PoStnini UHlIlHI !■» » i«pii Dvojno slovo sloven ske prestolnice od t dr. anton; KOROŠCA Spodaj: ob svitu plamenic v noči od 16. na 17. decembra Zgoraj: pri pogrebu 17. decembra. JV I 63 63392 ¥:;"V" ' ‘4\ *•' v. . £ ■' - . 1.1 VOŠČILO SLOVENCEM IZPRED STO LET ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK /.-/94/-I/. Prvi posnetek po cenzuriranem rokopisu Prešernovih pesmi, ki ga hrani ljubljanski muzej. FRANCE KUNSTELJ: Ilustriral Stauc Kregar (NOVELA, NAGRAJENA S 1. NAGRADO »OBISKA«) Do zdaj je bil Darin, ki je služil pri Tencajevih za pastirja, kar priden. Tako priden, da se je onkrat, ko je gospod katehet govoril o nebesih, uvrstil na tihem med tiste, ki bodo kdaj to blaženost dosegli. On že. Mevcov Tine pa nikoli, ta je hudoben, Darina je oni dan s kamni nagnal, ko je mislil pobrati samo eno potence na njihovem dvorišču, s pankrtom ga je zmerjal. Ta Tine, v pekel bo prišel, pa prav zagotovo, Tencajeva stara mati pravi, da morajo grešniki ondi samo mačjo kri lizuti. Pa je prišlo kakor sama milost božja: čisto tiho, ne-sluteno. Darin je postajal redkobeseden, zdaj je pozabil kaj pri delu, da ga je kateri Tencajevih sunil v rebra, češ mar spiš pri belem dnevu, zdaj se je na paši zagledal s svojimi velikimi temnorjavimi očmi v večerno nebo, ki je krvavelo ob zahajajočem soncu, zdaj je povesil svojo težko glavo na prsi, nič več ni kuril, nič več ni skakal čez skale in se spenjal po hrastju, v lazu se je nekaj spremenilo, sam ljubi Bog vedi kaj. Na-nagloma je planil pokonci, zazdelo se mu je, da je blis-nilo po stezi nekaj živega. Višnjevo krilo, rožnat predpasnik, lepi pšenični kodri in nekje med rdečimi lici dvoje svetlih ogorkov, dvoje žarnih oči, ah, ti moj Bog! A ondi za ovinkom je bilo vse prazno, čisto prazno. Samo Liska se je mirno pasla v Ripčevi detelji, vraga, le kaj neki jo je semkaj zaneslo! Ko jo je obrnil nazaj v laz, je spet počenil pod hrast in padel v prejšnje sanje... Zalka... Joj, teh malce zlogov, in vendar vsi skupaj, kako grozno so lepi in bogati. Darin jih nosi nekje globoko v drobcenem srcu, v pohlevni duši, tudi na jeziku jih je nekaterikrat imel, a izgovoriti si jih ni upal. Morebiti se je bal, da se mu bo v hipu raztajal ta dragoceni in najslajši cukreni biser, ki ga je kur mimogrede našel. » Ahoj-ahoj-ahoooj!« Pa Darin ni nič slišal Kodeletovega Pepča, ki je pasel na Mrlali in klical. Sele čez dolgo čusa se je zdramil in se mu oglasil. Ta Pepč je še dober, še nikoli se nista skregala, mogoče pride dan, ko bodo stopili vsi skupaj na široko cesto in prišli potlej v nebesa pred Gospoda Boga, ki vse dobro plačuje in hudo kaznuje. Vsi: Pepč, Darin in Zalka, ki jo bosta onadva vodila za roko, ko tako težko hodi z berglami, ali ji bo pa morebiti že božja Mati odvzela tiste nerodne bergle in bo potlej kar brez njih lahko stopala... Drugi dan ga je klicala učiteljica, naj bi povedal, kar so se zadnjič učili o domačih živalih. Darin je do ušes zardel, pred očmi se mu je naredila visoka črna stena, še to je pozabil, kaj je bil sploh vprašan. V zadnjih klopeh je šumelo. Za hip se je skušal Darin zbrati, pogledal je po razredu in videl, kako mu je Mevcov Tine osle kazal. Ruscov Nac pa jezik. Hudobe grde, le naj... »Danes zaprt!« je padlo okoli ušes, Darin še sam ni vedel, kdaj je sedel v klop. Vse se mu je vrtelo pred očmi, vse: črna tabla, pisune podobe živali po stenah, učiteljičin resasti pogled, vse je zrlo vanj in — groza — tam v tretji klopi pri sprednjem oknu je sedela tudi ona, Zalka, in videla vse in slišala vse, kaj se je pravkar zgoddo. Groza, strah, sram, sram ... Drugo uro so imeli verouk. Ko so odmolili, je Darin sedel in zagledal pred sabo na klopi kos zbledelega papirja. Nekaj je bilo napisano. Komaj je mogel prebrati zverižene črke: »Jas te mam, rada pa tebom Počakala Ko boš zaprt, Zalka.« Tisti hip je po razredu rezko zazvenelo, gospod katehet je nekoga poklical. In že se je Zalka oprla na klop in vstala. Darinu je razbijalo v prsih. Zardeval je tja do ušes. Kaj, če ne bo zdajle znala, moj ljubi Bog, pomagaj! Zalka je sedla, katehet je dvignil beli kazalec: »Drugič pa le kaj bolje, ne bo šlo kar tako!« Darin je bil torej zaprt. Danes prvič, groza! Ko je ves rdečih oči stopil na piano, si je del na glavo svoj zvonasti klobuk in zavil mimo Notarjevega hleva in tedajci se mu je izpod kostanja nasmehnila Zalka. Zalka z berglami in v višnjevem krilu in ... Rekla si nista nič. Čisto nič prav do doma. Darin je mislil na oni zbledeli papir, ki je bilo na njem napisano tako lepo, lepo, živi duši ni moči tega razumeti. Tisti večer dolgo, dolgo ni mogel zaspati. Ko mu je pa bila glava prepolna velikih in vse prazničnih misli! In potem je prišel dan in spet sta se dobila z Zalko za Notarjevim hlevom. Nu visokem, sinjem nebu je žarelo svetlo sonce. Pomladno sonce. Cesta, ki je peljala mimo šole, je bila vsa bela, čisto bela. Nekaj dni za tem je dobil Darin pod svojo klopjo velik papir, ves popisan in križem kražen porisan. Sredi je bil nuslikan velik pajac z inuštacami in zvonastim klobukom, poleg njega dekle z rešetom na glavi in berglami, spodaj napis: »To je naš pankrt Darin in nje-govu srčkana nevestica, Živio Vohcet!« Darin je zmečkal papir in ga stlačil v hlačni žep. Zalkfc ni bilo v šoli. Ko je šel Darin sam domov, je imel motne oči. Za Notarjevim hlevom ga je dohitel Kodeletov Pepč: »Ti, Zalka je bolna.« Pa Darin ni nič rekel. Ko bi bil na samem, bi se zgrudil kar sredi ceste in na vse grlo zakričal, da bi mu počilo razboljeno srce ... Tisti dnevi so bili grozotni. Moj ljubi Bog, ali naj bi Darin komu razkril bol, ki mu leži čez vso dušo? Da, nekomu mora. In — hvala Bo^u — Zalka je že spet prišla v šolo! Zunaj je deževalo. Zato so se domenili, da se dobe za popoldne pri Pepču. V Kodeletovem skednju. Darin je privzdignil zvonasti klobuk, velike oči so se mu zaiskrile, najrajši bi na ves glas zavrisnil in poskočil do nebes! Da, Pepč je tako dober. In Zalka tudi... Dolgo sta že čakala. Pa je slednjič Zalka le prišla. Darin je prijel za grčave bergle, potlej je pomagal še Pepč, da je mogla Zalka po škripajoči lestvi v skedenj. Posedli so v seno, ki je ležalo poleg slamoreznice. Dolgo časa jim ni bilo do besede. Zunaj je tako narahlo pršilo, streha nad njimi je enakomerno pošumevala. »Kdaj pojdemo po svetu,« je presekal mučno tišino Pepč. Da, ondan so se menili, da bodo šli na dolgo pot. Pa Darin nikoli ne utegne, ko mora zmeraj Tencajeve krave pasti. In pa še to: Kako bo neki hodila Zalka, pot bi bila dolga, seveda, z berglami malo naporna. Lepo bi bilo, prišli bi do tja, kjer bi ne bilo potreba vsak dan v šolo, tam bi ne bilo nič tako hudobnih ljudi, kakor je Mevcov in Ruscov, nihče bi ne zmerjal Dariua s pankrtom in Zalka bi hodila brez bergel in vsi bi bili srečni za zmeraj. Ne, tega ne bi zdaj še ne zmogli... »Pomenimo se o poroki,« se je presedel Darin in snel klobuk z glave, kakor da je bila ta beseda res vredna tolikega spoštovanja. Pa Zalka je še zmeraj molčala. »No, pa o poroki,« je bil tudi Pepč precej za Darinovo misel. Saj so se tudi o tem že nekaterikrat pogovarjali, pa še nikoli niso prišli do pravega konca. Morebiti bodo danes, ko je Darin te noči o vsem toliko ruzmišljal. Pepč je bil ministrant. Kadila da bo prinesel, je dejal, bo že mežnarju zmaknil. In potem še kakšno svečo, svečnik; da bi mogel do župnikove štole in dolge bele srajce, joj, to bi bilo šele slovesno, hm! Kar kmalu naj bi naredili, morda že to nedeljo, je rekel proti Zulki, ki si je kakor iz ničemurnosti popravljala pšenične lase. »In z oklici?« se je zdajci tudi ona zavzela. »Enkrat za trikrat!« se je odrezal Darin in ponerod-nem brcnil v Zalkino berglo. »Da, in jaz bom kuhala in pekla...« »Pa kar nevesta sama, kako?« jo je ustavil Pepč. Potem mora pa tudi ženin Darin kaj narediti? Seveda, saj bodo vendar kar sami, ne marajo nobenih drugih vabiti zraven, ko so pa vsi tako hudobni. In so se res domenili za poroko. Darin in Zalka se imata rada, v nedeljo se bosta vzela, Pepč ju bo poročal, v Kodeletovem skednju bo poroka in gostija. ; i Tisti dnevi do nedelje so bili na Darina kakor priprava na veliko not, ki jo je mislil nastopiti. Morebiti bo potem tudi pri Tencujevih vse drugače. Kako vse praznične so bile te noči za Darina: saj je sanjal samo o velikem dnevu, ki bo prišel vsak čas. O nedelji, da, in o Zalki! Kolikokrat jo je zrl pred sabo, vsa je bila v belem, smehljala se mu je tako prijazno, čez čas pa je rekla: Vzemi te bergle, na, ne maram jih več! In Darin je vzel oguljene grčave bergle in stopil bliže in — dolgo časa se ni upal deklici pogledati v oči, v tiste svetle ogorke. In tudi čez dan mu je zmeraj lebdela ta podoba pred očmi, zdelo se mu je, da se vse raduje te velike sreče: nebo in zemlja, Tencajeva hiša in cesta, vrt in travnik, kamor je gnal krave na pašo. In neko noč je sanjal in v sanjah je videl, kako se je nanagloma odprlo nad vasjo nebo, velikanska luč je pršnila doli in sam Bog je prišel po zlati stezi v spremstvu angelov, ki so trobili na srebrne trobente in igrali na harfe in citre in lepe zvončke in sivi starčfek Bog Oče se je priklonil in stegnil je svojo roko in blagoslovil nju, ki sta mu klečala pred nogami, Zalko in Darina... Pa je le prišla težko pričakovana nedelja. Darin je bil včeraj pri spovedi, tudi Zalka bi šla rada, pa še ni smela; pa saj še nima grehov, je sodil Darin. Nedelja po tednu velikega dela. Nedelja v majniku, o! Čeprav je pršil izpod sivega neba dež in namakal zelene vrtove in že visoke posevke po lehah, se je vendar Darinu dozdevalo, da seva na spokojno vas zlato božje sonce. In še posebno, ko ima on nove čižme, ravno snoči inu jih je gospodar, mladi Tencaj, iz mesta prinesel. Ko da je vedel, da mora biti Darin nov za svoj poročni dan. Ah, da bi dobil še nov klobuk, tu je že ves oguljen! Kodeletov skedenj je bil ta dan kakor cerkev ob uajvečjih praznikih. Še lepši. Oltarja v desnem kotu bi že ne znul inežnurjev Tone tako razkošno narediti: od slamoreznice je šla na štirinožni kozel dolgu deska, pokrita s plahto, sredi je stal črn križ, ki ga je prinesla Zalka, na vsaki strani po dve sveči v svečnikih, Pepč jih je dobil v omari v zakristiji, saj jih v cerkvi nič več ne potrebujejo, osnažil jih je in zdaj se svetijo, da vid jemlje, in potem pa vse polno lončkov in vaz in vazic samega cvetja in zelenja, da diši, diši od vsepovsod, kamor se obrneš. Na stoličku, pogrnjenem z belo ruto, desno od oltarja, je bila kanglica z vodo, z žegnano vodo in zeleno pušpanovo vejico, velika knjiga za sveti obred —• Zgodbe svetega pisma; te je Darin steknil v skrinji Tencujeve stare matere, moj Bog, saj ni noben greh, če vzameš za tuko rubo, kakor je ravno poroku. In na nasprotni strani oltarja, skoraj sredi skednja, je stala svatovska miza: nu nizkih čolicah in krajnikih, ali tega ni bilo moči videti, ko je bilo pa čez in čez pogrnjeno z vrečami, še stoli okoli mize, in na mizi — uh, saj tega ne bi mogel človek popisati v eni sapi: kozarci, žlice, vilice, krožniki, sklede, vrči in v vrčih pijača: voda in sladki malinovec, kruh in pecivo, pa vse mogoče cvetje in zelenje, koder je bilo le še količkaj prostora. In nad vsem tem barva pri barvi samih dolgih girland, vijočih se od veznih tramov do vrat in spet nazaj, počez in navšev, vse iz svežegu zelenega bršljana, smrečja, papirja, rdečega, belega, zelenega, sinjega, rumenega, in sredi, tik nad mizo, je visel pisan balonček, ki se je z njim Pepč skoraj cele tri dni zamudil. Spet sta morala Zalko čakati. Kaj, če je ne bo? je Darin ves razgretih lic skrbeče pomislil. Pa v tem hipu so se zaslišale izza vogala njene nergle. Prišla je. In pod pazduho je tiščala sveženj cunj — svatovsko obleko. Darin in Pepč sta ji pomagala v skedenj. Potem se je preoblekla ondi za tramom. A Darinu je vrelo v prsih, se nikoli ni doživljal tako lepega praznika, kakor se je obetal današnji. In sami bodo, saj drugi sploh ne vedo, kaj vse je danes pripravljeno v Kodeletovem skednju. Poroka, moj ljubi Bog, poroka ... »Kaj se tako treseš?« je šepnil Pepč z nasmehom nu obrazu, »saj ne bo zaresna olicet, daj no!« »Vem,« ga je zavrnil Darin, mislil pa vse kaj drugega. V tem je stopila izza trama Zalka. Vsa v belem: nogavice, šolni, obleka, rokavice, še pajčolan si je naredila iz šumečega papirja, in na glavi se je blestel venec, spleten iz marjetic in zlatih lask, ki jih je Zalka pobrala sestri Marici iz one škatle za božično drevo. Darinu je zastala sapa ob pogledu na belo oblečeno deklico, na nevesto, ki bo stopila z njim pred oltar. Še Pepč je za hip zardel. Zdaj se je moral še on napraviti. Zunaj je pršil rahel dež. V skednju pa je bil praznik. Na oltarju so gorele sveče. Darin in Zalka sta pristopila. Prednju je stopil Pepč. Ves bel je bil: v dolgi, do peta segajoči mamini srajci, spodrecani tesno ob životu, prek ramen se mu je spenjala zelena štola, tu se je Darinu zmeraj najbolj prilegala — ali, saj to ni več Kodeletov Pepč, marveč pravi duhovnik Gospodov. Pepč je odprl težko knjigo in povzdignil glas: »Ali se imata radar« »Rada, iz vsega srca!« je udaril odgovor obeh hkrati kakor en sam glas. »Ženin, ali jo vzameš v zakon?« »Da.« In še ona je morala takisto obljubiti. Potem je Pepč slovesno govoril, prav za prav molil: »Bodita srečna v življenju...« Zaprl je knjigo, položil konec štole čez roke ženina in neveste, ki sta mu jo poljubila, potlej pa segel s pušpanovo vejico v kanglico in pokropil: »Bog vaju blagoslovi v imenu...« Pepč je bi! tistikrat velik, hudo velik. Darin in Zalka pa čisto majhna pred njim. In Zalka še posebno, saj je komaj dahnila iz sebe tisti svoj da! Darinu je na vso moč trepetalo drobno srce. Globoko v duši pa mu je pelo, čutil je bližino samega Boga, ki da se je skloni! k svojemu otroku in ga očetovsko poljubil na mehka lica. Zdaj je Pepč zaprl knjigo, na glas je počilo, da se je še Darin sam ustrašil. Poroka je bila pri kraju. Zdaj pa na svatbo! Na pojedino, na ohcetl Posedli so, vsak na svoje mesto. Vsak je že vnaprej vedel, kaj mora jesti in piti, a so se le s težavo zvrstili. Moj Bog, še Pepču ni šlo, ves iz sebe je bil, sam ni vedel, da bo občutil tako... O, sreča, nebeška radost, Zalka! — Zalka je bila še zmeraj vsa rdeča v lice. Nu desni strani je sedel Pepč, na levi Darin. Nič ni bilo moči povedati, kaj je mislila ta hip. Prav nič. »Tak, zdaj se zmenimo za popotovanje,« je povzel Darin in se pomaknil bliže Zalki. Pepč je odložil kozarec in točil. Roka se mu je tresla, polival je, da je pocurljalo skozi mizo in Zalki nu kolena, zazeblo jo je, pa si ni upala tega povedati. »Bi šla tudi ti z nama?« Zalka je zdaj obrnila svoje osteklenele oči v Pepča. Zakaj jo je vprašal, ko vendar ve, da nikamor ne more s tem skrivljenim telesom in s temi nerodnimi berglami! »Jaz?« »Ti!« je dahnil Pepč. Iz glasu mu je trepetal nemir. Pepč ni mislil na to, kaj je vprašal. In Darin tudi ne. Oba sta se zazrla v deklico, ki je gledala nepremično predse. »Da!« Ta »da« je padel, kakor da se je odtrgal od udarjenega srca. Zalka je sklonila glavo na prsi. In, ko je zbrala svoje misli, je začutila, da ima eno roko v Pepčevi, drugo v Durinovi... »Pa saj ne moreš z berglami,« je šepetal Darin. »Bi me nesla, če bi ne mogla?« Nič ni bilo odgovora. Samo nekaj se je zganilo na obeh straneh. Zalka sama ni vedela kaj. Čutila je vročino v lica, v glavo. Srce je trepetalo. E)voje mehkih rok ji je slonelo čez ramena. »Jaz te imam tudi rad...« je spolznilo do desne. »Jaz še bolj, Zalka!« je slišala od leve čisto tiho in čisto blizu ušes. Potem je bilo spet vse tiho. Še dežja ni bilo čuti več. Vsaj tem trem se je tako zdelo... »Tak odpri, kdor si notri!« Vse tri je vrglo tisti hip pokonci. Kaj vraga, svetlo je tako in vroče tod okoli?! Ogenj!... Kaj res?!... Darinu se je zmeglilo pred očmi. Zgrabil je Zalko, ki mu je slonela na prsih, in planil z njo — sam ni vedel kam. Pepč je skočil čez mizo, brcnil mimogrede v Zalkine bergle, potem pa se pognal v vrata, da bi odpahnil težki zapah. Po skednju so se valili gosti oblaki dima, tu in tam je siknil iz težke sivine zubelj krvavega ognja. Gori, goril... »Tak odpri!« se je zunaj nekdo spet zadrl. Še več se jih je za njim oglasilo: grozno, strašno, oooo! Ogenj, gori, goril... Pepča ni bilo nikoder več videti. Zunaj je nekdo kričal, pa ni bilo moči razumeti, kaj je hotel. In nekje iz velikega ognja in gostega dima, ki se je valil na vse strani, je bilo slišati tenko kričanje. Ko so pogasili ogenj, ki je puhtel iz Kodeletovega skednja, je nekdo pritekel mimo in povedal, da je otrok, ki so ga potegnili iz ognja, pravkar izdihnil. In ko je zvedel za to tudi Tencajev pastir Darin, se je ves pobit zavlekel na izbo. Ondi se je zarinil v seno in skušal misliti na vse to. Pa v težki glavi mu je bučalo, samo bučalo, da bi znorel. Pri fari je zazvonilo cinglje. Potem je še večkrat zvonilo, ali Darin ni slišal tega žalostnega zvonjenja. Še zmeraj mu je tako šumelo v ušesih. Buljil je predse, kot bi ne vedel, kaj je dan in kaj je noč. Samo enkrat sta se srečala s Kodeletovim Pepčem. Takrat, ko mu je Pepč potem povedal, da so bile tistega ognja krive sveče, ki so jih takrat pozabili upihniti. Sreča, da je pogorel samo skedenj! In od tistega dne ni s Pepčem več govoril. In tudi od Tencaja se je poslovil. Morebiti je tedaj šel na tisto pot. ki so nekoč toliko o njej govorili. Lahko da, saj je mislil na Zalko. In na njene bergle, ki jih je bila že odložila... Ob vsakem licu je imela namesto uhanov po dvoje debelili, živordečih češenj ... L »Predragi! — Vrnil sem se snoči pod noč iz svoje samote. Nocoj se morava dobiti. Ali pridem jaz k tebi ali prideš ti k meni? Pozdravlja te Štefan.« Torej se je le odločil in je zapustil svoje planine in svoje gozdove! Odšel je bil naš mladi jurist nu posestvo svojega strica, da se odpočije od naporov, prestanih za doktorske skušnje. Ko je odhajal, je rekel, da ostane štirinajst dni... ostal pa je dva meseca! Dva meseca! In kje? Bogu za hrbtom, v vasi, kjer prebiva kakih sto, živalem podobnih, dvonogih bitij, ki pridelujejo ječmen in zelenjavo. Tako vsaj je pravil pred svojim odhodom. On, Štefan, najpopolnejši svetovnjak, najvztrajnejši, najgorečnejši obiskovalec gledališč in večernih prireditev ... Taisti Štefan, ki je bil ves potrt, ko je moral samo zato iz Aten, da se ne zameri občutljivemu stricu, ki si je tako želel, da ga sprejme na svojem posestvu, in prav isti Štefan, ki je v svoji žalosti skoraj jokal, če se je samo spomnil svojega pregnanstva... In vendar je iz lastne volje raztegnil čas tega pregnanstva. Po svoji ljubeznivi navadi mi ni niti pisal in samo iz stričevih sporočil sem posnemal, da se dobro počuti in da je navdušen. Da se je dobro počutil, prav. To sem razumel. Ali da je bil navdušen!... Te misli so mi prihajale na mar, medtem ko mi je roka zgibala in razgrinjala prijateljevo pismo. In spet sem pogledal nu njegovo drobno in neenakomerno pisavo in jo preletel... Pa saj moram odgovoriti. Skoraj bi bil pozabil. Moram mu določiti kraj za sestanek. Napisal sem torej na posetko: »Jaz ne pridem k tebi in ti ne hodi k meni. Dobiva se pri sedmem vlaku. Pojdiva v Faleron in tam večerjajva. Du bi se v juliju zapiral v svojo sobo... Še na misel mi ne hodi!« Poklical sem svojega slugo in ga poslal k Štefanu. Sporočil mi je nato: »Dobro, velja!« in prišel točno ob določeni uri. Ob sedmih sva se dobila pred kolodvorom in pred radovednimi zijali sva se objela kakor sorodniki z dežele... Kmalu zatem sva že bila na nabrežju v Faleronu. »Daj, du ti povem,« sem mu zabrusil v brk, »da tisti hip, ko sem prejel tvoje današnje pismo, nisem več pričakoval, da bi te še kdaj videl v Atenah; mislil sem, da boš ostal za zmeraj na posestvu svojega strica za posebnega čuvaja.« »In prav zares — kljub ujedijivosti, ki ž njo izgovarjaš te besede — ti zagotavljam, da bi rad sprejel službo čuvaja, če bi mogel potem vse svoje življenje ostati tam sredi gozdov in blizu morja, in biti tako srečen, kakor sem bil ta dva zadnja meseca. Toda...« »Resnica je, da, kar se zdravja tiče, naravnost cveteš. Rdeč si in zagorel, kakor če bi bil Afriko prepotoval. Zdi se, da sva ta dva meseca žrtvovala duha snovi in kadar duh spi, se telo razvija...« »In vendar se motiš,« je živo odvrnil. »Moj duh ta dva mesecu nikukor ni spal. Nasprotno, raztrgal je vezi tega v zunanje usmerjenega in enoličnega življenja in razpel peruti...« »In odletel? Če je odletel, ti za nič na svetu ne čestitam.« Novogrški roman - Georgios Drosinis - Prevedel Niko Kuret Štefan je postajal vidno nepotrpežljiv. Ves čas, ko sem govoril, se je vrtel na stolu in risal s palico geometrične like v pesek. Jaz pa sem hudomušno opazoval njegov obraz in posebno njegove obrvi, ki jih je po svoji navadi molče rnrščil. Ozrl se je k meni in me nekam srepo pogledal: »Ali mi imaš še kaj povedati ali pa si končal? Če hočeš nadaljevati, rajši grem in te pustim, da govoriš morju.« »Saj mi sam daješ priliko za zbadanje s svojo zgodbo o perutih duha ...« »Vztrajam pri tem, kar sem rekel: da, na kmetih, v samoti duh ne spi, kakor se ti blagovoliš izražati. Nasprotno, sprošča se, dviga se, plemeniti se in brez vseh mestnih kužnih živi uživa hladni vetrič, ki samo boža drevje in valove ...« »Kje si to bral?« »V knjigi, ki jo je Bog napisal in ki ji je ime Narava. Napisana je s tako velikimi črkami, da jih samo slepci, kakršen si ti, ne morejo brati.« »Kaj hočeš s tem reči?« »Reči hočem, da se ti po tolikšni hladnosti in brezbrižnosti ta nenadna navezanost, to oboževanje, ta ljubezen do samote in kmečkega življenja niso rodile kar tako meni nič tebi nič. Nekaj drugega je imelo prste vmes, da je uresničilo ta čudež ... nekaj ...« Štefan mi je ostro pogledal v obraz. »Ti si vrag!« je rekel. »Ali bolje, samo bister sem. Ta lastnost je v Grčiji zelo običajna. Govori torej!« »Ne oporekam. Sicer bi ti bil povedal sam in tvoji dušeslovni poizkusi so bili kaj nepotrebni... Tvoja neumnost je v tem, da misliš, da sem se zaljubil v kakšno kmečko dekle.« »Zakaj pa ne? Ali takšne idilične ljubezni nimajo svojega čara? Ali nisi že srečal v pravljicah marsikakšno pastirico, ki se je vnela /.a kraljevega sina?... Sicer pa pusti, da ti povem svojo misel: povsod so mi ljube skrajnosti. Med cvetlicami si želim skratko in malo ali prežlahtno vrtnico, ki jo gojimo po vrtovih, ali pa skromno pasjo vijolico s hribov, med ženskami pa bodisi kraljično bodisi pastirico... Med tema dvema skraj-nostima najdem samo povprečnost in paberke. Vpričo tebe pa že izgubljam svoj prvi vtis: morebiti bi bilo smešno, če bi se zaljubil v kmečko dekle. Pač pa_ bi sodil, da se ti je okus spridil, če si se zaljubil v kakšno bogato dekle iz podeželja, hčer žitnega trgovca ali kramarja, parodijo, karikaturo izobražene ženske.« »Kratko in malo, ti me dolgočasiš in samemu sebi zaman beliš glavo. Ali si bral Teokrita?« »Jaz bi ti lahko zastavil isto vprašanje.« »Kako se začenia tretja idila?« »Počakaj hip. Tretja idila ima naslov »Komos«... Da! Ko)|idp8«) rozet tscv Anapu‘fYf8“ • • • Kaj pa imata tukaj opraviti Teokrit in njegov Amaryllis?« »Kaj imata opraviti? Amaryllis je ime tisti, ki sem ob niej vzljubil samoto, da se poslužim tvojih besed...« »To so uganke: Amaryll;s ni žensko ime...« »Dal sem ji ime Amaryllis. Potrpi še malo, pa boš vedel, zakaj in kako.« »Torej le prihajaš pit k mojemu studencu. Sprva ni šlo za kmečko dekle. Zdaj priznavaš Kaj pa ie Amaryl-lis drugega kakor predstavnica ljubke pastirice?« »Ne, moja Amaryll:s združuje v sebi obe skrajnosti ženske popolnosti, kakor jo ti razumeš.« »To se pravi?« »Ona je kmetica na kmetih in kraljica v mestu!« fn ponos mu je navdajal glas, medtem ko je izgovarjal zadnje besede, »Ah, tako. Opažam, da postajajo stvari resne... Lep predmet za pravljico. Govori torej in začni z začetkom. Razumem zdaj, zakaj si si želel nocoj moje družbe: v tebi vrejo vtisi in spomini in rad bi odložil na moj hrbet, kar sam odveč nosiš.« »Jaz pu sem uganil tvojo radovednost in da te malo kaznujem, ti ne bom ničesar povedal, dokler ne povečerjava. Lačen sem... hudo lačen!...« »Lepo čustvo, ki pospešuje tek!« »Kadar se srce posti, je želodec lačen... Kadar sem žalosten ali jezen, sem lačen; veselje ali pričakovanje sreče mi jemljeta tek.« »Ali naj torej jaz izgubim svojega, da pričakam Amaryllis?...« Med večerjo sva molčala. In celo po večerji sem moral Štefana dva- ali trikrat pozvati, naj drži obljubo. Po navadi tistih, ki bi za vse na svetu rudi nekaj povedali, se je delal, kakor da odlaga svojo izpoved od enega trenutka na drugega. Ko so nazadnje morski valovi že rahlo plivkali do najinih nog ter se razblinjali v srebrno peno in ko je iz oddaljenega gledališča komaj še prihajalo strastno ječanje »Somnambule«, je moj tovariš nazadnje le pristal, da bo tej nočni simfoniji pridružil svoj tihi in zaupni glas. Najprej pa me je obsodil — spet zato, da bi pridobil časa — naj na glas preberem v luči nabrežne svetilke pismo, ki mi ga je bil svoj čas pisal in ki mi ga je dal v roko šele to uro. II. »Odveč je, da bi ti pisal, kako nesrečen sem bil na tem potovanju. Sam veš, da sem predvsem suhozemno bitje. Kakor hitro se spravim na morje, postanem brezdušen zavoj, zaboj, kar koli že... tako da bi me lahko poslali kot pomorsko tovorno blago, kur bi bilo ceneje, namesto da prav po nepotrebnem plačujem vozovnico. Tako sem odprl oči šele v pristanišču, kjer nuj bi se bil izkrcal. Prvo, kar sem videl pred seboj, je bil orjak v fustune-li*, ki me je nagovoril: Dobrodošli ste, gospodar!« Razumel sem, da je bil to čuvaj pri mojem stricu, ki sem ga bil brzojavno povabil, naj pride pome, in sem se mu zdaj zahvalil za njegov trud. Ko sem prišel v dotiko s trdno zemljo, sem bil še tako zmešan, da se nisem nič menil za podeželsko mestece, ki sva skozenj jahala: moral sem se sicer trdno držati konja, zakaj vse sem gledal v megli in vse je plesalo okoli mene. Ko sva pa pustila mesto za seboj in sva prišla prav na kmete, me je začel hladni jutranji vetrič oživljati. Pogled mi je veselo blodil po čudovitem obzorju, ki so ga zapirale visoke gozdnate gore razen na enem koncu, ki ga je zaljšal trak morske sinjine. Jahala sva mimo nežnozelenih polj, zukuj žito še ni bilo popolnoma zrelo, in potem sva dospela v gaj samih platan. Nazadnje svu v gosti in vonjivi senci borovcev v drncu * Belo, nagubano krilo, ki ga nosijo grški evzoni. prijahala do posestva mojega strica in razjahala pred vrati graščine. Ta graščina ni veliko poslopje: bolj je podobna mlinu na veter in ima samo dvoje prostorov. Ali njena legu je vilinsko lepa. Prav pod njo prihajajo morski valovi in se lomijo, medtem ko se na oni strani v stopnjah dviguje gora kakor orjaške stopnice, ki vodijo do neba, gora, vsa porasla z borovci, bresti in velikimi hrasti. Okoli graščine se razvrščajo bele hišice in koče kmetov, nekoliko dalje pa kaže gol in raven prostor, kje je gumno. Pripravljeno je, da sprejme bodočo žetev . . . Notranjost graščine je strašna. Stropi so leseni, tvorijo jih slabo obtesane deske, počrnele v dimu. Stene so pobeljene z apnom. Oknu so ozka in neudobna. In pohištvo! ... Mo j Bog, kako bom neki spal na teh trinožnikih, ki so nanje položeni skrivenčeni plohi?... Čuvaj mi je pač obljubil, da jih bo izravnal, ko bo razgrnil po njih volnene odeje, ki je šel ponje h kmetom. Nimam pa nič zaupanja v snažnost teh odej . . . Kmetje, ki so me prišli pozdravit, so videti vsi pošteni in dobri ljudje; njihova telesna snaga pa ni enaka čistosti njihovih duš. Če bi jih bilo mogoče poslati vse v kopel, bi jih nato pač povabil vse skupaj v graščino!... Čuvaj se hvali s svojimi kuharskimi zmožnostmi in meni v čast je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je pripravil večerjo. Popoldne sem bil namreč pojedel ob prihodu v naglici samo nekaj jajec, presnega masla in mleka! Ti pridelki so mi ljubši kakor kuha mojega čuvaja! O ubogi moj želodec, kakšna je bila godlja, ki je v njej plavalu kokoš, ki smo jo jedli nocoj?... Nesrečnež, mnogo si pojedel, ker si bil jačen! Toda ne boj se: tistih petdeset čebul, ki jih je bil narezal vanjo, bodo vse omehčale... Z jutrišnjim dnem bom moral biti sam nekolikanj za kuharja. Še tega mi je bilo treba! Ko je sonce zahajalo, sem bil šel zdoma na kratek sprehod. Kako je tukaj vse divje! Vse živali v vasi, od kokoši do... žensk, vse se je razbežalo, ko me je zagledalo. Zdi se, da jih navdaja moja zunanjščina, moja obleka s strahom in nezaupanjem; celo psi strahotno lajajo nad menoj! Da se izognem njihovemu pozdravljanju, bom moral morebiti nositi fustanelo te dni, ko bom tukaj jetnik... In vaško dekleta!... Kakšna poezija je na teh divjih živalicah! Umazane so, razkti-štranih las, zagorelih lic, ustrojenih rok od umešanja in ožemanja, bose noge pa jim pokriva prah in blato... O ljubke gozdne nimfe! O junakinje iz idil! O Muze trčenih pesnikov, ki vos opevajo, kor vas gotovo niso nikoli videli, prihranite za druge svojo naklonjenost in svojo ljubezen, ohranite svoje čare za paličarje, za vaške peteline... Ah, ne, tisočkrat hvala! Bog mi prizanesi z vami! Zares, lepo je bilo, ko se je dvigala nocoj luna med drevjem. Ali komaj sem se bil spozabil na balkon, da bi tam v bledi mesečini spil svojo črno kavo, že me je stresel ponočni vetrič: zazeblo me je in moral sem se zapreti v svojo sobo. Kakšno podnebje! Samo tega mi je še treba, da si naberem ozeblin sredi majnika!... Čuvaj je imel prav, ko mi je svetoval, naj se pokrijem ponoči z njegovim ogrinjačem. Ogrinjač? Kakor da sem v kakšnem kleftskem* brlogu!... Pišem ti na okorni mizi, ki mi služi kot pisalnik. l.aliko bi pa tudi služila mesarju, da bi na njej razkosaval svoje koštrune in svoja teleta. Miza je izdelek odličnega mizarja, tukajšnjega mlinarja, kakor mi je povedal čuvaj. Petrolejka, ki se strašansko kadi, mi daje svojo motno svetlobo. Napol slep sem od njene rdečkaste luči in duh, ki prihaja od nje, me duši... Ugasnil bom in se spravil spat. Slišim sovo, ki mi v daljavi kliče: »Spi! Spi!« Pha, polnoč je blizu. Pa lahko noč!... In... dobro jutro! Zakaj, vendarle se dani, hvala Bogu. Konec je te preklete noči, ki se je vlekla, kakor da se nov Herkul rodi... In »Kazamias«** trdi, da so majniške noči kratke!... Drugod že, ne pa v čudovitem gnezdu mojega gospoda strica. Ah, moral si bom nalepiti gorčičnih obližev na hrbet. Ledja me bole, kakor da so me pretepli. Odeje iz robate volne pa so mi spraskale obraz in roke kakor mačji kremplji. Obžaluj me! Obžaluj človeka, ki je obsojen, da ostane tukaj še deset dni in deset noči, dve sto in štirideset ur! Kako jih bom prebil?... Z branjem? Dolgočasim se! — S sprehajanjem? Truden sem! — S kramljanjem? S kom in o čem, prosim te!... In misel, da nikakor ne morem poprej od tod. je višek moje žalosti. Kako da sem se tako zlahka dal ujeti v stričevo mrežo! Prišel sem sem, pravi, da si odpočijem od napornega študija. Toda čaka me najhujša nesreča: postal bom nevrastenik in končal bom s samomorom.« »Prav vsega te spoznam v tem pismu, kakršen si s svojo svojevrstno dovtipnostjo. Samo nečesa ne razumem: zakaj mi tega pisma nisi odposlal? * Klephti so hribovci pod Olimpom in Pindom; žive večidel od razbojništva. ** »Kazamias« je grški koledar. »Nisem ti ga poslal iz prav preprostega razloga. Ko sem rekel čuvaju, naj mi dobi nekoga, ki bi mi odnesel pismo na pošto (vidiš torej, da v kraju, kjer živi moj stric, ni pošte), mi je odgovoril, da je še časa zadosti, ker da odhaja pošta v Atene šele čez dva dni... Dva dni pozneje pa so se bile stvari tako zasukale, da se mi je pismo zdelo smešno... in da sem ga spravil v svojo listnico, namesto da bi ti ga poslal, pa da sem ti ga izročil... šele nocoj. »Ali boš že govoril!« — »Navsezgodaj sem kakor drugi Robinzon poskušal najti nekaj, kar bi mi zagotovilo mirnejšo noč. Najprej sem se lotil ležišča in si pripravil slamnjačo. Zadelul sem vse luknje v sobi s praškom in dal opariti plohe v postelji. Nazadnje sem »ostal prvič v svojem življenju dovršen hišni gospodar. Vrhu vsega sem izjavil čuvaju, da mi nad vse ugaja pečenka. Tako sem se izognil njegovim kuharskim poskusom. In ob Sandeaujevi »Made-lcini« sem, hvala Bogu, prebil popoldanske ure, ne da bi se bil prav zavedal, kako. Ko se je zvečerilo, je prišel neki kmet in me povabil na sprehod v gozd. To mi ni bilo po volji, a nisem hotel, da bi mislil, da sem visokonos, zato sem šel z njim. Resnica je, da mi ni bilo žal. Narava je bila v svojem polnem krasu in zemlja, pokrita s tratino in cvetlicami, je izpuhtevala čudovit vonj ... Toda dolgočasil sem se s svojim tovarišem, ki je bil vrhu vsega gluh, kakor sem kmalu opazil. Dobra stran tega sprehoda pa je bila predvsem ta, da sem prišel domov pasje lačen. Zato sem krenil naravnost v graščino in planil nad pečenko. Svoj živ dan še nisem toliko pojedel! čuvaj me je spoštljivo gledal... Ko sem vstopil v svojo sobo, sem takoj zagledal posetko na svojem vzglavju, kar me je presenetilo. Na njej je bilo ime: »Anastasios P...« Prvič v življenju sem bral to ime. Na posetki je bilo nekaj v drobnih črkah s svinčnikom napisanega. (Dalje.) Divje planine v obmejnem predelu med Grčijo in Albanijo. Po takem svetu je potekala večina dosedanjih bojev med Grki in Italijani. ti . ' V egiptovski puščavi: oddelek francoskih spahijev, ki sodelujejo v sedanji angleški ofenzivi proti italijanski Libiji. Nekaj o novi grški književnosti O moderni grški književnosti je mogoče govoriti šele po osvobodilnih bojih izpod turškega jarma v 19. stoletju, v dobi »filhelenizma«, ki je razvnemal evropsko javnost. Za idealnimi cilji modnega filhelenizma tiste | dobe so se seveda skrivale politične koristi takratnih i velesil Anglije, Rusije in Francije, ki niso mogle do- , pustiti, da bi tako važna ozemeljska točka kakor je i Grčija zapadla vzhodnemu območju, zaradi česar so ji tudi pomagale pri njenih borbah za svobodo. Grki pa , so si na dru^i strani prizadevali, ohraniti si naklonjenost evropskega Zahoda tudi zanaprej. Zato so z vsemi silami , pobijali Fallmermayerjevo tezo, da pravih potomcev starih Grkov sploh ni več in da je bilo filhelensko na-. vdušenje neupravičeno. Tako so storili usodno napako, , olnisj)idah. erjjutc; ca zteris S alisjacio omnifns; Jdiflvijisi nunv {juantsalis^zcio. ddmta. tst enimmaani z tildo l nor um crnj-d mi mentorum_\vt-juoni-Um. funisljnrjlclart, dl nit nori conjuiisz iiy ego.jjuui no n idcm in, hua ccuuajjjicio, Vitam. mi(u esse actdunijniHm.. fJncauz ja. /ia>ec smnt: Jiu immoniius ahf' operitjtautiia not ojrjnijnicdr. U\c£,a^itiir coslem. crtfiiorcs^trjuos, tura tu odd (ujdatur. tausci^njuijunt jui ci s urit omms afidrnjit- vum rtm dzfcrrivodunt. Scnatus (jurnis- ccifumnuimt uon rifujionc,sed-mte. fcnoSnlid, lliCduu -^rg-hOTlU mu idta.ioinjjrfidiLt. &c. Primer tiska z dvojnimi črkami iz Baconove knjige »De augmentis scientiarum«. opazil noben bralec, kaj šele da bi bil iz razlike dognal sistem. Pri natančnejšem ogledovanju pa bomo videli, da sta n. pr. črki f v prvi vrsti drugačni kakor f v tretji vrsti. Razliko vidimo pri istih črkah konec 6. vrste. Dveh vrst sta n. pr. tudi črki p v 1. in v 7. ali 9. vrsti, ali pri črki t v besedi »pietate« v prvi vrsti — itd. Povečalo bi nam pokazalo še več razlik. Uspeh, ki sta ga s tem mučnim in potrpežljivost zahtevajočim raziskavanjem ameriška znanstvenika dosegla, je bil naravnost grozotno presenetljiv. Iz raznih Shakespearejevih in drugih sodobnih del sta razvozlala celoten življenjepis F. Bacona. Iz življenjepisa, ki se bere kakor zgodba iz sanj, izhaja v glavnem tisto, kar je v prvi vrsti napisano na začetku teh izvajanj — izhaja razodetje, da Shakespeare ni bil drugi kakor Bacon sam, da je pisal drame, da bi lahko vanje skril svojo pretresljivo zgodbo in ohranil bodočnosti resnico o enem najmračnejših, najviharnejših poglavij angleške zgodovine. Iz tega življenjepisa je razvidno, da je Bacon bil nezakonski sin kralnce Elizabete, da je bil njen nezakonski sin tudi grof Essex, ki sicer velja le za Elizabetinega ljubimca; da ga je Elizabeta dala umoriti, ko je skušal uveljaviti svoje naravne pravice do angleškega prestola. Odlomki tega življenjepisa so bili skriti v naslednjih delih F. Bucona: A Declaration of the Treasons of Essex, Of the Advan-cement of Learning, Novum organum, The Parasceve, History of Henry the Seventh, Historia ventorum, His-toria vitae et Mortis, De augmentis (izdaji 1623 in 1624), The Essays, New Atlantis, Natural History. V Shakespearejevih delih so bili odlomki življenjepisa skriti v naslednjih dramah: Sen kresne noči, Mnogo hrupa za nič, Beneški trgovec, Kralj Lear, Rihard II., Romeo in Julija, Pericles, Sir John Oldcastle, The Whole Contendion, The First Folio. Razen v Baconovih in Shakespearejevih delih sta našla raziskovalca odlomke tudi v naslednjih knjigah: Timothy Bright: A Treatise of Melancholv. Robert Burton: The Anatomy of MelanchoIy. Robert Greene: The Mirror of Modesty, Planchto-machia, Euphues, Morando, Perimedes, Pandosto, The Spanish Mascuerado. Ben Johnson: The Folio. George Peele: The Arraigment of Pariš. Edmund Spenser: Shepherds Calendar, Complaints, Colin Clout, rairy Queen. Iz življenjepisa je razvidno, da Bacon ni napisal samo Shakespearejevih dram, temveč tudi dela omenjenih pesnikov, da je torej Bacon bil Shakespeare, Johnson, Greene, Burton, Spenser, Peele; skratka, da je vsa cvetoča angleška književnost v 17. stoletju stvar-litev enega samega človeka, Francisa Bacona Veru-lamskega, ki je potemtakem bil eden največjih genijev človeškega rodu v vseh znanih časih, dasi ni v življenjepisu nikjer rečeno, da so prav vsa dela pod temi imeni njegova. Ta čudovita odkritja so, ali vsaj bi — če bi ne bilo vojne — vzbudila ogromno presenečenje, čeprav so bila od 1. 1938. šele znana v glavnem skrivnopisnim strokovnjakom. Sprožila so dosti zagovorov in občudovanja, a še več nasprotja ter omalovaževanja. Glavni očitek raziskovalcema je bil, da so njuna odkritja samo plod zgrešene vneme, zmotne domišljije, če ne celo sleparstva. Ni čuda: odprla so novo ogromno delo za literarne in splošne zgodovinarje; če bi se uveljavila, bi pre-vrgla goro ustaljenih pojmov in resnic. V tem članku ni prostora za razpravljanje o tem, koliko so ta odkritja verjetna in potrjena. Navedem naj samo dve dejstvi, ki močno potrjujeta njihovo pravilnost. Francoski general Cartier, veliki, po vsem svetu priznani strokovnjak za skrivnopisje, pravi v svoji knjigi »Un probleme de Cryptographie et d'Histoire« o delu polkovnika Fabyana in ge. Gallupove: »S skrivnopisnega stališča ni mogoče delu v ničemer oporekati. Vsu dela, ki nosijo znamenje (Fabyanovega) zavoda za preučevanje, zaslužijo popolno zaupanje in hvalo, za katero sem srečen, da jo morem ponoviti tudi tu. Skliceval sem se (v tem delu) na vrsto uradnih Novo Shakespearejevo gledališče v Stratfordu, igralčevem rojstnem kraju. pričevanj v podporo zgodovinskih sklepov, ki se zdi, da izhajajo iz dešifriranega besedila... Čisto tehnično delo teh skrivnopiscev kaže visoko skrivnopisno omiko in sposobnosti, kakor sem jih redkokdaj srečal v svojem dolgem delu, čeprav me je služba spravljala v stik z najodličnejšimi skrivnopisnimi strokovnjaki vsega sveta... Zavod, ki je to raziskaval in ki nosi odgovornost za odkritja, so tvorili strokovnjaki, o katerih pristojnosti ne more biti spora in o popolni pravilnosti dela, o katerem se mi ne zdi mogoče dvomiti... Profesor angleške književnosti, ki je v začetku dvomil o tem delu, a ga je potem na mestu samem lahko preučeval, pravi: »Delo, ki ga (Fabyanov zavod) opravlja, je moči primerjati z delom naših najboljših raziskovalnih ustanov.« Moje lastno delo mi dovoljuje, da to pohvalno sodbo popolnoma potrdim.« Drugo dejstvo je presenetljivo stvarno potrdilo neke navedbe v Baconovem življenjepisu, ki sta ga našla ameriška raziskovalca. Ga. Gallupova je v Rawleyevem delu »Resuscitatio« (iz leta 1657.) našla skrivno sporočilo v Baconovih šifrah. Sporočilo pravi, da je v Francisovem (Baconovem) stolpu v Londonu leseno ploščo št. 5 v zidu mogoče potisniti pod ploščo št. 50, pod njo se pa prikaže vdolbina, v kateri so Baconove dragocene listine. Gospa Gallupova je v Londonu obiskala Canonbury Tower, kjer je Bacon nekaj let živel. Ugotovila je, da so pri popravilih — čez 300 let — res dognali, da je mogoče ploščo št. 5 potisniti stran. Pod njo so našli skrivno vdolbino, ki pa jo je arhitekt dal zazidati in z njo najbrž tudi Baconove listine, ki bi morda razodele še marsikaj. Marsikaj, kar hkrati z omenjenimi odkrit ji o Shakes-pearejevi in Baconovi skrivnosti potrjuje Hamletov izrek: »Več je stvari na nebu in na zemlji, ko vaša šolska si modrost jih sanja ...« * (Pričujoči prikaz hoče biti samo opozorilo na čez vse zanimive novosti o Shakespeareju. Še daleč ni mogel izčrpati vsega, kar bi bilo približno potrebno. Toda če se bralcem zdi zanimivo, da bi to razpravljanje nadaljevali, zlasti pa, če žele, da bi priobčili izvlečke iz Baconovega lastnega življenjepisa, naj sporoče uredništvu ali piscu teh odstavkov. Tistim, ki se jim bo vsebina tega sestavka zdela neverjetna, češ kako je bilo mogoče, da so taka pomembna dejstva, skrita s tako preprostim skrivnopisjem, ostala neodkrita in neopažena, bi lahko navedel veliko dokazov prav s tega področja. Če pa hočejo dopovedati, da spadajo oni med tiste, ki vse opazijo, naj sporoče, ali so ob branju tega sestavka v začetku kaj opazili. Če niso, naj pogledajo še enkrat in naj skušajo prvi odstavek prebrati po Baconovem ključu. Rfešitev naj pošljejo »Obisku«. Dva od naših skrivnopiscev bosta dobila za nagrado po eno Shakespearejevo dramo.) IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM S Izvirne plalnice za vezave »Obiska« je izdala Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani Cena z vezavo vred Din 50'— Same platnice brez vezave Din 35'— Bombardi- ranje korintskega preliva v Grčiji. Ob službo je skoraj prišel zaradi vojne preskuševu-lec kave pri naj večji brazilski družbi za predelavo kave. Včasih je moral dnevno pokusiti MM) skodelic različnih kav, danes pa samo še 50. ; ŠT. PLUT I . 1 iiiii illll ! iiiii' iiiii 1 iiiii; iiiii' Ulili iiiii iiiii m. iiiii iiij! iiiii iiiii iiiii i::::::::::::::::::: iiiii JI! S ii y fen. Raziskovalci nepreiskanih pokrajin so že večkrat našli na majhnem prostoru ostanke večjega števila živali. Tako pravi Darwin v nekem svojem potopisu, da se mu zdi, da imajo gvanaki posebna priljubljena mesta, kamor hodijo umirat. Na bregovih reke Santa Cruz so bila tla na nekaterih mestih vsa bela od kosti. Na posameznih krajih je mogel našteti ostanke 10 do 20 živali. Kosti niso kazale znakov, da so jih tja navlekle zveri. Na drugem mestu beremo: »Spominjam se, da sem videl v St. Jagu na Kapverdskih otokih v neki soteski osamljen kot, ki je bil kar pokrit s kozjimi kostmi.« Podobno mnenje, da hodijo — ostareli in betežni — umirat na skupen kraj, imajo tudi afriški domačini glede slonov. Jantarjev grob z žuželko. Resnejši znanstveniki niso naklonjeni takim domnevam; razlaga teh primerov je vse drugačna, manj »človeška«, pri tem pa preprostejša. Pa nam niso v mislih najdišča ostankov današnjih živali; zanimivejša so grobišča izumrlih živali, kjer se odkrivajo sledovi nekdanjega, mnogokrat čudovitega življenja, ki pričajo o minljivosti vsega ustvarjenega. Takih grobišč je na zemlji prav za prav nešteto; vsak kamen, ki so ga kakor koli zgradile živali, je tako grobišče. Apnik naših gorskih velikanov ie iz drobirja zgradb predrobnih živalic koral j; marsikje v stenah alpskega apnika se dajo prav dobro razpoznati ne samo pradavne koraljne kleči, marveč tudi živali, ki so živele v njihovi neposredni bližini. Prekatniki numuliti, veliki kot lečno zrno, pa tudi kot petdesetdinarski kovanec, so zgradili s svojimi oklepi zelo razširjene apnike, ki jih najdemo tudi v našem Primorju. Z odpornejšimi deli svojih teles so stvorile kamenje še druge živali: morske lilije, mahovnjaki, ramenonožci itd.; školjčjih in polžjih lupin pa utegne biti v kakšni kamnini toliko, da lepila, ki jih druži v trden kamen, skoraj ni videti. Če lepilo preperi, se razpusti kamen v neurejeno gmoto raznovrstnih hišic in lupin in ljudska govorica rada nadene takim krajem naziv »polžji vrt«. — Drugače je v tem oziru z živalmi brez trdnih zunanjih uli notranjih opor, kakršne so n. pr. tudi žuželke: oklepi teh »vitezov« so pač iz premehke snovi, da bi mogli kljubovati uničujočim vplivom stotisočletij. Izredno ugodne so morale biti razmere, da so mogla nežna telesca žuželk okaineneti in se tako ohraniti. Vendar pa je ravno zanje pripravila narava poseben, kaj čuden grob, kjer so se ohranile žuželke (ali vsaj njihovi odtisi) do najfinejših podrobnosti. Je to smola, ki so jo cedili v nenuvadni obilici od strel in viharjev poškodovani iglavci, ki so rasli v starejšem tercijaru* na severnoevropski kopnini. Morski tokovi so naplavili s peskom in odmrlimi živalmi vred silne množine te smole na takratno sainlandsko obalo (severno-vzhodna Nemčija), kjer so jo pozneje prekrile do 20 m visoko nove peščene plasti in tako obvarovale to dragocenost pred razpadom. Uganili ste že gotovo, da gre za jantar, ki je že po svoji naravi odlično ohranjujoče sredstvo, zlasti za majhne živali. Zanimivejša utegnejo biti grobišča vretenčarjev. Oka-menine r i b poznamo iz vseh dob zemeljske zgodovine. Redko pa so dobro ohranjene; valovanje razbija mrtva ribja trupla in ruztrese njihove dele; zato nahajamo večinoma le kostna ležišča (v Angliji so tako pogostna, da so dobila svoje ime benebed); so to 3 do 8 cm debele plasti, polne zlasti ribjih kosti, bodic, zob, lusk. Znamenitejša najdišča ribjih ostankov so rdeči peščenjak (use-dek obmorskih lagun in celinskih jezer) Anglije, Skandinavije in Kanade, bakronosni skriljavci (usedlina plitvih morskih zalivov) pri Mansfeldu (Nemčija), ribji skriljavci Glarusa (Švica), zlasti pa apnenčasti skriljavci z Monte Bolca (pri Veroni, Italija), kjer so se neprekos-ljivo lepo ohranile ribe iz starega tercijara. Od najdišč sicer dokaj redkih k r k o n s k i h ostankov je v paleozoološki literaturi znan zlasti Oningen (Nemčija); v tamkajšnjem sladkovodnem apniku so se odlično ohranila okostja do lVt m dolgega velemočerada Andrias Scheuchzeri. Njegov odkritelj Scheuchzer (1672 do 1733) ga je imel za človeka, ki je utonil ob vesoljnem potopu, zato ga imenuje »pričo vesoljnega potopa«, pod njegovo sliko je napisal znane besede: »Žalostno okostje starega grešnika, omeči srce in um sedanjih otrok hudobije«. Veliko več ostankov so nam pa zapustili prapla-z i 1 c i, od katerih mnogi niti ne zaslužijo tega imena, saj so hodili krepko po štirih ali celo po dveh kot današnji kenguruji, ali pa so plavali kot delfini ali pa letali po netopirjevo. Zlasti morski praplazilci, ki so se poddi v velikih tropah po vseh takratnih morjih, so nam zapustili svoje ostanke v grobnicah, kakršne so pri Lvme Regis (Anglija), in pri Banzu, Bollu in zlasti Holzmadenu (Nemčiju), kjer na razmeroma majhnem prostoru izkopljejo vsako leto 100 do 200 izredno lepo ohranjenih ihtiozavrijevih okostij. Dorasli primerki tu najbolj pogostne ihtiozavrijske vrste merijo v dolžino »samo« dva in pol metra. Od časa do časa pa odkrijejo tudi ostanke do 12 m dolgih oblik. Konservirali so se tako odlično, da se jim dajo izpreparirati deli kože, plavutna mrena, celo ostanki njihovih požrtij in nerojeni mladiči so se ohranili. Sploh je Holzmaden pravcata obljubljena dežela za ruziskovalce starega življenju: našli so tu mnogo okostij pleziozavrov, teleozavrov, krilatih zavrijev (»zmajev«), rib, ostankov sip, morskih lilij, amonitov itd. — Druga taka grobnica je bila odkrita 1. 1877. pri Bernissartu (Belgija), kjer so našli 29 večinoma popolnih okostij iguanodonov, poleg teh pa še ostanke petih krokodilov, petih želv in stotin rib, vse to na prav tesnem prostoru: največji premer te pradavne kostnice je meril komaj 75 m v širino in 35 m v globino. Dvanajst najbolje ohranjenih okostnjakov so izklesali iz njihovega kamnitega groba, jih primerno preparirali in postavili v bruseljski muzej v veliko, 18 m dolgo, 11 m široko in 7 m visoko stekleno omaro. — Pro- * Zemeljsko zgodovino delimo v brezživljenjski, staro-življenjski, srednježivljenjski in novoživljenjski vek, slednjega pa v tercijar in kvartar. Po starejših nezanesljivih cenitvah je trajal prvi vek 52, drugi 34, tretji 11 in četrti dobre tri milijone let. Bralec si sedaj lahko ustvari približen pojem o časovni oddaljenosti onih dob. ko so ta grobišča nastajala. Skupina iguanodonov. — Človek je v primeri z njimi pritlikavec. strano grobovje različnih praplazilcev je Mongolija, posebno njena puščava Gobi. V te predele je v 1. 1916. do 1925. poslal newyorški American Museuin of Natural History kar štiri ekspedicije, ki so z veliko srečo opravile svoja raziskovanja. Posebno pozornost je vzbujala najdba jajc velekuščarja protoceratopsa, o čemer je takrat pisalo časopisje in tako razširilo slavo ekspedicije po vsem svetu. — Morda največje praplazilsko grobovje pa je tako zvano zavrijsko polje blizu mest Jensen, Ver-nal in Watson v državi Utah (USA), odkrito leta 1909. Pittsburški muzej je uspešno izkopaval skozi 14 let naj-raznovrstnejše kostne ostanke; našli so mnogo popolnih okostij, po večini novih, samo s tega najdišča znanih živalskih vrst. V znanstvenem slovstvu so dobro znana najdišča ostankov prvotnih ptic v državi Kansas (USA). Slavnejši pa je grob evropskih praptič v Solnhofenu (Nemčija), kjer so v pločastem apniku našli poleg drugih živali samo dva, zato tem dragocenejša primerka praptiče arheopteriks; prvega, v London prodanega, so dobili 1. 1861., drugega, neprimerno popolnejšega, pa 16 let pozneje. Slednjega je kupil berlinski muzej za prirodoznunstvo za 20.000 mark, kar je za komaj pol kvadratnega metra veliko kamnito ploščo z ostanki arheopteriksa, ki ni bil večji od naše vrane, bajna vsota. Najzanimivejša so vsekakor grobišča in ostanki sesalcev; na nepoučenega napravljajo večji vtis ostanki velikanov med njimi, strokovnjakom pa so bolj pri srcu ostanki prvih najstarejših sesalcev. Revna pa je teh zapuščina: komaj kak zob ali v najboljšem primeru svojo spodnjo čeljust ali kak delček lobanje so nam zapustili. A vseeno vestno vodijo strokovnjaki račun o najdbah in najdiščih (Echterdingen v Nemčiji, Stonesfield, Dundlestone, Svvanage itd. v Angliji). Ko je ameriška odprava v Mongoliji odkrila pri Šabarak Usu poleg številnih okostij praplazilskih velikanov še šest majhnih, dosti dobro ohranjenih lobanj prasesalcev, živečih noti konec srednježivljenjskega veka, so to najdbo proglasili za najdragocenejši uspeh vseh štirih, tudi za ameriške pojme dragih ekspedicij. — Bogatejše z ostanki sesalcev so zemeljske plasti iz mladoživljenjske dobe. Starotercijarno živalstvo se je sicer marsikje ohranilo, najlepše njegove kostnice pa so na raznih mestih v pariški kotlini. Tako je n. pr. v sprimku od Cernaysa (blizu Reimsa) zbrana večina evropske staro-tercijarne sesalske družbe. V pariškem apniku, zlasti v gipsu že davno zazidanega Montmartra pa so sesalski ostanki tako pogostni, da ni mogoče odlomiti kakega večjega kosa, ki ne bi vseboval kosti. — Pravo vele-grobovje je puščobna, suha in gola, po globokih jarkih razdrapana pokrajina, ki leži med skalnatim gorovjem in pogorjem Wahsatch (Wyoining in Južna Dakota, USA); po pravici jo imenujejo Bad Lands (Slaba zemlja). Tu sta odkrila Marsh in Čope v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pravcate zakladnice za znanost dragocenih ostankov starotercijarnih živali. — Iz iste dobe je grobišče pri Fajumu ob jezeru Moeris (Egipt). Verjetno je, du se je tu v onih časih izlival prednik današnjega Nila v morje. Rečni pesek njegove obsežne delte je zakopaval najraznovrstnejše živali, ki jih je veletok prinesel s seboj ali ki so tu popadale v morje; tu so prazveri in cibetovkam slične prave zveri, dva slonova prasorodnika moeriterij in paleomastodon, prakiti, prašiču slični antra-koteriji, prave opice itd. Mlajšega datuma je znamenito sesalsko grobišče pri Steinheimu (Nemčija), kjer je bilo v mlajšem tercijaru jezero, kamor so se hodile napajat takratne živali. Mnogo jih je tam tudi poginilo in jezerski pesek je očuval njihova okostja, tako da je v Steinheimu ohranjena prava zbirka tedanjih živali. — Še mlajša je kostnica pri Riker-miju, majhni naselbini blizu Maratona (Grčija); tu so v rdečkasti glini, ki polni dolino, zlepljene kosti neštetih živali, ki so jih tja naplavljale vode ob vremenskih katastrofah. — Tudi Indija je prispevala svoj delež paleo-zoologiji. V gričevju Shvalik ob vznožju Himalaje so katakombe mladotercijarnega živalstva, številnega, raznovrstnega in bujnega v oblikah. — Najbolj čudno grobišče živali, ki so živele v Sev. Ameriki pod konec terci-jarne dobe, je La Brea blizu Los Angelesa (USA). V tamkajšnjem asfaltu so opazili, da vsebuje nenavadno veliko peska, zlasti pa mnogo kosti, velikih, kot jih današnje živali nimajo. Vseučilišče v San Franciscu je Jajca protoceratopsa v naravnem položaju. Ml Ostanki arheopteriksn (berlinski primerek) 1, 1910. začelo z načrtnim izkopavanjem; uspehi so bili nepričakovani. Uo 1. 1920. so odkopali kostne ostanke okrog 100 različnih sesalskih vrst, deloma v mnogih primerkih (n. pr. nad 3000 primerkov velevolka aenocyon canis dirus) in okrog 50 raznih ptičjih vrst. Vse kosti so dobro ohranjene: usfalt je odlično preprečil zraku dostop k njim in jih tako rešil razpada. Zanimiva je razlaga, odkod toliko kosti na tako majhnem prostoru. Izviri in jezeru asfalta so tu že od pradavna. Gosto tekoče asfaltno olje se je počasi preobrazilo v mehko tvar in končno v nekoliko trd asfalt. Pustinjski veter pa je natresel po površini asfaltnega jezera pesek — in past za pradavne velikane je bila pripravljena. Če je stopila kakšna težka žival na varljivo površje ne posebno trdnega, nekoliko lepljivega asfalta, je bila izgubljena. Rjovenje počasi vgrezajoče se žrtve pa je priklicalo razne zveri; planile so na njo, pa se pri tem same pogreznile v svojo smrt. Zelo številna so najdišča kosti iz ledene in poledene dobe. Najprej je vsekakor treba omeniti mamuta in volnatega nosoroga; prostrano grobovje obeh je severna Sibirija s sosednjimi otoki. Zlasti mamutovih ostankov je tu mnogo: cenijo, da je bilo v zadnjih 250 letih izkopanih ostankov 25.000 mamutov, med temi več kot 20 celih trupel. Ponekod je kosti toliko, da ljudje razkopavajo zmrzlo zemljo in iščejo njegovih okel. (Približno tretjina tega, kar prihaja na trg pod imenom »slonova kost«, je od mamuta.) Tako tudi lahko razumemo menda iz jakutskega jezika privzeto besedo »mamut«; pomenja »žival, ki živi pod zemljo«. V ledovju oziroma zmrzli zemlji so se obvarovala mamutova trupla pred gnitjem — kljub desettisočletjem, ki so medtem pretekla — nad vse dobro; ohranili so se ne samo zobje in kosti, marveč tudi koža, dlaka, meso, kri, deli možganov, vsebina prebavila. — Mamut je bil človekov sodobnik in njegova lovna žival. V Pfedmostu (Moravska) so našli pravo mamutsko pokopališče: ostanki kakih 1000 mamutov so bili tam nagromadeni poleg raznega orodja, kipcev in okraskov iz oklovine. Kot ameriškemu mastodonu so bila močvirja grobovi za orjaškega jelena, čigar okostja in rogovja leže na sto in sto pogreznjena v irskih barjih. — Nepreštevna pa so najdišča kosti v votlinah upnika, grintavca in sadrenca. Jamska ilovica kostne ostanke dosti dobro ohranja, če jih prekrije še apnena siga; mnogokrat se dajo najdene kosti zložiti v popolna okostja. Odkod obilica, včasih naravnost silne množine kosti — v jami pri Gailenreuthu (Nemčija) so nabrali ostankov čez 800 jamskih medvedov — ni težko razložiti: v boju ranjene, upehane, sestradane, ostarele so poginjale v votlinah, ki so jim služile tudi kot prezimovališča. — Zanimive ostanke iz časov, ko je obsežne dele Evrope pokrival led, skrivajo jame na sredozemskih otokih (Malta, Kreta, Sicilija itd.); so to kosti pritlikavih slonov (slon z imenom elephas Falconeri je bil visok le 1 m). — Tudi od drugod poznamo ostanke sesulcev, ki so kakor jamski medved, jamski lev, jamski volk itd. iskali zavetja v votlinah. Tak je bil gripoterij, ki je živel v skalnatih, z votlinami bogatih predelih Patagonije (Južna Amerika). Njegovi ostanki so tako vsakdanji, da so tamkajšnji Indijanci mnenja — kakor Sibirci glede mamuta — da živi gripoterij kot krt pod zemljo in da takoj pogine, čim pride na dan. — Nazadnje omenimo še eno grobišče, puhlico, prhko zmes kremenovega, apnenčevega in glinastega prahu, ki ga je navel veter, dvigajoč ga iz izsušenih medledonodobnili in poledenodobnih jezer, po travnatih stepah, ponekod mnogo metrov visoko. Pri tem je prah pokril poginule ali še žive živali, v rovih in luknjah puhlice živeče živali in jih tako obvaroval pred popolnim razpadom. Abel pravi, da je puhlica »neizčrpen vir ostankov ledenodobnih in poledenodobnih živali«. Najpogostejše so: antilopa saiga, stepski svizec ali bobak, hrček, tekunica itd. SLAVKO SMOLE!): Naravno svilo, katero oskrbi metulj sviloprejec po svoji gosenici sviloprejki, pridelujejo v Evropi največ v južnih predelih okoli Sredozemlja. Ta industrija je stara v Evropi že dobro tisočletje, njena prava domovina pa je na Kitajskem, od koder sta, kakor pripoveduje zgodovina, dva misijonarja v votli palici pretihotapila jajčeca sviloprejke v današnjo Italijo. Na Kitajskem je bilo namreč tedaj pod smrtno kaznijo prepovedano izdajati tajnost svilogojstva. Največ naravne svile se še tudi dandanes pridela na Daljnem Vzhodu, Kitajski in Japonski, kjer nešteto pokrajin živi samo od gosenice sviloprejke. Enako tudi v Italiji, kjer je zasajenih mnogo pokrajinskih predelov z murvinimi drevesi, katerih listi so edina hrana svilo-prejkam. Pri nas v Jugoslaviji se sviloprejka industrijsko izkorišča, zlasti v Južni Srbiji v Povardarju in v Banatu, kjer se v tekstilnih tovarnah svilene niti svilnatih kokonov predelajo v toliko lepili stvari iz naravne svile. Pred leti smo na našem velesejmu videli postopek, kako to gre, ko so naši svilogojci iz Banata razstavljali svoji svilnate tkanine, ki so jih pred očmi gledalcev takoj iz svilnatih kokonov tkali. Gosenica sviloprejke je velik požeruh. Neprestano žre, ko leži na murvinih listih, zato jim je potrebno stalno polagati svežo, toda ne mokre hrane. Izredno je občutljiva za prepih in vlago. Svilogojci jih hranijo v posebnih, zato prirejenih prostorih, od koder se nikamor ne oddaljijo. Po več desettisoč jih imajo skupaj. So pa gosenice tudi skrajno občutljive za kužne bolezni. Zelo rada se jih prime neke vrste plesen, nakar okrnijo v rasti in poginejo. Ameriki n. pr., kjer se v južnih državah tudi mnogo bavijo s svilogojstvom, imajo posebne znanstvene zavode, kjer natančno opazujejo in preiskujejo življenje metuljev in gosenic. Tem zavodom pošiljajo ameriški gojilci vzorce svojih kokonov, kjer izbero najlepše in največje za rejo, če je seveda izšel iz njih metulj, ki je bil zdrav, jajčeca zdravih metuljev ti zavodi potem skrbno hranijo v takem prostoru, da se prezgodaj ne izvalijo in v pravem času jih potem razpošiljajo za nizko ceno posameznim gojilcem. Jv.L&i/, .foiadjiccv tkanin;.. . Do danes ni človek pri vseh svojih naporih mogel dobiti popolnega nadomestila za naravno svilo, ki nam jo s čudovitimi preobrazbami daje eden najmanjših industrijcev sveta, svilni prelec. Njegov razvoj od jajčeca do metulja nam naslovom »Pieobrazba svilnega prelca«, ki je dobila 1. nagrado pri »Obiskovem« natečaju za najboljšo fotografsko reportažo. Gornja slika nam kaže skupino kokonov, mešičkov, ki si jih iz 3000 metrov svilnega prediva sprede gosenica svilnega prelca, da se zabubi vanje in se razvije v metulja. Iz kokonov, v katerih so s paro zamorili gosenice, dobimo Ife Sviloprejec je prišel na svet mm P \ \ ^ .fl| Wfcx. iv y V fjkflK '■-M' X’ f A\ mmm —H— '' . 4» •;> -V' Preobrazba svilnega prelca (glej slike na l., 4. In 5. strani priloge v bakrotisku). Gosenica se Potopit, nagrajen 11. nagrado Obiska RADO BEDNARIK: V O G NA ADRIJI S Križani na ribjem lovu Za čuda mehke so poletne noči ob kraški obali na Jadranu. Tedaj se v mraku prižiga, ko kresnice ob Ivanovem, lučka za lučko — ribiški čolni —, od devinske skale tja do barkovljanske drage. To je obal ob Adriji, koder segajo naši ribiči do morja. Ni niti 95 kilometrov dolga, a kdor se je vozil po novi cesti iz Trsta do Sesljana, je ne žabi zlepa. Gori na robu se kamnito kraško morje prevegne v strme brežine latnikov, polnih sladkega prosekarja in črnine. Brežina za brežino, trta in smokva zore na njih, padajo v stopnicah globoko do morja. Ko švigne po strmi progi »iitorina« ali po gladki obalni cesti »kori-jerac, se zdi, da se kur prereže tu zeleni breg na dvoje. Po njem so posejane hiše, ki so res »hišice«. To so še značilne naselbine ribičev od Barkovelj čez Kontovelj, Prosek, Sv. Križ, ki je središče, in do Sesljana ter Devina. Po teh vasicah še opaziš skrilnate strehe in visoke, navzven potisnjene dimnike. Od morja gor peljejo navpik med brajdami strme stopnice iz rjavkastega soldana, ki zeva v popoldanski Hiše v Sv. Križu ob morju. pripeki. Škržati in butanje valov ob nasipe in nagrmadeno kamenje, iz nabrežinskih rebres skopano, poje večno pesem ribičem, ko se po avemariji v skupinah spuščajo nizdol v »portiče« pripravljat mreže in bra-goce. »Hej, naj jih pa Bibci potegnejo do Angležev!« Nekaj svojega je v teh naših ribičih; ožgani in rjavi, žilavi in suhi, zdaj s šalo, pa tudi s kletvinco v ustih, a dobri in veseli, če je sveti Peter dal blagoslova. Vsega so vajeni, vse so doživeli. Zato so njih navade različne od drugih. Še imena si vzdenejo drugačna. Sobota zvečer je bila, ko sva se s tovarišem Stankom zglasila pri gospodu Andreju, ki pase duše križanskih ribičev, če niso le-te preveč zapletene v mreže posvetnosti. Kar brž smo se zmenili, da nas drevi potegnejo ribiči s seboj na »široko« morje. Malce zakasnila sva se, ko sva kupovala steklenico vina in cigarete za fante v bragocu. Če bo kaj lova, sva inodrovula, po križansko, mora riba trikrat pluvati: v vodi, v olju in v vinu. Doli v portu so že bili nared, ko prisopiha Tončka po stopnicah, da je »flotilja« že odplula, morda da jo pa še vlovimo. Gospod je pa mirno razsodil, da naju bodo že Bibci potegnili do Angležev, če so že šli »largo«. Te latovščine sem seve kuj malo razumel, no, pa bomo že jutri osorej bolj na jasnem. V tek je šlo dol po zelenem bregu, kar z brežine na brežino. S sesljanske ceste se je odprl pogled nu križansko luko. Kar pod navpični breg se je tako stisnila, da moraš glavo s ceste precej nagniti, če hočeš ugledati četverokotne lomilce, »dige« in pa značilno nizko, a dolgo hišo. V njej spravljajo orodje, spreduj so pa zubiti nizki koli s podolgovatimi rantami za sušenje mrež. V luki so nama že mahali naproti in nekaj vpili, a ni se dalo mimo prekrasnega pogleda na smaragdne vule, ki jih je lepo škrlutil sončni zaton. Brž sliko v aparat in dol po grušču! šest ladij je pripravljenih. Na vrveh in po nakopičenih ' mrežah čakajo ribiči na tistu dva, ki namesto k počitku ali briškoli hočeta raje z njimi bdeti in se mraziti. Z bragoca skoči na suho glavar ribiške družine in stisne roko: »Smo že spustili motor, tam Bibci tudi. Bi plavala za nami. Hej, gremo mi naprej?« — »Ne, na vrsti so Angleži,« se oglasi nekak komandant luke s pomola, star ribič, ki ne gre več ven. Zdaj se mi ie posvetilo; vsaka skupina ribičev ima svoj priimek. Naši na desni so »Bibci«, zakaj in čemu, Bog vedi. Mi smo pri »Angležih«. Pozdravimo se in si pogledamo v oči. »Naši smo, beseda bo dala besedo,« smo čutili. Prvi odropoče bragoc na motor. Ta je že precejšna ladja, dvanajst metrov na dolgo in tri na Pogled na križanski pristan. široko. Jambor je precej mogočen. Z njegovega vrha tečejo vrvi na škripce za »železo« (tako pravijo sidru) in za obrežno krmilo. Najdragocenejše na bragocu, ki je »admiralska« ladja cele flotilje, je pa mreža. Pet in petdeset metrov je visoka, dolga nekaj sto. Njena vrednost pa znaša — kaj bi ceniliNič manj ko dvajset tisoč lir! Spuščajo jo v morje na vijak. Nič se ni bilo čuditi, ko je kapitan dejal, da je vse ribiško premoženje »Angležev« (s Križa seveda) v bragocu, ki velja 70.000 lir in še v dveh ladjicah, ki so plule privezane za nami na vrveh, da se ne porabi toliko nafte. Bragoc je tudi na zunaj lep. Poglejte sv. Jurija na praincu, pa druge zavetnike zadaj na krmi. »Ščifa«, to je druga ladja, ni tako lepa, čeprav je še precej velika. Zadnja in^ tretja v vrsti drvi po morju »lampara«. To je samo čoln na jadro, ob bokih mu vise mogočno karbidne svetilke, ogromne kot kak plavnik, z močjo do 4000 sveč. Motor se vedno bolj besno zaganja. Troje deklic še teče do stezi nizdol. Večerjo neso očetom ribičem; ribji »brodet« s polento se kadi iz lempic. »Buči morje Adrijansko!« Zdaj, zdaj in rdeča sončna obla se pogrezne tam zadaj nekje za Barbano v lagune. Voda začne kipeti in buta ob pečine z zamolklim šumom, ki se stotero odbija iz vseh teh malih zalivov in drag. Hladno zaveje sem od Pirana, treba je spet po suknjič in po čutaro, da se ogrejemo. »Svaki« na ladji se pa še ne zmenijo za hlad. Čutara kroži okoli, v mraku žare čiki iz ust. »Tonko, ogrni se!« zakliče kapitan dvanajstletnemu bubcu, ki je preprosil očeta, da sme nocoj na lov. Oči mu kar gore v pričakovanju. »Ne, svak, saj me ne zebe.« »Zlomka, a smo vsi svaki tu,« vprašam. »Prav zares je tako,« me poučuje brezzobi starešina, »tako je naneslo, da smo se sami svaki zbrali v »kompanijo«. Dvanajst mož nas je od naše Hote. Od lova si pa delimo, če je kaj, če ne pa figo domov. Trem gospodarjem, ki so dali začetni kapital, moramo seve odrajtati za nafto in uporabo. Hudo je, če ni nič v mreži.« Posedli smo krog jambora. Motor je jel enakomerno >okati. Tudi motorist Saverč (vsa imena samo za na adjo) je zlezel na krov k nam s posebno veliko skodelo, češ da kozarca ni mogel najti. Veselo je klokotala črnina iz pletenke in odvezovala jezike. Nekaj mlajših se je spravilo pod palubo, ker je bila na njih vrsta, da bodo mrežo položili. Pa niso začmeli. Take so jih zbijali v zaduhlem prostoru spodaj, da so kmalu zlezli spet ven pogledat, če je že večernica nad svetim Lenartom in pa, če je še kaj moče pri nas. Zadaj na »ščifu« sta Tojo in drug začela z moro. Tretji v vrsti »Nini brontolo« je sedel sključeno v čolniču s svojim fantom Pinom, ki se je pa v hladni sapi kar zleknil na dno lupinaste »lampare« in je zaspal. Nekdo je napol glasno zapel o morju. »Kaj, strela, molči, sardone spodiš!« zagodrnja Nino »brontolo« (godrnjavs). Ribiška »flotilja« pripravljena. »Ne boj se, saj ti ni za r.. jo odgovarja Cesar. »Veste, se boji, pa godrnja,« razlaga nam. »Česa ga je strah?« »Zlomek vedi! Zadnji je v vrsti in ga je strah in bo vso noč nekaj godrnjavsal, da se bo le slišal samega sebe.« »Belo čelo'čez Devin,« zakliče Makola od krmila. Prav zadaj na krmi stoji bos in razpet ter se igra z vetrom in s »popolarom«, ki ga spretno vjame, ko mu ga »svak« Žive v loku vrže preko gore mrež. Makola skrbi za smer. Pa brez karte in kompasu. »Kako pa veste, kje smo?« pobaram Cesarja, ki največ ve. »Tako kar, pa tudi tako, da gledamo na nekaj na bregu in ko ta točka pokrije drugo, pa znamo. Zdaj smo v Jarše stari grad*.« Zberem vso svojo geografsko znanost in viziram dvoje točk: stari devinski grad na skali in rtič nad Sesljanom. Na karti sem ugotovil, kje smo; sedem milj od brega. Fantje se niso ni za četrt milje zmotili. Minute, pol ure, ure hitijo. Veliki voz se je prepeljal že na Grmado. »Sveti Lenart čez bružote,« zakliče smer in kraj iz teme pri krmdu. Ura je devet. Tema okoli in okoli. Valovi vedno bolj bučijo. Prej oljnato mirna voda se prične pretakati kot v strugi. Brgoc oživi. Vrvi potegnejo. Na ščifi in lampari pljunejo v roke, veslati bo treba. »Prižgi, fogčr!« vpije Cesar ob jamboru. Na onih dveh ladjah zablisnejo luči, da kar zaščemi. Pričneta se v velikanskem loku oddaljevati od nas in zgineta na robu morja. »Pepi in Saverč, krmilo gor, železo dol!« Zasidramo se. Na tisoče lučic zažari ko zvezdice na nebu. Valčki so kar posejani z biseri, ki se utrinjajo in spet prikazujejo. Sosednje ribiške flotilje s svojimi »lampa-rami« so prišle blizu nas na lov. So iz Milj, Barkovelj, Izolani in celo Čožoti vekajo tam na skrajnem robu. Na »lampari«. Spredaj veliki karbidni svetilki. > V gosji vrsti plovejo barke na lov. Cesar pripoveduje Od Trsta sein krvavo žari. Mesto je pogreznjeno v temo, u v škedenjskih plavžih se pretaka goreče železo. »Fantje, gremo spat ali rečemo katero, tri ure je še pred nami,« se oglasi Cesar. Nekaj se jih res zavali po mrežah. Večina jih je pa mnenja, naj bi jim kaj povedal, kako se bo vsa reč s politiko zasuknila. »Saj sem dejal,« brunda visoko spodvihani — bosi so vsi — Polenta, ko sem zaključil, da se bo vse še prav obrnilo, »pri veliki gospodi na svetu je kot pri nas ribičih; danes imaš polno mrežo, da ti hudič čez skače, jutri pa ni ne enega zlodja notri.« »Kako je s tem,« sva radovedna s tovarišem. Cesar sikne pijanec in čik v umetnem loku v morje: »Še nam se je zgodilo, dva meseca je tega, da smo naložili v eni noči za skoraj tri tisoč lir robe.« — »Bibčevska klapa kar za sedem, strela,« prekinja nevoščljivo Polenta. — »Tedaj je bilo kaj deliti.« »Pa nocoj, kako kaže?« »Čajte, bomo videli. Ilej, Nini, kaj je tain,« vpije Cesar skozi ročno trobilo. »Ho-oo —, ribe skačejo; dva čevola sta in sardonci,« se oglaša sitno nazaj. »Nikoli mu ni nič prav,« pripomni Cesar. »In voda?« »Teče ,largo\« »Bo že nekaj,« pravi Cesar. »Če ribe skačejo, pomeni, da jih je močna luč z lampare že dosti privabila okoli sebe. Tudi pretoki vode so dobri, ker plavajo ribe v njih smeri. Seve, moramo vedeti zanje, da se ščifu in lam-para postavita proti smeri in omamljata »žival« z blestečo lučjo in jo kar prikujeta na mesto.« »Še karbida, foger!« vpije Polenta, »ne vidiš, da ti umira?« »Tebi je pamet že od nedelje po briškoli,« sitnari Nino brontolo. »Svak, je res pod nami potopljena barka?« pozve-duje Tonko. »Je, je; veste,« se obrne Cesar ob jamboru k nama, »za vsako stopinjo vode vemo, kakšna je in kaj je spodaj. E, se zgodi, da pihne burja čez Sveti Lenart in nas tako meče, da gre vse iz nas. Pa zdaj ni več tako hudo, takrat ko je bilo vse še na veslo in jadro. Naš je šele dve leti na motor, zdaj si že upamo tudi v vetru ven. Takrat pa je šlo tudi noter, smo ko na grobu. Bilo je pa v tistih časih več ribičev ko današnji dan, kamnarjev je bilo malo, šlo je vse na vodo. Kaj, danes nas je še pravih ribičev tam okoli sto dvajset, ne-li, svak Kazara?« »Dosti več še z Brkovljami nas ne bo,« odgovarja, »davka res niso posebnega naložili, a nič več takih lovov. Nocoj bo laliko žrnada petdeset lir, potem bo pa tri dni kvas.« »Ne vem, kak zlomek je to,« tveze naprej Cesar, »pred petnajstimi leti, ko še nismo poznali močnih lain-par in so z navadno lučjo klicali ribe, jih je bilo več. Se še spominjam, koliko nas je bilo v procesiji na Barbano. Bubec sem bil, ko tamle Tonko, peli smo na celi vrsti brgocov in bark; šli pomolit k barbanski Barke na varnem. Mamki, tudi zvrnili so ga pošteno mero naši očovi. Bubci smo šli pa trgat .barbanske rože’, gospod jih je po-žegnal in potem smo se kosali, kdo bo prvi svoj šop privezal na jambor. Ajte, tam gori, še od takrat so vrh jambora v lepem in grdem, vedno enake. Tudi po dvajset let ostane tako za žegen.« »Pa v zimi ste tudi zunaj?« »Seveda. Samo huje je. Takrat so pasere, okoli januarja rombe, v začetku spomladi kalamari, potem sipe in škombri. Od spomladi do jeseni pa je pri nas poglavitna žival sardela in sardon. Letos gre vse za dobro ceno; prejšnja leta se je bilo treba pogajati s tovarno v Izoli. Ija v konec poletja se spravimo nad tonine. Tak lov ni prav varen, a splača se le. Že mi smo jo imeli v mreži eno od dveh kvintalov.« — »Imaš še slino v ustih, svak Cesar? Tu še lahko odcediš,« je nudil pletenko svak Žive. »Pa naj bo, grem začinet pol ure. Enajsta bo,« je pogledal po zvezdah. Tudi midva s Stankom sva polegla po zvitem jadru. Tiho je pljuskala voda ob pramec in nas zagugala v polspanec. Pri jamboru je zatlel čik. Žive straži, tiho si poje, kar čudno se mi je zdelo, tisto... »po visokem morju plava čoln lehak ...« Tudi teh zagorelih ljudi se dojme taka tiha, božanska noč na Adriji, ko se v polsvitu zvezd poljubljata nebo in voda. Vse je tiho. llipoina nekaj lahno butne ob bok. Dvignem glavo. Nad brgocom se dviga siva gmota finančnega broda, karabinke so naperjene na nas. Kontrola! Cesar preklinja v medlem soju brljevke in išče med papirji. Polzaspani lezejo vsaki izpod krova gledat kaj je. »Strela, dol pojte, opravim jaz,« rentači Cesar in kaže listine vojaškemu poveljniku. Ta pa vpije, da lampare niso pravilno zakrite in da bo brod zaplenil. Še nekaj hrupa, karabinke se na visokem krovu nad nami povesijo in patrola tiho odrine k »Ninu brontolu«, ki ves preplušen maha z rokami, naj gredo proč, sicer da mu vse ribe razženejo. »Kaj je zdaj tam,« vpije Cesar, ko so stražniki od-tokotali proti Izolanom. »Hudiči, kvas bo; prej je bilo pod mano vse gosto živali,« odgovarja Nino razjarjen. Spet se vse pogrezne v temo in molk. »A16, mreže!« Močan sunek me spet zdrami. Hipoma sva pokoncu. Nekaj čez polnoč bo. l’o krovu vse skuče kot brez uma. Višek lova! Natikajo si usnjate hlače ali vsaj predpasnike. Kazara in Cesar dvigata sidro in spuščata krmilo. »Fantje mrežo! Gibaj Polenta; h škripcu Makola; Tonko, zabojčke,« poveljuje Cesar. Ščifa je priplula ob bok. Brž jo zasidrajo in možje poskačejo k nam. Lain-para je že na naši desni; Nino brontola in jo suče okoli sebe. Ribe skačejo vse oslepljene iz vode. Močno laterno pritrjeno na velikem kosu plutovine spuste v vodo. Tu je začetek mreže. Zdaj pa mrežo, obteženo na spodnjem koncu s svincem, zgoraj nataknjeno na plutovino, — v vodo! Deset rok se giblje ko stroj, da jo pravilno odvijajo z ogromnega kupa in polagajo pokoncu v vodo. Nagrada prijatelju ribičev. Deset, dvajset, trideset metrov, petdeset, sto. Z enako hitrostjo kot jo polagajo, se porniče brgoc v velikanskem krogu okoli lampare. »Še ognja, foger,« ukazuje Cesar. Drugi molče; kljub mrzli sapi so že vsi mokri od potu in vode. Že smo spet pri začetku mreže, pri laterni. Ribe so zdaj že obkoljene v velikanskem krogu. »Vleci vrv!« zadoni povelje. Mreža se prične spodaj zadrgovati. Nu pomoč pridejo škripci. Treba je priskočiti k vitlu. Vsi dihajo zasopljeni. Ogromni sak se oži. Nekaterim ribam se posreči skočiti preko mreže. Zdajci se prične dviganje saka iz globine. Hitro je treba ribe, ki skačejo po mreži navzgor, obirati in jih metati spet v spenjeni kotel pod bokom. »Nino, zgini!« Komaj še odvesla lampara preko nasprotnega konca kolobarja iz mreže na prosto. Sak je že ozek in nizek. Z veliko mrežasto zajemalko na dolgem drogu pričneta v dveh zajemati ribe in jih metati na krov. Urne roke jih pridno nakladajo v prekljaste nizke zabojčke. Ob jamboru se dviga njih kup. »Stran, fantje, hudič je v mreži!« Brž kavlje v roke, velika hobotnica se otepa in trže mrežo. Stisnejo jo ven iz mreže. Gorje, če jo kdo prime in se podrgne po koži, še huje če po očeh, ker bi jedka kislina, ki jo žival izločuje, oslepila vid. Po koži pa naredi močne izpuščaje. Vsa mreža je zdaj na krovu. Ribe sortirajo. Mreže zopet skladajo v kup. Še nekam dober lov je. Povečini so sardoni. Vmes je tudi nekaj okusnih orad. Za osem sto lir ga ocenjuje kapitan. Ribiči si otirajo pot in vodo. Ščifa in lampara zopet svetita tam nekje zunaj in kličeta ribe. Dvakrat v noči se namreč vrže mreža. Do štirih spet lahko počivamo. Moštvo si ogleduje plen. Ta godrnja, drugi rentači, da ni bil tovariš dovolj uren in da je polovica rib še pred zadrgo saka od spodaj pobegnila ven. Vnuine se razgovor o pravilnem ribjem lovu. »Odpočijmo si,« zaključi Makola. »Svak, je še kaj žganega spodaj?« Čutara priroma od nekod. Nihče ne misli več na spanje. Ob štirih je spet lov. To pot je bilo manj sreče, u vsi so upehani od nutegovanju vrvi, mrež, bedenju in mraza. Peta je že. Zvezde ugašajo. V sivih obrisih Se dviga obal. Ščifa in lampara se zopet navežeta na brgoc. Dva končujeta spravljanje rib v zabojčke. Drugi so zginili v kajuto. Kazara kinka z glavo, drog pri krmilu si je del med kolena in kar v polspanju uravnava smer. Celo motor pokota sam brez motorista. Morje postaja sivkastozeleno in se peni v jutranji sapi. Križanski mež.nar zvoni prvo v dan. Ob šestih smo že pod Križem. Blede postave prikinkajo na krov in ribajo deske. Motor ugasne, lahko zdrknemo v luko. »Po toliko, če ne ...!« Vse je že živahno na molu. Samih žensk in otrok. Prinušajo topel zajtrk. Prekupčevalke pa hite z jerbasi. Ribji ttg se prične kar tu. Nekaj pogledov, »Angleži« in »Bibci« so se že domenili za ceno. Pa tudi ženske so že spotoma določile svojo tarifo. Vreščijo, da je veselje. Trgajo zabojček iz rok Makolu in Kuzari. Devi jejo na vago. »Hej, hej, počasi! Po čem?« »Kaj po čem? Kuj je treba vpraševati, kot včeraj,« bevska suha in jezična mamka, glava prekupčevulk. »Danes nas pa ne bo,« mu migne Cesar in privleče od nekod zapisnik in si beleži cene in koliko bo katera vzela. »Žive, nazaj na barko! Danes ne plačajo. Jih bodo pa tržaške!« Žive res uboga, zabojčki se spet skladajo nu krov. Prekupčevalke jezne migajo z bradami in se oddaljujejo. Kaže, da ne bo kupčije. Ribiči mirno za-jemljejo svojo polento in mleko, ko da se jih vsa ribja kupčija nič ne tiče. Pa pristopi Žefa izpod Brojanice: »Bodi pameten, Cesar, saj tudi me nimamo nič zaslužka. Liro pri jerbasu.« »Baba laže, liro pri kili,« godrnjavsa brontolo. »Gobec dedčevski; naj bo po sedem, Cesar, če od-berem te lepe sardone.« Aj, zdaj je bil vrišč v ženskem taboru, da Žefa podira kupčijo. Ribiči so odcenili leinpice. »Kar v mesto,« zakliče Cesar motoristu. Motor se vžge, prekupčevalke pa v vrisk: »Naj bo po šest in pol, če nečejo, da jih bo hudič v olju cvrl namesto rib.« Motor spet umolkne. Tabora se približata. Vrišč truju še nekaj časa. Hipoma umolkne, na ribji »borzi« se je določila cena. Vsak je pol popustil. »Saj so tudi one reve,« prigovarja bibčevski tabor. Brž so zabojčki izpraznjeni. Še eden, poln naj lepših sardonov se leskeče v jutranjih žarkih. Po teh se ženskam najbolj skomina. Bolj glasne so že pri njem, češ te bomo pa zlahka oddale in si popravile nižjo ceno pri ostalih. »Hoj, hoj, punce, te so pa za nas,« jih odriva Cesar. »Ne bo sama gospoda cvrla rib, te jih bomo mi še pred deseto mašo.« In smo si jih res lepo po bratsko razdelili in naložili v mrežice. Le poglejte jih' To je dišalo že pred mašo v fari, ko so kar skakale v ponvi pod spretno roko Cesarjeve gospodinje. »V nekaj urah so .živalce’ bile v vodi, v olju in v vinu,« je cmokotal Nino, ko je zdaj dobre volje dolival črnine v kozarce. Veselo smo trčili ob slovesu na dobro srečo drevi in da bi sveti Peter, njih ribiški zavetnik, Križane vedno s prijaznim očesom pogledoval. -#■ ; J j Večer na morju — po lovu... Popoldanska večerna mod in a Koncertna in plesna sezona je zopet tu. Mogoče se bo zdelo komu neumestno, da se v teh hudih časih bavimo z modo plesnih in večernih oblek. Vendar pa menimo, da smo prav sedaj bolj kot kdaj koli potrebne malo veselja in razvedrila. Vsakdanje delo nam bo šlo laže od rok in naš pogled ne bo več tako mračno zrl v bodočnost. Na sliki vidite nekaj preprostih, a elegantnih modelov za popoldne in večer. 1. Dvobarvna volnena obleka iz svetlo in teinnosivega jerseya. Sedlo z odprtim moškim ovratnikom in nabrani sprednji del krila z velikimi žepi so svetlosivi, ostali del obleke je temen. Zraven rdeč pas in rdeči gumbi. 2. Zelo učinkovit je model iz nežno-sive angore. Krilo je plisirano. Nekaj posebnega jo širok, rdeče-črn všit pas. ki je spredaj zavezan v šerpo. 3. Za vitko in visoke postave je model iz rjavega satina. Okoli bokov je zavezana šerpa, ki jo drži zaponka iz štras kamnov. Enako zaponko opazimo tudi ob vratu. 4. Gladka obleka iz črnega krepa. Harmonično drapiranje blaga pri vratu in na bokih. Nekaj posebnega je vezenina na vrezanem žepku. 5. Mladostna večerna obleka iz tafta ali moarčja. Dolg, prilegajoč se izrezan životek s širokim, nabranim krilom. Zraven majhen bolero iz istega blaga. 6. Bogati naborki na prsih, krilu in rokavih krasijo to elegantno večerno obleko iz srebrnosivega volours-chiffona. 7. Crno-rjave kombinacije so letos močno v modi! Naslednji elegantni model jo iz črnega motnega satina. Preko široke, zlatorjave šerpe iz bleščeče se svile nosimo srebrn pas. Na ozkem gladkem krilu majhen vrezan žepi 8. Elegantna obleka za koncert in gledališče iz črnega baržuna. Gladka dolga jopica je okoli ovratnika in ob zapori srebrno zvezena. Ozko. malo zvončasto krilo. Bleščeči se gumbi. 9. Mirna vočema obleka iz lastavičje-modrega krepa. Ovratniček iz medlovi-joličnih biserčkov, polkratki rokavi. Zraven dolga jopica iz istega blaga. Cve-, tlice v glavi, pentlja na jopici in rokavice iz istobarvnega vijoličnega velurja. Kal 11. S:d4, S:d4 12. e:d4, L:d4 13. Lh6, Te8 14. Tadl, e5 15. I.e3, Lg4 16. Tdel, Le6 17. Le2?, Dc7l 18. L:d4, e:d4 19. Dd3,Ted8l 20. Tdl, Td7 21. b3, a5! 22. Lf3, a4 23. g3, Db6 24. Tfel, a:b3 25. a:b3, Ta3 26. Tdbl, Db4 27. Le4, b5 28. c:l)5 T:b3 29. Dfl?, d3! 30. T: b3, D:b3 31. Tbl ?, d2l 32. Lc6, D:bi. Beli se je vdal, ker je ob celo figuro. Za Keresa je v Lisi-cinu še premalo lisice. Odklonjeni damski gambit Foltys — Podgorny 1. d4, Sf6 2. c4, e6 3. Sf3, d5 4. Sc3, Sbd7 5. e3, c5 6. c:d5, e:d5 7. d: c5. S: c5 8. Lb5-f-, Ld7 9. 0-0, L:b5 10. S:b5, a6 11. Sbd4, Le7 12. Sf5, 0—0 13. 1)3, Te8 14. Lb2, Sce4 15. S:e7+, D:e7 16. Sd4, Tac8 17. Dd3, Sc.5 t8. Df5l, De4 19. Taci, Se6 20. D:e4, S:e4 21. Sf5, T:cl 22. T:cl, Td8 23. f3, Sec5 24. L:g7l, S:g7 25. Sh6+, K18 26. T:c5, Se6 27. ;Tc2, d4 28. e:d4, T:d4 29. Kf2, Ke8 30. Sf5, Td5 31. g4l, Kd7 32. Ke3, Te5+ 33. Kf2, Td5 34. Se3, Td4 35. Sc4, f6 36. Ke3. Tdl 37. Td2 + , T:d2 38. S:d2, Sd8 39. Se4, Ke6 40. Sc5-)-, Kd6 41. Sd31, Kd5 42. h4, Sf7 43. Sf4+, Ke5 44. Sh5, b6 45. f4+, Ke6 46. Sg7 f, Ke7 47. Sf5+, Ke6 48. Ke4, Sd8 49. h5, a5 50. Sd4+, Ke7 51. Kd5, Kd7 52. g5, f:g5 53. f:g5, Sf7 54. g6, h: g6 55. h: g6, Sh6 56. g7. Sg8 57. Sf5, Sf6+ 58. Kc4 in črni je položil orožje. Beli mutira črnega v treh potezah. Problem št. 34 Dr. G. Erdos abodefgh Beli matira črnega v treh potezah. Problem št. 35 J. Hutter abodefgh Glede rešitve problemov iz 12. številke I. letnika, imen reševalcev in razpisa novih nagrad glej stran 39 abodefgh Beli matira črnega v treh potezah. JUMBO: %.GtV&>lOy4Xtoj& Občevanje nekaterih zavarovalnic s svojimi klienti se deli v tri strogo ločena obdobja. V prvi dobi — pred podpisom zavarovalne pogodbe — se zavarovalnica prikazuje bodočemu klientu kot blagoslovljen socialni zavod naravnost nadzemske dobrodelnosti in usmiljenja, čigar delovanje je le v tem, da varuje kliente pred škodo ali pa, če jih že zadene nesreča, tako pomaga in jih podpre, da se nesreča spremeni naravnost v srečo. Zavarovalnica pošilja h klientu, ki naj si ga pridobi, posredovalce in zastopnike, ki so kakor misijonarji neumorno na poslu, da v dobro premišljenih besedah hvalijo in dokazujejo prav posebno kulantnost in nesebičnost svojega zavoda. Tak zastopnik razlaga, da je zavod že celo vrsta let nočeh brez spanja mislil samo na dobrobit dotičnega klienta, ki naj bi se sedaj pridobil, in da si neprestano ubija glavo s tem, kako naj se le ta človek obvaruje pred nesrečo in vsaktero škodo. Sad teh nesebičnih, dolgoletnih razglabljanj zavoda je že izgotovljena zavarovalna ponudba, ki jo mora klient samo podpisati, da se bo za vedno rešil vseh skrbi in zadreg. Ko je klient zavarovalno pogodbo podpisal, tedaj nastopi drugo obdobje: naravnost osebni interes zavarovalnice za klientovo usodo se je spremenil v sicer korekten, toda čisto posloven ton, nekako takole: »Vaši cenjeni pozornosti je ušlo, da še dosedaj niste poravnali letne premije, ki je zapadla že 15. preteklega meseca. Glede na točko 17. splošnih zavarovalnih pogojev si dovoljujemo........... v nasprotnem primeru bi bili žal primorani........« Končno nastopi tretje obdobje: primer, za katerega je bilo zavarovanje sklenjeno, se je zgodil, ubogemu klientu je resnično padla opeka na glavo, njegova hiša je res pogorela ali njegovo zavarovano taščo ie v resnici zadela kap. Zavarovalnica se bliskoma odmakne od svojega nesrečnega klienta, naravnost ogorčena je, da se ji pripisuje, da bo podlegla taki okorni prevari, kakor je ta primer, in da se kdo celo drzne staviti ji nekake gmotne zahteve. Zahteva vse mogoče in nemogoče dokaze in pojasnila, n. pr.: »Ali je bila tašča cepljena proti svinjski kugi? Ali se je zavarovanec pred nastopom zavarovalnega primera tudi svojim obveznostim primerno umaknil padajoči opeki?« Obenem opozarja na zavarovalne pogoje, ki niso nastopili ali niso bili izpolnjeni in na dodatne pogoje v smislu okrožnice z dne 13. VI. 1898., člen 64., paragraf 27., odstavek 1., črka e), tretja opomba pod črto in ki imajo za posledico izgubo pravice do odškodnine. Zdi se mi, da je najbolje, da vam predočiin ta tri obdobja na praktičen primer. K staremu doslužencu Dominiku Pavličku v moravski vasici Oslavany pri Brnu je prišel zavarovalni agent. Agent je imel srečo, saj si res ni mogel poiskati boljšega klienta, kajti Dominik Pavliček ni bil samo dosluženec z nekaj prihranki, ampak hkratu tudi butec in človek s stalno smolo ko le kdo. Z obrazom, ki ni v ozarjenosti v ničemer zaostajal za obrazom kakega člana armade rešenja, je stopil agent pred svojo žrtev in ji pričel razlagati, kaka posebna sreča je obrnila pozornost zavarovalnice na njega, gospoda Dominika Pavlička, kako je gospod Pavliček dosedaj v svetu, polnem nevarnosti in zločinov živel brez varstvu in kako hoče sedaj zavarovalnica nesebično položiti svojo močno roko okoli šibkih ramen gospoda Pavlička ter ga varovati pred vsemi tegobami in nesrečami. »Gospod Pavliček,« je navdušeno zaklical zastopnik, »mislite si, da zboli vaša žena in umre, ali ne bi bila to strašna nesreča? Naša zavarovalnica pa vam v to strašno rano takoj vlije balzama in vam nemudoma izplača 10.000 kron pod pogojem seveda, da podpišete to malo zavarovalno pogodbo in se po smrti vaše soproge zglasite s polico pri naši zavarovalnici.« Ker je bil gospod Pavliček, kakor smo že omenili, bedak, ni od vsega razumel niti besede, zato mu je zastopnik naredil kratko predavanje o bistvenih osnovah zavarovanja, mu ga iz previdnosti trikrat ponovil in ga končno vprašal, če mu je sedaj vsa stvar jasna. »Vsekakor.« je menil začudeni gospod Pavliček, »vse mi je razumljivo, samo tole ne: kaj je policiji do tega, da mi umre stara, da mi zato plača celo 10.000 kron.« »Zakaj policiji?« se nerazumevajoče začudi zastopnik. »No. saj ste vendar vi sami rekli,« odgovori Pavliček, »da dobim denar, če pridem s policijo k zavarovalnici.« »Ne. ne, rekel sem ,polico',« pravi agent in ponovi potrpežljivo svoje predavanje o zavarovalnicah še petkrat. Končno je tedaj tudi gospod Pavliček razumel, vseeno pa se je popraskal po glavi in menil: »To z ženo pa na žalost le ne pojde.« »Zakaj ne?« vpraša razočarani agent. »Zato, ker je moja stara že 25 let mrtva,« odgovori Pavliček. Zastopnik bi bil gospodu Pavličku najraje eno primazal, toda pogodba še ni podpisana — torej smo še v prvem obdobju — in zato se mu zdi bolje, da vztraja v angelski potrpežljivosti. Sočutje. »Tudi tebe, siromaček, včasih vtaknejo za mrežo...« Portret. »Da, gospa, samo še nekaj potez, pa boste čisto podobni svoji sliki.« »Poglejte, gospod Pavliček,« nadaljuje torej, »vi ste že primerno star mož, vaše kosti so že krhke, če se torej zgodi, da padete po stopnicah in si polomite noge, bi se zdelo, da je to nesreča, v resnici ste pa v tem trenutku rešeni vseh skrbi: treba vam je samo priti s polico v roki k naši družbi in takoj dobite na roko 5000 kron.« »Lepo,« meni gospod Pavliček, »to o policiji ste mi že pojasnili, toda povejte, zakaj dobim tako vsoto, če sem si zlomil nogo, ravno na roko, jaz pa imam revmo v obeh rokah...« Čeprav je sam pri sebi besnel, je zastopnik z najprijaznejšim smehljajem izjavil, da lahko dobi gospod Pavliček po želji svoj denar razen na roko tudi na poljuben del telesa in ko je bil vstavljen ta važni pogoj na izrečno zahtevo gospoda Pavlička v zavarovalno pogodbo, je gospod Pavliček, ki ravno tedaj ni nikakor mogel najti naočnikov, podpisal pogodbo, ne da bi jo bil videl in ne da bi jo prebral. Zastopnik se je globoko oddahnil, ker je s tem že zaslužil provizijo, mi pu pridemo do drugega obdobja. V danem primeru je to obdobje kratko in nezanimivo, ker plačuje gospod Pavliček, ki je bedak, vse premije čim točneje in brez odbitkov. To obdobje označujejo samo kratki dopisi, kot n. pr.: Hvaležno potrjujemo prejem druge premije in si dovoljujemo opozoriti vas na to, da zapade tretja premija 1. novembra t. 1. Če bi ta ne bila poravnana na dan, ko poteče rok, si dovoljujemo že sedaj glede na člen 17. splošnih zavarovalnih po-gojev.. .< Nekega dne je prišel Pavliček na izvirno misel, od' peljati se v mesto in osebno obiskati in spoznati svojo dobrotnico — zavarovalnico. Po dolgih blodnjah so ga poslali k ravnatelju — kajti, če s kom ne vedo, kaj početi, ga vedno pošljejo k ravnatelju. — Na stopnicah pred vrati pa Pavličku spodrsne in si zlomi nogo. Ravno hoče pričeti od bolečine tuliti, ko se spomni, »da ga ie doletela sreča in da je sedaj rešen vseh skrbi, ker dobi takoj izplačanih 5000 kron ,na poljuben del telesu', zato stisne zobe in se splazi po vseh štirih v ravnateljevo sobo. Ravnatelj, že razdražen zaradi motenja, si da prinesti akt, dožene osebno nastop poškodbenega primera in tako pridemo v tretje obdobje. »Torej,« meni ravnatelj, »tako preprosto, kot si to vi predstavljate, pa to vseeno ne gre.« Ali ste plačali vse premije?« Ves žareč predloži gospod Pavliček vsa potrdila in polico in de spravljivo: »Saj mi izplačate lahko denar kar ,na roko’, ga bom pač hitro vtaknil v žep, da ga kje ne zgubim.« »Ne tako naglo,« odgovori ravnatelj, »od 5000 kron se najprej odbije 50% državnega rentnega in kuponskega davka, ostane torej 2500 kron. Od tega si odračunamo 500 kron za kolckc in pristojbine, ostane še 2000 kron, od tega se odračuna 25% zemljiškega davka, ostane še 1500 kron ...« »Stojte!« zavpije gospod Pavliček, ki mu je do tega trenutku strah zapiral usta, »kako zemljiški davek, jaz sem vendar dosluženec.« »Ker ste padli na tla, ko ste si zlomili nogo,« pravi karajoče ravnatelj. »Motite se,« odgovori jecljaje Pavliček, »nisem padel na tla, temveč na marmornato stopnico.« »Potem ste pa imeli smolo,« meni ravnatelj obžalovaje, »v tem primeru se računa mesto 25% zemljiškegu davka 50% luksuznega davka, ostane torej 750 kron, od tega si odtegnemo še zadnjo letno premijo per 500 kron, ostane 250 kron, k temu pride še...« »Veste kaj?« se nemudoma oglasi gospod Pavliček in potegne 100 kron iz žeoa. »tu imate še 100 kron in s tem sva opravila ...« Stare lepote v moderni stavbi: polžasto stopnišče v doncbniku ameriškega vseučilišča Harvard. *1 Detektiva Petrič in Černe sta izvedela, da 1 se nevarni vlomilec in morilec Tanez Dolinar skriva v neki zakotni predmestni gostilni, kjer da je najel stanovanje. Takoj sta se odpravila tja in se zglasila pri gospodarju. Ta jima je povedal, da je Dolinar odšel pred štirimi urami. »Ne moreta v njegovo sobo, ker so vrata zaklenjena, jaz pa nimam ključa,« je gospodar dodal. ima O Detektiv Petrič je odprl Dolinarjevo stano vanje z vetrjhom. Stanovanje je bila spalnica in majhna, čedna kopalnica. V kopalnici je detektiv Petrič na polici pred ogledalom našel škarje, na katerih so še bile kratke kocine. kratke noge T Detektiv Černe pa si je ogledoval britvico ^ brivskega aparata in rekel starejšemu tovarišu: »Vse kaže, da si je pred begom obril brke.« — »Težko ga bo dobiti, ko je odnesel pete že pred štirimi urami, pa še brke je pospravil,« se je vtaknil vmes gospodar. — Tedaj se je detektiv Petrič nenadoma obrnil proti gospodarju, ga zgrabil za ramena in rezko odsedi: »Lažete! Dolinar je bil v tej sobi pred dvema minutama I Vi ste ga skrili I« Kako |e detektiv Petrič to dognal? Reševalcem, ki bodo to kriminalno uganko pravilno rešili in svojo rešitev z dokazom podprli, bo žreb poklonil tri polnilna peresa. — Rešitve pošljite do 15. januarja 1941 na: Uredništvo »Obiska« (Uganka), Ljubljana, Kopitarjeva t. Glede rešitve kriminalne uganke v 12. številki I. letnika glej stran 39. Tine in Tone prideta mimo telit niče. Tineta tehtnica ne zanima. Saj se je šele včeraj stehtal. Zdaj ima 77 kilogramov. Tone se je tehtal pred tremi meseci. Takrat je imel 73 kilogramov. Radoveden je, koliko jih ima danes, pa potegne novec iz žepa. Kazalec kaže 70 kilogramov. »Kaj, tri kilograme sem zgubil?« Malo pozneje prideta do druge tehtnice. Tone se ponovno tehta. Kazalec kaže 74,5 kilogramov. To je pa od sile! Tedaj pa mu šine v glavo bistra misel. Žrtvuje še tretji novec in dožene natančno svojo pravo težo: 71,5 kilogramov. Kako? Gospa Cmokarica vzdihuje: »Kako lepo bi bilo, ko bi mogli vsak dan točno ob 1. uri skupaj sesti za mizo. Jaz sem ob tem času vedno doma. A moj mož pride le vsak drugi dan, sin Drago vsak tretji dan, hčerka Milica vsak četrti dan, sin Tone vsak peti dan in najmlajši Lado vsak šesti dan ob 1. uri domov. To velja tako za delavnike ko za nedelje! Ne veste, koliko dela imam s kuharijo!« — Kolikokrat na leto pridejo vsi družinski člani Cmokar-jevi skupno ob 1. uri h kosilu? jfo i (n m k> Pred sodnika so pripeljali nevarnega potepina, ki je imel prav kosmato vest. Ko ga je sodnik vprašal, kod se je zadnjič vozil, preden so ga ujeli, je dejal, da je prišel iz Antvverpna preko Nemčije v Ljubljano. Kaj pa vi mislite? Ali lahko poveste, kje je tatinski potepuh začel svoje potovanje, kod se je vozil in kam gn je pripeljalo? Okno je trikrat prestreljeno s samokresom. Luknje smo označili s številkami. Toda — ali je luknja štev. i res štev. 1? Ali jo je prebila prva krogla? Oglejte si vse natanko in povejte, katero luknjo je napravil prvi strel, katero drugi in katero tretji! Ni dvoma: prvi strel je napravil luknjo s številko...? 5. V neki gostilni v Kravji dolini sta se dva bratca hudo stepla. Po končanem boju so ju obvezali in poklicali policijo. Stražnik jih zaslišuje. Prvi izpriča: »Sedela sva v gostilni za navadno trinožno mizico. Ker se je mizica zibala, sem vzel papirnat podstavek, na katerem ie stal vrček piva, in se sklonil, da ni ga porinil pod mizno nogo. Tedaj pa...« Stražnik mu vpade v besedo: »Vaša izpoved je docela neresnična, Vi lažete!« — Mož je res lagal. Kako je stražnik prišel na to? Glede rešitve ugank v 12. številki I. letnika, imen reševalcev in razpisa novih nagrad glej stran 39 Rešitve ugank in šahovskih problemov v 12. številki 1. letnika: Rešitev ugank v 12. številki. 1. Podobica ti kaže, kako preprosto razdeliš polje s tremi ravnimi črtami v štiri dele enake oblike, tako da je v vsakem delu po eno sonce in ena luna. Naznačili smo samo delilne črte. 2. Žanetovo sorodstveno razmerje je na prvi pogled malo čudno, a vendar čisto v redu. Njegov oče je bil namreč dvakrat Poročen. Prvič se je poročil še prav mlad, ko je imel približno 20 let. V prvem letu zakona se mu je rodil sin, Zanetov polbrat, ki pa je kmalu po rojstvu umrl. Prav tako je kmalu potem umrla tudi mati. 2anetov oče se je vdrugič poročil, ko je imel okoli 70 let. Druga žena mu je dala sina, našega slavnega Zanota, ki ima danes 75 let. 75 let in (očetovih) 50 let pa je 125 let. — Neki naš zvesti reševalec nam poroča tam iz lepega Velenja, da je pri njegovih sorodnikih prav tak primer, ko se sorodstveno razmerje razteza celo na 129 let! 3. »Turek s prestreljenim trebuhom« je imel v pasu skrivno vdelana zrcala, tako da so pdbijala in prenašala podobo predmeta, ki ga je imel za hrbtom, do sprednjega majhnega okenca. 4. Naslednjo igralne karto moraja zamenjati svoja mesta: srčna osmica in srčna devetica pikova sedmica in pikova desetica karova sedmica in karova desetica križeva osmica in križeva devetica. Vse uganke so pravilno rešili: Novak Stojan, Domžale; Mihelič Marko, Miklič Malči, oba Zagreb; Martič Peter, Skrbe Stanko, Kos Stanko, Tavčar Marija, Porenta Viktor, Baloh Evlalija, Maks Dežman, vsi Ljubljana; Ogrin Nace, Rogaška Slatina; Blaž Perbil, Dobovičnik Marija, oba Velenje; Snoj Slavko, Tomc Matija, Jeglič Stanko, vsi St. Vid nad Ljubljano; Jakob Štukl, Škofja Loka. Manj ko štiri uganke so pravilno rešili: Stopar Jurij, Mengeš; Skaza Danica, Šoštanj; Klembas Drago, Vončina Karol, Lenardič Stane, vsi Ljubljana; Roža Toporiš, Osijek; Videnšek Ana, Moste p. Lj.; Stanka Torkar, Jesenice; Kunstek Marij, Maribor; Pšenica Jakob, Žirovnica; Lojze Petrič, Novo mesto. Nagrado so dobili: 1. Miklič Malči, Zagreb (Kristina, Lavransova hči); 2. Maks Dežman, Ljubljana (Lovčevi zapiski I., II. del); 3. Snoj Slavko, Št. Vid n. Lj. (Slovenske novele); 4. Vončina Karol, Ljubljana (Jarc, Novo mesto); 5. Roža Toporiš, Osijek (Mrzel, Luči ob cesti); 6. Lojze Petrič, Novo mesto (Kranjec, Predmestje). Za reševalce v tej številki Imamo te-le nagrade: 1. Dostojevski, Bratje Karamazovi I., II. del; 2. Dixe-lius, Sara Alelia; 3. Kossak-Szczucka, Legniško bojišče; 4. Mauriac, Kačja zalega; 5. Remizov, Na sinjem polju; 6. Bevk, Človek proti človeku. Za prve tri nagrade pridejo v poštev le tisti, ki bodo rešili vse uganke, za ostale pa oni, ki bodo rešili vsaj tri. Rešitve pošljite do 15. januarja 1941 na: Uredništvo »Obiska« luganke), Ljubljana, Kopitarjeva ulica S. Rešitev kriminalne uganke v 12. številki. Janez je bil v resnici nedolžen. Strica Toneta je umorila nečakinja Marica. Potem ko ga je stric oštel, je Janez Sel gor v 8°b°, torej vsaj v 1. nadstropje. Od tu pa ni mogel ustreliti strica s puščico. Lega puSčiee, ki se je žrtvi zarila globoko v telo, namreč dokazuje, da ni bila izstreljena zviška, marveč nekoliko nize od Tonetovih lopatic. Da je imela zlobna Marica stričevo smrt na vesti, dokazuje njena želja, da bi zvrnila krivdo na Janeza, o katerem je vedela, da ga bodo tako zaradi prstnih odtisov kakor zaradi spora s stricem takoj osumili. Zato se je la- gala, da je po strelu nekdo brž zaloputnil okno, ker je hotela s tem pokazuti na krivca v 1. nadstropju. Pozabilu ali niti pomislila ni, da je puščica pričala čisto drugače. Na vrtu je imela svoj lok in potem ko je pod katero koli pretvezo (n. pr. da si mora popraviti nogavico) rekla stricu, naj gre naprej, ga je iz razdalje 10 m hladnokrvno ustrelila. Pravilno so sklepali: Sterle Andrej, Jesenice-Fužine: Prinčič A. Alojzij, Laško: Skaza Danica, Šoštanj; Ogrin Nace, Rogaška Slatina; Lavrenčič Ivan, Zg. Sv. Kungota; Bantan Marijan, Špitalič, Slov. Konjice; Goričan Viktor, Sv. Andraž v Halozah; Rudolf del Negro, Leskovec pri Ptuju; Stani Viktor, Slovenj Gradec; Kozar Lojze, Turnišče; Vončina Karol, Maks Dežman, Ferkulj Jože, Koželj Lojze, Absec Tone, Škrbe Stanko, vsi Ljubljana; Križman Franjo, Pugelj Jože, Krašovec Hinko, Struge n. Dol.; Snoj Slavko, Tomo Matija, Jeglič Stanko; Blaž Perbil, Dobovičnik Minka, Volenje; Videnšek Ana, Moste p. Lj.; Stanka Torkar, Jesenice; Jakob Štukl, Škofja Loka; Pšenico Jakob, Žirovnica; Vidmar Ignacij, Simončič Danica, oba Litija. Nagrado so dobili: 1. Lavrenčič Ivan, Zg. Sv. Kungota; 2. Stani Viktor, Slovenj Gradec; 3. Simončič Danica, Litija. Rešitev šahovskih problemov v 12. številki. Problem št. 30: 1. Dc7—g7! Po tej potezi more črni premikati samo še Lh3, ki ga pa tudi zapira dvojen kordon kmetskih stražarjev. Zdaj se beli kralj odpravi na zmagoslaven pohod. 2. Kd8, 3. Ke8, 4. Kf8, 5. Kg8, G. Kh7, zdaj pa je treba naslednji njegov korak najprej zavarovati: 7. TbG, 8. Kg6. Zdaj bo branila ozemlje bela dama: 9. De5, 10. Kf5, 11. T'b4, zdaj zopet trdnjava, straže se menjajo. 12. Ke4, 13. Dc8, 14. KXd3. Njegovo veličanstvo je na cilju in s svojo roko odstrani odločilno zapreko. — Ves problem sloni na lepem, genialno zamišljenem mehanizmu. Za tako delo sta že bili skoraj potrebni dve glavi. Problem št. 31: 1. Lh7—g8! Na 1... . eXf 2. Dd3 mat. Na 1. .. . e4 2. Dg4 mat. Na 1. . . . c6 (c5) 2. SdG mat. Na: Sdl poljubno 2. Se3 mat. Na: Sg7 poljubno 2. LeG mat. Problem št. 32: 1. Kc«—b7! Temu problemu je hotel nagajati škrat, s tein da je postavil dva bela kralja. A je bil premalo brihten. Vsak je lahko opazil, da mora na d4 biti črni kralj, beli bi namreč bil takoj v šahu, kar je nesmisel. Na 1.. . . Dg7+, 2. Se7 mat. Na 1. .. . Db2+, 2. Sb4 mat. Na 1. . .. Lc4: 2. DfG mat. Na 1. .. . De2 2. Se3: mat. Na: L poljubno 2. cG mat. Ni pa pravilna rešitev 1. Ke7J, ki so nam jo mnogi poslali, zaradi vmesnega šaha 1. . . . Lf4+, nakar beli ne more matiratj v dveh potezah. Vse probleme so pravilno rešili: Mirko Berčič, Alojz Berčič, oba Stražišče p. Kranju; Mar-chetti Janko, Škorjak Anton, Detiček Franjo, vsi Šmarje pri Jelšah; Filip Cešnovar, Koprivnica; Peter Serajnik, Novo mesto; Pavle Škrabec, Dubrovnik; Janez Osojnikar, Rogaška Slatina; Božo Kristan, Milan Lehnar, Franc Hribernik, vsi Ljubljana. Nagrado so dobili: 1. Filip Cešnovar, Koprivnica (Sinclair, Dolarji I. in II. dol); 2. P e tor Serajnik, Novo mesto (Turgenjev, Plemiško gnezdo); 3. Milan Lehnar, Ljubljana (Kranjec, Pesem ceste). Za reševalec problemov v tej številki Imamo te-le nagrade: 1. Bevk, Kresna noč. Vihar; 2. Bevk, Ljudje pod Osojnikom. Krivda; 3. Werfel, Mladostna krivda. Rešitve pošljite do 15. januarja 1941 na: Uredništvo »Obiska« (šah), Ljubljana, Kopitarjeva ulica C. Naročnina: za celo leto Din 72‘—, za pol leta Din 38‘—, za četrt leta Din 20'—, posamezna številka Din 7'—; za inozemstvo celoletno Din 100'—. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice št. 17.915 ali pri upravi v Ljubljani, Kopitarjeva ulica — trgovina Ničman. •Obisk« izhaja vsakega 1. v mesecu. — Rokopisi se ne vračajo. - Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer. Izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). 'fiSfflP MROCMIKOM IX PRIJATELJEM »OBISKA« Ob začetku novega letnika se »OBISK« priporoča vsem svojim dosedanjim naročnikom, da mu ostanejo zvesti tudi v prihodnjem letu in mu pridobijo novih naročnikov. »OBISK« je pripravil svojim zvestim naročnikom prekrasno novoletno darilo: Ilustrirani slovenski koledar za leto 1941 Glede vsebine v novem letniku »OBISKA« sporočamo našim naročnikom in prijateljem samo to, da bo »OBISK« v drugem letu še lepši, zanimivejši in še bolj vsestranski, kakor je bil dozdaj. Ne bomo navajali podrobne vsebine novega letnika, ker Vas hočemo z vsako številko sproti presenetiti. Mislimo, da kvaliteta prvega letnika revije dovolj jamči za naše obljube glede prihodnjega leta. Ohranili bomo vse dosedanje privlačnosti in jim dodali vrsto novih. Prav zaradi tega, da bi bil naš list v novem letu vsebinsko čim boljši, smo razpisali velike nagrade za najboljše prispevke v besedi in sliki. Najboljša nagrajena dela so priobčena že v tej številki. VsakTdosedangi ali nov naročnik dobi koledar' brezplačno, ako do konca januarja poravna naročnino za leto 194<1 Koledar je po obliki in izdelavi nekaj povsem novega. Kartonski listi s slikami v bakro-tisku so uporabni kot razglednice, tako da bodo naši naročniki imeli od njega dvojno korist. Brez povišanja naročnine bo »OBISK« izhajal v nezmanjšanem obsegu. Naročnina listu je Din 72'— celoletno Din 38'— polletno Din 20'— četrtletno Kdor pri upravi »OBISKA« v Ljubljani, Kopitarjeva ulica (trgovina Ničman) osebno poravna naročnino, dobi istočasno Obiskov »Ilustrirani slovenski koledar«. Za vse ostale naročnike, ki ne bodo do 31. januarja 1941 poravnali celoletne naročnine, kakor tudi za ne-naročnike stane posamezen izvod Din 20'—. KRIŽI • KIPI • DEVOCIONALIJE LJUBLJANA • KOPITARJEVA 2 Dva prizora iz Bizetjeve opere »Car men«, ene najuspešnejših predstav v slovenski operi letos. Režija: Ciril Debevec, dirigent: dr. Danilo Švara. » /cc/fc hitro k jo^liconi Detajl iz najstarejših umetniških slovenskih jaslic, izdelanih v letu 1714. v Kamni gorici od neznane roke Podob: so slikane na pergament i ■ r obleči ne v svilo. 7 Last ina. arh. 1. Kr ega' la v Liubliuni)