Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo ... L 2.500 T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XIII. - Štev. 7 (627) Gorica - četrtek 16. februarja 1961 - Trst Posamezna številka L 30 v Cemu toliko razburjenja... Upamo, da so nemirni tržaški dnevi za nami. Danes, ko so se strasti vsaj navidezno pomirile, je prav, da si malo od bliže ogledamo vso zadevo in iz tega napravimo zaključke. Brž ko je nenadno minilo srečanje italijanskega in avstrijskega zunanjega ministra v Milanu, ki nista niti mogla začeti razgovorov o usodi Južne Tirolske zaradi diametralnih in nepopustljivih stališč, je sledilo nekaj terorističnih dejanj v Južni Tirolski, tedaj so prenapeti šovinisti stopili na delo. Protesti in zopet protesti! Toda proti čemu? Dogovore je treba spoštovati. Dogovori so kot dolgovi, katere je pač treba poravnati. Če je bil sklenjen dogovor Gruber - De Gasperi o pravicah nemškega prebivalstva na Južnem Tirolskem, potem je pač treba to držati. Isto velja za slovensko narodno manjšino, kateri je po italijanski ustavi zagotovljeno življenje, življenje in ne životarjenje in počasno umiranje. To je smisel ustave. Ustavi je sledil še Londonski sporazum, ki še posebej zagotavlja slovenski manjšini na Tržaškem svoboden kulturni, narodni, socialni, gospodarski in politični razvoj. S podpisom tega sporazuma in samo po tem sporazumu se je Italija vrnila zopet na Tržaško. Torej je to obveznost, pred katero ne more nihče potisniti glave v pesek. Brž ko so začeli nemiri v Rimu, so ti našli odmev v Trstu. Toda kje? Med mleč-nozobimi študenti, katerim je hitro vse dobrodošlo, samo da se lahko izognejo šoli. Toda tržaški študentje niso šli na ulice zaradi Tirolske, kaj še! Dvojezičnost, Istra, Tito in podobno. Torej popolnoma na drugi tir. Večina prebivalstva Trsta je s pomilovanjem gledala na kričače, dokler niso ti v svoji objestnosti in da bi opozorili javnost nase, začeli z razbijanjem. Kamenje na še surove zidove bodočega kulturnega doma, kamenje v šipe slovenske knjigarne, kamenje in demonstracije pred Tržaško kreditno banko, demonstracije pred slovensko šolo. Res lepo kulturno zadržanje bodočih kulturnikov in nositeljev dvatisočletnih kulturnih izročil! Pri tem zadržanju in divjanju pa ugotavljamo : 1. da so organi javne varnosti prve dni mirno gledali demonstrante, pa naj so ti vpili vsa mogoča gesla. Celo spremljali so jih po glavnih ulicah in pustili, da je ta mularija ovirala promet. Pri tem se vprašamo: Ali ne velja več predpis, da je potrebno policijsko dovoljenje za vsako Povorko po mestu? Vemo za slučaje, da so bili že kazenski postopki proti osebam, ki so se udeležile nedovoljenih pohodov Po mestu. Za študente pa to ni veljalo; 2. da organi javne varnosti niso zavarovali slovenskih ustanov, čeprav so takoj prvi dan lahko videli in vedeli, da so demonstracije obrnjene proti Slovencem; 3. da so demonstrirali samo dijaki nekaterih višjih srednjih šol. To se pravi, da dijaki, kjer so ravnatelji šol in profesorji resni, so tudi dijake obdržali v šoli in niso šli na ulice. Kako je mogoče, da so dijaki eno ali dve uri v šoli, nato Pa meni nič gredo na cesto? Če se to *godi enkrat, še razumemo, a da se to Ponavlja Iz dneva v dan, tega pa ne razumemo ; 4. da je šele po treh dneh demonstracij sledil poziv prosvetnega ministra, naj se dijaki vrnejo v šolo; 5. da je tržaški šolski skrbnik šele dan nato dal poziv, naj se dijaki vrnejo v šolo. Torej dan pozneje za prosvetnim ministrom, ko bi upravičeno pričakovali, da bo tak poziv dan že takoj prvi dan, da bi se tako profesorji in dijaki zresnili. Tako pa na žalost ugotavljamo že vsa leta, da so na cesti vedno eni in isti zavodi, In da se proti stavkujočim dijakom ne Izvajajo disciplinski postopki; 6. da so varnostni organi nastopili šele, ko jim je ulica prerastla. To smo videli tudi na trgu Goldoni, kjer so protestirali Proti prepovedi zborovanja. Ti mlečnozobl fantalini se naravnost lahko norčujejo iz policije; 7. zakaj policijske oblasti ne nastopijo proti zakulisnim organizatorjem, ki pošiljajo nezrelo mladino na cesto? Ob tej priliki se nam smilijo vsi tisti starši in dijaki Slovenci, ki ne čutijo, kam njihov otrok spada. Tiste dni so slovenski otroci po italijanskih šolah morali požreti marsikatero bridko. Pa ni naša krivda. Naj le vedo, kje je njihovo mesto. Sedaj so lahko videli, kako spoštujejo in cenijo »njihovo vdanost«. O slovenskih dijakih se moramo tokrat izraziti naravnost pohvalno. Znali so se obvladati in ostati na nivoju dostojanstva. Vemo pa, da je v marsikaterem maturantu kipela kri, ko je isti dan moral pisati od ministrstva ukazano razpravo, kako si zamišlja evropsko sožitje. Da, sožitje držav in narodov, kjer bi morali biti vsi enaki, spoštovani vsi jeziki in kulture, pa ti pod oknom razgraja podivjana drhal višješolcev naroda, s katerim bi morali živeti v idealni evropski skupnosti! Kolika ironija! Ko ugotavljamo, da je poslal na ulice italijanske študente skrivnostni in zakulisni odbor, ko na drugi strani ugotavljamo dostojanstveno zadržanje slovenske manjšine, pa isto mladino pozivamo, naj se ne pusti zapeljati v kakršnekoli pustolovščine od ljudi, ki iščejo morda kak umetni viktimizem za svoje politične namene. Slovenska mladina je z enodnevno stavko, ustnimi in pismenimi protesti pokazala, da ne odobrava tega početja in obsoja brutalne nastope. To naj bo dovolj. Politiki, kulturne organizacije in drugi pa naj zopet store svojo dolžnost in so jo v teh dneh tudi storili. Dostojan- stveno zadržanje in energični protesti, to je naše orožje. Tako bomo ostali kulturni. Kulturno zadržanje nam ob teh dogodkih priznavajo odgovorne oblasti, kakor tudi objektivno domače (ono iz notranjosti države) in inozemsko časopisje. Našim sodržavljanom pa kličemo: streznite se! če ste pobomiki za novo Evropo, dajte najprej lep vzgled sožitja tukaj, kjer imate za to tako lepo priliko. (jrš. TREZNI GLASOVI K gornjim ugotovitvam našega uvodničarja hočemo dodati še eno, in sicer trezno in objektivno pisanje goriškega škofijskega lista Voce Diocesana z dne 12 febr. t. 1. Tako je zapisal omenjeni list: »Rim in Trst sta dala grd zgled nasilnih manifestacij, kjer se je najbolj neumno nasilje združilo z jasnim poskusom, da se oživi ozračje tako drago bivšemu fašizmu: posebno nam je žal za tržaške študente (toda za njimi stoje hujskači), ki so pokazali posebno nestrpnost v vprašanju sožitja s slovensko narodnostno skupnostjo. Mladina naj se le nauči vzklikati veličini svoje domovine in njenih pravic, toda ne tako, da bo zaničevala pravice drugih in pljuvala na tujo zastavo ner napadala svobodne ustanove, ki imajo pravico do obstoja poleg naših. Kdaj bomo nehali z dejanji, ki kličejo na nas pomilovanje tujcev zaradi te naše otroške in nespametne miselnosti?« Tudi tržaški tednik Vita Nuova je dovolj mirno in trezno obsodil razgrajanje tržaških študentov. Z zadovoljstvom beležimo pisanje teh dveh glasil goriških in tržaških katoličanov, ker nam pričajo, da katoliški krogi le niso solidarni s fašistično sodrgo, ki je nahujskala tržaške študente; da so torej ti krogi izolirani in zato »tujci« med pristnimi Tržačani. Evropski vrh v Parizu Lumumho so umorili V zvezi s kongoško krizo so v zadnjem času značilni trije novi dogodki: novi ameriški načrt za rešitev težke politične krize v Kongu, sestava nove kongošlce vlade ter skrivnostna smrt Lu-mumbe. Med razpravo o Kongu v Varnostnem svetu je ameriški delegat Stevenson predlagal kompromisen načrt štirih točk za premaknitev sedanje kongoške krize z mrtve točke: 1. Sklicanje parlamenta; 2. izpustitev Lumumbe in ostalih političnih prvakov; 3. u-mik vseh belgijskih formacij iz Konga ter 4. razorožitev vseh o-boroženih sil v Kongu, bodisi pristašev Kasavubuja, bodisi pristašev Lumumbe. Najvažnejša točka je razorožitev vseh kongoških vojakov, ker prav v tem leži ključ kongoškega vprašanja. Toda sovjetski predstavnik Zorin je ta predlog zavrnil, ker bi po tem načrtu tudi njihov miljenček Lumumba ostal brez nediscipliniranih vojakov in bi zaradi tega ne imeli več komu pošiljati orožja. V Leopoldvillu je republiški predsednik Kasavubu razpustil svet komisarjev, ki jih je načeloval Mobutu, in sestavil novo bolj široko upravno vlado z Josephom Ileom na čelu. V nji so tudi nekateri Lumumbovi pristaši, ki baje imenovanje odklanjajo. Namen te vladne preosnove naj bi bil, zagotoviti podporo vseh kongoških voditeljev proti Lumumbi. In končno je v petek prišla iz Elizabethville novica, da je bivši ministrski predsednik Lumumba skupno s svojima sodelavcema Okito in Mpolo skrivnostno zbežal iz poslopja, v katerem je bil zaprt. V ponedeljek pa je notranji minister Katange javil, da so bili vsi trije ubežniki ubiti v neki vasi 300 km vstran od kraja, kjer so bili zaprti, ter pokopani neznano kje. Ta novica je huda in nam priča, kako v Kongu vlada vedno bolj le zakon nasilja. Kakšne posledice bo imela usmrtitev Lumumbe ni še mogoče predvidevati. Obvezno bolniško zavarovanje trgovcev Bolniško zavarovanje trgovcev je z zakonom z dne 27. 11. 1960 št. 1397 postalo obvezna dolžnost. Do 29. jan. 1961 so morali vsi lastniki malih trgovskih in pomožnih podjetij, krošnjarji, prodajalci časopisov in vsi, ki se bavijo s trgovino, prijaviti Zbornici za trgovino, industrijo in kmetijstvo sebe, vse družinske člane, ki so v podjetju zaposleni, če že niso zavarovani. Prejšnji teden so se, kot že prej dogovorjeno, zbrali v francoski prestolnici predsedniki vlad šestih držav Male Evrope, da bi nekoliko pregledali pot, ki so jo zahodne evropske države napravile pri medsebojnem zbliževanju, in določili smernice za nadaljnjo pot v tem smislu. Poleg ministrskih predsednikov so se tega evropskega posvetovanja »na vrhu« udeležili tudi zunanji ministri in drugi strokovnjaki. Tako sta Italijo zastopala Fanfani in Segni, Debre in Couve de Murville Francijo, A-denauer in Von Brentano Zahodno Nemčijo, Eiskens in Wigny Belgijo, Jans de Qual in Lus za Holandsko ter Werner in Achaus Luksemburg. — Še pred tem širokim sestankom je pa imel ge-neral De Gaulle razgovore z angleškim ministrskim predsednikom Macmillanom ter kanclerjem Adenauerjem, kot dvema glavnima državnikoma, ki pri urejevanju Evrope utegneta lahko dosti škoditi ali koristiti. Vse je namreč odvisno od medsebojne izmenjave mnenj in popuščanja nasprotnih si gledišč in interesov. Končni cilj evropske šestorice Je politična integracija ali združitev. Toda način, metode, poti, kako ta cilj doseči so različni. Nekateri državniki se bolj ogrevajo za eno, drugi pa za drugo pot. Zaradi tega so medsebojna posvetovanja nujno potrebna, da se sproti odstranijo morebitne težave, ki jih srečavajo. Eno takih težav je zadnje čase predstavljalo prav nekakšno odstopanje Francije od že sprejetih obveznosti. Pri tem sta se posebno trčili zamisli generala De Gaulla in kanclerja Adenauerja. Prvi si združeno Evropo zamišlja .kot ozko konfederacijo ali tako zvano »Evropo domovin«, medtem ko je Adenauer za pravo politično integracijo, četudi na federalni osnovi. To nesoglasje je zlasti prišlo do izraza med pariškimi razgovori lansko poletje, ko je De Gaulle imel iniciativo v rokah in je klical k sebi ločeno enega za drugim evropske državnike, da bi jih pridobil za svoje načrte. Toda ni uspelo, ker vsi so bili mnenja, da se obstoječe evropske organizacije ne smejo ošibiti, saj so že itak sad kompromisov. Kot poročajo, je sestanek evropskih državnikov v Parizu pretekli teden ugodno izpadel, ker je francoski predsednik De Gaulle skoraj povsem odstopil od svojih o-sebnih zamisli o vodilni vlogi Francije ter o rahljanju gospodar- TELEGRAMI RUSKA RAKETA POTUJE NA VENERO: Sovjetski znanstveniki so presenetili svet z novo raketo: z umetnega satelita so jo spustili na planet Venero. Tehta 640 kg in leti z brzino 4 km na sekundo. V bližino Venere bi morala dospeti v drugi polovici maja. TITO NA POTU V AFRIKO: Nepričakovano so v ponedeljek sporočili, da jugoslovanski predsednik Tito gre na daljše potovanje v Afriko. Odpotoval je z ladjo iz Splita v spremstvu soproge Jo-vanke in nekaterih dragih osebnosti. Obiskal bo razne nove afriške države, ki se prištevajo v krog nevtralnih držav; med temi so tudi Gana, Gvineja, Maroko, Tuniz in Združena arabska republika (Egipt). CELOVEC: Pogajanja med Italijo in Avstrijo glede Južnega Tirola se bodo po vsej verjetnosti nadaljevala v Celovcu na Koroškem. Tako je predlagala italijanska vlada, hoteč s tem spomniti avstrijsko vlado, da ne more zahtevati za nemško manjšino v Italiji več pravic, kot jih sama priznava slovenski manjšini na Koroškem. BEOGRAD: Jugoslovanska vlada je izročila izraelskim oblastem dokumente o zločinih vojnega zločinca Eichmanna v Jugoslaviji. Odgovoren je za 90% iztrebljenih Judov ter za izselitev 90 tisoč Slovencev. — V obtožnici je Eichmann odgovoren tudi za deportacijo 14 tisoč štajerskih Slovencev. BONN: Kancler Adenauer in obrambni minister Strauss sta dobila po pošti vsak en zavoj, v katerih je bila eksplozivna snov. Zavoja bi morala eksplodirati, ko bi ju odprli. K sreči so varnostne sile s posebnimi aparati ugotovile vsebino v zavoju. skih in političnih vezi, ki niso združljive s suverenostjo držav. Zaradi tega je bil sporazum sedaj v Parizu povsem naraven. Sklenili so nadaljevati pa začeti poti prizadevanja, da pride enkrat do popolne politične integracije Evrope. V ta namen so sklenili, da se bodo vsaj dvakrat ah trikrat na leto sestajali na take vrhunske sestanke. Prihodnji tak sestanek bo v Bonnu 19. maja. Diplomatski incident Prejšnji četrtek je prišlo do nenavadnega letalsko-diplomatskega incidenta med Francijo in Sovjetsko zvezo, ki bi v ozkih razmerah prejšnjega stoletja bržkone povzročil vojno med njima. — Ko je namreč sovjetsko letalo, na katerem se je peljal predsednik vrhovnega sovjeta Leonid Brežnev, namenjen na obisk v Gvinejo, letelo čez alžirsko ozemlje, se mu je neko francosko lovsko letalo večkrat približalo in oddalo več opozorilnih strelov. Sovjetska vlada je pri francoski ostro protestirala zaradi tega. Francoska vlada se je diplomatsko oprostila, češ da se je to zgodilo po pomoti, ker da se sovjetsko letalo ni držalo prej določene poti. Sovjetska vlada pa se s tem opravičilom ni zadovoljiia in incident naprej izrablja v svoje propagandistične namene pri afriških narodih. Burgiba posreduje V zvezi z obiskom tunizijskega finančnega ministra Masmudija v Franciji se v Parizu razširjajo najrazličnejši glasovi o verjetnem posredovanju tunizijskega predsednika Burgibe med francosko vlado in alžirskimi uporniki. — Masmud je namreč prišel v Pariz, da pripravi morebitni sestanek med De Gaullom in predsednikom Burgibo, o katerem so se načelno že sporazumeli. Masmudija je sprejel general De Gaulle. Razgo-varjal se je tudi z Debrejem in zunanjim ministrom Couve de Murvillom in z drugimi tudi izven vladnimi osebnostmi. Po razgovorih z De Gaullom je Masmud odpotoval v Tuniz, kjer se bo verjetno sestal s predsednikom začasne alžirske vlade Fer-hat Abbasom. Nato bo pa dosegel predsednika Burgibo v Ziirichu v Švici, kjer je ta na zdravljenju, in mu poročal o svojih vtisih iz Pariza. Govori se, da bo še ta mesec prišlo do sestanka De Gaulle-Burgiba, pri katerem naj bi tunizijski predsednik igral vlogo posrednika za ponovno vzpostavitev neposrednih razgovorov med alžirskimi uporniki in francosko vlado. Proga okoli sveta Piransko podjetje »Splošna plovba« je po nekaterih poskusnih vožnjah odobrilo načrt novega pomorskega tovornega servisa okrog sveta. To novo progo bo otvo-rila 12.000 tonska ladja »Slavonija«, ki so jo pred kratkim dogradili v puljski ladjedelnici Uljanik. Okrog sveta bo plula 3 mesece. Na to novo krožno pot bodo ladje odhajale vsakih 30-40 dni. Državna podpora obrtnikom Italijanski ministrski svet je odobril 15 milijard lir za posojila obrtnikom. S tem denarjem bo država prispevala za kritje stroškov in obresti, na posojila, ki jih bodo obrtniki najemali do vključno 30. junija 1971. Ta denar bo država nadomestila z novimi davčnimi poviški. Sped. in abbon. post. - I Gruppo KRŠČANSKI NAUK } ♦♦♦♦♦♦♦ ♦ Ustvarjenje sveta O ustvarjenju sveta nam Bog poroča v I. knjigi Mojzesovi. Tam hoče ljudi poučiti to, kar nam je potrebno za naš časni in večni blagor, namreč, da je, Bog sam začetek in namen vsega stvarstva. Zato ni tam pouka o zemljepisju ali o naravoslovju in modroslovju. Razodetje rabi izraze, ki so jih ljudje Mojzesovih časov mogli razumeti. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo in vsa živa bitja na zemlji. »Zakaj on je rekel in je nastalo, on je ukazal in je bilo.« (Ps 32, 9). V ta namen ni Bog rabil nobene tvarine, nobenega orodja niti časa. S svojo vsemogočno besedo je ukazal — in bilo je. Prav to pomeni beseda : u s t v ar it i. Ali je Bog stvarstvo potreboval? Nikakor. Tudi brez sveta je on neskončno blažen v svojem bistvu. Na ustvarjenem svetu je hotel pokazati svojo neizmerno dobroto in podeliti tudi stvarem nekoliko svoje sreče. Vse ustvarjeno naj bi bilo odsvit njegove lepote in dobrote. Razumna bit j a pa ga smejo še spoznavati, ljubiti, ga častiti in mu služiti ter si s tem zaslužiti večno srečo in blaženost. »Nebesa razglašajo, božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok.« (Ps 18,1). Po šestem dnevu stvarjenja (hebrejska beseda »jom« pomeni dan, pa tudi dobo) je »Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro.« To se pravi: popolno in prav po namenih Stvarnikovih urejeno. Zato pa tudi Bog ljubi to svoje delo, zanj skrbi in ga ohranja. Neprestano deluje v svojem stvarstvu s svojo vsemogočnostjo, modrostjo in dobrotljivostjo. Bog ohranjuje in vlada svet. Tako dober in popoln bi svet ostal vedno, ako ga ne bi pokvaril poznejši greh. Ustvarjeni svet je torej božja last n in a . Sonce, zvezde, neskončne nebesne daljave, kakor tudi zadnji črviček v gozdnem mahu, ptica v zraku, riba v morju, vse je božja last. Pa tudi vsak človek, vsak narod od naj primi tivnej šega do najizobraženejšega — vse je božja lastnina. Bog vodi vse stvarstvo k cilju, za katerega ga je bil ustvaril. ŽIVLJENJE GOVORI KO JE ŠTUDIRAL Herbert Prauss je 15 let deloval kot komunističen aktivist v vzhodnem Berlinu. Čeprav je bil navdušen za komunistično stvar, je vendar začel počasi vstajati v njem dvom o pravilnosti komunističnih načel. Morala, po kateri je vse moralno dobro, kar komunizmu koristi, se mu je vedno bolj prikazovala kot nemorala. Zoprno mu je bilo gledati, kako so tovariši pri samokritiki padali v hinavščino, si pomagali z lažjo ter si tako v sebi ubijali vest. Posebno ga je osupnilo vedno novo iskanje in umetno ustvarjanje sovražnikov in s tem v zvezi ščuvanje množic k razrednemu sovraštvu. Tako je bila Cerkev proglašena za sovražnico delovnega ljudstva. Njemu je bila poverjena naloga, naj to »znanstveno« dokaže. Marljivo se je lotil dela in v ta na- men podrobno študiral papeške okrožnice: kaj Cerkev uči o pravicah in zaščiti delavcev pred izkoriščanjem, kako pravi, naj delavec dobiva družinsko plačo, i. dr. Pri tem študiju pa je prišel ravno do nasprotnega zaključka. Spoznal je, da je Cerkev dobrotnica človeštva, predvsem delavca, ki si v potu svojega obraza služi vsakdanji kruh. Komunistična država pa da je pravzaprav tisti mogočni kapitalist, ki delavca do skrajnosti izkorišča in proti kateremu (državi) ni mogoča nobena protestna stavka. Zapustil je komunizem in se vrnil v kat. Cerkev. Svoje zgrešeno življenje je popisal v knjigi: »Toda to ni bila resnica« (Herbert Prauss: »Doch es war nicht die VVahrheit«, Morus verlag, Berlin 1960). (Po Družabni Pravdi 119) življenji Obiski sv. očeta v postu Papež Janez XXIII. je pričel na pepelnično sredo v cerkvi sv. Sabine na Aven-tinu s postnimi procesijami. V štirih nadaljnjih nedeljah bo obiskal štiri različne mestne četrti in se tam udeležil postnih procesij. V nedeljo 19. februarja se bo podal v cerkev sv. Janeza Krstnika De Rossi, v četrti Appio, v nedeljo 26. februarja bo obiskal Nomentano, in sicer cerkev sv. Marije Goretti, v nedeljo 5. marca bo prišel v Trastevere v cerkev Jezusa božjega delavca, in v nedeljo 12 marca pa v mestno četrt Prati v cerkev sv. Joahima. Na cvetno nedeljo bo obiskal baziliko sv. Pavla, kjer bo blagoslovil palmove vejice. Na veliki četrtek popoldne bo obiskal baziliko sv. Janeza v Lateranu, na veliki petek baziliko Marije Snežne, na velikonočno nedeljo pa bo dopoldne daroval slovesno sv. mašo v vatikanski baziliki. Obletnica smrti kardinala Stepinca Pretekle dni smo obhajali prvo obletnico smrti zagrebškega nadškofa kard. Stopin-ca. V velikem svetu je ta obletnica šla mimo neopaženo. Nanjo pa se je spomnilo vatikansko glasilo Osserv. Romano. Ta Časopis je prinesel uvodni članek, v katerem znova poudarja Stepinčevo junaštvo in pa zvestobo Cerkvi in hrvatskemu narodu. Poudarja, kako je pokojni kardinal zatrjeval, da se ne čuti krivega nobenega zločina zoper državo in kako je prav zaradi tega odklanjal vsako misel, da bi se umaknil v inozemstvo in tako priznal svojo krivdo. Vztrajal je v prenašanju krivične obsodbe. In prav v tem je njegovo največje junaštvo. — Hrvatski narod je po enem letu smrti prav tako združen s svojim kardinalom kot prej, o čemer pričajo vedno sveže cvetje na nje- govem grobu in pa častilci, ki jih nikoli ne zmanjka. Nov val preganjanja na Madžarskem Na Madžarskem so v zadnjem času začeli z »uradno« aretacijo oseb, med njimi največ duhovnikov, ki so hoteli »vreči« sedanjo komunistično vlado. Kot »izdajalce države« so zaprli osem katoliških duhovnikov, nekega bivšega vojaškega častnika ter grofico Zichy Domonchosovo, rojeno Marjeto Bolza. Diplomatski izvendenci so mnenja, da je to najhujši napad na katoliško Cerkev na Madžarskem v zadnjih lotih. Razširila se je tudi vest o aretaciji 40 katoliških duhovnikov, katero je pa vlada zanikala. Vendar so na Dunaju dobili seznam najmanj 18 aretiranih duhovnikov. Darovi za misijone v Hongkongu Na svetovni misijonski dan so po cerkvah v Hongkongu zbrali 12.000 dolarjev, kar je vsekakor veliko, če upoštevamo, da je Hongkong sam skoraj misijonska škofija in ima velike potrebe za svoje cerkvene ustanove. Prva katoliška cerkev v Afganistanu V Afganistanu, ki je skoraj popolnoma mohamedanska država, je bila posvečena prva katoliška cerkev. Vendar je tudi ta cerkev le na ozemlju, ki pripada italijanskemu poslaništvu. Uspešna pomoč katoliških delavcev Skupina mladih katoliških delavcev je leta 1953 v francoski koloniji Dahomey organizirala posebno središče za zboljšanje poljedelstva. Mladi fantje so videli, da Vatikanska radijska postaja je v nedeljo 12. februarja slavila 30jletnico svojega delovanja. Za to priložnost je papež Janez XXIII. dovolil avdienco vsem voditeljem, funkcionarjem in tehnikom postaje. Ob 11.15 je sveti oče prišel v konzisto-rialno dvorano, kjer so bili zbrani vodstvo, sodelavci in tehniki vatikanske radijske postaje. Cim se je sv. oče Janez XXIII. usedel na papeški prestol, je ravnatelj vatikanske radijske postaje p. Stefanizzi imel nanj pozdravni nagovor, v katerem je poudarjal delo vseh funkcionarjev in sodelavcev vatikanske radijske postaje, ki so skozi 30 let darovali vse svoje najboljše moči, da bi služila postaja svojemu namenu in ki so tudi danes v vsej vdanosti na razpolago papežu za širjenje njegovih naukov po radiu. Nato je ravnatelj Stefanizzi predstavil papežu osebnosti, ki vrše . vodilne funkcije v vatikanskem radiu, in predstojnike posameznih odsekov. Med drugim sta se približali papežu vdova Marconija s hčerko Elektro. Pokojni Marconi je namreč organiziral oddaje vatikanske radijske postaje, ki jo je dal zgraditi papež Pij XI. Med predstavniki raznih jezikovnih odsekov vatikanske radijske postaje je sprejel sveti oče tudi predstojnika slovenskega odseka preč. g. Antona Iskro. V očetovskem razgovoru z njim se je papež spominjal bivanja v Ljubljani in duhovnih vaj, ki jih je delal pri Sv. Jožefu. Preč. g. Iskra je sporočil papežu pozdrave številnih poslušalcev vatikanskega radia iz Slovenije, za kar se mu je sveti oče prisrčno zahvaljeval. Dejal je, da tudi on pozdravlja vse slovenske poslušalce in ves slovenski narod, da se vseh mnogokrat spominja in da moli zanje. Ker je ostali del avdience prenašala tudi italijanska televizija, je papež moral prekiniti s sprejemom posameznih sodelavcev radijske postaje. Sledil je nagovor sv. očeta. Papež je poudarjal 30-letnico vatikanske radijske postaje in v uvodu ponovil besede, s katerimi je 12. februarja 1931. leta ob 16.30 papež Pij XI. pričel svoj prvi govor preko vatikanskega radia: »Poslušajta nebo in zemlja besede mojih ust. Prisluhnite vsi narodi, vsi, ki bivate na zemeljski obli, združeni v istem duhu, bogati in revni.« Pij XI. je nadaljeval: »Poslušajte otoki in narodi, ki ste daleč od nas. Bogu veljaj naša prva beseda: Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so blage volje. Slava Bogu, ki daje dandanašnji ljudem tako moč, da jim omogoči, da pridejo njihove besede v resnici do skrajnih meja te zemlje; in mir na zemlji, na kateri smo predstavniki tistega božjega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je prišel na svet in oznanil mir.« Papež Janez XXIII. je v svojem nadaljnjem govoru poudaril važnost moderne iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiHiiiiliiiiiiiimmiiimiiiiiiiHmiiimiiiiii ljudje bežijo z dežele v mesta, ker si tam obetajo lažje življenje. Poljedelstvo jim ni nudilo dovolj dohodkov največ zato, ker niso poznali modernih metod obdelovanja zemlje. Nastala je kmetijska šola in kmalu so se pokazale ugodne posledice v vsej okolici. Ljudje so dobili zaupanje v poljedelstvo. Gojenci, ki so dokončali kmetijsko šolo, širijo smisel za umno gospodarstvo. Ta primer kaže, kaj more doseči skupina idealnih ljudi. Romanja k sv. Antonu v Padovi Bazilika svetega Antona v Padovi je bila tudi preteklo leto cilj mnogih romarjev. Cerkev je obiskalo 1990 skupin iz inozemstva in 2476 iz Italije. Med drugimi je obiskolo. cerkev tudi deset skupin iz Jugoslavije. V cerkvi se je darovalo 23.075 sv. maš in razdelilo 546.000 svetih obhajil. Nove cerkve na Holandskem Holandski kardinal Bernard Allrink je dejal, da morajo v tekočem letu zgraditi 60 novih cerkva, za kar bo potrebnih 35 milijonov florinov. Verniki bodo zbrali 10 milijonov, nekaj bo prispevala država, o-stalo vsoto si bo treba izposoditi. Potreba po novih cerkvah je nastala, ker se mesta vedno bolj širijo. Nova cerkev v Oslu Škof v Oslu je blagoslovil novo moderno cerkev, ki je posvečena Materi božji. Denar za novo cerkev so prispevali holandski katoličani. Misijonarja uglasbila državno himno Za mlado afriško državo Clad sta u glasbila državno himno dva misijonarja. V deželi z 2,600.000 prebivalci je 100.00 katoličanov. tehnike, ki je v službi papeža in ki oznanja nauk katoliške Cerkve. Radio naj služi duhovnim ciljem. V novejšem času s.e je razvila poleg radia televizija, ki bi ji lahko rekli, da je sestra radia. Tudi ta naj bi služila višjim duhovnim ciljem. V svojem nadaljevanju je papež poudaril: 1) radijski valovi so v službi Cerkve in vabijo k resnici in se bore proti materializmu; 2) ti valovi morajo preiti vse meje plemen in narodov in ustvariti eno samo veliko Kristusovo družbo; 3) radio naj služi znanstvenemu napredku in ne uničevanju naravnih in nadnaravnih vrednot. Vsi udeleženci, ki so napolnili konzisto-rialno dvorano, so ob zaključku papežu navdušeno ploskali. Svoj govor je sv. oče zaključil z blagoslovom, ki ga je dal vsem velikim in majhnim, starim in mladim, bogatim in revnim, delavcem in delodajalcem. Med navzočimi so bili tudi ravnatelj Osservatore Romana Manzini in pet sodelavcev, ki so delovali ob pričetku oddaj vatikanske radijske postaje. Doslej so bili trije ravnatelji, ki so vodili to postajo. Vseh treh se je tudi papež spomnil v svojem govoru. Prvi je bil jezuitski p. Gianfranceschi, ki je umrl 1. 1934, drugi P. Soccorsi, tretji pa je sedanji ravnatelj p. Stefanizzi. 30 let torej katoliška Cerkev preko vatikanskega radia oddaja svoj glas in svoj pozdrav: Laudetur Jesus Christus, Hvaljen Jezus Kristus. Danes vatikanski radio oddaja v 29 jezikih, od katerih je 17 iz dežel onstran železne zavese, kjer je beseda svete Stolice motena s komunistično radijsko cenzuro. Najbolj motene so oddaje v Češkoslovaški. Na Poljskem in v Jugoslaviji pa sprejemajo te oddaje skoro brez motenj. Oddaje se vrše v tehle jezikih: italijanskem, francoskem, angleškem, španskem, nemškem, poljskem, portugalskem, češkem, madžarskem, slovaškem, latinskem, hrvaškem, litvanskem, slovenskem, romunskem, holandskem, leton-skem, albanskem, ruskem, arabskem, u-kraj inskem, bolgarskem, beloruskem, etiopskem, kitajskem in japonskem jeziku. V drugih jezikih oddajajo samo v posemnih primerih. Pred avdienco je v kapeli vatikanske radijske postaje v vatikanskih vrtovih za 30-letnico daroval sv. mašo državni tajnik kardinal Tardini. Takoj po avdienci pa se je papež Janez XXIII. pojavil pri oknu svoje študijske sobe in molil z verniki, ki so se zbrali na trgu sv. Petra v izredno velikem številu, angelovo češčenje in jim podelil apostolski blagoslov. Naše letošnje romanje Loreto p Loreto je znana božja pot, neke vrste italijanski Lurd. Prvi dokument, ki govori o tej božji poti, je iz leta 1194. Imenuje jo »Cerkev svete Marije, ki je na zemljišču Lauretum«. Iz tega je razumljivo, zakaj častimo Marijo pod naslovom »Lavre-tanska Mati božja« in zakaj se k nji zatekamo z lavretanskimi litanijami. V poletnih mesecih lanskega leta je o-biskalo to svetišče okoli 450.000 romarjev (2 tisoč romarskih skupin). Od teh je bilo 45.000 iz inozemstva. V tem času so v baziliki razdelili 230.000 obhajil, opravili pa 5700 maš. Ustanova Unitalsi, ki skrbi za prevoz bolnikov v Lurd in Loreto, je pripeljala k Marijinemu svetišču 16 posebnih vlakov s 6908 romarji in 3005 bolniki. Vsaka Marijina božja pot ima kaj značilnega. To velja še posebej za Loreto. V tem oziru je zanimivo poročilo o njegovem nastanku. Neki Teramano je okoli leta 1472 napravil o nastanku te božje poti zanimivo poročilo. Cerkev Matere božje v Loretu, kakor je leta 1472 zapisal Teramano, je soba iz hiše matere božje Marije. Po Marijini smrti so jo apostoli in učenci spremenili v cerkvico v čast Materi božji. Ko so muslimani zasedli Sveto deželo, so angeli vzeli omenjeno cerkvico in jo iz Nazareta prenesli na Trsat pri Reki. V slovanskih krajih niso Mariji skazovali primernega če-ščenja in zato so angeli odnesli hišico v neki gozd v bližini mesta Recanati, ki je bil last neke gospe z imenom Loreta. Na tem kraju so se pa dogodile razne nerodnosti in zato so angeli odnesli hišico na vrh hriba, ki je bil last dveh bratov. To je pa dalo povod za spor med bratoma; zaradi tega so angeli četrtič prenesli hišico in jo postavili kar na cesto, kjer je ostala. Koliko je v vsej tej pripovedi resnice? To ni verska resnica. Dejstvo pa je, da že več stoletij hodijo romarji — in med temi je bilo včasih veliko Slovencev in Slovanov — v to »Marijino hišico« in tu iščejo tolažbe, pomoči in ljubezni božje. Ta hišica je danes obdana z marmorjem in nad njo se dviga veličastna bazilika. Kdor stopi v to baziliko in še posebej v malo cerkvico sredi bazilike, se zave, da je na svetem kraju. Morda ne verjame v lepo pripoved o hišici in angelcih, ve pa, da je pri Mariji, po kateri je božji Sin postal človek. Ve, da je na mestu, kjer Mati božja s posebno ljubeznijo izkazuje svojo dobroto vsem tistim, ki se k njej zatekajo. V začetku julija poromamo tudi mi v to Marijino hišico, da v njej obiščemo nebeško Mater. Pojdimo v lepem številu! Kakor so mi sporočili, nas v Loretu z veseljem pričakujejo in molijo v »sveti hišici«, da bi to naše romanje pod Marijinima vodstvom dobro uspelo. Lojze skerl Umrl je „dobri Američan" V New Yorku je na večer 18. januarja umrl ameriški zdravnik Thomas A. Doo-ly, »dobri Američan«, kakor ga je imenovalo na desetine tisočev laoških beguncev. Izpolnil je komaj 34 let. V Katoliškem glasu smo pred časom pisali o njegovem junaškem zgledu katoliškega zdravnika, ki se je ves daroval za druge. Obolel je zg rakom na pljučih, a jc vztrajal na svoji težavni postojanki edinega zdravnika med stotisoči laoških beguncev, dokler mu niso moči pošle in se je moral vrniti, na povelje ameriške vlade v Neve York, kjer se je v preteklem avgustu podvrgel težki o-peraciji. Predstavil se je priznanemu ameriškemu kancerologu z besedami: »Doktor, imam raka na pljučih in vem, da sem obsojen na smrt. Prosim vas, da me operirate in mi tako podaljšate še za kakšen mesec življenje. Se toliko dela moram izvršiti.« Z operacijo so mu rešili pljuča, a rak se je zajedel v njegovo hrbtenico in smrt ga je sedaj rešila strašnih bolečin. Dan pred smrtjo ga je obiskal kardinal Spellman. Skušal ga je potolažiti, ko mu je rekel, da je v svojih 34. letih življenja naredil že toliko dobrega, da bi to zadostovalo za vse, še tako dolgo življenje. Odgovoril mu je: »Prevzvišeni, nič nisem naredil v primeri s tem, kar bi rad. Na svetu je toliko trpljenja, da je vse, kar naredimo, še premalo.« Kot častnik ameriške mornarice je pr- vič spoznal trpljenje, ko je mimo njega šlo nad 600 tisoč laoških beguncev. To gg jc tako presunilo, da je od leta 1954 pa vse do svoje smrti posvetil njim vse svoje sile in moči. Pri ogromnem bogastvu 600 milijonov, ki jih je zaslužil z izdajanjem svojih knjig (»Reši nas hudega«, »Noč, ko so gorele gore«) in s predavanji, je umrl ubog. Vse je razdal za ustanovitev novih bolnišnic v Laosu in za zdravljenje težko bolnih beguncev. Ko so kardinalu Spellmanu, tik pred sv. mašo sporočili njegovo smrt, je ob evangeliju rekel zbranim vernikom: »U-mrl je mož, ki je svoje življenje preživel • v frančiškanski ponižnosti, ki je kakor sv. Frančišek zavrgel vse udobnosti in bogastvo tega sveta za življenje žrtev in odpovedi. Nebesa so pridobila čisto dušo, svet pa je z njim izgubil velikega moža.« Film o svetem Pavlu Katoliško podjetje »San Paolo film« v Rimu pripravlja izdelavo velikega filma o življenju sv. Pavla. Film bo na visoki umetniški višini in bo zvesto posnel in podal svetopisemsko podobo apostola narodov. Film bodo snemali na vseh krajih, kjer je v resnici Pavel hodil in učil: v Palestini, Mali Aziji, Grčiji, Rimu in Španiji. K sodelovanju bodo povabili največje filmske igralce. Zgrešena politika Slovenci v Italiji smo še vedno pod . vtisom nasilnega razgrajanja mladine, ki le divjala po tržaških ulicah in kazala svoje sovraštvo proti Slovencem in njihovim ustanovam. Morda je kdo menil ob čitanju našega Poročila o teh izgredih v številki preteklega tedna, da so bile tiste vrstice napisane P°d neposrednim vplivom dogodkov, ki Sll>o sredi njih živeli. Toda en teden pozne-,e le bilo mogoče o stvari trezno misliti 111 je treba reči, da so ti dogodki take na-rai’e, da jih moremo samo obsojati. manifestacije prepovedane Znano je, da se je vladni generalni ko-'nisar g. dr. Palamara zaradi teh demonstracij odpravil v Rim. Nacionalistični krogi so bili mnenja, da je nesel s seboj j nPhove proteste proti dvojezičnosti. Ko s