še o Jožefu Ficku
V št. 3—4 JiS nas je razveselil zapis B. Jeranka o Jožefu Ficku, prekmurskem rojaku, ki je postal eden najpomembnejših pisateljev gradiščanskih Hrvatov. Zato, ker ga je »odkril« nekdo, ki ni menda doma v Prekmurju in zato, ker je tudi Ficko eden od mnogih primerov naših rojakov v dru-dih, čeprav bratskih kulturah — ki jih pa doma ne poznamo. Popraviti pa je treba v sklepnem stavku zapisa trditev, da se »Fickova aktivnost... v slovenskem tisku nikjer ne omenja« in še kaj.
Fickovo delo so prekmurski izobraženci — podobno delavni — dobro poznali že pred prvo svetovno vojsko, saj so že stoletja prihajali v Prekmurje številni duhovniki »Beli Hrvati« z Gradiščanskega in se tu udomačili — nekatere prekmurske mlade duhovnike »panslaviste« pa so že konec
19. stol. premeščali na zahtevo svetne oblasti med gradiščanske ali Bele Hrvate. Saj je npr. urednik prekmurskega mesečnika Marijin list, Ivan Baša, v letu 1908 in 1909 list urejal kot župnik v gradiščanski Novi gori, že prej pa kot kaplan v Vrhuncih bil med ustanovitelji Kalendarja, ga tam so-urejal in korigiral. Ti naši duhovniki so zajemali besedni zaklad svoje publicistike tudi iz — gradiščanske hrvaščine, kot je le-to bogatil Ficko s prekmurščino ...
Ficka so v starejši prekmurski publicistiki večkrat omenjali, pozabili pa ga nismo tudi v naših dneh. Tako je zgodovinar Ivan Škafar v prekmurskem koledarju Stopinje za 1973 napisal Zgodbo o dveh bratih — Fickih iz Boreče, katerih mlajši je bil kot razbojnik obešen. Na koncu črtice je Škafar namenil dve strani Jožefu Ficku in njegovim sorodnikom, ki so se izšolali z njegovo ustanovo. Pove tudi, da »kašter« (iz kaštel) — Fickova mogočna hiša — ne stoji več. Našteje vseh šest Fickovih knjig s skrajšanimi naslovi in pristavlja: »Vse te knjige so bile razširjene tudi v Prekmurju, posebno na Goričkem in pri porabskih Slovencih« (n. d., 103).
Nenatančno in napačno pa piše Jeranko o Fickovih knjigah. Kakih »Prisičkih knjig« ni, celo ne iz 1802 — tako so pač imenovali gradiščanski Hrvati njegov molitvenik Nova hiža zlata, ki ga je pa sestavil z uporabo starejšega istoimenskega molitvenika Lovro Bogoviča iz 1755 in so ga mnogo ponatiskovali. Pač pa je Ficko priredil verzificirani kratak Pregled staroga zakona in posebej »novoga zakona« (oboje 1824 v Sopronu) — prva gradiščanska priredba bibličnega besedila. Mnogo so ponatiskovali tudi njegov molitvenik Novo marijansko cvetje (1837).
Sam sem omenil Jožefa Ficka v polemičnem članku »Slovenci nismo — Hrvati« v peštanskem glasilu Demokratične zveze Južnih Slovanov Narodne novine — Ljudski list 12. maja 1977, str. 7. V tem tedniku je nekdo v št. 15 »odkril« knjižico Fi-leja Sedeniča (Szedenich) Naši pisci i književnost, Sopron 1912, kot nekaj povsem neznanega, kot »Prva hrvatska istorija književnosti u Ugarskoj«. Ker me ta knji-
žica spremlja že nad 60 let, saj je ležala v mojem otroštvu stalno na pisalniku v našem domu, in ker sem že 1934 pisal v Časopisu za zgodovino in narodopisje, kako je v njej avtor pohrvatil našega Šte-vana Kiizmiča, kar so ponovili v Zagrebu v naših dneh.. ., sem v članku povedal: »Radi prepustimo Hrvatom našega prekmurskega rojaka Jožefa Ficka, ker je pač pisal — hrvaški kot prisički famik. Toda narodu se je v Boreči, ne »u selu Boriče«, kot piše Sede-nič«. Pokazal sem — in zato in zavoljo vsega sledečega ponavljam to v našem strokovnem glasilu — kako je Sedenič potvo-ril v nekako hrvaščino ne le naslov Küz-mičevega Nouvega zakona, marveč tudi njegov nagrobni napis z drugimi dejstvi vred. Kako je Sedenič prištet med hrvaške pisatelje našega Imreja Agustiča, ki je prvi prekmurski mesečnik Prijatel od 1877 v podnaslovu imenoval »slovenske novine« — in ga današnja Enciklopedija Jugoslavije prav tako razglaša za hrvaškega pisatelja s popačenimi naslovi njegovih del, čeprav je bil prikazan že na prvih straneh Slovenskega biografskega leksikona, nadrobneje pa v reviji Slovenski jezik.
Razumljivo je, da je zaslužni Ivan Kuku-Ijevič v Hrvatski bibliografiji sredi preteklega stoletja razglasil marsikako prekmursko knjigo, posebno ponatise brez avtorjevega imena, kot »za ugarske Hrvate« (o tem natančneje I. Škafar v Bibliografiji prekmurskih tiskov, ki je v tisku pri SAZU), saj tedaj naših jezikov in narečij še niso toliko poznali. Pod ravnijo sodobnih zahtev pa je, da v »standardne« priročnike pišejo ljudje o knjigah, ki jih niso videli, prepisujoč stare diletante.
Danes sta slovstvo gradiščanskih Hrvatov in njega jezik raziskana v delu peštanske-ga slavista Läszlöja Hadrovicsa: Schrifttum und Sprache der Burgenländischen Kroaten im 18. und 19. Jahrhundert, Budapest 1974, kjer je Jožef Ficko nadrobno obravnavan na Str. 34—35 s poudarkom, kako močno je vplival s svojim slogom in jezikom na vse poznejše gradiščansko hrvaško slovstvo.
Vilko   Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani