Vprašanje cetibata užiteljk  . . . __ . „__,. _, pram celibatu učiteljic. Ker obstoja nevar- stvu. Zato so bile tudi te ženske prisiljene, nost, da bi nepoučeni ponavljali staro pesem, da si poiščejo razne poklice, pa tudi, da jih Za nas vse važno vprašanje je, kakšno stališče naj zavzame učiteljstvo v bodoče na- je bilo vedno manj takih žensk, ki bi se lahko udejstvovale izključno doma v gospodinj- da je namreč ženska v poklicu, prav posebno še seveda poročena žena, kriva sedanje ikrize in s tem združene brezposelnosti, je treba odločno odkloniti to naziranje. Ogromna večina današnjega ženstva v poklicih ne odjeda moškim prostovoljno kruha, ampak je v to prisiljena; ona mora delati, če hoče živeti, po poroki navadno v podvojeni meri, ker mora opravljati takrat še dolžnosti žene, matere in gospodinje. izvršujejo še po svoji poroki. Zato se moramo vedno zavedati, da je poročena žena v poklicu samo posledica moške brezposelnosti, oziroma obubožanja, ne pa obratno. V enem oziru pa je bila ta izprememba pravična, z obče človeškega stališča namreč, kajti meščanska ženska se je s tem, da je bila prisiljena delati, približala kmečki in delavski ženi, tako da se je s tem vsaj ena socialna krivica izravnala. Kmečke ženske že od pamtiveka ne morejo biti samo žene, ma- Današnja kriza, ki ima za posledico to , ..._ ,  strašno brezposelnost, ne traja šele par let,tere in gospodinje, ampak imajo tudi svoje kakor misli večina, ampaik segajo prvi počet-trdo paklicno delo. Prav tako se godi tudi de- ki današnje krize v resnici že v prva leta se-lavsikim ženskam. Zato se ne smemo čuditi, danjega stoletja. Ako zasledujemo razvojda so se n. pr. razni kmečki voditelji po dru- gospodarskega stanja, opazimo prve znalke krize že v letih pred svetovno vojno, kajti .  že takrat je nadprodukcija povzročila raznim državam hude in resne skrbi. Ravno zato, ker so hotele razne države na vsak način najti nova tržišča svojim proizvodom, je izbnihni- la svetovna vojna. Svetovna vojna, ki je unioila toliko delovnih moči in stvarnih dobrin, je krizo samo navidezno nekoliko zavrla, da se je po par letih tem strahotneje razpasla. Sporedno s prvimi znaki ikrize se je pričelo siriti v meščanskih krogih obubožanje. Nastajajoca kriza je odvzela velikemu delu moških možnost zaslužka, ostalim pa je splošno obubožanje vsaj občutno zmanjšalo dohodke. Zato je bilo vedno manj takih moških, ki bi si bili lahko že v svoji zgodnji moški dobi osnovali družino, sporedno s tem pa gi'h državah že večkrat izjavili proti rodbinskim dokladam državnih uradnikov, češ, z davkoplačevalčevim denarjem pač lahko država plačuje uradnika, nima pa pravice, plačevati mu žene, naj tudi uradnikova žena dela prav tako kakor n. pr. kmečka, če hoče živeti. Ako hočemo biti pravični, moramo priznati, da je to stališče z vidika davkoplačevalca pravilno. Še bolj nezadovoljen bi bil davkoplačevalec, ako bi se rodbinske doklade zvišale, kar pa bi bilo nujno potrebno s trenutkom, ko bi vpeljali celibat za aiktivne državne uradnice, torej tudi za učiteljice. Ali se naj omogoči vsem poročenim ženam, da bodo lahko samo žene, matere in gospodinje, ali pa naj vse delajo v poklicih, dokler je to potrebno za človeško družbo. Izgovori, da bi potem propadel človeški rod, ker bi propadle družine, ne drže, kajti ravno iz kmečkih domov, kjer se lakko mati družini najmanj posveti, prihajajo naši najboljši ljudjc. Dokler traja današnja kriza, je torej etlina rešitev družinskcga življenja v tem, da delata v poklicih oba, mož in žena in si s skupnimi sredstvi ustvarita lastno ognjišče. Možna bi bila še druga rešitev, ki bi pa najbrže zbudila še večji vihar ogorčenja, če bi jo kdo resno predla^al. Mnogi so namrcč mnenja. da bi morala plačevati država svojc uradnike samo po vrednosti njihovega dela, da bi torej ne smelo biti tako velikanske razlike med plačo začetnika in plačo tistega, ki gre v pokoj. Brez dvoma sc da to stališče tudi dobro zagovarjati, zlasti še s stališča ohranitve družin. Dokler pa imata n. pr. samski učitelj in profesor s 30 leti, torej v najlepši moški dobi, kvečjemu lahko približno 1500 dinarjev Tnesečnfli dohodkov in še to v najugodnejšem primeru, jima ne smejo drugi vzeti zadnjc možnosti Za ustanovitev lastncga ognjišča s tem, da priporočajo celibat učiteljic ali drugih državnih uradnic. Mnogi spet zrejo dalje in se vprašujejo, kako dolgo bo delo vseh poročenih žen sploh še potrebno. Trcba je poudariti, da jc za zdaj še potrebno, kajti za sedaj še ni nikjcr nadprodukcije kakor to mnofii mislijo, ne v duhovnih in nc v svetnih dobrinah. Res je, da stroji v vedno večji množini nadomeščajo delo človeških rok, tako da je na mnogih krajih nakopičenega že preveč blaga. Toda čc stvar natančneje premotrimo, vidimo, da še ni izdaleka preveč duhovnih dobrin, pa tudi, da so samo nepravilno razdeljeni. V resnici ji'h je še premalo, še stokrat več bi jih bilo potrebno. da bi se vsi ljudje izobrazili, nasitili, oblekli. obuli, da bi imeli vse one tisočere stvari, katere imajo danes samo nokateri. Kadar bodo vsi ljudje duševno in telcsno z vsem preskrbljeni. takrat bomo šele lahko govorili o resnični, absolutni nadprodukciji. Za sedaj pa tega še ni, zato je naloga odločujočih državnikov vsega sveta, poiskati pota, po katerih bomo prišli polagoma do tcga, da bodo vsi deležni vseh notranjih in zunanjih dobrin. Kadar se bo vse to zgodilo, takrat bo šele delo porocenih žen postalo nepotrebno. Takrat bodo tudi stroji še vse bolj izpopolnjeni, da bo zadostovalo, če bo delal le en del človeštva in še ta v skrajno kratkem delovnem času, pa bodo s tcm krite vse tekočc potrebe. Takrat bo res aktualna zahteva, da naj delajo samo moški, nc ženske, ki lahko na drugi stran.i kot gospodinje, žene ih matere človeštvu neprimerno več koristijo in takrat se bodo poročene žene res morale umakniti iz vseh poklicev. Toda ta umik bodo morali pripravljati dalekosežni gospodarski načrti, ki bodo morali prcdvsem poskrbeti moškim dohodke, ki so potrebni za vzdrževanjc družine, ki pa bodo morali gledati tudi na to, da se bodo umaknile poročenc žene iz vseh poklicev istočasno. Za vse to pa čas šc ni dozorel in nobeden izmed nas ni poklican rešiti z enim zamahom peresa gospodarskih vprašanj, s katerimi si belijo glave vsi odločujoči državniki. Iz vse'h teh razmotrivanj pa jasno sledi, kako brezplodna in malenkostna so prizadevanja neikaterih, ki hočejo prehiteti razvoj časa, ki hočejo n. pr. izriniti poročene žene — uradnice — učiteljice s tem, da hočejo uvesti celibat, dokler ne velja za vse javne in, v kolikor _to gre, tudi za svobodne poklice celibat. Dotični stan kot celota bi bil na tem najbolj prizadet in oškodovan, ker bi bili vsi drugi stanovi na boljšem. Da bi se začel celibat ravno pri učiteljstvu, o tem more biti še manj govora. Predvsem zato, ker bi se brezposelnost med učiteljstvom pri nas še ne smela pojavljati, kajti v naši državi manjka še toliko učiteljstva, da bi se lahko vsi zaposlili, ki scdaj čakajo na službi:, in še bi jih bilo mnogo prernalo, ko bi se našel potrebni denar. Drugi razlog pa je ta, da je ravno na vzgojnem polju poročena žena bolj na mestu kot kjerkoli drugje, kajti dejstvo, da je mati, bo učiteljici brez dvoma samo omogočilo razumevanjc otrok, ki so ji izročeni v vzgojo. Zato dvomim, da bi moglo vzgojstvo sploh kdaj pogrešati sodelovanja poročenih učiteljic. Mislim. da je naloga nas vseh, da ščitimo poročene učiteljice vsaj dotlej, dokler se razmerc temeljito ne izpremenijo. Da bi vpeljali celibat učiteljic. splošno in brez izjeme za vse sedanje in bodoče primere, o tem v sedanjih gospodarski'h razmerah ne more bjti govora. Preostal bi samo še celibat učiteljic za posebne slučaje, po individualnih prilikah, torej za one učiteljice, ki živijo v izjemno ugodnih razmerah. Dasi sem vedno zagovarjala pc'klicno svobodo sleherne ženske, bi se mi z ozirom na današnje težke čase zdelo vseeno primerno, da prepustijo take učiteljice svoja mesta drugim, ki hočejo tudi delati in — živeti. Vprašanjc pa je, če jc teh slučajcv sploh toliko, da bi se radi njih splačalo kršiti načela. Morda je odstotek dobro situiranih učiteljic še veliko manjši, nego si predstavljamo, kajti nihče ne ve točno za razmere drugih in za njegove obveznosti, saj se pogostdkrat skrivajo za navidezno udobnostjo obupne razmere. Pa tudi, če temu ni tako, se mi zdi, da se ne izplača začcti pri malih socialni'h krivicah. Ce bi vpeljali celibat za dobro situirane učitcljice za sedaj in za bodoče, če bi torcj veljal celibat za individualne prilike, bi se prav lahko zgodilo, da bi to ne zadelo tistih, za katere bi bilo potrebno. Tisti, ki ne služijr iz resnične potrebe, imajo le prepogosto dobre zveze, ki jih bodo že obvarovale vsega hudcga. Prav verjetno je, da bi bile najprej in najbolj zadete tiste družine, ki bi bile takih dobro't najmanj potrebne, :ki bi bile brez .plače žene in matere resno ogrožene, posebno še, ker je prav verjetno, da bi potcm tudi take primere začeli izrabljati nepoklicani činitelji. Splošcn celibat učiteljic za sedaj in za bodoče je čisto nemofloč in moramo učiteljice tako zahtevo enodušno enkrat za vselei zavrniti. V našem interesu pa je, da smo tud'. proti cclibatu po individualnih priiilkah vsaj dotlcj, dokler resnično ne bo nikjer v državi nobenega mesta za inteligenčni naraščaj. Milica Stupanova