Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Pozneje vodja službe za znanstveno dokumentacijo na raziskovalnem inštitutu v Ljubljani. Izdal pesniško zbirko KNJIGA LIRIKE pri Slovenskem knjižnem zavodu 1947. Večje število pesmi objavljeno v predvojni in povojni Sodobnosti in drugih literarnih revijah. Nekatere prevedene v italijanščino, češčino in srbohrvaščino. Knjiga OSEBNOSTI —DELA—IDEJE pri založbi Obzorja 1967. V pripravi knjiga razprav in študij OD BALZACA DO CAMUSA. Obsežno prevajalsko delo: blizu 40 knjižnih prevodov iz francoščine, nemščine, italijanščine, češčine in srbohrvaščine, med njimi Burckhardt, Hazard, Pirenne, Gide, Maurois, Momigliano in Vojni spomini Charlesa de Gaulla. S pričujočim izborom pesmi se pesnik oglaša po dolgem premoru. Govorim poezijo BOGOMIL FATUR (roj. 28. 10.1914, Prem na Notranjskem). Pesnik, esejist, kritik in prevajalec. Študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino na univerzi v Ljubljani. Diploma filozofske fakultete (slavistika) v Ljubljani. Po diplomi študij svetovne literature v Pragi in umetnostne zgodovine v Fi-renzah. Profesor za zgodovino književnosti. Predaval zgodovino slovenske in svetovne literature na Bogomil Fatur 155 Govorim poezijo MOLITEV ZA PTICE v začetku so bile ptice na poljih po mladih njivah v trepetajočem zraku pod plamenečim nebom pobliskovale so njihove peroti eksplozija zvokov škrjančkova pesem lastovice praznik pod našimi krovi potem je prišlo mesto in pogazilo polja z žveplenimi strupi z omahujočimi perutmi so se razbežale ptice o groza pokola o beda civilizacije grob bisernih grl pošastna podoba smrti gospod bog v nebesih ti ki si jih ustvaril in rekel ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim oblokom ptice naj se množijo stori tako usliši nas naj se vrnejo ptice NOKTURNO zvezda kasiopeje na mrzlem nebu gori duh koder hoče veje v neizmernem vsemirju zanj meje ni Bogomil Fatu v stolpu slonokoščenem ob robu neizrekljivega stojim oblivajo me bele pene bolesti in bridkih rim o grozljivi nokturno izpraševanje opolnoči opomin pesem josipa murna sije iz črnih globin tihi polunočni čas trepetanje zvezd v višavi glas vpijočega v puščavi trs samoten to sem jaz ura polnočne more ko se utrne utrip v poslednji kardiogram o groza biti kot kip sodome in gomore biti nem in sam nebo in morje brez meje živosrebrn je val zgoraj kasiopeje sije hladni kristal ah potoniti kakor sirena na dno tega morja na dno solza da se potegne biserna pena od obzorja do neba. ah ugasniti kot zvezda ki pada bajni utrinek je zažarel blodna himera edina nada biti na valu srebrn odsev PRIZORIŠČE SMRTI popolnoma nam je neznano ničesar ne vemo o poslednjem koraku o reki brez vrnitve o času ' ki ponikne o zadnjem kardiogramu srca 156 157 Govorim poezijo v trenutku ko človek spozna resnico o smrti če je v stanu da jo more spoznati nima več prav nobenega nagiba da bi jo ponesel svojim bližnjim da bi jo sporočil tistim ki so ostali za njim ki so ostali za njim v preddverju smrti podrti so vsi mostovi PRIZORIŠČE SMRTI pradavna modrost tibetanska knjiga o smrti o videnju smrti pripoveduje o silni svetlobi ki jo zagleda umirajoči ko mu dihanje prestane in se življenjska sila umakne v poslednjo globino v zadnji obstajajoči center živega in tedaj videč doživi silno vseprešinjajočo svetlobo rojstvo svetlobe nič več ni življenja niti ni smrti vse je nespremenljiva plameneČa luč Bogomil Fatur SMRTI ljudje ki so jih po klinični smrti spet vrnili v življenje tudi poročajo da so videli svetlobo ki se je širila in večala in bila silnejša od sonca katerega se je človek vekomaj bal in ki človeka vekomaj privlači to nedopovedljivo nedoumljivo žarenje so občutili ne da bi se zavedali lastnega jaza in še to poročajo da je bila vrnitev v življenje boleča nemara so se v trenutku ko bi morali prestopiti prag brezčasnosti sprostile nezaslišane energije živega in se razodele kot neskončna blažena luč vendar ali se niso zmotili ko menijo da so srečali svetlobo na svoji poti v smrt j ali ni bila tudi tista svetloba ki so jo videli svetlejšo od sonca ko so se vračali iz popolne mračine in jih je bridko obleščala ali ni bila tudi tista svetloba tako kot helios luč zemeljskega sveta 158 PRIZORIŠČE Govorim poezijo PRIZORIŠČE SMRTI ne jokajte . ne govorite glasno ob postelji umirajočega ta prastara raba zakon pri tibetancih in brahmanih nemara ni zgolj dejanje spoštljivosti mrtev je so govorili ne nisem mrtev samo srca več ne čutim moje srce je prenehalo biti mrtev je so govorili ne nisem mrtev slišim vas slišim vas vse okoli sebe očeta in otroka in najbolj tebe ljubljena moja neki prst je pridvignil mojo veko mrtev je ne saj ne morem biti mrtev čutim kapljico tvoje solze ko pada na rožo mojega lica kot slana ne nisem mrtev ampak nemočni kriki neizpolnljivi gibi usihajo v meni kot dež v puščavi mojega klicanja moji dragi več ne zaznavate jaz pa še nisem mrtev kje so aparati ki bi elektroencefalografsko registrirali funkcijo človeškega mozga po klinični smrti mrtev je so rekli ko se zrcalo pred licem umirajočega ni več orosilo mrtev je 159 ~ 160 Bogomil Fatur vendarle ničesar ne vemo o odhajanju na ono stran je zapisal rainer maria rilke zato ne jokajte ne govorite glasno pred posteljo umirajočega pred obličjem smrti PRIZORIŠČE SMRTI bližnji ki se odpravljate v pokrajino na oni strani nemara ste že pretrudni za jok nemara bi že morali spati torej naj umolkne skovikanje sov in regljanje žab in plahutanje netopirjev po nočnem nebu in ko pride jutro naj medleče sonce ne zmoti vaših vek naj sapica od obzorja ne pregane vaših trepalnic naj vas nihče ne prebudi iz pocivajočega spanca ki ga varuje ponižnost rušnate strehe nemara vam bo v uteho če boste v sanjah poslušali petje čričkov ki se skrivajo v zemlji in gledali hrepeneče korenine trav ki iščejo vodo nemara vam bodo te podobe ti zvoki slajši od človeškega glasu ki je muka prekletstva in je ostal za vami kot šumenje bolečine vi pa zaprite globoke trepalnice spite zaspite z mehko roko vas bo pokrila mati zemlja s svojim prahom s svojim pepelom s svojo ljubeznijo