******»*»*t*t*t 4 » i t*#*»*>'*«

V,.."■". '"", ' '!.■

^^ ^ ik ^ H ^ ^  ^ ^ if

■ .  ■'••■V.:v

> 4 »*»V*MtV*V***V**«

'»♦.VtSSVtSSNNNN'

V' X*X^r‘X WXXX' X^XXrX XX? 'X f

r , »s*t , »s , **t , *s 4 t 4 t'»**s
'♦Vt l t , * 4 iVt**V*f*’* **♦*

|^Xt^Xr^X^A*AX-X/xAX"Xnfn*AT

4 **t** 4 t*tV***t*#*t*f * t*t **. 4

4 ♦***»*t , t i t***t*t***»*♦*♦*»*

^ ^ ^4 ^ ^ ^ ^ '^4 ^ ^ f ^ ijf ^ ^ ^




ff 4 ^ 4 ^ 4 ^ 4 f^

♦A^i' AfAtA.t "f A^nA ■§ A^.A. A A^i


4-4 f*f4f 4;|4^#f#f-4f4^4^i

4 tA*AtAtA*AčAtAtAtAtAi

^♦AtAtAtAfAfA^tAtA#

A^A^AvA^A^A^AvAirA^Aifcili

^ 4 ^4 ^ 4 ^ 4 4 4 ^ 4 ^ 4^,4^ 4 ^ 4^ ^

AfAtAtAtAfAtAtAfA^AtAi

* 4 * 4*4  4  ^ 4 ^ 4 ^ 44^44  4  4  ^ -

AirA^A^A^A-iA^AtjA^A^AijAs

k

SOVRAŠTVO

MEJ

E ATOM

IGRA V DVEH DEJANJIH

<X O S I E <3- E G E JO «T

V ZAGREBU

TISKARNA »NARODNIH NOVIN 1

Deset odstotkov odmenjenih je v korist „Narodnega doma“
v Ljubljani.

@

Posvetil

blagorodnemu in velespoštovanemu gospodu

kr. deželnemu zdravstvenemu svetniku, tajniku društva zdravnikov Hrvatskc in
Slavonije, primariju javne bolnice v Zagrebu, starosti zagrebškega in častnemu članu
ljubljanskega telovadnega društva „Sokola" i. t. d.

udani prijatelj

spisat elj-

OSOBE:

Dr. Ivan Z na čajnik, zdravnik.
Vilko, njegov brat.

Milka, njegova soproga.

M arij et a, dojka obeh bratov.

Ivanka, Vilkova hči, 8 do 9 let stara.
Peter, Vilkov sluga.

Prvo dejanje.

(Soba pri Značajniku, z navadnim pohištvom, kamin, na
njem dve vazi. Vrata v sredi in na straneh. Na desnej
miza, a na njej pisalno orodje).

Prvi prizor.

Marij e ta (sama, prirejuje to in ono v sobi ter snaži
pohištvo).

Marijeta. Ah, še zdaj nij doktorja domov in uže
se mrači; na nebu pa se oblaki zbirajo. Da bi se le
Ivan pred nevihto vrnil. Gotovo se je pri kakem bol¬
niku dolgo mudil in gre po stranskej stezi, da bi se
ognil graščine. V njej, komaj jedno uro od todi, živite
dve pošteni, ljubeznjivi duši, kar ustvarjene, da se lju¬
bite, a neko nesrečno sovraštvo ju loči za zmerom. Je
no, ljubi Bog je usmiljen, morebiti bode vender storil

kakšen čudež, saj ga zato prosim vsaki dan.

A zdaj naj vse lepo uredim, vrnivši se doktor, najde
naj vsako stvarico na odločenem mesti. Večerja je pri¬
pravljena, da bi le gospod kmalu prišel.

Drugi prizor.

Marijeta. Peter (pri srednjih vratih).

Peter. Dober dan, Marijeta!

Marijeta (se nazaj ozre). Ah, ti si Peter? Kako si
me prestrašil! Mislila sem, da je doktor. A kako se
drzneš priti, ker znaš, da nebče vzprejeti gospod nikogar
z graščine.

6

Peter. Pusti to, Marijeta. Sem-li jaz kriv, da se
brata tako zelo sovražita? Naj li jaz trpim, česar je
zakrivil Vilko!

Marijeta. Tebi, Peter, ne bode delal doktor kri¬
vice, a vse, kar ga spominja tega, česar je zakrivil
njegov brat, mu je zoprno.

Peter. Zakrivil! zakrivil! A če ljubi človek go¬
spodiča, in jaz ju ljubim, kakor svoja lastna otroka, ker
sta rasla, pred mojimi očmi, tedaj se ne vprašuje ka¬
teri izmej nju prav dela, kateri ne.

Marijeta. Peter, ti govoriš kot dober, pošten kristi-
jan, in tudi jaz ju uže dolgo poznam, toda jaz i srce
svojega gospoda poznam do dobrega, in vem, da je
njega sovraštvo opravičeno.

Peter. Je li res? Veš-li to?

Marijeta. čisto nič ne vem, i tudi nič vedeti
nehčem. Toda ti uže predolgo tu postajaš, če bi te
videl doktor, karal bi me, da sem ti dovolila vstopiti.

Peter. Morebiti.

Marijeta. Kaj, morebiti?

Peter. Pojdi, pojdi, nij tako strašen, kakor praviš
ti; poznam ga tudi jaz malo, in mogoče je, da bi mu
vedel nekaj povedati, kar bi ga razvedriti utegnilo.

Marijeta. Ne verujem, niti slušati te botel ne
bode. Koliko kratov je govoriti ž njim botel, Vilko —
a on mu nij dovolil prihoda; prosil ga je več ko dvajset
kratov — Ivan mu niti jedenkrat nij odgovoril. Nade¬
jala sem se, da bi ju pomirilo rojstvo netjakinje, Ivanke,
a Ivan niti ne ve, kako jej je ime.

Peter. To je žalostno.

Marijeta. Le smrt more končati to sovraštvo. —
A bliža se nevihta in mojega gospoda le še nij.

Tretji prizor.

Prejšnja. Ivan (po sredini).

7

Ivan. Motiš se, Marijeta, tu sem.

Marijeta (hiti mu odvzeti plašč). Bogu čast in
hvala!

Peter. Gospod doktor!

Ivan (pogleda mrko). Kaj, Peter! — Marijeta,
nijsem-li rekel uže čestokrat, da naj mi ne pride nikdo
z graščine na oči?

Peter. Kriv sem jaz, dragi gospod; Marijeta mi
je povedala prepoved, a mislil sem si, da ne velja za
starega Petra.

Ivan. Vsem jednako.

Peter. Saj uže grem, gospod Ivan, saj uže grem.
(Odhaja).

Ivan. Prav tako, le pojdi.

Peter (se vrne). Hudo je vender, da stari sluga,
ki vas je nekdaj ujčkal na svojih kolenih, niti časi vpra¬
šati ne sme, kako se počutite.

Ivan. Da, hudo je, to naj velja, pa saj vidiš,
da sem zdrav, in ako si to izvedeti hotel, izvedel si,
in zdaj pojdi.

Peter. Z Bogom gospod Ivan, a ne karajte Ma¬
rij ete.

Ivan. Dobro, dobro. (Peter hoče oditi, Ivan ga
nazaj pokliče). Peter!

Peter. Gospod doktor!

Ivan. Si-li hud, stari prijatelj? Daj mi roko.
(Peter mu jo poljubi). A zdaj z Bogom!

Peter. Z Bogom! (Odide).

8

Četrti prizor.

Ivan.  M a r i j e t a.

Marijeta. Gospod Ivan, proti staremu Petru bili
ste vender malo preosorni.

Ivan. Daj mi mira!

Marijeta. Mene karajte, vajena sem, saj vender
vem, da ste vkljub temu dobra duša.

Ivan. Nijsem ne.

Marijeta. O, pač da.

Ivan. Naj bode, morebiti.

Marijeta. Kakor vam drago. Hočete se li preobleči?

Ivan. Ne, deževalo zdaj še nij. Prinesi mi večerjo.

Marijeta. Takoj. (Mu streže). In od kod ste prišli?

Ivan. Iz Zaloga.

Marijeta. Dve uri od todi.

Ivan. Dve in pol, če ti je všeč.

Marijeta. Šli ste torej poleg Šmartna?

Ivan. Tako je, (mrko gledoč).

Marijeta. Razumem, ogibaje se graščine.

Ivan. Da.

Marijeta. In kako se počuti mati Smrekarjeva?

Ivan. Utegne ozdraviti, ako se jej odslej dobro
streglo bode! Dal sem jej nekoliko denarja, kolikor sem
ga baš pri sebi imel; a treba je gledati nespametnim
ljudem vedno na prste. Misli si, kako sem prišel baš o
pravem časi! Skuhali so jej kaše, da je stala žlica v njej
lepo po konci! (Je). Veš kaj, Marijeta, ti si vrla ku¬
harica !

Marijeta. Ne šalite se, prosim vas.

Ivan. Ne šalim se. Boga mi, to je izvrstna juha
in ako. . . .

Marijeta. Ako ?

Ivan. Razumeš me, ti sladkoustnica, je-li ti ostalo
kaj od zadnjega kolača ? Saj veš. od kolača, ki ga znaš
tako ukusno peči.

Marijeta. Še nekoliko ga je. a kmalu bode po njem.

Ivan. Ej! ko bi rekel, da bi se moral sladkoustiti
odraščen mož s kolačem! Jutri zjutraj dela mi bodeš
kolač v pletenico in poleg posodico take-le jube, to
bodem vzel seboj za Smrekarico.

Marijeta. In trditi še hočete, da nijste dobri ? !

Ivan. To je zdravnikova sebičnost: Ozdravil sem
Smrekarjevo ženo hude bolezni, in zdaj moram paziti,
da bode okrevala. — V tem času ni j nikogar tu bilo ?

Marijeta. Jedini gospod župnik, zahvaliti so se
hoteli za to, kar ste jim poslali.

Ivan. Dobro, dobro! Nij li naročil nič druzega?

Marijeta. Da bi stopili vsaj vsak teden jeden-
krat v cerkev, menili so, da bi ne bilo boljšega kristi-
jana od vas.

Ivan. V cerkev! Res je, ne molim več, ne ukla¬
njam se Bogu, odkar ....

Marijeta. Odkar?

Ivan. Me je Bog tako občutljivo šibal. (Molk).

Marijeta. A, da vas nij, morali bi umirati re¬
veži gladu.

Ivan. Lepa zasluga to! Bogat sem, ničesar mi
ne manjka. Kaj bi počel z denarjem ? In nijso-li reveži
moja rodbina?

Marijeta. Toda ....

Ivan. Kaj kaniš reči ?

Marijeta. Nijmate-li druge rodbine ?

Ivan (nevoljen vstane). Molči, Marijeta, molči!

Marijeta. Oprostite, niti besedice ne bodem go¬
vorila več o tem.

10

Ivan. Jaz ti tega ne jemljem za zlo, Marijeta;
ne čudim se, da ti je hudo, videti, ka se branim
občevati z bratom svojim, ki sem ga ljubil tako pre-
sx*čno. A slušaj ! Ti si j edina duša, katerej zaupati smem,
in ker ne moreš uganiti uzroka mojemu sovraštvu, po¬
vedati ti ga hočem sam.

Marijeta. Gospod, nikdar, bi se ne drznila, tega
zahtevati ....

Ivan. A vender razkriti ti hočem vse, da se, če
druzega ne, v prihodnje varujem tvojega očitavanja . . .
Znano ti je, da sva bila odgojena, Vilko in jaz, kot
majhena otročeta — siroti — v gi-aščini na Fužinah
po nekem netjaku, daljnega rodu najine matere, ki je
bil ob jednem najin varuh. Znano ti je tudi, da je isti
gospod — Majnik — hčer imel z imenom Milka. Ne
bom ti je slikal, poznaš jo; povem ti samo to, da je
kmalu moje srce za njo plamtelo. Ko sem dvaindvajseto
leto zvršil, bila je ona šestnajst let stara; jaz sem jo
ozbiljno snubil pri gospodu Majniku, on se mi je smijal,
te rekel, da sva jse  premlada, osnovati si svoje gospo¬
darstvo, dasi ne bi protivil pozneje najinej sveži, in ako
bi želel po dovršenih študijah jo za ženo, ne bi nama
odrekel svojega blagoslova. To me je razveselilo neiz¬
merno, objel sem svojega varuha, kot svojega očeta
namestnika ter se odpotil takoj na Dunaj, da dovršim
svoje študije ter dosežem namen svojih najtoplejših želj.
Delal sem marljivo, da bi postal spreten zdravnik, saj
je ta stan najblažji ....  Tri leta potrjeval mi je vsaki
list z domovine, moje nade, kar najedenkrat razruši
strašna strela slabotno stavbo domišljene moje sreče.
Gospod Majnik je umrl za mrtvoudom. Hotel sem hiteti
domov, a pisal mi je Vilko, da se je kmalu Milka po-
talažila, te da je prevzela gospodinjstvo neka teta. Jaz

11

sem ostal, pripravljaje se za izpit na Dunaji, in še le
vrnil se o počitnicah domov. Tri leta videl nijsem Milke
in zdelo se mi je, da je postala le še krasnejša; bila
je podobna mladej gospe, z vso nežnostjo pač, a zdela
se mi je ob jednem otožna in nekako zmotjena. O tem,
da sem jo snubil pri gospodu Majniku govoril nijsem
nikdar ž njo, a vedel sem, da jej misel nij protivna.
A ko sem opazil nje otožnost in zmotjenost, videlo se
mi je neugodno, seznaniti jo se svojo namero, rekel
sem pri odhodu na Dunaj: „Zdravstvujte, dragi pri¬
jatelji, loči me le jedno leto še od vas; a izgine leto
kmalu, prišel pa bodem potem, da vas ne zapustim
nikdar več“.

Marijeta. Ivan!

Ivan. Daj mi govoriti, Marijeta. Z nova sem mar¬
ljivo delal. Mej tem dohajali so mi redkeje listi z Fužin
ter glasili se nekako čudno, skrivnostno. Razveseljevali
me nijso več tako kakor prej in vznemirjati me jeli.
A bližala se je ura moje prostosti, napotil sem se z
doktorsko diplomo v žepu v preljubljeno svojo domo¬
vino. A čakal me je, dragi Bog, kakšen vzprejem !

Marijeta. Umejera.

Ivan. Došel sem utripajočim srcem, odprtima ro¬
kama. Kje je brat moj ? Kje je Milka ? Pogledovali so
me graščinske sluge začudeno. Rekel je jeden izmej
njih: ..Ne veste li. da sta odpotovala gospod Vilko in
gospa pred mesecem v Italijo ?“ — To torej je bila ona
skrivnost, ki je uganiti nijsem mogel. Odpotovala tedaj
....  omožena! . . . . O, udarac ta, bil je strašen,
umoril me je skoro 1 Bežal sem z graščine, in skril se
v ta letograd, dedščino očetovo. Tu sem nevarno zbolel
in da mi nijsi stregla ti, ljuba Marijeta, tako skrbljivo,
počival bi uže tamkaj za cerkvijo ... Ko sem se

12

zavedel zopet, doznal sem, da se je vrnil Vilko se
svojo ženo ter da me pohoditi želi. A vzprejel ga
nijsem.

Marijeta. Morda-li je hotel navesti uzrokov, da bi
se opravičil ?

Ivan. Uzrokov! Morda-li ljubezen ? Zakaj mi je
vse tako prikrival Zakaj mi je sanjariti pustil,

vedoč, kako strašno mi bode probujenje? Ne, najti iz¬
govora tu nij.Mej tem sem okreval, in na¬

stalo je vprašanje, kaj mi je zdaj početi. Zapustiti do¬
movino, kjer me je vzpominjal vsak korak sladkih sanj ?
. . . Zato sem bil preslab, skušal sem torej omamiti
marljivim delovanjem svojo bob st. Saj sem zdravnik,
in postal sem zdravnik revežem. Vse drugo ti je znano,
Marijeta, in odgovori mi zdaj, me-li zaničevati moreš?

Marijeta. Bog varuj, dragi moj gospod, le mi¬
lu jem vas.

Ivan. A vender — včasih izprašujem vest, imam
li jaz, ničeva stvar pravico, druge soditi ter tako ne-
izprosljivo oster biti ?

Marijeta. O,' slušajte notranji glas, Božji glas je!

Ivan. Onega Boga, ki me je zapustil — ne, ne!

. . . Pojdi, pusti me samega, delati mi je še.

Marijeta. Kakor ukažete. (Odide na levo).

Peti prizor.

Ivan. Delati! Da, to je prav, da se nekobkc upo¬
kojim ....  Moje knjige, jedmi prijatelji moji, ki me
še tolažijo ; vede, ki so mi svoje skrivnosti razkrile, da
se morem boriti se smrtijo. (Grom.) Moliti, rekla je
Marijeta; ko bi rekel, da se me še Bog spominja! . . .

13

Zapustil me je, kaj bi mu torej razodel ? Vse, kar
terjam od njega je to, da naj me pozabi ....  Urno
na delo! (Strela udari). Mi nij li odgovoril Bog se
strašnem gromom ? — Pač prav je bilo, da sem se
vrnil domov ....  Kakšna nevihta divja! Ubogi ljudje,
ki se morajo boriti s hudo uro na cesti.

Sesti prizor.

Ivan. Marijeta  (v stiski ter razburjena).

Ivan. Zopet ti ? Kaj pa je ?

Marijeta. Ah, dragi gospod, ko bi vedeli . . .

Ivan. Govori vender!

Marijeta. Prisezam vam, da ... .

Ivan. Boš-li govorila, ali ne?

Marijeta (obostavljaje se). Ah, gospod, potniki so
zunaj, ki jih je prehitela nevihta, iščejo zavetja.

Ivan. Kaj naj pomeni to obostavljanje ? Od kdaj
je zaprta moja hiša potnikom in nesrečnim ?

Marijeta. To ne ... ali .. .

Ivan. Vraga, pripelji jih vender v sobo!

Marijeta. Ali . . .

Ivan. Uže zopet! To nekaj pomeni.

Marijeta. O, sveta pomočnica, pomagaj mi!

Ivan. Treseš se, obostavljaš se, zmedjena si . . .
Morebiti je celo ? . . .

Marijeta (upre oči v tla). Da, dragi moj gospod. ..

Ivan (osorno, vstane). Marijeta!

Sedmi prizor.

Prejšnja. Vilko. Milka  (nastopita pri levih vratih
in postojita pri uhodu).

Vilko. Ne karaj jo, ljubi brat, mi sami drznili
smo se ... .

14

Ivan. Kaj iščeš tukaj ?

Vilko. Prositi smo te hoteli odpuščeuja, a znamo,
da nam je zaprto tvoje srce za zmerom.

Ivan. Tako je.

Milka. Morali smo razpostaviti to vrlo žensko vašej
jezi z druzega uzroka.

Ivan. In ta je ?

Milka. Najina hči — veste-li, da imava hčer?

Ivan. Vem.

Milka. Najina hči, . . . vaša netjakinja (Ivan je
ginjen), je prebolela dolgo, hudo bolezen. Slehern dan
smo se izprehajali, da bi se jej utvrdilo zdravje, in
denes, ko smo bili daleč od graščine, daleč od vsakega
bivališča, prehitela nas je nevihta. Naju, mene in vašega
brata, to malo skrbi, prebila bi rajše stoterno nevihto,
nego razsrdila vas, a bala sva se za nežnega, slabotnega
deteta zdravje.

Ivan. Ako je to tako, gospa, je prav, da ste iskali
tukaj zavetja.

Milka. Hvala presrčna!

Ivan. Kje je dete ?

Marijeta. v kuhinji, pri ognjišči, kamer sem je
posadila, da si posuši obleko ter se ogreje.

Ivan. Prav tako ... (Odide na desno). Z Bogom!

Milka. Hočete nas H zapustiti ?

Jvan. Da.

Vilko. Pojdi, Milka, tudi mi moramo proč.

Ivan. Čemu?

Vilko. Ker te ne smemo, niti nehčemo motiti.

Ivan. Ne motita me nikakor, ostanita tukaj, da
mine nevihta; mej tem pojdem jaz v sobo . . . Mari¬
jeta, skrbela bodeš ti, da mojim gostom ničesar nedo-
stajalo ne bode. (Vilku). Izpolnjujem proti tebi dolž-

nosti gostoljubnosti, kaj druzega, ne terjaj od mene.
(Odide na desno).

Osmi prizor.

Prejšnji (brez Ivana).

Marijeta. Pogledala bodem, kaj dete počenja.
(Odide na levo).

Milka. Ali, zakaj sva prišla! Ko sem ga ugledala,
storilo se mi je milo. Za dvajset let se je postaral.
Vilko (sam k sebi). Trdovratnež!

Deveti prizor.

Vilko. Milka. Marijeta  (pripelje Ivanko  z leve strani).

Ivanka (hiteča k Milki). O, mati!

Milka. Se-li čutiš bolje, drago moje dete ?

Ivanka. O, zopet sem popolnem zdrava, a zeblo
me je jako. (Oziraje se krog sebe). Kje pa smo?

Milka. Pri tvojem strijčku.

Ivanka. Pri strijčku Ivanu ?

Milka. Da, ljubo dete!

Ivanka. A zakaj smo pa še le prvi krat tukaj ?
Milka. Ker je daleč od graščine.

Ivanka. O, včasih se izprehajam še veliko dalje
od doma! A kje pa je strijček ?

Milka. On je . . .

Vilko. Šel je z doma.

Ivanka. Jako neljubo mi je, tako rada bi ga bila
objela.

Milka. Poglejte, ljuba Marijeta, je-li uže deževati
ponehalo.

16

Marijeta. Močneje dežuje nego prej.

Ivanka. Lepo pa nikakor nij pri strijčku, Ivanu.
Kako je soba prazna in zapuščena! Zakaj nijma takš¬
nega pohištva, kakeršno je v nas ?

Vilko. Bodi mirna, Ivanka, tvoja vprašanja žaloste

mati.

Ivanka. A vender nij lepo — ne, ne, tukaj se mi
ne dopada (pozove) Marijeta!

Marijeta. Kaj je?

Ivanka. Zakaj je pa v sobi mojega strijcka tako
neprijazno ?

Marijeta. (odmaje z rameni). Hm!

Ivanka. Saj vender jako malo treba, sobo prijazno
olepšati.

Milka. Marijeta, naj vas ne žali blebetanje razva¬
jenega otroka.

Ivanka. A daj mi delati, mati!.Glej, tu

cvetlica, tam cvetlica .......  Zdaj mi pride še le na

pamet, da sem prinesla seboj mnogo cvetlic. (Poišče
cvetlice v kotiču, kamer jih je pri vstopu dela). Ma¬
rijeta!

Marijeta. Gospodična!

Ivanka. Daj mi te dve veliki vazi, saj se itak dol¬
gočasite na kaminu.

Marijeta. Te vazi? — Tu sti.

Ivanka (stavlja vanji cvetlice ter jih prirejuje).
Nijsem-li rekla? Glej, kako krasno pristojijo cvetke
moje! Zdaj postavi to stvarico zopet na svoje mesto.

Marijeta (se smehlja). Prav tako, naj se zgodi.

Ivanka. Kaj, hočes-li ? Mati, jeli, vrla starčica je,
ta ljuba Marijeta!

Milka. Ne vem, ljubo dete, rekla si, da ne skrbi
za red v strijčkovej. sobi, gotovo jo je žalostilo to.

17

Ivanka. Ne! Jeli Marijetica, biti hočeve dobri pri¬
jateljici ?

Marijeta (jo objame). Moja ljuba gospodična.

Ivanka. A glej! Res, uže teb cvetlic zavoljo je
soba mnogo prijaznejša, jeli, Marijetica?

Marijeta. O, dakako.

Ivanka (Vilku, ki je pri oknu vreme opazoval).
O, oče, jaz znam uže dosti dobro pisati, veruj mi; kaj,
ko bi pisala strijčku listek ter ga prosila, da me, vr-
nivši se k domu, pohodi ?

Vilko. Bojim se, drago moje dete, da bi malo
koristilo.

Ivanka. Zakaj ne, ako je uljuden! Tu je pero,
črnilo in papir. (Sede in piše).

Milka (Vilku). Prijatelj moj, vedriti se je jelo, skoro
je uže deževati'nehalo, porabimo to priliko in vrnimo
se domov.

Vilko. Prav si rekla, pojdimo.

Milka, (počasi pisaje). „Moj dragi strijček!“ . . .
(Poneha ter se jame tresti). Oh mati, kako zebe tukaj!

Milka. Zebe ... po leti?

Ivanka. To je mrzlica. (Čita). Moj dragi strijček!
(Govori). Da sigurno je mrzlica.

Vilko (hiti k njej). Milka, mrzlica se je povrnila!

Marijeta. Mrzlica!

Ivanka. Ah da, mrzlica .... Hu .... je uže
tu ....  o joj!

Milka. Proč, proč, domov! Z Bogom, Marijeta!
Jaz bom nesla dete.

Marijeta. Ali naj svojega gospoda pokličem ?

Vilko. Ne, ne moti ga.

Milka. Izgovori nas pri njem.

Ivanka. O. kako me zebe . . . kako mi je mraz!

2

18

Marijeta. Deteta mrzlica trese! Vzemite ta-le plaid,
da ga ogrnete.

Milka (vzame plaid). Hvala, hvala. Z Bogom!

Vilko. Z Bogom! (Odidejo v sredi).

Deseti prizor.

Marijeta  (sama).

Marijeta. Ubogo dete! Da bi le opasno ne bilo!
Prešinilo me je, ko je stopilo v hišo, ko da bi me ob¬
sijalo toplo solnce. Ogrelo me je pri srci, in zdi se
mi, kakor bi prelepo dišalo po njej ; a to je baš od
cvetlic.

Jednajsti prizor.

Marijeta. Ivan  (nastopi z desne strani).

Ivan. So-li odšli ?

Marijeta. Da, gospodi

Ivan. Deževalo je še, zakaj jih pridržala nijsi ?

Marijeta. Billa sem se, da bi se ne jezili.

Ivan (odmaje z rameni).

Marijeta. Nijsem-li prav storila?

Ivan. Storila si prav ....  Kdo je papirje tu
razmetal ?

Marijeta (sama k sebi). Ah, ko bi to mala trpeti
morala!

Ivan. No, bodeš-li odgovorila?

Marijeta. Kolikor se spominjam, bila sem ....

Ivan. Kdo, kdo ?

Marijeta. Jaz sama.

Ivan. To se mi vidi jako neverjetno; ti živa po¬
doba najlepšega reda in ta nered ....  Ah, glej no, si
li ti pisala tudi te vrstice: „Moj dragi strijček!“

19

Marijeta (v stiski). Te besede, „moj dragi strijček“...

Ivan. Me-li ne umeješ ?

Marijeta. Skoro se mi zdi, da sem jih jaz pisala.

Ivan. A vender, kolikor mi je znano, nijsem strijc
tvoj. —

Marijeta. To je res.

Ivan. In tu zopet nekaj novega. Kaj pomenijo te
cvetlice na kaminu ?

Marijeta (zmerom bolj v stiski). Te cvetlice — le!

Ivan. Ne govorim-li umljivo ?

Marijeta. Jaz, gospod — jaz sem vse to . . . .

Ivan. To vender veš, starka, da nikakor no maram
cvetlic.

Marijeta. A te so vender tako lepe.

Ivan. Lepe ali ne. Bodi tako dobra in vrzi jih
pri oknu.

Marijeta (proseče). O, Ivan!

Ivan. Kaj je?

Marijeta. In ko bi desetkrat lagala, vender veste,
da vsega tega nijsem jaz storila.

Ivan. Mislil sem si.

Marijeta. A vender!

Ivan. Baš zaradi tega — ukažem ti zadnjikrat,
vzemi cvetlice in jih vrzi pri oknu !

Marijeta (vzame šopka). Uboge cvetlice, ve bi ga
spominjati morale onih, ki so odšli, in zdaj vas vrže
kakor ostudne misli od sebe, in vaše zločinstvo je:
roka, ki vas je nabirala.

Ivan (osorno). Marijeta!

Marijeta. Ubogam, Ivan, ubogam. (Ko srednja
vrata odpre, vstopi Peter.)

*

20

Dvanajsti prizor.

Prejšnja. Peter.

Marijeta (se prestraši). Ah!

Ivan. Uže zopet! Sem-li denes proklet, da moram
zmerom le o njih slišati! No, kaj pa je ?

Peter. V graščino vrnivšega se otroka zopet mr¬
zlica trese.

Ivan. In kaj je potem?

Peter. V smrtne j nevarnosti je ... .

Ivan. Tako! in kaj to mene briga, mene ?

Marijeta (nevoljna). Oh!

Ivan. Tu ne morem jaz ničesar stvoriti, zakaj
nijste hišnega zdravnika pozvali ?

Peter. Ta stanuje v mesti, jedno uro od graščine
in predno bi prišel, bilo bi dete morebiti uže mrtvo.

Ivan. Tem huje! A kaj morem jaz tu pomagati ?

Peter. Nijste-li zdravnik, gospod ?

Ivan. Nijsem hišni zdravnik v graščini.

Peter. O, gospod doktor! Do vas imajo več za¬
upanja, nego v vsakega druzega.

Ivan. Zaupanje ! 'Da, tu se more govoriti o za¬
upanji ! Peter, ne trudi se dajle; obžaljujem ta slučaj,
a zarotil sem se, nikdar stopiti v graščino, in — in ne
stopim tudi ne.

Marijeta. Ivan, Ivan, dete je nedolžno! — Starši
njegovi trpe naj, umro naj ... a dete ....  če bi
bili krivi vi!

Ivan (z rameni odmaje). Hm!

Marijeta. Dete, dete! S čem vas je žalilo ?

Ivan. Z ničem. — A kratko malo tija ne grem
in — ne grem !

Peter. Šli boste!

21

Ivan. Kdo me more siliti ?

Peter. Vaša dolžnost! Zdravnik ste.

Ivan. še jedenkrat, jaz nijsem ondi hišni zdravnik.

Marijeta. In potem ? . . . Toli vam je torej za
življenje svoje netjakinje! Kar sleherni dan storite za
najubožnejšega bolnika, to bi mogli odreči hčeri svojega
brata ?!

Ivan. Molči, starka!

Marijeta. Ne, to nij mogoče, nikakor ne!

Ivan. Molči! Ne vidiš-li, da se tresem ko šiba, da
mi je kri v glavo šinila ....  da bi zblaznel!

Peter. Zločinstvo bi bilo!

Ivan (zgrabi ga močno za roko). Zločinstvo ?!
Izusti še jedenkrat to besedo!

Peter. Pravim da : Zločinstvo !

Ivan (Molk. Da trpi njega duša, vidi se mu na
obrazu, utolaži srd in izusti skoro mrzko.) Zločinstvo!
Prav praviš, jaz nijsem samo človek, zdravnik sem tudi.

Peter. Pojdite, gospod doktor! (Oba naglo odideta
v sredini.)

Marijeta. O, dragi Bog! Bi-li mogla takšen čudež
izprositi ? (K cvetlicami, ki jih je odložila, ko je vstopil
Peter.) Ve uboge cvetlice! kdar se bode vrnil, govorile
boste ž njim o njej!

(Zastor pade).

IDru-go dejanje.

(Soba pri Vilku se staro, a bogato hišno opravo. Na steni
podobe: veče — in v obliki medaljonov. Na levej strani
tapetna vrata).

Prvi prizor.

Vilko. Milka.

Vilko (Milki, ki je nastopila z leve strani). No ?

Milka. Mrzlica postaja hujša.... Brata pa le nij !

Vilko. Prišel bode.

Milka. Ne bode ga, pravim jaz. Prilika mu je pre-
ugodna, da se maščuje. O, ubogo dete, kaj si zakrivilo,
da te pusti umreti brez pomoči!

Vilko. Prišel bode, ti ga ne poznaš, Milka; zaveda
se predobro svojih dolžnostij, da bi trpeti dajal ne¬
dolžnemu.

Milka. Usliši naj te Bog! (Odide na levo).

Vilko (sam). Pol ure je do njegovega stanovanja,
pol nazaj (gleda na žepno uro) in minoli sti uže dve
uri, odkar je odšel Peter! Ko bi pa konečno vender
le ? . . . . Ne, ne! Moti se Milka obrekuje ga; ne, nij
mogoče!

Milka (se v. ne) Ah, Vilko, mrzlica jo strašno
trese, najino dete bode umreti moralo. . . . umreti!

Vilko. Umiri se, Milka!

Milka. Umirim naj se, ko vidim dete, stezaje roki
po meni in milo pomoči klicaje! Ah, kaj mi je storiti!

23

Vilko. Potrpi Ivan pride gotovo.

Milka. O, bedastoča verjeti, da bi se krivda kdaj
pozabila. Njega ne bode, njega nikdar! (Ihti).

Drugi prizor.

Prejšnja. Peter (nastopi v sredi).

Peter. Gospod doktor gre.

Vilko. Moj brat?

Peter. Da, gospod, uže je na stopnicah.

Vilko. Milka, sem-li sodil krivo, poznam ga bolje
nego ti.

Peter. Evo ga!

Tretji prizor.

Prejšnji. Ivan (vstopi v sredi).

Vilko (mu biti nasproti). O, Ivan!

Ivan (mrzko). Oprosti, jaz sem zdravnik, katerega
ste klicali; zdravnik, umeješ-li? druzega nič. Kje je
bolnica?

Vilko. Tu-le notri (kaže na levo).

Ivan. Peljita me k njej. (Ivan, Vilko in Milka odi¬
dejo na levo).

Četrti prizor.

Peter.

Peter (sam). Ne škodilo bi, da je doktor uljud-
nejši; toda . . . prišel je, in to je glavna stvar. Zdaj
se bodemo preverili: da li je zdravilstvo prazna beseda,
ali bode pa ozdravil Ivanko, in priljubila se mu bode,
kar bi bilo še veliko več vredno. Kdo bi tudi videti
mogel to presrčno dete, da bi je ne ljubil?

24

Peti prizor.

Peter. Ivan. Vilko. Milka (vstopijo pri levih vratih).

Vilko. Kaj bode z detetom?

Ivan. Kolikor sem v spanji presoditi mogel, je
deklica res zelo bolna, a vender jo rešiti upam.

Milka. Upate . . . je-li to vse?

Ivan. Drugače govoriti ne pristoji človeku.

Vilko. Res je. A še jeden krat hvala, brat moj,
da si prišel.

Ivan. Ponavljam, da sem zdravnik; ne zahvaljuje
se zdravniku, temveč plačati ga je, in pobotala sva
s tem.

Vilko (pokrije obraz z rokama). Oh!

Ivan. A na dalje . . . soba, v katerej leži dete, je
pretesna, in nij dosti zračna; tu bilo bi bolje za bol¬
nico, preneso naj jo semkaj.

Vilko. A postelja?

Ivan. Naj jo deno na divan in jej podlože blazinice.

Vilko. Si-li čul, Peter?

Peter. Preskrbel bodem sam vse.

Ivan. Deklica spij, želeti je da se ne prebudi.

Milka in Peter (odideta na levo).

Sesti prizor.

Ivan Vilko.

Vilko. Dragi moj brat!

Ivan. No?

Vilko. Ker sva se sešla denes po Božji volji, in se
je naključilo, da se nadejam od tebe največe dobrote,
ki jo človek izkazati more očetu, dovoli mi, da se pred

25

toboj vpravičiti skusim; sicer je to težko, toda vender
ne nemogoče.

Ivan. Ti zaupaš v Boga . .. prav tako, a ne trudi
se, da mi mojega položaja ne delaš še tež- ga v tej
hiši ....  ne vedel bi odgovarjati nič ker čuti ničesar
ne želim ....

Vilko. Kako ....  ne ?!

Ivan. Nič!

Sedmi prizor.

Prejšnja; Milka. Peter  (vstopita pri levih vratih,
Peter  nese spečo Ivanko. Zapadajoče solhee jo obsčva).

Milka. Le pozorno, Peter, dete še spij.

Ivan. Dobro, ona bolje izgleda. Spanje jo bode
okrepčalo. Položi jo na kanape ....  A zdaj, gospa,

pozno je uže, vi ste utrujena.izvolite oditi ter

malo spočiti. (Mrak).

Milka. Ah, da bi mi bilo možno ....

Ivan. To je neobbodno treba. Žalost in skrb, ka-
keršni sti v tem slučaji, škodile bi tudi najkrepkejšemu
človeku. Bdel bodem jaz pri detetu.

Milka. A obljubite mi vsaj, ko bi ... .

Ivan. Prav gotovo ....

Milka. Ah, to je beseda, ki je mati izgovoriti ne
more. Dakle, jeli da, ko bi utegnilo hujše biti, me bo¬
dete poklicali ....

Ivan. To vam obljubim.

Milka (silneje). Obljubite mi za sigurno.

Ivan. Prav sigurno.

Milka. Z Bogom! (Odide na levo ter Ivanki meče
poljubke z roko. Vilko in Peter odideta za njo).

26

Osmi prizor.

Ivan. Ivanka (spij).

Ivan (užge svečo ter opazuje Ivanko). Lice je
mirno, prestala je krizo. Lično dete je . . Marsičesa

se spominjam, in dozdeva se mi, da vidim svojo majko.
(Se ozira krog sebe). Nič nij izpremenjeno v teh pro¬
storih, tu stoje še stare mize in stari stoli iz mladosti
moje ....  in tu so lepe tapete, ki jih je vezla moja
draga mati v dolgih zimskih večerih. Moja mati! . . .
Tu visi še nje podoba, pred katero sem kleče molil
toliko kratov ....  tadaj ....  ko sem še molil . . .
Kaj bi pač rekla, blaga žena, ko bi se vrnila tu sem

.Nič se izpremenilo nij v tej hiši. (Bolestno).

Nič, ko srca nje prebivalcev. A bolje je za te, majka
moja, da ostaneš, kjer si, da ne vidiš, kako se so¬
vražita otroka tvoja ....  In ti medaljoni nad ma¬
terino podobo, kdo je to?. . . . Vilko in jaz! O, da...
tak sem bil, tako čvrst in vesel, predno sta mi zgr-
bančila čelo bolest in sovraštvo. A kako je prišla moja
slika na to mesto? ....  Kako je li mogoče, da je
pokončali nijso.

Ivanka (se premiče ter vzdihne). Ah!

Ivan. Ah, dete se bode prebudilo. (Bliža se jej).

Ivanka (ugleda Ivana, ga iznenadena opazuje in
videti je, da ga izpozna). Dober dan, ljubi strijček!

Ivan (iznenaden). Kako, kaj meniš?

Ivanka. Dober dan sem ti yoščila, strijček, vedela
sem, da me bodeš, vrnivši se domov, pohodil.

Ivan. Kako pa ti veš, da sem tvoj strijc?

Ivanka. Ah, kako grdo je to! Saj je rekel oče:
„Če jo bo kdo ozdravil, more jo le brat moj“ ; mislil
je, da spim. a nijsem spala.

27

Ivan. Glej, glej, kako zvito!

Ivanka. In pa ... . saj te poznam.

Ivan. Poznaš me ?

Ivanka. Da bi te ne, saj imamo tvojo podobo.

Ivan. Mojo podobo, kdo jo je pa slikal ?

Ivanka. Moja ljuba mati, in po spominu, saj dru¬
gače nij bilo možno, ker nas nikdar pohodil nijsi, a
podobna ti je vender, jeli da ?

Ivan. Da! A kdo je rekel, da nijsem bil tukaj?

Ivanka. Oče moj.

Ivan (z glavo odnikaje). Jaz ne vem.

Ivanka. Kaj hočeš reči ?

Ivan. Nič ....

Ivanka. Poznam te tudi zaradi tega, ker se je
mnogo krati govorilo o tebi.

Ivan. Je-li res ? Kaj se je pa govorilo o meni ?
Jeli, da sem hudoben, nepravičen človek ?

Ivanka (se čudi). Kaj si nedomišljuješ!

Ivan. Storil sem svoje nesrečne!

Ivanka. To je nemogoče, strijček!

Ivan. No, kaj se je pa govorilo ?

Ivanka. Da si dober in neizmerno milosrčen; neka
velika nesreča, da te je razdvojila z mojim očetom, a
da se je nadejati dne, ko vaju bode zopet združil ljubi
Bog, in napočil je ta dan, ker si ti tukaj.

Ivan. Moj Bog! . . . . Da, tukaj sera, ljubo moje
dete, ker si ti bolna.

Ivanka. Zaradi tega sem pa zelo vesela, da sem
bolna, in ako bi me tudi ljubi Bog poklical v nebesa.

Ivan (sam k sebi). Uže zopet, Bog! (Glasno).
Kakšna bedarija!

Ivanka. Nijsem se umreti bala, kaj bi se tudi?
Nikomer nijsem nikdar nič žalega storila.

Ivan (tvrdo). Kaj praviš?

Ivanka. Da, ko bi bila storila komu kaj žalega, bi
bilo drugače, umreti bi potem ne htela, da bi ne pro¬
sila prej Boga odpuščenja ....  kajti potem . . . potem
bi bilo prepozno.

Ivan. Potem ?

Ivanka. Da v nebesih!

Ivan (ginjen in zmoten). Ti govoriš preveč, ljubo
dete, utrudila se bodeš.

Ivanka. O, ne, ne! Povedali so mi tudi, da te
tare velika otožnost, kakšna otožnost, ljubi strijček ?

Ivan. Bodi vender mirna.

Ivanka. In potem, naj te ljubim tako presrčno,
kakor očeta in mater, ker, ko bi mi umrli moji ljubi
starši, skrbel bi ti za malo svojo Ivanko. In to je res,
jeli da, dragi strijček ?

Ivan. Da, da. In ti ... . meli ljubiš ?

Ivanka. O, da, prav presrčno !

Ivan. Še jedenkrat te opominjam, ljubo dete! Ti
govoriš preveč!

Ivanka. Ah, dragi strijček, tako malo krati te
vidim, in zda j mi je tudi odleglo.

Ivan (potiplje žilo). Prav praviš! Izginila je mrzlica!

Ivanka. Kako mi je bilo žal, da te nij bilo doma,
ko smo te pohodili.

Ivan (se izpozabi). Saj sem bil ... .

Ivanka. Kaj praviš?

Ivan. Nič . . .

Ivanka. Jeli, da nijsi Marijete' preveč karal, ker
sem napravila tolik nered v tvojej sobi?

Ivan (s prstom žugaje). Ah, si-li ti to napravila?

Ivanka. Torej veš uže vse! Našel si gotovo tudi
listek, ki sem ti ga pisala ? A jeli, da dosti dobro
pišem za devetletno dete ?

29

Ivan. O, prav dobro !

Ivanka. Mej nama rečeno ... a ne smeš materi
povedati ... ne pišem sicer rada; a povedati ti imam
veliko, veliko ... In kaj si storil z mojimi šopki?

Ivan. Kaj sem storil? (sam k sebi). Povedati jej
ne smem, da sem ja ukazal pri oknu vreči.

Ivanka. Ako so ti cvetlice ljube, in da te zvene,
prinesem ti drugih ko bodem ozdravila; saj me bodeš
ti ozdravil. Jeli da ?

Ivan. Upam, da.

Ivanka. Ljubiš-li cvetlice ?

Ivan. Ako jih dobodem z tvojih, rok.

Ivanka. Torej to je dognano ....

Ivan, Kaj meniš s tem?

Ivanka. Ne želiš-li, da te pohodim ?

Ivan. Ne ... da, da! A kako se pa zoveš?

Ivanka. To je lepo! Saj vender veš.

Ivan. Ne, gotovo ne . . .

Ivanka. Šališ se li? Ker . . .

Ivan. Govori brez ovinkov.

Ivanka. Ti se zoveš Ivan, strijček moj, naravno
da se jaz zovem Ivanka.

Ivan (ginjen). Je-li res?

Ivanka. A zdaj sem pa zaspana. Ne boj se pa, to
je vse drugo spanje, to je dobrodejno, mirno ....  A
ti ostaneš pri meni, jeli da, strijček moj ?

Ivan. Ne. Ivanka.

Ivanka. Oh, spala bi prav sladko, da vem, ka
bdiš ti pri meni.

Ivan. Bdel bodem ....

Ivanka. Lehko noč, strijček!

Ivan. Lehko noč, Ivanka! (Molk).

Ivanka. Torej . . .

Ivan. Kaj je ?

30

Ivanka. Vsekdar se me objame, predno zaspim, in
ti me ne bodeš objel ?

Ivan. Ljubo dete! (Objame jo).

Ivanka. A zdaj ....  (Moli). Oče naš, ki si v
nebesih . . . Nadaljuj vender, strijček.

Ivan. Kako, jaz naj . . .

Ivanka. Da, z menoj vselej mati moli, denes moraš

pa ti.

Ivan. Ali? ... .

Ivanka. Ne moliš-li ti strijček?

Ivan. Jaz? ... Ne ... (se ojači). Da, pač ....

Ivanka. Nadaljuj torej.

Ivan. Posvečeno bodi tvoje ime ?

Ivanka. Pridi k nam tvoje kraljevstvo, zgodi naj
se tvoja volja, kakor v nebesih, tako tudi na zemlji.

Ivan. Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi....
(obstane) ne, ne!

Ivanka. No! . . .

Ivan. Zabil sem drugo, ljubo dete!

Ivanka. O, to nij lepo! Kakor tudi mi odpuščamo
(nadaljuje ščebetajo molitev te zaspi).

Ivan. O, ta molitev, ta molitev! Mili more še
Bog odpustiti ? (Nasloni glavo na obe roki. Molk).
Ivanka! . . . . moje ime! Dakle sta se me celo v
ljubezni spominjala, sta vsadila mojo podobo v srce
tega angelja . . . jaz jej nijsem tuj!

Deveti prizor.

Prejšnja. Milka.

Milka (vstopi pri levih vratih). Oprostite, da se
usiljujem, a nijsem mogla biti več oddaljene od svojega
otroka.

31

Ivan. Ivanka je rešena.

Milka (veselo vzklikne). O, dovolite, da se pre¬
pričam sama.

Ivan. Tu se prepričajte.

Milka (opazuje Ivanko). O, moja hči, moje živ¬
ljenje! O, blagoslovljena bodi roka, ki te nam je znova
v naročaj položila. (Ivan hoče oditi). O, gospod doktor,
ne zapustite me! Ako me nehčete denes slušati, kdaj
naj potem povem, kar mi teži srce!

Ivan. Tega, gospa, niti slišati nehčem.

Milka. Prosim, slušajte . . .

Ivan. Čemu?

Milka. O, da bi znali globoko bolest, ki nam je
grenila doslej življenje; to mučečo zavest, da sva mi¬
dva kriva vaše nesreče. Toda Vilko me je neizmerno
ljubil ....

Ivan. In vi, ljubila ste njega.

Milka. In ga še ljubim. Je li to krivično?

Ivan. To ne, a zakaj ste dvojili o meni ? Zakaj
ste mi prikrivali to ljubezen ?

Milka. Ker sva vedela le predobro, kako strašen
udarec bode to za vas; zatorej si nijsva upala z vami
izpregovoriti o njej. Bila sva slabotna, bojazljiva, ve¬
rujte mi ... a kaznovana sva zato. Koliko kratov, ko
sva vas videla iti mimo, žalostnega in zamišljenega,
plakala sva vkupe in mislila sva si, kako zelo naju
sovražite ....

Ivan. Tako, to sta si mislila ?

Milka. Najina najtoplejša želja je bila, izprositi
si vašega odpuščenja. Ivanko sva učila vas ljubiti.

Ivan. Vem! . . .

Milka. In denes, ko ste stopili črez ta prag, je
vender zadnji čas, odpovedati se temu nesrečnemu

32

sovraštvu. Dali ste nama z nova najino hčer, dajte nama
tudi brata zopet.

Ivan. Nikdar!

Milka. Ivan! V navzočnosti tega spečega deteta,
prosim vašega prijateljstva.

Ivan. Ne, nikdar . . .

Milka (dostojno). Zdravstvujte torej, gospod; Bog
in vaša vest povesta naj vam, da-li ste činili prav ....

Ivan. Zdravstvujte! (Odide po sredi).

Deseti prizor.

Ivanka  (spij). Milka,  potem Vilko.

Milka (sama — obrnjena proti Ivanki). Ti ubogo,
ljubo dete! Ker nij našel tvoj sladki smehljaj pota v
njega srce, sem bila pač nespametna, skušati, kar je
nemožno.

Vilko (vstopi z leve strani). Ivanka ?!

Milka. Mirno spij ....

Vilko. In brat moj ?

Milka. Odšel je. Govorila sem ž njim, a zaman ....

Vilko (bolestno). Še zmerom ... in za zmerom!

Milka. Ah, prebuja se!

Ivanka (se prebudi). Mati! oče!

Milka. Tu sva, Ivanka.

Ivanka. A strijček moj ?

Milka. Odšel je.

Ivanka. Nij možno! Obljubil mi je, da me ne za¬
pusti.

Vilko. Dokler si bila bolna ... a zdaj, ko ti je
bolje ....

Ivanka (premišljaje). Odšel je! Kaj, ko bi se vr¬
nila mrzlica, prišel bi nazaj . . . Meniš-li ?

33

Milka. Dakako. A Čemu vprašaš to? Nijsva-li mi
dva pri tebi, tvoja mati in oče tvoj ? Glej, pij to-le,
kar ti je pripravil strijc.

Ivanka. Nehčem.

Milka. Zakaj ne ?

Ivanka. Zato, ki mi je obljubil strijček, ostati pri
meni, in pila bodem le, če mi piti da strijček.

Milka. A če pa strijca nij?

Ivanka. Tim slabše je.

Vilko. To nij lepo, svoje starše tako žalostiti.

Ivanka (obostavljaje se). Meniš? ....  A ...
(trdno). Ne! Ne ! nehčem.

Milka. Vilko, Vilko! Mrzlica se vrača!

Vilko. Mrzlica!

Ivanka. Oj, moja glava! Hu, zebe me . . . Hu!

Milka. Kako kipi krv v njej . . . glej ta vročina!
Kaj je storiti ?

Vilko (klicaje). Peter! Peter!

Jednajsti prizor.

Prejšnji. Peter  (nastopi pri levih vratih).

Vilko. Teci in glej, nij-li še moj brat v graščini,
in prosi ga na kolenih, naj se vrne. (Peter odide brzo
v sredi).

Ivanka (proseče). Oh, mati, mati, ostani tukaj ....
ne hodi proč ....  ostani pri meni!

Milka. Ivanka, saj sem pri tebi.

Ivanka. Me-li več ne ljubiš ? O, ne hodi proč . . .
ostani! . . .

Milka. O, moja hči!

3

34

Dvanajsti prizor.

Prejšnji. Ivan (vstopi v sredi).

Ivan. Kaj pa je ?

Vilko. Ah! Zopet mrzlica. Dete nehče zdravila piti,
nego iz tvojih rok.

Ivan (se bliža kanapeju). Čudna bolezen je to ....

Vilko. Moral bodeš še malo časa ostati pri njej.

Ivan. Naj bode, ostal bodem ... a s pogojem . . .

Vilko. Ta je ?

Ivan. Da bodem sam pri njej in da ne vstopi nikdo
v to sobo, dokler sem jaz tukaj.

Vilko. Tudi nje mati ne?

Ivan. Tudi mati ne.

Milka (dostojno). Tu se sodi o življenji mojega
otroka ....  odločujte!

Vilko. Ivan, o Ivan!

Ivan (se obrne proč, te ne odgovori nič).

Milka (Vilku). Pojdi, prijatelj moj! (Odvede ga
soboj na levo).

Trinajsti prizor.

Ivanka. Ivan.

Ivanka. Ah, glej ....  moj strijček!

Ivan. Ivanka, ti si zločesto dete, mati joče zaradi

tebe.

Ivanka. Ti si zločest, in ti si tega kriv!

Ivan. Jaz sem kriv?

Ivanka. Nijsi-li obljubil pri meni ostati, pa si po¬
tem všel.

Ivan. Zaradi tega torej nijsi hotela izpiti zdravila?

Ivanka. Da!

Ivan. Zdaj sem jaz tukaj, pij torej!

Ivanka. Da, strijček moj! (Pije).

Ivan (sam k sebi). Kaj naj znači vse to ? (Glasno).
Odšle bodi pridna in ubogaj.

Ivanka. A ti me bodeš imel zopet rad?

Ivan. Zakaj ne?

Ivanka. Ti ostaneš pri meni?

Ivan. Dokler si bolna.

Ivanka. 0 potem bodem zmerom bolna!

Ivan. Daj mi roko ....

Ivanka. To ne bode nič koristilo.

Ivan. Nič koristilo! Daj mi roko, pravim! (Tiplje
jej žilo). Saj nijmaš mrzlice!

Ivanka. A vender! Zagotavljam te . . . čutim le
prejako.

Ivan. Tako, poučevati me še hočeš celo v mojej
stroki. (Ostro). Kaj naj znači vse to ? Se-li šališ z menoj V
Ivanka. Ah, dragi strijček, ne bodi tako oster!
Ivan. Koga kočeš tu prevariti?

Ivanka (plakaje). Odpusti mi ljubi strijček, pove¬
dati ti hočem vse.

Ivan. Vse? Kaj pa je?

Ivanka. Nijsi-li uganil, ti, se svojimi ostrimi očesi?
Ivan. Aha, dobrikati se hočeš. Torej nijsi bila
bolna?

Ivanka. O, pač, bila sem, strijček, ko si.

prišel prvi pot.

Ivan. In ko sem prišel drugo?

Ivanka. Bila sem zdrava.

Ivan. Zdrava? Čemu dakle ta komedija?

Ivanka (obostavljaje se). Zato . . .

Ivan. Zato?

36

Ivanka. Ko me je tresla mrzlica, sanjala sem, da
si ti na očeta hud.

Ivan (pozorljivo). Ah!

Ivanka. In . . .

Ivan. In?

Ivanka. Da bi te le moja bolezen semkaj privesti
mogla . . . Zato sem te zadržati hotela.

Ivan. Mene zadržati ?

Ivanka. Da ... da bi tvojo roko položila v roko
svojega očeta, zaradi tega sem si želela mrzlice, in da
se vrnila nij. nijsem jaz kriva Odpusti mi, dragi strij-
ček, če nij bilo prav tako.

Ivan (globoko ginjen). Tebi odpustiti, ljubi angelj,
če mi znači tvoj bister um mojo krivico in mojo dolž¬
nost? Tebi odpustiti! O, pojdi, da te objamem, da te
blagoslovim (jo objame).

Štirinajsti prizor

Prejšnji, Milka. Vilko  (vstopi pozneje).

Milka (z leve strani — obstane) Zadrževati se
dalje ne morem, uničil me bode nemir . . .

Ivanka (poluglasno Ivanu, ki se črez njo nagne).
Pojdi zdaj, dragi strijček, a pojdi kolikor moč tiho;
ondi je mati, ki me od strani opazuje, ker si jej pre¬
povedal ....

Ivan. Pojdi le sem, pojdi, sestra moja, rešeno je
dete tvoje.

Vilko (z leve strani vstopivši). Moje dete!

Ivanka. A zdaj, dragi strijček, da se uresničijo
moje sanje, daj mi svojo roko.

Ivan. Iz celega srca rad.

Ivanka. In ti svojo, oče!

37

Vilko. Kaj kaniš?

Ivanka. Daj le meni delati (združi obe roki).

Vilko. Ivan, o Ivan! Je-li možno?

Ivan (ga burno objame). Na moje srce, Vilko,
slonel mi uže predolgo nijsi na pi’sih.

Vilko (vzklikne veselo). Oh! (Objameta se).

Ivan. O Bog!. . . odpusti nam naše dolge, kakor
tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. (Kazaje na Ivanko).
Brate, tvoje dete me je zopet naučilo to molitev.

Ivanka. Mati, nijsi-li o priliki rekla, če se povrne
kakšna duša k Bogu, da je takrat velika slovesnost
v paradižu ?

Milka. Tako je, moje ljubo dete!

Ivanka. Torej bode denes ljubi Bog v višini z meno
zadovoljen.

Ivan. Bog te blagoslovi, mir naj bode tej biši,
večni spomin dnevu, ko sem mej svojimi zopet postal
srečen! .

Konec.




t*. t.~ t

^ ^ ^ ^ 4 ^ ^,'j^ 4 ^ 4^ ^ 4 ^ 4 ^ 4 ^ 4 ^ 4 ^ _4

^4^4j4 ^4^'4^4^4^4^'4^4^ , ‘4^'

,4 ^ 4 ^4 ^4^414 *4 ^4 ^4 ^4 ^4. ^ 4

t4^4^4f4^4^4^4^4^4^4'^4 ^

4. t.4t4. *4 i|- 4 t* 't4;»4:f4;f4t4,'t.4:

*4*4*4j4*4*4*4*4*4f4^4

4t4f4itA *A*4t4t / 4t / *t4t4t 4''

♦,4't4’t4 ’|4. iit 4 if .4 f,4 ^4, f 41,4 f 41j


?AtA*A*AtAtAtA*A*AiA*At;!

^AtAtAtAtAtAiAtAtAtAiAi

♦AtA*A*AtAiA^AtAtA¥A»A.^

AtA*AtAtAWAt;AtA»A*AiAi

jr A t A jA j A j-A f A » A j A j A j A j A ij ^

4t4t4f4f4t4t*f4f4|4^4f4 ^

♦A t A t * ♦ A tAtA*A t At A* At A t ,■

AiAtAtAtAtAtAtA.tA'tAtAtA.1


t ^»SS*»SS*t*t*»*»*»*t*t*