Julio Monreal | Sneg
Ko je sred noči najtiše, me srce zbudi nemirno, skoz temo spem nepredirno tožit križem tvoje hiše.
Sneg usiplje se počasi, nemo, v mehkih kosmih pada, a tedaj se iznenada zgoraj tvoj korak oglasi.
Sine skoz tančice lahne tvoje mi obličje zalo: kot bi samo sonce vstalo, da v snežinke bele dahne.
Kdaj, dekle, osrečiš mene, kdaj tako ljubezni tvoje žarek dahne v srce moje, sneg in hlad in led prežene?
Manuel del Palacio  I Svet
"tičko, ki v kletki ob oknu je pela,     Vsi, ki ljubezen spremlja jih naša,
zmikal je vrt;
deklico, .ki me je rada imela,
vzela je smrt.
vsi so prav taki kakor ta dva; pol jih uhaja, pol jih ugaša; mož pa se teši: »Hvalim Boga k
Marcos Zapada I Trdna, zemlja
Kakor krmar na ladjici črvivi z očesom ostrim po obnebju išče, kje varno se pokaže mu sidrišče, da vanje maček zob zapne svoj krivi;
tako si mož na poti utrudljivi skozi življenja tok ženo poišče, zajadra v čudežno pribežališče, kjer se vihar poleže pogubljivi.
O blagor mu, ki po nebes dobroti v naročju ženinem, zalivu varnem, prišla mu dobra sreča je naproti!
Obrežje ti ljubezni: po viharnem brodarjenju drže do tod vse poti, tu čaka dušni mir v zavetju čarnem!
Melchor de Palau I Pesmici
Vzljubil sem te, draga, prvo med dekleti, a od žolča duša vsa mi je gorjupa; taka si kot oleandra bujni cveti: kdor poljubi prvi jih v ljubezni vneti, nehvaležno dihnejo mu v usta strupa.
101
II.
Ko žareče sonce vzide             Kakor sneg bila si čista,
na višnjevkastem obzorju,            ko ljubezni sonce milo
po donebnem se pogorju              z rožno zarjo pordečilo
snežne kope zaiskre;                     ti obličje je bledo.
in ob božanju skrivnostnem         A potem si se zjokala:
sneg v tokavah se vznemiri,        v solzah vsa si spremenjena,
zašumljajo drobni viri,                 čistost tvoja je zgubljena;
v morje urno pohite.                    v morje stekla bi za njo!
Diego de Torres y Villaroel I  Sonet
Revše posnema blede cinke s kropa, mogotec piske v sito rit pokapa; čeprav razveznila se je svetovna mapa, golazen v gajbi si na kremplje stopa.
Z brokatom peri se bogatcev tropa, a vendar jim smrdi po govnu sapa. Je mar kaj grša razcefrana capa iz vrečevine in tulja kakopa?
Na glas odreži, če te v danki ščipa! No: če štibale tuje gnoj zatrepa, se griistijo vse bolj kot lastna pipa!
Naj reve se drhal vrešče otepa, zapisano od prvega je hipa, da smo krepela istega vsi čepa!
Kot  posebnost  omenim,   da je  sonet  zgrajen  s  prav  istimi  stihi,   kakor  jih   ima izvirnik, ki se glasi:
Engulle el poderoso rica šopa,
Cuando a mi me contenta una zurrapa;
Y  siendo el mundo dilatado mapa, Le parece a su vicio estrecha čopa.
Con bordada, sutil y blanda ropa El barro humano diligente tapa;
Y  a mi me envuelve miserable capa
Y  un negro camis6n de ruda estopa.
Ostenta a todos la gotosa tripa,
Y  puede ser el que mejor me sepa A mi la sucia bota que a el su pipa.
De la humana miseria huvendo trepa; Pero, por mas que puja, anda y ahipa, todos somos racimos de una čepa.
102