Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše december 2017 Vzgoja letnik XIX/4 • številka 76 cena 4,95 eur stran 21 Naš pogovor: dr. Roman Globokar stran 37 Unicujoci vplivi elektronskih naprav II stran 28 Etika v šoli: Etika skrbi in eticna vzgoja V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh V cetrtek, 25. januarja 2018 vabljeni na 3. dobrodelni koncert Koncert bo ob 19.30 v Antonovem domu na Vicu v Ljubljani. Zbrana sredstva bodo namenjena za podporo delovanju prostovoljcev v programu Clovek za druge. Vec o koncertu in nastopajocih: clovekzadruge.blogspot.si VZGOJA 76 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše december 2017, leto XIX/4 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Ivan Bresciani mag. Albert Bacar dr. Viljem Lovše Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej Perko dr. Peter Svetina Marija ŠušteršicMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen dr. Franci M. Kolenec prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Ulica Janeza Pavla II. 13, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Grafis trade d.o.o. Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2017 je 4,95 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 19,80 € (tujina 34 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Nenarocenih prispevkov ne honoriramo. Natisnjenih 1700 izvodov. ISSN 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Uvodnik Nadarjeni Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Konec oktobra 2017 je bil v Portorožu mednarodni posvet o delu z nadarjenimi, na katerem je nastopilo 111 strokovnjakov; toliko je tudi pisnih prispevkov v zborniku posveta Talent education – izobraževanje talentov. Na to temo se vsako leto odvijajo mednarodni posveti (na primer ECHA, ki bo prihodnje leto v Dublinu), tudi pri nas jih je bilo že nekaj. Zanimalo me je, na kateri stopnji je trenutno pogovor o tej temi. Dr. Mönks, vodilna avtoriteta v Evropi na tem podrocju, je tarnal, da je gibanje izgubilo zagon in da bi mu bilo treba dati novega vetra. Zato sem s posebnim zanimanjem cakal na njegovo predavanje in njegovo glavno misel. Naslonil se je na dr. Bettsa in predstavil model filozofije ALM (Autonomous Learner Model). Poleg nekaterih bistvenih poudarkov te filozofije, med katerimi je tudi pozitivna samopodoba, je predavanje zakljucil z dvema tockama: odgovornost in passion. Slednja me je pritegnila. Besedo lahko prevedemo kot strast, zavzetost, to, kar imamo radi. Ko imam nekaj rad, se temu ves posvetim in naredim najvec. Znanstvene discipline pedagogike torej ponovno odkrivajo vlogo ljubezni. Dr. Niamh Stack iz Glasgowa je poudarila skupnost, v kateri rastejo otroci, tudi nadarjeni, zato je kljucnega pomena za njihov optimalni razvoj dobro sodelovanje staršev, šole in širše skupnosti. Ob mnogih vodilih vzgoje je poudarila, da je najbolj pomembna komunikacija. Dr. Leanne Hoogeveen je poudarila pomen implicit theories, kar bi se lahko prevedlo kot 'predsodki'. Vnaprej izdelane predstave o sebi ali o drugih pomembno vplivajo na vedenje. Zato ne gre ob 'ne zmorem' in 'neznam'. Šlo bo pri 'zmorem'. To potrjuje pomen samospoštovanja. Iz nizkega samospoštovanja izvira podcenjujoc samogovor. Ce starši dvomijo o otrokovih sposobnostih, ga ne morejo ustrezno spodbujati k ucenju in napredovanju. Švicarski strokovnjak dr. Victor Müller-Opplinger je podal ekološki model razvoja na darjenih, izhajajoc iz izpolnitvenih teorij osebnosti. Tudi on ne prisega vec na paradigmo IQ, zavzema se za celostni razvoj otroka. Pricakuje pa, da talenti ne bi služili le osebni koristi posameznikov, ampak v dobro skupnosti, vse družbe – nadarjeni morajo prispevati vec za vse. Zato vkljucuje eticno razsežnost vzgoje. Poudarja pomen samostojnega dela in osebne odgovornosti ucencev, prebujanja interesa za ucenje, pozitivne samopodobe, upoštevanja custev, socialnega okolja, spodbujanja samorefleksije, prilagodljivih ucnih pogojev, osebnega spremljanja ucencev in taktnega nagrajevanja napredovanja ucencev. Izhajajoc iz raziskave o vzgojnih nacrtih, sem podal svoje sporocilo na posvetu. Ce se je prvo obdobje dela z nadarjenimi sukalo predvsem okrog vecje produktivnosti (nadarjeni morajo storiti vec, opraviti vec nalog), drugo okrog zgodnjega diagnosticiranja (cim prej jih odkrijmo, da bomo z njimi cim prej delali), se je v tretjem obdobju prenesel poudarek na osebnost, razvoj celostne osebnosti. To so potrdili mnogi prispevki na tem posvetu. Zato je pomembno, da šola goji kulturo spoštovanja, ki se pricne s spodbujanjem samospoštovanja. Ta sloni na obcutku, da sem kos nalogam in da sem vreden ljubezni. Za celostni razvoj osebnosti je pomembnih sedem podrocij: telo, custva, razum, vedenje, socialna razsežnost, razvoj estetskega in duhovnega cuta; vsa pa naj se razvijajo ob jedru osebnosti. Hvala organizatorjem za dragocen posvet. Veliko domacih in tujih avtorjev je predstavilo svoje delo. Vesel sem bil, da gre pogovor v smer celostnega razvoja, ne vec samo kognitivnega. Neka avtorica je izpostavila primer mame, ki je bila vzgajana kot nadarjena, za svojega otroka pa ne želi, da ga tako 'izpostavljajo' v šoli. V luci inkluzivne pedagogike nadarjenih verjetno ni treba locevati od drugih, jim dati nalepko 'nadarjeni'. Treba pa jih je opaziti in spremljati, predvsem pa paziti, da razvijajo vse plasti osebnosti. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 523313340523313340 Dvojna izjemnost … Pri mnogih otrocih starši, pa tudi ucitelji, opažamo, da so na nekaterih podrocjih ucenja izrazito mocni in presenetljivo ustvarjalni, motivirani za delo in izvirni, hkrati pa na nekaterih podrocjih povsem odpovejo in so presenetljivo neuspešni in neucinkoviti. Pri delu s temi otroki se zato pogosto pojavlja dihotomno razmišljanje, ali gre za nadarjenost ali za primanjkljaje. … Preprosto … Moja šola je zares preprosta. Jasni cilji, pricakovanja, zahteve, zacrtane poti, ki vodijo k uspešnosti, ker so oznacene nevarnosti, ki se jim je pametno izogniti. Jasno je izraženo povabilo k sodelovanju, izrekanju misli, idej, mnenj, tudi ce se spreminjajo, tudi ce so 'napacna', saj so pogosto le drugacna. Jasna je želja po spoznavanju in sprejemanju razlicnosti. … Samopoškodbe – pomoc mladostnikom … Cilj pomoci mladostniku ni samo v tem, da preneha s samopoškodbenim vedenjem, ampak da se sooci sam s sabo, s svojimi custvi, stiskami, da dobi nadzor nad svojim custvenim doživljanjem; da bo znal svoja custva primerno izraziti in z njimi ustrezno ravnati. Tukaj ni 'carobne palcke' ali 'instant ukrepov'. … Spoštovanje je edina prava pot … Kje je spoštovanje do ucenk in ucencev, dijakinj in dijakov, ce z njimi usvajamo neko ucno snov, preverjamo znanje, jim ves cas izobraževalnega procesa dajemo obcutek, da zelo dobro znajo, nato pa tako ocenjujemo, da je v razredu samo ena odlicna ocena? Kje je spoštovanje do otrok s posebnimi potrebami? … Upajoca svetloba v temini življenja … Iz tega prostorsko neprepustnega plitvega okvira strmi decek v dogajanje pred sabo, ki gledalcu slike ni vidno, kolikor ne postane v ocesnem stiku z deckovim pogledom opazovanec gledalec sam. O pomenu njegove zazrtosti pa se lahko prepricamo le iz deckovega izraza. Njegov obraz je vklenjen v kovinsko cvrsto stilizacijo in v svoji shematicnosti ekspresivno usmerjen. … Uvodnik 3 Silvo Šinkovec: Nadarjeni V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 5 Vanja Kiswarday: Dvojna izjemnost 9 Sanja Kelhar: Inkluzivni pedagog 11 Karmen Drljic: Izgrajevanje inkluzivnih kompetenc 12 Blaž Teršek: Biti študent inkluzivne pedagogike 13 Mateja Gregorcic: Inkluzivni pedagog in izboljšanje ucenja 15 Monika Kuntner: Inkluzivno izvajanje dodatne strokovne pomoci 18 Karmen France Pavlin: Otrok s custvenimi in vedenjskimi težavami v vrtcu 20 Patricija Lovišcek: Inkluzija otrok z avtizmom Naš pogovor 21 Marko Weilguny: Roman Globokar: Naš specifi cen pedagoški pristop Biti vzgojitelj 23 Tatjana Furjan: Preprosto Duhovna izkušnja 26 Janez Poljanšek: Vaja kontemplacije Etika v šoli 28 Mateja Centa: Etika skrbi in eticna vzgoja Razredništvo in vzgojni nacrt 31 Lidija Balažic: Samopoškodbe – pomoc mladostnikom 33 Rihard Režek: Spoštovanje je edina prava pot Starši 35 Neža Miklic: Otrok po spolni zlorabi ni vec enak 37 Nastja Praprotnik: Unicujoci vplivi elektronskih naprav II Vzgojna podrocja 40 Milcek Komelj: Upajoca svetloba v temini življenja Prostovoljno delo 42 Robin Schweiger: Služenje tujcem v centru za tujce Izkušnje 43 Janja Vovko: Prvi dan prakse 45 Barbara Bednjicki Rošer: Iz roda v rod 47 Prebrali smo 48 Iz življenja DKPS 50 Nova spoznanja 50 Napovedni koledar 52 Letno kazalo 54 Summary 54 Prejeli smo Inkluzija - v dobro vseh Dvojna izjemnost Ustvarjanje spodbudnega ucnega okolja za ucence, ki so dvojno izjemni Vanja Kiswarday, dr. defektologije, je docentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem in nosilka predmetov s podrocja razvoja splošnih inkluzivnih kompetenc v okviru študijskih programov predšolska vzgoja, razredni pouk in inkluzivna pedagogika. Je mentorica številnim študentom pri izdelavi zakljucnih del na vseh treh stopnjah bolonjskega študija in ucitelj tutor za študente s posebnimi potrebami. Pri mnogih otrocih starši, pa tudi ucitelji, opažamo, da so na nekaterih podrocjih ucenja izrazito mocni in presenetljivo ustvarjalni, motivirani za delo in izvirni, hkrati pa na nekaterih podrocjih povsem odpovejo in so presenetljivo neuspešni in neucinkoviti. Pri delu s temi otroki se zato pogosto pojavlja dihotomno razmišljanje, ali gre za nadarjenost ali za primanjkljaje. Da gre tako za nadarjenost kot za primanjkljaje in da otrok zaradi obojega potrebuje pozornost ter prilagoditve pri ucnem delu, so raziskovalci zaceli ugotavljati ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Pionirji, ki so pozornost posvetili raziskovanju znacilnosti teh otrok, so to skupino prepoznali kot dvojno izjemno. Za otroke z dvojno izjemnostjo bo treba še veliko narediti, tako z vidika prepoznavnosti kot zagotavljanja prilagoditev, saj se v šolskem sistemu praviloma žal še vedno bolj usmerjamo v prepoznavanje primanjkljajev, ovir ali motenj in se posledicno bolj posvecamo šibkim kot mocnim podrocjem. Ucitelji te otroke opišejo kot bistre, a izjemno težavne, s pogostimi izbruhi jeze in z veliko potrebo po pozornosti. So neposredni, kriticni in pronicljivi. Ti otroci ljubijo ucenje in hkrati sovražijo šolo. Lahko so izredno verbalno spretni, imajo bogato besedišce, cesar pa pri pisanju ne morejo prikazati, lahko izredno dobro razumejo nekatere kompleksne matematicne koncepte, pri preprostih racunskih operacijah pa jim ne gre ravno tekoce … Njihov razvoj je zelo nesinhron, imajo izrazite darove in izrazite primanjkljaje. Zaradi neravnovesja med zmožnostmi in pricakovanji ter zaradi nerazumevanja okolice, ki otroku posreduje tudi povsem napacne povratne informacije, otroci z dvojno izjemnostjo navadno doživljajo veliko frustracij, napetosti, nelagodja, jeze in strahu, zaradi cesar razvijejo obrambne mehanizme, ki se kažejo kot brezbrižnost, umik, lahko pa tudi kot agresivna nastrojenost proti vsakemu, ki ne zazna sporocilnosti njihovih idej in prizadevanja (Backley, 1998). Skupine otrok, pri katerihopažamo dvojno izjemnost Ucence, pri katerih se kaže dvojna izjemnost, lahko razvrstimo v vsaj tri skupine, in sicer: 1. ucenci, ki so bili prepoznani kot nadarjeni, vendar se pri njih presenetljivo kažejo tudi ucne težave, a zaradi dobrih kompenzacijskih zmožnosti lahko ostajajo neopažene in neprepoznane, slabše ucne dosežke ali celo ucne neuspehe pa se najveckrat pripiše nizki motivaciji, slabšim delovnim navadam ali kar lenobi; 2. ucenci, ki so prepoznani kot ucenci z ucnimi težavami, zato se njihovim izjemnim zmožnostim in potencialom na dolocenih podrocjih sploh ni posvecalo pozornosti, ostali so prezrti in nespodbujani; 3. najvecja pa je gotovo skupina ucencev, ki jih v šoli vidijo kot povprecne ucence, ki s svojimi darovi uspejo kompenzirati šibkosti, a delujejo na bistveno nižji ravni od svojih zmožnosti – niso prepoznani niti kot ucenci z ucnimi težavami niti kot ucenci z nadarjenostjo, zato niso bili deležni posebnih prilagoditev niti na racun svojih ucnih težav niti na racun nadarjenosti (Baum, 1990; Brody in Mills, 1997; Beckley, 1998). Za prepoznavanje dvojne izjemnosti v tej zelo heterogeni skupini ucencev sta Mills in Brody (1999) izpostavila tri indikatorje: (1) prepoznanost izrednih zmožnosti oziroma talenta, (2) ugotavljanje pomembnega razkoraka med pricakovanimi in dejanskimi ucnimi dosežki in (3) izkazovanje pomembnih težav na podrocju procesiranja informacij. Pojmovanja dvojne izjemnosti pa nikakor ne smemo omejiti zgolj na ucence z ucnimi težavami, ampak moramo nadarjenost oz. talentiranost, ki se lahko pojavlja na enem ali vec podrocjih, odprto prepoznavati in spodbujati tudi pri otrocih, ki imajo motnje na podrocju ucnega, custvenega, gibalnega, senzornega (cutnega) ali kognitivnega (duševnega) razvoja (Yewchuk in Lupart, 1988). Ravno podrocje nadarjenosti jim bo omogocalo možnosti za uveljavljanje in aktivno prispevanje k družbi. Izpostavimo lahko nekaj svetovno znanih ljudi, ki so dvojno izjemni in so ne glede na dolocene svoje omejitve uspeli pustiti sled in družbo obogatiti: Helen Keller, ki je kljub slepoti in gluhoti nagovorila ameriške senatorje in dosegla vec pravic na podrocju zaposlovanja slepih; Evelyn Glenie, ki je kljub gluhoti uspela na podrocju glasbe in je kot tolkalistka clanica londonskega simfonicnega orkestra; Stephen Hawking, ki je kljub napredujoci bolezni gibalnih nevronov, ki povzroca ohromelost in zaradi katere skoraj ne more vec govoriti, eden najvecjih raziskovalcev teorije crnih lukenj in nastanka vesolja in se sporazumeva s pomocjo sinteticnega govo- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh ra; Temple Grandin, ameriška znanstvenica in izumiteljica, ki so jo sprva zaradi avtizma opredelili kot manj zmožno za ucenje, je danes zagovornica oseb z avtizmom; Salvador Dali, izjemen umetnik, ki je imel bipolarno motnjo; Albert Einstein, fizik in matematik, ki je imel težave na podrocju branja, pisanja in racunanja, in še mnogi drugi, ki dokazujejo, da je primanjkljaj ali motnja le ena od dimenzij njihovega življenja, ki pa nikakor ne sme prekriti ostalih. Ucitelji te otroke opišejo kot bistre, a izjemno težavne, s pogostimi izbruhi jeze in z veliko potrebo po pozornosti. So neposredni, kriticni in pronicljivi. Ti otroci ljubijo ucenje in hkrati sovražijo šolo. Vloga uciteljev in šolskesvetovalne službe Ucitelji in šolski svetovalni delavci imajo pomembno vlogo tudi kot zagovorniki ucencev z dvojno izjemnostjo, saj je lahko šolski prostor zanje zelo stresen in poln fru- stracij. Pomoc in podporo potrebujejo tako pri spoznavanju samega sebe, pri razvoju ustreznih teženj, asertivnosti ter ustrezne samopodobe kot pri razvoju ucinkovitih socialnih, ucnih in izvršilnih strategij. Postopoma se morajo nauciti tudi samozagovorništva, da lahko uveljavljajo svoj nacin ucenja v novem okolju. Dvojne zmožnosti se lahko zelo izražajo že ob všolanju in na razredni stopnji, vendar imajo razredni ucitelji vec možnosti za celostno spremljanje otrokovega delovanja, saj ga spremljajo tako na podrocjih potencialov kot šibkosti. Ce je klima sprejemajoca in ucno okolje predstavlja varen prostor preizkušanja lastnih zmožnosti, ucenci ne doživljajo toliko stresa in so bolj usmerjeni v raziskovanje. Kot najbolj kriticno se navadno izkaže obdobje prehoda na predmetno stopnjo. Stiske ucencev se stopnjujejo, saj ucitelji, ki poucujejo na posameznih predmetnih podrocjih, nimajo priložnosti, da bi si sami ustvarili celostno podobo o ucencu, ki ga lahko poucujejo bodisi na podrocju njegovih potencialov ali pa šibkosti – sodelovanje in izmenjava informacij sta zato na predmetni stopnji še bolj pomembna, tako z vidika spoznavanja in razumevanja otrokovih posebnosti kot tudi z vidika nacrtovanja ustreznih prilagoditev ucnega okolja. Predvsem pa morajo vsi (svetovalni delavci, ucitelji in starši) sprejeti in razumeti, da otrok funkcionira dvojno, da je zmožen blesteti in takoj zatem povsem odpovedati – prav to je namrec osnovna znacilnost, ki opredeljuje skupino otrok, ki so dvojno izjemni. Pri nacrtovanju ustreznega ucnega okolja za ucence z dvojno izjemnostjo je treba z enako skrbjo upoštevati obe skrajnosti, iskati in spodbujati potenciale in mocna podrocja ter glede na te znacilnosti ustrezno poiskati tudi možnosti za kompenzacijo šibkosti ali primanjkljajev, zaradi katerih imajo težave na razlicnih podrocjih ucenja in ustvarjanja. Predvsem je treba ohranjati visoka pricakovanja in ne poenostavljati nalog; nasprotno, izzivi morajo ostati kompleksni, zahtevni in zanimivi, glede na individualne karakteristike otroka pa je treba prilagoditi pot za realizacijo le-teh. Preverjanje znanja je v funkciji ugotavljanja predznanja, ki ga ima ucenec, in je zelo pomembna faza v procesu poucevanja, saj služi strnitvi izhodišc, ki so podlaga za navezovanje in nadgradnjo novih znanj. To je pomembno za ucence, ucitelju pa dá izhodišce za diferenciacijo ucnih dejavnosti. Ucencem, ki so dvojno izjemni, lahko naredimo medvedjo uslugo, ce jih z odlicnimi ocenami nagrajujemo za naloge, ki jim ne predstavljajo intelektualnega izziva. Spodbudimo jih k utrjevanju vzorca, da se do odlicnosti lahko pride na zelo enostaven nacin, za katerega se jim pravzaprav sploh ni treba truditi. Pirova zmaga, ki ne obeta dolgorocnega napredka. Ti ucenci potrebujejo priložnosti za raziskovanje – to pomeni priložnosti za delanje napak in prepoznavanje le-teh kot indikatorjev za pot k rešitvi problema. Ob tem pa potrebujejo varno oporo, ob kateri lahko vodijo svoje raziskovalno ucenje. Najveckrat se izkaže, da te varovalke postavljajo prav strategije na podrocju izvršilnih spretnosti, ki ucencu podajajo smernice, kako predstaviti zamisel, oz. korake, kako idejo pripeljati od zamisli do rešitve. Foto: Petra Duhannoy Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh Inkluzivni model strategij, kiustvarjajo spodbudno ucnookolje Strokovnjaki na podrocju ucenja nadarjenih in na specialnopedagoškem podrocju so v sodelovanju izdelali okvir ucnih strategij, ki dvojno izjemnim ucencem pomagajo kompenzirati šibkosti in hkrati omogocajo ucne priložnosti, ki spodbujajo uporabo njihovih potencialov. Ugotavljajo, da potrebujejo predvsem pomoc pri izgradnji strategij ucenja. Winebrenner (2003) predlaga povsem inkluzivni model strategij, ki ustvarjajo spodbudno ucno okolje za vse ucence, hkrati pa so ucinkovita podpora specificnim potrebam ucencev z dvojno izjemnostjo. 1. Ucitelj naj s svojim zgledom in delovanjem ucence uci ceniti individualne posebnosti in razlike med ucenci v oddelku in na šoli. To je potrebno predvsem zato, da ucenci razumejo normalnost razlicnosti, ki se kaže tudi v nacinih ucenja in izkazovanja znanja, zaradi cesar sta pomembna diferenciacija in zagotavljanje obcasne individualne pomoci ucencem, ki to v dolocenih okolišcinah potrebujejo. Med drugim mora biti ucitelj pozoren tudi na razlike v senzorni obcutljivosti, saj je lahko prav to kljucna ovira za uspešno sodelovanje ucenca pri skupinskih ali samostojnih ucnih dejavnostih. Nekateri ucenci imajo lahko zelo razlicen prag obcutljivosti za dražljaje – hipersenzibilni potrebujejo ucno okolje, ki ne sme biti prenasiceno z razlicnimi cutnimi dražljaji (zvocnimi, vizualnimi, vonjalnimi, okušalnimi, kinesteticnimi), drugi (hiposenzibilni) pa ravno obratno: potrebujejo mocne senzorne dražljaje, da prebudijo njihov interes za ucenje. Glede na te znacilnosti ucitelj nacrtuje ustrezno uravnoteženo ucno okolje, ki vkljucuje tudi ucenje medsebojnega sodelovanja ucencev ob sprejemanju in spoštovanju teh razlik. 2. Vecina ucencev z ucnimi težavami je nagnjena k celostnemu ucenju in se ucinkovito uci predvsem po vidni in taktilno-kinesteticni poti, zato potrebujejo veliko vizualnih ponazoritev in opor ter priložnosti za dejavno (taktilno-kinesteticno) ucenje. Ti ucenci potrebujejo bogato in raznoliko ucno okolje ter priložnosti za izbiro razlicnih pristopov k ucenju. Pomembno je ozavešcanje metakognitivnih procesov, ki naj bodo tudi cim bolj vizualno podprti (npr. procesne vidne opore), saj to ucencu omogoca bolj samostojno ucenje. Pri samostojnih, skupinskih ali sodelovalnih oblikah dela naj ucitelj jasno opredeli pricakovanja glede dela. Glavno vodilo pri zagotavljanju reda pri izvajanju diferenciranih ucnih dejavnosti je, da se drugih ne moti pri ucenju, da se pozornosti ne skuša osredotocati nase in na specificnost in zanimivost nalog, s katerimi se ucenec ukvarja, ampak da se osredotoca na dejavnosti, ki so nacrtovane. Tisti, ki se uspejo držati teh dogovorov, lahko izbirajo dodatne oz. diferencirane naloge, v nasprotnem primeru pa morajo slediti vecinskemu pouku. Pri nacrtovanju ustreznega ucnega okolja za ucence z dvojno izjemnostjo je treba z enako skrbjo upoštevati obe skrajnosti, iskati in spodbujati potenciale in mocna podrocja ter glede na te znacilnosti ustrezno poiskati tudi možnosti za kompenzacijo šibkosti ali primanjkljajev, zaradi katerih imajo težave na razlicnih podrocjih ucenja in ustvarjanja. 3. Didakticno nacelo postopnosti in poucevanja od splošnega k specificnemu je za ucence z dvojno izjemnostjo zelo pomembno, saj jim omogoca obvladovanje in organizacijo vsebin. Najprej namrec potrebujejo širok pregled nad obravnavano vsebino, da lahko nato z detajli, ki jih obravnavajo v posameznih delih, uspešno dograjujejo in izpopolnjujejo celoto. Strategije, ki jih lahko uporabljamo, so na primer: glasno prebrane zgodbe, preden jih po delih berejo ucenci; ogled izobraževalnih filmov pred obravnavo konkretnih ucnih vsebin; zastavljanje raziskovalnih vprašanj pri ucenju; vzpostavitev in postopno dopolnjevanje miselnih shem ipd. 4. Ucence je treba nauciti nacrtovanja ucenja, predvsem v smislu zastavljanja realnih kratkorocnih ciljev. Najbolj ucinkovito je, ce jim doseganje teh ciljev prinaša tudi vmesne ocene, ceprav le-te predstavljajo le manjši del celotne naloge. Razgraditev naloge na manjše zaporedne korake oz. cilje ucencem pomaga razumeti zaporedje postopkov, ki jih morajo postoriti, da bi dosegli cilj – prav to je velikokrat ovira, ki jim preprecuje, da bi uspešno dosegli cilj. Ucencem je v veliko pomoc, ce je celotna procedura postopkov vidno ponazorjena, da jo lahko samostojno uporabljajo kot vodilo pri delu. Ucitelji pa morajo poskrbeti, da ucence za vsak korak opremijo s kompetencami, ki jih potrebujejo za realizacijo ciljev v okviru posameznega koraka. 5. Ucencem je treba dati možnost, da prepoznajo in povežejo pretekle izkušnje in znanje z novimi vsebinami. Ce želimo, da ucenci generalizirajo nova spoznanja, jim moramo omogociti, da novo znanje in spretnosti povežejo z vsebinami, ki jih že obvladajo. Miselne sheme ucencem z dvojno izjemnostjo navadno najbolje pomagajo organizirati vsebine, saj se osredotocajo na bistvo in tako omogocajo pregled nad obravnavano snovjo. Najbolje je, ce se lahko kljucne pojme organizira v strukturni diagram, ki se ga lahko predstavi na eni strani, kasneje pa se ta diagram dopolnjuje s podrejenimi zakljucenimi strukturnimi diagrami. 6. Ucenje naj bo multisenzorno in naj spodbuja ustvarjalnost na razlicnih podrocjih. Dejansko stremimo k vkljucevanju vseh senzornih poti, ne le sluha in vida, temvec tudi tipa, vonja, okusa in kinesteticnih obcutkov. Ucenje bi moralo biti izkustveno naravnano, nacrtovano cim bolj dinamicno, potekati bi moralo v razlicnih okoljih in spodbujati razlicne asociacije. Gardnerjev sistem multiplih inteligentnosti lahko ucitelju služi kot izziv za ustvarjanje raznolikih ucnih situacij. Pri utrjevanju ucne snovi bi morali ucenci cim bolj slediti svojim potrebam, si izbrati položaj in nacine za utrjevanje. Nekateri potrebujejo veliko vaj, da obvladajo do- loceno spretnost, drugim gre bolje, ce metakognitivne spretnosti razvijejo s poglobljeno analizo posameznih izbranih (kompleksnih) primerov, preko katerih lahko dobijo uvid v zakonitosti. 7. V proces ucenja je pomembno vkljuciti tudi ucenje organizacijskih spretnosti, saj imajo ucenci z dvojno izjemnostjo pogosto primanjkljaje prav na tem podrocju. Ucence se lahko pomembno razbremeni Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh že v fazi priprave na ucenje, npr. z barvnimi oznakami zvezkov in ucbenikov po predmetih, z vizualnimi urniki, ki vkljucujejo tudi pripravo konkretnih ucnih pripomockov, ki jih ucenec pri dolocenem predmetu potrebuje. Nauciti jih je treba tudi ustrezne organizacije delovnega prostora (pri tem so uporabne vizualne opore, s katerimi lahko na mizi zarišemo prostor za zvezke, pisala in druge pripomocke), pa tudi garderobne omarice, kjer lahko storimo podobno. Ucenci imajo lahko težave tudi z orientacijo in se ne znajdejo pri iskanju razlicnih ucilnic, kar je lahko precejšna ovira na predmetni stopnji, zato imajo lahko ob urniku tudi tloris šole z razporedom ucilnic, vrata predmetnih ucilnic pa naj bodo že od dalec prepoznavna bodisi po bar- vi ali po simbolih (enako oznako naj imajo tudi v urniku). 8. Za vecjo ucno ucinkovitost potrebujejo sistematicno ucenje izvršilnih spretnosti, saj so na teh podrocjih lahko izrazito šibki. Ta vidik njihovih potreb se navezuje na sistematicno ucenje samoregulacijskih in metakognitivnih strategij. Izvršilne spretnosti uporabljamo za organiziranje in izvajanje informacij, zato ucencem pomagamo vzpostaviti kontrolo impulzivnosti (premisli, preden storiš), kontrolo custev (npr. pri sprejemanju kritike), spodbujamo fleksibilnost mišljenja (prilagajanje na spremembe, nove pogoje), pomagamo jim razvijati strategije za podporo delovnemu spominu (ustvarjanje opor in pripomockov), strategije za ohranjanje pozornosti, za vzpostavljanje samonadzora in regulacijo vedenja, ucimo jih nacrtovanja in dolocanja prioritet ter upravljanja s casom, ucimo jih strategij za zacenjanje nalog, za podaljševanje vztrajnosti ter metakognitivnih strategij. 9. V proces ucenja je treba vkljucevati najrazlicnejšo sodobno tehnologijo, ki lahko vpliva na povecanje produktivnosti in ucinkovitosti. Ucence ucimo uporabe urejevalnikov besedil ter crkovalnika in slovarja sopomenk v razlicnih jezikih, programov za risanje, pripravo predstavitev, tabel za urejanje in preracunavanje Foto: Peter Prebil podatkov, kadar je smiselno, dovolimo uporabo kalkulatorja, bralnikov besedil, videopredstavitev. To jim pomaga, da se osredotocijo na raziskovanje vsebine in oblikovanje sporocila, ki ga želijo o naucenem predati naprej, ne da bi cas in energijo izgubljali npr. z oblikovanjem zapisa in slovnicno pravilnostjo. Slednje bi lahko tudi povsem zatrlo njihovo ustvarjalnost in voljo do ucenja, z možnostjo uporabe sodobne tehnologije pa jim omogocimo, da to presežejo in se hkrati naucijo še pomembnih življenjskih spretnosti. 10. Omogocena naj jim bo možnost za individualno preverjanje in ocenjevanje znanja. Ta prilagoditev je v odlocbah, ki jih imajo ucenci s posebnimi potrebami (predvsem ucenci s primanjkljaji na posameznih podrocjih ucenja), precej pogosta, saj jih ima veliko težave z odkrenljivo ali kratkotrajno pozornostjo ali s kratkotrajnim delov nim spominom, zaradi cesar je pomembno, da se jim prilagodi okolišcine ocenjevanja znanja. V individualni situaciji se omeji prisotnost motecih dražljajev v okolju, ki bi odvracali pozornost ucenca od bistva, ucenec si lahko besedilo prebere na glas ali pa mu naloge prebere ucitelj (lahko uporabi tudi posnetek). To prispeva k boljšemu razumevanju in k usmerjanju pozornosti na nalogo. Ucenec lahko tudi sam sebi polglasno daje navodila oz. glasovno spremlja potek reševanja naloge. Kadar ni možno zagotoviti individualne situacije, lahko ucencem, ki to potrebujejo, omogocimo uporabo slušalk za izolacijo zvokov in s stranicami ogradimo prostor, da zastremo vidne dražljaje iz okolice. Naj zakljucek strnem v simpaticen izziv Winebrennerjeve (2003: 132), ki pravi: »Ce se ucenec ne zmore nauciti na nacin, kot vi poucujete, spremenite strategijo in ga poucujte na tak nacin, kot se on uci.« Literatura • Assouline, Susan G.; Nicpon, Megan Foley; Huber, Dawn H. (2006): The impact of vulnerabilities and strengths on the academic experiences of twice-exceptional students: A message to school counselors. Professional School Counseling, 10(1), 14–24. • Baum, Susan (1990): Gifted but learning disabled: A puzzling paradox. ERIC Digest #E479. • Beckley, Dawn (1998): Gifted and Learning Disabled: Twice Exceptional Students. NRC/GT Spring Newsletter. • Brody, Linda E.; Mills, Carol J. (1997): Gifted children with learning disabilities: A review of the issues. Journal of learning disabilities, 30(3), 282–296. • Mills, Carol J.; Brody, Linda E. (1999): Overlooked and under- challenged: Gifted students with learning disabilities. Knowledge Quest, 27, 36–40. • Winebrenner, Susan (2003): Teaching strategies for twice-exceptional students. Intervention in school and clinic, 38(3), 131–137. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh Inkluzivni pedagog Sanja Kelhar, profesorica edukacijskih ved, abs. inkluzivne pedagogike in abs. socialne pedagogike, je mobilna uciteljica v izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom na OŠ Ane Gale Sevnica. Ima izkušnje s spremljanjem razlicnih oseb s posebnimi potrebami. V zadnjih letih se v polju vzgoje in izobraževanja veliko govori o inkluziji, inkluzivni pedagogiki in inkluzivni kulturi. Inkluzija je koncept, ki teži k optimalnemu delovanju in razvoju posameznika v naravno heterogeni (vzgojno-izobraževalni) skupnosti, pri cemer se upoštevajo njegove zmožnosti, potrebe, interesi, njegova mocna podrocja, motivi, cilji, želje in percepcija. Inkluzija je v slovenskem prostoru najbolj zasidrana na podrocju vzgoje in izobraževanja, vendar jo lahko apliciramo tudi na ostala podrocja, kot so sociala, zdravstvo, menedžment, zaposlovanje, kultura in gospodarstvo. Gre za koncept, ki sloni na naslednjih vrednotah: popolno sprejemanje posameznika, razlicnost, sožitje, heterogenost, podpora, spoštovanje, participacija, razumevanje, pluralizem, pravicnost, sodelovanje, sobivanje, edinstvenost. S konceptom inkluzije se je v slovenskem vzgojno-izobraževalnem prostoru oblikoval tudi magistrski študijski program inkluzivne pedagogike1, ki daje posamezniku kompetence za uresnicevanje inkluzije v praksi. Inkluzivni pedagog je opremljen s temeljnim znanjem za delo z vsemi skupinami otrok s posebnimi potrebami, kot jih opredeljuje trenutna zakonodaja2, z nadarjenimi, s socialno, ekonomsko oz. kulturno prikrajšanimi, z otroki priseljenci, Romi … ter tudi z normativno populacijo. Ima torej splošno znanje za delo z vsemi ucenci, ki potrebujejo dodatno podporo v šoli oz. vrtcu. Njegov smoter je usmerjen v ucinkovito upravljanje z vso 'razlicnostjo' posameznikov, ki jo prinaša t. i. skupna šola (šola za vse). Naloga inkluzivnega pedagoga je v prvi vrsti spoznati otroka oz. mladostnika ter pre- Inkluzija je koncept, ki teži k optimalnemu delovanju in razvoju posameznika v naravno heterogeni (vzgojno-izobraževalni) skupnosti, pri cemer se upoštevajo njegove zmožnosti, potrebe, interesi, njegova mocna podrocja, motivi, cilji, želje in percepcija. poznati njegove vzgojno-izobraževalne potrebe. Slednje lahko doseže s pomocjo kontinuiranega in celostnega procesnega spremljanja otroka. Inkluzivni pedagog pri posamezniku spremlja naslednje pomembne razvojne elemente: kognitivno delovanje, custveno-socialni razvoj, zaznavanje, govorno-jezikovno podrocje, motoriko (gibalno podrocje), ucno podrocje, vedenje, izvršilne funkcije. Poleg tega spoznava otrokova mocna podrocja, interese, motive, cilje, želje in pricakovanja. Pri delu upošteva tudi okoljske vplive na posameznika. Razume ga celostno ter deluje v skladu z njegovim referencnim okvirom. V naslednjem koraku oblikuje nacrt podpore za posameznika (npr. kot clan strokovne skupine sooblikuje individualizirani program pomoci) ter ga v zadnjem delu procesa pomoci uresnicuje. V vseh fazah procesa sproti evalvira in reflektira svoje delo. Profil inkluzivnega pedagoga je zelo širok. Primerjamo ga lahko npr. s splošnim zdravnikom, ki ima temeljno znanje z vseh podrocij, ni pa specialist za posamezne veje medicine. Inkluzivni pedagog je torej 'splošni' strokovnjak za delo z vsemi otroki, ki potrebujejo dodatno pomoc in podporo, ni pa specialist za posamezno ozko usmerjeno podrocje, kot so npr. logopedija, surdopedagogika, tiflopedagogika, specialna in rehabilitacijska pedagogika, ceprav je med študijem pridobil temeljne kompetence z vseh naštetih podrocij. Inkluzivni pedagog pri svojem delu uporablja in razvija razlicne metode, strategije, prilagoditve, podporne oblike in pripomocke, ki posamezniku pomagajo, da je v vzgojno- izobraževalnem procesu kar najbolj uspešen, pri cemer upošteva njegovo celo stno osebnost. Inkluzivna pedagogika torej deluje v smeri zagotavljanja kakovostne izobrazbe vsem ucencem, upoštevajoc njihovo razlicnost. Inkluzivni pedagogi pri svojem delu poudarjajo posameznikova mocna podrocja, njegove interese, notranje vire moci in ne toliko primanjkljajev, ovir oz. motenj. Njihova želja je, da se posameznik v cim vecji meri opolnomoci in osamosvoji. Za dosego tega cilja se inkluzivni pedagogi poslužujejo bogate metodike dela, ki jo udejanjajo in razvijajo glede na individualne potrebe posameznika v stalni interakciji z otrokom, starši, ucitelji in širšim okoljem. Inkluzivni pedagog v okviru svojih delovnih nalog ustvarja univerzalno vzgojno-izobraževalno okolje. Slednje razumemo kot okolje, ki je že v osnovi zasnovano tako, da upošteva kar najvec potreb razlicnih ucencev. V praksi se univerzalno (inkluzivno) okolje kaže npr. kot opremljenost šole z vidnimi oznakami za slabovidne, klancinami za otroke z motnjami v gibanju, ucnimi gradivi, prilagojenimi za otroke z disleksijo in/ ali slabovidne otroke, z urejenimi 'mirnimi koticki' za sprošcanje, kamor se lahko zatecejo otroci z motnjo avtisticnega spektra (MAS), opremljenostjo ucilnic s taktilnimi pripomocki itd. Inkluzivni pedagog med študijem pridobi tudi veliko kompetenc s podrocja prilagajanja šolskega okolja otrokom, ki potrebujejo dodatno pomoc in podporo. Tako zna posamezniku glede na njegove potrebe prilagoditi prostor, ucna gradiva in pripomocke ter preverjanje in ocenjevanje znanja. Mnoga gradiva in pripomocke lahko izdela tudi sam, in sicer glede na posameznikove individualne potrebe. Ker pa inkluzija ni zgolj enosmerni proces, kjer se okolje v polni Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh meri prilagaja otroku, inkluzivni pedagog nudi otroku tudi podporo, da se ta lažje prilagodi šolskemu okolju. Otroku pomaga, da se sooca s seboj (npr. razume lastne stiske, primanjkljaje) in okoljem (z zahtevami, pricakovanji okolja, npr. sošolcev, staršev). Inkluzivni pedagog je strokovnjak za inkluzijo, za delo z razlicnimi otroki, ki v vzgojno- izobraževalnem procesu potrebujejo dodatno pomoc. Ni kompetenten za poucevanje posameznih predmetov (npr. matematike, slovenšcine, tujega jezika …), kar je v skladu z zakonodajo. Ne glede na to lahko inkluzivni pedagog opravlja t. i. ucno pomoc, pri kateri pomaga otroku organizirati ucenje, najti najbolj optimalen nacin ucenja (glede na njegov ucni stil), ga nauci ustreznih ucnih strategij, tehnik (lažjega) pomnjenja, mu predstavi razlicne možnosti ucenja (sodelovalno, vrstniško ucenje, multisenzorno ucenje, ucenje z IKT …) itd. Veliko sodeluje z ostalimi delavci šole (vrtca), in sicer predvsem v vlogi svetovalca in podpornika. Uciteljem oz. vzgojiteljem predlaga ter Inkluzivni pedagog je torej 'splošni' strokovnjak za delo z vsemi otroki, ki potrebujejo dodatno pomoc in podporo, ni pa specialist za posamezno ozko usmerjeno podrocje, ceprav je med študijem pridobil temeljne kompetence z vseh podrocij. skupaj z njimi preizkuša in razvija uspešne strategije pomoci in podpore otroku. Aktivno torej sodeluje z otrokom, ucitelji, s sodelavci, starši in širšim okoljem. Inkluzivni pedagog je ucitelj (vzgojitelj) vseh otrok oz. mladostnikov. Inkluzivna pedagogika namrec zagovarja tezo, da so ucitelji v skupni šoli ucitelji za vse otroke, ne zgolj za normativne, ‹normalne› otroke. Vsi otroci so otroci vseh uciteljev. Inkluzivni pedagog otroka nikoli ne identificira z mo tnjo, npr. avtist, temvec uporablja dikcijo 'otrok z … motnjami avtisticnega spektra'. Inkluzivni pedagog teži k aktivnemu vkljucevanju vseh otrok v skupini. Ugotavlja in raziskuje, kakšno pomoc (metode, prilagoditve okolja, strategije, nacine dela, tehnike …) potrebuje otrok oz. mladostnik, da bo uspešen v šoli (vrtcu). Ko razmišlja o uspehu, se ne omeji le na ucni uspeh, temvec si prizadeva za omogocanje uspeha tudi na ostalih podrocjih, npr. socialnem, emocionalnem, motoricnem itd. Inkluzivni pedagogi se lahko v skladu s trenutno veljavnimi pravilniki zaposlijo kot vzgojitelji za dodatno strokovno pomoc (DSP), kot ucitelji DSP pri premagovanju primanjkljajev, ovir oziroma motenj oz. kot ucitelji DSP kot ucne pomoci, kot svetovalni delavci v vrtcu, osnovni šoli (s prilagojenim programom) in srednji šoli, kot svetovalni delavci v vzgojnem programu za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ter vzgojnem programu domov za ucence s posebnimi potrebami. Prav tako so lahko v izobraževalnem programu osnovne šole ucitelji individualne ali skupinske pomoci za ucence z ucnimi težavami, ucitelji jutranjega varstva ter ucitelji v oddelkih podaljšanega bivanja. V prilagoje- Foto: Peter Prebil nih izobraževalnih programih osnovne šole z enakovrednim izobraževalnim standardom ter v prilagojenih izobraževalnih programih osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom lahko inkluzivni pedagog prevzame tudi delovno mesto svetovalnega delavca, drugega ucitelja v 1. razredu, ucitelja v jutranjem varstvu ter ucitelja v oddelkih podaljšanega bivanja. V posebnem programu vzgoje in izobraževanja lahko zasede delovna mesta svetovalnega delavca, ucitelja v jutranjem varstvu, ucitelja v oddelkih podaljšanega bivanja, kot vzgojitelj ter svetovalni delavec pa lahko dela v vzgojnem programu domov za ucence s posebnimi potrebami in vzgojnem programu za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. Opombe 1 Na podiplomski študijski program inkluzivne pedagogike se v veliki vecini vpisujejo diplomanti prvostopenjskega ali drugostopenjskega študija pedagoških smeri pedagogike (edukacijskih ved), predšolske vzgoje, (bio)psihologije ipd., kar pomeni, da imajo že v osnovi pridobljene temelje pedagoškega znanja. 2 Otroci z motnjami v duševnem razvoju (1), slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije (2), gluhi in naglušni otroci (3), otroci z govorno-jezikovnimi motnjami (4), gibalno ovirani otroci (5), dolgotrajno bolni otroci (6), otroci s primanjkljaji na posameznih podrocjih ucenja (7), otroci z avtisticnimi motnjami (8) ter otroci s custvenimi in vedenjskimi motnjami (9) (ZUOP-1, Ur. l. RS, št. 58/2011). Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh Izgrajevanje inkluzivnih kompetenc Karmen Drljic je inkluzivna pedagoginja, asistentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Posveca se inkluziji in inkluzivnim strategijam, raziskuje pomen rezilientnosti bodocih pedagoških delavcev pri izgrajevanju njihovih inkluzivnih kompetenc ter sooblikuje uceco se skupnost. V zacetnem izobraževanju bodoci vzgojitelji in ucitelji spoznavajo temeljna nacela inkluzije. Obicajno so te vsebine obravnavane v okviru specificnega predmeta, ki predstavlja inkluzijo z vidika vkljucevanja otrok s posebnimi potrebami, ni pa tako osredotocen tudi na vse druge skupine potencialno marginaliziranih otrok. Inkluzivnih vsebin, ki so povsem loceno obravnave od drugih predmetov, študenti zaradi pomanjkanja konkretnih pedagoških izkušenj še ne zmorejo integrirati v neko smiselno celoto. Tako lahko inkluzijo razumejo kot vkljucevanje otroka s posebnimi potrebami, ki potrebuje veliko individualne obravnave, da bi napredoval, kar od posameznega pedagoškega delavca zahteva dodaten napor in povsem nova znanja. Zgodi se lahko, da spregledajo, da inkluzija pravzaprav izhaja iz potrebe po zagotavljanju socialno pravicne družbe, za kar ni odgovoren le en ucitelj ali vzgojitelj, temvec ucitelji oz. vzgojitelji kot skupnost. Vecina študentov, ceprav mnogi med njimi delajo kot prostovoljci, nima izkušenj z otroki, ki imajo razlicne vzgojno-izobraževalne potrebe. Zaradi pomanjkanja (tudi) povsem neformalnih in sprošcenih socialnih interakcij z njimi lahko izoblikujejo stališca, ki temeljijo na predsodkih in v njih ustvarjajo obcutke nelagodja. Zato je pomembno, da je izobraževanje za inkluzijo usmerjeno v razvijanje ne le inkluzivnih kompetenc, temvec tudi v razvijanje profesionalne vztrajnosti, proaktivnosti, avtonomnosti in v doživljanje, da je lahko vsak posameznik skupaj z drugimi akter sprememb. V okviru vseživljenjskega izobraževanja uciteljev že relativno dolgo poznamo pojem ucece se skupnosti, njen pomen pri zagotavljanju kakovostne vzgoje in izobraževanja pa poudarja tudi OECD v publikaciji Teachers Metter. Uceca se skupnost pomeni oblikovanje skupnosti, ki jo tvorijo pedagoški strokovni delavci, v zacetnem izobraževanju uciteljev pa študenti, visokošolski ucitelji in mentorji na praksi. V uceci se skupnosti študenti lahko izgrajujejo razlicne kompetence, ki se nanašajo bodisi na (ne)posredno pedagoško delo ali na socioemocionalne vešcine, ki jih potrebujejo oz. jih bodo potrebovali v svojem poklicu. Uceca se skupnost temelji na medsebojni podpori in pomoci. Omogoca ucenje o tem, kako drugega slišati in se nanj odzvati, kako drugemu ponuditi drugacen pogled na konkreten problem in ga skupaj preoblikovati v izziv ter poiskati rešitve zanj. Izgrajevanje kompetenc v uceci se skupnosti je lahko za študente še posebej koristno takrat, ko se morajo soociti s povsem novimi in zahtevnimi pedagoškimi vsebinami. Zato sva se z dr. Vanjo Kiswarday v preteklem in predpreteklem študijskem letu odlocili, da bodo študenti, bodoci ucitelji oz. vzgojitelji, izvedli veccutne delavnice za otroke z razlicnimi potrebami in iz razlicnih socialno-kulturnih okolij. Ugotovili smo, da je ena izmed prednosti delavnic ta, da tako študentom kot otrokom omogocajo manj formalno in bolj sprošceno obliko druženja ter ucenja, kjer so vse 'napake' dovoljene. Študenti so morali pri pripravi delavnic svoje novo inkluzivno znanje integrirati v znanje, ki so ga med študijem pridobili pri drugih predmetih. S tem so dobili obcutek, da že veliko vedo, kar pa so morali nadgraditi z inkluzivnimi strategijami. Med sodelovanjem v manjših skupinah so se ucili sopoucevanja, kar jih je do neke mere razbremenilo pritiska, ki so ga doživljali zaradi povsem nove izkušnje. Ceprav je bila naloga zanje zahtevna, so se v uceci se skupnosti lahko pocutili dovolj varne, da so si upali preizkušati zanje nove stvari. Razvi jali so empatijo do stiske kolegov študentov, ki so se v novi situaciji pocutili še negotove. Ucili so se poslušati drug drugega ter drug drugemu utemeljevati inkluzivna stališca. V interakciji z otroki pa so pogosto spoznali, da se njihova konkretna izkušnja z otroki z razlicnimi potrebami ne ujema s predhodnimi pricakovanji o zmožnostih, sposobnostih in vedenju otrok. Velikokrat se je celo izkazalo, da so bile nekatere dejavnosti za otroke prelahke, seveda pa se je zgodilo tudi obratno. Pomemben sestavni del ucece se skupnosti je tudi refleksija. V skupni refleksiji so študenti delili lastno doživljanje ucenja in vedenja otrok, ob tem pa so lahko na razlicne situacije z otroki pogledali z razlicnih zornih kotov. Študenti, bodoci ucitelji oz. vzgojitelji, med študijem spoznavajo razlicne inkluzivne strategije, ki jih literatura navaja kot ucinkovite. Problem teh strategij pa je, da jih pogosto ni mogoce povsem prenesti v obstojeci (ne)inkluzivni vzgojno-izobraževalni sistem. Prav zaradi tega je pomembno, da študentom med izobraževanjem zagotovimo razlicne avtenticne izkušnje, kjer jih lahko preizkušajo in o njih reflektirajo v uceci se skupnosti. V njenem varnem in spodbudnem okolju lahko razvijajo zavedanje, da so spremembe možne, ceprav niso takojšnje. S tem krepijo lastno profesionalno vzdržljivost, proaktivnost in avtonomnost, kar jim omogoca, da so lahko aktivni pobudniki in akterji sprememb. Uceca se skupnost pa je dragocena tudi za visokošolske ucitelje, ki se ukvarjajo z inkluzijo, saj jim ponuja vpogled v nekoherentnost inkluzije, v katero je še mocno vpet segregativni diskurz. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh Biti študent inkluzivne pedagogike In kaj si predstavljam pod ‘biti inkluzivni pedagog’ Blaž Teršek, študent podiplomskega študijskega programa inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, sodeluje v inovacijskem projektu Multisenzorno ucenje. Ker ravno zakljucujem magistrski študij inkluzivne pedagogike, sem se odlocil za razmislek o tem, kako je biti študent inkluzivne pedagogike in kaj si predstavljam pod 'biti inkluzivni pedagog'. Enako vprašanje se mi je porajalo tik pred vpisom in po zakljucku študija predšolske vzgoje. Inkluzivna pedagogika je študij, v kateregamora biti študent custveno vpleten. Študijski predmeti dajo široko paleto znanja, ki ga lahko uporabimo na razlicnih podrocjih – tako pri delu z mladimi kot tudi z odraslimi in starejšimi. Med študijem smo spoznavali nacine vkljucevanja otrok s posebnimi potrebami v svet in metode, nacine ter oblike dela z otroki, ki imajo razlicne potrebe. Spoznavali smo znacilnosti nadarjenih otrok ter slepih in slabovidnih otrok, otrok z govorno- jezikovnimi motnjami, gluhih in naglušnih, otrok s custvenimi in vedenjskimi težavami, z znižanimi sposobnostmi za ucenje, z ucnimi težavami. Veliko teh pristopov lahko uporabimo pri delu z vsemi, saj so otrokom vsebine dostopne po razlicnih zaznavnih poteh in tako lažje in ucinkoviteje zapomnljive. Poleg predmetov, ki nas seznanjajo z nacini dela z otroki z razlicnimi primanjkljaji, ovirami in motnjami, med študijem spoznamo tudi zgodovinsko pot, ki je družbo pripeljala do bolj inkluzivne naravnanosti in razvoja inkluzivne pedagogike. Spoznamo in naucimo se osnov poklicnega in kariernega svetovanja, nacrtovanja individualiziranega programa ter pridobimo osnovno znanje o podporni in nadomestni komunikaciji in znakovnem jeziku. Da bi lažje razumeli svet oseb s primanjkljaji, motnjami in ovirami, smo se pri predmetih vživeli v njihov svet. To smo storili tudi pri predmetu Metode dela s slepimi in slabovidnimi, kjer smo se s prevezami in belo palico sprehodili po Kopru. Izdelali smo tu di didakticne pripomocke in igrace za otroke s specificnimi primanjkljaji, motnjami in ovirami, ki so primerni za vse otroke. To je npr. stonoga Bibi, ki je namenjena slepim in slabovidnim otrokom. Pri predmetu Ucenje likovne vzgoje v heterogenih skupinah sem izdelal pripomocek po navdihu umetniškega dela Kompozicija C (No. 3) z rdeco, rumeno in modro, ki ga je naslikal Piet Mondrian. Izdelek predstavlja zaboj s predalom, v katerem so barvne ploskve razlicnih velikosti. Izdelek je primeren za vse otroke, manj primeren je le za slabovidne in slepe otroke. Seveda pa je le od nas odvisno, kako bomo pridobljeno znanje unovcili in uporabili ter se zavedali dejstva, da se je treba za kakovostno delo vseskozi izobraževati in izpopolnjevati. Študij bi lahko primerjal z rekom pedagoga Pestalozzija, ki je dejal, je treba pri študiju uporabljati glavo, srce in roke, saj tako pridobimo veliko znanja in spretnosti, ki jih lahko uporabimo v razlicnih situacijah v vrtcu, šoli oz. kjer koli. Roke potrebujemo za izdelavo razlicnih didakticnih pripomockov, igrac, ponazoril, prilagoditev, ki so v pomoc in podporo otrokom s specificnimi potrebami, hkrati pa so primerni in zanimivi tudi za ostale. Navsezadnje pa je v Pestalozzijevem reku izpostavljeno tudi srce in menim, da je za kvalitetnejše in uspešnejše delo z ljudmi treba imeti sprejemajoce, inkluzivne vrednote ter srce na pravem mestu. V okviru študija sem imel priložnost sodelovati v inovacijskem projektu, ki se je izvajal na Osnovni šoli Lucija, kjer smo timsko so delovali z uciteljicami razrednega pouka. Kot inkluzivni pedagogi smo bili vkljuceni v razrede prve triade osnovne šole in smo bili štirinajst dni del teh skupnosti, v katerih smo sodelovali kot drugi strokovni delavec/ucitelj. Glavni namen inovacijskega projekta je bil prav sodelovanje dveh razlicnih strokovnjakov, ki skupaj nacrtujeta veccutni pouk, pri katerem ucenec izbere njemu lastno pot oziroma nacin ucenja, ki mu predstavlja najlažje pomnjenje znanja. Sodelovanje je potekalo v vseh fazah pouka, zacelo se je s skupnim vsakodnevnim timskim nacrtovanjem pouka v skladu z ucnim nacrtom, ki pa se je izvajal nekoliko drugace, predvsem bolj konkretno in izkustveno ter raziskovalno. Prvi dan sem imel pozitivno tremo, saj nisem vedel, kaj naj pricakujem in kakšna pricakovanja imajo do mene ucenci in šola ter njenistrokovni delavci. Že prvi vtis, ko sem stopil v šolo in zbornico, me je pomiril, saj je šola v barvah, ki delujejo pomirjajoce. Ucenci so me dobro sprejeli in tako smo se lahko v štirinajstih dneh dobro spoznali in tudi spoprijateljili. V casu inovacijskega projekta smo vsi skupaj rasli, tako ucenci, uciteljica, pa tudi sam kot študent, bodoci inkluzivni pedagog. Biti inkluzivni pedagog ne pomeni samo nacrtovati prilagoditve vsebin za ucence s posebnimi potrebami, ampak pomeni nacrtovati pouk po meri vsakega ucenca. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh Ob koncu inovacijskega projekta sem prejel tudi risbe otrok in uciteljice z lepimi pozdravi in željami. Z risbe neke ucenke se lepo pokaže temeljni namen projekta: timsko sodelovanje dveh uciteljev pri spoznavanju literarnega dela. Veliko znanja, ki sem ga pridobil med študijem predšolske vzgoje in inkluzivne pedagogike, sem tako lahko prenesel v inovacijski projekt, s cimer sem povezal teoreticno znanje, pridobljeno na fakulteti, in prakso. Lahko recem, da mi je študij inkluzivne pedagogike veliko dal – to sem imel priložnost ugotoviti v samem inovacijskem projektu. V avtenticnih okolišcinah sem lahko spoznal pomen in vlogo inkluzivnega pedagoga, ki v razredu sodeluje z uciteljem; menim, da bi morala biti zaradi heterogenosti ucencev to pogostejša praksa. Delo inkluzivnega pedagoga namrec ni bilo usmerjeno le v pomoc in podporo ucencem s posebnimi potrebami, ampak v pomoc in podporo vsem ucencem, ki so raziskovali, da bi se naucili cim vec, pri tem pa so si želeli tudi pozornost ucitelja. Menim, da je prav to glavni namen študija inkluzivne pedagogike – biti inkluzivni pedagog ne pomeni samo nacrtovati prilagoditve vsebin za ucence s posebnimi potrebami, ampak pomeni nacrtovati pouk po meri vsakega ucenca. Za takšno nacrtovanje pa je nujno poznavanje ucenca v celoti, tako njegovih osebnostnih znacilnosti kot ucnega stila in strategij za podporo prepoznanim potrebam. Vse to pa ucitelj težko zmore sam, zato se je sodelovalno poucevanje, ki ga v razredu skupaj izvajata ucitelj in inkluzivni pedagog, pokazalo kot poucevalni pristop, ki zelo pripomore k izboljšanju ucne ucinkovitosti, kar so že ugotovili z empiricnimi raziskavami (Scruggs, Mastropieri in McDuffie, 2007), enako izkušnjo pa smo imeli tudi mi. Da se vrnemo k vprašanju, ki smo si ga zastavili na zacetku. Kako je biti inkluzivni pedagog? Vsekakor se moramo zavedati, da biti inkluzivni pedagog ni samo obveza, ki jo opravljaš samo osem ur in potem lahko 'odložiš' stvari. Inkluzivni pedagog je mnogo vec – je vrednota, nacin življenja, poslanstvo. Inkluzija je vsekakor nacin življenja. Biti inkluziven ne pomeni le, da prilagajaš vsebine otrokom s posebnimi potrebami. Pomeni biti spoštljiv do vseh, demokraticen do vseh, zagotoviti vsem enake možnosti za uspeh – ne le v šoli, tudi v življenju. Biti inkluziven pomeni zavedati se razlik med ljudmi in jih spoštovati. Tudi inkluzivni pedagogi smo razlicni. Imamo razlicne svetovne nazore, poslušamo razlicno glasbo, beremo razlicne knjige – vsak kroji življenje po svoje. Toda nekaj nam je, vsaj vecini 'inkluzivcem', skupno. To so naša prepricanja, vrednote in zavedanje o dragocenosti vsakega življenja in pravici vsakega do uspeha; zato naše poslanstvo ni omejeno le na pomoc in prilagajanje vsebin, temvec stremi k opolnomocenju posameznika za kakovostno življenje v skupni družbi, ki je ena za vse. Literatura • Austin, Vance L. (2001): Teachers’ beliefs about co-teaching. Remedial and Special Education, 22, 245–256. • Cook, Lynne; Friend, Marilyn (1995): Co-teaching: Guidelines for creating effective practices. Focus on Exceptional Children, 28, 1–16. • Scruggs, Thomas E.; Mastropieri, Margo A.; McDuffie, Kimberly A. (2007): Co-teaching in inclusive classrooms: A metasynthesis of qualitative research. Exceptional Children, 73(4), 392–416. Inkluzivni pedagog in izboljšanje ucenja Ko skupaj poucujeta ucitelj razrednega pouka in inkluzivni pedagog Mateja Gregorcic, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok in prof. edukacijskih ved, abs. mag. študija inkluzivne pedagogike, je razlicne izkušnje pridobila med prakticnim usposabljanjem v vrtcu in šoli ter na poletnih letovanjih z otroki. Inkluzijo razumemo kot proces, ki se pojavlja tako na vzgojno-izobraževalnem polju kot tudi v vsakdanjem življenju. Naloga inkluzivnega pedagoga je, da širi inkluzivno paradigmo v vseh plasteh družbe in išce optimalne pogoje za napredek vsakega otroka. V inkluzivnem okolju se otroci preko izkušenj ucijo spoštovati razlicnost, kar predstavlja pomembno kompetenco v življenju. Ljudje smo zelo razlicni in ta raznolikost nas bogati. Ne glede na vse razlike si vsakdo zasluži biti sprejet in spoštovan. Inkluzivni pedagog vanje, ki je kakovostno in spodbuja posa-jih imajo in uživajo njihovi vrstniki. Inkluzivna miselnost temelji na clovekovih meznikov celostni razvoj. Zagovarjamo, da Pojavlja se vprašanje, kako naj vzgojitelj ali pravicah. Ena izmed teh je pravica do izo-morajo imeti tudi otroci s posebnimi potre-ucitelj, ki izvaja vzgojno-izobraževalni probraževanja, ki je ustavna pravica vsakega bami enake možnosti, zato je treba upošte-gram z normativnimi otroki, hkrati prilagaposameznika. Pri tem mislimo na izobraže-vati njihove pravice v enakovredni meri, kot ja svoje delo tudi otrokom s posebnimi po- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh Inkluzivni pedagog lahko dopolni strokovni prostor pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami tako, da prilagaja ucni prostor, izdeluje didakticne pripomocke, je vkljucen v timsko obravnavo otrok s posebnimi potrebami in oblikuje ter izvaja individualizirani program. trebami. V praksi se pogosto zgodi, da zmanjka casa, saj otroci s posebnimi potrebami potrebujejo individualni pristop, ker delajo pocasneje, nekateri ucitelji pa zase tudi pravijo, da se ne cutijo dovolj usposobljene, da nimajo znanja in izkušenj za delo z otroki s posebnimi potrebami. Ko v oddelek vstopi otrok s posebnimi potrebami, se dinamika in delo v oddelku spremenita, saj ena oseba težko zagotavlja vsem otrokom hkrati kakovostno vzgojo in izobraževanje. Nacelo kakovosti pa je poudarjeno v Beli knjigi (2011) in opozarja, da ima posameznik pravico do kakovostne izvedbe vzgojno-izobraževalnega procesa (pouka), pri tem pa je treba upoštevati temeljne potrebe otrok: potrebo po varnosti, sprejetosti, sodelovanju in spoštovanju. Menimo, da je delo v oddelku s pomocjo inkluzivnega pedagoga bistveno bolj kakovostno. Pri tem je kljucno, da ucitelj in inkluzivni pedagog pri svojem delu sodelujeta, se dopolnjujeta. Ucitelj ima didakticno znanje in ucni nacrt, ki ga vodi, inkluzivni pedagog pa s svojim specificnim znanjem in ustvarjalnostjo prilagaja delo otrokom s posebnimi potrebami. Inkluzivni pedagog lahko dopolni strokovni prostor pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami tako, da prilagaja ucni prostor, izdeluje didakticne pripomocke, je vkljucen v timsko obravnavo otrok s posebnimi potrebami in oblikuje ter izvaja individualizirani program. Pri svojem delu tudi informira ucitelje, skrbi za opolnomocenje otrok in staršev. Pogosto je tudi v vlogi podpore otroku in staršem, v okolju odpravlja stereotipe, hkrati pa skrbi za aktivno participacijo in skupaj z uciteljem skrbi za razvoj samostojnosti otrok. Pomaga oblikovati uceco se skupnost in ustvarja pogoje za pozitivno razredno klimo. Pri svojem delu je empaticen in fleksibilen. V vlogi drugega ucitelja V sklopu inovacijskega projekta Multisenzorno ucenje, ki poteka na osnovni šoli v Luciji, sem imela možnost opravljati delo inkluzivnega pedagoga v vlogi drugega ucitelja v razredu. Delo je temeljilo na sodelovalnem poucevanju in veccutnem ucenju. V prvem tednu je šlo predvsem za poizkus sodelovalnega poucevanja med uciteljem in inkluzivnim pedagogom. Spoznavala sem ucence, njihove znacilnosti, zaznala sem razredno klimo, nacin uciteljicinega poucevanja. V nadaljevanju projekta sva z uciteljico pouk in dejavnosti predhodno skupaj nacrtovali, se dogovarjali in jih nato usklajeno izvajali. Delo je bilo aktivno in dinamicno, z uciteljico sva zelo dobro sodelovali. Skupaj sva, glede na opažanja potreb otrok z razlicnih strokovnih vidikov, nacrtovali potek ucne ure ter iskali nacine, kako bi vsako ucno uro cim bolj veccutno obogatili. Poudarek sva dali tudi skupinskemu delu, tako da so se morali ucenci precej poslušati in dogovarjati med seboj (v dolocenih situacijah so se pravzaprav ucili sodelovati; sprva so bili malo manj uspešni, nato pa vedno bolj). Skrbeli sva, da je bila ucna snov predstavljena cim bolj konkretno, spodbujali sva jih k opazovanju in obcutenju (poudarek sva namenili predvsem tipnemu zaznavanju in ucenju). V ta namen sem, obogatena z znanjem, ki sem ga pridobila med študijem, iz delala didakticni material in igre. Šolsko de- lo je bilo individualizirano in diferencirano, s ciljem, da je bil lahko vsak ucenec uspešen in da je lahko ob doseganju uspehov napredoval. Projekt je omogocil, da je bil pouk obogaten z didakticnimi materiali in pripomocki, ki so podpirali ucni proces po vseh senzornih poteh. Ucenci so bili lahko bolj slišani in so bili v procesu ucenja deležni vec pozornosti, saj sva se jim z uciteljico lahko bolj individualno posvetili, ker sva delovali v timu. Opazila sem, da na vsakega ucenca znotraj pouka, ucnega nacrta in zastavljenih ciljev vplivajo tudi drugi dejavniki (predvsem družina – mikrosistem), in ce ima otrok stisko, konflikte znotraj tega mikrosistema, to pomembno vpliva na njegovo trenutno šolsko delo. To je bilo opaziti pri ucencih locenih staršev, ki pogosteje niso želeli sodelovati. V takšnih trenutkih si lahko inkluzivni pedagog vzame cas za motivacijski pogovor z ucencem, ki ima težave, ucitelj pa lahko z ostalimi v razredu brez prekinitev dokonca ucno uro po nacrtih. Delo ucitelja je izredno zahtevno, saj so v razredu zelo razlicni ucenci, vsak izmed njih ima drugacen ucni tempo, težave in dejavnike, ki vplivajo nanj. V tej raznolikosti so tudi ucenci s specificnimi ucnimi težavami in nadarjeni ucenci, ki od ucitelja zahtevajo kompleksnejše izzive; naloga ucitelja pa je, da vse ucence optimalno spodbuja pri njihovem celostnem razvoju. Realizacija te naloge je v primeru sopoucevalne podpore inkluzivnega pedagoga zagotovo bolj uspešna. Literatura • Krek, Janez; Globokar, Roman; Kalin, Jana; Kodelja, Zdenko; Pribac, Igor; Šimenc Marjan (2011): Uvod. V: Janez Krek; Mira Metljak (ur.) (2011): Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2011. Ljubljana: Pedagoški inštitut, str. 13– 16. Pisanje pisane crke ‘u’ po zdrobu (foto: arhiv Mateje Gregorcic) Tipanje didakticne kartice, kjer sta zapisani pisani crkii’ in u (foto: arhiv Mateje Gregorcic) Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh Inkluzivno izvajanje dodatne strokovne pomoci Prehod z individualnega na inkluzivno izvajanje ur DSP Monika Kuntner, mag. prof. inkl. pedagogike, je asistentka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, smer Inkluzivna pedagogika, in izvajalka dodatne strokovne pomoci na OŠ Jožeta Moškrica v Ljubljani. Cilj dodatne strokovne pomoci (v nadaljevanju DSP) je odpravljanje, korekcija oz. kompenzacija otrokovih ovir, motenj in/ali primanjkljajev. V 6. clenu Pravilnika o izvajanju DSP je zapisano, da DSP lahko poteka individualno izven oddelka ali v oddelku. V nadaljevanju se bom osredotocila na pomen in prednosti izvajanja DSP v razredu, ki se je v našem primeru izkazala za pozitivno rešitev. Spremljanje deckaz avtizmom Decek z avtizmom je bil kot otrok s posebnimi potrebami prepoznan že v vrtcu. Všolal se je z že izdano odlocbo, ki mu je zagotavljala prilagojeno izvajanje pouka in 5 ur DSP na teden. Ucnih težav ni imel. Bil je zelo razgledan, imel je dober spomin, veliko si je zapomnil, saj je bil kljub igranju med poukom osredotocen na razlago. Imel je bogato besedišce, zelo dobre številske predstave, razvito logicno mišljenje in transfer ucenja. Dosegal je nacrtovane ucne cilje in jih ponekod presegal. Ceprav je bilo v razredu precej otrok iz vrtca, je imel v zacetku šolanja težave pri prilagajanju na spremembe: na nove prostore, ucitelje, sošolce, pravila, hrup … Težko se je vživel v custva in obcutja drugih, težje je prevzemal odgovornost za lastne odlocitve, vedenje in svoja dejanja. Potrebno je bilo delo na podrocju razvijanja socialnih vešcin, ucenja ustreznega vzpostavljanja stikov in odnosa z vrstniki. Kot izvajalka DSP sem ves cas timsko sodelovala z razrednicarko in se vkljucevala v de- lo v razredu. To je bilo koristno za vse: za decka, vrstnike, uciteljico in zame. Delo je bilo bolj kakovostno, individualizirano, prilagojeno tudi drugim ucencem, ki so bili tako deležni vec spodbude, podpore in pomoci. Pogosto smo izvajali razlicne socialne igre, ki so pripomogle k vkljucevanju in sprejemanju drugacnosti ter spoštljivemu odnosu do vseh udeleženih. Z deckom sva se srecevala dnevno, pred zacetkom pouka, da sva naredila urnik dejavnosti za posamezen dan. Analizirala sva dogodke prejšnjega dne, se o njih pogovorila in iskala rešitve, ki so bile v tistem trenutku zanj najbolj sprejemljive. Pomembno je bilo, da je bil ob vstopu v razred umirjen in ni imel 'nerazcišcenih racunov' preteklih dni. Prva triada V zacetku sva v okviru DSP socialne vešcine najprej urila v kabinetu, izven razreda, z vsakim sošolcem/-ko posebej, nato v manjših skupinah. Zacela sva z otroki, ki so ga razumeli, podpirali, sprejemali in so mu bili pripravljeni pomagati. Ob koncu prvega razreda je kljub motecim dejavnikom (hrup, nemir, nepredvidljivi dogodki …) vešcino že precej uspešno izvajal tudi v razredu in se ucil posameznih spretnosti v vecji skupini. Socialne zgodbe in igre vlog, v katerih se je uril v parih in v manjših skupinah izven razreda, je imel možnost vsakodnevno prenesti in preizkusiti v konkretnih situacijah v razredu. V prvi triadi so se pogosto pojavljala obdo bja glasnega protesta, trme, joka, kljubovanja, frustracije, ce se stvari niso iztekle po njegovih željah. Bila so obdobja, ko ni zmogel ubesediti težav, ki so mu povzrocale stisko in zaradi katerih so se neprimerni vedenjski vzorci in njegov nemir v razredu še Za decka je bilo zelo pomembno zavedanje, da ima vsak trenutek na voljo nekoga, ki mu bo prisluhnil in mu pomagal, tudi v odnosih in komunikaciji z ucitelji. povecali. Takrat sem ga v individualni situaciji prosila, naj mi to nariše oz. napiše. Risanje je bilo zanj zelo dober nacin sprošcanja, preko katerega je izrazil svoje razmišljanje in obcutke o doloceni temi. S pomocjo risbic in zapisov sva potem vsebine lažje ubesedila in analizirala kriticne trenutke (Priloga 1). Za uspešnost dela je bilo kljucno tudi dobro sodelovanje z uciteljicami in starši. Dnevno smo si izmenjevali informacije, analizirali in vrednotili tekoce dogajanje in tako lažje in uspešneje sledili deckovemu napredku in mu dajali poenotena sporocila glede sprejemljivosti posameznih vedenjskih odzivov. Hkrati smo ga podpirali, kjer je bilo potrebno. Uvedli smo zvezek za komunikacijo Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh Foto: arhiv Monike Kuntner Vaja, s katero otroka spodbujamo k novim, nenavadnim idejam (foto: arhiv Monike Kuntner) med starši in šolo, s cimer smo si prihranili nemalo casa in težav ter pripomogli k hitrejšemu in ustreznejšemu odzivanju na deckove težave. Le-te so se pogosto pojavile že doma, pred prihodom v šolo. O njih nas je mati lahko pravocasno obvestila, kar je pogosto služilo tudi za iztocnico vsakodnevnega jutranjega pogovora. V drugem razredu je imel ucenec 3 ure namenjene individualni obravnavi, 2 uri pa je bil združen z vrstnikom s podobnimi težavami. Še vedno je imel nekaj posebnosti v vedenju: pri razlagi oz. frontalnem razgovoru pogosto ni sodeloval – treba ga je bilo opozoriti, sicer je odtaval v svoj svet, se pogovarjal sam s seboj ali pa spušcal cvilece glasove; obdobja joka so bila le še obcasna, pojavljalo pa se je kljubovanje, ce se nekaj ni zgodilo, kot si je zamislil. Ko ni bil zbran, je zašel v svoje misli, v jutranjem krogu je bil pogosto nemiren, glasen, težko je pocakal, da je prišel na vrsto, motil je sošolce, glasno komentiral, dajal obcutek, da ne posluša, vendar navadno prav odgovoril, ko je bil na vrsti. Nemiren je bil tudi med poslušanjem govornih vaj: ropotal je s pušcico, se vrtel, gugal na stolu. Težave so se pojavljale pri pouku športne vzgoje, ko ni poslušal navodil in se je medtem igral, oddaljil od skupine, pocel druge stvari (se npr. ulegel na blazino, tapkal žogo …), motil uciteljico pri razlagi, potem pa je bil jezen in užaljen, ce ga je okregala, planil v jok in ni bil vec dovzeten za pogovor in analizo dogodka. Jokal je, trmaril in ves cas ponavljal: »Nikoli mi ne bo uspelo.« Pogosto med igrami ni upošteval pravil in je težko prenesel poraz; ni maral hrupa in se je v takem primeru neustrezno vedel: nagajal je sošolkam, delal obrazne grimase, bilo mu je neprijetno, ni želel sodelovati v igri; imel je težave z empatijo; ni znal prevzemati odgovornosti za svoje neustrezno vedenje. Težave je imel tudi pri hranjenju, hrano je loceval in jokal, da ne bo jedel. V tretjem razredu so opisane težave še vztrajale, vendar v omiljeni obliki. Viden je bil napredek, saj se je s sošolci bolje ra- Izvajalec DSP mora biti strokovno usposobljen, znati mora ustvariti ustrezne pogoje in spodbudno okolje za ucenje in razvoj ter za uspešno delo z vsakim otrokom s posebnimi potrebami. Biti mora empaticen, timski, fleksibilen, prilagodljiv, saj bo le tako lahko sledil potrebam posameznih otrok s težavami v razvoju. zumel, ceprav je bil najraje sam. Obcutljiv je bil, ce se je kdo pošalil na njegov racun. Zaradi nesporazumov je obcasno še jokal, vendar se je po pogovoru umiril in nadaljeval z delom. Pogovor je moral biti umirjen, dovoliti mu je bilo treba, da je povedal svoje mnenje, ki ga je bilo potem možno popraviti. Ni prenesel vpitja, saj je takrat tudi sam povzdignil glas in se ob tem še bolj razjezil. V individualni situaciji se je lažje in prej umiril ter bil bolj dojemljiv za pogovor. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh Foto: arhiv Monike Kuntner Druga triada Pred zacetkom cetrtega razreda je bilo treba uciteljico, ki je prevzemala razred, seznaniti s posebnostmi ucenca. Zato smo imeli pred zacetkom šolskega leta timski sestanek: uciteljica, ki je poucevala v prvi triadi, bodoca uciteljica, uciteljica iz oddelka podaljšanega bivanja in jaz. Z (novo) razrednicarko sva dobro sodelovali, si dnevno izmenjevali informacije, se dogovarjali, analizirali, evalvirali in prilagajali delo ter vecino ur DSP izvajali v razredu. Nadaljevali sva s strategijo, ki se je izkazala za uspešno. Pri ucencu se je zacela pojavljati stiska, ce je presodil, da je nalog zanj kolicinsko prevec. Ko ni imel aktivne vloge, se je težko zbral, postal je nemiren, zašel v svoj svet in spušcal glasove ali pa govoril in ropotal. Zelo je bil užaljen in vznemirjen, ce ga uciteljica ni vedno, ko je dvignil roko, poklicala, da bi odgovoril na zastavljeno vprašanje. Tudi na opozorila o motecem vedenju med uro se je vedno odzval neprimerno (jok, kljubovanje, vcasih izraz nemoci). Še vedno ni znal samostojno rešiti težav (sporov) s sošolci in je potreboval pomoc odrasle osebe. Pogovori so potekali v razredu ali izven njega, z vsakim ucencem posebej. Na koncu smo skupaj poiskali rešitev, ki je bila dobra in sprejemljiva za vse. V individualni situaciji sva analizirala, kaj se je zgodilo, in iskala rešitve za nastalo situacijo. Ce se o tem nisva pogovarjala sproti, so se njegova obcutja vznemirjenosti ali užaljenosti stopnjevala tudi v podaljšanem bivanju, vcasih celo naslednji dan. S pomocjo te strategije je napredoval na podrocju socialnih odnosov (ni vec nagajal vrstnikom). Tudi v analizah situacij je aktivno sodeloval in obcasno že sprejel nekatere spremembe v odzivih, ki jih še ni zmogel ponotranjiti, zato ga je bilo treba nanje veckrat opozoriti. Za decka je bilo zelo pomembno zavedanje, da ima vsak trenutek na voljo nekoga, ki mu bo prisluhnil in mu pomagal, tudi v odnosihin komunikaciji z ucitelji. Še vedno sva nadaljevala z neformalnimi pogovori, saj je bilo nujno, da je stvari 'predelal' sproti, da se niso kopicile, sicer je trajalo veliko dlje, da se je znova umiril (predvsem notranje). Nepredelane, nakopicene stvari so se v njem stopnjevale (sam jim še ni bil kos) in takrat si je bilo ne glede na urnik treba zanj vzeti cas, mu prisluhniti, pomagati, da se umiri, saj je le tako lahko nadaljeval s šolskim delom. Ucenec je imel odlicne risarske sposobnosti (njegove risbe so natancne, bogate, pogosto nenavadne, z veliko podrobnostmi). Rad je risal tudi razlicne nacrte, 'izume'. Decek je v postopku odkrivanja nadarjenih dosegel zahtevani kriterij na testu ustvarjalnosti (dvojno izjemen ucenec). V petem razredu so mu dodelili 4 ure DSP in 1 uro svetovalnih storitev. Ure DSP so bile še vedno namenjene urjenju socialnih vešcin in razvijanju talentov. Težave z empati jo so se pojavljale redkeje. Ocena je zanj postala zelo pomembna, pomenila mu je merilo uspešnosti. Dvakrat mesecno sva DSP namenjala urjenju socialnih vešcin v skupini, ob prisotnosti terapevtskega psa. Pri urah je bil nasmejan, sprošcen, igriv, z veseljem je sodeloval, užival, zbrano poslušal navodila, upošteval pravila in dogovore. Veliko je vedel o psih in znal ustrezno prilagajati svoje vedenje njegovi prisotnosti. Dvakrat tedensko so bile ure DSP namenjene razvijanju talentov. Do izraza je prišla njegova ustvarjalnost pri dopolnjevanju vzorcev, poln je bil izvirnih idej. Slike je dodatno samoiniciativno obogatil z besedilom – zgodbicami. Imel je zelo dobro prostorsko predstavo (Priloga 2). Bil je dobro osredotocen na delo. Imel je dober jezikovni spomin, zapomnil si je tudi težje, manj pogosto rabljene besede. Zaznali smo napredek na podrocju vživljanja v druge (empatija). Tudi v analizah situacij je aktivneje sodeloval in že sprejemal nekatere spremembe v odzivih. Uspelo mu jih je ponotranjiti. V šestem razredu sva ure DSP pogosto namenjala njegovim mocnim podrocjem, npr. risanju, predvsem risanju živali. Za tovrsten izziv sem se odlocila v sodelovanju z uciteljico likovne umetnosti, ki me je pri delu usmerjala in mi svetovala izboljšave. Njegove risbe so bile natancne, polne podrobnosti, z ustreznimi velikostnimi razmerji. Med prerisovanjem je bil osredotocen na fotografijo, njegovo opazovanje je bilo poglobljeno, pri delu je bil skoncentriran, sprošcen, ustvarjalen, natancen in je vidno užival (primer: Priloga 3). Zelo je bil motiviran tudi za delo na podrocju 3D-oblikovanja s pomocjo IKT. Rad je ustvarjal v programu Tinkercad. Med delom je bil umirjen, osredotocen na nalogo. Njegove rešitve so bile drugacne, izvirne. Ustvariti pogoje Izvajalec DSP mora biti strokovno usposobljen, znati mora ustvariti ustrezne pogoje in spodbudno okolje za ucenje in razvoj ter za uspešno delo z vsakim otrokom s posebnimi potrebami. Biti mora empaticen, timski, fleksibilen, prilagodljiv, saj bo le tako lahko sledil potrebam posameznih otrok s težavami v razvoju. Kompetenten strokovni delavec mora znati tudi vzpostaviti primeren dialog s starši. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh Otrok s custvenimi in vedenjskimi težavami v vrtcu Karmen France Pavlin, mag. prof. inkluzivne pedagogike, je zadnjih 10 let vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu Zelena jama v Ljubljani. V okviru priprave magistrske naloge (France Pavlin, 2014) ob zakljucku študija inkluzivne pedagogike sem se posvetila študiji primera deklice, ki je izkazovala custvene in vedenjske težave že od rojstva dalje. Starša sta ob vstopu takrat enoletne deklice v vrtec priznavala, da ne zmoreta vec. Deklicine težave so ob vkljucitvi v vrtec postale še bolj intenzivne. Imela je težave tako z rutino (prehranjevanjem, spanjem) kot tudi z odzivi v stresnih situacijah. Težave je reševala z vpitjem in jokom, zavracanjem telesnega stika, umikanjem. V stikih z otroki je bila groba, agresivna. V igri in govoru je zaostajala za vrstniki. Pogosto je uporabljala telesne tike in samozadovoljevanje. Kako vzgojiteljica s svojim znanjem in izkušnjami pristopi k delu s takšnim otrokom in seveda z njegovimi starši? Ali je za delo s takšnim otrokom sploh usposobljena, ima dovolj strokovnega znanja? Predšolsko obdobje (Globacnik, 2012) je v otrokovem razvoju še posebej obcutljivo. Dokazano je, da so najucinkovitejši intervencijski programi v predšolskem obdobju tisti, ki se izvajajo takoj po odkritju primanjkljajev ali odklonskega vedenja pri otroku in so usmerjeni na družino z otrokom s posebnimi potrebami, vrtec pa ima pri tem kljucno vlogo. Odnos med otrokom in vzgojiteljico je izjemnega pomena, še posebej pri otrocih, ki izkazujejo custvene in vedenjske težave. Vzgojiteljica otroku (Sroufe, 1993 v Cugmas, 2003) ne nudi le spodbudnega okolja za govorni in spoznavni razvoj, ampak mu preko vloge skrbnice in tiste, ki socializira otroka, pomaga oblikovati zaupljive odnose z odraslimi zunaj družine in uživati pozitivne interakcije z vrstniki. V predšolskem obdobju je vloga vzgojiteljice kot mediatorke zelo pomembna za kasnejše socialno prilagajanje v šoli (Howels idr., 2000 v Klarin, 2006). Vloga vzgojiteljice je kljucna v fazi prepoznavanja in identifikacije otroka s posebni mi potrebami (Stritih, 2010), ko je otrok že vkljucen v vrtcevsko skupino, vendar še nima odlocbe o usmeritvi oz. se proces usmerjanja sploh še ni zacel. Njena naloga je predvsem: • opazovanje otroka, spremljanje in dokumentiranje njegovega razvoja, napredka, razvojnih težav oz. primanjkljajev; • izmenjava strokovnih opažanj o otroku s svetovalno delavko vrtca oz. starši; • nacrtovanje, izvajanje in evalvacija prvih 'prilagoditev' rednega programa oddelka glede na opažene otrokove posebnosti; • sodelovanje s svetovalno delavko pri pripravi prvega porocila o otroku, ki je del strokovne dokumentacije o otroku v postopku usmerjanja. Žnidaršic (2004) pravi, da je razumevanje otroka, ki kaže posebnosti v svojem vedenju že tedaj, ko prvic pride v vrtec, nadvse pomembno za njegovo uspešno vkljucevanje v skupino. Meni, da lahko vzgojiteljica v vrtcu otroku s custvenimi in vedenjskimi težavami pomaga na dva nacina, in sicer z individualnim delom z njim ter z delom z družino/starši. Vzgojiteljica naj bi v individualnem delu (Myschker, 1993 v Žnidaršic, 2004) z otrokom predvsem: • navezovala stike preko igre, • zagotavljala sprošcujoce vzdušje, v kate- Foto: Peter Prebil rem se bo otrok pocutil varnega, • spodbujala otrokovo sprošcanje custev, • dobila vpogled v otrokovo odzivanje, • povzemala opažanja in jih skušala prenašati v realne situacije, • izgrajevala temelje za navezovanje zaupnega stika, • previdno postavljala meje in sproti reševala konflikte. Hkrati naj bi s pomocjo dela s starši (Žnidaršic, 2004) vzpostavila osnovni stik in so- ocila starše z otrokovimi težavami ter hkrati navezala razgovor na situacijo doma. Metljak (2010) pa poudarja, da kljucni elementi odnosa do otroka s težavami (Metljak tu govori o šolskem otroku, op. a.) ne smejo temeljiti na njegovih težavah, temvec na enakih elementih, kot veljajo za vse otroke. Po njegovem mnenju prevelika usmerjenost na težave in na njihovo odpravljanje prinaša dodatno stigmatizacijo. Otroku se ne posvecamo celostno in smo pretirano usmerjeni le na težave, pozabimo pa pou- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija - v dobro vseh darjati njegove potenciale, s katerimi lahko pravzaprav reši izziv pozitivnega vkljucevanja v okolje. Za malcka, ki s svojim odzivanjem že od prvih mesecev svojega življenja napoveduje, da bo v njegovo vzgojo treba vložiti vec energije kot pri kom drugem, je izjemnega pomena urejeno okolje z ustaljenimi navadami. Tak otrok želi vedeti, kdaj naj pricakuje malico in kdaj naj bi šel spat, kdaj naj bi se okopal in kdaj šel v vrtec (Campbell, 2002). Zalokar Divjak (1998) navaja kljucne faktorje za težko oblikovanje ustaljenega reda: starši so zaposleni in cele dneve delajo, stari starši ponavadi živijo dalec stran, ni casa za redne skupne obrede, pri katerih bi se zbrala družina, starši pridejo domov utrujeni, otroci zaspijo pred televizijo. Vse to je bilo prisotno tudi v deklicinem vsakdanjiku. Dolocen red otroku daje obcutek varnosti. Zato so navade, pravila in obredi pomemben sestavni del življenja. Otroku nudijo varnost in oporo; bolj ko se otrok cuti varnega, bolj se razvija. Na tem podrocju je vrtec pri deklici odigral kljucno vlogo. Deklica je imela ob prihodu v vrtec neurejene prehranjevalne in spalne navade, zato je bilo za vzpostavitev rutine potrebnih vec mesecev. Vrtec otrokom zagotavlja dnevno rutino, ki je za otroke s custvenimi in vedenjskimi težavami še posebej pomembna, saj je pogoj za obcutek varnosti. Šele ko se otrok pocuti varnega, zacne zaupati in lahko napreduje tudi na drugih podrocjih. Poleg vseh uporabnih stvari, ki se jih otrok nauci, se mora nauciti tudi, kje so pri vedenju meje, ki so jih pomembni odrasli še pripravljeni tolerirati. Ko so meje dolocene, je kljucnega pomena doslednost, in to ne glede na to, kako mocno si želi otrok te meje razrahljati (Mackonochie, 2006). Deklicina starša deklici nista zmogla postaviti meja, saj se je na vsako neugodje odzivala zelo burno. Strokovnim delavcem vrtca je morda te meje lažje postaviti, saj je pri delu z vecjo skupino otrok to razmeroma bolj pomembno kot pri delu s posameznim otrokom. Otrok sprva pravil ne sprejema (Zalokar Divjak, 1998), vse hoce doseci takoj in zdaj, vendar pa scasoma spozna, da ne gre vse tako, kot hoce. Najveckrat se otroci na pravila, ki jim jih postavljajo star- Foto: Matej Hozjan ši, odzovejo z jokom, vendar pa s tem pogosto le preizkušajo meje potrpežljivosti in Ne vzgojiteljica in ne vrtec kot ustanova ne moreta reševati neugodne družinske situacije, lahko pa prispevata k izgrajevanju otrokove psihosocialne odpornosti, k oblikovanju njegove pozitivne samopodobe in k vsestranskemu razvijanju njegovih sposobnosti. popustljivosti svojih staršev. Otrokov jok je sprva prošnja, ki pa se lahko ob nekajkratni ugoditvi spremeni v zahtevo. Odrasli tako postanejo orodje za zadovoljevanje njihovih želja, otroke pa prepoznamo kot sitne, ukazovalne in zamerljive. Tak vzorec se je verjetno vzpostavil tudi v odnosu med deklico in njenima staršema. Ena od težav, ki je pri deklici prisotna predvsem v stresnih situacijah, je njen neprimeren odziv na nalogo, ki od nje zahteva nekaj napora, pa ceprav tisti hip še niti ne ve, ali jo zmore opraviti ali ne. Zato je pomembno, da se otroku omogoci cim vec takšnih aktivnosti, ki jih zlahka opravi, ob njih doživlja uspeh in ohranja motivacijo. Nasprotno ga dejavnosti, ki jih otrok ne zmore, jezijo, dobi obcutek neuspeha, kar je lahko povezano tudi z izbruhom agresije. Ko otrok preraste dobo malcka, torej okoli tretjega leta, so njegove izkušnje, doživljanje, izražanje in razumevanje custev bogatejši. Kavcic in Fekonja (2004) pravita, da se v tem obdobju glavni razvojni napredek kaže na po drocju nadzora nad custvenim doživljanjem in izražanjem, ki postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo. Ne vzgojiteljica in ne vrtec kot ustanova ne moreta reševati neugodne družinske situacije, lahko pa prispevata k izgrajevanju otrokove psihosocialne odpornosti, k oblikovanju njegove pozitivne samopodobe in k vsestranskemu razvijanju njegovih sposobnosti(Žnidaršic, 2004). Za uspešno odpravljanje custvenih in vedenjskih težav predšolskega otroka so torej kljucni zgodnje od krivanje ter spremljanje težav, sodelovanje s starši in ustrezen pristop k delu z otrokom, ki te težave izkazuje. Kljub temu, da je za današnji cas to strokovno neustrezno, je v zgodnjem predšolskem obdobju še vedno prisotno cakanje, da otrok težave 'preraste'. Velikokrat je odlocitev o tem prepušcena staršem ali dovolj ozavešcenim (kompetentnim?) vzgojiteljicam. Študij inkluzivne pedagogike je ena od možnosti za dodatno strokovno usposobljenost vzgojiteljev ali uciteljev in drugih pedagoških delavcev, ki se v svoji praksi vse pogosteje srecujejo s tovrstnimi otroki. Literatura • Campbell, B. Susan (2002): Behavioral Problems in Preschool Children. Clinical and Development Issues. New York: The Guliford Press. • Cugmas, Zlatka (2003): Narisal sem sonce zate. Ljubljana: Center za psihodiagnosticna sredstva. • France Pavlin, Karmen (2014): Prepoznavanje in spremljanje custvenih in vedenjskih težav predšolskih otrok. Magistrsko de- lo. Koper: UP PEF. • Globacnik, Bojana (2012): Zgodnja obravnava. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Kavcic, Tina; Fekonja Peklaj, Urška (2004): Custveni razvoj v zgodnjem otroštvu. V: Ljubica Marjanovic - Umek, Maja Zupancic (ur.): Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, str. 334–349. • Klarin, Mira (2006): Razvoj djece u socijalnom kontekstu: roditelji, vršnjaci, ucitelji – kontekst razvoja djeteta. Jastrebarsko: Naklada Slap. • Mackonochie, Alison (2004: Izbruhi togote in druge oblike otroškega vedenja. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Metljak, Uroš (2010): Inkluzivni pristop k custvenim, vedenjskim in socialnim težavam v osnovni šoli z vidika svetovalnih delavcev. V: Alenka Kobolt (ur.): Izstopajoce vedenje in pedagoški odzivi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, str. 209–240. • Stritih, Božena (2010): Razvijanje inkluzivnega modela vkljucevanja otrok s posebnimi potrebami v redne – vecinske oddelke vrtca s prilagojenim izvajanjem programa in dodatnostrokovno pomocjo. V: Maruška Željeznov - Senicar, Edita Šelih (ur.): Otroci s posebnimi potrebami v vrtcu. Zbornik. Ljubljana: MiB, str. 46–54. • Zalokar Divjak, Zdenka (1998): Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana: Educy. • Žnidaršic, Darja (2004): Socialnopedagoško diagnosticiranje v predšolskem obdobju: delo z otrokom s težavami v socialni integraciji. Socialna pedagogika, 8(3), 315–330. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Inkluzija -v dobro vseh Inkluzija otrok z avtizmom Patricija Lovišcek, univ. prof. defektologinja, je zaposlena v Športnem in mladinskem centru Piran. Vec kot 20 let dela z ljudmi, v zadnjem desetletju tudi z otroki s posebnimi potrebami. Ustanovila je zavod Modri december, Zavod za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Inkluzija pomeni živeti z drugim, ne le sprejeti drug(acn)ega. Pomeni družiti se, ne le ves cas dajati drugemu možnost, da se lahko pridruži. O inkluziji je v zadnjem casu veliko govora. Nekako se trudimo s prilagajanjem okolja otroku s posebnimi potrebam. Inkluzija namrec pomeni, da ne 'prilagajamo' otroka danemu okolju, temvec okolje prilagodimo njemu. Preverjamo, kako poskrbeti za formo, obliko. Kako zagotoviti pripomocke, opremiti prostor, da nam bo vsem lažje: otroku s posebnimi potrebami, ostalim nevrotipicnim otrokom, uciteljem in staršem. Inkluzija v prvi vrsti pomeni, da se najprej sami naucimo in s tem zavedanjem ucimo druge otroke, da je treba posebno potrebo vrstnikov preprosto sprejeti in z njo zaživeti, se ne prevec ukvarjati s posebnostjo, razen kolikor je to potrebno za boljše, bolj kakovostno sobivanje. Seveda; posebnost je treba spoznati, ker nam lahko ponudi možnost razumevanja in posledicno sprejemanja. Vendar ne prevec, saj se sicer ne ukvarjamo z otrokom, temvec z njegovo posebnostjo. Pa vendar – kako nam gre v življenju? Kako zmoremo ponuditi inkluzijo otroku s posebnimi potrebami? Avtizem, njegova prepoznava, diagnostika in obravnava slonijo pretežno na delu nevladnih organizacij. Ne poznamo sistemskega in sistematicnega spremljanja otrok z avtizmom. Prepoznava je pogosto prepozna ali pa je avtizem spregledan oziroma neprepoznan in umešcen v drugo 'kategorijo', poimenovan kot drugacna motnja. To velja za vsa podrocja našega življenja; predšolsko in šolsko obdobje, mlajšo odraslost in odraslost; šolsko, delovno in domace okolje, kot so prijatelji, družina. Zgodnja obravnava, za katero vsi vemo, kako zelo je pomembna, nam gre zlahka le na papir, od rok pa bolj slabo. Slednja je odvisna le od vešcega ocesa vzgojitelja v vrtcu ali ucitelja v šoli – v zadnjem primeru že težko govorimo o zgodnji obravnavi. Kar nekaj vrtcev, šol je takih, ki se ciljno iz obražujejo in se trudijo otrokom z avtizmom oz. spektroavtisticno motnjo (SAM) ponuditi primerno in varno okolje, v katerem se lahko ucijo in napredujejo. Strokovni delavci se trudijo pri ucenju prepoznavanja avtizma, ucenju strategij dela z otroki s SAM. Inkluzijo poskušajo ponuditi tudi tako, da druge otroke ucijo sprejemanja in prilagajanja. Te organizacije same poskrbijo za izobraževanje strokovnega kadra, saj le- to ocenjujejo kot smiselno in potrebno. Pripravljene so na partnersko sodelovanje s starši in skupaj gradijo most zaupanja, po katerem otrok z avtizmom lahko dnevno prehaja iz svojega sveta v 'naš' svet in nazaj. Nekatere od teh organizacij otroku z avtizmom zagotovijo tudi spremljevalca, ki mu nudi podporo, mu je v pomoc v kriticnih situacijah in je predvsem 'prevajalec jezika' med otrokom in ostalimi, ki delamo z njim. Dobro jim gre. Veliko vec pa je vrtcev in šol, ki ne poznajo takih zgodb. Ki jim je avtizem zagonetna uganka. Kjer avtizem ruši rutino vsakdana, ki je ni moc spremeniti, prilagoditi, opustiti. Kjer je otrok z avtizmom clan skupine le na papirju, v resnici pa je zaradi svojskega vedenja izlocen iz nje, pogosto odrinjen, torej nerazumljen in nesprejet. Ker ga vecinski otroci ne razumejo in ga ne znajo sprejeti. Ker jih tega nismo naucili odrasli, star- ši in ucitelji, vzgojitelji. Take skupine se pogosto ne odlocajo za nekatere skupinske ali vecdnevne aktivnosti, za katere bi sicer se, ali pa otrok z avtizmom ni vkljucen v to dogajanje. Tako ostaja doma ali v vrtcu oz. šoli z drugimi otroki. Nekatere od teh organizacij sicer poskrbijo, da ima otrok z avtizmom spremljevalca, v dobri veri, da bo le-ta kos nalogi, ki mu je bila zaupana. Vendar se pogosto zgodi, da temu ni tako. Ker spremljevalec ne pozna Risba 14-letne deklice z Aspergerjevim sindromom (foto: arhiv Patricije Lovišcek) avtizma, ni posebej usposobljen za to delo, nalogi seveda ni kos. Iz spremljevalca, ki naj bi otroku z avtizmom ponudil podporo in pomoc, se cez noc prelevi v nadzornika in cuvaja, ki pazi, da otrok z avtizmom ne bi koga poškodoval ali da se ne bi zgodilo kaj podobnega. Spremljevalec torej ne opravlja svojega poslanstva, temvec delo, ki otroka z avtizmom dodatno zmede in mu povzroca dodatno nelagodje. Zato je stanje otroka z avtizmom ob takem spremljevalcu še slabše, kot bi bilo sicer. Avtizem je velik izziv za otroke, ucitelje in vzgojitelje. In seveda starše. Naj se vrnem k inkluziji. Ta se ne bo zacela v vrtcu ali v šoli. Ne bo se zacela nikjer drugje kot v družbi, na najvišji ravni – pri tistih, ki lahko vplivajo nanjo. Zacela se bo tudi v domovih vseh nas, kjer se lahko o inkluziji otrok ali odraslih oseb s posebnimi potrebami, z avtizmom, pogovarjamo prav vsak dan. Ni potrebno natancno poznavanje posebnih potreb, avtizma. Pomembno je vedeti le, da otroci z avtizmom živijo z nami, hodijo v iste vrtce in šole kot drugi nevrotipicni otroci. Obiskujejo iste trgovine, igrišca in plaže. Pomembno je le zavedanje, da imajo tako kot oni, torej nevrotipicni otroci, tudi otroci z avtizmom pravico do izobraževanja, igre, ljubezni in spoštovanja. Za zacetek bo to dovolj. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Naš pogovor Naš specifi cen pedagoški pristop Naš pogovor: dr. Roman Globokar Marko Weilguny je raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva ter koordinator dejavnosti v Zavodu sv. Stanislav a. Po izobrazbi je filozof in sociolog kulture, trenutno se ukvarja s spremljanjem kakovosti katoliških šol, njihovo medsebojno povezanostjo in promocijo. Ob prejemu odlikovanja srebrni red za zasluge, ki ga je 23. 6. 2017 Zavodu sv. Stanislava ob 25-letnici delovanja podelil predsednik republike Borut Pahor, je nastal pogovor z direktorjem dr. Romanom Globokarjem. V obrazložitvi podeljenega odlikovanja lahko preberemo, da ga Zavod sv. Stanislava prejema za svoje delo od ponovne ustanovitve v letu 1992 in za svojo vlogo v naši domovini na zacetku 20. stoletja. Veseli me, da je predlagatelj v priznanju zapisal, da gre za nadaljevanje bogatega izrocila in da je izrecno omenjeno tudi prvo obdobje delovanja Zavoda sv. Stanislava od leta 1905do 1945. Škofijska klasicna gimnazija je bila prva gimnazija, v kateri so se vsi predmeti poucevali v slovenskem jeziku. Ob ustanovitvi slovenske univerze leta 1919 je bila posebej poudarjena vloga našega zavoda pri oblikovanju slovenskega znanstvenega jezika, sajso profesorji na Škofijski klasicni gimnaziji napisali ucbenike za naravoslovne predmete in s tem oblikovali slovensko izrazoslovje tudi na tem podrocju. Na naši gimnaziji je leta 1913 potekala prva matura v slovenskem jeziku, kar brez dvoma kaže na državotvoren znacaj naše ustanove. Prav vzgoja za ponosne Slovence je bila poleg vzgoje za zavedne katolicane temeljni namen škofa Jeglica ob ustanovitvi zavoda. Po nasilni, skoraj polstoletni prekinitvi delovanja zavoda so bili prav nekdanji »zavodarji« tisti, ki so vztrajno pritiskali na nadškofa Alojzija Šuštarja, tudi nekdanjega gojenca, naj obnovi delovanje Zavoda sv. Stanislava. Kateri dogodki, dosežki, uspehi so po vašem mnenju prepricali predsednika republike g. Boruta Pahorja, da srebrni red za zasluge podeli Zavodu sv. Stanislava? Težko recem, saj ne poznam ozadja tega, kako je prišlo do tega odlikovanja. Iz obrazložitve lahko razberemo, da zavod z vsemi svojimi enotami, od vrtca, osnovne in glasbene šole do gimnazije, dijaškega in študentskega doma, izrazito bogati slovenski šolski in kulturni prostor. V marsicem smo spodbuda tudi za javne šole. V obrazložitvi je poudarjeno, da smo edina srednješolska ustanova v Sloveniji, »ki skladno s tradicijo zavoda goji celovito klasicno izobrazbo ter izvaja pouk latinskega in starogrškega jezika s književnostma, s cimer pomembno prispeva k ohranjanju evropskih obzorij slovenske kulture«. Zelo pohvaljen je obšolski program, ki spodbuja razvijanje osebnih talentov in pridobivanje življenjskih vešcin. Izpostavljena je edinstvenost naše zborovske piramide, ki jo sestavlja kar devet zborov, ki delujejo znotraj našega zavoda. Opažene pa so bile tudi ostale obšolske dejavnosti, še posebej likovna šola, dramsko in literarno ustvarjanje, šport in pa vzgoja za aktivno državljanstvo in kriticno mišljenje. Izpostavljeno je bilo tudi leto spomina ob obletnici obeh svetovnih vojn, v katerem smo mocno poudarjali spomin na žrtve ter prizadevanje za spravo in mir. Na podelitvi srebrnega reda za zasluge (foto: arhiv Zavoda sv. Stanislava) Je mogoce v celotni zavodski zgodbi koga posebej izpostaviti? Iskreno mislim, da je pomemben prispevek prav vsakega. Si lahko predstavljate ustvarjalni zavodski utrip brez predanih cistilk in prizadevnih kuharic? Pomembno je, da vsakdo z veseljem in odgovorno opravi svoj del naloge. Gotovo je treba izpostaviti ljudi, ki so z jasno vizijo, izrednim pogumom in vero po slovenski osamosvojitvi ponovno vzpostavili delovanje Zavoda sv. Stanislava. V prvi vrsti gre priznanje tedanjemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, ki je na zacetku sicer omahoval, potem pa se odlocil, da bo obnovil zelo poškodovano zavodsko stavbo in spet zacel s katoliško šolo na obrobju Ljubljane. Nadškof Šuštar je z velikim ponosom spremljal razvoj življenja v zavodu in ves cas podpiral naše delovanje. Pomembne zasluge ima prvi direktor dr. Borut Košir, ki je z veliko skrbnostjo in modrostjo postavil pravne in vsebinske temelje vsega nadaljnjega razvoja. Prvi ravnatelj Škofijske klasicne gimnazije, prof. Jože Mlakar, pa ima izredne zasluge, saj je oblikoval zelo pester in vsebinsko bogat program gimnazije, v katerem so enakovredno zastopane naravoslovne in humanisticne vsebine, ter vzpostavil bogato paleto obšolskih dejavnosti, s poudarkom na glasbi, petju, likovni in dramski dejavnosti ter mednarodnih izmenjavah. Neprecenljiv delež ima tudi drugi direktor dr. Anton Jamnik, ki je poskrbel za dokoncno obnovo celotne zavodske stavbe in kot ljubljanski pomožni škof tudi spodbudil nastanek prve katoliške osnovne šole. Naj omenim še dolgoletnega zavodskega Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Naš pogovor ekonoma g. Toneta Homarja, ki je operativno vodil projekt obnove stare zavodske stavbe, gradnjo novih prostorov za osnovno šolo in vrtec ter ocetovsko skrbel za materialne pogoje. Pomembni so vsi, ki so dodali svoj kamencek v mozaik zavodske zgodbe. Poslanstvo zavoda: »Iz vere, upanja in ljubezni v dialogu s svetom ustvarjati pogoje za celovito osebnostno rast posameznika v skupnosti, da bi živel v polnosti in sooblikoval boljši svet.« Kakšno mesto ima podeljeno odlikovanje v zavodu? Gre za najvišje priznanje, ki ga je zavod prejel v vsej zgodovini. Škof Jeglic je imel težave, da so zavod priznale oblasti na Dunaju, kasneje se je moral spet pogajati z oblastmi v Beogradu, ob zacetku 2. svetovne vojne so nemške okupatorske oblasti šolo nasilno zaprle, po vojni pa jo je totalitarni komunisticni sistem prepovedal. Po 112 letih od zacetka delovanja pa nam je najvišja državna oblast podelila odlikovanje za zasluge za naš narod in našo državo. Gotovo bi bil škof Jeglic na to ponosen. V teh dneh sem prejel zelo veliko cestitk, predvsem od nekdanjih dijakov, kar mi dejansko najvec pomeni. Vesel sem bil, da so se tudi sami prepoznali v odlikovancih in da so delili to veselje z vsemi, ki sedaj delujemo v zavodu. Odlikovanje je tako priložnost, da še okrepimo medsebojno povezanost in še kaj prispevamo k skupnemu dobremu na slovenskem šolskem in kulturnem podrocju. Vsekakor pa sem vesel, da je javnost opazila naše delovanje in naše uspehe ter da vidi pomen le- teh za skupno dobro naše države. Kako je biti direktor te ustanove? Osebno sem bil zelo vesel, ko me je tedanji direktor Anton Jamnik pred 16 leti povabil, da pridem za kaplana in ucitelja v zavod. Takrat nisem veliko vedel o zavodu, saj semleta 1993, ko se je spet zacel pouk na Škofijski klasicni gimnaziji, odšel študirat v Rim. Sem pa že poznal nekatere nekdanje škofijce, ki so prišli kot študentje v Rim in so se mi zdeli nekaj posebnega. Moja mladostna želja je bila, da bi ucil v srednji šoli, zato sem bil vesel, ko sem imel po koncu študija mo žnost, da se mi uresnici sanjska kombinacija: biti duhovnik in biti ucitelj. Prva štiri leta, ko sem pouceval na gimnaziji in imel duhovne obnove, sem zelo užival. Težko mi je bilo, da sem moral to delo v veliki meri opustiti, ko sem po odhodu g. Jamnika postal direktor zavoda. Z veseljem opravljam to službo, saj cutim zaupanje in podporo vseh svojih sodelavcev. Prav ta skupinski duh, pristni medosebni odnosi in pripadnost skupnemu poslanstvu delajo naš zavod poseben. Trudim se, da bi imel z vsakim zaposlenim oseben odnos, da bi vsakemu dal vedeti, da je dragocen in pomemben. Prav tako pa si prizadevam za to, da bi tudi vsi otroci in mladi spoznali, da je šola njihova, da so oni glavni akterji pri oblikovanju šolskega utripa. Zavod sv. Stanislava je danes to, kar je, v veliki meri zaradi idej, pobud in dejanj naših nekdanjih ucencev in dijakov. Ponosen sem na vsakega posameznika, ki se je že v preteklosti in se še danes trudi, da bi razvijal svoje sposobnosti in prispeval nekaj k dobremu vzdušju v skupnosti. Ponosen sem na kulturo dobrih medosebnih odnosov, na zaupanje, na ustvarjalno energijo, na številne uspehe, ki jih dosegajo posamezniki, skupine in celotna zavodska skupnost. Vedno se pocutim obdarovanega, da lahko živim sredi tako ustvarjalnih in navdušenih ljudi. Želim si, da bi se tako pocutili tudi vsi naši otroci, mladi in zaposleni. Kako konkretno si želite s svojim delom dijake, ucence in otroke spodbujati k temu, da sooblikujejo boljši svet? Pomembni se mi zdita dve stvari: kriticno razmišljanje in družbena angažiranost. Pri mladih velikokrat doživljam, da zelo dobro analizirajo, kaj vse je v družbi narobe in kako bi moralo biti, premalokrat pa zberejo pogum, da bi se lotili izboljšav. Seveda sam ne morem premakniti prav veliko, zato si želim, da bi škofijci ostali povezani med seboj in se spodbujali pri sooblikovanju boljšega sveta. Upam, da bo tudi Klub alumniŠKG, ki povezuje naše nekdanje dijake, ponudil možnost za dolocene družbene iniciative, da bi skupaj ustvarjalno iskali nacine za izboljšave na mikro- in na makroravni. Želim si, da bi bili naši nekdanji dijaki kvas družbe, ki bi vnašal v ta svet dobroto, vese lje do življenja, spoštovanje vsakega cloveka in poštenost. To pa bo možno, ce bodo tako kulturo izkusili v casu svojega šolanja. Zato moramo zaposleni še vec narediti za ustvarjanje dobrega ozracja, v katerem se vsak cuti spoštovan in cenjen ter lahko dá svoj prispevek k skupnemu dobremu. Kakšna je prihodnost Zavoda sv. Stanislava? Zadnja leta smo širili dejavnosti, v prihodnje pa naj bi se bolj posvecali poglobitvi našega delovanja. Predvsem naj bi še bolj izostrili naš specificen pedagoški pristop, ki teži k celostni vzgoji in izobraževanju. Izboljšali naj bi celovito spremljanje vsakega posameznega ucenca in spodbujali razvoj njegovih talentov. Želim si, da bi bil znotraj pedagoškega procesa vsak ucenec lahko uspešen in da bi prepoznal vrednost svojega življenja. To pa zahteva predvsem temeljni premik v glavah nas, uciteljev in vzgojiteljev, da se ne bomo ustavljali samo pri zahtevanih ciljih svojega predmeta, ampak se bomo zavedali, da smo soodgovorni za to, da mlade pripravimo na življenje in da jim poleg znanja s svojega predmetnega podrocja lahko damo še druge življenjske modrosti in vešcine. Ker opažamo, da sodobni virtualni svet otroke in mlade cedalje bolj srka vase, si bomo v zavodu v prihodnje še bolj prizadevali za izkustveno pedagogiko, za pouk v naravi, za razvijanje custvene in socialne inteligence ter za timsko delo. Namesto tekmovalnosti naj bi bolj poudarjali sodelovalno vzdušje, seveda pa to ne pomeni zniževanja standardov znanja. Težiti moramo k odlicnosti in si postavljati visoke ideale, vendar ne na racun izrivanja drugih, ampak v duhu medsebojnega sodelovanja in pomoci. Eden od glavnih izzivov katoliške šole danes je tudi, kako predstaviti življenjskost kršcanskega sporocila. Ne gre zgolj za ponavljanje in ohranjanje izrocila iz preteklosti, ampak za posredovanje evangeljskega sporocila, ki osmišlja življenje in naj bi bilo vir navdiha tudi za sodobne generacije. Zato išcemo nacine, kako pristno predstaviti temeljne elemente kršcanske duhovnosti, ki bodo nagovarjali prihodnje intelektualce. Vsekakor si želimo, da bi naše ideje spodbudile tudi ostale, da bi ustanovili še kakšno podobno šolo ali pa v svoje vzgojno-izobraževalno delovanje vkljucili nekatere naše izkušnje. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Biti vzgojitelj Preprosto Tatjana Furjan je uciteljica razrednega pouka na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani. Pri poucevanju si pomaga z razlicnimi projekti, objavila je nekaj clankov v strokovnih revijah. Lepe medcloveške vezi se tkejo z medsebojnim upoštevanjem, odgovornostjo in spoštovanjem. Nudijo pisano paleto možnosti, da dosežemo uspešnost na vseh podrocjih, ki jih želimo ali hocemo oblikovati in razviti. Ljudi povezuje tisoc malih dejanj, ki življenje zaznamujejo s sreco ali nesreco. Nešteto drobnih besed, malih pozornosti ali nesramnosti, prijaznosti ali žalitev, od katerih so odvisni clovekov odnos do sebe, drugih, sveta ter njegovo razmišljanje, besedovanje in ravnanje. Obdati se z lepoto invrednotami Moja šola je preprosta. Enostavna, naravna, topla, vesela, prijazna, živa, prijetna, iskrena. Vsak dan ni nedelja ali praznik, zato je vcasih preprosto žalostna, užaljena, jezna, prestrašena, tudi nespoštljiva, nesramna, nemarna, prenagljena, sovražna, razvajena. Vcasih se vtihotapita celo zahrbtnost in zloba. V megli, mraku in temi neprijetnega in nesprejemljivega ima postavljene svetle pomirjujoce lucke. Meje, za katerimi dobrohotno prežijo posledice, ki omogocajo obcutenje varnosti in sprejetosti zaradi številnih, ceprav ne neskoncnih možnosti popravljanja slabih ali napacnih odlocitev, oprošcanja in doživljanja prijetnih obcutkov zadovoljstva s sabo in drugimi, ko storimo kar koli dostojnega. Ne, nikjer ne piše, da moramo biti vsi prijatelji. Niti se ne moremo vedno strinjati z vsemi in z vsem. Lahko pa nam je mar in negujemo spoštljiv ali vsaj upoštevajoc, ce že ne razumevajoc medsebojni pogled. Na poti iz šole sva srecali decka. Ustavil se je, pozdravil in se prijazno nasmejal. Odzdravila sem. Pokramljala sva o tem in onem ter si zaželela lep dan. »Si slišala, kako se je pogovarjal?« je bila presenecena prijateljica. Meni se je otrokov odziv na srecanje z znano starejšo osebo zdel preprosto vsakdanji, ceprav tiste dni sredi na šega mesta pravzaprav ni bil. Življenje je dobro napolniti z dobrimi stvarmi: mislimi, besedami in dejanji. Dobro se je obdati z dobrimi ljudmi in predmeti. Z lepoto in vrednotami. V zadnjem casu so me ljudje po dolgih letih neverjetno prijetno presenetili s podobnim razmišljanjem. Bilo je kot dolgo pozabljena potrpežljiva sapica, ki koncno zapihlja izza vogala v dušec, morec poletni zrak, ko je sploh ne pricakuješ vec. Ko se že skoraj prepricaš, da si najverjetneje iz nekega drugega sveta, morda celo z oddaljenega planeta ali zgolj iz neke davne preteklosti, nekako cuden in poseben, tako drugacen. 'Cudežne' besede, ki so me tiste dni prav pretresle, zlasti zato, ker niso bile le besede, Foto: Nataša Pezdir je izrekel tudi oce nekega decka: »Pa se moj decko, povejte, obnaša … tako, kot je treba? « Ta preprosti Clovek, da, clovek z veliko zacetnico, je poznal najpreprostejšo, najpomembnejšo, a tako pogosto z besedami in dejanji zanikano resnico, da se bo otrok vsega akademskega lahko naucil, ce bo le znal prisluhniti, upoštevati in primerno izražati 'prave' stvari ob 'pravem' casu in na 'pravem' mestu. Da prav nic ne pomenijo idealne sposobnosti, talenti, znanje, ce jih ne moreš, ne znaš ali noceš koristno uporabiti. Da prav nic ne pomenita vse znanje in bogastvo tega sveta, ce te ne zanimata in ubiraš poti, ki vodijo kar nekam drugam, zlasti ce komur koli na kakršen koli nacin povzrocaš škodo. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Biti vzgojitelj Foto: Peter Prebil Jasni cilji in poti Moja šola je zares preprosta. Jasni cilji, pricakovanja, zahteve, zacrtane poti, ki vodijo k uspešnosti, ker so oznacene nevarnosti, ki se jim je pametno izogniti. Jasno je izraženo povabilo k sodelovanju, izrekanju misli, idej, mnenj, tudi ce se spreminjajo, tudi ce so 'napacna', saj so pogosto le drugacna. Jasna je želja po spoznavanju in sprejemanju razlicnosti. Veckratne in stalne so možnosti dogovarjanja, oprošcanja in popravljanja napak. Celo ocenjevanje znanja je lahko vcasih krasna priložnost za posvetovanje, sodelovanje ucitelja z otroki, starši in otrok med sabo ter medsebojno pomoc. Nic ni nikoli tako slabo ali dobro, da ne bi moglo biti boljše. Nikoli nikomur nikjer ne bi smelo biti nerodno vprašati, ce cesa ne ve. Vsako priložnost je treba izkoristiti za ucenje. Kar naprej ponavljam misli in nasvete o Všec so mi preproste, jasne stvari. Všec so mi iskreni ljudje. Taki, ki jim je preprosto mar. Zase in za druge. ucenju in z veseljem spodbujam k spraševanju, iskanju odgovorov. Možnosti je res ogromno. In slabša ocena od pricakovane, ce vložiš ves možen trud, ne sme postati merilo tvoje uspešnosti, srece ali celo razlog za posmeh, poniževanje in nesprejemanje. »Veste, mojemu otroku je nerodno.« Tako nekateri starši svojemu otroku vnaprej dolocajo pasivnost in obcutenje sramu v situacijah, v katerih ni razloga za sram. Nerodno naj bo vsakemu, ki pocne kar koli slabega, ali tistemu, ki dovoli, da drugi delajo namesto njega, cetudi zmore sam, ne pa tistemu, ki po najboljših moceh opravlja svoje delo; in to je v šolskih dneh pac ucenje. Obcutenje sramu doseže svoj namen le, ce mu sledi ustrezna, morda celo dokoncna boljša sprememba. Trema, to je nekaj drugega. Te strahove se da odlicno omejiti, ce že ne cisto odpraviti. Sram, ko te nekdo celo otroštvo poskuša opravicevati z nerodnostjo, pa se vpije v zavest in podzavest, morda celo za vedno. Rada imam vse tiste pare modrih, rjavih, sivih, zelenih in crnih oci. Najraje imam ocke, ki se kar iskrijo od hotenja spoznati, izvedeti in znati. Njihova vedoželjnost je zdrav izziv za mojo sposobnost opazovanja, vživljanja in iznajdljivosti, prav tako ali še bolj pa ocke, ki se hocejo skriti za veke ali proc obrnjeno glavo. Vcasih zaradi strahu pred napako, drugic zaradi udobja nedejavnosti ali obcutka varnosti, ce se ne izpostavijo. »Ce bom gledal proc, me ne bo videla.« Tako preprosto pa življenje obicajno ni. Kaj vse se morajo še nauciti in kaj vse jim lahko ponudim, da bodo poiskali in sprostili prirojeno, morda uspavano radovednost. Pri desetih letih vendar še ne more biti ubita! Živahna, iskriva deklica je pogosto prinašala zanimive knjige, revije in razne predmete, ki jih je našla in se jih domislila ob obrav navani ucni snovi ali ob ogledu raznovrstnih oddaj, ki so se kakor koli nanašale na šolsko delo. Izmišljala si je svoje naloge in pripravljala poskuse ter vedno z veseljem sodelovala pri vseh aktivnostih. Ostali so se vcasih posmehovali. Nekateri so se cudili. Pocasi jim je postajalo všec in so še sami zaceli razmišljati, iskati, prinašati. Marsikdo je pricel omahovaje, a cedalje bolj pogumno izražati svoje, vcasih skromne, vcasih neverjetno bogate ideje in domislice. Vcasih se je kakšen nacrt izjalovil, poskus ni uspel, se kakšna rima ni ujela. Tako smo se ob izkušnjah ucili, da je šola, tako kot življenje zunaj nje, pravzaprav lahko preprosta rec, ce ne zapletaš po nepotrebnem, se dobro organiziraš, se ozreš po pomoci, ko jo potrebuješ, se zjoceš, ko tako cutiš, skratka, ko ti je mar. In da odlocaš sam, kaj boš o cemer koli mislil, rekel in storil oziroma cesa ne boš. Vsakdo lahko stori prav vse, kar res hoce, za kar si zares prizadeva. Trditev v hipu sproži številne 'ampak' in 'ce'. Seveda ne moremo carati. Zagotovo pa drži, da noben strah ni tako strašen, da se ga ne bi dalo pregnati in nadomestiti z dejavnostjo, celo pogumom. Obstaja kopica preprostih nacinov, s katerimi si lahko pomagamo. Lahko si celo izmislimo številne nove. Nekaterim otrokom pomaga zgolj ubesedeno zavedanje, da so z ucenjem naredili, kar se narediti da. Da so se potrudili. Drugim nudi uteho dihalna tehnika, tretjim pitje vode, cetrtim carobne preganjalne besede ob odprtem oknu: »Ljubi dragi strah! Lepo te prosim, ce greš mal stran, da jest lahko tole v miru spedenam. Pol pa lohk prideš nazaj, se bova skupi mal igrala in se skrivala pod pojstlo.« Prav gotovo vsem dobro dene preprost prisrcen smeh, ki zadoni po naši preprosto prijetni ucilnici. Mi vemo, da je dan brez smeha izgubljen dan, in v preprosti šoli je tudi za smeh ogromno prostora in priložnosti. A zlasti ko je prevec vsebin, zadolžitev in hitenja, žal na to preprosto pozabimo. Spoštovanje, odgovornost intrud Moja šola je preprosta. Zahteva upoštevanje, spoštovanje, odgovornost in trud. Postavljena ima cvrsta pravila in dolocene jasne posledice. Delovna urejenost, mir in tišina so ljubi in pricakovani obiskovalci. Ne Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Biti vzgojitelj dopušca posmehovanja, žalitev ali udarcev. Seveda se zgodijo tudi te reci. Takrat išcemo sprejemljive nacine, kako drugemu povedati, kaj želimo, hocemo, pricakujemo in cesa ne maramo ter ne dovolimo. Vse vedno lahko povemo preprosto, z besedami, ki ne zadajajo vec bolecine, kot je nujno potrebno, a pojasnijo mišljenje ali situacijo. In smo zopet tam, pri starem dobrem preprostem pogovoru, ki je najhitrejši, najcenejši in najpreprostejši kljuc do medsebojnega razumevanja, spoštovanja in upoštevanja, ce že ne prijateljstva, ko se ga naucimo uporabljati. Ne, nikjer ne piše, da moramo biti vsi prijatelji. Niti se ne moremo vedno strinjati z vsemi in z vsem. Lahko pa nam je mar in negujemo spoštljiv ali vsaj upoštevajoc, ce že ne razumevajoc medsebojni pogled. Nic ne stane, nikogar ne boli in ne vodi v praznino, obup ali sovraštvo. Ohranja preprosto cloveško dostojanstvo. Ko pride do spora Dva otroka sta se stepla, si izrekla kup grdih besed in si poslala morje pogledov, ki bi ubijali, ce bi živeli v risanki. Pošiljanje pogledov je še najmanjše zlo, a je pogosto razlog za obtoževanje, pritoževanje, jezo in jok. Ko poskušam situacijo razcistiti, se razsodniški poskusi koncajo z besedami: »Sajje že od vrtca tako. Že takrat …« Ubogo malo bitje nosi v svojem mladem srcu že toliko zamer, da ne cudijo udarni odzivi v neobvladljivih situacijah. Ampak usmiljenje res ni custvo, ki bi ga želela dobiti ali dati, saj ne pomaga. Z zamerami je treba opraviti in jih postaviti tja, kamor sodijo: proc, stran, v nic, od koder so prišle. Edina pot je pošten pogovor. Ker edino udeleženca vsak zase tocno vesta, kaj sta storila, rekla, morda celo, kaj sta mislila, se najlažje sama, brez pric z razlicnimi nameni, pogovorita o dogajanju, obcutkih, pricakovanjih, zahtevah. Ce ne zmoreta sama, mi povesta, da želita mojo pomoc. V vsakem primeru želim, da se naloge lotita iskreno, in pricakujem, da mi v dolocenem casu sporocita, kako je zadeva urejena in kakšen je njun skupen pozitivni sklep. Vedno znova poudarim: »Ni treba, da ostaneta ali postaneta prijatelja, zahtevam pa, da se drug do drugega vedeta dostojno, spoštljivo, cloveka vredno.« Kadar je potrebna moja pomoc, bodisi da jo želita bodisi presodim sama, da bo tako bolje, zahtevam dvoje: govori o sebi, zacni z besedo 'jaz', ne 'on' in povej njemu, ne meni, kaj že- liš, zahtevaš, cesa ne dovoliš. »Saj sem mu že Foto: Matej Hozjan rekel ...« je najpogostejši odgovor. »Kaj pa si mu rekel?« Najpogosteje ugotovimo, da je povedal kar z zmerljivko, udarcem ali cim podobnim, kar je bilo tudi sprejeto in vrnjeno na podoben nacin. Ali pa zacudenje: »Saj sem vprašal, ce lahko.« Vcasih je prav pretresljivo, ko zahtevam, da zdaj takoj nekdo nekomu rece, vcasih mu moram besede polagati na jezik: »Ne maram, da mi vzameš mojo radirko, ne da ti dovolim.« Nikoli se še ni zgodilo, da se ob teh drobnih, preprostih sporazumevalnih razlikah v oceh ne bi zasvetile iskrice upoštevanja, razumevanja, odpušcanja, skratka pripravljenosti za prevzem odgovornosti za svoje besede in dejanja ter hkrati miroljubnega nadaljevanja sobivanja, najveckrat v cisto prijateljskem vzdušju. Besedam naj sledijo dejanja Moja šola je preprosta. Všec so mi preproste, jasne stvari. Všec so mi iskreni ljudje. Taki, ki jim je preprosto mar. Zase in za druge. Všec mi je, ko se ob drobnih besedah in dejanjih zaiskrijo ocke, kot da je bilo dano neprecenljivo darilo. Všec mi je, ko mi srce zacne hitreje biti in mi zastane dih ob besedah ali dejanjih otroka, ki mi sporoca, da je sprejel, kar sem dajala, in mi vraca na svoj domiselni nacin. Zadnji teden pouka so dobili otroci zadnjo šolsko nalogo v tem šolskem letu: »Zapri oci. Predstavljaj si, da si ucitelj/uciteljica. Kaj pocneš, kako se pocutiš? Zamisli si in napiši.« V nadobudnih glavah se je zavrtel pravi pravcati ples resnicnosti in domišljije, roke so ga spremenile v imenitne zapise, ki so jih jezicki radostno prebrali. Kot kaže, smo se lepo navadili gledati s srcem in prisluhniti drug drugemu. Moja šola je preprosta. Andrej Rozman Roza je napisal pesem o zaupanju, razumevanju, poslušanju in pomenu pogovarjanja Nekaj ti moram povedati. Berem in razumem, da pogovarjanje pomeni bližino, toplino, zdravilo in prepletanje v resnicnem življenju ljudi. Besede same po sebi ne pomenijo prav nic, ce jim ne sledijo ustrezna dejanja, vcasih pa enostavno niso potrebne. Utrnila se mi je še ena pomembna misel: vsak konec je zacetek necesa novega. Zelo mi je všec, slišala in prebrala sem jo že veckrat, ne morem pa se spomniti kje, kdaj in zakaj. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Duhovna izkušnja Vaja kontemplacije Janez Poljanšek, D. J., mag. teologije, deluje v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Je voditelj duhovnih vaj in podobnih programov, ki pomagajo udeležencem vstopati v lastno srce in odkrivati njegovo bogastvo. V soboto je ucil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je skljucena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hci in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?« Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh velicastnih reci, ki jih je delal (Lk 13,10–17). Tokrat vas, drage bralke in bralci, vabim v kontemplacijo. Izraz kontemplacija morda komu zbudi pomislek, da je to nekaj previsokega, navadnim smrtnikom nedostopnega. Terezija Avilska, Janez od Križa, menihi in samotarji, ti so kontemplativci, za nas pa to ni. In vendar, pri tej kontemplaciji gre za preprosto molitev z uporabo naše sposobnosti domišljije in je primerna za vse. Tak nacin molitve je predlagal sv. Ignacij Lojolski v svoji knjižici duhovnih vaj. Kako poteka vaja kontemplacije? Priprava Najprej se na vajo pripravim. Dolocim si cas molitve, obicajno si za kontemplacijo vzamemo eno uro. Prav je, da se potem v molitvi držim tega casa, ne glede na svoje pocutje oz. doživljanje molitve. Molitev ima svoje vzpone in padce, okušanje in sušo, zato nam zelo koristi, ce se držimo dolocenega casa. Potem si izberem kraj molitve, kjer bom cim bolj varen pred zunanjim hrupom in stvarmi, ki raztresajo. Nato odprem evangeljski odlomek, ob katerem bom molil. Za to vajo predlagam odlomek o skljuceni ženi, ki jo je Jezus ozdravil. Nekajkrat pozorno preberem besedilo, da mi postane bolj domace. Ob tem si oblikujem prošnjo, s katero bom stopil v molitev in ki odgovarja na vprašanje, kaj želim v tej vaji. Gre za »notranje cutenje in okušanje stvari«, kakor pravi sv. Ignacij, saj to nasiti cloveka, ne obilica znanja. Ob pricujocem odlomku lahko prosim za to, da bi zacutil veselje, ki se je naselilo v ženi po ozdravitvi. Ali za dar globljega spoznanja Jezusa, ki je ženo ozdravil, za milost, da bi ob tem Jezusa bolj vzljubil in se mu izrocil. Ali pa prosim za to, da bi spoznal, kje sem jaz skljucen, zvezan, nesvoboden, potreben osvoboditve. Koncno lahko prosim za to, da bi se z množico veselil »vseh velicastnih reci, ki jih je Jezus delal«, kakor beremo na koncu odlomka. To je priprava. Naredim jo nekaj casa pred molitvijo, lahko tudi zvecer pred spanjem, ce bom molil zjutraj. Tudi jaz sem navzoc V pripravi in med molitvijo je zelo pomembno sledece. V prizoru, ki ga kontempliram, moram biti navzoc tudi jaz. Jezus me je povabil k hoji za seboj, torej želi, da sem tudi jaz osebno deležen dogodka. Jezus je ozdravil skljuceno ženo »zame«, torej je v tem odlomku nekaj odrešenjskega tudi zame – zame v mojih sedanjih življenjskih razmerah. Ce jaz ne bi bil navzoc, bi šlo le za spominjanje in gledanje necesa, kar se je zgodilo pred dva tisoc leti nekje v Palestini. Toda Jezus želi, da sem v prizoru tudi jaz, povabil me je in se veseli moje prisotnosti. Medtem ko se v odlomku posveca drugim ljudem, se ves cas zaveda in veseli tudi moje navzocnosti. To dejstvo je v kontemplaciji izrednega pomena. Kontemplacija Vaja kontemplacije ima naslednje korake: Vstop v molitev. Približam se kraju, kjer bom molil, v zavesti, da stopam na svet kraj, v navzocnost Navzocega. Lahko naredim kakšno kretnjo spoštovanja in ponižnosti (priklon, poklek), z mislijo, da me Gospod ljubece gleda in sprejema. Potem zavzamem tisto telesno držo, ki mi bo bolj pomagala v molitvi. Kratko se umirim in prosim Svetega Duha, naj me vodi skozi molitev. Ker v kontemplaciji uporabljam domišljijo, pomaga, ce jo opravim z zaprtimi ocmi. Predstavitev kraja. Z ocmi domišljije si kratko predstavim kraj, kjer se odvija evangeljski prizor. Tokrat si predstavljam shodnico, v kateri je Jezus ozdravil skljuceno ženo. Ta predstavitev mi pomaga, da se zberem, hkrati pa tudi zameji mojo domišljijo, da ne bo tavala in se izgubljala. Prošnja za milost. Zdaj izrazim prošnjo, ki sem jo izoblikoval v pripravi na kontemplacijo. Ta prošnja je izrednega pomena, saj me bo vodila skozi vajo molitve. Ce se bom v molitvi izgubil (raztresenost, zaspanost, skušnjave ...), se lahko vrnem k prošnji in nadaljujem. Brez prošnje niti ne vem, kam grem. Prošnja bo pomembna tudi na kon- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Duhovna izkušnja Foto: Matej Hozjan cu, ko bom opazoval sadove molitve. Kako je Gospod odgovoril na prošnjo, ki sem jo izrazil v zacetku kontemplacije? Po prošnji se zacne osrednji del kontemplacije, v katerem uporabim svoj notranji vid in sluh. Gledam (zrem) osebe, ki nastopajo v prizoru. Kakšne so, kako so oblecene … Pomembno je, da se ne izgubim v podrobnostih in da se ne trudim natancno videti Jezusovega obraza in obrazov drugih. Bolj sem pozoren na to, da zacutim njihovo navzocnost, njihovo stanje in okolišcine, njihovo zgodbo … Ko gledam osebe, sem pozoren, kaj se ob tem dogaja v meni, kakšni vzgibi se prebujajo. Poslušam, kaj osebe govorijo. Pozoren sem na njihove besede in skušam zaznati ton, s katerim govorijo. Tu je treba zares potrpežljivo in vztrajno nastavljati uho naše duše, da bi se me besede dotaknile in mi razodele bistveno. Paziti moram na svoje filtre, skozi katere pogosto poslušam in zaradi katerih ne slišim dobro. Ti filtri so povezani z mojimi preteklimi izkušnjami, moraliziranjem, predsodki, (pre)hitrimi zakljucki in podobnim. Znova sem pozoren, kaj besede prebudijo v meni. Opazujem, kaj osebe delajo. V tem odlomku gledam, kako je Jezus na skljuceno ženo položil roke in kako se je ona takoj vzravnala in slavila Boga. Dolgo casa vztrajam ob tej gesti in pustim, da me nagovarja. Kako to odzvanja v meni, kaj mi pove o mojem življenju? Tudi jaz sem navzoc. Med vso kontemplacijo sem pozoren na to, da sem tudi sam navzoc v prizoru. Ko tako gledam, poslušam, opazujem, lahko spontano tudi sam pristopim in kaj recem Jezusu ali drugim osebam v odlomku, se zahvalim ali kaj prosim. Lahko tudi sam naredim kakšno gesto ali pa zacutim, kaj mi Jezus rece, naj storim … Gre za to, da se srecam z Jezusom, z njegovo cloveškostjo, z njim, ki mi z vsem svojim bitjem razodeva Oceta. Pogovor. Vajo koncam s pogovorom, z Jezusom in/ali s kako drugo osebo iz odlomka. Gre za to, da se poslovim, kakor se navadno poslavljajo prijatelji. Refleksija Ko sem vajo koncal, je zelo pomembno, da 'oberem njene sadove'. Molitve ne smem ocenjevati, dobro pa je skrbno pogledati, kaj se je med njo zgodilo. Posebej sem pozoren na vzgibe, ki so se prebudili med molitvijo: tolažbo, veselje, mir, potrtost, strah, odpor … Ti vzgibi so Božja govorica meni, so vsebina »notranjega cutenja in okušanja «, za katerega sem prosil na zacetku molitve. Dobro je, da si svojo molitveno izkušnjo na kratko zapišem. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Etika v šoli Etika skrbi in eticna vzgoja Skupaj se ucimo, da skupaj živimo Mateja Centa, dr., je raziskovalka in asistentka na Teološki fakulteti v Ljubljani. Sodeluje na mednarodnih projektih Ethika in Little ter kot sotrenerka v programu izpopolnjevanja za geštalt pedagogiko. Svenja Pokorny je diplomirala iz komunikologije. S skupino italijanskih raziskovalcev je ustanovila organizacijo STEPS, katere cilj je spodbujanje formalnega in neformalnega ucenja. V zadnjih petih letih je aktivna predvsem na podrocju evropskih projektov, v okviru katerih s partnerji razvijajo razlicna orodja in gradivo za pomoc vzgojiteljem in uciteljem pri spodbujanju kriticnega in ustvarjalnega mišljenja ter eticne zavesti mladih. Skrb je osnovna razsežnost (cloveškega) življenja. Prvic jo doživimo v odnosu s starši ali skrbniki. Ta odnos predstavlja neke vrste osnovo za razumevanje vseh naših nadaljnjih izkušenj v odnosih. Etike skrbi ne povezujemo le z dolocenimi poklici ali podrocji, kot na primer z uciteljem ali vzgojiteljem v našem primeru, ampak jo razumemo kot kljucno podlago za ustvarjanje dobrih in skrbecih odnosov na katerem koli podrocju. Etika skrbi v okviru predšolske in šolske vzgoje Filozofinja in pedagoginja Nel Noddings je razvila enega izmed prvih celovitejših prikazov teorije skrbi. Je ena izmed osrednjih osebnosti v sodobnih razpravah o etiki. V okviru svoje teorije razlikuje med naravno in eticno skrbjo. Naravna skrb je povezana z vzgibom želje. Na primer: ce vidimo prijatelja, ki je v težavah, mu bomo naravno želeli pomagati. Eticna skrb pa je povezana z vzgibom, da nekaj 'moramo' narediti, ker je to moralno primerno. Naravna skrb od nas ne zahteva posebnega eticnega truda, vendar pa nas vodi k temu, da se naucimo eticne skrbi. Nel Noddings trdi, da vsak skrben odnos sestavljata najmanj dva posameznika: eden, ki skrbi za drugega, in drugi, ki mu je ta skrb namenjena, pri cemer pa mora biti ta odnos skrbi vzajemen. Sposobnost za skrb se pri ljudeh pogosto zgolj predpostavlja, redkeje pa se neguje ali celo poucuje. Vprašanje, ki se vam lahko zastavi, je, kaj tvori in oblikuje dobro skrb. Raziskovalka podrocja vzgoje Luigina Mortari z univerze v Veroni trdi, da je za prepricljivo pedagoško teorijo skrbi, ki bo koristna za vzgojitelje, potrebna ne le opredelitev kljucnih vedenjskih pokazateljev skrbi, ampak je treba razumeti predvsem nacine vedenja – ali drže v odnosih – ki nas lahko usposobijo za skrb (2015). V naslednjih korakih se bomo sprehodili skozi te drže v odnosih, da bi lažje razumeli, kako se nanašajo na razlicne vzgojno-izobra ževalne položaje. Te drže so: dostopnost, pozornost/ cujecnost, nevsiljivost, gojenje pozitivnih in zdravih obcutkov, empatija, varnost, potrpežljivost, razmišljanje. Ta sprehod bomo opravili s kratkim opisom drže in nato preko vaj, ki jih lahko uporabite tako vi sami kot v ucilnici s svojimi ucenci. Te vaje lahko izvedete na dva nacina. Prvi nacin je, da vsako vajo, ki je namenjena eni drži, izvajate en dan, drugi nacin pa je, da posamezno vajo, ki je namenjena doloceni drži, izvajate ves teden, naslednji teden pa nadaljujete z drugo itn. Priporocljivo je, da se po vsaki izvedeni dejavnosti z ucenci tudi pogovorite in zapišete ugotovitve v poseben 'dnevnik', da boste lažje spremljali prehojeno pot. Dostopnost Prva odnosnostna drža je dostopnost. Biti dostopna oseba pomeni, da znate svojim ucencem pokazati, da je vaša ucilnica prostor, kjer ste vi sprejemajoca in dostopna oseba za vsakega izmed njih. Del uciteljeve vloge je, da mora biti dostopen in hkrati vzdrževati zdravo mejo med tem, da je na eni strani svojstvena odrasla oseba, hkrati Biti dostopna oseba pomeni, da znate svojim ucencem pokazati, da je vaša ucilnica prostor, kjer ste vi sprejemajoca in dostopna oseba za vsakega izmed njih. pa tudi skrbnik otrokom, katerih dobrobit mu je zelo pomembna. Da pa bi bili v tej drži dobri in vedno boljši, je potrebno redno izvajanje in ozavešcanje. Pozornost Druga osebnostna drža, ki je del opredelitve skrbi, je pozornost oziroma cujecnost. To držo najlažje razložimo s pomocjo vprašanja, kako ucencu pokažemo ali damo njegovo vrednost. Biti pozorna oziroma cujeca oseba pomeni, da damo ucencu vedeti, da ga vidimo (»Vidim te.«), in da ucencu damo vedeti, da ga slišimo (»Slišim te.«). S poslušanjem drugi osebi pokažemo, da jo (eticno) sprejemamo. Skrb nastopi takrat, ko drug drugemu posvecamo pozornost in ko smo pripravljeni poslušati ter smo s tem cujeci. To, kako dobro znamo poslušati, mocno vpliva na kakovost odnosov z ucenci in tudi njihovimi starši. Nevsiljivost Tretja drža v odnosih je nevsiljivost. Biti nevsiljiva oseba pomeni, da znamo osebi obzirno in nevsiljivo pomagati, tako da sama pride do rešitve. Etika skrbi ne spodbuja odvisnosti med ljudmi, temvec govori o ohranjanju odnosa medsebojne soodvisnosti in medsebojnega prizadevanja ter koristi. To, da ste kot ucitelj resnicno pripravljeni zagotavljati vso potrebno pomoc, lahko po eni strani dobro vpliva na celoten razred, po drugi strani pa je lahko ta pomoc odvec, saj lahko s tem ucencem odvzamete možnost, Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Etika v šoli Foto: Alenka Veber da probleme razrešijo sami. Luigina Mortari (2016) trdi, da ce prevzemamo mesto ali vlogo drugega, ga s tem izlocimo z njegovega mesta in mu tako odvzamemo odgovornost, zato postane odvisen od nas. Verjetno vam niso tuji trenutki, ko pri otroku ni vide- ti fizicne ovire, ampak se bori s custveno. Obicajno je v takšnih trenutkih najboljša metoda, da mu pomagamo zavezati en cevelj, drugega pa poizkusi zavezati sam, mi pa le opazujemo – ce se izrazimo metaforicno. Ucenci lahko v šoli doživljajo razlicne stopnje neuspeha in frustracij. Nekateri si zato radi izmišljajo razlicne tehnike, da se izognejo nadaljnjemu stresu in neugodju. Gojenje pozitivnih in zdravih obcutkov Cetrta odnosnostna drža je gojenje pozitivnih in zdravih obcutkov. Drža je povezana z obcutji podpore, sprejemanja, zaupanja, pozornosti, samozavesti in spoštovanja. Kot smo že omenili in se s tem globlje spoznavali v prejšnjem prispevku, je v izobraževanju pomembno, da upoštevamo tudi obcutke in custva. Pri vzgoji gresta srce in razum z roko v roki. Skrbeca oseba se namrec sooca tako s prijetnimi custvi, kot sta na primer veselje in ljubezen, kot tudi z manj prijetnimi custvi, kot so na primer sovraštvo, strah, žalost, nestrpnost, nezadovoljstvo in tudi obup. Kot odrasli se takim custvom ne smemo izogibati, ampak se moramo o njih pouciti, jih izkusiti in se jih nauciti obvladovati, še posebej pri delu z otroki. Empatija Peta drža v odnosih je empatija. Zavedati se moramo, da pravzaprav nikoli ne moremo biti z gotovostjo prepricani, kaj cuti druga oseba. Lahko pa se poizkusimo 'postaviti v cevlje drugega'. Dejstvo je, da ce bodo otroci glede sebe izkusili empatijo, jo bodo tudi sami lažje pokazali. Zato je pomembno, da kot ucitelj najprej razumete, kaj pravzaprav je empatija, in to tudi prenesete v prakso. Nel Nod- dings (1984) glede empatije pravi, da kadar smo v empaticnem odnosu, to ne pomeni, da je naša odprtost v simbioticnem zlitju ali da izgubimo meje med nami in drugo osebo, ampak gre za vzajemno poslušanje, ki varuje drugega v njegovi neponovljivi edinstvenosti. Varnost Šesta odnosnostna drža je varnost. Oseba, za katero nekdo skrbi, mora tej osebi, ki skrbi zanjo, zaupati in verjeti, da je zanesljiva (Mortari, 2016). Ustvarjanje ucnega okolja, ki je prosto kakršnih koli oblik izkljucevanja in negativnega govora, je zato nujno potrebno. Ucencem je treba zagotoviti, da imajo vsi enako oz. pravo mesto v ucilnici. Za tiste, ki morda nikoli prej niso izkusili takšne vrste sprejemanja, bo to kljucna izkušnja. Kako ustvariti primerno ucno okolje, bomo predstavili v naslednjem prispevku. Pri zaupanju pogosto sodeluje tudi mocno custvo ljubezni, zato je za ucitelja še toliko bolj pomembno, da se tega zaveda in razume, zakaj lahko pride do burnih odzivov, ko je ta prostor ali odnos ranjen. Potrpežljivost in spoštovanje Predzadnja odnosnostna drža, ki prispeva k vzdrževanju skrbi v ucnem okolju, je potrpežljivost. Vprašanje, ki si ga lahko pogosto zastavljate, je, kako dopustiti cas. Posvetiti nekomu cas pomeni podariti mu cas, saj je to vse, kar sploh imamo v življenju (Mortari, 2015). Vidimo, da je v potrpežljivosti skrita še ena drža oz. sposobnost, in to je spoštovanje drugega. Spoštovanje drugih, tako da lahko oblikujejo in živijo svoj nacin življenja, zahteva od osebe, ki skrbi, da zna pocakati, da je potrpežljiva, kar pomeni, da drugemu pusti dovolj casa, da ta dela, kakor želi in zmore sam, v svojem ritmu in pod svojimi pogoji. Nasprotje cakanja pa je pricakovanje. S pricakovanjem lahko prisilimo drugega, da gre v doloceno smer in z ritmom, ki mu morda ni blizu. S cakanjem ucencu ne odrekate ucnega trenutka, marvec mu dajete prostor za njegova spoznanja in odlocitve. Razmislek Zadnja in morda najpomembnejša drža v odnosih je razmislek. Biti razmišljujoca oseba pomeni, da se v vsakem trenutku zavedamo svojih misli in besed oziroma da gojimo našo notranjo budnost. Nekateri to držo imenujejo cujecnost. Sokrat je izpostavil, da je cilj našega ucenja to, da »spoznavamo sami sebe«, kajti le s poznavanjem tega, kdo smo, lahko razumemo, kaj moramo sami pri sebi izboljšati ipd. (Platon, Alkibiad Prvi, 128e): »Ce se ne poznamo, tudi nikoli ne bomo znali skrbeti zase in tudi ne za druge.« Da bi skrbeli za druge, moramo biti sposobni skrbeti zase. Primer prakticne dejavnosti(8 dni ali 8 tednov) Vsaka naloga oziroma vaja je namenjena eni drži. Dejavnost lahko izvajate na dva nacina: vsak dan eno nalogo (držo) ali pa posamezne vaje, ki so namenjene doloceni drži, izvajate ves teden, naslednji teden pa nadaljujete z drugo itn. Priporocljivo je, da se po vsaki izvedeni dejavnosti z ucenci tudi pogovorite in zapišete ugotovitve v poseben 'dnevnik', da boste lažje spremljali prehojeno pot. 1. naloga: Nalogo lahko izvedete, preden greste v ucilnico ali pa že doma pri zajtrku. V mislih si odgovorite na naslednja tri vprašanja: Ali sem dostopna oseba? Kako pokažem svojim ucencem, da sem dostopna in sprejemajoca oseba? Ali sem vedno dosegljiva, dostopna in sprejemajoca oseba za ucence, kadar potrebujejo mojo pomoc? 2. naloga: Resnica je, da vecina od nas v poslušanju ni tako dobra, kot bi morala biti. V nadaljevanju pozorno preberite zgodbo uciteljice. Ucila sem prvi razred. V šolo sem vedno prišla dovolj zgodaj, da sem lahko v razredu pricakala otroke, ki so prihajali s šolskim avtobusom. Med cakanjem sem si vedno našla kakšno delo. Tisto jutro sem bila zaposlena s pisanjem porocila. Otroci so prišli v razred in me veselo pozdravili. Alessandro, ki je bil najmanjši v skupini, se mi je približal in rekel: »Pozdravljena, uciteljica, nekaj pomembnega vam moram povedati!« »V redu, povej mi, poslušam,« sem odgovorila. Alessandro mi je zacel pripovedovati svojo zgodbo, medtem pa sem nadaljevala s pisanjem porocila. »Uciteljica, poslušajte me!« »Ja ja, saj te poslušam, Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Etika v šoli Foto: EA povej naprej.« In v istem trenutku, ko sem to rekla, sem že nadaljevala s pisanjem svojega porocila. Alessandro se je sicer vrnil k svoji zgodbi, toda po nekaj trenutkih jo je prekinil in na svojem obrazu sem zacutila njegove roke. Obrnil me je v svojo smer in rekel: »Ce me ne gledate, to pomeni, da me v resnici ne poslušate. Ampak stvari, ki vam jih moram povedati, so pomembne.« Imel je prav. »Seveda, zdaj te poslušam.« Zaprla sem zvezek ter odložila pisalo iz rok. Ko sem Alessandra zacela pozorno poslušati, je zopet zacel pripovedovati svojo zgodbo. (Mortari, 2015) Ko ste prebrali zgodbo, se poizkusite spomniti, ali ste že imeli podobne izkušnje s svojimi ucenci. Naloga je sledeca. Odgovore na spodnja vprašanja zapišite in spremljajte, ali se cez dan (ali teden) vaši odgovori spreminjajo. Kljucno pri odgovarjanju na ta vprašanja je, da si vzamete nekaj casa, da premislite o odgovoru in ga nato hitro zapišite, ne da bi pri tem razmišljali, kaj pišete. Vprašajte se: Kako lahko kažem svojo pozornost drugim? Ali moji ucenci znajo prepoznati mojo pozornost in mojo skrb zanje? Kako vem, da ucenci to prepoznajo? Kaj ovira mojo pozornost do drugih? 3. naloga: Bodite pozorni na svoje miselne in telesne odzive v situaciji, ko ucenec potrebuje vašo pomoc. Pri tem skušajte imeti v mislih vprašanje: Kako naj pomagam ucencu priti do odgovora, ne da bi mu pri tem prevec pomagal? Zapišite svoje metode in o njih kasneje razmislite ter zapišite, kako bi lahko drugace ravnali v tej situaciji. 4. naloga: Bodite pozorni na svoja manj prijetna obcutja ob ucencih ali dolocenih neprijetnih situacijah ter jih zapišite in razmislite, kaj cutite v tisti situaciji in katera misel napaja to obcutje oz. je v njegovem ozadju. Temu obcutju poizkusite dati tudi barvo, obliko in vonj. Opazujte, kako se spreminja vaš odnos do tega obcutja, medtem ko razmišljate o njem. »Ce me ne gledate, to pomeni, da me v resnici ne poslušate. Ampak stvari, ki vam jih moram povedati, so pomembne.« Imel je prav. 5. naloga: Na spletu poišcite videoposnetek, dokumentarec ali clanek na temo empatije ter zapišite svojo opredelitev empatije. Nato na temo empatije poišcite ali si izmislite eno dejavnost, ki jo boste izvedli pri naslednji uri z vašimi ucenci. Dejavnost je poljubno dolga. 6. naloga: Najdite pristop, s katerim boste svojim ucencem pokazali, da je vaša skrb zanje pristna. Pomagate si lahko na sledec nacin. Ucencem dajte navodilo, naj zaprejo oci in si zamislijo osebo, ki ji zaupajo. V mislih naj si dobro ogledajo, kakšna je ta oseba in kakšne so njene lastno- Projekt Learn together to live together – Skupaj se ucimo, da skupaj živimo (LITTLE*) je mednarodni projekt, v katerem sodelujemo: irsko združenje šol Educate Together, Teološka fakulteta Ljubljana, društvo Mala filozofija s Hrvaške in inštitut STEPS iz Italije. Glavni cilj projekta Little je okrepiti sposobnosti in vešcine uciteljev za naslavljanje tem s podrocja etike in vrednot v okviru predšolske in šolske vzgoje. Pri tem sledimo usmeritvam EU, ki spodbuja aktivno državljanstvo in gojenje skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije, h krepitvi družbene kohezije in k nudenju pomoci mladim, da postanejo odgovorni, odprti in aktivni clani naše raznolike in vkljucujoce družbe. Vec o projektu in morebitnem sodelovanju najdete na spletni strani http://ethicaleducation.eu/. * Projekt je sofinanciran s strani Evropske komisije in irske nacionalne agencije za program Erasmus+. Vsebina prispevka je izkljucna odgovornost avtoric ter v nobenem primeru ne predstavlja stališc ali odgovornosti Evropske komisije. sti. Nato naj odprejo oci, vzamejo list papirja in anonimno napišejo tri lastnosti te osebe, ki so si jo predstavljali. Nato naj napišejo še eno lastnost, po kateri bi prepoznali, da osebi ne smejo zaupati. Nato liste poberite, se posedite v krog in nakljucno izvlecite en list. Preberite lastnosti in o njih razpravljajte z ucenci. Npr.: Ali je še kdo napisal podobne lastnosti? Zakaj se zdijo te lastnosti tako pomembne? Ali bi lahko našli samo eno lastnost, ki je zagotovilo, da je oseba pristna in ji lahko zaupate? 7. naloga: Potrpežljivost trenirajte na sledece nacine: s kolegi in ucenci v šoli, doma ali s prijatelji poskušajte ostati malce dlje kot obicajno. Potrenirajte tudi potrpežljivost do sebe, tako da nastavite odštevalnik na uri na pet minut in ta cas sedite pri miru z odprtimi ocmi. Ce ste še za dodaten izziv, povabite osebo, ki vam 'gre malce v nos', na pijaco in ji prepustite, da vodi pogovor. 8. naloga: Vaša naloga je, da v naslednjih nekaj dneh poizkušate opazovati in spremljati svoj um – kdaj in kako zacne oblikovati sodbe oziroma misli o necem. Na primer: ko opazujete svoje ucence, ki zjutraj prihajajo v ucilnico, opazite ucenko, ki kaže utrujenost. Vaša prva misel je morda, da je znova pozno prišla domov. Na tej tocki se ustavite ter samo opazujte, spremljajte svojo misel, ne poglabljajte se, le opazujte, kaj pocne vaš um, in nato sodbo opustite. Namen te vaje je, da opazujete, kakšne misli se vam porajajo na podlagi tega, kar opazite na površini. Dragi ucitelji in vzgojitelji, hvala za vaš trud, ki ga vložite v svoje delo, in hvala, ker poskrbite tudi zase. V tem prispevku v okviru projekta Little smo vam le na kratko predstavili najpomembnejše vsebine s podrocja etike skrbi v vzgoji. To bo sicer ena izmed tem spletnega tecaja, ki ga razvijamo ter h kateremu vas bomo povabili, ko bo v celoti pripravljen. Literatura • Mortari, Luigina (2015): Filosofia della cura. Milano: Raffaello Cortina Editore. • Mortari, Luigina (2016): For a pedagogy of care. Journal papers, Philosophy Study, 6(8), str. 455–463. • Noddinggs, Nel (1984): Caring: A Feminine Approach to Ethics and Moral Education. Berkley, CA: University of California Press. • Platon (2006): Alkibiad Prvi. V: Zbrana dela (prev. Gorazd Kocijancic). Celje: Celjska Mohorjeva družba. • Scheepers, Stefan (2015): The Importance of Trust in Coaching, research paper. ICA. Pridobljeno 2. 3. 2017 s: https://coachcampus. com/coach-portfolios/research-papers/stefan- scheepers-the-importance-of-trust-in-coaching/. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Razredništvo in vzgojni nacrt Samopoškodbe – pomoc mladostnikom Lidija Balažic, univ. dipl. soc. ped., je zaposlena v Vzgojnem domu Veržej. Je tudi izvajalka DSP v OŠ Miška Kranjca Velika Polana, ima certifi kat šolskega mediatorja, sodeluje na mednarodnih simpozijih, predava staršem, z mladostniki sodeluje na likovnih razstavah. V prejšnji številki revije Vzgoja sem opredelila samopoškodbeno vedenje, predstavila sem najpogostejše oblike samopoškodbenega vedenja, opisala znacilnosti mladostnikov, ki tako rešujejo svojo notranjo stisko, poskušala sem poiskati vzroke. V tem clanku pa bom predstavila, kako si mladostnik lahko pomaga sam, kam se lahko obrnemo po nasvet in kam po pomoc strokovnjakov. Pomoc mladostniku Samopoškodbeno vedenje je obicajno zapleten proces, ki ga mladostnik ne more razrešiti sam, ampak potrebuje ustrezno strokovno pomoc. Samopoškodovanje pri posamezniku ni kljucni problem, ceprav se pogosto tako izrazi. Je predvsem simptom in simbol globljega trpljenja. Ce spregledamo logiko posameznikovega ravnanja, spregledamo cloveka in zamudimo priložnost, da bi se povezali z njim in razumeli njegove bolecine. Kako se naj ne bi odzvali? Pogoste reakcije ob razkritju samopoškodbenega vedenja so zgražanje, zasmehovanje, poniževanje, zmanjševanje ali zanikanje problema. Vcasih skušamo odrasli – ker smo v šoku – mladostniku takšno vedenje nemudoma prepreciti s prepovedjo. A težave se s tem ne rešijo, nasprotno, mladostniku tako sporocamo, naj ne cuti oziroma da je tisto, kar cuti, nesprejemljivo, nevzdržno, nepomembno, sramotno … Tovrstni negativni odzivi na mladostnikovo samopoškodovanje zavirajo proces pomoci in predstavljajo mocne zadržke v smeri iskanja dobrih rešitev. Predstavljajo pomembno oviro, ki mladostniku preprecuje, da bi ravnanje opustil, oziroma ga lahko le še spodbudijo, da se znova samopoškoduje. Soocanje s težavami Najpomembneje je, da mladostniku prisluhnemo, da je slišan, da se pocuti varnega in sprejetega – kljub poškodbam. Da ne ostane sam v svoji stiski, nemoci in zmedi. Foto: Nataša Pezdir Potem ga osvešcamo o obstojecih oblikah pomoci (telefonsko svetovanje, krizni telefoni, skupine za samopomoc, krizni centri), ki jih lahko uporabijo posamezniki, ko se znajdejo v stiski; mladostniku pomagamo, da pride v neposreden stik z viri pomoci, ki so v sistemu na voljo; išcemo njegova mocna podrocja, spretnosti, lastnosti, kjer bi se lahko pozitivno uveljavil; staršem svetujemo po telefonu, jih vabimo na predavanja in delavnice o omenjeni temi; mladostnike seznanjamo o strategijah, s katerimi bi si lahko pomagali sami, ko bi cutili 'potrebo', da se spet poškodujejo. Cilj pomoci mladostniku ni samo v tem, da preneha s samopoškodbenim vedenjem, ampak da se sooci sam s sabo, s svojimi custvi, stiskami, da dobi nadzor nad svojim custvenim doživljanjem; da bo znal svoja custva primerno izraziti in z njimi ustrezno ravnati. Tukaj ni 'carobne palcke' ali 'instant ukrepov'. Vsak posameznik mora na podlagi lastnih izkušenj ugotoviti, kako je preložil rezanje, kaj mu je pomagalo v danem trenutku, kaj je naredil drugace … Knuf in Tillyjeva (2008: 89–90) uporabljata termin 'Notfallkoffer', kar bi lahko prevedli kot 'kovcek vešcin za samopomoc v kriznih situacijah'. Gre za ideje in predmete, zbrane na dolocenem mestu, ki so lahko v akutnih kriznih situacijah v pomoc. Po njunem mnenju je strategije za samopomoc v kriznih situacijah mogoce razvrstiti v šest kategorij: • Stvari, ki jih je mogoce prijeti: V kriznih situacijah je glava pogosto 'izklopljena'. V trenutku, ko smo v custvenem kaosu, je koristno, ce imamo ob sebi mehko blazino, mehak pulover, igraco iz pliša, Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Razredništvo in vzgojni nacrt kamencek, obesek, verižico, h kateri se stisnemo, objamemo in se pocutimo varne. • Stvari za pomiritev in odvracanje pozornosti: Sem spadajo dejavnosti, ki zaposlijo razum in vsebujejo aktivnosti, kot so pisanje dnevnika, pletenje, igra s kartami, pomagajo lahko slike prijateljev, s pomocjo katerih se lahko mladostnik vsaj malo zoperstavi obcutku, da je sam na svetu. Odvracanju pozornosti lahko služita tudi najljubši film ali knjiga. Lahko pomagajo kognitivne naloge, ki zahtevajo visoko koncentracijo in ne pušcajo nikakršnega prostora, da bi mladostnik razmišljal o drugih stvareh (deljenje in množenje števil, vaje za koncentracijo). • Stvari, s pomocjo katerih se posameznik lahko obcuti: Za številne posameznike je pomembno, da ponovno dosežejo obcutenje lastnega telesa in s tem hkrati preprecijo samopoškodbo. Preko mocnih dražljajev vonja, okusa, sluha, dotika vnovic zacutijo, da so 'tukaj in živi'. Npr.: ugrizneš v hren, pekoc feferon, v usta daš kocko ledu, na zapestju imaš elastiko, jo napneš in spustiš, greš pod hladen tuš, s flomastrom rišeš po koži, privošciš si kopel, nalepiš zacasen tatu, žveciš usnje. • Obveze oziroma dolžnosti do samega se- be: Dolžnost do samega sebe je lahko pismo, ki si ga je posameznik nekoc, ko mu je šlo dobro, napisal sam. V takšnem pismu so lahko zbrani življenjski cilji, ki jih je že dosegel, ali želje, ki jih posameznik še želi uresniciti. Pismu lahko priloži svojo fotografijo iz casov oziroma situacij, ko mu je šlo dobro, ali fotografijo osebe, ki je zanj zelo pomembna. • Tuja pomoc: Dobro je imeti seznam telefonskih številk pomembnih svetovalnic ali prijateljev, na katere se lahko obrnemo v 'kriticni situaciji'. Mladostnik bo namrec v custveno obremenilni situaciji težko iskal številke za pomoc v imenikih. • V skrajnem primeru: Mnogi posamezniki imajo za skrajen primer tudi dolocena zdravila. Zdravila mladostnikom predpisuje izkljucno pedopsihiater. Slednje jim omejeno dozirajo vzgojitelji oz. starši, ko so doma. Tablete morajo biti shranjene tako, da se prepreci predoziranje. Foto: Benedikt Lavrih Kaj lahko naredi vzgojitelj inkaj starši Ker je naš dom del šolskega sistema, v njem veljajo enaki vzgojno-izobraževalni cilji kot v celotnem šolskem sistemu, s poudarkom na socialnopedagoškem delu. Zaradi custvenih in vedenjskih težav v razvoju so nujni socialnovarstveni, kompenzacijski in korektivni cilji. Mladostniki so k nam napoteni zaradi najrazlicnejših razlogov (neopraviceno izostajanje od pouka, potepanje, beganje, neprilagojeno vedenje, custvene težave, konflikti s starši, z ucitelji, vrstniki zaradi ucnih, psihosomatskih težav, kraj, kaznivih dejanj, prvih ali tudi 'drugih' izkušenj s prepovedanimi psihoaktivnimi snovmi, avtoagresivnega vedenja, spolnih zlorab …). Izrednega pomena je tesno in intenzivno delo s starši. Pomembno je, da ohranjamo custveno vez s starši in domace okolje postopno pripravljamo na vrnitev otroka ali mladostnika. Delo s starši poteka na razlicne nacine (telefonski pogovori, sestanki, predavanja za starše, delavnice, obiski na domu, celodnevni obiski ali vikendi staršev v zavodu). Starše osvešcamo o pomenu dosledne vzgoje, o postavljanju meja in vztrajanju pri njih, o tem, kako prisluhniti mladostniku, kako ga usmerjati, voditi. Kako ucinkovito je naše skupno delo, je odvisno od angažiranosti, pripravljenosti za spremembe vseh treh udeležencev vzgojnega delovanja: mladostnika, staršev in vzgojitelja. Vzgojitelj ima v zavodu vec vlog. Izkazuje se v vlogi uslužbenca, strokovnjaka in kot osebnost. Pri izbiri svojih metod, nacinov dela je lahko zelo ustvarjalen in domiseln. Sledi vzgojnim smernicam in individualiziranemu nacrtu, ki ga pripravimo za vsakega otroka posebej. Zelo pomembno je, da z mladostnikom in starši vzpostavimo zaupen odnos, da nas sprejmejo in doživljajo kot podporo, kot cloveka, ki jim želi pomagati. Ta odnos je pogosto težko vzpostaviti, saj mladostniki zavod doživljajo kot kazen, starši pa se pocutijo ponižane in nesposobne skrbeti za lastne otroke. Tukaj pride zelo do izraza vzgojitelj s svojim psihološkim in socialnim znanjem ter veliko mero tenkocutnosti do socloveka. Pri delu z mladostnikom je treba cim bolj dosledno uporabljati dogovorni vzgojni stil, demokraticne odnose in delovni odnos. Koncept delovnega odnosa se je oblikoval za social- no delo. Gabi Cacinovic Vogrincic govori o tem, da je prva naloga socialnega delavca, da z uporabnikom vzpostavi delovni odnos. Delovni odnos je odnos med socialnim delavcem in uporabnikom, ki je opora socialnemu delavcu, da vzpostavi pogovor, v katerem sta možna raziskovanje in sooblikovanje dobrih izidov. Delo vzgojitelja in socialnega delavca z mladostnikom v Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Razredništvo in vzgojni nacrt vzgojnem zavodu temelji na osebnem odnosu. Strokovnjak ni vec nekakšna objektivna, brezcutna trdnjava, ampak se na druge udeležence odziva z empatijo. Strokovna pomoc V Sloveniji lahko starši skupaj z mladostniki ali mladostnik sam poišce pomoc v svetovalnih centrih (Maribor, Ljubljana, Koper), dispanzerjih za psihohigieno otrok in mladostnikov v zdravstvenih domovih, na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo in Psihiatricni kliniki v Ljubljani. Omenjene oblike pomoci se starši naših varovancev redkeje poslužujejo, ker jim vožnja v bolj oddaljeno mesto predstavlja oviro in stroške. Slabost tovrstnih pomoci je dolga cakalna vrsta, bojijo se tudi stigmatizacije. Zakljucek Mladostniki, ki potrebujejo pomoc, vsak dan znova opozarjajo nase. Preko telesa nam sporocajo, da so tukaj in rabijo pomoc. Veliko naredimo že s tem, da jih ne obsojamo, jih sprejmemo kot socloveka, jim prisluhnemo in ponudimo roko za podporo. Pomembno je, da smo potrpežljivi, da v preveliki želji, da bi 'pomagali', ne odvrnemo mladostnika in si s tem zapravimo priložnosti za iskanje poti do pomoci posamezniku. Uspeh mladostnikovega soocanja s samopoškodbenim vedenjem je odvisen od sodelovanja vseh vzgojnih dejavnikov: od staršev, vzgojiteljev in otroka samega. Nesporno je dejstvo, da se otroci ne glede na vse dobre ali slabe izkušnje s starši vedno znova najprej obracajo k njim, ko doživljajo stisko. Toliko bolj pomembno je, da so star- ši o tej problematiki osvešceni, da se znajo primerno pogovarjati, odzvati, da imajo informacije, kje iskati pomoc, ce opazijo, da se z njihovim mladostnikom nekaj dogaja. Vzgojiteljeva odgovornost je, da pri mladostniku išce njegova zanimanja, talente, mo tivacijo, vire moci, custva, da bi dosegel svoje sanje in želje, pomaga mu iskati poti do cilja, da bi scasoma imel bolj kvalitetno, bolj zadovoljivo življenje. Literatura • Bohinjec, Špelca (2012): Delo s perspektive moci v vzgojnem zavodu Planina. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Cacinovic Vogrincic, Gabi; Kobal, Leonida; Mešl, Nina; Možina, Miran (2008): Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Kaliman, Manca; Knez, Tadeja (2009): Telo kot sredstvo sporocanja in premagovanja stisk mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Knuf, Andreas; Tilly, Christiane (2008): Borderline: das Selbsthilfebuch. Bonn: Balance buch + medien verlag. • Nixon, Mary K.; Cloutier, Paula F.; Aggarwal, Sanjay (2002): Affect regulation and addictive aspects of repetitive self-injury in hospitalized adolescents. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry 41, 11: 1333–1341. • Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja - analiza stanja. Pridobljeno 13. 3. 2012 s http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/ mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/otrocihude_ motnje_vedenje-porocilo-20-6-11.pdf. • Vzgojni zavod Planina. Pridobljeno 24. 3. 2012 s http://www. vz-planina.si/index.php. • Žorž, Bogdan (2002): Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva družba. Spoštovanje je edina prava pot Rihard Režek, mag. ekonomskih in poslovnih ved, ima naziv svetovalca, zaposlen je na srednji šoli kot profesor strokovnih predmetov in predavatelj odraslim. Ima 15 let pedagoških izkušenj, vecino casa je tudi razrednik. Delal je tudi z mladimi v prevzgojnem zavodu. V prostem casu je z velikim veseljem sogovornik mladostnic in mladostnikov ter njihovih staršev na poti odrašcanja. Opozoriti želim na pomen spoštovanja v vzgojno-izobraževalnem procesu; vprašajmo se, koliko spoštujemo sebe, svoje kolege, ucence in njihove starše ter druge, ki jih srecujemo. V prejšnji številki revije Vzgoja sem pisal o Martinu, ki sem ga pred casom srecal v svoji pedagoški praksi, in o Martinih, ki jih dnevno srecujem pri svojem delu. Skušal sem opozoriti na to, da je v ucilnicah in na hodnikih, na ulicah, v trgovskih centrih, na vrtnih veselicah, ali kjer koli že srecujemo svoje dijakinje in dijake, ucenke in ucence, veliko takih, ki hodijo po svetu z bolecino in notranje prazni. To kažejo na razlicne nacine. Skušal sem opozoriti, da pri mladostniku vse preveckrat prezremo te znake, ker nas je strah in se ne želimo vpletati, ker mislimo, da ne zmoremo in ne znamo, ker se je najlažje obrniti stran in ne videti problemov, mislec, da to ni uciteljeva stvar. Ob Martinovi zgodbi sem skušal povedati, da si najprej kot ljudje, nato pa kot ucitelji tega ne bi smeli dovoliti, saj so Martin in njemu podobni mladostniki del naše družbe in cakajo, da jim nekdo ponudi roko v oporo na poti v samostojnost. Ko razmišljam dalje, se mi misli zacnejo poigravati s spoštovanjem. Kar usujejo se mi vprašanja na individualni ravni in na ravni celotnega izobraževalnega sistema, celo na ravni družbe. Skupni imenovalec vseh vprašanj pa je jasen: Kako je s spoštovanjem med deležniki v izobraževalnem procesu? V casu študija sem veliko razmišljal o pedagoškem trikotniku – na vsakem oglišcu je en deležnik: ucenec, starši in ucitelj. Pred stavljeno nam je bilo, da ima vsak enakovreden delež v izobraževalnem procesu, vsak mora odigrati svojo vlogo, da pridemo skupaj do cilja. S sošolci smo razpravljali, ceš da nam trikotnik pravzaprav predstavlja neko varnost. Razmišljali smo celo v smeri, da bomo veliko lažje zvozili poklicno pot, ker se od nas pricakuje le tretjina vložka v pedagoški proces. A teorija je eno, praksa pa nekaj cisto drugega. V praksi se namrec vse preveckrat izkaže, da eden izmed deležnikov ne zmore, ne zna sodelovati, vcasih tudi noce ali ga preprosto ni. V takih situacijah je poleg izkušenj, strokovnega znanja in empatije potrebna zelo velika mera spoštovanja do v tistem trenutku šibkejšega de- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Razredništvo in vzgojni nacrt Kar usujejo se mi vprašanja na individualni ravni in na ravni celotnega izobraževalnega sistema, celo na ravni družbe. Skupni imenovalec vseh vprašanj pa je jasen: Kako je s spoštovanjem med deležniki v izobraževalnem procesu? ležnika. To ni lahko. To je zelo težko. Kot ucitelju se mi zacnejo zastavljati nova vprašanja, ki pa so do neke mere povsem enaka kot pri prezrtem Martinu: Ali nas dijakinje in dijaki spoštujejo? Ali nas starši spoštujejo? Ali spoštujemo sami sebe in svoje delo? Ali nas vodstvo šole pri garanju za vzpostavitev spoštovanja v odnosih podpira ali ne? Ce da, zakaj? In ce ne, zakaj ne? Pred casom mi je znanec pripovedoval zgodbo iz njihove zbornice. Njegovo pozornost je pritegnila sodelavka, ki dijakinj in dijakov ni nikoli pohvalila, še vec, nickolikokrat jih je primerjala z živalskim svetom in iskala povezave z njihovimi starši, ki jih je poznala. Neverjetno. Neka znanka mi je orisala obisk govorilnih ur za svojo hcer. Ker je imela deklica težave z enim predmetom, jo je razrednicarka napotila h kolegu. Mati je želela poiskati ucitelja, vendar se ni znašla pri iskanju kabineta, zato je prosila za pomoc v zbornici. V njej je sedelo osem uciteljev in niti eden se ni potrudil, da bi ji pokazal ucilnico kolega, ceprav v tistem trenutku ni izgledalo, da bi bili pretirano zaposleni. Cast njihove šole je takrat rešila starejša uciteljica, ki je ravno nekaj kopirala za starša, ki jo je cakal pred zbornico. Tudi ka- Moja naloga je delovati tako, da bo teh spodrsljajev cim manj, ce pa se že pripetijo, je moja primarna naloga iskreno, srcno opravicilo prizadetemu, ne glede na starost in status, ter podaja vesla, s katerim bomo skupaj pluli v isto smer. sneje se je ta gospa izkazala za izredno clo- veško in strokovno uciteljico. Znan mi je še en primer iz glasbene šole. Uciteljica nekega inštrumenta je bila v kraju znana kot nad- vse nemotivacijska, velikokrat tudi žaljiva, nespoštljiva. Ko je ugotovila, da otroci niso Foto: Alenka Veber dovolj vadili oz. da niso vadili po njenih pricakovanjih, jih je ne glede na vremenske razmere pošiljala na tek okrog šole, jim zbijala samopodobo in grozila s takšnimi in drugacnimi ukrepi. Vidnejših rezultatov v primerjavi s svojimi kolegi v zadnjih letih ni dosegala. Mislim, da komentar, kaj je skupno vsem tem strokovnim delavcem, ni potreben. Pa vendar, kronicno jim primanjkuje spoštovanja do njim zaupanih otrok, mladostnikov in spoštovanja do njih samih. Ob teh zgodbah se mi zastavljajo še dodatna vprašanja iz življenja starša in ucitelja: Kje je spoštovanje do ucenk in ucencev, dijakinj in dijakov, ce z njimi usvajamo neko ucno snov, preverjamo znanje, jim ves cas izobraževalnega procesa dajemo obcutek, da zelo dobro znajo, nato pa tako ocenjujemo, da je v razredu samo ena odlicna ocena? Kje je spoštovanje do otrok s posebnimi potrebami? Predvsem do tistih, ki ne zmorejo rednega izobraževalnega programa, pa so zaradi ambicij staršev potisnjeni vanj. In kje je spoštovanje do otrok, ki si delijo šolske klopi z njimi in nimajo na razpolago ucitelja, zato ker se ta ukvarja z drugacnimi otroki, ceprav je tam tudi zaradi njih? Zavedam se, kaj sem napisal – predvsem zaradi spoštovanja do otrok, katerih posebne potrebe so zares prepoznane. Vprašam se tudi, kje je spoštovanje, ko ucitelj ne odzdravi. Kje je spoštovanje, ko ucitelj v dolocenih situacijah, ko je otroku neprijetno, prvi ne pozdravi? Kje je spoštovanje, ko si v razred prinesemo kavo, otroku pa med urami ne dovolimo spiti požirka vode? Kje je spoštovanje, ko se ne zavedamo, da smo najprej vzgojna (predvsem s svojim vzgledom!), šele nato izobraževalna ustanova? V svoji uciteljski praksi sem tudi sam naredil (in gotovo še bom) kakšno napako. Vendar zase vem, da bom vzgojno-izobraževalno delo opravljal zgolj toliko casa, dokler se bom trudil za svojo osebnostno in strokovno rast. Moja naloga je delovati tako, da bo teh spodrsljajev cim manj, ce pa se že pripetijo, je moja primarna naloga iskreno, srcno opravicilo prizadetemu, ne glede na starost in status, ter podaja vesla, s katerim bomo skupaj pluli v isto smer. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Starši Otrok po spolni zlorabi ni vec enak Neža Miklic, univ. dipl. soc. del., univ. dipl. sociologinja; dolgoletna kriminalistka, ki se je aktivno ukvarjala s preiskovanjem najrazlicnejših oblik zlorab in nasilja v družini. Je avtorica preventivnega projekta Policist Beno, kaj pa zdaj?. Sedaj je predavateljica kriminalistike na Višji policijski šoli na Policijski akademiji. V prejšnji številki revije Vzgoja smo pisali o tem, kakšne priložnosti izkorišcajo storilci spolnih zlorab preko spleta, da privabijo otroke. Pisali smo tudi o mladih storilcih takih kaznivih dejanj. Tokrat se posvecamo dejstvu, da je otrok pri spolnih zlorabah razumljen le kot sredstvo za dosego (najveckrat) materialnih ciljev. Zloraba nima meja Tuje okolje je sooceno še z drugimi tipi storilcev, ki jih do sedaj nismo omenjali. Za trenutek se dotaknimo sadisticnega storilca. Do otroka bo grob, tako psihicno, fizicno kot spolno. Otrok je za storilca zgolj sredstvo. Ne predstavlja cloveškega bitja, zanj je otrok stvar, ki se je je treba kasneje cim prej znebiti. Ugrabitev in zloraba sta obicajna v nizu dogodkov, ki se najveckrat koncajo s smrtjo otroka. Otroka, ki je odvržen kot navadna smet. Otrok je bil pred smrtjo mucen, storilcu pa bo okolje omogocilo, da cim prej 'ponikne'. To je okolje re- všcine in socialnega dna, okolje brez evidenc in slabe institucionalne obravnave. Institucionalna obravnava je namrec tista, ki evidentira rojstvo otroka, zdravstvena služba, ki bo želela otroka videti in ga spremljati med odrašcanjem, šolsko okolje, ki zakonsko zavezuje obvezno brezplacno šolanje, ter socialna služba in koncno okolica, državljani, ki se odzovejo. Otrok nikoli ni vec tak kot prej To je hkrati lahko tudi okolje, v katerem kot sostorilci sodelujejo celo starši ali skrbniki otrok, ki otroka 'žrtvujejo'. Razlogi so najrazlicnejši, najveckrat pa gre za razloge materialne narave. Pogosto gre za zelo revno okolje, kjer starši nimajo osnovnih sredstev za preživetje. Dodatno se zadolžujejo, ko se jim 'ponudijo' možnosti drugacne oblike odpisa dolga. Gre torej že za obliko t. i. organizirane kriminalitete. V lokalnem okolju poišcejo 'primerno družino in otroka', saj 'narocnika' že imajo. Tako nekajkrat na leto k njim iz tuje in 'bogate' dežele pride clovek, ki je naj veckrat precej starejši. Z njim mora otrok preživeti nekaj dni, lahko tudi tednov. Starši pripovedujejo, da otrok nikoli vec ni takšen, kot je bil pred tem. O tistih dnevih ali tednih ne govori, saj družina sedaj bolje živi, imajo nov televizor ali hladilnik, kar se zdi dovolj – do naslednjic, ko pride clovek ponovno ali ko si ta isti clovek zaželi drugega otroka iz te družine. Prvi je morda zanj že 'prestar' in 'uporabljen'. Storilci iz 'bogatega dela sveta' se zdijo povsem obicajni ljudje; doma, v svoji okolici ne izstopajo. Zavedajo se, kaj pocno, zelo dobro vedo, da bi bili v svoji državi strogo kaznovani in do konca življenja ožigosani. Ironicno se zdi, da ožigosani posta- Foto: Peter Prebil Storilci se vse bolj poslužujejo spleta kot pripomocka za zlorabo otroka na daljavo. Za primerno denarno vsoto se storilec dogovori, da mu na drugi strani sveta priskrbijo 'otroka pravih mer in po njegovem okusu'. nejo otroci – žrtve. Vašcani namrec vedo, drugi otroci vedo, vsi govorijo za njihovim hrbtom, a se z njimi ne družijo, od takšne družine se v nadaljevanju vsi distancirajo. Zlorabam otroka tako ni konca in kraja. Na drugi strani storilec obcuti zadovoljstvo. Z minimalnimi financnimi vložki in brez kazni že fantazira o naslednjem dopustu. Tehnologija omogoca vec Sodobni trendi tehnologije omogocajo še vec. Tak storilec ni nujno neaktiven do prihodnjega dopusta. Splet mu omogoca, da je ves cas v stiku z družino, z otrokom. Cloveška domišljija nima meja, zaradi cesar (ce le hoce, saj sredstva ima) si lahko ‹zaželi nekaj novega›. Storilci se vse bolj poslužujejo spleta kot pripomocka za zlorabo otroka na daljavo. Za primerno denarno vsoto se storilec dogovori, da mu na drugi strani sveta priskrbijo ‹otroka pravih mer in po njegovem okusu›. Potem sledi neposredna komunikacija v živo. Storilec ni vec sam, na drugi strani Zemlje z njim sodeluje še en storilec. Ta po njegovih navodilih neposredno, ‹v živo› zlorablja otroka, ki si ga je storilec izbral. »Naredi to,« mu govori, »naj otok naredi sedaj to, zdaj pa to …« Zloraba otroka je mednarodni posel. Organizirani kriminal ni Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Starši Foto: Matej Hozjan zgolj trgovina z orožjem, drogo, prostitucijo odraslih, je tudi zlorabljanje otrok. Zlorabljanje otrok kriminalnim združbam prinaša izjemno visoka financna sredstva. Otrok kot sredstvo zaslužka Zdi se šokantno, a zloraba otroka lahko prinaša financna sredstva tudi staršem ali njihovim skrbnikom, ne nujno revnim, takšnim, ki so se znašli v stiki in brezupno išcejo izhod. Znani so primeri staršev iz tujine, ki so zelo zavestno, naklepno in nacrtno zlorabljali svoje otroke, da bi pridobili financna sredstva. Osnovni namen torej ni bila seksualna zadovoljitev, osnovni namen je bil tržni: kako cim prej in kar najhitreje do stalnih in visokih financnih prilivov – tu, doma, za 'varnimi zidovi', kjer imamo otroka. Otrok je za njih zgolj tržno blago. Sredstvo pridobitve. So grabežljivi in pohlepni. Po mojem mnenju so ena izmed najhujših vrst storilcev spolnih zlorab otrok. Popolnoma brez empatije povzrocajo grozote, ki so preprosto nedoumljive. Se vam zdi, da splet obvladujete, da ga poznate? Splet, ki ga poznamo, je tisti del ledene gore, ki štrli iz morja. Storilci splet vse bolj uporabljajo za medsebojno komunikacijo. Uporabljajo t. i. dark net. Tisti del spleta, ki se skriva pod morsko gladino ledene gore. Tisti, ki je obicajnim uporabnikom skrit in nedostopen. Splet, kjer veljajo posebna pravila, vstopne kode z namenom dodatne zašcite. Splet, kjer med seboj komunicirajo storilci zlorab otrok. V tem okolju se dobro pocutijo. So med sebi enakimi in zloraba zanje ni vec nekaj spornega, groznega, problematicnega, nasprotno – to je nekaj, kar pocno oni, 'izbranci, ki si upajo', vsi, ki so v posebnih krogih. Previdni so, ne razkrijejo se kar tako, saj nikoli ne vedo. Zašcitijo se še dodatno in v svoj krog previdno sprejemajo novince. Tisti z že 'preverjenim clanstvom' med seboj trgujejo. S cim le? S posnetki zlorab otrok. Sporoci, kaj imaš, sporocim, kaj imam jaz. Ti meni, jaz tebi. Posnetek, ki ga še nihce nima. Posnetek, ki je povsem nov. Posnetki zlorab otrok so v njihovem svetu trofeje. Tudi v Sloveniji V slovenskem zaporu svojo kazen služita storilca, ki sta v posnetkih zlorab otrok videla tržno nišo. Sprva sta se ukvarjala s prodajo pornografskih DVD-jev. Ugotovila sta namrec, da so doloceni predeli Slovenije slabše pokriti z internetno povezavo. Z osebnim avtomobilom sta se premikala po razlicnih delih brezplacnega dostopa do interneta in s spleta kopirala pornografske posnetke. DVD-je sta nato pošiljala koncnim naslovnikom. Posel sta dobro vpeljala. Ko so se pojavile stranke, ki so na posnetkih želele otroke, sta jim tovrstne posnetke tudi priskrbela. Posel je tekel, in ko so preiskovalci vstopili v njuno najemniško stanovanje, so vedeli, da sta 'prava'. Prostori so bili prepolni tehnicne opreme. Popis in zaseg materiala je trajal cel dan. Po seznamih naslovnikov so preiskovalci hitro vedeli, kje so DVD-ji, ki jih išcejo. Ce so imeli 'obicajni' ceno 5 evrov, so imeli tisti, na katerih so bili zlorabljeni otroci, ceno 25 evrov. Po policijskem pridržanju sta bila storilca privedena pred sodnika. Ta ju je izpustil na prostost, saj je menil, da dejanja ne bosta ponovila in zatorej družbi ne bosta nevarna. Redno sta hodila na sodišce in se branila 's prostosti', preiskovalci pa so cez cas ponovno potrkali na vrata njunega stanovanja. Stanovanje je bilo polno opreme. S poslom sta seveda nadaljevala. Drugic ju sodišce ni vec izpustilo na prostost. Kaznovana sta bila z zaporno kaznijo. Nista bila tipicna storilca. Nobenega od otrok nista sama fizicno spolno zlorabila. Tržno nišo pravih storilcev sta prepoznala in jo izkoristila. Sicer trajno brezposelna in prejemnika socialne pomoci sta v nekaj mesecih ‹zaslužila› 90.000 evrov. Ce nista neposredno fizicno zlorabila otrok, sta jih ‹zlorabila› s tem, da sta posnetek njihove zlorabe ponudila kupcu. Vedno znova, saj kupcev ni manjkalo. Storilci: moški in ženske Poglobimo se v spol teh storilcev. Sta zakonca, brez otrok. Sostorilka je bila ženska. S tem podatkom razbijamo stereotip, vezan na spol storilcev. Storilci niso zgolj moški, storilke so tudi ženske. Le nekaj vrstic nazaj smo opisovali primer staršev, ki so zlorabljali svoje otroke in posnetke nato preprodajali. V vlogi storilcev sta nastopala oce in mati otrok. Oce je otroke fizicno spolno zlorabljal, mama je bila 'organizator'. Mama je skrbela za to, da so bile finance 'transparentne'. V tujem okolju je znanih že vec primerov žensk, storilk spolne zlorabe otroka. Najveckrat gre za mame otrok. Poznamo primer ženske, ki je imela vec sinov. Vse je spolno zlorabila. Enega za drugim. Hcerk ni imela. Lahko prepoznamo inpreprecimo December je cas za pogled nazaj v leto in vpogled vase. V letu 2017 smo odprli zahtevno temo, ki jo bomo nadaljevali v letu 2018. Ceprav mi je težko pisati in vam verjetno še težje brati, so napisane vrstice naša realnost. Pišem jih zato, da bi kakšno zlorabo prepoznali in kakšno preprecili. V letu 2018 bomo nadaljevali tudi zato, ker je vredno in pomembno. Šteje otrok in mi odrasli, ki se svoje odraslosti zavedamo. Preiskovalci se s tovrstnimi primeri težko soocamo/ soocajo. In vendar, tudi zaradi vse grozote, ki jo dnevno srecujemo, toliko bolj cenimo malenkosti, ki delajo svet lep. Sama sem neizmerno hvaležna, da sem blagoslovljena s tem, da sem mama. Pri svojem delu sem spoznala še nekaj – da so lahko moji otroci hvaležni tudi zame, saj sem za njih vedno le mama, ki se po svojih najboljših moceh trudi za njihovo zašcito (in zašcito drugih). Srecno in pogumno v leto 2018! Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Starši Unicujoci vplivi elektronskih naprav II Nastja Praprotnik, prof. nemškega jezika in književnosti, prof. zgodovine, mag. inkluzije v vzgoji in izobraževanju, je vzgojiteljica v Mladinskem domu Maribor. V preteklih šestindvajsetih letih je poucevala v razlicnih vzgojno-varstvenih ustanovah, in sicer tako otroke kot odrasle. Zaradi odsotnosti medsebojnih pristnih cloveških odnosov otroci in mladostniki dandanes sploh niso navajeni, ne znajo vec preživljati p rostega casa skupaj, s sorojenci, starši, prijatelji. Sploh nimajo vec pristne izkušnje cloveške topline, navezanosti, zaupnosti na štiri oci. Ne obcutijo niti potrebe po pristni bližini, saj vecina tega sploh ni imela priložnosti okusiti. Družbena omrežja in njihovvpliv na duševno zdravje Na vsakem koraku lahko opazujemo otroke, mlade in odrasle, zatopljene v njihove digitalne naprave. Osnovnošolci sedijo na klopci pred šolo in vsak brska po svojem mobilniku. Mladi sedijo v lokalih, zdi se jim, da se družijo. A v resnici le sedijo skupaj in se družijo s svojimi spletnimi prijatelji. V priznani restavraciji mlada družina se- di pri vecerji, puncka, še ne stara dve leti, se igra z maminim telefonom, da se starša lahko posvetita drug drugemu. A takšno vedenje nas poneumlja, siromaši naše medcloveške odnose. V septembrski številki revije Vzgoja smo pisali o negativnih psiholoških spremembah in zdravstvenih posledicah prekomerne uporabe elektronskih naprav. Digitalni mediji onemogocajo razvijanje socialnih in komunikacijskih spretnosti. Ta pojav je Schmidt (2017: 186) poimenoval kar »digitalni avtizem«. Priljubljena družbena omrežja, kot so Facebook, Twitter in podobna, spodkopavajo socialne vešcine in sposobnost prepoznavanja telesne govorice ter obrazne mimike, saj vsa zaslonska tehnologija ne omogoca fizicnega stika. A prav pozitiven fizicni stik lahko pri ljudeh vzbudi dobro pocutje; in kadar je fizicni odnos pristen, takrat se izboljša delovanje izvršilnih funkcij. Kakovost življenja in pocutja je boljša, kadar se ljudje med seboj srecujejo v živo in si med seboj zaupajo. Interakcija prek družbenih omrežij pa vzbuja manjše zaupanje in nelagodno pocutje. Na družbenih omrežjih drugim ljudem ni treba pogledati v oci, ni treba biti prijazen in strpen, lahko govoriš, pišeš, objavljaš, kar se ti zahoce. Zato sta na družbenih omrežjih sovražni govor in agresija prisotna pogosteje kot v resnicnem življenju. Uporaba Facebooka negativno vpliva na razpoloženje uporabnikov, saj pri njih vzbuja splošno nezadovoljstvo. Pediatri opisujejo t. i. »Facebook depresijo«, ki naj bi jo sprožala intenzivnost uporabe tega družbenega omrežja. Prijateljstva na Facebooku se ne sklepajo in ne vzdržujejo na osebni ravni, ampak na neosebnih spletnih omrežjih. Ljudje se – sploh pa otroci in mladostniki kot najranljivejši uporabniki – premalo zavedajo, da se na družbenih omrežjih objavlja ogromno informacij, ki niso zanesljive in resnicne. Bolj kot mladi obcudujejo vrstnike, tem drznejša so njihova dejanja, objavljena na družbenih omrežjih. Mladi, ki vidijo fotografije svojih prijateljev, kako se zabavajo ob pitju alkohola, kajenju in morebiti ob uživanju drog, bodo bolj verjetno tudi sami posnemali takšno vedenje. Raziskave kažejo, da Facebook lahko kratkorocno izboljša samopodobo uporabnikov, dolgorocno pa prinaša hude negativne posledice: povzroca stres, slabo pocutje, tesnobo, depresijo, nezadovoljstvo z lastnim življenjem. Pozitivni ucinki se pri uporabniku ustvarjajo ob obcudovanju lastnih fotografij in ob spremljanju odzivov prijateljev na objave. Po drugi strani pa ima Facebook veliko vec negativnih posledic. Na Facebooku vsak sebe in svoje življenje predstavi v najboljši luci, tako da bi ga drugi videli in obcudova li. Zato se pri posamezniku ob gledanju tujih srecnih profilov povecuje obcutek lastne nevrednosti, tesnobe, pobitosti, pa tudi sovraštva, zavisti, ljubosumnosti ter drugih negativnih custev in obcutij. Ljudje se najvec zadržujejo na Facebooku, ko se pocutijo osamljene, ne pa, ko so sami. S povecevanjem naše virtualne socialne mreže se krog naših resnicnih prijateljstev krci. Bolj ko se nam zdi, da smo socialno povezani, bolj smo osamljeni. Ko se na družbenih omrežjih povezujemo z geografsko zelo oddaljenimi ljudmi, ki jih sploh ne poznamo, se manj povezujemo in družimo z ljudmi iz realnega življenja, ki so nam resnicno blizu. Temu pojavu sociologi pravijo »internetni paradoks«. Med nami je vse manj custvenih vezi, te so šibkejše in zveze so kratkotrajnejše. Vse manj se pogovarjamo v živo, manj si zaupamo, in ko se znajdemo v stiski, raje poišcemo pomoc pri psihiatru kot pa v iskrenem pogovoru s prijateljem. Pocutimo se osamljene, brezvoljne, manj se smejimo, prej zapademo v depresijo, ponoci slabo spimo, kognitivno propadamo … Pasti svetovnega spleta Uporaba spleta nam je v zadnjih desetletjih zares olajšala komunikacijo. Prav gotovo se otrok ob ustrezni uporabi informacij s spleta lahko uci, postane bolj radoveden, tudi ustvarjalen in razmišljujoc. A da bi dosegli tak odnos do uporabe spleta, moramo otroka Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Starši pouciti o številnih pasteh uporabe interneta. Ucitelji od ucencev pricakujejo, da za domaco nalogo poišcejo podatke na spletu ali naredijo domaco nalogo v spletni ucilnici. Res je, da se tako otroci ucijo dela z racunalnikom, ampak po drugi strani mislijo, da je s pomocjo informacij na spletu mogoce napisati cisto vsako domaco nalogo in branje domacega ctiva nadomestiti s kratko obnovo z interneta. Otroci se ne potrudijo vec, da bi nalogo napisali samostojno, z lastnim vložkom casa, truda in razmišljanja. Zato niso vec ne ustvarjalni, ne radovedni, ne razmišljajo s svojo glavo, ne raziskujejo in tudi nocejo in ne znajo vec kje drugje iskati informacij, na primer v knjigah, revijah, casopisih, pri starših ali starih starših, sorodnikih, prijateljih … Otroci se ne trudijo vec, da bi zahtevane informacije prebrali iz ucbenika, podcrtali kljucne izraze, si izpisali pomembne podatke. Pri otrocih in mladostnikih se je pokazala velika sprememba v nacinu mišljenja in pomnjenja. Pri iskanju informacij v brskalniku sploh ni vec nujno, da iskano besedo ali geslo odtipkaš popolnoma pravilno. Lahko napišeš samo pol gesla, pa se ti že izpišejo vse mogoce variante iskanih in neiskanih gesel. Tako so se otroci naucili, da jim ni treba pravilno crkovati besed, lahko si zapomnijo samo en del te besede ali gesla; splet jim bo kljub pomanjkljivemu znanju poma- Foto: Peter Prebil gal do želene informacije. Otroke je treba nenehno opozarjati na to, da niso vse informacije na spletu resnicne in verodostojne; da jih morajo jemati z veliko mero previdnosti in ob uporabi le-teh razmišljati z zdravo pametjo ali pa za mnenje vprašati odrasle. Posameznik je zasvojen, ko vsak dan brezciljno brska po spletu, nenehno pregleduje elektronsko pošto in preverja sporocila ter statuse na svojih priljubljenih družbenih omrežjih, bere in piše na raznih forumih … in pri tem ne zna in ne more pojasniti koristnosti svoje aktivnosti. Ko vzgajamo, postavljamo meje in pravila. Mediji pa delujejo ravno nasprotno; od otroka ne zahtevajo nicesar, cesar sam ne bi hotel. Med deskanjem po spletu je svoboden, dela, govori in piše, kar hoce. Sam odloca, kaj bo posnel, fotografiral, kje in kako bo kaj objavil, s kom se bo družil, koga bo sprejel kot prijatelja, na koga se bo spravil kot na sovražnika … Facebook, Twitter ali Instagram mu ne gledajo pod prste, nihce ga ne preverja, mu ne 'teži', ne postavlja mej in ne zahteva od njega neprijetnih stvari, kot to npr. zahtevajo starši ali ucitelji. Zasvojenost z uporabozaslonske tehnologije Od težave do motnje Zasvojenost z uporabo zaslonske tehnologije in vsebinami na spletu postaja vse vecji javnozdravstveni problem tudi v Sloveniji. Zasvojeni so tako otroci kot odrasli. Posameznik je zasvojen, ko vsak dan brezciljno brska po spletu, nenehno pregleduje elektronsko pošto in preverja sporocila ter statuse na svojih priljubljenih družbenih omrežjih, bere in piše na raznih forumih … in pri tem ne zna in ne more pojasniti koristnosti svoje aktivnosti. A kriterij za potrditev stanja zasvojenosti ni cas, ki ga posameznik preživi pred zasloni, temvec posledice pri posamezniku v socialnem, vedenjskem in custvenem smislu na vseh podrocjih življenja, to je v odnosih v družini, s prijatelji, na delu, v obiskovanju prostocasnih dejavnosti … Kdaj težave prerastejo v motnjo? Uporaba racunalnika in spleta se iz koristne ali nujne aktivnosti lahko sprevrže tudi v zasvojenost. Najveckrat se uporabnik tega sploh ne zaveda; ce pa se, svojo obsedenost poskusi prikrivati, kot se to dogaja pri drugih oblikah zasvojenosti. Zasvojenost kot motnjo prepoznamo, ko uporabnik meni, da se zaslonskim medijem ne more vec odpovedati, pa ceprav se zaveda, da zaradi tega ne bo imel casa opraviti nujnih obveznosti, in jih zacne zanemarjati. Drugi opozorilni znak je, da kljub temu, da uporabnik trdno sklene, da bo omejil svoj cas ob digitalnih napravah, te obljube ne more držati, in vsak trenutek izkoristi za 'pobeg' na splet. Obsedenost s spletom in digitalnimi aparati mu zacne zapletati življenje in s tem zmanjševati delovno ucinkovitost v šoli ali službi. Medsebojni odnosi v družini in s prijatelji se skrhajo. Uporabnik posledicno dobi obcutek, da sta racunalnik ali telefon njegovo edino pribežališce v stanju krize, žalosti ali osamljenosti. Starši smo prvi zgled svojim otrokom in Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Starši otroci se od nas ucijo. Ker pa vecina sodobnih staršev tudi po prihodu iz službe porablja cas, ki bi ga sicer lahko namenili zdravemu druženju z otroki, za preverjanje sporocil, statusa, novic, pisanje blogov na družbenih omrežjih in nesmiselno tavanje po spletu, tudi njihovi otroci vse bolj uporabljajo svoje digitalne naprave in nezavedno postajajo odvisni od njih. Znaki, ki nas kot starše, vzgojitelje in ucitelje opozarjajo, da gre pri otroku ali mladostniku za težave ali celo motnje zaradi pretirane rabe zaslonske tehnologije, so socialna izoliranost, osamljenost, umikanje v navidezno življenje, zanemarjanje šolskih obveznosti, custvena otopelost, zaspanost ali spremenjen spalni ritem, apaticnost, zavracanje prostocasnih dejavnosti, pomanjkanje ustvarjalnosti, dolgocasenje, izguba obcutka za cas, nihanje razpoloženja, prehranjevanje pred racunalnikom, neupoštevanje dogovorov, razdražljivost, nenadzorovani izpadi jeze, agresivnost, panicni napadi, tesnoba, depresija … Vse to lahko vodi v razvoj psihoticnih potez osebnosti, pri cemer posameznik izgubi stik z realnostjo. Foto: Peter Prebil Kaj lahko storimo? Odgovorje: osvešcanje in digitalnorazstrupljanje Sigman (2010) se v Evropskem parlamentu v svoji predstavitvi vplivov zaslonske tehnologije na otroke javno sprašuje, zakaj alarmantni rezultati in ugotovitve številnih študij in raziskav raznih strokovnjakov o škodljivem vplivu in potencialni škodi ne dosežejo tistih, ki odlocajo. Meni, da manjka politicne volje, da bi se vladajoci vplivneži uprli ogromni in vplivni industriji medijske tehnologije. Zato apelira na starše z nekaj preprostimi nasveti: • Starši naj otrokom do tretjega leta starosti odložijo ali pa skrajno zmanjšajo gledanje vsebin na napravah z zasloni. • Starši ne smejo dovoliti otrokom, da imajo v svojih sobah naprave z zaslonsko tehnologijo. • Starši naj nadzorujejo, koliko casa njihovi otroci preživijo v družbi zaslonov. Predlaga casovne omejitve: 3–7 let starosti: najvec 0,5–1 ura na dan; 7–12 let starosti: 1 ura na dan; 12–15 let starosti: 1,5 ure na dan; nad 16 let starosti: najvec 2 uri na dan. Ce otrok dela domaco nalogo s pomocjo racunalnika, naj kolicino casa prilagodijo temu primerno. • Starši morajo biti seznanjeni s potencialnimi vplivi zaslonske tehnologije. • Že ob rojstvu otroka bi morali matere pouciti o gledanju zaslonske tehnologije. • Patronažne sestre, ki obiskujejo mlade mamice na domu, bi morale govoriti tudi o tem problemu. • V vrtcih in šolah bi morali starše o tej temi ozavešcati in jim svetovati, ce že imajo težave z zasvojenostjo. Ker smo vecinoma že prav vsi prekomerno obremenjeni z uporabo elektronskih naprav, si moramo vsake toliko casa privošciti 'odklop', pa ceprav se nam sprva to zdi nemogoca ideja. Takoj najdemo tisoc in en izgovor, zakaj ne smemo izklopiti mobitela, zakaj moramo biti vedno vsem na razpolago in zakaj moramo biti vsak trenutek prisotni na vsaj enem družbenem omrežju. Ampak psihologi kljub temu priporocajo digitalno detoksikacijo, dobesedno razstru pitev od zaslonov vseh vrst. Ce se zdi, da je to med tednom nemogoce, to storimo ob koncu tedna ali med pocitnicami. S tem preizkusom lahko ugotovimo, ali smo že digitalno zasvojeni ali ne. To bomo lahko potrdili, ce bomo obcutili nelagoden obcutek odtegnitve, a ob koncu razstrupljanja bomo nedvomno obcutili olajšanje – kot obcutek miru in sprošcenosti. A da naš pristanek v realnost ne bi bil pretrd, razmislimo o prioritetah, preden se prikljucimo nazaj na splet. Odlocimo se, na katera od tisoc najnujnejših sporocil bomo najprej odgovorili in kateri prijatelji si zaslužijo našo pozornost – spletni ali tisti pravi. Literatura • Schmidt, Ignac (2017): Drama je biti starš vesoljca: drugacnost ni dolgocasna, je univerzalna. Maribor: Pivec. • Sigman, Aric (2010): Vpliv zaslonske tehnologije na otroke. Pridobljeno 17. 3. 2017 s http://www.svitanje.si/2013/01/vpliv-zaslonske- tehnologije-na-otroke. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Vzgojna podrocja Upajoca svetloba v temini življenja France Slana: Decek, 1980 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in castni obcan Novega mesta. Slanova slika samotnega decka ob oknu je podoba otrokovega psihicnega stanja, saj nas samotni decek na njej spodbuja predvsem k spraševanju, kaj se dogaja v njegovi notranjosti, ko strmi izpred temacnega ozadja predse, v nenaslikani svet pred sabo. Fantek je ugledan kot pred zaslonom nekakšnega odra za rocne lutke, tik za ravno okensko polico, ki jo ob straneh obdajata pokoncna robova beline. Levi je videti kot nabran zastor, enako izoblikovan desni pa je zgoraj perspektivicno upognjen, kot bi nakazoval plitko prostornino vertikalno razdeljene zapore v ozadju, pa naj gre za dvodelna vrata ali morda za omaro, ce ne celo za aluzijo na temno odprto knjigo. A vsako tako motivno razbiranje je v resnici docela nesmiselno, saj upodobitev ni zamišljena realisticno in je temno in svetleje rjava geometrijsko razclenjena ploskev za deckom v bistvu le v sliko vkljucen derivat geometrijskega abstraktnega slikarstva; tudi ta ploskovna zamejitev pa je, ker ne sega povsem do vrha slike, videti postavljena pred še eno prav takó rjavo tonirano ploskev. Iz tega prostorsko neprepustnega plitvega okvira strmi decek v dogajanje pred sabo, ki gledalcu slike ni vidno, kolikor ne postane v ocesnem stiku z deckovim pogledom opazovanec gledalec sam. O pomenu njegove zazrtosti pa se lahko prepricamo le iz deckovega izraza. Njegov obraz je vklenjen v kovinsko cvrsto stilizacijo in v svoji shematicnosti ekspresivno usmerjen. V osnovi je tudi sam rjavo teman in le na robovih osvetljen z linijskimi poudarki, ki skušajo njegovo splošcenost kontrastno prevesti v plasticno telesnost, enako kot poudarjeni sijaj priceske, ki je nad temacnim pasom deckovega namršcenega cela prav iluzionisticno 'otipljiva'. Tako zasnovana otrokova podoba je v svoji shematicnosti glede na siceršnjo otroško ljubkost celo nekoliko groteskno pretirana. Deckova otroško polna lica so videti v svoji drasticni napihnjenosti malone starcevsko povešena in se zde ob gubastih zarezah otrokove mimicne grimase nepremicno otrdela; a vendar je slika prav s táko likovno napetostjo notranje dinamicna in prodorno živa. Otrdelost takega modeliranja, ki prevaja telesno zaobljenost v popolno shematicnost, v nacelu kaže celo na izrocilo starodavnega bizantinskega slikarstva, ki je nekdanji anticni iluzionizem prevedlo v togo odrevenelost, skozi katero izstopa brezcasnostna poudarjenost duha. Še mnogo bolj pa slika izhaja iz prijemov modernega slikarstva, kakršno sega pri nas v petdeseta leta 20. stoletja, ko je ob zgledu ekspresionisticnega Rouaulta med prvimi slikal sorodno groteskne stilizirane otroške obraze Marijan Tršar in spet drugace zasnovane samotne otroke Gabrijel Stupica; predhodnika pa mu lahko razpoznavamo v ekspresionisticnem slikarstvu Vena Pilona, ki je naslikal na primer celopostavno temacno ekspresivno Siroto Pavlo in z duhovno ekspresijo prežel telesno plasticnost njene figure, kar ga je usmerjalo iz ekspresionizma v novo stvarnost. Slanovi ustvarjalni vrstniki so po vojni cenili tudi egiptovske fajumske portrete, ki so s svojimi poudarjeno strmecimi pogledi predhodniki bizantinskih ikon (umetnika so ustvarjalno pritegovali tudi živi pogledi magicnih, najveckrat frontalno staticnih in cujece koncentriranih mack); pogosto pa so tedanji umetniki, tudi France Slana, cloveška hrepenenja projicirali s celotnimi posta vami v mestnih okenskih 'izložbah', tako kot na primer magicno temacni slikar Izidor Urbancic. France Slana je pri tako zasnovanem slikanju zajemal iz izrocila moderne evropske umetnosti, ki si ga je osebno prilagodil in z njim nadaljeval v skladu z zase in za svoj cas znacilno tematiko, pa naj je upodabljal samotne otroke v praznih prostorih ali brezupno osamljene starce, pa tudi mracne, neobljudene ambiente ter zapušcene in propadajoce mline, preperele kozolce ali temacno opustele zimske pokrajine, dokler ni svojih poznejših otroških oblicij prepustil tudi nekoliko igrivejšim, a enigmaticnim in še bolj abstrahirano geometriziranim ustvarjalnim prijemom, kot bi se skušal s slikarsko sprošcenostjo vrniti v lastno otroštvo in se naseliti med šopke rož, ki jih je nazadnje prepesnil že v prave abstraktne muzikalne harmonije; v starcevskih letih pa je izjavljal, da »bi rad risal in slikal kot otrok«. Iz takih del je jasno razvidna umetnikova socutna dojemljivost za cloveške stiske in tegobe, ki jih je opažal okrog sebe in jih najbrž tudi sam obcutil, saj lahko v deckovi podobi zaslutimo tudi slikarjeve avtobiografske poteze, kakršne pred tem razberemo že iz Slanovih podob skromne kuhinje s samotnim otrokom pred omaro, ki se je, naslonjen na mizo s karirastim prtom in trebušasto keramicno posodo, utrujen potopil v trpek sen z odprtimi ocmi, ali iz poznejše slike drobnega otroka, odtujeno izgubljenega ob robu izpraznjenega in prostranega kulisastega prostora. Vsekakor pa je nasli- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Vzgojna podrocja kane ljudi pogosto vklepal tudi v poudarjeno utesnjenost, tako kot pricujocega decka, ki je sprico svoje mladosti v cujecni prebujenosti sicer poln tesnobnega pricakovanja. To je najbolj razvidno iz otrokovega široko strmecega 'ikonskega' pogleda in njegove spomincicaste sinjine, ki je enaka kot v oceh na slikarjevih avtoportretih. Tej sinjini odpeva kompaktnejša ploskev sinje draperije na portretnem 'podstavku' otrokovih zaobljenih ramen. Deckov pogled, ki je zrcalo otrokove duše, pa presega vso temino rjavega nelagodja in intenzivno, ceravno morda preplašeno, hlepi po svobodnem življenju, ki ga je Slani (ki je otroštvo preživel v Splitu) simboliziralo sinje morje. Samo ugibamo lahko, ali se naslikani decek želi iz svoje varne osamelosti vkljuciti med igrive vrstnike ali življenje samo nezaupljivo srepo opazuje, v njegovem pogledu pa zlahka zaslutimo tudi umetnikovo lastno motrenje sveta in morda tudi željo, da bi bil med ljudmi sprejet, kajti ustvarjalec je bil ob vsem scasoma narašcajocem vitalizmu predvsem poln nostalgije ter hkrati predan željam po življenjskih doživetjih in proslavljanju lepote, ki mu jo je najpogosteje simboliziralo cvetje, tako cvetlicni šopki kot nostalgicne rožne poslikave s starih okrašenih skrinj. Zato osvetljene obrise deckovega okroglega obraza oblivajo tudi svetlo rožnati cvetovi v sijoce modelirani, perspektivicno razvidni stekleni vazi. Z razclenjenostjo rožnatih poganjkov ga obdajajo kot rožni prsti naklonjene dlani, kot bi mu hoteli vlivali tolažbo ali bi se zanj odprli v znamenju upanja in lepote; hkrati pa svetle rože v ritmiziranem kontrastu poživljajo osnovno temino slike. Desno pod rdeckasto rjavim okenskim odrom okroglolicno plasticnost deckovega obraza kot Samo ugibamo lahko, ali se naslikani decek želi iz svoje varne osamelosti vkljuciti med igrive vrstnike ali življenje samo nezaupljivo srepo opazuje, v njegovem pogledu pa zlahka zaslutimo tudi umetnikovo lastno motrenje sveta. umetnikov znacilen motivni rekvizit oblikovno povzema in podobo svetlobno uravnoteža bujno trebušasta posoda, njen rocaj pa ritmicno odzvanja mehko upognjeni obliki deckovega poudarjenega prisluškujocega ušesa. S takó izpostavljenim plasticno modeliranim kuhinjskim predmetom sega prizor iz ploskovne zasnove v zunanji tridimenzionalni prostor, kar vdihuje njegovi lapi darnosti dodatno kontrastno likovno napetost in sugestivnost. Jedro take izraznosti pa je v nemi osredotocenosti, ce že ne protislovnosti deckovega oblicja, ki je bolj kot prisrcno ljubko nezaupljivo resnobno, prav s tem pa predvsem mocno skrivnostno. Temacni obraz pred gluhoto brezprostorja, poživljeno s svetlobo cvetja, je zamracen tako v svoji custveni tesnobnosti kot v okoliški temini, ki zaznamuje deckov življenjski in doživljajski prostor, tako kot temacnost oznacuje malone celotno, še posebej zgodnejšo Slanovo umetnost. A umetnikov življenja željni decek ostaja vsaj s sinjino živahnega pogleda otroško svetal in ob vseh morebitnih nelagodjih, težavah in ujetosti v neveselo temo v svojem radovednem duhu ni nepopravljivo zamorjen, kaj šele da bi zaprl oci, se pogreznil vase in v svoji samoti nemocno obupal. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Prostovoljno delo Služenje tujcem v centru za tujce Robin Schweiger, dr., je od leta 2006 odgovoren za Jezuitsko združenje za begunce Slovenije. Napisal je vec strokovnih clankov ter vrsto aktualnih komentarjev za Radio Ognjišce. Jezuitsko združenje za begunce Slovenije že vrsto let obiskuje tujce v centru za tujce, ki je institucija zaprtega tip a. To institucijo vodi slovenska policija. Nahaja se v vasi Veliki Otok pri Postojni, ki se nahaja blizu Postojnske jame. Na zacetku smo s prostovoljci v center za tujce hodili dvakrat tedensko, sedaj pa jih že nekaj let obiskujemo enkrat tedensko, in sicer ob sredah zvecer. Namen obiskov je predvsem druženje, saj so tujci sami in osamljeni v svoji stiski. Za marsikoga je življenje v tem centru velik stres, saj so nastanjeni v sobah in imajo na razpolago le nekaj kvadratnih metrov za skupne prostore. Tujci se razlicno odzovejo na bivanje v centru. Nekateri so agresivni, ceš zakaj so nastanjeni tam, nekateri zapadejo tudi v depresijo. Naša nevladna organizacija je edina organizacija, ki že vrsto let redno vsak teden obiskuje te tujce. Smo edini stik z zunanjim svetom, zato so nas tujci vedno veseli. Zakaj so tujci v tem centru? Tujci so v centru nastanjeni, ce nimajo osebnih dokumentov oz. ce nimajo veljavnih dokumentov za bivanje v naši državi. Predvsem je pomembno, da se dokaže njihova identiteta ter od kod prihajajo. Zato je pomemben stik z njihovo ambasado, da po- Igre brez meja (foto: arhiv Jezuitskega združenja za begunce Slovenije) trdi njihovo identiteto. Za tujce iz evropskih držav je relativno lahko dobiti podatke, zato je njihovo bivanje v centru krajše. Vcasih pa je težko pridobiti dokumente iz države izvora, saj le-te države nimajo podatkov. To velja predvsem za tujce iz Afganistana in Iraka, zato oni v centru ostajajo dlje casa. Kaj delamo v centru? Tujci so vsakega obiska veseli. Vcasih se je sicer težko pogovarjati, saj ne znamo jezikov, ki jih govorijo npr. v Afganistanu. Nekateri med njimi znajo angleško in so pripravljeni prevajati. Tako premostimo problem s komunikacijo. Zelo so veseli, ko lahko povedo svojo zgodbo o tem, kako so zapustili svojo državo in prišli v Evropo. Na poti so marsikaj doživeli. Vsak ima svojo zgodbo. Najbolj nevaren del poti je preckanje morja iz Turcije v Grcijo. Vsi so žalostni, da so sedaj zaprti v centru za tujce, ko pa so bili že tako blizu ciljne države, ki je ponavadi Nemcija. Marsikdo ne razume, zakaj je zaprt, saj ni kriminalec, ampak le ni imel (veljavnih) dokumentov. S prostovoljci in prostovoljkami skušamo razložiti, zakaj so nastanjeni v centru za tujce in koliko casa so lahko po Zakonu o tujcih nastanjeni tam. Ceprav jim to razložijo že inšpektorji, so zadovoljni, da to še enkrat slišijo. Po takem pogovoru so ponavadi pomirjeni, ceprav je za marsikoga še vedno težko sprejeti bivanje tu. Opogumljamo jih, naj vztrajajo in da bodo kmalu odšli naprej. Vedno pravimo, da nihce ni ostal dlje, kot je potrebno. Nekatere tujce vidimo le nekajkrat, drugi pa so v centru dlje casa in se lahko spletejo prijateljske vezi. Prostovoljci naj bi se skušali vživeti v življenje teh tujcev. Pomembna je empatija. Le-ta pomaga, da se s tujci tudi lažje sporazumevamo. Polega druženja in pogovorov, ki so najbolj pomembni, imamo za tujce tudi kakšno ustvarjalno delavnico, vcasih pa igramo namizni tenis za rekreacijo, tako da cas obiska hitro mine. Skupaj s prostovoljci in prostovoljkami organiziramo tudi posebne skupne dogodke. Pred božicem imamo t. i. božicno-novoletni koncert, da popestrimo ta cas, ki je za marsikoga težak, saj so dalec od doma in njim dragih ljudi. Po koncertu se vedno družimo ob domacih pecenih dobrotah. Za dan kulture imamo vecer kulture v medkulturnem vzdušju. Na takem veceru skušamo s prostovoljci predstaviti nekaj slovenskega, najveckrat slovenske pesmi. Tujci so povabljeni, da tudi oni predstavijo svojo tocko. To je lahko pesem ali ples iz njihove države. Na zacetku je vedno nekaj zadrege, a potem se tujci sprostijo in pokažejo, kaj znajo. Ta dan kulture je vedno lep. Za dan begunca, ki ga praznujemo 20. junija, pripravimo t. i. igre brez Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Prostovoljno delo meja. Z njimi se želimo srecati tudi preko športnih iger. Ponavadi je toplo, tako da so igre na notranjem dvorišcu centra zelo prijetne. Vedno pa jih zakljucimo z druženjem in prigrizkom slovenskih dobrot, ki jih pripravijo prostovoljci in prostovoljke. Še nekaj zakljucnih misli o centru za tujce Jezuitsko združenje za begunce Slovenije že od leta 2004 sodeluje s slovensko policijo. To sodelovanje je zelo dobro in se tudi nadgrajuje. Leta 2007 smo izvedli evropsko raziskavo o centrih za tujce po Evropi. Partner za Slovenijo je bilo prav Jezuitsko združenje za begunce Slovenije. Sad te raziskave je bila tudi prošnja mnogih tujcev, predvsem muslimanov, da bi lahko kje v centru molili. To sem izpostavil tudi vodstvu centra, ki je bilo tej ideji naklonjeno in nastala je t. i. soba za tišino. V tej sobi lahko tujci razlicnih veroiz povedi molijo, se umirijo in se srecajo z bogom. Soba za tišino je bila odprta 8. septembra 2008. Otvoritve so se udeležili vodstvo centra za tujce, predstavniki uniformirane policije iz Ljubljane, predstavniki Islamske skupnosti v Sloveniji, Pravoslavne cerkve in tudi Katoliške cerkve. Sobo za tišino je odprla takratna varuhinja clovekovih pravic dr. Zdenka Cebašek Travnik. Pri našem delu je pomemben prispevek prostovoljcev in prostovoljk, ki so 'podaljšana roka' poslanstva Jezuitskega združenja za begunce Slovenije, ki služi ljudem na poti, jih spremlja in zagovarja njihove pravice. Prostovoljec ali prostovoljka si lahko ob stikih s tujci pridobi bogate izkušnje. Je v medkulturnem okolju in to ga/jo tudi obogati. Po svojih moceh pomaga tudi pri premagovanju raznovrstnih stisk, s katerimi se soocajo tujci, za kar so slednji hvaležni. Jezuitsko združenje za begunce Slovenije bo s prostovoljci in prostovoljkami še naprej hodilo v center za tujce, saj je to del njegovega poslanstva. To je tudi skrb in služenje najbolj ubogim, ki so v naši državi in so velikokrat pozabljeni. Soba za tišino (foto: arhiv Jezuitskega združenja za begunce Slovenije) Prvi dan prakse Janja Vovko, dipl. medicinska sestra, poucuje strokovno-teoreticne predmete in prakticni pouk na Srednji zdravstveni in kemijski šoli v Novem mestu. Svojo poklicno pot je zacela leta 2000 v novomeški porodnišnici. Izdala je dve pesniški zbirki, ukvarja se s prostovoljnim delom v Domu starejših obcanov Trebnje in organizira lutkovne predstave za otroke. Vas je kdaj strah? Ce želite opravljati sanjski poklic, morate strah premagati. Dijak lahko obupa, obtici ali pa premaga strah in napreduje. Že enajsto leto sem v šolsko leto vstopila kot profesorica strokovno-teoreticnih predmetov in prakticnega pouka na srednji zdravstveni šoli in kot marsikaterega starša, šolarja ali dijaka tudi mene navdajajo obcutki tesnobe in neopredeljenega pricakovanja. Na naši šoli izobražujemo dijake v dveh programih: štiriletni program za naziv srednja medicinska sestra/srednji zdravstvenik ter triletni program za poklic bolnicar- negovalec/bolnicarka-negovalka (BN), ki ga dijak po treh letih konca z zakljucnim izpitom. Poucujem v obeh programih, v vseh letnikih, letos pa sem razrednicarka 3. letniku BN. Vsi poznamo poklic srednje medicinske sestre in nekateri otroci že od vrtca dalje sanjajo o njem. Z velikimi zvedavimi ocki opazujejo medicinske sestre na siste matskih pregledih, ko jih cepijo in jim hkrati prigovarjajo: »Samo malo bo zabolelo … Hitro bo konec …« Taki otroci, polni pricakovanj, prihajajo pozneje na našo šolo in se veselijo 3. letnika, ko bodo priceli s prakso v klinicnem okolju. Vpišejo se tudi dijaki, ki niso vedeli, kam po osnovni šoli, a se zavedajo, da bodo imeli po štirih letih šolanja poklic. Nekaterim pa je štiriletna šola samo odskocna deska za vpis na fakulteto. Za dijaka je nastop prakse v bolnišnici ali v domu za starejše obcane posebna prelomnica. V programu BN zacnejo s prakso že v 2. letniku. Prvi dan prakse zelo pomembno vpliva na dijaka, celo na vso njegovo prihodnost. Na prakso pridejo v novih polikanih uniformah, z vsemi pripomocki, ki jih morajo imeti v žepih, od pisal, beležk, škar jic … – tako kot smo jim narocile profesorice prakticnega pouka. Nekateri dan poprej celo ponovijo strokovno-teoreticne vsebine minulega šolskega leta, a prvi stik s pacientom ni opisan nikjer niti se ga dan pred prakso niso mogli 'nauciti'. V ucbeniku piše: »Pridemo do pacienta, se mu predstavimo, povemo, kaj bomo delali, in pridobimo njegovo privoljenje …« Vendar tisti stik, ko dijak vstopi v bolniško sobo, ki mu jo je mentor dolocil v smislu skoci in plavaj, ni opisan tako, da bi na dijake deloval pomirjujoce. Prvi dan prakticnega pouka imamo vedno ogled ustanove, da se dijaki vsaj za silo orientirajo. Podrobno jim razkažemo tudi oddelek, omare, pripomocke, jih predstavimo medicinskim sestram in nato pocasi zacnemo z delom. Z medicinskimi sestrami se Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Izkušnje dogovorimo, kaj bomo delali. Ob prvem stiku s pacienti najprej govorim jaz, jim razložim, da pridejo v njihovo sobo dijaki srednje šole, in prosim za dovoljenje ter sodelovanje. Z dijaki na vozicek pripravimo pripomocke, skoraj tako, kot piše v ucbeniku; prilagajamo se zalogam na oddelku. Opremljeni vstopimo v bolniško sobo, zapremo okna in … zacnemo z delom. V oceh dijakov zagledam strah. Kako pristopiti k pacientu, kako se ga dotakniti, kako ga ogovoriti. Vse, kar piše v ucbeniku, je ostalo na pripravljenem vozicku. V oceh jim berem, da želijo mojo pomoc, da postanem njihova zaveznica, njihov angel varuh. »Kaj, ce naredim kaj narobe?« tiho sprašujejo njihovi obrazi. V tem trenutku nisem vec njihova uciteljica … Stopim do dijaka, se nasmehnem, se ga dotaknem za rame in prikimam: »Do zdaj ni Želim, da se zaveda, da se lahko zanese name. Res je, na koncu mu bom morala dati oceno, ampak pot do tja naj bo usmerjena v predanost delu in željo po ucenju. šlo še nic narobe. Globoko vdihni in se spomni, kako smo se pogovarjali z lutko v šolskem kabinetu.« Dijak s tresocimi rokami stopi do pacienta, ga pozdravi, se mu predstavi in pricne z delom. Obcutek, ko avtoriteta ni vec avtoriteta, temvec rešilna bilka, mu da novih moci. Nocem, da se me boji. Želim, da se zaveda, da se lahko zanese name. Res je, na koncu mu bom morala dati oceno, ampak pot do tja naj bo usmerjena v predanost delu in v željo po ucenju. Ko vi- dim, da se dijak sprosti, vem, da zaupa meni in svojemu znanju. Trenutek prvega stika, ki sem ga opisala, mocno vpliva na nadaljnje dijakove odlocitve. Lahko obupa in obtici ali pa premaga strah in napreduje. Vsak september se s prihodom novih generacij dijakov na prakticni pouk spustim na raven cloveka, ki v sebi nosi strah. V teh situacijah strah ni negativno custvo, ampak je zacetek cudovite poklicne poti in zavedanje, kako ranljivi smo, kako smo z lastnimi strahovi enakovredni v odnosu zdravstveni delavec – pacient, ucitelj – dijak. Medicinske sestre in ostali zaposleni na oddelku nam narocijo, kaj naj naredimo, nam svetujejo, podajo informacije glede posebnosti pri pacientu in nas bežno opazujejo, kajti naše de- lo je vcasih opravljeno pomanjkljivo, slabo, prepocasi, vcasih pa brezhibno, natancno, urno in še z veliko mero empatije, kar prepoznamo na obrazih pacientov. Medicinskim sestram in ostalim zaposlenim v bolnišnici sem hvaležna za sodelovanje, saj si velikokrat izmenjamo mnenja in primere dobre prakse. Tudi v mojih oceh lahko zasledijo strah, ker vedo, da sem odgovorna Foto: Nataša Pezdir za znanje in delo dijaka; vidim, da mi ne zavidajo te naloge. In kako bo dijak premagal svoj strah? Zgolj z ucbenikom ne. Z medicinskimi sestrami, uciteljem, s pacienti? Edino, kar pomaga pri premagovanju strahu, je sodelovanje. Na koncu bo dijak sam opravil s strahom, ce mu pri tem pomagajo vsi našteti. Znanje + motivacija + razumevanje, podpora = pogum in uspeh. Rada opravljam to delo. Rada delam z dijaki. Saj so le otroci, preveliki za otroke, premalo izkušeni za odrasle. Ce se lahko vživimo v bolecino pacienta, se lahko tudi v obcutke mladih, ki negotovo vstopajo v življenje. Želijo biti samostojni in želijo si obcutek varnosti. Vsa ta leta sem se trudila, da sem jim ga dala. »Vse si naredil/-a prav, samo nadaljuj.« Kakšna profesorica sem? Kakšna medicinska sestra sem? Ne vem. Marsikaj znam, a se še vedno ucim od drugih medicinskih sester, od pacientov in zelo veliko od mladih dijakov. Takrat sem samo jaz, brez nazivov. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Izkušnje Iz roda v rod Barbara Bednjicki Rošer je vzgojiteljica v Vrtcu Ivana Glinška Maribor. Izsledke iz prakse objavlja v strokovnih casopisih in pedagoških revijah. Ob aktivnem raziskovanju in branju slovenskih pripovedk, ki oživljajo slovstveno folkloro in otrokom približajo dogodke naših prednikov, se v vrtcu seznanjamo z nastankom našega mesta, dežele in s koreninami slovenstva. Dedišcina nam ponuja bogato izhodišce, da otroke z vecdisciplinarnim pristopom seznanjamo s specificnimi oblikami in elementi našega življenja in kulture, zaradi katere se imenujemo Slovenci, smo zaradi nje zanimivi in se razlikujemo od drugih, obenem pa z vkljucevanjem sestavin naravne in kulturne dedišcine prispevamo k njenemu ohranjanju. Slovenska etnologija že vec kot stoletje znanstveno najtemeljiteje in najbolj nacrtno raziskuje kulturo in nacin življenja našega naroda, z elementi našega kulturnega izrocila pa smo se seznanjali tudi v Vrtcu Ivana Glinška Maribor, kjer se zavedamo, da je za obstoj dedišcine bistvenega pomena prav njeno posredovanje iz roda v rod in poustvarjanje, s cimer otroci pridobivajo in razvijajo identiteto, spoštovanje kulturne raznovrstnosti in ustvarjalnosti. Dedišcina našega mesta Štajerska je regija bogate naravne in kulturne dedišcine. Središce Podravja in prestolnica Štajerske ob reki Dravi je Maribor drugo najvecje slovensko mesto. Posebnost našega mesta je najstarejša vinska trta1 na Priprava naravne zelišcne kreme iz cvetovsivke, ognjica in kamilic (foto: arhiv Barbare Bednjicki Rošer) svetu, ki raste v osrednjem delu starega mestnega jedra na Lentu. Bližina vrtca nam omogoca, da smo jo lahko obiskovali v vseh letnih casih, vse leto opazovali rast in spremembe, se sprehajali ob reki Dravi in na dravskem nabrežju prebrali Pravljico o Dravi, ki govori o poslušnem in dobrem ribicu, ter bajko Vodni mož Gestrin, ki z vodnimi deklicami prebiva v vodnih vrtincih Drave. Izvedli smo pohod na Piramido, v Mestnem parku prebrali urbano legendo Cevljarcek, nato pa si v Pokrajinskem muzeju Maribor ogledali razstavo modernih figuric o pogumnem cevljarcku, ki je leta 1532 rešil mesto pred Turki. Dedišcina šeg in navad »S šegami in navadami oznacujemo najra zlicnejše praznicne oblike clovekovega delovanja, verovanja in vedenja. /…/ Povezane so s clovekovim pogledom na svet, v katerem živi, hkrati pa s sestavinami, ki jih je kot dedišcino podedoval od prednikov« (Bogataj, 2005). Pustna dedišcina je svojevrsten jezik skupnosti in odlicen primer stalnega spreminjanja in težnje po ohranjanju. Zakladnica etnografskih pustnih likov, ki so nas magicno prevzeli in ocarali tudi v vrtcu, je najbogatejša v okolici Ptuja (Bednjicki Rošer, 2015). Z otroki smo v sodelovanju z Muzejem NOB spoznali tradicionalne like2 in izvedeli veliko zanimivega o njihovem izvoru in pomenu v preteklosti. Najvecje veselje pa so otroci pokazali ob obisku skupine Koranti Poetovio Ptuj v vrtcu. Ti mogocni, zimo preganjajoci demoni so z vihtenjem ježevk in glasnim udarjanjem zvoncev prebudili tudi kancek strahu, ki pa je izpuhtel, ko so otroci pernatega kurenta potipali in si ogledali kapo, na kateri so najprej opazili dolg nos in jezik. Deklicam so bile všec rdece gamaše in mehek ovcji kožuh, fantje pa so obcudovali ježevke in glasne kravje zvonce. Kurentovo skrivnostno življenje, njegovo preteklost in izrocilo smo odkrivali tudi ob branju slikanic. Prebrali smo Staro pravljico o kurentu Mire Mihelic, Kurenta Liljane Klemencic in Malega kurenta Metke Stergar. Zgodbe so otroke spodbudile k likovnemu poustvarjanju in izdelovanju mask. Dedišcina znanja o živalskemsvetu . cebelarstvo in lovstvo »Ljudsko znanje o živalskem svetu je del znanja in verovanja o živi naravi. /…/ Ljud- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Izkušnje ska medicina pozna bogato zdravilnost medu, cebela pa je ena najbolj spoštovanih živali na Slovenskem« (Mlakar, 2005). Bogataj (1992) piše, da »za vsemi sodobnimi dognanji o cebelarstvu stojijo stoletja dedišcine, ki so jo pomembno sooblikovali naši cebelarji in kranjska cebela«. Uvod v spoznavanje cebelarstva, pomen in koristnost cebel je pripravila vzgojiteljica in cebelarka Danica Krco. Otrokom je predstavila delo cebelarja v cebelnjaku na Pohorju. Skupaj smo si ogledali njen izobraževalni film in otroci so tako spoznali cebelarjeva opravila in življenje cebel. Predstavila jim je zašcitno opremo cebelarja, ki so jo otroci z veseljem preizkusili, nato pa smo si ogledali film CZS Kranjska sivka, pripravili 'cebeljo’ razstavo ter brali pesmi in zgodbe o cebelah. »Dedišcina sodobnega lovstva pa sega v drugo polovico 19. stoleja, ko smo dobili prve lovske organizacije ...« (Bogataj, 1992: 134). V sodelovanju z Lovsko zvezo Maribor nas je v oddelku obiskal lovec g. Drago Vešner iz Lovske družine Race. Predstavil nam je delo lovcev in njihov odnos do narave. Veliko smo se naucili o divjadi v naših gozdovih in dodobra spoznali medveda. Rjavi medved je najvecji predstavnik zveri v Sloveniji in je pomemben element naravne in kulturne dedišcine v Sloveniji. Izhajali smo iz literarnih zgodb, pesmi in basni, ki ubesedujejo medveda in jih je v našem prostoru veliko, kar potrjuje nenehno sobivanje cloveka in medveda. Iz ljudske zakladnice smo prebrali: Hvaležni medved, Medved in miška, Trije medvedi, Tista od Katre, Gozdna pojedina … Brane zgodbe so nas tako navdušile, da smo medvede tudi likovno upodabljali z razlicnimi tehnikami (slikanje, grafika) in naredili plakat o medvedih. Dedišcina znanja orastlinskem svetu – nabiralništvo in dedišcina prehrambne kulture »Znanje o rastlinskem svetu je del ljudskega naravoslovnega znanja. Pomeni izkustveno pridobljeno znanje ... od starejših rodov« (Mlakar, 2005). Bogataj (1992) pravi, da 'nabiralniška dedišcina’ sodi med najprvotnejše oblike pridobivanja živeža, nekatere oblike nabiralništva (zelišcarstvo, gobe, borovnice, kostanj) pa v današnjem casu pri dobivajo vse vecji pomen in se povezujejo z rekreacijo in aktivnim preživljanjem prostega casa, zato nas je prav to podrocje dedišcine še posebej pritegnilo. Z otroki smo zelišcne rastline raziskovali z Malo carovnico2, jih opazovali, vonjali in zanje skrbeli v zelišcnem vrtu ter jih spoznali v naravni zelišcni kremi, ki smo si jo izdelali iz cvetov sivke, ognjica in kamilic. Obiskala nas je tudi zelišcarica Danica, s katero smo nabirali in 'božali' koprive ter se poucili o razlicnih vrstah pripravljanja cajev: poparek, zavretek in prevretek. Janez Bogataj (1992: 178-203) pravi, »da clovek jč, kar jé«, in prav skozi nacine prehranjevanja lahko spoznavamo navade družin, naselij, naroda, saj je »prehrambna kultura odlicen pokazatelj družbenih razsežnosti, dedišcina kulinaricne kulture pa pomembna sooblikovalka naše narodne istovetnosti«. Kulinarika se je v zgodovini zelo spreminjala, zato imamo danes pestro paleto dedišcine. Med znacilne slovenske jedi prištevamo žgance, kaše, kruh, skuto, buce, fižol, kumare … V vrtcu smo priceli s pravljicno uro – Škrat Brokolino, si izdelali prehransko piramido, spoznali razlicne vrste cajev, jih okušali z li- mono, medom, opisovali po barvi, vonjali … Pripravili smo si tudi masleni in skutni zelišcni namaz, skuhali okusno bucno juho, pekli kostanje … Za otroke so predstave o zdravi prehrani, ki si jih ustvarijo v zgodnjem otroštvu, odlocilnega pomena, saj vplivajo na njihovo kasnejše razumevanje prehrane in odnos do nje. Sodobne šege in navade naSlovenskem – državni praznikkulture 8. februar je slovenski kulturni praznik . Prešernov dan, ki obeležuje spomin na smrt našega najvecjega pesnika Franceta Prešerna in ga kot praznik slovenske kulture praznujemo že od leta 1945 (Bogataj, 2011). Skozi igro smo spoznavali dr. Franceta Prešerna in njegova dela. Življenje našega poeta smo otrokom predstavili s slikanico O decku, ki je pisal pesmi, med njegovimi deli pa izbrali Povodnega moža, prepesnitev starodavne ljudske balade Pesem od Lepe Vide in Zdravljico. Raziskovali smo državne simbole in se naucili deklamacijo Zvezdane Priprava bucne juhe (foto: arhiv Barbare Bednjicki Rošer) Majhen Pesnik. Otroci so v dejavnostih razvijali temeljni cilj . razumevanje jezika kot temelja lastne identitete. Dedišcina slovenskega prostora Dedišcina slovenskega kulturnega in etnicnega prostora je nedvomno zelo obsežna in bogata. Ljudje še vedno iz roda v rod prenašamo znanje, ki tudi sodobnemu Slovencu, ki vse prepogosto kopira tuje znanje, predstavlja izziv. V vrtcu si prizadevamo, da bi postala kultura del našega vsakdanjega življenja, predvsem pa s spoznavanjem ožjega in širšega družbenega in kulturnega okolja ter s spoznavanjem medkulturnih razlik spodbujamo razvoj osebne kulture posameznikov. Vzgojiteljice nacrtujemo spoznavanje in raziskovanje naše kulturne dedišcine že pri najmlajših, da se bo tudi v sodobnem casu kljub hitremu nacinu življenja ohranjala in si utirala nove poti samobitnosti. Opombe 1 Žametna crnina oz. modra kavcina je stara vec kot 400 let in vpi sana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta na svetu, ki še vedno rodi žlahtne sadove. Posajena je bila ob koncu sre dnjega veka, ko so Maribor oblegali Turki. Je tudi edina rastlina, ki ima svojo himno (http://maribor-pohorje.si/files/himna. mp3, pridobljeno 6. 6. 2017) in lasten muzej v Hiši Stare trte. 2 Baba nosi deda, Jürek in Rabolj, vile, piceki. 3 Kovac, P. (2012). Zelišca male carovnice. Ljubljana: Mladinska knjiga. Literatura • Bahovec, E. D. idr. (2010): Kurikulum za vrtec. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenije za šolstvo. • Bednjicki Rošer, Barbara (2015): Odkrivamo preteklost. Šolski razgledi, letnik LXVI (št. 6), str. 11. • Bogataj, Janez (2011): Slovenija praznuje: sodobne šege in navade na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Bogataj, Janez (2005): Šege in navade. V: Damjana Prešeren, Nataša Gorenc: Nesnovna kulturna dedišcina. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, str. 15-27. • Bogataj, Janez (1992): Sto srecanj z dedišcino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba. • Mlakar, Vlasta (2005): Znanje o rastlinskem svetu. Znanje o živalskem svetu. V: Damjana Prešeren, Nataša Gorenc: Nesnovna kulturna dedišcina. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, str. 145-151. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Prebrali smo Blaž Vozelj Miklavž že ve Koper: Ognjišce, 2016 48 strani, cena: 14,90 € Zgodba pripoveduje o Maši, ki cakaMiklavža. Knjiga je oblikovno, jezikovno in vsebinsko prilagojenain upošteva kriterije oblikovanjagradiv za bralce, ki težko in neradiberejo, tudi za bralce z disleksijo. Avtor je v knjigo vpletel napotke za sprošcanje med branjem, razlago težkih in neznanihbesed, domiselno je oblikoval naloge za preverjanje bralnegarazumevanja. Crke b, d in p so barvno oznacene, kar pritegnepozornost mladega bralca in ga usmeri k aktivnemu branju. Ania Goledzinowska, br. Renzo Gobbi Odpušcam ti Ljubljana: Salve, 2017 112 strani, cena: 9 € Knjiga govori o spovedi, avtorja stajo napisala na podlagi svojih izkušenj. Brat Renzo Gobbi je duhovnik, ki je velik del svojega življenjaspovedoval od jutra do vecera. Knjiga sporoca, da je resnicensmisel spovedi veselje nad odpušcanjem; ponižnost, s kateropriznamo grehe, in bolecina, ker smo jih storili, sta samo druga plat medalje, ceprav sta potrebni. Podane so jasne smerniceza razmislek o življenju in opravljanje spovedi. Daniel Pittet Odpustil sem vam Resnicna zgodba o ranjenem otroštvu Ljubljana: Družina, 2017 168 strani, cena: 22 € Avtor opisuje svojo dolgo pot okrevanja po štiriletnem trpljenju zaradispolne zlorabe v otroških letih. Podvajsetih letih se je s pomocjo psihoterapevtov pricel soocati z zlorabo, pozneje je o tem javnospregovoril. Pot okrevanja je bila dolga, na njej so mu pomagalidružina, zavetje samostana, v katerega se je umaknil, in osebnavera. Danes je porocen, ima šest otrok in opravlja poklic knjižnicarja. Knjiga bralce ozavešca o trpljenju žrtev pedofilije terklice po resnicoljubnem in iskrenem pogovoru o tem zlocinu. Barry Hymer, Roger Sutcliffe Filozofija za otroke Ljubljana: Krtina, 2017 112 strani, cena: 14 € Filozofijo za otroke je zasnovalameriški filozof Matthew Lipman. Temelji na prepricanju, da je trebaotroke podpreti pri spontani radovednosti in jim pomagati, da razmišljajo o svetu, v kateremživijo, da postanejo bolj premišljeni, obzirni in racionalniposamezniki. Avtorja predstavita filozofske osnove tega pristopa. Opišeta, kako ustanoviti in spodbujati razvoj skupnostiraziskovanja, in na konkretnih primerih pokažeta, kako lahkoucitelj zasnuje in vodi filozofsko raziskovanje otrok. Sanja Loncar idr. Kako ohraniti možgane Ljubljana: Jasno in glasno, 2017 200 strani, cena: 24,80 € Avtorji predstavljajo celosten pregled preprostih ukrepov, s katerimilahko izboljšamo delovanje svojihmožganov in si zagotovimo, da botako ostalo tudi v prihodnje. Posvecajo se tako vzrokom kot odpravljanju simptomov. Ko spremenimo svoj odnos do sebe, imamo na voljo vsaj 100 nacinovza pomoc možganom, za preprecevanje in izogibanje demenci, Alzheimerjevi ali Parkinsonovi bolezni in drugim degenerativnim spremembam možganov in živcevja. Marko Pavliha Pritisni na tipko clovek Ljubljana: IUS Software, GV Založba, 2017 340 strani, cena: 42 € Avtor v svojih esejih dobronamerno opozarja na številne problemein nekroticnost sodobne družbe ter na digitalno ustvarjeno apatijo. Tematika esejev je razlicna, v marsikaterem pa najdemo tudi rešitve. Branje nas na koncupripelje do bistva avtorjevega dojemanja sveta, ki je najjasnejeizraženo v eseju Per aspera ad astra: Gnothi seauton – Spoznaj samega sebe (zapisano v Apolonovem hramu v Delfih). Najvecja skrivnost ni vesolje, odrešilna skrivnost je v nas samih. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Iz življenja DKPS Žlahten Slomškov dan V soboto, 23. septembra 2017, smo na Slomu in Ponikvi praznovali že 14. Slomškov dan. »Berite, in kar ste brali, dobro (pre)udarite,« je svojim ljudem položil na srce bl. Slomšek že v casu, ko je pisal Blažeta in Nežico v nedeljski šoli. Od prve izdaje tega ucbenika za vse case je minilo 175 let. V uvodni predstavitvi Blažeta in Nežice iz OŠ Ponikva smo se uglasili na dobro voljo in modrost, ki žarita iz naukov te knjige, o kateri je vredno preudarjati. Uvodni Krst pri Savici, recital g. Anatola Šterna, nas je uglasil na lepoto Prešernove besede. Nagovor g. Lojzeta Peterleta letošnjim nagrajencem, besede Slomškovih nagrajenk in dobitnice naziva castna clanica DKPS so izžarevale preprosto predanost delu; s. Darjana Toman je predana delu za katehezo, ga. Marija Glinšek delu za otroke v vrtcu in župniji, ga. Ana Nahtigal svetovanju, ga. Slavica Navinšek pa je bila prava borka za ohranitev in nadgradnjo šol. Program je bil pretkan z zvokom pesmi uglašenega mozirskega družinskega zbora. Vrh praznovanja je bila svetamaša, v kateri nas je ljubljanski škof Franc Šuštar nagovoril z jasnim vprašanjem: kaj beremo mi, kaj naši mladi, cemu verjamemo in ob katerih besedah preudarjamo in zorimo? Slomškov dan je vsako leto posebno doživetje, ki si ga žal ne privošci veliko uciteljev, vzgojiteljev, katehetov ali staršev. Vsi, ki uživamo v njegovi žlahtnosti, pa vedno znova cutimo, da bl. Slomšek deluje med nami v tem dnevu, da deluje v življenju mnogih predanih pedagogov, predvsem in zagotovo tudi v življenju vsakoletnih Slomškovih nagrajencev. Helena Kregar Ob prejemu priznanja V soboto, 23. 9. 2017, smo na Ponikvi trem prejemnicam podelili Slomškovo priznanje. Za vse nas so zapisale nekaj spodbudnih besed. Marija Glinšek: Hvala za prejeto priznanje. Zahva ljujem se tudi v imenu tistih, ki ste vsa ta leta živeli polno kršcansko življenje in zmogli biti dejavni kristjani tudi v tistih 'svincenih casih', ko so vam grozili z izgubo službe in rekli, da ne morete vzgajati in poucevati otrok, ker ste »moralno-politicno oporecni«, vam, ki ste z ljubeznijo opravljali svoj poklic in ostali zvesti. Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen pravi takole: »'Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem' (1 Jn 4,16). Te besede Prvega Janezovega pisma izredno jasno izražajo bistvo kršcanske vere: kršcansko podobo Boga, pa tudi podobo cloveka in njegove poti, ki iz tega izhajata. Hkrati nam Janez v isti vrstici predstavi obrazec kršcanske eksistence: 'Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.' Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odlocitev svojega življenja.« Kako biti odprt za Božjo ljubezen, kako ljubiti Boga v socloveku in biti drug drugemu znamenje Božje navzocnosti? Biti zvest v malem. Male reci pa so lahko velike: nasmeh, spodbudna beseda, objem, zaupanje, hvaležnost, cudenje, odpušcanje, blagoslavljanje … tako živi Bog v meni in jaz živim v Bogu. Upravnemu odboru DKPS se zahvaljujem za podelitev Slomškovega priznanja. Ana Nahtigal: Ob tej priložnosti bi z vami rada delila nekaj misli o delu, ki ga opravljam. Osredotocila bi se rada na tri kljucne besede: hvaležnost, cujecnost in opolnomocenje, ki se danes pogosto uporabljajo v strokovni terminologiji. Hvaležna sem staršem, ki so mi dali življenje kot osmemu otroku, kar je bilo takrat verjetno težko, vendar so me sprejeli kot znamenje vere in ljubezni. Hvaležna sem svojim sestram in bratom, da smo pilili medsebojne odnose. Hvaležna sem družini, da je razumela moje delo, saj sem bila pogosto v službi drugih in premalo doma. Hvaležna sem tudi številnim duhovnikom in redovnicam, ki so bili del moje življenjske zgodbe. Najvecja hvala pa velja Njemu, ki nas obsipava z obiljem milosti. Cujecnost. Vsak zase je odgovoren za dejanja v svojem življenju. Pogovor omogoca zavedanje situacije, v kateri si, širši pogled na problem, omogoca opazovanje lastnih custev in telesnega, duševnega in duhovnega odzivanja. Cujecnost (»Bodite cujeci« (Lk 22, 40)) omogoca zavedanje sedanjega trenutka brez presojanja ali obsojanja, da se lahko spopademo s svojim problemom. Opolnomocenje. Biti sopotnik otrokom in staršem, ki so v stiski, je izredna milost. To pomeni, da vstopamo v življenjsko zgodbo cloveka, ki je ranjen in potrebuje pomoc, oziroma podpiramo posameznike, da ponovno prebudijo potenciale osebne moci in ljubezni ter poišcejo nove možnosti in rešitve v svojem življenju. Zakljucila bi z mislimi iz Svetega pisma: »Vse premorem v njem, ki mi daje moc« (Filip, 4,14) in »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen naš nebeški oce« (Lk 6,36). S. Darjana Toman: Smo se že kdaj poglobili v pozorno opazovanje kvašenega testa? Smo že kdaj motrili delovanje kvasa v testu? Smo se že kdaj cudili neverjetni moci kvasa, ki testo spremeni tako v volumnu kot v strukturiin kakovosti? Šele uporaba vseh cutov – tipanja, gledanja, vonjanja – nam omogoci odkrivanje neverjetnega delovanja kvasa. Sprašujem se, zakaj je Jezus uporabljal prilike, prispodobe in znamenja, ko nam je želel približati skrivnosti Božjega kraljestva, vse presegajoco Božjo ljubezen, svojo navzocnost v nas in med nami ter našo udeleženost v skrivnosti svojega telesa, v skrivnosti svoje smrti in vstajenja. Mar ne zato, da nam pomaga in nas korak za korakom vodi v globino resnicnosti? Dolgo in pozorno opazovanje znamenja ali dogajanja v priliki nam odpira vrata v raziskovanje nedoumljivih Božjih skrivnosti. Vsako spoznanje nas vodi globlje in k novim notranjim povezovanjem predhodno odkritih izrazov Božje ljubezni. »Berite, in kar ste brali, (dobro) preudarite« je vodilna misel letošnjega Slomškovega dne na Ponikvi. Dobro je, da se glagola »brati« in »preudariti« povezujeta in dopolnjujeta. Nakazujeta, da sta vkljuceni dve osebi: prva, ki je nekaj napisala, in druga, ki ta zapis bere in preudarja sporocilo, ki je v zapisu. Zapisana beseda, ki je resnicno vredna, da jo beremo, je Božja beseda. »Božja beseda je namrec živa in dejavna« (Heb 4,12). Prodiranje v njeno sporocilo in uravnavanje življenja v skladu z njo je spoznavanje in utrjevanje zaveze, ki jo Bog sklepa z vsakim clovekom in nas v Kristusu, po Kristusu in s Kristusom povezuje med seboj v obcestvo svetih. Življenjska udeleženost v tej skrivnosti pa ima vesoljno razsežnost, ker vodi v »novo nebo in novo zemljo« (Raz 21,1). Sveto pismo, zapisana Božja beseda, nam pove, kdo je Bog in kdo smo mi, a ne z definicijo, ampak kot vzgojiteljica. Postopno nam odkriva skrivnostno moc Božjega kraljestva, ki nas more preobraziti, tako kot kvas preobrazi testo v novo kvaliteto. Kateheza Dobrega pastirja, ki smo jo v Slo- Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Iz življenja DKPS veniji spoznali pred 15 leti, je kateheza, ki že majhnim otrokom pomaga, da poslušajo in berejo Božjo besedo, se seznanjajo z besedili in znamenji v liturgiji ter s pomocjo vseh svojih cutov prihajajo vedno bliže k Bogu, se veselijo njegove ljubezni in nanjo odgovarjajo z ljubeznijo. O, romar moj Od 2. do 4. novembra 2017 smo romarji z vseh koncev Slovenije v organizaciji DKPSin pod duhovnim vodstvom p. dr. Silva Šinkovca potovali v Lanciano, kraj evharisticnega cudeža, k p. Piju v San Giovanni Rotondo in v Loreto, kjer smo vstopili v nazareško zgodbo. Bili smo na grobu p. Pija, v stari cerkvi, kjer je svetnik maševal, in v bolnišnici z imenom Hiša lajšanja trpljenja, ki jo je ustanovil p. Pij. Marsikdo, posebej pa medicinske sestre, si je zaželel takšno ustanovo tudi za Slovence. Ponosni smo bili na mozaike našega sonarodnjaka p. Rupnika, ki so v novi cerkvi v cast p. Piju. V Nazareški hišici smo se poglobili v življenje svete nazareške družine od angelovega oznanjenja do zbiranja prvih ucencev ob Mariji po vstajenju našega Gospoda. Med nami so se stkale prijateljske vezi, veliko smo molili za vse potrebe in prepevali, da je bilo veselje. V poznih vecernih urah smo se vrnili na svoje domove z napolnjenimi baterijami za nov polet na delovnih mestih, za veselo življenje odrešenih Božjih otrok. Magda Jarc Srecali smo se z Dragom Jancarjem Gost pogovornega vecera 19. oktobra 2017 pri Sv. Jožefu v Ljubljani je bil pisatelj, esejist in dramatik Drago Jancar. V uvodu je moderator na kratko predstavil njegovo življenjsko pot ter omenil nekatere nagrade, ki jih je prejel za dela, katerih naslovnice so se ves vecer vrstile na platnu v ozadju. Pisatelj je spregovoril o svojem pogledu na literaturo. Zelo zgodaj je zacel brati domaco in tujo literaturo, in sicer vse, kar mu je prišlo pod roke. V nadaljevanju je spregovoril o svojem delu, pri katerem skuša ugotoviti, kako clovek ravna v dolocenih okolišcinah in kaj se z njim dogaja. Pisatelj je povedal, da literatura ne želi dajati dokoncnih odgovorov niti ni nadomestek za filozofijo ali vero, je pa v vsakem literarnem delu nekaj moralnega in eticnega, s cimer skuša odgovarjati na vprašanja o smislu življenja. Bralcu pa je prepušceno, da v napisanih življenjskih zgodbah pride sam do novih spoznanj. Na vprašanje poslušalca, ali se mu ne zdi, da je Slovenija v bolj slabem stanju, je pisatelj odgovoril, da je res marsikaj slabo in da tudi tisti, ki so sodelovali pri spremembah, niso najbolj zadovoljni, nikoli pa ne bi zamenjal s tem, kar je bilo pred samostojnostjo. Ob vseh napakah in slabostih vendarle živimo v nekem drugacnem casu. Lahko sicer kritiziramo, od nas pa je odvisno, koliko in kdaj se bo spremenilo. Dolg aplavz in skromna knjižica sta bili zahvala pisatelju Dragu Jancarju za bogat in enkraten vecer. Janko Jarc Dejavnosti v OS Kranj Kranjska obmocna skupnost DKPS je v soboto, 21. 10. 2017, organizirala že drugo peš romanje svojih clanov in simpatizerjev po Rožnovenski poti. Krožna pot v obliki rožnega venca se vije po starih romarskih poteh od Brezij na Gorenjskem preko vasi Hudo in Kovor do vasi Brezje pri Tržicu, nato pa zavije proti vasem Vadice, Leše in Peracica nazaj na Brezje k Mariji Pomagaj. Na 12 km dolgi poti smo premišljevali o skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca ter izrekli svoje prošnje in zahvale. Katoliški pedagogi OS Kranj v tem šolskem letu sooblikujemo kateheze za starše veroucencev. Vsak zadnji cetrtek v mesecu so starši in drugi odrasli povabljeni na enourno srecanje, kjer obravnavamo razlicne verske in vzgojne teme. Uvodoma nas nagovori g. župnik, nato pa clani društva izpostavimo katerega od problemov sodobne vzgoje. Na septembrskem srecanju je Vlasta Sagadin namenila staršem nekaj napotkov ob zacetku novega šolskega leta, oktobra pa je Ula Hribar Babinski spregovorila o spolni vzgoji in medosebnih odnosih. Novembrska kateheza se bo dotaknila zasvojenosti z internetom in ostalimi družbenimi omrežji. OS Kranj Ucitelj, kako delaš, da (pre)živiš? V DKPS se že nekaj let pridružujemo dogodkom Socialnega tedna. Aktualizacija naslova tedna z vidika uciteljev je bila tudi letos izziv za OS Ljubljana. Naslov vecera je bilo vprašanje: »Ucitelj, kako delaš, da (pre)živiš?« Z njim so obogatili tudi svetovni dan uciteljev, to je 5. oktober. Kot kljucno smo izpostavili kakovost komunikacije, ki osrecuje ali greni življenje in delo v šoli. Današnje generacije mladih uciteljev pridejo v šolo bolje usposobljene, kot so bile nekoc, vsekakor pa si s prakso pridobimo vecino izkušenj. Starši in otroci so do uciteljev veliko zahtevnejši kot v preteklosti, zato je nujno, da ucitelj sam skrbi za osebno držo, pogosto tudi za ustrezno distanco in strokovnost. Poudarili smo pomen lepih odnosov s sodelavci, pomen moci, ki jo dobimo iz molitve, od Boga in s stalno skrbjo za svojo duhovno rast. Izpostavili smo tudi organizacijski vidik pod- pore ucitelju, ki jo nudijo urejeno šolsko okolje, vzgojni nacrt ali pa kodeks vedenja na šoli. Drug drugega smo obogatili z lastnimi zgodbami in bogatimi izkušnjami. Pripravili smo si društveni vecer, kakršnega potrebujemo, da lažje delamo in uspešneje (pre) živimo vsi: kot ucitelji, ucenci ali v kaki drugi življenjski vlogi. Helena Kregar V spomin na dr. Janka Cara V Slovenski Bistrici smo se s sveto mašo, ki jo je daroval p. Silvo Šinkovec, poslovili od našega castnega clana, slomškoslovca, politika, pisatelja, pesnika, velikega kristjana … Poleg clanov njegove družine smo se zbrali predstavniki društva, predstavniki NSi in drugi. Po maši so spomini na Janka Cara zaživeli v sprošcenem pogovoru v Ksaverjevi dvorani. Zaželeli smo si, da bi njegov duh še naprej navdihoval našo ustvarjalnost v cerkvenem in svetnem življenju, da bi tako kot on ljubili življenje in ga dobro izkoristili za dobro! Magda Jarc Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Nova spoznanja Marjanca Kužnik Sodelovanje podruž nicne šole in lokalne skupnosti Magistrsko delo Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, 2017 Podružnicne šole so zaradi geografskih in drugih znacilnosti mocno vpete v lokalno okolje. Raziskovanje sodelovanja med šolo in skupnostjo je pokazalo, da v lokalni skupnosti prepoznajo materialne (skupni prostori, financni viri) in duhovne vire (znanje, izkušnje, moc skupnosti). Medsebojno sodelovanje spodbuja razvoj kulturnega in cloveškega kapitala. K bolj kakovostnemu sodelovanju bi prispevalo izvajanje (samo) evalvacije in skupno nacrtovanje, ki bi med drugim zajemalo dolocitev ciljev sodelovanja. Pri sodelovanju je ovira samozadostnost šole in društev v skupnosti. Zadovoljstvo z lastnim delom zavira potrebo po pogostejšem in bolj kakovostnem sodelovanju. Sodelovanje med podružnicno šolo in lokalno skupnostjo oznacuje proces, ki se nenehno razvija. Raziskovanje sodelovanja odpira vprašanja o pripadnosti in odgovornosti krajanov do lokalnega okolja, samozadostnosti in individualizma v družbi. Ta vprašanja bi bilo v bodoce še smiselno raziskovati, saj lahko zavirajo ali spodbujajo sodelovanje. Foto: Benedikt Lavrih koledar Napovedni Molitev za domovino Vsako drugo soboto v mesecu je na grobu Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici molitev za domovino. Sv. mašo ob 16.00 daruje p. Silvo Šinkovec. Prihodnji datumi: 13. januar, 10. februar, 10. marec 2018. OS Kranj • Vikend konec januarja 2018: ponovitev Nikodemovih vecerov • 8. 2. 2017: sv. maša za pokojne kulturnike • Februar 2018: predavanje za starše o videoigrah • Marec 2018: obisk župnije Preddvor OS Ljubljana • 18. 1. 2018: predavanje dr. Barbare Horvat Rauter: Navezanost – kako nas zaznamuje in vodi skozi življenje • 15. 2. 2018: pedagoška sv. maša • 1. 3. 2018: skupšcina OS Ljubljana OS Mozirje • Vsako tretjo sredo v mesecu ob 18.00: predavanje dr. Karla Gržana v Slomškovi dvorani v Mozirju • Vsak tretji ponedeljek v mesecu ob 20.00 v župnišcu: skupina za duhovno rast, vodi župnik Sandi Koren • 10. in 27. 12. 2017 ob 18.00, 13. 1. 2018 ob 19.00 in 14. 1. 2018 ob 18.00: gledališka predstava KD Jurij Za stanovanje gre v kulturnem domu Mozirje Kako organizirati prostovoljno delo v svojem okolju Ce v vašem okolju (kraju ali šoli) opažate potrebo po prostovoljnem delu, za vas pripravljamo enodnevno izobraževanje o organizaciji prostovoljnega dela. Izvedba: 3. februar 2018 v Ljubljani. Izvajalci: mentorji programa Clovek za druge. Prijave: do 22. 1. 2018; tel. 01/43 83 987; clovekzadruge@ gmail.com. Letna skupšcina DKPS Letna skupšcina Društva katoliških pedagogov Slovenije bo v soboto, 17. marca 2018, v Ljubljani. Dodatne informacije http://www.dkps.si. Seminarji 2017/18 za osebno in strokovno rast Programi za pedagoške kolektive in druge zakljucene skupine Programi so dolgi 2, 4, 6, 8, 12 ali 24 pedagoških ur. O lokaciji, terminu in ceni se dogovorimo. Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci Zacetni seminar: Odgovornost za odnos je na strani odraslega, s tem pa tudi iskanje nacinov, ki bodo otroka opolnomocili, da bo kljub slabim izkušnjam napredoval v bolj zadovoljnega posameznika. Nadaljevalni seminar: Prepreciti želimo obcutek nemoci za soocanje z zahtevnejšimi problemi v šolskih situacijah ter izgorelost. Pedagoške delavce želimo opolnomociti za bolj ucinkovito delo v odnosu s starši, ucenci in sodelavci ter spodbuditi reflektivno razmišljanje. Izvajalka: Julija Pelc Reflektiranje, kljucna kompetenca strokovnega delavca Osredotocenost na ovire in izzive, neprijetna custva, dileme in konflikte pomaga prepoznavati primanjkljaje ter polje še nezadovoljenih potreb in interesov. Pri tem nam pomagajo spretnost postavljanja vprašanj, zavedanje, pogum in volja. Izvajalka: Julija Pelc Supervizija za pedagoške delavce Udeleženci v majhni skupini osvetljujejo razlicne situacije in vprašanja, povezana z vzgojnim, pedagoškim in drugim strokovnim delom, ter išcejo odgovore nanje, kar omogoca strokovno in osebno rast. Obseg: 10 srecanj po tri šolske ure, na dva ali tri tedne Izvajalka: Julija Pelc Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja Pomen in znaki visokega in nizkega samospoštovanja, razvoj samospoštovanja, obrambno vedenje kot posledica nizkega samospoštovanja ter vedenje, ki vzdržuje 50 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 nizko samospoštovanje. Ucimo se spodbujati razvoj samospoštovanja ter vkljucevati te vešcine v vzgojni nacrt. Izvajalec: dr. Silvo Šinkovec Custvena pismenost in kakovost sporazumevanja Kaj so custva, njihov pomen in težave, ki jih imamo s custvi. Obravnavamo osnovna custva, vsako spoznavamo postopoma: kaj izraža, kako ga doživljamo, kakšen je krog doživljanja posameznega custva, kako ob njem rastemo. Glede na dolžino seminarja izberemo teme, ki jih obravnavamo. Izvajalec: dr. Silvo Šinkovec Ucinkovito in prepricljivo govorno nastopanje Za pedagoške delavce, ki nastopajo na srecanjih s starši, konferencah, razlicnih prireditvah. Spoznamo osnovna nacela govornega nastopanja, osredotocamo se na smiselno izražanje in ucinkovito predstavljanje svojih misli, skušamo oblikovati živ in ucinkovit slog govorjenja. Izvajalka: mag. Hedvika Dermol Hvala Delavnice ali predavanja Izvajamo jih v obsegu 2, 4 ali 6 pedagoških ur. O lokaciji, terminu in ceni se dogovorimo. • Biologija nasilja: Ucence moramo vzgajati h krotenju in ne k sprošcanju napetosti in jeze, ki se lahko sprevržeta v nasilje. Nasilja v nobenem primeru ne moremo opraviciti z naravno danostjo cloveka. Vodi: Jože Mlakar • Logos – lepota besede in moc argumenta: Razmišljali bomo o lepoti, nujnosti in tudi odsotnosti razuma v cloveškem delovanju. Preko preprostih logicnih in tudi življenjskih izzivov bomo opazovali našo prirojeno strast po razumevanju. Vodi: dr. Damjan Kobal • Poganjki projektov: Ucitelj spozna ucni pripomocek 'Poganjki projektov', ki vsebuje celovit skupek metod in orodij za izpeljavo projektov z ucenci. Gre za korake od oblikovanja ideje do nacrtovanja, spremljanja in zakljucka projekta. Vodi: certificirani projektni menedžer iz Združenja PMI Slovenija • Z otroki varno po internetu: Kaj bi starši in ucitelji morali vedeti in kaj lahko naredijo za varno uporabo in- Napovedni koledar Narocam letno narocnino na revijo Vzgoja: Ime in priimek oz. naziv ustanove: ___________________________________________________ Naslov (ulica in hišna št.): __________________________________________________________ Poštna številka: __________________Pošta: __________________________________________ E-naslov: ______________________________________________________________________ ID za DDV (za davcne zavezance): ___________________________________________________ Datum in podpis: ________________________________________________________________ Revija VZGOJA izhaja štirikrat letno. Narocnina za leto 2018 je samo 19,80 €. Narocilnico pošljite na naslov: Revija VZGOJA Ul. Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana. _______________ terneta? Cesa si ne upajo oz. ne znajo vprašati o družbenih omrežjih? Ali veste, da otroci splet nosijo ves cas s seboj? Vodi: Klemen Jevnikar • S cim videoigre 'zagrabijo' otroka? Za lažje razumevanje sveta videoiger bodo predstavljeni razvoj igralca in prakse igranja videoiger. Pogledamo tudi, s cim videoigre 'zagrabijo' igralca in kako ta nacela uporabiti pri ucenju. Vodi: Barbara Kavcnik • Pedagogika igre: Udeleženci dobijo globlji vpogled v igro, njene znacilnosti, kako jo najbolje uporabljati kot vzgojno, motivacijsko in ucno orodje. Vodi: Barbara Kavcnik • Slomšek in naravoslovje: Anton Martin Slomšek se je zavedal, da je teoreticno poznavanje fizikalnih zakonitosti pomembno za oblikovanje cloveka. To je spodbuda, da mladim približamo naravoslovje in jih vzgajamo za razmišljanje z lastno glavo. Vodi: Boris Kham • Vesolje – uganka ali skrivnost? Predstavljeno bo, kako lahko pri poucevanju naravoslovja spodbujamo k odkrivan i ucencihnju presežnega, kar pri ucenci spodbuja opazovanje, cudenje in razmišljanje o Življenju. Vodi: Boris Kham Informacije in prijave: DKPS Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 987 dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih uveljavljajo pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Cene seminarjev za posameznike so objavljene na naši spletni strani. 10% popust imajo clani DKPS (Društvo katoliških pedagogov Slovenije) in tisti, ki pridobijo dodatnega udeleženca. Posebni popusti veljajo za študente. Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Letno kazalo 2017 priimek in ime naslov clanka rubrika št. stran V spomin: dr. Peter Vencelj Biti vzgojitelj 73 28-29 Balažic, Lidija Samopoškodbe pri mladostnikih Razredništvo in vzgojni nacrt 75 25-26 Balažic, Lidija Samopoškodbe – pomoc mladostnikom Razredništvo in vzgojni nacrt 76 31-33 Bednjicki Rošer, Barbara Iz roda v rod Izkušnje 76 45-46 Bervar, Mitja Prepoznavanje plemenitih vrednot V žarišcu: Rasti s knjigo 74 8-9 Brodnik, Vilma Spodbujanje pripadnosti slovenski državi v šolah V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 8-9 Centa, Mateja Skupaj se ucimo, da skupaj živimo Etika v šoli 75 28-30 Centa, Mateja in Svenja Pokorny Etika skrbi in eticna vzgoja Etika v šoli 76 28-30 Dermastja, Janja Nasilje v šolah Razredništvo in vzgojni nacrt 74 31-32 Dragman, Marjetka Rastoca knjiga in vrednote V žarišcu: Rasti s knjigo 74 16-17 Drljic, Karmen Izgrajevanje inkluzivnih kompetenc V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 11 France Pavlin, Karmen Otrok s custvenimi in vedenjskimi težavami v vrtcu V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 18-19 Furjan, Tatjana Preprosto Biti vzgojitelj 76 23-25 Gabrijelcic, Janez Vznik Rastoce knjige V žarišcu: Rasti s knjigo 74 5 Gajski, Barbara Rastoca knjiga kot vzgojni projekt V žarišcu: Rasti s knjigo 74 12-13 Gerjolj, Stanko Potreba po novi 'filozofiji vzgoje’ V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 8-9 Golc, Lidija Razvijanje osebnosti v odnosih Razredništvo in vzgojni nacrt 73 32-33 Golc, Lidija Še veš, da si sol zemlje Prostovoljno delo 73 46 Golob, Berta Branje kot nabiranje V žarišcu: Rasti s knjigo 74 18-19 Golob, Milena Advent na OŠ Korena Izkušnje 75 46 Gregorcic, Mateja Inkluzivni pedagog in izboljšanje ucenja V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 13-14 Janša, Marija Bilo je na trgatvi Duhovna izkušnja 73 31 Jarh, Vesna Koticki v naravi Izkušnje 74 46-47 Jericek Klanšcek, Helena; Krajnc, Jasmina; Britovšek, Karmen Družim se, torej sem – toda s kom in kako? Starši 73 41-42 Kelhar, Sanja Inkluzivni pedagog V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 9-10 Kiswarday, Vanja Dvojna izjemnost V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 5-8 Klinkon, Tina Biti cujec prostovoljec Prostovoljno delo 73 45-46 Kolenko, Marijana Vzgojni nacrt: osnova za spodbujanje celostnega razvoja V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 10-11 Komelj, Milcek Otroci in njihovi skrivnostni usmerjevalci Vzgojna podrocja 73 43-44 Komelj, Milcek Življenjska zavezanost knjigi Vzgojna podrocja 74 40-41 Komelj, Milcek Trpka posvecenost domovinske ljubezni Vzgojna podrocja 75 37-38 Komelj, Milcek Upajoca svetloba v temini življenja Vzgojna podrocja 76 40-41 Kosirnik, Andreja; Mal, Bernarda Lepopis. Pozabljen? V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 22-23 Kovacic Cimperman, Majda 200 let javne šole v Sodražici Izkušnje 75 46-47 Krakar Vogel, Boža Branje leposlovja je (še zmeraj) potrebno V žarišcu: Rasti s knjigo 74 20-21 Kralj, Marica Delovne navade so dobra popotnica Starši 74 37-38 Kralj, Marica Razporejanje casa Starši 75 31-32 Krulc, Petra Custvena inteligenca uciteljev Biti vzgojitelj 74 27-28 Kulovec, Nevenka Rastoca knjiga kot pedagoško gibanje V žarišcu: Rasti s knjigo 74 14-15 Kuntner, Monika Inkluzivno izvajanje dodatne strokovne pomoci V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 15-17 Lampe, Jana Z delom do dostojnega življenja Vzgojna podrocja 75 39-40 Lovišcek, Patricija Inkluzija otrok z avtizmom V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 20 Marentic Požarnik, Barica Pristen dialoški pouk V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 15-17 Miklic, Neža Internet v našem življenju Starši 73 36-37 Miklic, Neža Splet obvladuje otroka Starši 74 35-36 Miklic, Neža Storilci nasilja nad otroki s pomocjo spleta Starši 75 35-36 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Letno kazalo 2017 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 53 Miklic, Neža Otrok po spolni zlorabi ni vec enak Starši 76 35-36 Motik, Dragica Domovina daje moc in razpoznavnost V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 16-17 Novak, Bogomir Vzgoja osebnosti za vzdržni razvoj Razredništvo in vzgojni nacrt 73 34-35 Novak, Bogomir Klic k mirovni vzgoji Razredništvo in vzgojni nacrt 74 33-34 Pahor, Borut Ljubezen, ne sovraštvo V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 5 Pahor, Špela Samopoškodbeno in samomorilno vedenje Starši 73 38-40 Paldauf, Klavdija Na poti k odgovornosti Biti vzgojitelj 74 25-26 Pecaric, Ester Delo krepi telo in znacaj Izkušnje 73 47-48 Pecaric, Ester Jaz – mali filozof Vzgojna podrocja 74 42-43 Pedicek, Franc De profundis V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 6-7 Podlipnik, Bernarda Pomen mednarodnih izmenjav pri celostni vzgoji dijakov Vzgojna podrocja 75 41-42 Poljanšek, Janez Videti preko, videti onkraj Duhovna izkušnja 73 30-31 Poljanšek, Janez Udomaciti zveri Duhovna izkušnja 74 29-30 Poljanšek, Janez Naša resnicna in lažna podoba Duhovna izkušnja 75 23-24 Poljanšek, Janez Vaja kontemplacije Duhovna izkušnja 76 26-27 Praprotnik, Nastja Unicujoci vplivi elektronskih naprav Starši 75 33-35 Praprotnik, Nastja Unicujoci vplivi elektronskih naprav II Starši 76 37-39 Ramovš, Jože Skupinsko socialno ucenje V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 12-14 Režek, Rihard Vaš dijak sem – me poznate? Razredništvo in vzgojni nacrt 75 27 Režek, Rihard Spoštovanje je edina pot Razredništvo in vzgojni nacrt 76 33-34 Roškar, Branka Ljubezen do domovine V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 14-15 Rožman, Urška Domovinska vzgoja v vrtcu V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 10-11 Schweiger, Robin Služenje tujcem v centru za tujce Prostovoljno delo 76 42-43 Sirk, Karina Sprošcen odnos Prostovoljno delo 74 44-45 Staric, Tatjana Živ žav Izkušnje 74 49-50 Šinkovec, Silvo Na poti v drugacnost Uvodnik 73 3 Šinkovec, Silvo Odlocitev za celostni pristop V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 5-7 Šinkovec, Silvo Spremljanje športnikov; pogovor z dr. Matejem Tušakom Naš pogovor 73 24-26 Šinkovec, Silvo Domovina Uvodnik 74 3 Šinkovec, Silvo Vodilo so visoka eticna nacela; pogovor z mag. Marijano Kolenko Naš pogovor 74 22-24 Šinkovec, Silvo Ljubezen Uvodnik 75 3 Šinkovec, Silvo Demokraticno kulturo ustvarjamo vsi; pogovor z go. Ljudmilo Novak Naš pogovor 75 18-20 Šinkovec, Silvo Nadarjeni Uvodnik 76 3 Škrubej, Alenka Socialni razvoj otroka V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 18-19 Šteh, Dragica Bogat ali srecen? Starši 74 39 Šteh, Dragica Spoštovanje ni dovolj V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 12-13 Štrucl, Vladka Lickanje koruze v vrtcu Izkušnje 75 45 Teršek, Blaž Biti študent inkluzivne pedagogike V žarišcu: Inkluzija – v dobro vseh 76 12-13 Trope, Irena Projektni pouk v programu ekonomski tehnik Izkušnje 74 48-49 Vovko, Janja Prvi dan prakse Izkušnje 76 43-44 Weilguny Marko Naš specificen pedagoški pristop; pogovor z dr. Romanom Globokarjem Naš pogovor 76 21-22 Zore, Stanislav Molitev odpušcanja V žarišcu: Iz ljubezni do domovine 75 6 Zupan, Jože Rastoca knjiga v Trebnjem V žarišcu: Rasti s knjigo 74 10-11 Zupancic, Irena Custva in gibanje V žarišcu: Na poti k celostnosti 73 20-21 Žekš, Boštjan Kaj mi pomeni Rastoca knjiga? V žarišcu: Rasti s knjigo 74 6-7 Željko, Iva Prostovoljno delo – bogato z izkušnjami Prostovoljno delo 75 43-44 Žnidaršic, Jerneja Vzgoja za vrednote v javni šoli Biti vzgojitelj 75 21-22 Žontar, Vida Etika in vrednote v Vrtcu Litija Etika v šoli 73 27 Summary The Focus Theme of the 76th issue of the Vzgoja magazine is Inclusion – for the benefit of all. This is an approach which helps people with special needs integrate in the lives of others as best as possible. Thus both sides benefit considerably. In the introductory article Vanja Kiswarday presents people whom she calls double exceptional. These are children who are extremely successful in a particular field, but have considerable deficits in another area. Thus they need extra attention in both areas. Sanja Kelhar writes about who an inclusive pedagogue is and what their role and job are. Karmen Drljic writes about how a group of students, besides building inclusive competences, also devotes to the development of personal perseverance, proactivity, autonomy and experience that every individual can be, along with others, an agent of changes. As a student of inclusive pedagogy, Blaž Teršek writes about his experience of this role and the vision of the future, work of an inclusive pedagogue. Mateja Gregorcic presents some means which in cooperation with the elementary school teacher can lead to the improvement of learning and knowledge of an individual child. Monika Kuntner presents the importance of inclusive supervision, the implementation of additional professional assistance, to a child with autism. Karmen France Pavlin describes her experience of helping a child with emotional and behavioural problems in kindergarten. In the end, Patricija Lovišcek writes about the system of assistance and the actual monitoring of children with autism. In the rubric Our conversation Marko Weilguny conversed with dr. Roman Globokar, the director of St. Stanislav Institute. On the occasion of its 25th anniversary, the Silver Order for Service was awarded to St. Stanislav Institute by President of the Prejeli smo Republic Borut Pahor. In the discussion, they present a specific pedagogical approach followed by the Institute. In the Teachers section, Tatjana Furjan writes about her teaching – she claims that it is simple, when it is based on respect towards oneself and others and follows the basic values and rules. In Spiritual Experience Janez Poljanšek SJ presents a contemplation exercise and thus helps the reader to listen to and understand God’s Word better. The section Ethics in School brings new work materials for school and kindergarten teachers and parents. It was prepared by Mateja Centa in cooperation with a colleague from Italy, Svenja Pokorny. This time, readers are introduced into the ethics of care and ethical upbringing. In Class Teachers and the Educational Plan Lidija Balažic is again dealing with self-abuse with adolescents; however, the current contribution is aimed at helping young people with such problems. Rihard Režek talks about respect as the only way for both, children and parents, and of course teachers as well. In the Parents section, Neža Miklic writes about the great dimensions of child sexual abuse, which often begins online. She emphasizes that this intrusion into their dignity completely changes children, they are never the same again. Nastja Praprotnik continues the topic she started in the previous issue, when she writes about the devastating effects of electronic devices on our bodies, mental health and social contacts. This time, she points out some ways to act and restrict children’s access to these devices. In the section Fields of Education Milcek Komelj writes about the life and work of France Slana. This time, he presents his artwork Boy, created in 1980. In the section Volunteering, Robin Schweiger presents the work of Jesuit Association for Refugees of Slovenia, especially the work of volunteers – serving people in the Refugees Centre in Postojna. In the Experience section, Janja Vovko emphasizes the importance of the first day of practice experienced by students. She writes about her experience and her method of monitoring future medical personnel in practice. Barbara Bednjicki Rošer describes the project From Generation to Generation, which presents life in the past and some customs that have survived till the present day to kindergarten children in an interesting way. The rubric New Insights traditionally brings an abstract from the final, this time bachelor theses. Written by: Erika Ašic Translated by: Tanja Volk Ania Goledzinowska Rešena iz pekla Ljubljana: Salve, 2016 220 strani, cena: 14,90 € Sanja Loncar idr. Naravne rešitve za radiacijo Ljubljana: Jasno in glasno, 2016 184 strani, cena: 24,80 € Bojan Zadravec Vladekova pot v neznano Kronika židovske družine iz Murske Sobote Ljubljana: Salve in samozaložba, 2017 216 strani, cena: 25 € Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 Klub Vzgoja Klub Vzgoja Inteligentna custva, zacetni seminar Custva, njihov pomen in kakšne težave imamo s custvi. Custvena pismenost je osnova za custveno inteligenco. Obseg: 16 ur Izvedba: Ljubljana, 19.–21. 1. 2018, prijave: do 10. 1. 2018 Vodi: dr. Silvo Šinkovec Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja, zacetni seminar Pomen in znaki visokega in nizkega samospoštovanja, razvoj samospoštovanja, možnosti za pridobivanje novih pozitivnih izkušenj. Seminar daje nova znanja in vkljucuje vaje za osebni razvoj. Obseg: 16 ur Izvedba: Ljubljana, 16.–18. 2. 2018, prijave: do 7. 2. 2018 Vodi: dr. Silvo Šinkovec Programa bosta v Ljubljani, po dogovoru ju pripravimo tudi drugje. Klub Vzgoja je namenjen fi nancni podpori delovanja revije Vzgoja, programa prostovoljnega dela Clovek za druge, izobraževalnih programov in drugih dejavnosti Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), ki deluje po vsej Sloveniji. Vsak dar nam bo v pomoc. Vec: www.dkps.si ali revija.vzgoja@gmail.com. Vabljeni, da se nam pridružite in nas podprete. France Slana: Decek Olje na platnu, 1980, 50 x 55 cm