ENGELBERT GANGL:
Fantje od fare.
(Dalje.)
Ejcek.
jcek — tako se je klical sam. Pravzaprav je bil Jernejček. A njegove govorniške zmožnosti niso še zmagovale tako dolgega imena, zato ga je skrajšal in pristrigel po svoje, pa je ostal Ejcek pred velikimi in majhnimi Ijudmi!
Ejcek je bil radoveden, kar se je največ dalo. Naj-rajši bi imel očetovo uro.   Ne morda zato,  ker je  bila tako  lepo svetla  in je tako prijazno tiktakala, ampak zato, da bi odprl vse
—,   92   -~-                            .
pokrovee in videt, kako se sučejo kolesca. Tudi ni bil zadovo!]en, Je je gledal lonček s smetano od zunaj. Vanj je moral pogledati, pa ne mislite, da zaradi lončka samega!
Mama je poznala to Ejckovo radovednost. Zato pa je postavila lonček smetane lepo na polico, češ, Ejcek, 2daj ga pa le glej!
Toda višja od police je bila Ejckova radovednost. Pristavil je stol, zlezel nanj in se z roko spel do lončka. Že ga je držal med prsti, a lonček je moral biti živ, da se je prekucnil s police in pade! Ejcku na glavo, z glave pa na tla.
Ejcek se je seveda ustrašil in si mislil: ,Kaj pa, če me je lonček ubil?"
Saj bi se bil pogledal, je li živ ali že mrtev, tudi s stola bi splezal — ali na oči mu je prilezlo nekaj gostega in hladnega, da ni videl nika-mor več.
»Na," se je zasmilil samemu sebi, »zdaj sem pa slepl"
Na njegovo vpitje je pritekla mama, ki ga je postavila s stola in mu razlito smetano sprala z glave in oči. Če se je zgodilo še kaj drugega, naj vam Ejcek pove sam!