Rozka Štefan
POLJSKI LIRIK LEOPOLD STAFF
Na pragu našega stoletja, dve leti za Zupančičevo Cašo opojnosti, je izšla v Lvovu, na nasprotnem koncu tedanje pretežno slovanske Avstrije, prva pesniška zbirka poljskega lirika Leopolda Staffa. Zbirko mu je založil oče, Ivovski slaščičarnar češkega rodu — drugega založnika mladi pesnik, ki je pesnil že od gimnazijskih let, ni mogel najti. Urednik tedanje vodilne poljske literarne revije, v Krakovu izhajajočega Zycia, Stanislaw Przybyszewski, namreč ni maral objavljati Staffovih pesmi, ker niso ustrezale njegovemu literarnemu okusu. Urednikov program je najpopolneje uresničeval Kazimierz Tetmajer, ki je dotlej objavil že več zbirk pesimistične dekadenčne lirike in v njej izpovedal glavne motive začetnega obdobja nove literarne struje, ki je po programskem članku iz leta 1898 dobila ime mlada Poljska.
le pred Tetmajerjem je nastopil Jan Kasprowicz, sprva nadaljeval realistično pesniško izročilo, nato pa razvil simbolistično filozofsko liriko, v kateri je iskal odgovor na vprašanje, od kod krivica in bolečina na zemlji.
Staffova prva pesniška zbirka je izšla skoraj ob istem času kot Kaspro-V/'iczeva Umirajočemu svetu in je zbudila pozornost že s svojim za tisti čas nenavadnim naslovom •— Sanje o moči. V teh pesmih, ki jih uvaja programski sonet Kovač*, je Staff odklonil dekadenčno življenjsko naveličanost in poveliče-
' Prevodi nekaterih omenjenih Staffovih pesmi so objavljeni v reviji Sodobnost 1967/4.
236
vanje smrti ter se predstavil kot glasnik polnega, ustvarjalnega življenja. Z mladostnim zanosom se navdušuje za pogumno dejanje, želi se rešiti sivine vsakdanjosti in nadpovprečno razviti telesne in duhovne moči.
Ta dionizijska viharnost izvira iz enake »volje do moči«, kot jo izpričujejo tudi nekatere pesmi Staffovega slovenskega vrstnika Otona Zupančiča. Na oba pesnika so v tej smeri močno vplivale Nietzschejeve ideje o dinamičnem življenju, o »polnem in celovitem bivanju«, kot jih je izpovedal v delih Tako je govoril Zaiatustia (1891) in Volja do moči (1895). Vzroki za to, da so ideje sodobnega nemškega filozofa padle na tako plodna tla prav pri teh dveh pesnikih, pa so objektivne narave.
Oba sta izšla iz približno enakih razmer — rodila sta se istega leta v obrtniško trgovskih družinah in doraščala sta v podobnih družbenih sredinah, pod enakimi kulturnimi vplivi državne prestolnice ¦— Dunaja in evropske umetnostne prestolnice — Pariza. Njunega harmoničnega razvoja v otroških letih in v zgodnji mladosti ni kalil občutek družbene manjvrednosti, ki je zarisal trajne sledove v Cankarjevem in Mumovem življenju in delu ali v poeziji Jana Kaspro-wicza, ki se je iz revne kmečke hiše le s težavo priboril do izobrazbe in je svoja spoznanja o krivični ureditvi sveta izpovedoval v pesimističnih Himnah. Tudi ni pri Staffu tiste življenjske utrujenosti, ki je mučila Kazimierza Tetmajerja, potomca družbeno anahronističnega fevdalnega razreda. Iz sveta »brez dogme« se je Tetmajer umaknil v naravo, v Tatre, kjer se je med preprostimi ljudmi šele prav sprostila njegova ustvarjalna sila.
Staff ne beži iz svojega sveta, nasprotno, ves zaverovan je vanj, v njegovo lepoto in bogastvo. Staffova poezija je, tako kot Zupančičeva, prepojena z optimizmom, z vitalistično vero v življenje, ki mu je edina in nesporna vrednost. Ob tej potrditvi sveta, v katerem živi, pa se zaveda svoje izjemnosti, svoje duhovne vzvišenosti nad množico filistrov. Iz zavesti o posebnem poslanstvu umet^ nika, ki naj izpolni velike, drugim ljudem nedosegljive naloge, raste estetski individualizem obeh velikih lirikov, našega in poljskega.
Pri Poljakih segajo korenine tega nazora v romantiko; Mickiewiczeva Velika improvizacija s svojo idejo »vlade nad dušami« je bila tisti vir individualizma, iz katerega je črpala tudi mladopoljska, ali kakor jo tudi imenujejo, neoromantična slovstvena struja. Pri romantikih je individualizem pomenil: biti duhovni voditelj poljskega naroda v boju za osvoboditev, neoromantiki pa so se spočetka omejili le na psihološko analizo izjemnega posameznika (npr. Przy-byszewski), po letu 1900 pa so tudi oni razširili svoj slovstveni program na narodnostno in družbeno problematiko.
Poljska moderna se je namreč razvijala v dobi močnih družbenih gibanj, ko so začeli organizirano nastopati tisti družbeni sloji, ki dotlej niso imeli besede v poljski narodni skupnosti. V vrste izobražencev so začeli prihajati poleg mladih ljudi iz židovskih družin — ti so se uveljavili zlasti kot prevajalci in književni kritiki — tudi književniki kmečkega in na pol kmečkega rodu, med njimi pesnik Kasprowicz in pisatelj Reymont. Geslo nove, družbeno zavzete smeri poljske neoromantike je bilo »dejanje«. To geslo je najbolj vsestransko razvil pisatelj Zeromski, živeč v narodnostno najbolj ogroženem in družbeno najbolj razgibanem in osveščenem ruskem delu Poljske. Med neoromantiki v avstrijskem delu Poljske, v Galiciji, je idejo o »dejanju« upodobil zlasti Wyspianski v vrsti simbolističnih dram, na svoj način pa tudi Staff v svoji klasično umerjeni čisti liriki.
237
že zbirka Sanje o moči je odkrila pesniško osebnost, ki hoče zavladati nad kaosom, še jasneje pa se je ta težnja pokazala v nadaljnjih zbirkah. Niče-janska »volja do moči« se je omejila v njih le na hrepenenje po velikem »dejanju«, na podobo veselega, brezskrbnega popotnika — romarja, ki mu ni mar cilja, saj mu samo hrepenenje po čudežnih deželah prinaša srečo. Prvotna dioni-zijska viharnost se je umaknila apolinični umerjenosti, ki je bila najbližja Staf-fovemu pesniškemu temperamentu. O tem priča tudi oblika njegovih pesmi, ki združujejo simbolistične podobe s parnasovsko jasnostjo.
V poljski novoiomantiki je bila namreč kljub splošni težnji po svobodnem verzu, ki so ga uvedli simbolisti, še vedno živo izročilo klasičnih vzorov, ki se pri Staffu kaže tudi v ljubezni do stalnih pesniških oblik, zlasti do soneta. V tem nagnjenju do oblikovne urejenosti se loči Staff tako od domačih pesniških vrstnikov kot od vodilnega pesnika naše modeme.
Stil Staffove lirike seveda ni enoten, kar je za njegovo dolgo, več kot polstoletno ustvarjalnost, v kateri se je zvrstilo sedemnajst pesniških zbirk, povsem razumljivo. Za prvo obdobje je značilno novoromantično občutje, kot ga najdemo v ubrani razpoloženjski pesmi Jesenski dež. V njej je upodobil svojo osamljenost ob žalostnem jesenskem dnevu in hkrati stvarne nesreče ljudi ter tako utemeljil svoj obup. Poleg takih simbolov, kot je tedaj zelo priljubljeni motiv satana, srečamo simbole iz zunanjega predmetnega sveta, to pa je značilno za vso Staffovo liriko. Razpoloženjsko liriko ne odlikuje samo mehka pevnost, ki je v našem primeru izražena z valujočimi amfibrahi, temveč tudi izredna plastičnost podob, ki jih vidimo in slišimo hkrati, kot je to terjala novoromantična sinestezija. Tudi v tem spominja Staff na Zupančiča, na njegove bleščeče verze iz zbirke Cez plan in Samogovoii. Inpresionistični način upodabljanja narave z nanašanjem barvnih lis daje — tako kot v slikarstvu ¦— tudi v liriki čudovite učinke, kot izpričuje pesmica Deviške breze.
Po letu 1905 se pojavijo v Staffovi poeziji ob razpoloženjski liriki filozofske pesmi, v katerih se optimistična razmišljanja o življenju prepletajo z zavestjo o nujnosti trpljenja in z vdanostjo v usodo (npr. Uvodna pesem). Namen življenja vidi pesnik v njem samem, v nenehnem gibanju in spreminjanju, tudi smrt je del te minljivosti, in ne poraz, zato opeva lepo življenje in dostojanstveno smrt (Začetek pravljice). Pesnik je poln dobrote, ljubezni in usmiljenja do ljudi, hkrati pa vse bolj občuduje lepoto narave, domače in tuje. Posebno draga mu je Italija, dežela vedrega neba in starih umetnin (Cmriculum vitae). Rad opeva te motive in jih presaja na domača tla, v podobe vročega poletja, sončnega poldneva — simbole življenjske vedrine. Tudi Zupančičeva poezija je polna takih podob, le da jih je naš pesnik našel mnogo bližje, v rodni Beli krajini.
Prva svetovna vojna je razširila tematiko Staffove poezije na narodnostna vprašanja, kakor se je že prej, v revolucionarnem letu 1905, dotaknil družbenih vprašanj v ciklu sonetov (Delavec, brat moj). Vendar ta poezija umetniško zaostaja za njegovo čisto liriko. Medtem ko se je Zupančič prav v domovinski liriki najvišje povzpel, je bila moč Staffove lirike v opevanju lepote preprostih stvari — lepih in nelepih, kakor jih je odkril tudi v vsakdanjem življenju poljskega kmeta, ki mu je posvetil posebno zbirko Poljske stezice.
Prav ta lastnost njegove poezije je bila posebno blizu novemu, povojnemu pesniškemu rodu, zbranemu okoli revije Skamander. Skamandrovci — med njimi Tuwim, Slonimski, Wierzynski — so videli svoj vzor v Staffovem humanizmu in vitalizmu, vplival pa je nanje tudi oblikovno, s klasično jasnostjo in
238
preprostostjo svojega pesniškega izraza, ki je pri vsej svoji izredno bogati metaforiki logičen in zgoščen, brez nepotrebnih besed in brez prisiljenih rim. Čeprav se njegova poezija odlikuje po izvirnih rimah, se v sonetnih kvartetih ponavadi ni držal klasičnega načela dveh oklepajočih rim, temveč uporablja, da bi se ognil enoličnosti, pogosto po štiri, in to zaporedne rime. Posebnost so tudi moške rime, ki so v poljščini redke, sestavljene iz samih enozložnih besed. Izbranim rimam se pridružuje zelo raznovrstna ritmika — vendar ne ritmika v našem pomenu, saj poljska prozodija ne temelji na melodičnem načelu kakor naša, temveč na kolikostnem; zanj je odločilno število zlogov in notranji premori v verzu, ne pa enakomerno ponavljanje določenih stopic. Zato tem bolj preseneča strogo metrični dvanajsterec v že omenjeni pesmi Jesenski dež.
Najbolj pogost verz je pri Staffu trinajsterec, ki ga poljski moderni liriki redko uporabljajo; sledijo enajsterec, osmerec in drugi krajši verzi, zlasti v pesmih iz drugega desetletja med vojnama; te so manj slovesne kot mladostna lirika. V splošnem občutju negotovosti spričo grozeče fašistične nevarnosti se začneta tudi v dotlej harmonični Staffovi poeziji oglašati dvom in ironija, vendar vselej zmaga njegov neizčrpni optimizem (Car, Kljub letom, Kdo ve, Ars poetica). Tudi ob najhujših pretresih, ob nacističnem napadu na Poljsko in med okupacijo, ni izgubil duhovnega ravnotežja, vere v človeka in v življenjski prerod, kot dokazujejo pesmi iz teh let. Šele v težki povojni stvarnosti in pod bremenom let se je pojavilo pri njem tisto zanikanje, ki je značilno za velik del povojne poezije. Tudi v obliki se je skušal približati novim smerem s kratkimi pesmimi v svobodnem ritmu in brez rim, vendar nove, ekspresionistične metode ni mogel več umetniško povsem razviti.
Kakor Zupančič se je tudi Staff vse življenje pesniško razvijal in tvorno vključeval umetnostne pridobitve novih rodov v svojo ustvarjalnost. Tako je dal svoji čisti liriki tako razsežnost in umetniško višino, kakršne ni imela od dobe renesanse, od Kochanowskega. Na renesanso spominja tudi vedrina in ubranost, s katero je prepojena njegova poezija. Te vrednote pa ji zagotavljajo trajno mesto ne le v poljski, temveč tudi v svetovni književnosti.
239