rirtikeln, členek, op. T. S.) im engeren Sirme nicht ßektierende. nicht salzgliednqfie Wortklassen, die keine (oder wenig) selbständige lexikaäsche Bedeutimg aufweisen, aber die Bedeutung ihrer jeweiligen Bezugselemente modifizieren. V: Hadumod BuSmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, nav. delo, str. 371. *'Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte III, Das Frühneuhochdeutsche, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbekbei Hamburg. 1969. Str. 85. Tomaž Sajovic, Rctoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige, nav. delo, str. 501. ^ Breda Pogorelec, Ivan Cankar — vozlišče razvoja slovenske besedne umetnosti, XII. seminar slovenskega Jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj, Rlozofeka fakulteta, IJubljana 1979, str. 32-33. 36, 39. ^'Breda Pogorelec, Trubarjev stavek, VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 3.-15. Julija 1972, Filozofska fakulteta, LJubljana 1972, str. 315 in 318. Tudi: Tomaž Sajovic, Rctoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige, nav. delo, str. 500-501. ** Osnovna opredelitev izokolormje naslednja: Dos Isocohn oder Parison oder die Parisosis besteht in der koordinierten NebeneinandersteUung zweier oder mehrerer Kola /.../oder Kommata /.../, wobei meist die Kola (oder Kommata) Jeweils gleiche Satztäabfolge zeigen /.../. Die Kcia selbst können hierbei syntaktisch voäständige Haupt- oder Nebensätze sein /.../oder (gegebenenfalls als Kommata) ausje mindestens zweigliedrigen /.../Satzteilen bestehen, die durch einen ihnen gemeinsamen weiteren Satzteil als 'Klammer' zum Satz integriert werden /../. V: Heinrich Lau^jetg, nav. delo, str. 359. Jurčičev primer ni popolnoma pravilen in ga uvrščamo v posebno različico: Die syntaJcäsch oleichranoige Koordinierung /.../ ist die ruxmaie Form derJur das Isocolon (ftarakteristischen Nebeneinnandersteßung. Jedoch kann auf die syrüaktisdxe deidvangigkeit verzxdxtet werden, werm nur der gedarjdidve Bezug in gleiduangiger Weise vorliegt V: Heinrich Lausberg, nav. ddo, str. 367. Lausber]g med primeri ne upošteva razmerja v samostalniški besedni zvezi, na Jurčičevo inovativnost pa kaže tudi pomenska zapolnitev obeh členov izokokmcL Das Isocolon /../stellt in der Kooniinierung der Kola semantisdi meist eine Häufung /.../ dar, also die Aufzählung (Anreitmng) semanOsdi versdiiedener Irmalte. Von der Haltung her sind zuxisenKintiscbeE^xtrememäjfich: Synorvymität (Aussagedes(^eid\enlnhalts) als Schwunddes semantischen Unbersdueds derHčaifimg /.../einerseits, Antithese (Gegeniherstellui\g gegensätzlicher Inhalte) als Schädling des senxmtische Untersdvedes andererseits /.../. Als zwisdwn beiden Extremen stehend istdiesimilitudo aufziifassen /.../. V: Heinrich Lausberg, nav. delo. str. 374. Lausberg na strani 365 govori o usbrezaioqem razmerju med koloni: Das Entsprechungsuerfiättnis der beiden parallelen Reihen a' b' c*^einerseits, a^ b* c^ anderseits heißt, wenn die beiden Reihen inhalüich im Verhältnis der similitudo stehen /.../. 99 v prilastkovem odvisniku (ki že zaradi svoje stavčnočlenske vloge predstavlja prvino asimetričnosti) je Jurčič na njegovem začetku v mestniškem predmetu (o kterih pozemskem djanji in nehanjQ uporabil pravo dvojno formulo, končal pa ga je z že omenjenim dvosestavinskim "asimetričnim" osebkom. 2.3.2.2 Dokazni del navajam v grafično razvidnejši obliki: Zakaj če vidiš, potujoč po deželi, na strmoviäh hribih, sledi stanovarg nekdarye gospode, če zagledaš na pryaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bäa po razsoji üx^ega razuma ljudem pripravniša na ravnem polji, če moraš dalje scpihcye stopati po cestah ki te vodijo visoko gon na rob strmega vrha oh skalah in gosti hosti in veridar po natančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ogrdU klancu tn strmini, ko bi büi zdolej ob hnbu le majhen ovinek napravili -/.../. Že na prvi pogled sta očitni dve značilnosti, in sicer razvidno zaznamovanje začetkov posameznih dokazov z anaforično ponavljanim pogojnim veznikom če — v prvem dokazu je pred njim sicer še priredni vzročni veznik zakaj — in stopnjevano besedno množenje posameznih dokazov, kar je nedvomno izraz slogovnega načela asimetričnosti (Rogerijevi dokazi so bili enako dolgi). Prva značilnost (anaforično ponavljani pogojni veznik kaže na enakovrednost dokaznih členov, kar se v prvih dveh izraža tudi v skrajno paralelni zgradbi pogojnih odvisnikov (paralelizem je značilen tudi za Rogerijeve "dokazne" odstavke). Skladenjsko si stavčni členi (za pogojnim veznikom) sledijo v naslednjem zaporedju: povedek (osebek je nakazan z ujemalnimi lastnostmi povedka) — prislovno določilo kraja — predmet. Oba povedka zapolnjujeta glagola vidnega zaznavanja (videti zagledati} v drugi osebi ednine (z njo ni mišljen splošni osebek, ampak bralec, kar implicitno kaže uporaba osebnega zaimka jaz v dajalniku v stavku če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, kaj ne dami pritegne^, jedri prislovnih določil kraja samostalnika hribi in holmec, ki ju druži skupni pomen vzpetina zemeljskega površja, predmeta pa samostalniški frazi siecß stanovary nekdanje gospode in bela cerkvica, pri čemer samostalnika stanovarya in cerkvica druži skupni pomen, izražen z besedo stavba (tudi zgradba, ki ga vsebuje že prva, "tematska" poved uvoda (oblika besedilne koherence na pomenski osi hipemim-hiponim). Druga značilnost, slogovno načelo asimetričnosti, se kaže že v drugem dokazu, in sicer v širjenju osebka s stavčnim prilastkom (cericvico, ktera bi bHa po razsc^i tvojega razuma ljudem pripravniša na ravnem pot/i), katerega sporočilo Je za potek tem uvoda zelo pomembno. Pripovedovalec namreč skuša tudi s sklicevanjem na bralcev razum potrditi svojo uvodno trditev o zares čudnem, rekel bi poetično nuslečem duhu prednikov, pri čemer vzpostavlja nasprotje med poetično gradnjo na primer cerkvice na pryaznem holmcu in razumsko, praktično gradnjo na ravnem po^i (razumsko v tem primeru implicira pomen gospodarno, z marg tnida). Ob tem je treba opozoriti, da pomanjševalnici (hdmec, cerkvica) in besedna zveza na ramem poi/i asociirajo ljudsko poetiko. Tretji dokaz, ki se glasi: /.../če moraš dalje scpihaje sti^ti po cestah, Jci te vodijo visoko gori na rob strrrvega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po rwtančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdaryi cestaiji ogniU kkmcu in strmini, ko bi büi zdol^ ob hribu le mcyhen ovirwk nepravdi -/.../ kaže že omenjeni Jurčičevi slogovni značilnosti, in sicer rahljanje toge retorične omamentalnosti in iz njega izvirajočo asimetričnost ki tokrat zaradi izredno povečanega števila besed predstavlja pravo baročno zastranitev. Prva dva stavka (če moraš dalje sc^xhcye stc^mti po cestah ki te vodijo visoko gori. na rob strmega vrha ob skcdah in gosti hosti) sta samo še pximensko paralelna s pogojnima odvisnikoma prvih dveh dokazov, ostali del tretjega dokaza paje prav tako samo pomensko 100 paralelen s sporočilom prilastkovega odvisnika, ki razširja pogojni odvisnik v drugem dokazu. Prav v opustitvi skladenjskih paralellzmov je mogoče videti načelo rahljanja toge retorične omamentalnosti. Nekoliko podrobnejša primerjava sporočila prvih dveh stavkov tretjega dokaza z na primer sporočilom pogojnega odvisnika v dmgem dokazu (če zagledc^ na prijaznem hotncu tac poraščene vrste hrSxyv belo cerkvice^ pokaže tudi zanimive prepričevalne (persvazivne) prvine, ki jih je pripovedovalec dodajal in s tem poudaril prav s "kršitvami", torej z rahljanjem strožjega paralelnega oblikovanja in iz njega izvirajočo asimetričnostjo. Prva "kršitev" je širitev stavčnega vzorca s prislovnim določilom načina, zasedeno z besedo sopihcge, ki skuša v bralcu z denotiranjem pospešenega dihanja — kot posledici strme poti seveda — še povečati občutek nepraktičnega ravnarya naših prednikov, dmga pa stavčni prilastek, ki razširja samostalniško jedro prislovnega določila kraja (ceste): v njem imajo številni izrazi, ki izražajo izredno izpostavljenost ceste in konotirajo težavnost njene gradnje, enako prepričevalno vrednost. Sporočilo (eksplikacija na razumu temelječega duha pripovedovalca in bralca kot nasprotju — po njunem prepričanju seveda — poetičnemu in s tem nepraktičnemu duhu njunih prednikov) ostalega dela tretjega dokaza je pomensko paralelno sporočilu. Izraženem v prilastkovem odvisniku v drugem dokazu, skladenjsko paje asimetrično povečano na tri stavke, v čemer se kaže pripovedovalčevo stopnjevano osredotočenje na lastno izhodiščno trditev, s tem pa se posredno krepi tudi vplivanjski učinek na bralca (posebej Je treba opozoriti na že omenjeno prepričevalno vrednost — tokrat v sinonimni dvojni formuli klancu in strmini). 2.3.2.3 Najbolj bistvene razlike med Ftogerijevo baročno pridižno predlogo in Jurčičevim uvodom se kažejo na pomenski ravnini. Če so v Rogerijevem uvodu lastnosti in dejanja posameznih oseb kot dokazov za misel katoliškega pesnika tako ali dmgače povezani s katoliškim naukom, je Jurčičev uvod razpet med že popolnoma sekularizirani temi o pripovedovalcev! prepričanosti v poetični, samo za naravno lepoto dovzetni duh naših prednikov in njihovi zgodovinsko izpričani preudarnosti in praktičnosti. Iz tega izvira spremenjeno besedišče, pri čemer je treba opozoriti, da pred raziskovalci slovenskih umetnostnih — pa tudi neumetnostnih — besedil stoji obsežna naloga, in sicer računalniško podprta izdelava slovarjev posameznih piscev in slogovnih obdobij in njihova medsebojna primerjava po oblikoslovnih, pomenskih, skladenjskih in še kakih kategorijah. Za uvod Khštrskega žolnirja so značilni predvsem tako imenovani konkretni samostalniki,^ ki zaznamujejo naravne pojave (hrib, holmec, vrh klanec, strmirm, pdje, voda, skala, hosta} in rezultate človekovih dejanj (cerkvica, cesta, hiša, peč, mestec (kar kaže na pripovedovalcev čut za opisovanje podrobnosti iz realnega sveta*) ter abstraktni samostalniki,^ ki izražajo temeljno, popolnoma sekularizirano pomensko nasprotje v uvodu (fantazga, lepota — razum, pamet), medtem ko so za Rogerijev uvod značilni predvsem abstraktni samostalniki (Mladoft, Stärojt, shpot slabiift, shipkCift, trosht, rejjniza, röjjtvo, Kärift, Kezarga, vejselje. Vjera), načinovni prislovi, s katerimi pripovedovalec izraža svoje vrednotenje (präu, modru, pametnu, fajtöpnu), in prideimiki (bogät, premöshen, Aidoustd, Malykuväuski, Karshär^ki), pri čemer je marsikatera beseda tako ali dmgače povezana s krščanstvom. Pri tem se opiram na naslednjo pomensko delitev samostalnikov v navedenem besedilu S. pomeni Subsbantai: UntersewarüisdwrnAspektwimimtersdvedenzwisdxenkonkretenurviabstr^^ Eigennamen (Grctchen. Wien. Mozart. Wilbrandtßasse), Gattungsnamen (auch: Appellativa): Mensch, Katze, Sänger, Sammelbezeichnungen (audi KoUektiva): GebiiHe, Gewölk und Stoßbezeidmungen: Wein, Gold. Blut. Abstmlda bezeichnen B^enscho/ien fTreue), Voroönge fTräume), Beziebimgen (FrcundschaflJ, Maße (Stunde. Meile). V: Hadumod BuSmann, Lexikon der ^rachwissenschaft, nav. delo, str. 517. Primerjaj po^ayje Zorenje rmšljenja In gouora za pripouedno pweo novega äpa v: Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, nav. delo. str. 36-54. ^ Med abstraktne samostalnike uvrSčamo tudi tiste i^glagolske samostalnike, ki izražajo dtjarje, star^, dognanje Itd. V: Walter Jung. GrammaUk der Deutschen Spr»Jic, VEB Biblio^aphischcn Institut Leipzig. Leipzig 1971, Str. 260 tn 423. 101 Ugotoviti je treba, daje za Jurčičevo oblikovanje uvoda v Kloštrskem žolnirju značilno prav nasprotje med visoko obliko in pogosto tudi nepoetičnim besediščem (v Telečji pe^nki je tako oblikovanje stopnjevano do izrednih ironizirajočih učinkov). Opozoriti pa Je treba tudi na hobifuoZne^agolske oblike, ki zaznamujejo Jurčičev retorični uvod (Lyons habitucdnost, tudi uzualnost razlaga z naslednjimi besedami: The term "habitual", then, is conventionaüy appUed by linguists to situations (and, derivatively, to the aspects that describe such situations) to which a much broader, but iivtuitively related, set of terms is appUcable, irvduding "customary", 'frequent, "regulai^', "usual" and even "normar; and "iterative" or "ßequervtative" are commonly employed in the same sense. Po vsem povedanem je jasno, da medbesedilje Jurčičevega uvoda sicer ne more skriti asociacij na baročno pridižno predlogo, predvsem v dispozkyl in manj v elokuciji, vendar vsebina in pomensko gradivo uvoda nista več niti pridižna v smislu poučevanja verskih resnic (s tega stališča je za uvod značilna pomenska inverzija ali sekularizacija) niti ne razodeva baročnega duha (zanj prav gotovo nista glavni značilnosti razum in praktičnost). Za uvod Je torej značilno historistično oblikovanje. 2.4 Zanimivo je, daje različice dispozicijskega pojava presegarya celote (oziroma patetične amplifikacije) moč najti v uvodnih delih še nekaterih pripovednih besedil, na primer v Tavčarjevem Kobü/efcorju (1878) ter Kersnikovem ft>nJcerceuemočetu(1882), Kmetskismrti (1890) in Mamonu (1891). 3.0 Kot smo že omenili, je historizem obvladoval tudi neumetnostna besedila (primerjaj na primer Eggersove analize nemškega časopisnega jezika v 19. stoletju^s). Za primer vzemimo poljudnoznanstveno besedilo Notraryske gore in Cirkruško Jezero, ki ga je leta 1850 napisal Karel Dežman. Uvodni del besedila se glasi takole: Krajnska dežela v lepi mnogoverstnostt take krcye v razgled stavi, kteri človeka szacuderyem napolniti in s sv(yo rajsko lepoto navdihniti zamorejo. O, kako setibo serce sirih, na ryenih snežnih kepah in goličavah krasniga ogleda ruidušeno! — in če ti na vetrovitim Krasu groze in straha vpade, ga bojo miline krcy'nskih dolin in goric v sladkih občutkih zibale. Še ueči čudeži pa, še veličastniši prikazni so v njenim kamnitim drobji skrite in človeškim očem z večno temoto zagerryer^. Krajnske gore imajo namreč sploh to lastnost, da neštevUne poveršne vodice po brezrdh, pardkvah. Jarkih in nevidnih razpok^inah požirap ter v vse strani svqih apnenih skladov spretakap, — ene v prostornih shrambah zaderžavap, druge pa, po neznanih žuah dalje podivši, še le v sv(^im zno^i — v gkbckih ddliruih — zopet na suit to točyb. To posebno velja od tistiga gorovja, ktero, skorcy tikama cvetruh po^an ravne Fodanije se vzdigovcye. Jadransko morje s širokoheriatrum Krasam opasuje in s stermimiplaninami, ki so kot mejniki ali čuvaji med slovensko in talijansko zernyopostav^erie, noter do siviga Triglava seže. Tam zagledaš ogdjene višine dbeh Colakov, zlatostolniga Čavna /.../, Otelce, Kavka in Nanosa buijcpiluivca. Od tod ni^e gore ceh Notranjsko zem^o preprežep. Tu öbdcyqp pogostama nasejani homci in hribi okrogle, kotlinaste doline, tam se ozka draga med poddlgatimi berdi vye, pa tudi širokim daäruim in visokim planotam v tem hribovji še precej prostora ostane.'^ 3.1 Najprej si moramo ogledati dispozicijo, to Je ureditev in členitev pomenskih enot, prvega, uvodnega odstavka. Dežmanov odstavek sicer ni oblikovan v "baročni" patetični amplißcaciju se pa prav tako lahko podreja trdnim retoričnim pravilom. Kot smo že zapisali, se sklenjenost celote praviloma kaže v členjenju na najmanj tri dele: začetek, sredo in ™ John Lyons. Semanücs, Volume 2, Cambridge University Press 1977, Reprinted 1978,1979, Cambridge, London, New York, Melbourne, str. 716. ^^Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, 2, Rowohlts Eniyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbekbei Hamburg 1986, str. 364-365. Karel Dežman. Notranjske gore in Cirkniško jezero. Natisnil Jožef Blaznik v Ijubljani 1850, str. 3-4. 102 konec, pri čemer Je sredinski del lahko še dodatno členjen. V obravnavanem primeru je odstavčna celota sestavljena iz petih členov v inačici, ki jo Lausberg opiše takole: Die an die Fünf-Finger-Abzähhtng /.../ anknijpfende FünfgUedrigkeit des Typs I+(I+I+d+l entsteht aus der Dreiteilung der Mitte, die also als ein eigenes Ganzes gewertet wird /.../ Die Straffixrg zur übergeordneten ZweigUedrigkeit /.../ ist in den Varianten l+(a+I+I)+l) und a+(a+I+D)+I möglich.^^ Dežmanov uvodni odstavek je oblikovan v drugi različici petčlenske delitve celote, pri čemer je učinek napetosti dosežen s stopnjevanjem pomena, izraženega v prvih štirih členih, v petem, končnem členu. Že sama oblika členjenja pomenskih enot odstavka kaže na njegovo premišljeno, jasno, enakomerno k cilju usmerjeno zgradbo — brez sicer izredno učinkovite "baročne" retardacije presežnega člena in njegovega antitetičnega opomenjanja v že obravnavani različici patetične amplifikacije (Rogerijeva pridiga, Kloštrski žolnir). Kot pa bo še podrobneje razloženo, peü, končni člen retorične zgradbe prvega odstavka napoveduje vsebino drugega odstavka (in ostalih). 3.1.1 Izhodiščno temo prvega odstavka napove prva retorično oblikovana poved: Krajnska dežela v lepi mrvogoverstnosti take kraje v razgled stavi, kteri človeka s začudergem napolniti in s svojo rcysko lepoto navdihniti zamorejo. V glavnem stavku, ki s svojo pomensko-skladenjsko zgradbo spominja na Prešernov stavek Apel podobo na ogled postavi. Je besedna zveza v osebku — Krajnska dežela—klasicistično personificirana, pri čemer sta za temo prvih dveh povedi odločilni besedni zvezi v prislovnem določilu načina (v lepi mnogoverstiiosti} in predmetu (take krcgej — tematsko prvino pa predstavlja tudi pripovedovalčevo ubesedenje čustvenega razmerja ljudi do krajev, skladenjsko izraženo v skrajno retorično oblikovanem prilastkovem odvisniku. Zaradi večje nazornosti ga navajam grafično preoblikovanega: kteri človeka s začudenjem napdniti in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo Na izrazni ravnini skladenjsko razvita nedoločnika skupaj s tako imenovanim "povezujočim" naklonskim glagolom oblikujeta strogo retorično figuro izckolon, in sicer — če upoštevamo pomensko podobnost nedoločnikov napolniti in navdihniti — v različici disiunctia,^ pri čemer je treba poudariti, da predložni besedni zvezi, ki razširjata nedoločnika, stavčnočlensko nista enakovredni. Po ustnih konzultacijah s P. Karlikom in A. Vidovič-Muhovo predstavlja prva predložno-nedoločniška zveza s začudenjem napdniti tako imenovani analitični predikat, kajti zvezo je mogoče izraziti z glagolom začuditi, medtem ko ima predložna besedna zveza s svojo rajsko iepoto v besedni zvezi s svojo rcysko lepoto navdihniti ali vlogo prislovnega določila vzroka (knyi me rvavdihnejo, ker so rcysko lepi) ali vlogo prislovnega določila sredstva in orodja (krcyi me navdihnejo s tem, da so lepi). ^' Heinrich Lausberg. Harxlbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 243. ^'Lausbers opredeljuje cUstuncOo takole: Die disiunctio besteht in der Zusammensetzung der Kala aus Jeweils synonymen Prädikaten und jewed semantisch verschiedenen, einander syntaktisch entsprechenden sonstigen Satzteilen (Subjekten, Objekten, adverbialen Bestimmungen). Jeweils Jiir sich genommen^ stellen die Prädikate^o einSynonumie/.../,dieseTrianlischverschiedenenSatzleileeineHčai)uitg/.../dcir OeKolp včilig selbständiae Sätze bilden oder durch einen dritten Satzteil kkuvmerartig /.../ integriert werden. V: Heinrich Lausberg, nav. dclo. str. 368. 103 3.1.2 V drugi povedi je tema prvega deskripUvnoS" razvita z njeno podrobnejšo členitvijo (specificiranjem), kar pravzaprav pomeni, da prva in druga poved predstavljata pravzaprav retorično figuro diarezo.** O, kako setibo serce šinb, na rgenih snežnih kepah in goličavah krasniga ogleda nadušeno! — in ^ ti na vetrovitim Krasu groze in straha vpade, ga bc^o rmäne krcgnskih dolin in goric v sladkih občutkih zibale. Tematska prvina iz prve povedi lepa mnogovrstnost je v tem sredinskem oziroma speciflcirajočem delu odstavka razčlenjena na gore (ryene snežne kepe in gdiičave). Kras in krajnske ddine in gorice, tematska prvina čustvenega razmerja do teh krajev pa je ubesedena s tremi različnimi stalnimi zvezami z osrednjo besedo srce in posameznimi besedami in besednimi zvezami, ki jüi slogovno lahko uvrščamo v slovar romantičnega sentimentalizma: značilen primer je zlasti zadnji stavek z množinsko obliko abstraktnega samostalnika mäine in besedno zvezo v prislovnem določilu načina v sladkih občutkih (primerjaj tudi besedno zvezo rcyska lepota v prvi povedi.) Posebej pozorni moramo biti na za renesančno in klasicistično oblikovanje značilno retorično zaznamovanost posameznih stavkov z dvojnimi formulami, ki s svojo umetelno pomensko zapolnitvijo dokazni del odstavka oblikujejo v sklenjeno celoto (v prvi stavčni zvezi — na rgenih snežnih kepah in goUčavah — in tretjem, končnem stavku — miline krcynskih doän in goric — besede zaznamujejo posamezne krcge, sinonimna abstraktna samostalnika — groze in straha — v drugem, srednjem stavku pa čovekovo čustvo). Tudi v tej povedi so vse osebne glagolske oblike postavljene na konec stavkov, še posebej opazna sta tudi slogovno zaznamovani besedni red v polstavku na ryenih snežnih kepah in gcUčavah krasniga ogleda nadušeno in že v tistem času slogovno zaznamovani izpust predloga od v rodilniških besednih zvezah, ki stavčnočlensko predstavljajo prislovno določilo vzroka^ — krasniga ogleda ruidušeno, /srce ti/ graze in straha vpade. 3.1.3 Odstavek je kot enota besedila sklenjen z retorično uravnoteženo povedjo: Še oeči čudeži pa, še veličastniši prikazni so v ryenim kamnitim drdyi skrite in Človeškim očem z večno temoto zagerryene. Osebkov in povedkov del povedi sta namreč retorično podvojena. V podvojenem, izokolonsko oblikovanem osebku — člena v osebku sta umetelno, h^jerbatonsfco ločena s prestavitvijo proUvnega veznika pa — pridevniki v primemiku stopnjujejo pripovedovalčevo navdušujoče razmerje do geoloških pojavov na Kranjskem, tokrat tistih pod površjem, kar je ubesedeno v sinonimno podvojenem povedkovem delu povedi — so v ryenim kamrdtim drobji skrite in človeškim očem z večno temoto zagerryene. Privzdignjeno klasicistično občutje je doseženo z doslednim zapostavljanjem deležnikov in besednopomensko zapolnitvijo prislovnega določila kraja (v njenim kamnitim drobji) in prislovnega določila vršilca (ali izvora) glagolskega dejanja (z večno temotoj: v prvem primeru (kamrdto drcbje) je beseda drcibje uporabljena počlovečeno metaforično (druga figura, personifikacija, je značilno klasicistično retorično sredstvo; zanimivo je, daje bila figura tako poimenovana tudi šele v klasicizmu^, v drugem primeru, besedni zvezi uečna temota Deskriptivni potek teme Brinker opredeljuje takole: Bei deskriptwen ThemenendaUimg wird ein Thema in seinen Komponenten CTeiÜhemen} dargesteUt uril in Raum und ZeU eiryeordneL Die wichtigsten thematisdwn Kategorien sind also Spezißzlenmg (Auffßedenmg) und Situierur\g OSinordniingl. V: Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, nav. ddo. Str. 59. " Räzloko oziroma diarezo Kmecl razlaga z naslednjimi besedami: t; retoriki razđeniteu kakšnega pojma v vrsto sindetično ali asindetično nanizanih inačic, hjihz zakjučnimpovzetkom strnemo v enoten pomen. V: Matjaž Kmed, Mala literarna teorija, nav. delo, str. 71. Lausberg figuro opreddjujcjo kot različico enumeratia. V: Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. ddo, str. 339. JancžIC piäe: Predhg od se semterge izpušča' p. lakote vmiraU; žeje zevati. V: Anton Janežič, Slovenska slovnica. Založil Eduard Uegd, kryigar., V Cdovcu 1854, str. 84. " Lausberg plSe: Die Termini sind nicht anöJc persormlfier ist zuerst bei Boileau (s. littre, s. v.), personniUcation zxierst seit dem 18. JK IcJ. A. Dauzat, Dictionnaire etymologlque .... Poris 1983. s. v.) belegt. V: Hcinilch Lausbog. Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 932. 104 pa občutek privzdignjene negibnosti oblikujeta pomen pridevnika večna temota, pa občutek privzdignjene negibnosti oblikujeta pomen pridevnika večen in samostalniška izpeljanka (iz samostalnika tema!) temota, ki še posebej poudarja Jasfriostoziroma starge.^ Posebej pozorni moramo biti tudi na umetelno oblikovanje odstavka kot sklenjene enote (to vsekakor kaže klasično načelo oblikovanja, ki Je bilo značUno tudi v renesansi in klasicizmu), kar se kaže že v sami razvrstitvi obeh njenih glavnih pomenskih enot — geoloških značilnosa Kranjske in naravoslovčevega subjektivnega, čustvenega razmerja do njih V prvi povedi sta enoti razvrščeni v omenjenem vrstnem redu, v tretji, to je zadnji povedi pa v obrnjenem, hiazemskem, pri čemer je v prvi povedi stavčno sinonimno poudarjeno čustveno razmerje do geoloških značilnosti Kranjske (v prilastkovem odvisniku), v zadnji pa podzemeljske geološke značilrvDSU (v povedkovem delu povedi). 3.1.4 Zadnja poved v prvem odstavku s svojo napovedjo teme naslednjega (naslednjih) odstavka (odstavkov) relativizira shemo oblikovanja celote, navedeno v odstavku 3.1. Očitna Je namreč samo oblikovna sklenjenost prvega odstavka, ki je zaradi vsebinske "odprtosti" nelogično zgrajen. Logično bi bilo, če bi zadnja poved prvega odstavka postala prva drugega, s čimer bi tudi oblikovno bila poudarjena delitev omejene celote na dva dela, kar pomeni, da obravnavani del Dežmanovega besedila členita dve diarezni strukturi, ki sta v stopnjevalnem retoričnem razmerju. 3.2 Prva poved drugega odstavka se glasi: Krcynske gore imajo namreč sploh to lastnost, da neštevilr\e poveršne vodice po breznih ponikvah. Jarkih in nevidnih razpokljinah požirajo ter v vse strani svojih apnenih skladov spretakajo, — ene v prostornih shrambah zaderžavajo, druge pa, po neznanih žilah da^e podivši, še le v svojim znožji — v globokih dolinah — zopet na svitlo točgo. Najbolj razvidna slogovna značilnost povedi Je klasicistično poosebljanje (f)ersoniflciranJe) osebkove besedne zveze krajnske gore, ki ji je v postopku poosebljanje samo navidezno in površno gledano dodeljena vloga agerdnega partidpanta (v jeziku obstaja običajnejša možnost izražanja, na primer V krajnskih gorah se spretakcgo neštevune poveršne vodica, uporaba primemo vezljivostnih glagolov, ki v obravnavanem primem vsebujejo pomensko sestavino *živo, pa je v vlogo dmgega delovalnika (skladenjsko predmeta) potisnila besedno zvezo neštevUne poveršne vodice (krcynske gore požirajo, spretakajo, zaderžavajo, podizfši, točijo neštevilr^ poveršne vodice). Da osebkovi besedni zvezi krajnske gore v omenjeni povedi ni dodeljena vloga agentnega participanta, dokazuje naslednja analiza. Za primer si lahko vzamemo kar eno od Karlikovih povedi (v prevodu seveda): Vas Je živela bogato kuUurrvo življenje. V njej ima beseda vas zares vlogo agentnega participanta, kajti bolj običajna oblika povedi bi se glasila V vasi so ljudje živeli bogato kulturno zivljerye, v njej paje beseda i/ud/e zaradi pomenske lastnosti (+človek) res agens. V Dežmanovem primem beseda vodice seveda nima pomenske vloge agensa, amf)ak nosuca lastnosti.^^ Za naše razpravljanje je pomembno, daje Dežman uporabil tako imenovano diatezno stmkturo, nekoliko ohlapno pa bi lahko rekli tudi dmgotno strukturo (problem v slovenski strokovni literaturi še ni proučen), ki Jože Toporišič. Slovenska slovnica, nav. delo. str. 136 in 138. ^ Grepl in Karlik pojav opisujeta z naslednjimi besedami: JestUže uyraz pro spect/ifcaci agentrvho participantu obsahige semanäcky rys "misto" nebo "čas', nabyvä v odvožene diatezl sewanücke role hoc aJeho specifikätor v gramatičke stnikturety i odpoMqjicigrarncUickouirnorfologickciu) formu, napr. v nejakem predlozkouem vyraze. (14) Antika zduraznovalaJedrvDtu kräsy täesne a duševni (14a) (V antice) by la zduraznovćuva iednota krasu telesne a duševnt (14b) (V antice) se zduraznovalajednota kräsy telesne a duševni Jak ukazuH djaklady /.../ (14b), je pak takouy participant s formouv, tOiSiac reatizovatdny t v odvožene strukture s rejlexkniformou slouesnou. V: Miroslav Grepl/Petr Karlik. Gramaücke prostredlqr hicrarchizace semantickć struktuiy vcty, 1983. Univeizita J.E. Purlqrne v Bmč, str. 32. ^Miroslav Grepl/Fietr Kariik, Skladba spisovne cestiny, Stätni pedagogickć nakladatelstvi. Praha 1986, str. 141. 105 vnaša v pripoved občutek nenavadnosti in privzdignjenosU (tako oblikovanje je značilno za Stritarja, kasneje pa tudi za Moderno). 3.2.1 Klasicistično slogovno prvino predstavljajo tudi epiteti ob zemljepisnih lastnih imenih, pa tudi občih, ki izražajo stalno značilnost (geološko, meteorološko ali kako drugo) denotatov posameznih lastnih imen: cvetne poljane ravne Forlanije, vetroviä Kras, štrokoberbtni Kras, siDi TViglav, ogoljene višine obeh Golakov, datostolni Čaven, Nanos burjc^ihavec, pri čemer so še posebej izstopajoče zloženke — samostalniška in pridevniške — značilne za Homerjevo besedno oblikovanje. 3.3 Posebej je treba omeniti, da je Dežman v uvodu svojega poljudnoznanstvenega besedila kot naravoslovec izrazu svoj subjektivni odnos do predmeta upovedovanja (in raziskovanja!), pri čemer ni mogoče spregledati, daje odnos do naravnih lepot Kranjske izrazito afirmativen (apoteoza domovine je značilna vsebinska prvina historizma). Ne glede na kasnejše Dežmanovo renegatstvo je v tem odnosu mogoče videti jasne sledove nacionalnega navdušenja — v besedilu pač omejenega na navdušenje nad naravnimi lepotami domače dežele. Branje Dežmanovega življenjepisa v Slovenskem biografskem leksikonu potrjuje to ugotovitev, saj Je bil v tem času še izrazito slovensko usmerjen. Kasneje sta ga njegova kritična skepsa ter zavračanje kulturne zaostalosti in nazadnjaške miselnosti pri marsikaterem slovenskem nacionalnem voditelju pripeljala v nemške vrste, s čimer sije prislužil sloves prvega slovenskega odpadnika 4.0 Čisto na koncu in namesto sklepa: vrsta slovenskih pripovednih besedil druge polovice 19. stoletja Je lahko že tudi izgubila večje retorične besedilne vzorce — kot znak so ostale le še drobne historistične forme, ki so marsikdaj prehajale že v navado. (Razprava Je del doktorske disertacije Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, LJubljana 1991.) UDC 808.63:82.081" 185/187" Sununaiy Tomaž Sajovic A HISTORIST FORMATION OF TI IE INTRODUCTORY PARTS OF JURČIČ'S NARRATIVE TEXT KLOŠTRSKI ŽOLNIR AND DEŽMAN^S POPULAR-SCIENTIFIC TEXT NOWANÜSKE GORE IN CIRKNIŠKO JEZERO The purpose of the study is to explain the phenomenon of historism in more detail in Slovene artistic and non-artlstlc texts of the 19th centuiy, on the basis of the rhetorical textual patterns In the Introductory parts of Jurčič's text Kk)štrsfcižofnir(1866) and Dcžman's popular-scientific text Notranjske gore in Cirhuskojezero (1850) and their symlxjlic significance for both texts. The study also relies on the findings of art historiy, which in researching historlst architecture came to the conclusion that in the period of historism (it began with classicism in the second half of the 18th century, acoording to the more recent studies It, however, certainly does not end with the close of the 19th century) the role of buildings was deWded into the previously combined elements — the purpose and signißcance. The significance was expressed in the form of the so-called historist style and existed independentfy, regardless of the practical purpose. The choice of an adequate 'style', which is modelled on the previous style period, was symbolically determined and artisticalfy, culturally and socio-politically motivated. This double structure is possible to detect in Pogorelec's studies about the clash between the rhetorical, i. e. historical and natural poetics that was going on from Enlightenment to the Modem (and beyond), as well as in the findings of the Slovene literary historians (Paternu, Kmecl and others). The study is essentially a linguistic and styUstic one, with special emphasis on discourse analysis and rhetoric. ""Silva Trdina, Besedna umetncst, II. dd. Literarna tecxija. Mladinska knjiga, Ljubljana 1970. str. 30. ^""slovenski biografski leksikon I. Zadružna gospodarska hianka, Ljubljana 1925, str. 131-135. 106