BLAZ MESEC
UVOD V
KVALITATIVNO RAZISKOVANJE
V SOCIALNEM DELU

Šele oh uveljavljanju postmodernega pogleda na znanost dobiva kvalitativno raziskovanje počasi enakovredno mesto ob kvantitativnem, pri čemer avtor poudarja, da vsako od njiju služi drugačnim namenom, zato se zavzema za komplementarno uporabo obeh. Čeprav se je kvalitativna metodologija razvijala predvsem v okviru fenomenološko-interpretativne paradigme, kvantitativna pa je značilna za pozitivistično znanost, sama uporaba te ali one metode, kol pravi avtor, še ne določa nujno izbire paradigme. Strogo razlikovanje med kvalitativno in kvantitativno metodologijo ni ustrezno, če si pod tem predstavljamo dve absolutni nasprotji. Temeljno spoznavnoteoretsko vprašanje torej ni toliko v tem. katero od obeli metodologij bomo uhora-bili. temveč kako bomo pristopili k uporabi ene ali druge. Če pristopimo s pozitivističnega stališča, bomo tudi oh uporabi kvalitativne metodologije dobili pozitivistično raziskavo. Ključna je paradigma, iz katere izhajamo, in ne metodologija. Le t' tem smislu lahko rečemo, daje metoda relativno neodvisna. Raziskovalec pa se mora opredeliti.
V tej zvezi posveča avtor precej pozornosti vprašanju »predrazumevanja«. kar kaže na visoko stopnjo kritičnosti, kije nasploh značilna za pristaše kvalitativne metodologije. To vprašanje se namreč v povsem isti meri nanaša tudi na kvantitativno raziskovanje, vendar zaradi še vedno privilegiranega položaja pozitivistične znanosti v družbi od teh raziskovalcev podobne kritičnosti nihče ne zahteva. Njihove ugotovitve še vedno največkrat veljajo kot »čista dejstva«. Raziskovalec, ki uporablja kvalitativno metodologijo, pa se mora precej bolj potruditi, da svoje ugotovitve dokumentira, precej več truda pa mora vložiti tudi v zbiranje in analizo podatkov.
Avtor izčrpno prikaže posamezne strategije in faze kvalitativnega raziskovanja ter jih ilustrira s primeri iz svoje prakse. V tem delu najde bralec konkretne napotke, kako izvesti raziskavo in kako podatke pripraviti in obdelati. V našem kulturnem prostoru doslej še nismo imeli priročnika, ki bi



Izdaja Visoke šole za socialno delo Glavni in odgovorni urednik: Bogdan Lešnik
Avtorske pravice © Blaž Mesec, Visoka šola za socialno delo (1998) Vse pravice pridržane
Lektorirala Alvina Žuraj
Recenzija: Tanja Lamovec
Tisk: Paco, Ljubljana
Postavitev in DTP: Izdajateljska delavnica VŠSD
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica. Ljubljana
001.8:364
MESEC. Blaž
Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu / Blaž Mesec. - Ljubljana : Visoka šola za socialno delo. 1998
ISBN 961-90257-5-X
75849472
Izdajo je denarno podprlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Po mnenju Ministrstva za šolstvo in šport RS št. 415-209/98 z dne 8. 6. 1998 sodi knjiga med izdelke, za katere se plača 5% prometni davek.
Blaž Mesec
UVOD V KVALITATIVNO RAZISKOVANJE V SOCIALNEM DELU
Visoka šola za socialno delo l) Ljubljana 1998

496326



1)^^055

Ol
5
PREDGOVOR
S pojmom kvalitativne analize sem se prvič seznanil proti koncu šestdesetih let na predavanju profesorja Allana H. Bartona na tedanjem Inštitutu za sociologijo in filozofijo v Ljubljani, vendar sem tedaj v naklonjenosti nekaterih kolegov do lega pristopa videl predvsem beg pred študijem mnogo trših kvantitativnih metod. Kot študent psihologije sem bil deležen dobrega in strogega metodološkega pouka teorije in usposabljanja v praktični rabi eksperimentalne metode, psihometrije in statistike, čemur bi se danes reklo »kvantitativna metodologija«. Kot predavatelj metodologije na šoli za socialno delo že lep čas vnovčujem to znanje, ko poučujem to metodologijo, ki ima še drugo, nič prijaznejše ime, namreč »tradicionalna metodologija«. Vendar pa je človeška duša taka, da vanjo vsajeno zrno, posebno zrno dvoma in zrno nove, neznane rastlinice, pa če je še tako majhno in če se srečuje s še tako neugodnimi razmerami, prej ali slej vzklije. Ker moji naravi rokovanje z besedami ni tuje in — če prav pomislim — je iskanje pomena besed eno mojih najljubših opravil, mi misel na to, da se da tudi tako raziskovati, ni dala miru. V sedemdesetih letih je izšla knjiga z naslovom »Kvalitativna metodologija« (Filstead 1970), najbrž prva s tem naslovom. Koristno je razširila moja metodološka obzorja, vendar v njej nisem našel tistega, kar sem, ne da bi se tega jasno zavedal, od nje pričakoval. Vsebovala je veliko napotkov za terensko delo in opazovanje, opozorila na etično problematiko raziskovanja, ni pa ponujala izdelanih metod in tehnik za kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva. Pozneje sem pri ponovnem pregledovanju knjige spoznal, da je
6 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
bilo v njej kar precej iztočnic, na osnovi katerih bi se dale izdelati take tehnike. Šele precej kasneje, čeprav je knjiga izšla pred Fil-steadovo, sem se lahko seznanil s temeljnim delom o gradnji teorij iz kvalitativnega gradiva, to je s knjigo Glaserja in Straussa o oblikovanju utemeljene teorije (1967).
Sredi sedemdesetih let je k raziskavi o rakitniških socialnotera-pevtskih kolonijah za otroke in mladostnike (gl. Stritih 1977) sociolog Franko Adam prispeval razpravo o kvalitativni metodologiji in akcijskem raziskovanju. O tej temi je 1. 1981 obranil doktorsko disertacijo in jo prirejeno objavil (Adam 1982). V svojem delu. kije še danes aktualno, obravnava predvsem epistemološka in občemeto-dološka vprašanja tako imenovane kvalitativne metodologije, primerno pozorno tudi vprašanja raziskovalnega postopka (sekven-čna analiza, metode zbiranja empiričnega gradiva), le malo pa najdemo o tehnikah kvalitativne analize, čeprav prikaže tudi delo Glaserja in Straussa. Zbornik del o rakilniški koloniji je bil na širše pojmovanem področju socialnega dela pri nas prvo raziskovalno poročilo, ki je imelo pretežno kvalitativen značaj. Sestavljeno je bilo iz vrste poročil, razprav in esejev, ki so opisovali in na teoretični ravni reflektirali dogajanje v obeh kolonijah, ne da bi se opirali na s standardiziranimi tehnikami zbrane in kvantitativno obdelane podatke. Ta besedila so bila na raznih ravneh abstraktnosti, nekatera so bila bolj zapisi anekdot, druga refleksije osebnega doživljanja in tretja razprave o teoriji in metodi socialnoterapevtskega dela. Čeprav sem na to »pripovedovalno znanost« gledal z rahlim nezaupanjem, moram priznati, da so prispevki kolegov pojasnili marsikatero dogajanje v koloniji, ki ga sam nisem znal zadovoljivo pojasniti, in sprejemljivo utemeljili ključne odločitve vodstva in vlogo tega
Predgovor 7
pristopa v širšem družbenem kontekstu. Je znanost še kaj drugega? Navsezadnje sem v poročilo tudi sam prispeval razpravo, ki je bila na videz sicer metodološke narave, v resnici pa je obravnavala osnovni paradoks v prizadevanju mladih protagonistov kolonije, študentov-prostovoljnih vzgojiteljev otrok, paradoks med sprejemanjem končnega smotra kolonije in zavračanjem podrejanja kolonij-skega življenja temu smotru (»radi bi, da bi se otrok pozdravil, a nočemo zdraviti«) (Mesec 1977). Ne da bi uporabljali kvantitativne metode, smo osvetlili pomembne vidike tega pristopa. V poročilu kot celoti je bilo veliko več vsebine kot v številnih kvantitativnih anketnih raziskavah, za katere ni nihče dvomil, da so raziskave, saj so bile polne številk in včasih tudi zapletenih statističnih obdelav, ob katerih bi povprečen Zemljan otrpnil od spoštovanja.
Vendar temu, daje to kvalitativno početje polnovredno raziskovanje, takrat tudi sam nisem čisto verjel. Ne da bi se tako namenili, ne da bi svoje ravnanje izrecno utemeljili, smo v naslednjih letih delno v okviru tedanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, od leta 1980 dalje pa na tedaj še Višji šoli za socialne delavce opravili nadaljnje kvalitativne raziskave kot tematsko uglašene zbornike poročil o akcijskoraziskovalnih projektih socialnega dela v raznih okoljih (Stritih 1979, 1980, 1981). Tudi ti zborniki - ciklostirani so skromno v majhnem številu izvodov ostali na policah šolske knjižnice — so vsebovali raznolično gradivo: od preprostih poročil do konceptualizacij, ki so pomenile prispevek k teoriji socialnega dela. Raziskave so bile kvalitativne, ker »so se take naredile«: praktičnih akcij, dejansko-potekajočega-socialnega-dela nismo znali opisati po kalupih eksperimenta, multivariantnih postopkov in kar je še podobnega, ne da bi imeli ob tem strašen občutek, da smo
8 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
naredili silo stvarnosti in da smo našli, česar nismo iskali in s čimer ne vemo kaj početi. Zdelo sc je. da lahko socialno delo, kot se odvija, zajamemo samo s kvalitativnim opisom in razmišljanjem. Kvantifikacija tega ali onega vidika je možna, a podrejena kvalitativnemu pristopu, pogledu na celoto. Tem prvim zbornikom so sledile druge kvalitativne empirične raziskave sodelavcev Višje šole za socialne delavce (gl. npr. Flaker, Pavlovič 1985; Zaviršek 1987); za socialno delo pa so bile v tistem času relevantne tudi nekatere kvalitativne raziskave Inštituta za kriminologijo (npr. Dekleva 1982).
Za moje sprejemanje kvalitativne metodologije je bilo moteče, da sojo nekateri njeni zagovorniki — tako kot akcijsko raziskovanje — razglašali za »novo metodološko paradigmo«. S to sintagmo so na mah potisnili v ropotarnico ne le vse, ki so obdelovali kvantitativno polje, ampak kar vse, ki so imeli to smolo, da so se rodili pred novoparadigmatiki. Ob tem pa je ta »nova paradigma«, če mislimo s tem interpretativno, hermenevtično metodologijo, nastajala približno sočasno kot pozitivistična. Durkheim in Dilthey sta bila sodobnika. (Diltheyjev Uvod v duhovne znanosti je izšel leta 1883, Durkheimova Pravila sociološke metode pa 1896 — toliko o novosti.) Pri proučevanju človeških zadev so dobrodošli vsi pristopi in šele kombinacija raznih pristopov in pogledov da mnogostransko in dovolj sestavljeno podobo, da približno ustreza sestavljenosti in zapletenosti življenja.
Gotovo je bilo v tem mojem odnosu tudi nekaj zavisti do sošolca z novo obleko pa hkrati previdne nezaupljivosti, saj sem takrat že spoznal, da se ljudje radi pobahajo s čim, kar lepo zveni, a se pozneje izkaže za votlo. Zato se nisem zadovoljil z dokazovanji na epistemo-
Predgovor 9
loški in občemetodološki ravni, daje interpretativna metodologija, ki razlaga ravnanja z odkrivanjem motivov, namenov in pomenov, ustreznejša za raziskovanje človeških zadev kot pozitivistična metodologija, ki človeka v načelu reducira na biljardno kroglo, na katero delujejo potisne sile (vzroki), njegova dejanja — tj. gibanje krogle — pa razlaga kot posledico teh sil. Ves čas sem želel videti ta načela materializirana v dobri empirični kvalitativni raziskavi. S tem, kar smo do tedaj naredili, nisem bil zadovoljen.
Tem raziskavam je manjkalo to, kar je jasno razvidno v vsaki kvantitativni raziskavi, ki zasluži to ime, namreč jasna zveza med ravnijo opazovanja, empiričnih »dejstev«, in ravnijo mišljenja. V »tradicionalni« raziskavi je prva točka opisa metode, da definiramo pojme in določimo empirične indikatorje pojmov. V kvalitativnih raziskavah, ki sem jih poznal, ta zveza med ravnijo opazovanja in pojmovno ravnijo ni bila jasno in sistematično razvidna. Manjkala jim je sistematična in razvidna konceptualizacija. Zdelo se mi je. da pisci kvalitativnih esejev bodisi ostanejo na povsem opisni ravni navadnih administrativnih poročil ali doživljajskih spisov bodisi kar takoj zastavijo na konceptualni ravni in preskočijo ključno opravilo vzpostavljanja odnosov med empirično in konceptualno ravnijo; površno in prehitro in premalo sistematično navedejo nekaj empiričnih korelatov in že se znajdejo na pojmovni ravni: operirajo s pojmi, za katere ne veš natančno, ali jim ustreza kaka empirija ali ne. Vse se dogaja v njihovih pametnih glavah, sledov pa ne puščajo za sabo, da bi človek lahko preveril, ali je njihovo pesnjenje na kaj oprto.
Zato sem se, sam ne vem natanko kdaj, a mislim, da je bila raziskava o krajevni organizaciji Rdečega križa ta prelomnica, odločil, da poskusim in naredim tisto, kar sem dotlej pogrešal. Pred tem
10 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
mije prišla v roke »biblija« kvalitativne analize, to je delo Milesa in Hubermana (1984). Zgled je bil zapeljiv in užitek ob prvih »izdelanih« pojmih velik. Od tedaj dalje, posebej še po Scenarijih preživetja, pa že lahko govorim o zasvojenosti.
S svojim delom sem sproti seznanjal študente in socialne delavce in vesel sem bil. ko sem videl, daje marsikaterega med njimi metoda pritegnila, tako da že lahko pokažemo vrsto seminarskih in diplomskih nalog, v katerih so bolj ali manj uspešni poskusi kvalitativne analize. Ob tem sem se seveda tudi sam razvijal in preskušal nove tehnike. Kar sem mogel, sem objavil v Socialnem delu. ves čas pa je bilo čutiti pomanjkanje temeljnega uvoda v to metodo. Zato sem se odločil, da zberem, kar mije dostopno, in napišem nekaj smernic.
To delo je uvod v dveh pomenih: uvesti poskuša bralca, ki ga to zanima, v kvalitativno metodo s poudarkom na kvalitativni analizi kvalitativnega gradiva. Je pa tudi poročilo o avtorjevem uvajanju v metode kvalitativnega raziskovanja, zlasti še kvalitativne analize, poročilo, ki s presledki pokriva dvajsetletno obdobje. Posamezni prispevki dovolj jasno govore o etapah na tej poti in ne potrebujejo še posebnega tolmačenja na tem mestu.
Knjiga je namenjena strokovnjakom in raziskovalcem na področju socialnega dela in sorodnih področjih, ki imajo žilico za raziskovanje in kijih mika poskusiti metodo, kije še niso. Raziskovalci, ki poznajo kvalitativno metodo in jo uporabljajo, vedo več od mene in jim bom hvaležen za vsako pripombo. Poleg tega pa bi bilo lepo, ko bi delo kot dopolnilno literaturo pri predmetu Metodologija raziskovanja v socialnem delu prebrali tudi študentje socialnega dela.
Zelo bi bil vesel, če bi to delo spodbudilo koga, da bi se poskusil v kvalitativni analizi. Nočem prepričevati, hočem spodbujati. Pos-
Predgovor 11
kusi, potem pa sprejmi ali zavrzi. Ali še bolje: dopolni in iznajdi kaj novega, kar ti bolj ustreza.
Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvih treh poglavjih je podan kratek pregled kvalitativne metodologije. Prvo poglavje opisuje občemelodološke postavke kvalitativnega pristopa, ne da bi se pri tem spuščali v obširnejše argumentiranje, saj to ni namen tega dela. Mislimo tudi, podobno kot Miles in Huberman, daje metodološko-tehnična raven raziskovanja relativno neodvisna od epistemološke, kar pomeni, nekoliko grobo rečeno, da ni treba spremeniti svetovnega nazora, da bi opravil kvalitativno analizo kakega gradiva. V drugem poglavju opisujemo izvedbo kvalitativne raziskave, pri čemer poudarjamo bolj tista opravila, ki so pomembna za poznejšo analizo gradiva, manj pa, tudi v okviru »kvantitativne metodologije« že dobro obdelana, vprašanja terenskega dela pri zbiranju empiričnega gradiva. Poudarek celotne knjige je na tretjem poglavju, ki obravnava kvalitativno analizo kvalitativnega gradiva. Pri tem poskušamo tistemu, ki se vpeljuje v to delo, olajšati pot s tem, da opisujemo res samo tisto, kar je bistveno, izpuščamo pa številne izpeljave in različice, ki jih sicer najdemo v podobnih delih.
V drugem delu so zbrane moje dosedanje kvalitativne raziskave ali odlomki takih raziskav kot praktični zgledi metod in tehnik, obravnavanih v prvem delu. Ti zgledi so urejeni kronološko, tako kot so raziskave nastajale. V njih sem karseda malo spreminjal. Dele besedila sem ponekod izpustil, kar je na ustreznih mestih označeno s tremi pikami (...). Ob vsakem primeru je uvod. v katerem so opisane okoliščine raziskave in v katerem je opozorjeno na tiste dele besedila, ki so zgled v prvem delu opisanih načel in postopkov. Vse drugo je ostalo tako, kot je bilo zapisano, saj sem hotel opozoriti
12 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
tudi na kontinuiteto življenja in dela kljub družbeno prelomnim dogodkom. Sam z obžalovanjem ugotavljam praznine v svoji zavesti, praznine, ki so posledica nekoč zapovedane družbene amnezije, in s popravljanjem ali izključevanjem »nesodobnih« besedil ne želim prispevati k ponovnemu ustvarjanju amnezije pri svojih študentih in mlajših sodelavcih. Pozoren bralec bo morda opazil, da sem tu in tam dodal kaj svojega svetlim zgledom metodoloških predhodnikov.
Knjiga noče biti polemika in noče izključevati nobenega metodološkega nazora in pristopa. Vprašanje odnosa med kvalitativno in kvantitativno metodologijo imam za odprto, pri vsakdanjem delu pa se zavzemam za komplementarni odnos obeh metodologij. Tudi sam prakticiram oboje, čeprav je res, kar ugotavlja Lincoln (1990), daje ob sedanjem razvoju metod težko obvladati oba pristopa, kaj šele doseči mojstrstvo, in da bi se človek moral odločiti za enega od njiju. Pravzaprav sem se sam pri sebi — prav med pisanjem te knjige — že odločil.
Zahvalo za to, daje to delo nastalo, dolgujem preštevilnim sodelavcem in kolegom, s katerimi sem se srečeval v zadnjih dvajsetih letih, da bi jih mogel poimensko navesti. Vsekakor je bilo moje delo najtesneje povezano z delom sodelavcev na Visoki šoli za socialno delo. Brez njihove zagnanosti pri ustvarjanju temeljev nove vede in stroke in brez dopolnjevanja pri ustvarjanju znanja, kakor tudi brez številnih oblik praktične pomoči tega dela ne bi bilo. Na ravni vsakdanjega pa velja: človeka, ki dela (tako delo, kot je pisanje knjige), ne marajo videti ne v službi ne doma. Zalo sem hvaležen sodelavcem, da so dobrohotno (najbrž kar z veseljem) spregledali premore v mojem upravljanju, in domačim, predvsem ženi Hani,
Predgovor 13
da so se razumevajoče sprijaznili s tem, da sem bore malo sodeloval pri ustvarjanju vsakdanjega družinskega življenja.
B. M.
14 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
LITERATURA
Adam. F. (1982). Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v sociologiji. Časopis za kritiko znanosti, 10, 53-54: 132-244.
Dekleva. B. (nosil.) (1982). Akcijsko raziskovanje mladoletniških pre-stopniških združb. Raziskava št. 62. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo.
Filstead. W. J. (ur.) (1970). Qualitative Methodologv: Firsthand Involve-ment with the Social H brit/. Chicago: Markham.
Flaker. V., Z. Pavlovič (1985). M DA med krizo in perspektivo. Ljubljana: RK. ZSMS in Center za mladinsko prostovoljno delo.
Glasen B.. A. Strauss (1967). The Discoverv of Grounded Tlieorv. Chicago: Aldine.
Lincoln. Y. (1990). The Making of a Constructivist: A Rcmembrance of Transformations Past. V: E. G. Guba (ur.) (1990). The Paradigm Dialog. Newbury Park: Sage.
Mesec, B. (1977). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Stritih, B. (nosil.) (1977). Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki — Rakitna, akcijskoraziskovalna naloga — socialno-terapevtska kolonija. V: Repovž, D. (ur.), Sociološke raziskave v zdravstvu. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Miles, M. B.. A. M. Huberman (1984). Qualitative Data Analvsis. Beverly Hills: Sage.
Stritih, B. (nosil.) (1977). Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki — Rakitna, akcijskoraziskovalna naloga — socialnotera-pevtska kolonija. V: Repovž D. (ur.), Sociološke raziskave v zdravstvu. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Stritih, B. (nosil.) (1979). Štepanjsko naselje II. Ljubljana: Inštitut za
Predgovor 15
sociologijo in filozofijo. Slritih, B. (nosil.) (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok.
Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Stritih, B. (nosil.) (1981). Prostovoljno socialno delo. Raziskava. Ljubljana:
Višja šola za socialne delavce. Zaviršek. D. (1987). Zgodba oJosipdolu. Ljubljana: RK ZSMS in Center za mladinsko prostovoljno delo.
PRVI DEL
19
1. poglavje
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela
1. KVALITATIVNA METODA
V zadnjih dvajsetih ali več letih smo na področju družbenih ved sploh in tako tudi v okviru vede o socialnem delu (boetike) priča pravi renesansi tako imenovanih kvalitativnih metod, ki so nekoč spremljale prve samostojne korake teh ved, nato pa so bile v primerjavi s prevladujočim, tako imenovanim kvantitativnim pristopom, dolgo zapostavljene, delno zaradi načelnih metodoloških razlogov, ki so izhajali iz določenega pojmovanja narave družbenih ved, delno zaradi praktičnih razlogov, ki so temeljili na posebnih običajih in normah v znanstvenih skupnostih in ki so izvirali iz interesov raziskovalcev kot članov družbe. S standardiziranimi in kvantitativnimi metodami naj bi bolje kot s kvalitativnimi uresničevali osnovna načela znanstvenega raziskovanja, tj. načela objektivnosti, sistematičnosli, preciznosti, preverljivosti in druga. Te metode pa so se pokazale tudi kot praktičen način za osebno in skupinsko družbeno napredovanje raziskovalcev, saj je bilo mogoče z uporabo računalniško podprtih kvantitativnih metod ustvariti videz znanstvenosti tudi pri raziskavah, ki zaradi svoje šibke povezanosti s teorijo sicer ne bi zaslužile tega pridevka. Vendar so se po določenem času pojavile kritike pretirano enostranske rabe kvantitativnih metod pa tudi načelne kritike pozitivističnega
20 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
pristopa pri raziskovanju na področju družboslovja in humanističnih ved. Zaradi vsega lega je ponovno oživelo zanimanje za kvalitativni pristop, v okviru katerega so razvili številne nove metode in tehnike zbiranja in analize kvalitativnega empiričnega gradiva. Prav zaradi pomanjkanja takih metod in tehnik je bil kvalitativni pristop dolgo videti manj »ekzakten« kot kvantitativen, ki mu je uspelo zgraditi mostove do velike množice statističnih in matematičnih metod.
Kaj pravzaprav pomenijo izrazi »kvalitativni« in »kvantitativni« pristop? Ali smo s tem v zvezi sploh upravičeni uporabljati besedo »pristop«, in kaj naj bi pomenila? Taka raba izrazov »kvalitativno« in »kvantitativno« nas pravzaprav moti, saj zavaja k zgrešenim predstavam o odnosih med pomembnimi pojmi.
Z izrazoma »kvalitativno« in »kvantitativno« so običajno označevali dve različni vrsti podatkov, ki jih dobimo pri raziskovanju, namreč kvalitativne in kvantitativne podatke. Podatki raziskovanja so opisi stanj ali vrednosti različnih značilnosti predmeta raziskovanja. Oseba je lahko mlada ali stara, poročena ali samska; skupina je lahko bolj ali manj kohezivna: v družini so lahko znotrajge-neracijske ali medgeneracijske koalicije: organizacija ima lahko enostavno ali sestavljeno strukturo itn. Kvalitativni so podatki, pri katerih so vrednosti spremenljivk navedene z besedami, atributivno, npr: oseba je moškega, je ženskega spola; je samska, je poročena. Kvantitativni so podatki, pri katerih so vrednosti spremenljivk navedene s številkami, numerično, npr. starost osebe je 20 let; velikost organizacije je 100 članov. Nekateri podatki so navidezno kvalitativni, v resnici pa so kvantitativni. Oseba je lahko »majhna« ali »velika«, »mlada« ali »stara«, skupina »slabo povezana« ali »zelo povezana«. V teh primerih se za besednimi oznakami skrivajo
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 21
predstave o količini, o stopnjevanju. Zato lahko take podatke obdelujemo kot kvantitativne.
Ta v začetku dokaj natančna in omejena raba obeh terminov pa seje začela postopno širili. Najprej so začeli z njo označevati naravo empiričnega gradiva glede na to, katere vrste podatki so v njem prevladovali, in glede na to, ali je bilo kot celota bolj »pripovedo-valno« ali bolj »številčno, statistično«. Opis primera, življenjepis, zapis pogovora, zapisnik sestanka so primeri kvalitativnega gradiva. Izpolnjena vrsta ocenjevalnih lestvic, izpolnjen vprašalnik z vnaprej navedenimi odgovori, izpolnjen test so primeri kvantitativnega gradiva, čeprav ni nujno, da bi vsebovali kakšne številke. Le pri nadaljnji obdelavi navadno dobljene odgovore preštejemo; obkro-ženjem, križcem in podobnim znakom pripišemo številke, s katerimi pozneje računamo. Nekako hkrati s tem so začeli kol kvalitativne ali kvantitativne označevati metode ali tehnike, s katerimi pridemo do pretežno kvalitativnega oziroma kvantitativnega gradiva. Kot
kvalitativne metode označujejo npr. odprti intervju, opazovanje z
'"v/^^V/^A	-	—i ..... —
udeležbo, skupinsko razpravo, ker dajo pretežno kvalitativno gradivo. Kot kvantitativne pa označujejo standardizirani zaprti intervju, standardizirano opazovanje in druge take tehnike, ker dajo kvantitativno gradivo. Ta širitev pomena obeh izrazov je nato zajela celo občemetodološke pristope, pač glede na to. da se v okviru nekaterih občih pristopov proizvedejo pretežno kvantitativni, v okviru drugih pa kvalitativni podatki, razlikujejo pa se tudi načini njihovega urejanja in obdelave ter analize. Tako je prišlo do zamenjave pomenov, ki ne prispeva k jasnemu razlikovanju. »Kvantitativni pristop« je postal sinonim za »pozitivistični pristop«, »kvalitativni pristop« pa sinonim za »interpretativni pristop«.
22 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Ena sodobnih opredelitev »kvalitativnega raziskovanja« pravi: »Pojem 'kvalitativno raziskovanje'je skupni pojem za zelo različne teoretične, metodološke in metodične pristope k družbeni resničnosti. Kvalitativno raziskovanje lahko pojmujemo na različnih ravneh, po eni strani kot samostojno dopolnilo, po drugi strani pa kol nasprotje, razmejitev in poseben poudarek v odnosu do eksperimentalnega. iz teoretičnih modelov izhajajočega in kvantitativnega družboslovnega raziskovanja, ki se usmerja pretežno po paradigmi enotne znanosti (tj. po naravoslovno-eksperimentalni paradigmi).« (Kardorff 1994: 3)
V tej opredelitvi se torej najprej priznava nedoločenost lega pojma, njegova umestitev na različne ravni, na koncu pa se vendarle poudarja, da je kvalitativno raziskovanje nasprotno raziskovanju, ki poteka po zgledu naravoslovne metode. Tu smo pri zelo starem sporu na področju ved o človeku in družbi, pri sporu o tem, ali naj družbo in kulturo proučujemo z istimi metodami kot svet narave, torej z naravoslovnimi metodami, ali pa so za to primernejše posebne metode, kijih naravoslovje ne pozna. To je spor o tem, ali so znanosti metodološko enotne ali pa je med njimi globoka ločnica, tako da so na eni strani naravosiovne znanosti, na drugi pa družboslovne, kulturološke in humanistične znanosti. Ta spor se običajno predstavlja kot nasprotje med pozitivističnim in interpretativnim občemetodološkim pristopom. Metodološke razlike med obema se začno z vprašanji o naravi odnosa med spoznavajočim subjektom in objektom raziskovanj (epistemološka raven) in zajemajo prav vse ravni metodologije, od vprašanja, kaj je cilj spoznavanja in kakšna je narava zakonitosti, kijih odkrivajo posamezne vede (obče-metodološka raven), preko vprašanja o tem, kaj je temeljna metoda
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 23
spoznavanja, eksperiment ali metoda razumevanja in interpretacije (metodološka raven), do vprašanj o postopkih in tehnikah raziskovanja (metodološko-tehnična raven). Bilo bi res pretirano poenostavljeno, ko bi celotnemu spletu pozitivistične metodologije, ki se opira na naravoslovni pristop, prilepili oznako »kvantitativno«, celotnemu spletu interpretativne metodologije, kije uveljavljena v kultu-rološko-humanističnih vedah, pa oznako »kvalitativno«. Tako bi nebistveno in posledično razliko med njima naredili bistveno. Čeprav je morda res. da nekateri od omenjenih pristopov proizvedejo pretežno kvalitativno gradivo in uporabljajo kvalitativno analizo, drugi pa proizvedejo kvantitativno gradivo, ki ga tudi kvantitativno analizirajo, ni nobeden teh pristopov a priori odprt samo za ene vrste gradivo. Kaj takega bi bilo tudi povsem nemogoče, saj sta obe vrsti podatkov neločljivo povezani in druga drugo predpostavljata.
Prvo vprašanje je torej, ali smemo izraz »kvalitativen« uporabiti za označitev občemetodološkega pristopa, ki ga sicer označujemo tudi s pojmom »interpretativni pristop« (poleg nekaterih drugih oznak). Sodimo, da iz zgoraj navedega razloga ni potrebe, da bi izraze »kvalitativno« in »kvantitativno« uporabljali za označevanje občemetodoloških pristopov namesto uveljavljenih izrazov »naravoslovni« ali »humanistični« pristop, »metoda pojasnjevanja« ali »metoda razumevanja«, »pozitivistični pristop« ali »interpretativni pristop«. Čeprav ni nepomembno, je to vprašanje vendarle predvsem terminološko in gaje mogoče rešiti z dogovorom. Tak dogovor seje že zgodil, paradoksalno, ne kot izrecen dogovor, ki bi dopustil enačenje »interpretativno« = »kvalitativno«, ampak s praktično rabo. s pristajanjem na postopno uveljavljanje širšega pomena izraza
24 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem tlelu
»kvalitativen«, to je. s tihim dopuščanjem, da se tako poimenuje občemetodološki pristop in z nereflektiranim posnemanjem te rabe, katere posledica je nepreciznost definicije, saj je »kvalitativen« oznaka za več različnih metodoloških ravni. Tudi nam ne ostane drugega, če hočemo biti razumljeni, da se. čeprav neradi, pridružimo temu »dogovoru«.
Drugo je vprašanje o odnosu med različnimi ravnemi metodologije. Ali določen epistemološki in občemetodološki pristop nujno implicira določene raziskovalne postopke, določeno vrsto podatkov in določene tehnike analize, ali pa so posamezne ravni raziskovalnega procesa relativno avtonomne? Ali pozitivistična raziskava lahko vsebuje kvalitativno gradivo, ki je kvalitativno analizirano? Ali gradivo, zbrano v interpretativni raziskavi, lahko statistično obdelamo? Znani priročnik za analizo kvalitativnih podatkov Milesa in Hubermana (1984) na primer jasno kaže, da lahko tudi pozitivistični pristop proizvede kvalitativne podatke, ki jih analiziramo na kvalitativen način. Miles in Huberman se izrecno opredelita za »logična pozitivista, ki se zavedata omejitev tega pristopa in jih poskušata ublažiti (...) mehka pozitivista, morda« (1984: 19). Temu priznanju sledi 250 strani opisov različnih kvalitativnih postopkov. Prav tako pa lahko interpretativni pristop proizvede kvantitativne podatke. V literarni vedi npr. uporabljajo statistiko pogostosti pojavljanja posameznih besed v pesniškem delu kot pripomoček interpretacije. Če bi vztrajali pri sedanji rabi teh izrazov, bi morali torej reči tudi, da kvantitativni pristop ne le temelji na prvotnejših kvalitativnih razlikovanjih, ampak lahko da tudi kvalitativne podatke, kvalitativni pristop pa lahko da kvantitativne podatke, saj je mogoče kvalitativno gradivo reducirati na kvantitete.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 25
Kaže torej, da na kvalitativen način lahko raziskujemo v okviru različnih, celo nasprotnih občemetodoloških pristopov. Ta ugotovitev je v nasprotju s pojmovanjem, ki vidi logično nujno in dosledno zvezo med spoznavnoteoretskimi in občemetodološkimi izhodišči in raziskovalnimi tehnikami.
Tretje vprašanje je v zvezi z odnosom med interpretativnim in pozitivističnim pristopom. Ali gre za nepomirljivo nasprotje med njima ali pa sta mogoče na kak način usklajena, na primer tako. da se dopolnjujeta ali celo da en pristop vsebuje drugega? Nekateri, vse bolj redki, izključujoče zagovarjajo enega od njiju. Drugi se, zmerneje, zavzemajo za komplementarnost obeh pristopov. Mednje sodi na primer avtor gornje opredelitve »kvalitativnega raziskovanja« von Kardorff (1994:4), ko pravi, da zgodnje družboslovne raziskave s konca 19. in prve polovice 20. stoletja še niso poznale sedanje ločitve »kvalitativnega« od »kvantitativnega« raziskovanja. To lepo potrjuje tale navedba izpod peresa znanega »kvantitativnega« meto-dologa Paula Lazarsfelda iz predgovora k Brezposelnim iz Marien-thala: »Nismo se mogli zadovoljiti s tem, da bi preprosto 'šteli' enote vedenja; hlepeli smo po tem, da bi empirično zajeli kompleksne načine doživljanja. Nasprotje med 'statistiko' in fenomenološkim bogastvom, za katero pogosto trdijo, da obstaja, smo 'prevladali' že tako rekoč ob samem začetku naših prizadevanj, saj se nam je zdelo, daje ravno sinteza obeh izhodišč naša prava naloga.« (Lazarsfeld 1980.) Lazarsfeld se torej zavzema za komplementarnost, še več, za sintezo obeh pristopov. Mogoč pa je tudi tretji odgovor, namreč, da eden od obeh pristopov, tisti, ki razpira širši horizont, vsebuje drugega: da moramo razlikovali oba pristopa, ne pa ju ločevati. Ta odgovor vsebuje oba prejšnja: ohranja razliko
26 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
med obema pristopoma in njuno komplementarnost, ob tem pa ju poveže v enoten sistem, s tem da vzpostavi med njima relacijo nad-rejenosti-podrejenosti oziroma vsebovanosti. Po prvi različici tega nazora interpretativni pristop vsebuje pozitivističnega: jc njegov širši okvir. Ta nazor, ki ga tu ne moremo podrobneje utemeljevati, je impliciran v našem nadaljnjem obravnavanju kvalitativne metode.
V	tej knjigi bomo z izrazom »kvalitativna raziskava« označevali v ožjem in ustreznejšem pomenu raziskavo, pri kateri sestavljajo osnovno izkustveno gradivo, zbrano v raziskovalnem procesu, besedni opisi ali pripovedi, in v kateri je to gradivo tudi obdelano in analizirano na beseden način brez uporabe merskih postopkov, ki dajo števila, in brez operacij nad števili. Z izrazom »kvantitativna raziskava« pa bomo označevali raziskavo, pri kateri sestavljajo osnovno izkustveno gradivo podatki, dobljeni s standardiziranimi merskimi postopki. Ti podatki, ki jih je mogoče izraziti kot števila, pa so potem tudi analizirani z matematičnimi in statističnimi metodami. Ob tem se iz že navedenih razlogov ne bomo mogli ogniti tudi širjenju tega pomena in vključevanju drugih značilnosti raziskovalnega postopka, ki bi jih bolj upravičeno poimenovali z izrazi »interpretativni pristop« ali temu nasproten »pozitivistični pristop«.
V	nadaljevanju bomo primerjali »kvalitativne« in »kvantitativne« raziskave (narekovaje pri teh izrazih bomo opustili, lahko pa si jih mislimo). Taka oznaka je bolj upravičena, kadar govorimo o naravi empiričnega gradiva in načinu njegove analize, in manj upravičena, kadar imamo v mislih načrtovanje raziskave kot celote ali obči spoznavni pristop. Opozorjeni na to razliko si sedaj oglejmo nekaj značilnosti tega pristopa, da bi tako ustvarili kontekst razumevanja
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 27
postopkov analize kvalitativnega gradiva, katerih prikaz je osrednji namen tega dela.
2. NAČELA KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA
Kvalitativne raziskave se razlikujejo od kvantitativnih po vrsti značilnosti, ki jih lahko povzamemo v tri širše skupine glede na osnovna vprašanja, ki zadevajo usmeritev in potek raziskave: (1) v odnosu do vprašanja, čigav položaj je izhodišče in težišče raziskave, raziskovalčev ali raziskovančev (subjektov) in kaj je namen raziskave (strateške značilnosti); (2) kako poteka raziskava (metodološke značilnosti); (3) kakšno je razmerje med raziskavo in teorijo (značilnosti oblikovanja teorije).
2.1. STRATEGIJA
Družboslovno raziskovanje se je, ko se je začelo razvijati, glede odnosa med raziskovalcem in predmetom raziskovanja zgledovalo pri naravoslovju. Pogosto slišimo reklo, daje narava za naravoslovca kot odprta knjiga: znati ji mora le postaviti pravo vprašanje in dobil bo odgovor. Narava, čeprav je venomer razkrita, ničesar ne razkrije tistemu, ki ne zna vprašati. Naravoslovčeva vprašanja izvirajo iz njegove teorije o področju, ki ga raziskuje. Naravoslovec postavi naravi vprašanje tako, da izpelje poskus: ustvari določene okoliščine in čaka, kaj se bo zgodilo, to je, kako bo narava odgovorila. Tudi družboslovec naj bi, tako kot naravoslovec, postavljal »družbi« natančna vprašanja o odnosih med družbenimi spremenljivkami, vprašanja, ki izvirajo iz njegove teorije, in zapisoval »odgovore« družbe. Težava je ta, da raziskovalec, kije preveč zaverovan v svojo
28 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
teorijo in postavlja samo vprašanja, ki izvirajo iz nje, lahko spregleda družbena dogajanja, ki so zunaj dosega njegove teorije; postavlja vprašanja, ki so z vidika v problemih udeleženih ljudi nepomembna. Opirajoč se na pretirano abstraktne pojme in zakonitosti spregleda značilnosti, ki so posebnost določenih okolij, in napačno razlaga dogajanje. In na koncu svetuje ukrepe, kijih prizadeti ne sprejmejo, in da torej neuporaben nasvet.1
Zato je prvo načelo kvalitativne metodologije, naj raziskovalec prisluhne ljudem, kijih raziskuje. Naj ne raziskuje samo, kar zanima njega, ampak, kar je pomembno z vidika raziskovanih2. To načelo pa ima še drugo osnovo, namreč prepričanje, da je »družba dialektična enotnost 'subjektivno mišljenega pomena' in objektivno mišljene fakticitete« (Adam 1982: 160). V kvalitativni raziskavi naj bi torej subjekt, to je raziskovani, prišel do besede. To velja v več pomenih: (1) svoja prizadevanja naj bi raziskovalec usmeril na stvarne življenjske probleme ljudi in ne na odmaknjene akademske probleme: (2) pri raziskovanju naj bi bil sprejemljiv in odprt za vsestransko različne podatke o raziskovanih in ne samo za podatke, ki so pomembni z vidika njegove teorije; (3) raziskovane naj bi proučeval v njihovem vsakdanjem življenjskem kontekstu. Ta načela so skladna z načeli socialnega dela, saj je eno prvih metodičnih načel socialnega dela, naj pozorno prisluhnemu klientu in poskušamo dojeti ne le manifestno izražene vsebine, ampak tudi latentna čustva in nagnjenja, predvsem pa človekov lastni pogled na položaj.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 29
2.1.1. RAZISKOVANJE STVARNIH PROBLEMOV LJUDI
To načelo ima dva vidika. Pomeni, prvič, naj raziskujemo stvarne probleme ljudi in ne le vprašanja, ki zanimajo raziskovalca. Raziskovanje ima dva vira ali motiva: radovednost in vedoželjnost ali teoretični motiv in željo po obvladanju in rešitvi praktičnih problemov ali praktični motiv. V razvoju znanosti ta dva motiva nista bila vedno v ravnovesju, ampak je v posameznih obdobjih, na posameznih področjih znanosti ali pri posameznih znanstvenikih prevladal eden ali drugi. Kadar je pri raziskovanju v ospredju teoretični interes, se raziskava začne s hipotezo, ki logično izhaja izJ.eorije in ki jo je treba preveriti. Raziskovalec je kot instrument teorije tisti, ki operacionalizira hipotezo, npr. tako, da sestavi vjjr:a|alnik; ljudem, ki so udeleženi v raziskavi, zastavlja vprašanja, ki zanimajo njega kot eksponenta teorije, ne nujno tudi njih.
Izhodišče kvalitativne raziskave pa so predvsem stvarni, praktični, vsakdanji problemi ljudi, ne toliko teoretični problemi posamezne vede. Pri kvalitativnem raziskovanju naj bi izbrali problem, ki je pomemben za ljudi, ki so udeleženi v raziskavi. Ugotovitve raziskave naj bi bile neposredno uporabne za reševanje socialnih problemov ljudi in za izpopolnjevanje metod socialnega dela, ki je namenjeno reševanju vsakdanjih stisk in težav ljudi. O tem nas prepriča pogled na nekaj novejših raziskav s področja socialnega dela. Tu so raziskave o slogih iskanja zaposlitve (Vetršek 1996), o programih usposabljanja za brezposelne (Jereb 1997), o delu z zakonci v razveznem postopku (Klemene Žvikart 1996), o stiskah staršev, ki skrbijo za odrasle duševno prizadete otroke (Vrh 1996) itd. To ne pomeni, da v socialnem delu niso potrebne tudi temeljne
10 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
teoretične raziskave ali da temeljne raziskave ne morejo biti kvalitativne. O tem. da so take raziskave potrebne in da so lahko kvalitativne. priča raziskava o vrstah socialne pomoči (Mesec, Dragoš 1992), v kateri smo s kvalitativno analizo oblikovali taksonomijo (klasifikacijo) vrst pomoči na osnovi intervjujev članov gospodinjstev.
Drugi vidik tega načela pa je zahteva, naj upoštevamo gledanje ljudi na problematični položaj, njihovo razumevanje položaja. Mnoge raziskave niso usmerjene teoretično, ampak je njihov namen neposredno prispevati k rešitvi kakega socialnega problema. Toda pri reševanju problema se ne ozirajo na doživljanje vpletenih v problem, ne upoštevajo njihovih pogledov in njihovih prizadevanj za rešitev problema, ampak poskušajo problem rešiti mimo njih ali celo proti njim. Posebno pri reševanju problemov družbeno prikrajšanih skupin se pogosto iščejo načini, kako tako skupino obiti in zmanipulirati ter ponuditi »rešitev«, ki ustreza večini ali sloju, ki ima moč. ki pa ne upošteva stališč prizadete manjšine. Raziskovalne podatke neredko uporabljajo v škodo ljudem, ki so jih dali, zato prihaja do tako imenovanega »odpora objektov raziskave« (Gilli 1974), to je do tega, da se raziskovanci izogibajo raziskavam in poskušajo prikrivati podatke v strahu, da ne bi bili uporabljeni proti njim in njihovim interesom. To načelo kvalitativne metode pa zahteva. da raziskujemo življenje in doživljanje ljudi, ki so v problemski situaciji; probleme, kot jih vidijo oni. Problem raziskave naj se formulira z njihovega vidika, raziskava pa naj se usmerja tako, da njene ugotovitve prispevajo k rešitvi njihovih praktičnih problemov.
Predmet raziskovanja v socialnem delu so pojavi, v katerih so udeleženi ljudje kot subjekti, to je kot posamezniki in kot pripadniki skupin, skupnosti in kultur (subkultur) s svojim posebnim do-
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 
31
življanjem, zavestjo in ravnanjem, ki je odvisno od interpretacije okoliščin in pripisovanja pomenov dogodkom in vedenju. V raziskavi odkrivamo subjektivnost udeležencev, njihove posebne in od človeka do človeka, od skupine do skupine, od kulture do kulture različne načine doživljanja življenjskega položaja, interpretiranja pomena pojavov in dogodkov in ravnanja. Ljudje, ki so v raziskavah kot »subjekti«, tj. kol poskusne osebe, anketiranci ali opazovanci, niso zgolj nosilci za raziskavo relevantnih značilnosti, ki bi jih razjskovalci izmerili, prešteli in na tej osnovi ugotavljali za določeno populacijo veljavne splošne zakonitosti. Pri kvalitativnem raziskovanju se usmerjamo na raziskovanje vprašanj, ki so pomembna v življenju udeleženih, in poskušamo razkriti njihov svojski odnos do teh vprašanj in položajev. Zanima nas npr. doživljanje žensk, ki so oddale otroka v posvojitev, njihovi razlogi, motivi, stiske in načini obvladovanja tega življenjskega položaja, da bi te načine obvladovanja razumeli, in jih tako lažje podprli: doživljanje staršev odraslih duševno prizadetih otrok: doživljanje otrok, ki so bili spolno zlorabljanj ipd. Bistvo socialnega dela je podpiranje tistih načinov obvladovanja obremenilnih življenjskih situacij, ki jih uporabljajo ljudje sami, in ki so se izkazali za funkcionalne.
2.1.2. ODPRTOST ZA RAZNOLIČNE PODATKE O RAZISKOVANIH
Odprtost za raznolične podatke o družbeni stvarnosti je temeljni pogoj znanstvene objektivnosti. Že Milic (1965). mnogo širše kol njegovi sodobniki, ki so pojem objektivnosti zožili na intersubjek-tivno skladnost meritev (npr. Bujas 1981), pojmuje znanstveno objektivnost kot odprtost za raznolične podatke o stvarnosti, tako za
32 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
tiste, ki so v skladu z našimi vnaprejšnjimi pričakovanji in teorijami, kot za one, ki z njimi niso v skladu.' V zvezi s kvalitativnim raziskovanjem pomeni zahteva glede odprtosti za raznolične podatke o raziskovanih dvoje: prvič, naj sc ne omejimo samo na proučevanje tistih vidikov stvarnosti, ki so zanimivi s stališča te ali one teorije, ampak naj bomo odprti za različne vidike, take, ki so relevantni z vidika določene teorije in take, ki niso. To pomeni, da se od raziskovalca pričakuje, vsaj v začetku, eklektično stališče v odnosu do teorij — dobro je. da pozna več različnih teorij in je pripravljen videti stvarnost zdaj skozi očala te. zdaj druge teorije, ne da bi sc opredelil za eno samo. Čim več teorij poznamo in čim bolje jih poznamo, čim več različnih pojmov razumemo, tem bolj odprti bomo za različne možne interpretacije danega dogajanja. Drugič, raziskovalec naj bo pozoren na vsakršno dogajanje na strani raziskovanih. četudi ga še ne more označiti s pojmi te ali one teorije. Zavzame naj bolj receptivno stališče, stališče pozornega poslušalca in opazovalca, katerega pozornost je enakomerno porazdeljena na različne ravni in vidike; ki domneva, da imajo ljudje, katerih probleme raziskuje, drugačno, podrobno in poglobljeno vednost o svojem položaju; ki se zato pusti poučevati v rečeh, ki se tičejo njihovega vsakdanjega življenja, in se odpoveduje vzvišenemu stališču znanstvenika. ki ve več od »navadnih« ljudi. Ogibati se moramo temu, da bi se že vnaprej zapisali iz teorije izvirajočemu enostranskemu pogledu na stvarnost ali da bi tak pogled prevladal med raziskavo.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 33
2.1.3. RAZISKOVANJE DRUŽBENIH CELOT V NJIHOVEM KONTEKSTU
Tretje pravilo kvalitativne metodologije je, da raziskujemo ljudi kot posameznike, skupine in skupnosti kot celote v njihovem realnem vsakdanjem kontekstu. To pravilo vsebuje dva pojma, pojem celote in pojem konteksta.
a.	Raziskovanje celote. Poudarjanje pojma celote je reakcija na — v običajnem raziskovanju preveč poudarjeno — analitično proučevanje entitet (posameznikov, skupin, skupnosti) in njihovo miselno razstavljanje na posamezne vidike in spremenljivke in iskanje odnosov (korelacij) med tako izoliranimi spremenljivkami, ne da bi si hkrati prizadevali te dele in vidike ponovno povezati v smiselne celote. V psihologiji in družbenih vedah je množica raziskav, ki ne ugotavljajo drugega, kot da so ti in ti pojavi v medsebojni korelaciji. Pri tem pogosto opuščajo prizadevanje, da bi take izolirane drobce spoznanj povezali v smiselne teoretične pojasnitve. V nasprotju s tem se na raznih področjih, tudi v socialnem delu, uveljavlja tako imenovano »holistično« (od wliole, angl. celota) gledanje na človeka (npr. holistična medicina), ki vidi posamezne vidike človekovega delovanja vedno v povezavi ne le z organizmom kot celoto, temveč v povezavi s celotnim človekovim življenjem. Posamezne vidike tega življenja je možno analitično razlikovati, ni pa plodno, če jih opazujemo kot ločene od celote, če želimo priti do stvarnih ugotovitev o njihovi vlogi in pomenu. Pri raziskovanju bi si morali vedno prizadevati, da bi ugotovitve o posameznih pojavih ali vidikih povezali v celoto oziroma pojasnili njihov pomen v širših dogajanjih.
b.	Raziskovanje konteksta. Raziskovalec mora zbrati informacije o kontekstu in ga podrobno opisati. Vsaka entiteta (posameznik.
34 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
skupina, skupnost) je neločljivo povezana s svojim okoljem, ki tvori njen družbeno-kulturni in naravni kontekst. Kontekst, v katerem so ljudje, močno vpliva na njihovo doživljanje in vedenje. Vsak človek ni le posebna osebnost, vsakdo živi v svojem svetu, v svojem zgodovinskem obdobju, v svoji kulturi, v svojem političnem okolju in v svojem posebnem vsakdanjem okolju. Socialni delavci opravljajo svoje delo v institucionalnem okolju, v katerem ravnajo drugače. kot bi ravnali v domačem okolju. To velja tudi za klienle, ki pridejo v institucionalno okolje. Njihovo ravnanje je odvisno od vsakdanjega, recimo družinskega, pa tudi institucionalnega konteksta. in samo če poznamo naravo teh kontekstov, lahko to ravnanje razumemo. Enota skupaj s svojim kontekstom sestavlja celoto višjega reda. Če raziskovalec raziskuje enega izmed programov centra za socialno delo. mora sodelovati s centrom, poznati program, njegove sestavine, cilje, namene. Upoštevati pa mora tudi širši kontekst. poznati mora skupnost, v okviru katere poteka program. Kadar proučujemo sistem na določeni ravni (posameznik, skupina, organizacija, družba), moramo tudi vedno upoštevati dogajanje na višjih in nižjih sistemskih ravneh.
c. Raziskovanje zgodovine in razvoja. Pojem konteksta vsebuje tudi preteklost posameznika ali skupine, njegovo ali njeno zgodovino in razvoj. Ob vprašanju, ali naj pri raziskovanju upoštevamo zgodovinski in razvojni vidik, sta se v zgodovini metodologije oblikovala dva odgovora. Prvi je bil temu izrazito naklonjen: psihoanaliza temelji na raziskovanju preteklih doživetij posameznika; historični materializem je zahteval, naj bi vsak družbeni pojav obravnavali zgodovinsko. Drugi pa temu niso bili naklonjeni in so menili, daje mogoče ravnanje ljudi bolje pojasnili na osnovi poznavanja vplivov.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 35
ki izvirajo iz aktualne situacije (tu in zdaj). Če ločujemo ta dva vidika, zgodovinsko-razvojnega in situacijskega, in se opredeljujemo le za enega od njiju, pravzaprav kršimo načelo celovitosti; za celovito spoznanje sta potrebna oba vidika. Pojav lahko razumemo celovito samo, če poznamo njegov razvoj, njegovo zgodovino. Zato pri celovitem proučevanju posameznih družbenih enot ne bi smel manjkati pregled njihovih zgodovine in razvoja.
d. Raziskovanje v vsakdanjih okoljih. Raziskovati pojave v kontekstu pomeni tudi raziskovati v vsakdanjih okoljih4, kjer ljudje žive in delajo, ne le v laboratorijskih razmerah. V laboratorijskih razmerah je mogoče uresničiti načelo ponovljivosti opazovanj, preverjati opazovanja v sistematično in načrtno spreminjanih razmerah in tako na najbolj abstraktni ravni ugotavljati bistvene odnose med spremenljivkami. Pri tem pa nujno zvedemo zapleteno in prepleteno stvarnost, v kateri ljudje vsak dan živijo, na poenostavljene pogoje. Na ta način pridemo do abstraknih ugotovitev, ki sicer veljajo za širok razpon situacij, ki pa niso neposredno uporabne, saj jih je treba pri uporabi modificirati in prilagoditi specifični situaciji. Raziskovanje v naravnih razmerah ohranja kompleksnost vsakdanjih situacij in daje zato stvarnejša spoznanja, ki so tudi bolj relevantna za prakso, čeprav morda niso tako natančna in pogosto tudi ne tako nedvoumno utemeljena kot spoznanja eksperimentov in statističnih študij.
2.2. METODOLOGIJA
Drugo skupino značilnosti kvalitativne raziskave sestavljajo značilnosti, ki se tičejo (1) poteka raziskave, in vloge posamezne raziskave v celovitem procesu spoznavanja določenega področja.
36 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
(2)	stališča glede uporabe različnih metod, tehnik in pespektiv,
(3)	interakcije med subjektom in raziskovalcem, (4) vloge raziskovalca kot instrumenta in (5) izbora običajnega pristopa med številnimi, ki so na voljo. To so značilnosti, ki naj prispevajo k utemeljenosti, celovitosti, kompleksnosti in večslranskosli spoznanj.
2.2.1. SEKVENCNA ANALIZA
Kako poteka kvalitativna raziskava, si bomo, razčlenjeno po fazah, ogledali kasneje. Tu nas zanimajo tiste značilnosti poteka raziskave, ki ne veljajo le za to ali ono fazo, ampak za raziskavo kot celoto oziroma za položaj posamezne raziskave v procesu spoznavanja. Kvantitativna raziskava poteka linearno: vsak problem implicira hipoteze, ki so možni odgovori na problem. Ko se lotimo take raziskave, lahko na samem začetku predvidimo alternativne možne odgovore na problem in nato usmerjamo raziskavo tako, da lahko na koncu eliminiramo eno teh alternativ in zadržimo drugo (Ackoff 1966). Pri taki raziskavi lahko predvidimo posamezne odločitve o poteku raziskave in jih moramo predvideti, sicer ne bomo mogli preveriti zastavljenih hipotez. Potek take raziskave je mogoče predstaviti kot sosledje faz, ki si res sledijo v dokaj pravilnem zaporedju brez prekrivanj in zamenjav in z minimalnimi vmesnimi spremembami zaradi povratnih sporočil. Potek take raziskave je zaporedje korakov, s katerimi napredujemo od hipoteze do njene preveritve. Spreminjanje hipoteze med samim raziskovanjem je znamenje slabega načrtovanja raziskave. Pomembna predstava pri izvajanju kvantitativne raziskave je, da raziskava preverja eno (ali manjše število) hipotezo, izvedeno iz teorije, in da bo, ko bo končana, privedla do ugotovitve, ki je majhen kamenček v mozaiku
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 37
spoznanj o določenem področju. Ta mozaik sestavljajo ugotovitve mnogih raziskav, ki jih izvajajo in jih bodo izvedli tudi drugi raziskovalci.
Tudi kvalitativna raziskava lahko poteka linearno, vendar je za kvalitativno raziskovanje značilno, da se je v njegovem okviru ponovno obudila zavest o tem, daje raziskovanje postopno širjenje vednosti o predmetu raziskovanja, kar izraža pojem sekvenčne analize. Kvalitativna raziskava poteka kot vrsta kratkih, zaporednih raziskovalnih ciklov ali sekvenc, v katerih si sledijo formuliranje problema oziroma hipoteze, zbiranje gradiva in analiza (sekvenčna analiza), reformulacija problema ali formulacija novega problema, ponovno zbiranje gradiva, analiza itd. Ko delamo take kroge, vedno bolj utrjujemo in razširjamo znanje o pojavu, ki ga raziskujemo. Tako raziskovanje imenujemo sekvenčna raziskovanje.5 Pojem sekvenčne raziskave torej vključuje načrtovanje raziskovalnih dejanj v sorazmerno kratkem naslednjem obdobju in analizo v tem obdobju zbranega empiričnega gradiva. Kvalitativna raziskava je sestavljena iz več krajših raziskavic, raziskovalnih sekvenc, katerih vsaka je v osnovi, po sosledju formulacija problema-načrtovanje opazovanja-opazovanje-analiza podobna celotni običajni raziskavi. Tak način omogoča, da upoštevamo v prejšnjih korakih pridobljeno znanje pri načrtovanju naslednjega koraka. »Ko bolje razumemo, bolje sprašujemo.«
Recimo, da želimo na nekaj primerih socialnega dela s starši v razveznem postopku po dokumentaciji ugotoviti, kakšne so metodične značilnosti teh postopkov. Pri kvantitativni raziskavi bomo na osnovi metodičnih načel vnaprej izdelali seznam možnih va-riabel, ki nas zanimajo, s predvidenimi modalitetami, na tej osnovi
38 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
bomo nato sestavili nekakšen »vprašalnik« in vanj bomo vnašali podatke o primerih. Rezultat raziskave bodo porazdelitve števila primerov po posameznih modalitetah ali vrednostih variabel, npr. porazdelitve glede trajanja postopka, glede vrste posredovanja socialne delavke, glede soglasja staršev o dodelitvi otrok ipd. Na osnovi teh podatkov bi lahko oblikovali tipologije. Pri kvalitativni raziskavi bomo najprej zapisali svoje predrazumevanje o tem, kako poteka tak postopek in kakšni problemi se ob tem odpirajo. Nato bomo raziskali en primer takega postopka, tako da bomo kodirali posamezne sestavine opisa postopka (o kodiranju glej spodaj), primerjali ugotovitve s predrazumevanjem, to zapisali in tako že ustvarili poskusno teorijo kot vrsto hipotez za nadaljnje raziskovanje. To bo prva sekvenca raziskave. Nato bomo na osnovi smernic, ki smo jih izdelali pri analizi prvega primera, analizirali drugi primer in sklenili drugo raziskovalno sekvenco. Ta strategija rešuje dilemo, ali rabi študija primera predvsem za oblikovanje hipotez ali za njihovo preverjanje. Rabi obema namenoma tako. da v eni sekvenci postavimo hipotezo, ki jo v naslednji ali naslednjih preverjamo, ob tem pa odkrivamo nove hipoteze itd.
Seveda se tudi kvalitativna raziskava začne in konča, in v tem smislu poteka v zaporedju od začetka do (začasnega) konca, pri čemer v začetku bolj malo vemo o problemu, na koncu pa nekaj več. Vendar je z izvajanjem kvalitativne raziskave povezana predstava, da že ena sama raziskava pomembno oblikuje teorijo s postopnim širjenjem spoznavanja, kar se dogaja v obliki kratkih raziskavic, kijih vsebuje. Med kvantitativnim in kvalitativnim pristopom torej ni razlike v predstavi, da posamezna raziskava prispeva k širjenju znanja o določenem problemu ali področju. Razlika je v tem, da si
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 39
pri kvantitativnem pristopu predstavljamo, da posamezna raziskava doda le drobec k širši sliki, ki jo sestavimo na osnovi velikega števila časovno omejenih linearno potekajočih raziskav, medtem ko si pri kvalitativni predstavljamo, da že v okviru ene raziskave, ki jo sestavlja več manjših, postopoma toliko razširimo krog spoznanj, da lahko oblikujemo uporabno teorijo. Kvantitativna raziskava poteka linearno od postavitve hipoteze do njene preveritve, kvalitativna pa iterativno, to je z neprestanim vračanjem, preverjanjem in utrjevanjem v prejšnjih korakih sprejetih ugotovitev.
2.2.2. RAZNOLIČNE METODE.
RAZLIČNE PERSPEKTIVE
Pri kvalitativni raziskavi je priporočljivo uporabiti različne metode zbiranja empiričnega gradiva in analize in upoštevati različne poglede na določeno vprašanje ali dogajanje.
a. Raznolične metode. Kvantitativno raziskovanje se pogosto omejuje na zbiranje podatkov o večjem ali manjšem številu spremenljivk s popisnicami, vprašalniki, testi in podobnimi instrumenti. Tako dobimo niz med seboj nepovezanih podatkov o posamezniku, podatke o preseku skozi njegov položaj, ne pa zaokrožene pripovedi o njegovem življenju. Stvarnost pa je sestavljena in ima več vidikov; spregledali bi pomembne podatke, če bi uporabili eno samo metodo. Zato pri kvalitativni raziskavi raziskovalec zbira podatke raznih vrst, iz raznih virov, uporablja razne metode in razne opazovalce in informante. Poleg podatkov iz intervjujev in opazovanja uporablja kot vire podatkov osebne in uradne dokumente, pisma, dnevnike, dosjeje primerov, pa tudi fotografije, razne izdelke (ročna dela) ipd.
40 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
b. Več zornih kotov. Pri običajni raziskavi prevlada teoretično izhodišče in vidik raziskovalca, njegovo gledanje na stvarnost. Stvarnost pa je večplastna in dojeti jo je mogoče iz več perspektiv. Raziskovalec se sreča z raznimi ljudmi, ki različno gledajo na situacijo, ki jo proučuje. Tak položaj je socialnemu delavcu dobro znan. saj se pri praktičnem delu prav tako neprestano srečuje z različnimi in pogosto konfliktnimi pogledi na določeno vprašanje. Ne bi bil uspešen, če ne bi upošteval te mnogostranosti in kon-fliktnosti. Tudi raziskovanja se je treba lotiti z več vidikov in z več različnimi metodami: zajeti moramo podatke o času, prostoru in ljudeh: uporabiti več opazovalcev; različne teorije in različne metode (Denzin 1978). Pri raziskovanju problemov socialnega dela je nujno upoštevati vsaj dve perspektivi: perspektivo strokovnega delavca ali ustanove in perspektivo klienta in njegovega okolja (bifokalna perspektiva), pogosto pa tudi vidik širše javnosti ali predstavnikov družbe. Pri raziskovanju na področju šolskega socialnega dela bomo, na primer, upoštevali vidike učitelja ali šole, učenca in staršev (triangulacija). Vsak od njih ima drugačno »teorijo« o tem, kaj se dogaja in kaj bi bilo dobro storiti ob dani težavi. Šele poznavanje vseh teh pojmovanj pomaga najti skupno rešitev problema.
2.2.3. SODELOVANJE RAZISKOVALCA V PROUČEVANEM KONTEKSTU IN NEOGIBNOST INTERPRETACIJE
a. Raziskovalec kot instrument. V pozitivističnem raziskovanju se raziskovalec sam kolikor mogoče izključi iz opazovanega dogajanja, da ne bi vplival nanj in s tem povzročil, da bi bilo opazovanje neveljavno. Svoje opise strogo omejuje na opis predmeta razisko-
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 41
vanja, svojega doživljanja ob proučevanja pa ne opisuje. Pri kvalitativnem raziskovanju pa se raziskovalec zaveda, da se ne more izključiti iz dogajanja, ki ga proučuje, in da vpliva na dogajanje, ki ga opisuje. Raziskovani se odzivajo na njegovo navzočnost in/ali na njegove postopke in samo raziskovalno situacijo. Poleg tega tudi sam doživlja dogajanje, ki ga opazuje ali proučuje. Raziskavi je v prid, če to svoje doživljanje popiše, saj s tem omogoči drugim preverjanje njegovih spoznanj, razširi svoj opis in ga naredi bolj podrobnega in »gostega«. Poleg tega pa s tem sam kot oseba deluje kakor občutljiv raziskovalni instrument, ki na osnovi svojih čustvenih ali miselnih odzivov odkriva nova spoznanja o proučevanem predmetu. Raziskovanje je po svoji naravi razmišljanje o predmetu proučevanja, ki ga po potrebi razširimo na opazovanje, pri katerem lahko uporabljamo razne instrumente. V aktu razmišljanja se raziskovalec odziva na predmet razmišljanja. Ta odziv je vedno hkrati racionalen in emocionalen. Zakaj naj bi torej raziskovalec smel upoštevati le svoje senzorno-racionalne odzive, ne pa emocionalnih?
h. Neizrekljivo znanje. Raziskovalec, ki se vključi v raziskovano skupino ali skupnost, širi svoje razumevanje tudi s sočutjem in sodoživljanjem. Človek lahko razume ne le tisto, kar je izraženo v racionalni govorici, ampak doume tudi prispodobe in tisto, česar z besedami ni mogoče naravnost in opisno izraziti. Polanyi (1967) razlikuje dve vrsti znanja: propozicionalno znanje, to je vse, kar je mogoče izraziti z besedami, in nepropozicionalno ali neizrekljivo znanje. To je tisto, kar v globini svojega bitja nekako vemo, a ne znamo izraziti drugače kot s prispodobami, s poezijo, in z drugimi sredstvi, ne z besedami. Zato je za popolno spoznavanje treba analizirati tudi te druge izraze, slike, glasbene stvaritve, predvsem pa
42 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
se mora raziskovalec zazreti tudi vase in zaznati svoje čustvene odzive na dogajanje, ki ga proučuje.
c.	Sodelovanje z raziskovanimi. Kakšen pomen pripisujejo ljudje stvarem in dogajanjem okrog sebe, ne moremo dognati drugače, kot da stopimo v interakcijo z njimi, da sodelujemo in sproti preverjamo. ali prav razumemo pomene ravnanj in dogodkov, tako nekako kot antropolog, ki proučuje neznano kulturo. Antropolog se naseli med pripadniki tuje kulture in nekaj časa živi z njimi, se udeležuje njihovih dejavnosti in sodeluje z njimi. Pri tem ga postopoma uvedejo v svoj svet, tako da začne razumevati osnovne kategorije dane kulture in osnovne vrste interakcij in odnosov. Iz »tujca« postane »novinec«, ki se seznanja z osnovnimi pravili vedenja, in nato vsaj delno »domačin«, ki ta pravila že obvlada. Podobno kot za povsem tuja in neznana ljudstva pa. morda v manjši meri, velja tudi za nam sorodnejše skupine, saj ima vsaka skupina vsaj del svojih posebnih pomenov, ki so tuji širši kulturi, v kateri živi. Raziskovanje s sodelovanjem (z udeležbo) je zato prvi pogoj za spoznavanje v vsaki socialni situaciji. Tako imenovano objektivno ali nesodelujoče raziskovanje je možno zato, ker raziskovalec že v vsakdanjem življenju sodeluje v isti kulturi, ki jo raziskuje, in že pozna pomene, ki bi jih sicer mogel dognati le s sodelovanjem. Tudi pri praktičnem socialnem delu se moramo do določene mere vživeti v položaj klienta, da bi lahko videli položaj z njegovimi očmi in mu tako bolje pomagali.
d.	Spoznanja so interpretacije. Pri tem, ko je raziskovalec vključen v kontekst, se zaveda, da predmet njegovega proučevanja ni nikoli popolnoma razprt, očiten in do konca spoznaven, ampak ga mora postopoma odkrivali, tako da širi svojo interpretacijo o njegovi
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 43
naravi. Ker je raziskovalec del konteksta in ne iz njega izločen, popolnoma objektiven opazovalec, mora opisati tudi to svoje sodelovanje in svoj odnos do pojavov. Opisati mora svoje ravnanje v situaciji, ki jo proučuje, in svoje reakcije na dogajanje. Kar mislimo, da vemo o kaki stvari, ni nekakšna objektivna resnica, ampak naša kolikor mogoče utemeljena in podrobno opisana predstava o tem, kakšna je stvar — kot taka pa je zgolj ena od več možnih konstrukcij ali interpretacij. Isto »objektivno« opazovano dejanje ima drugačen pomen za razne udeležence in tudi za razne opazovalce. V raziskavi odkrivamo razne interpretacije, jih med seboj primerjamo in širimo svojo interpretacijo. Lahko bi rekli, da je raziskovalec sam raziskovalni instrument. Če se tega zaveda in to dejstvo metodično izkorišča, prispeva k bogastvu in sestavljenosti opisa in utemeljenosti svojih razlag.
2.2.4. RAZISKAVA KOT ŠTUDIJA POSAMEZNEGA PRIMERA
V okviru kvalitativnega pristopa ne proučujemo večjega števila oseb kot enot kake socialnodemografsko definirane kategorije ali populacije z namenom, da bi s preštevanjem prišli do posplošenih ugotovitev, ampak raziščemo posamezen primer ali majhno število primerov, ki jih med seboj primerjamo. Z besedo »posamezen primer« ne mislimo zgolj posamezne osebe, ampak je to lahko posamezna skupina, npr. družina, skupnost, organizacija ali določena kultura ali subkultura (etnična skupnost, verska sekta ipd.).
Opišemo lahko enega ali nekaj primerov, ki jih izberemo po drugih kriterijih kot pri slučajnostnem vzorčenju; poglavitni kriterij je teoretična ali praktična relevantnost, sicer pa tako izjemnost kot
44 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
tipičnost. Pri proučevanju posameznega primera nam namreč ni do tega. da bi ugotovili pogostost različnih značilnosti pri določeni vrsti primerov, da bi ugotovili, kaj je tipično in kaj izjemno, ampak da bi odkrili konkretne splete značilnosti, različne poteke dogodkov in raznolične možnosti doživljanja in ravnanja sistemov. Pri proučevanju posameznih družin v raziskavi o scenarijih preživetja (Mesec 1989) smo ugotovili različne lipe prilagoditve družin na družbeno-ekonomsko krizo. Odkritje te raznoličnosti, torej kvalitativnih razlik, je veliko bolj zanimivo in pomembno kot preštevanje pogostosti teh tipov.
Pri tem pristopu lahko opazujemo delovanje družbenih sistemov kot konkretnih celot v njihovem realnem okolju. Posamezen primer ponuja bogastvo različnih vidikov, dimenzij, pojmov; je življenjski in nazoren: je smiselno zaokrožen. Po svoji funkciji v procesu spoznavanja je proučevanje konkretnega primera lahko izhodišče za oblikovanje pojmov, hipotez in teorij, in torišče za preverjanje hipotez in teorij. Usmeritev na proučevanje posameznih primerov imenujemo idiografski pristop (gr. idios, poseben, lasten, svojski, zaseben). Pri idiografskem pristopu poskušamo razumeti delovanje, probleme in pojave konkretnega sistema iz njega samega in njegovih interakcij z okoljem ali kontekstom. Ni nam v prvi vrsti do tega, da bi dognali splošne zakonitosti, ki veljajo za določen razred sistemov ali še splošneje, čeprav je na osnovi študije enega primera možno oblikovati teorijo, ki jo lahko pozneje preverjamo na drugih posameznih primerih ali po načelih kvantitativnega raziskovanja na večjem številu primerov, da bi prišli do splošnih zakonitosti (raziskava s takim namenom je nomotetska, gr. nomos, zakon).
Posamezen primer raziščemo in opišemo v obliki študije primera.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 45
Študija primera je celovit opis posameznega primera in njegova anaRžarTjTopis značilnosti primera in dogajanja in opis procesa odkrivanja teh značilnosti, to je procesa raziskovanja samega.
2.2.5. GOST OPIS IN RAZVIDEN OPIS POSTOPKA
a.	Gost opis. V nasprotju s kvantitativno raziskavo, kjer predmet opazovanja »razrežemo« na posamezne variable, katerih povezanost v konkretnem primeru se nato izgubi in se na koncu raziskave ponovno pojavi v obliki abstraktnih korelacij med značilnostmi, sestavlja kvalitativno raziskavo podroben ali »gost« opis predmeta raziskovanja (Geertz 1983, Guba in Lincoln 1982).
To konkretno pomeni, da naj bi bili zapisi opazovanj in pogovorov, ki sestavljajo izhodiščno empirično gradivo za analizo, celoviti, podrobni in izčrpni, čim bolj zvesti in življenjski in ne shematično razčlenjeni po posameznih variablah.
b.	Opis postopka. Načelo preverljivosti kot eno temeljnih načel znanstvene metode uresničujemo pri kvalitativnem raziskovanju tako, da podrobno opišemo celoten postopek raziskave, posebno še postopek analize, v kateri oblikujemo pojme in ugotavljamo pravilnosti in vzorce ravnanja, doživljanja in interakcij. To je ključna metodološka zahteva. Kvalitativno raziskovanje mnogi navdušeno sprejmejo, ker si obetajo olajšanje in sprostitev od stroge logike in natančnih postopkov kvantitativnega raziskovanja in vstop v področje svobodne domišljije, spisovanja in pesnjenja svojih vtisov o stvarnosti. Tako pričakovanje ni utemeljeno v naravi tega raziskovanja. Lahko bi celo trdili, da pri kvalitativnem raziskovanju ravnamo bolj odgovorno kot marsikdaj pri kvantitativnem, ko izvedemo kako anketo, preštejemo odgovore, jih obdelamo z natančnimi
46 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
statističnimi tehnikami in to sporočimo kol »dejstva«, ne da bi se potrudili izreči, kako so ta dejstva povezana s teorijo in kaj pomenijo v teoretičnem kontekstu. Nekateri menijo, da so ustvarjanje »teorij iz naslanjača«, esejistična razmišljanja, impresionistični spisi, spomini in anekdote kvalitativno raziskovanje. Vse to je lahko gradivo v kvalitativni raziskavi, je lahko izraženo in zapisano predrazumevanje kot izhodišče za raziskavo, torej hipoteza v kvalitativni raziskavi, ni pa samo po sebi že opravljena kvalitativna raziskava. V kvalitativni raziskavi prav tako kot v drugih vrstah raziskav ne smemo preskočiti dokazovanja in postopne graditve pojmov iz empiričnega gradiva. Metodološko bistvo raziskave je to, da oj>t šemo pot do končnih ugotovitev, da svoja postopoma razvijajoča se razmišljanja in opazovanja opišemo v nastajanju in da vsako ugotovitev pQdkrepinio_z. argumenti. Naloga kvalitativne metodologije kot proučevanja izvajanja kvalitativnih raziskav (kvalitativne metode) je prav ta, da izdela postopke argumentiranega sklepanja in posploševanja na osnovi kvalitativnega empiričnega gradiva. V kvalitativni raziskavi morajo biti jasno in razvidno opisani postopki sklepanja in postopnega abstrahiranja pojmov raznih ravni abstraktnosti iz empiričnega gradiva. Za vsak pojem, vsak obrazec in vsak sklep mora biti razvidno, na katerih elementih empiričnega gradiva temelji. Temu so namenjene razne tehnike kvalitativne analize, ki so hkrati nazorni prikazi (preglednice) povezanosti med empiričnimi postavkami in teoretičnimi pojmi.
2.3. TEORIJA
Tretja skupina značilnosti kvalitativne raziskave je povezana z odnosom do teorije in oblikovanjem teorije. Kvalitativne raziskave
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 47
se lotevamo z manj skromno ambicijo, kot to pogosto velja za kvantitativno. Pri kvantitativni raziskavi se dostikrat zadovoljimo s tem, da zanesljivo ugotovimo nekaj dejstev; da preverimo kako hipotezo, pri tem pa se odpovemo prizadevanju, da bi oblikovali celovito teoretično razlago pojava ali problema. Kot da bi bila to domena posebno nadarjenih teoretikov, ki navadno na enciklopedičen način v tako imenovani veliki teoriji zaobsežejo ogromno področje znanja, medlem ko naj bi se empirični raziskovalci skromno zadovoljili s skrbnim ugotavljanjem drobnih dejstev in njihovim prizadevnim postopnim zlaganjem v mozaik vednosti, ne da bi si sami kdaj drznili oblikovati celovito teorijo o kakem področju pojavov.
V kvalitativni raziskavi ne gre le za to, da bi preverili to ali ona hipotezo, ampak želimo priti do celovitega, vsebinsko bogatega razumevanja, ki nas lahko usmerja pri praktičnem delu, čeprav morda ne moremo prav vsakega elementa tega razumevanja takoj utemeljiti. Morda je pri tem, da si to upamo, odločilna predstava, da so teorije raznih vrst: od velikih, ki zaobsežejo tako rekoč vse področje, s katerim se ukvarja kaka veda. preko srednje obsežnih (teorije srednjega dometa) do manj obsežnih, ki pojasnjujejo zelo specifična dogajanja v specifičnih kontekstih in bi jim lahko rekli tudi »teorije za domačo rabo«. K bolj pogumnemu teoretiziranju nas je navsezadnje spodbudilo spoznanje, da ljudje vedno delujejo na osnovi neizrečenih osebnih in skupinskih »teorij«, da torej tako ali tako kar naprej »teoretizirajo«, to je, si razlagajo pojave okrog sebe in na osnovi teh razlag praktično delujejo. Pri tem navadno niso prav nič skrupulozni pri preverjenju dejstev in domnev. Če to početje vsaj nekoliko izboljšamo, že prispevamo k boljšemu praktičnemu delu.
48 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Za kvalitativno raziskovanje torej velja, da imamo pri njem v vsakem trenutku pripravljeno razlago dogajanja, ki ga proučujemo, in da ves čas, ko poteka raziskava, ne delamo drugega, kot da preverjamo posamezne vidike te razlage, jo tako vse bolj utrjujemo in poglabljamo, da bi na koncu prišli do sorazmerno verjetne teorije. Kvalitativna raziskava se mora končati (njen konec je relativen) z verjetnim opisom in razlago pojava, četudi ni povsem preverjena. Ta neprestana povezanost raziskovanja s teorijo - to da se raziskovalec ne odpove teoretiziranju, naj bo še tako nezanesljivo, in se ne prepusti zgolj metodološko mehaničnemu ugotavljanju stoodstotno preverjenih dejstev (ki so običajno zelo pogrošne resnice) — je morda najbolj pomembna značilnost kvalitativne raziskave.
S tem v zvezi naj omenimo nekaj pojmov, ki podrobneje opisujejo vlogo teorije v kvalitativni raziskavi. To so implicitne in eksplicitne teorije, argumentirano posploševanje in utemeljena teorija.
2.3.1. OPRAVIČUJOČE (EKSPLICITNE) IN DELUJOČE (IMPLICITNE) TEORIJE RAVNANJA
Ljudje v vsakdanjem življenju delujejo, da bi dosegli določene cilje. Ob tem razmišljajo in oblikujejo svoje »teorije« o tem, katera dejanja so bolj uspešna in katera manj, in zakaj je tako. Pojasnjujejo svoja dejanja in napovedujejo uspešnost svojih dejanj. Ta pojasnjevanja in napovedovanja so njihove opravičujoče teorije6 (Argyris, Schon 1974). Kakšno opravičujočo teorijo o svojem ravnanju ima kdo, ugotovimo, če ga vprašamo, zakaj je ravnal tako, kot je, ali zakaj namerava tako ravnati. Če socialno delavko vprašamo, zakaj ženi alkoholika naroča, naj pripravi moža do tega, da se bo šel zdravit zaradi alkoholizma, bo morda odgovorila: »Žena bo lažje
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 49
kot jaz pripravila moža k zdravljenju, ker ga bolje pozna.« To je njena opravičujoča teorija, saj z njo opravičuje svoje ukrepanje. Znano pa je, da ljudje pogosto govorijo eno, delajo pa drugo; daje torej razlika med njihovo teorijo in prakso. Vsaka praksa se opira na kako »teorijo«. Človek ne more nečesa početi, ne da bi njegovo početje bilo urejeno in smotrno, ne da bi imelo neko strukturo in smisel, naj bo še tako omejen. Če opazujemo koga, kaj dela, bomo pogosto ugotovili, da njegova dejanja razkrivajo nazor o tem, kar počne in zakaj to počne, »teorijo« torej. Te »teorije« se ne zaveda ali pa seje vsaj ne zaveda tako jasno, da bi jo lahko takoj izrekel, če bi ga vprašali po razlogih njegovega početja. Taka, delujočemu človeku samemu skrita teorija, po kateri se ravna pri svojem delovanju, je delujoča teorija.1 Naročilo socialne delavke ženi, naj prepriča moža, da se bo šel zdravit, se večkrat pokaže za neuspešno, vendar ga socialna delavka ponavlja. Njena delujoča teorija je morda: »Če to naročim ženi, se ji ne bo posrečilo, položaj se bo poslabšal in imeli bomo razlog, da zakoncema odvzamemo otroke in jih tako zaščitimo.« Ker so te teorije skrite, vendar vsebovane v dejanjih, bi jih lahko imenovali tudi implicitne teorije. Delujoče teorije so skriti kognitivni zemljevidi, po katerih ljudje načrtujejo svoja dejanja (Argyris 1985). Opravičujoča teorija kakega akterja in njegova delujoča teorija sta lahko skladni, lahko pa ne; akter sam pa se lahko njune neskladnosti bolj ali manj zaveda. Delujočo teorijo je mogoče izreči (eksplicirati), če človeku pomagamo reflektirati njegova dejanja. V kvalitativni raziskavi na področju socialnega dela je nadvse pomembno, da odkrijemo opravičujoče in delujoče teorije akterjev, njihovo skladnost ali neskladnost, in to sporočimo akterjem.
50 { IvihI v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
2.3.2. ANALITIČNA INDUKCIJA IN POSPLOŠEVANJE
Kvalitativna raziskava se večinoma odvija kot študija enega samega primera ali majhnega števila primerov. Zalo se zdi upravičeno vprašanje, ali smemo tako dobljene ugotovitve posploševati. To vprašanje izvira iz domneve, da je upravičeno posploševati na širšo populacijo samo iz primerno velikega in primerno izbranega vzorca primerov, pri čemer so posplošitve tem bolj zanesljive, čim večji je vzorec in čim bolj reprezentativen je. Ta privajeni način sklepanja lahko relativiramo in dopolnimo s spoznanjem o analitični indukciji in o analogiji med sklepanjem iz posameznega primera in sklepanjem iz posameznega eksperimenta (Yin 1986)1. Pri študiji primera, kije osnovni model kvalitativne raziskave, temelji sklepanje na analitični indukciji (analitični generalizaciji) in ne na statistični (enuinerativni) indukciji. Pri statistični (enumerativni) indukciji nas ne zanima strukturna ali funkcionalna povezanost lastnosti znotraj posameznih enot, ampak samo njihova navzočnost ali odsotnost oziroma kvantitativna izrazitost, pogostost, razlike in korelacijske zveze. Pri analitični indukciji pa na posameznem primeru proučimo, kako so posamezne lastnosti, procesi ali dogodki med seboj povezani, v kakšnih odnosih ali razmerjih so. Tudi če ugotovimo določeno vrsto povezanosti v enem samem primeru, je to lahko teoretično pomembno. Ena od teorij na področju alkoholne odvisnosti pravi, da alkoholno odvisen človek ne more kontrolirati količine pitja. Če bi torej odkrili enega samega alkoholika, ki lahko kontrolira količino pitja, bi morda odkrili, zakaj, na kakšen način ali v kakšnih okoliščinah se mu to posreči, ter tako morda napredovali do »tehnologije« kontroliranega pitja. Zato nas v okviru študije
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 51
primera ne zanima toliko tipični primer, temveč bolj »povedni« primer, primer, iz katerega je dobro razvidna povezanost pojavov in ki omogoča odkrivanje nepričakovanega.
Pri tem ni sklepanje (posploševanje) iz enega samega primera nič novega in nenavadnega, kaj šele nedopustnega. Če bi bilo to nedopustno, tudi ugotovitev enega samega eksperimenta ali majhnega števila eksperimentov ne bi smeli posploševati, a to kar naprej počnemo. Eksperiment, ki ga izvedemo, je pravzaprav tudi en sam predstavnik množice vseh možnih eksperimentov z dano konste-lacijo spremenljivk. In v resnici je eden od načinov za preverjanje ugotovitev eksperimenta ta, da eksperiment ponovimo, to je, da »izberemo« drug eksperiment iz množice možnih eksperimentov in to »izbiranje« ponavljamo. Vendar običajno ponovitev ni veliko: v statističnem jeziku bi rekli, da se zadovoljimo s presenetljivo majhnim vzorcem iz neskončno velike statistične množice. Bilo bi tudi zelo neekonomično, če bi kar na slepo in v nedogled ponavljali eksperiment. Je namreč še drug način preverjanja eksperimentalnih ugotovitev. Preverjamo jih tako. da sistematično spreminjamo konfiguracijo variabel, katerih odnose raziskujemo. Če pridemo do ugotovitev, ki se med seboj ujemajo, tako da so v logičnih odnosih in sestavljajo skladne strukture, sodimo, da so poskusi veljavni. Z vsakim novim poskusom z drugačno konfiguracijo variabel preverjamo prejšnje poskuse. Prav podobno počnemo tudi pri analizi posameznih primerov v okviru kvalitativne raziskave. V primeru odkrijemo določeno strukturo (npr. obrazec interakcij) ali več struktur. Že znotraj enega samega primera je tako možno ugotoviti ujemanje raznih struktur, skladnost ali logičen red med njimi. Analiza novih primerov dodaja nove elemente k tej sliki in
52 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
jo spreminja. Slika, ki nastaja, je pomembna, je novo spoznanje, četudi je ena sama. Z eksperimentom poskušamo ovreči teorijo, in če nam to ne uspe, se teorija obdrži. Ugotovitve vsakega posameznega eksperimenta povežemo neposredno s teorijo. Tudi posameznega primera ne proučujemo zalo, da bi ugotovitve posplošili na širšo populacijo primerov, ampak zato, da bi prišli do teoretično relevantnih ugotovitev, tj. do ugotovitev, ki neposredno prispevajo h gradnji teorije ali k njenemu preverjanju oziroma zavračanju.
2.3.3. UTEMELJENA TEORIJA
Hkrati s tem. ko seje pozornost s preverjanja teorij prenesla na oblikovanje teorije, pa so v okviru kvalitativnega pristopa postali pozorni na drugačne vrste teorij, kot so bile velike teoretične sinteze, omenjene v enem prejšnjih odstavkov. Pozornost seje usmerila na teorije kratkega in srednjega dosega, na majhne teorije. To so teorije, ki niso zelo splošne, ampak veljajo le za določeno okolje ali kontekst. Pravimo, da so kontekstualno vezane. Pojasnjujejo majhne dele stvarnosti in jih ni mogoče posploševati brez dodatnih opredelitev. »Utemeljena teorija« je slovenski prevod izraza »grounded lheory« Glaserja in Straussa (1967). Beseda ima več pomenov: pomeni »utemeljena«, »pritlična«, »prizemna« ali tudi »induktivna«, to je večpomenskost, ki zelo dobro označuje njen značaj: to je teorija, ki je blizu tal; ki je bolj skromna, ki ni velik teoretični sistem, toda je teorija, ki zraste iz empiričnega temelja in jo sproti utemeljujemo." Skromne in omejene pojasnitve in posplošitve neradi označujemo z zahtevnim nazivom »teorija«, ampak raje govorimo o pravilnostih (regularnostih) in obrazcih9 (strukturah) mišljenja, čustvovanja in ravnanja. Pri kvalitativnem raziskovanju poskušamo torej v empi-
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 53
ričnem gradivu odkriti ponavljanja značilnih dogodkov, interakcij, komunikacij itd. Zelo dober zgled za lake pravilnosti ali obrazce v komunikaciji so komunikacijske »igre«, kot jih je imenoval E. Berne (1964). S pozornim proučevanjem komunikacije in interakcij med partnerjema je odkril številna značilna ponavljanja zaporedij izjav oziroma dejanj. Odkritje takih stereotipnih obrazcev ni velika teorija, je pa pomembno, saj opozarja na »okamenele« vidike v medosebnih odnosih in s tem prispeva k spreminjanju ravnanja. Te hipoteze o regularnostih in obrazcih sproti preverjamo, tako da iščemo v novem gradivu potrdila za domneve, ki smo jih formulirali na prejšnji stopnji, ostajamo pa hkrati odprti za nove pojme in za prepoznavanje novih obrazcev in regularnosti. Kvalitativna raziskava naj bi privedla do formuliranja takih regularnosti in obrazcev, to je kontekstualno vezane utemeljene teorije.
3. PREGLED POTEKA RAZISKAVE
Rekli smo, da kvalitativne raziskave ne moremo ustrezno opisati kot togega zaporedja faz, ampak kot iterativen proces, v katerem se pri vsakem naslednjem koraku vrnemo in pregledamo vse prejšnje ugotovitve, če jih novo odkritje morda ne pokaže v drugačni luči, kot smo sprva menili. Tako vsak delec in vsak nov podatek vpliva na našo sliko o celoti in jo sproti in neprestano spreminja, dokler se na koncu raziskave vendarle ne ustali sorazmerno zanesljiva slika, ki jo lahko zagovarjamo. Poudarili smo tudi, daje edino trdno zaporedje v raziskavi zaporedje periodičnih pregledov celotnega gradiva in ponovne interpretacije (sekvenčna analiza). Znotraj posameznih sekvenc in pri krajših (enosekvenčnih) raziskavah pa
54 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
je mogoče dogajanje razčleniti na faze, ki sledijo običajnemu obrazcu. Kvalitativna raziskava torej ne poteka neurejeno in v poljubnem sosledju faz. poteka urejeno po fazah, vendar je to sosledje podrejeno ideji iterativnosti in sekvenčne analize.
Faze so:
• l./Formuliranje problema: problem ni kakršnokoli vprašanje, ampak vprašanje, ki je stvarno in praktično ali teoretično pomembno. Zato v tej fazi najprej premislimo in preverimo, kakšne bi mogle biti praktične in/ali teoretične posledice možnih ugotovitev raziskave; kakšna bo informativna vrednost raziskave in kdo je možni uporabnik teh informacij. Analiziramo družbeno situacijo, v kateri bo raziskava s svojimi ugotovitvami dejavnik. V skladu z načeli kvalitativne raziskave je pri izboru problema raziskave odločilna praktična problematika socialnega dela. to so pristopi, metode in tehnike dela kot tudi življenjske težave in stiske ljudi, ki jim poskušamo pomagati. Nato pa zastavimo vprašanja, na katera naj bi z raziskavo odgovorili. Vprašanja naj ne bodo preozka, da nam bodo pustila dovolj manevrskega prostora.
2^Pojasnitev teoretičnega okvira ali predrazumevanja: v tej fazi pojasnimo teoretični okvir, iz katerega izhajamo. To je lahko kaka posebna teorija ali pojmovanje socialnega dela (npr. Liissijevo, Pincusa in Minahanove; teorija normalizacije; pojmovni okvir kakega posebnega področja socialnega dela) ali pa širša teoretična usmeritev, npr. sistemska teorija socialnega dela, kritična teorija, feministični pristop idr. Če ne izhajamo iz kakšnega določenega teoretičnega okvira, in to bo v socialnem delu pogosto, kajti njegova teoretična osnova je slabo razvita, in se raziskave lotevamo zdravo-razumsko, pojasnimo svoje predrazumevanje. To pomeni, da svoje
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 55
predrazumevanje zapišemo in ga ponazorimo z diagrami (modeli). Nato pa, kot svetujejo fenomenologi, damo svoja teoretična izhodišča ali predrazumevanje v oklepaj, ga suspendiramo, in med raziskavo vzdržujemo kolikor mogoče odprto teoretično občutljivost.
zbor enot raziskovanja: Kvalitativna raziskava je običajno študija enega samega primera ali manjšega števila primerov. Pri njej se odpovemo ideji reprezentativnega vzorčenja in statističnega posploševanja na širšo populacijo in se opredelimo za analitično indukcijo. Za enoto raziskovanja izberemo tisti primer, posamezni-ka, družino, drugo skupino, skupnost, organizacijo, kjer je praktična problematika, ki nas zanima. Lahko izberemo tudi več posameznih primerov. Tedaj jih izberemo tako, da bomo z njihovo analizo prišli do čim bolj raznoličnih informacij. Izberemo zanimive primere, npr. kontrastne, skrajne, izjemne in ne le tipičnih, povprečnih primerov.
4. Zbiranje empiričnega gradiva: V fazi terenskega dela smo pozorni, tako kot sicer vedno pri socialnem delu. na odnosni in tehnično-storilnoslni vidik svoje dejavnosti. Ko pridemo v stik z raziskovanimi, smo pozorni na to, kakšno vlogo si bomo izoblikovali, da bomo vzpostavili zaupanje in da bomo lahko prišli do dobrih informacij. Razmisliti moramo, kdo bodo naši informanti in kakšen odnos z njimi bomo vzpostavili. Izberemo metode in tehnike za zbiranje empiričnih podatkov in jih uporabimo. Načeloma imamo na razpolago tri pristope in vse njihove kombinacije: opazovanje (z udeležbo oz. sodelovanjem ali brez), spraševanje (individualni intervju, skupinska razprava, razne tehnike pisnega spraševanja) in dokumentarne vire. Pri teh lahko poleg pisnega gradiva upoštevamo tudi fotografije, filme, slike in razne predmete. Odločiti se mo-
56 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
ramo, ali bomo vzpostavili neposreden stik z raziskovanimi, kar je zaželeno, ali pa se bomo omejili zgolj na zbiranje in analizo dokumentacije. Pripravimo instrumente: opazovalne sheme in liste, vodila za intervju ali vprašalnike ipd. Premislimo, kako bomo zapisovali.
5.	Urejanje gradiva: Zbrano gradivo uredimo tako, da je pripravno za analizo in da ga lahko shranimo in omogočimo dostop do njega kasnejšim raziskovalcem. Razlikujemo dokumentarno gradivo, na katero smo naleteli, in gradivo, ki smo ga sami proizvedli (zapisi intervjujev, opazovanj). Gradivo zberemo in uredimo najprej v osnovnem registru, nato pa na tej podlagi izdelamo razne izvedene dokumente (prepisana in parafrazirana besedila in povzetke).
6.	Kvalitativna analiza in interpretacija: Izhajajoč iz prepisov dokumentov najprej te zapise razčlenimo in določimo enote kodiranja. jim nato pripišemo izraze za pojme, ki jim po naši sodbi ustrezajo: nato analiziramo značilnosti teh pojmov, izberemo naj-relevantnejše pojme, jih definiramo, iščemo ali konstruiramo odnose med njimi in na koncu formuliramo pravilnosti, obrazce in teoretične razlage in pojasnitve. Vsak korak pri analizi in interpretaciji gradiva dokumentiramo s formalnimi zapisi in seznami. Iz dokumentacije mora biti jasno razvidna pot urejanja gradiva in oblikovanja pojmov in odnosov med njimi iz empiričnega gradiva, tako kot so pri kvantitavni analizi razvidne operacije nad števili.
7.	Poročanje: zbrani zapisi analitičnega in interpretacijskega postopka sestavljajo poleg dokumentov iz prejšnjih faz raziskave dokumentacijo, na osnovi katere napišemo končno poročilo. Poročilo vsebuje opis celotnega postopka in ugotovitev. Poročilo ima lahko standardno obliko, v kateri si sledijo poglavja od teoretičnega pregleda, formulacije problema in opisa metode do ugotovitev.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 57
sklepov in predlogov. Če je bila uporabljena sekvenčna analiza, opišemo razvoj spoznavanja po posameznih sekvencah. Poročilo ima obliko študije primera oziroma študije več primerov in bi se moralo brati kol povezana pripoved. Če na koncu ne moremo napisati pripovedi o svoji raziskavi, pripovedi, ki ima glavo in rep, raziskava ni končana.
8. Povratno sporočilo in konsenzualna validacija: kvalitativna raziskava naj bi bila participativne narave, v njej naj bi enakopravno sodelovali raziskovanci ali njihovi predstavniki. Vse podatke in ugotovitve naj bi že sproti preverjali in izražali svoja mnenja o njih, na koncu pa naj bi odobrili celotno poročilo kot verodostojno. To ne pomeni, da mora poročilo izražati izključno njihov pogled na položaj, ampak da je ta pogled vključen v poročilo in da so poleg ugotovitev raziskovalcev navedeni komentarji raziskovancev, kjer je to potrebno. Če raziskava ni sodelovalna, moramo zagotoviti, da bo naročnik učinkovito seznanjen s poročilom, ki je po svojem namenu povratno sporočilo o položaju ali delovanju naročnika.
60 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
OPOMBE
1 Ko utemeljujejo ta postulat, se kvalitativni melodologi običajno sklicujejo na simbolični interakcionizem (npr. RiickdeschI 1985), ki je eden od virov kvalitativne metodologije. Po tej sociološki teoriji je človek interpretativno in simbolično bitje, to je bitje, ki si pojasnjuje in razlaga svet in pojave v njem in ki ustvarja simbole, to je materialne izraze ali znamenja svojega doživljanja in mišljenja. Izraz »simbolični interakcionizem« označuje posebni značaj interakcije med ljudmi. Ljudje se ne odzivajo na dejanja drugih ljudi neposredno, ne reagirajo na isti način kot fizični predmeti na medsebojne trke ali kot preproste živali na poteze druga druge. Človek interpretira dejanja drugih, si razlaga njihov pomen, jih definira, in se na tej osnovi odzove. Isto dejanje bo v enem primeru definiral kot znamenje sovražnosti, v drugem pa kot znamenje nerodnosti in se bo v vsakem od teh primerov drugače odzval. Ne odzove se neposredno na dejanje drugega, ampak na osnovi pomena, ki ga pripisuje temu dejanju. V človekovi interakciji posredujejo simboli, posreduje interpretacija, posreduje pomen, ki ga pripisujemo dejanjem drugih. (Smith, Manning 1982, Denzin 1978). Po Blumerju (1969) so osnovne ideje simboličnega inter-akcionizma, da človek deluje na osnovi pomenov, ki jih pripisuje pojavom in dogodkom: da so ti pomeni proizvod socialne interakcije; in da se ti pomeni preoblikujejo in spreminjajo pod vplivom interpretativnih procesov. Raziskovanci naj bi torej imeli večjo besedo v raziskavi zato, ker ni mogoče odkriti pomena njihovih dejanj, če ne spregovorijo sami.
1 Ljudi, ki sodelujejo v raziskavi kot raziskovanci, označujejo z
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 59
različnimi izrazi. V tradicionalni psihologiji so »poskusne osebe«; v modelu raziskovanja kot procesa reševanja problemov in komunikacije (Ackoff 1966) so »opazovanci«; pogosto jih imenujejo »subjekti«, pri čemer povzemajo zanimivo dvoumnost tega izraza: subjekt, iz lat. sub-iectus pomeni prvotno podložnik; po samozavedanju modernega človeka pa je subjekt tisti, ki mu je vse podložno, to je on sam. Če v razmišljanju o subjektu raziskave zapustimo konvencionalno raven subjekt = poskusna oseba, se nam zazdi, da je subjekt raziskave, tisti, ki vse ureja, pravzaprav raziskovalec; če pa že iz konvencionalnih razlogov tako imenujemo raziskovance, naj ti ne bi bili subjekti v pomenu podložnikov, ampak kot tisti, za katere pravzaprav v raziskavi gre; ki vladajo v raziskavi in v odnosu do katerih je raziskovalec zgolj njihovo sredstvo — zapisovalec njihove slike sveta. Po običajnem pojmovanju družboslovne raziskave so raziskovanci »nosilci podatkov«, ki zanimajo raziskovalca; podatkov, ki jih je kot take raziskovalec vnaprej definiral. V okviru kvalitativnega pristopa so raziskovanci »nosilci svoje slike sveta« ali »nosilci slike svojega sveta«, slike, katere dimenzij raziskovalec ne more vnaprej definirati.
3 »Objektivnost kot odnos do stvarnosti pomeni, predvsem, izrazito težnjo, da pri proučevanju kateregakoli problema upoštevamo vse razpoložljive relevantne izkustvene podatke in da nato vztrajno iščemo nove informacije, če menimo, da bi kaka še neznana obvestila iz kateregakoli razloga lahko bila pomembna za določeni problem. Objektivnost kot odnos do stvarnosti je prizadevanje, da bi ustvarili čimbolj popolni in vsestranski izkustveni temelj za razvoj znanstvene miselne dejavnosti, in pripravljenost, da brez kakršnihkoli predsodkov sprejmemo izkustveno očitnost vsakega
60 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
novega podatka in spoznanja, v kakršnem koli odnosu je že do tistega, kar smo prej vedeli, pričakovali ali želeli. Objektivnost je torej odprtost do stvarnosti in novih izkušenj.« (Milic 1966: 184)
4	Izraz »vsakdanje okolje« je ustreznejši kot »naravno okolje«, saj slednji napeljuje na predstavo »narave« in na nasprotje med naravnim in umetno ustvarjenim. Ker se izkaže, da je tudi naravno umetno ustvarjeno, ohranjano ali uničevano in uničeno, tako ali tako ne ostane drugega, kot da govorimo o »vsakdanjem«.
5	Izraz 'sekvenčna raziskava' uporabljamo namesto prvotnejšega 'sekvenčna analiza". Opredelitev pojma sekvenčne analize pripisuje F. Adam H. Beckerju (Outsiders 1963). »Prva zadeva, ki jo omenjamo v zvezi z opazovanjem z udeležbo, je, da analizo izvajamo sekvenčno, to je: pomemben del analize opravi raziskovalec, medtem ko še zbira podatke. To ima dve naravni posledici: nadaljnje zbiranje podatkov usmerimo na osnovi provizoričnih analiz; obseg in vrsta provizorične analize pa sta omejena z danostmi terenske situacije, tako da se lahko zgodi, da končna celovita analiza ne bo mogoča, dokler se delo ne konča.« (Becker, v: Filstead 1970: 190)
6	»Espoused theory« po Argyrisu in Schonu (1974). »Espouse« pomeni »podpreti kako zadevo« — »to give support to a cause« (The Oxford Dictionary of Modern English, OUP, CZ, Ljubljana 1984). Vendar pa izraz »podporna teorija«, ki se vsiljuje, ne bi jasno izrazil, da ljudje na ta način ne le pojasnjujejo, ampak utemeljujejo in opravičujejo svoja dejanja.
' »Theory-in-use« po Argyrisu in Schonu (1974); dobesedno »teorija v rabi«, »uporabljana teorija«.
8 V začetku ni bilo jasno, ali je to ustrezen prevod izraza »grounded
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 61
theory«. V. Flaker prevaja s »pritlehna teorija«, kar se mi je zdelo v začetku kar ustrezno; B. Dekleva prevaja z »bazična teorija.« Mayring (1993) prevaja z »gegenstandsbezogene Theoriebildung«, kar dobesedno pomeni »oblikovanje teorije, ki se nanaša na predmet« ali, krajše, predmetne teorije; kot da kaka teorija ni »predmetna« v pomenu, da se nanaša na neki predmet. Konotacija je pri nemškem prevodu ista kol pri Flakerjevem; povedati hoče, da gre za teorijo, ki je blizu predmetu; ki ostaja v stiku s predmetom in se od njega ne oddalji v prehude abstrakcije. — Izraz »grounded« iz glagola »to ground« pomeni »osnovati, utemeljiti, položiti na tla, nasesti, ozemljiti«; v izpeljankah: »groundfloor«, pritličje; »groundwork«, temelj, osnova. »Grounded« torej pomeni »utemeljen« v možnem dobesednem pomenu te besede, namreč, tako, daje »blizu tlom«, tj. empirično, in ne morda z deduktivnimi argumenti, ki izvirajo iz abstraktnih premis. »Pritlehen« (kot prevaja Flaker) pomeni dobesedno »kije pri tleh«, v prenesenem pomenu pa »vsakdanji, navaden (pritlehne zadeve, pritlehen človek), kar ima negativno konotacijo. Drugi možni prevodi bi bili »pritličen« in »prizemen«. »Pritličen« pomeni »1. nanašajoč se na pritličje« ( pritlično okno), »2. ki je. se nahaja pri tleh« (pritlične veje), v prenesenem pomenu pa »malo pomemben, nepomemben« (pritlični cilj, pritlično življenje, pritlični značaj. Konotacija je spet negativna. »Prizemen« ima po SSKJ sicer pomen »kije, se nahaja pri zemlji, pri zemeljski površini« in ima same konkretne pomene: prizemne zračne plasti / prizeinna temperatura ipd. Nima (še) ekspresivnega, prenesenega pomena; ne vsebuje negativne ko-notacije, prej se zdi, daje povezan s pojmom pozitivnega realizma: stati z obema nogama na zemlji, biti blizu zemlji, stvarnosti.
62 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
realnosti. — Glaser in Strauss. avtorja tega izraza, pravita v predgovoru k svoji knjigi Discovery of Grounded Theory (1967), da skušata s to knjigo izboljšati zmožnosti družboslovcev za oblikovanje teorije, ki bo »relevantna za njihovo raziskovanje«. Dalje pišeta: »...utemeljeno (grounded) teorijo izvedemo iz podatkov in jo nato ilustriramo z navajanjem primerov značilnih podatkov.« (1967: 5) In še: »Utemeljena (grounded) teorija je teorija, ki jo induktivno izvedemo iz proučevanja pojava, ki ga predstavlja.« (1990:23). Dalje:»... pomen teorije, ki temelji (grounded) v stvarnosti.« (1990: 25). Strauss in Corbinova (1990:46): »In order for the emerging theory to be grounded, as well as valid and realiable.« — »da bi bila utemljena«. Pomen torej niha med »izveden iz podatkov« (induktiven) in »«utemeljen s podatki«. V resnici velja za ta postopek oblikovanja teorije oboje. Na koncu sem se odločil za prevajanje z »utemeljena teorija«, čeprav se morda s tem izgubi specifični poudarek, saj si pri vsaki teoriji prizadevamo, da bi jo utemeljili.
9 Za angl. »pattern« se je v slov. že uveljavil izraz »vzorec« (npr. interakcijski vzorec). Težava je v tem, da v slov. prevajamo z izrazom »vzorec« dva popolnoma različna angl. izraza »pattern« in »sample«; prvi pomeni obrazec (interakcij), drugi pa vzorec (enot iz populacije). Zaradi večje jasnosti predlagam, naj se »sample« prevaja z »vzorec«, pattern« pa z »obrazec«.
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 63
LITERATURA
Ackoff, R. L. (1966). Načrt sociološke raziskave (prev. M. Lužnik). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Adam, F. (1982). Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v sociologiji. Časopis za kritiko znanosti. K), 53-54: 132-244.
Argyris, C., R. Putnam, D. McLain Smilh (1985). Action Science: čon-cepts, Methods, and Skillsfor Research andIntervention. San Francisco: Jossey-Bass.
Argyris. C., D. S. Schon (1974). Theorv in Practice: Increasing Profes-sional Ejfectiveness. San Francisco: Jossey-Bass.
Berne, E. (1964). Games People Pla\': The Psychology of Human Relation-ships. (Srb. prev. Koju igru igraš. Beograd: Nolit 1980).
Blumer. H. (1978), Society as Symbolic Interaction. V: J. G. Mannis. B. N. Mellzer, Svmbolic Interaction: A Reader in Social Psychology. Boston: Allyn and Bacon.
Blumer, H. (1969). Svmholic Interaction: Perspective and Method. Engle-wood Cliffs: Prentice Hali.
Bujas, Z. (1968). Osnove psihofiziologije rada. Zagreb: Školska knjiga.
Bujas. Z. (1981). Uvod u metode eksperimentalne psihologije. Zagreb: Školska knjiga.
Čačinovič Vogrinčič. G. (1980). Akcijskoraziskovalno delo v krajevni skupnosti. V: B. Stritih (nosil.). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1981). Socializacija v šoli. V: B. Stritih (nosil.), Prostovoljno socialno delo. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.
64 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Čačinovič-Vogrinčič, G. (1989). Psiliodinamski procesi v sodobni slovenski družini. Ljubljana: Advance.
Dekleva. B. (1982). Akcijsko raziskovanje mladoletniških prestopniških združb. Raziskava št. 62. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Denzin. N. K. (1978). Tlw Research Act. New York: McGraw-Hill.
Filstead, W. J. (1970). Qualitative Metliodologv: Firsthand Involvement with tlie Social World. Chicago: Markham.
Flaker. V. (1982). Obravnavanje mladinske problematike v KS Triglav. V: Dekleva 1982.
Geertz. C. (1983). DichteBesclireihimg: Beitrdgezuni Verslehen kultureller Svsteme. Frankfurt: Suhrkamp.
Giddens. A. (1989). Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: Studia humanitatis.
Gilli. G. A. (1974). Kako se istraiuje. Zagreb: Školska knjiga.
Glaser. B. G, A. L. Strauss (1967). The Discoverv of Grounded Theorv: Strategies for Qualitative Research. New York: Aldine de Gruyter.
Guba. E. G. (ur.) (1990). The Paradigm Dialog. Newbury Park, Sage.
Guba. E. G., Y. S. Lincoln (1981). Effective Evaluation. San Francisco: Jossev-Bass.
Hopf, Ch.. E. Weingarten (ur.) (1979). Quaiitative Sozialforschung. Stutt-gart: Klett-Cotta.
Jereb. J. (1997). Animacijski programi za brezposelne in ocena njihove izvedbe. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Klemene Žvikart, A. (1996). Posredovanje socialne službe v postopkih dodelitve otrok. Socialno delo, 35, 6: 511-520.
Kardorff, E. von (1994). Qualitative Sozialforschung — Versuch einer Standortbestimmung. V: Flick, U., et al. Handhuch Qualitative Sozial-
Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela 65
forschung. Gritndlagen, Konzepte, Methoden und Amvendungen, 2. Aufl. Weinheim: Beltz, Psychologie VerlagsUnion.
Kluckhohn, F. L. (1940). The Participant-Observer Technique in Small Communities. TheAmer. J. of Sociologv: 331-343.
Lamovec, T. (1995). Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.
Lazarsfeld, P. F. (1980). Vorspruch zur neuen Auflage, V: M. Jahoda, P. Lazarsfeld, H. Zeisel, Arbeitslosen von Marienthal. (prva izdaja 1933, Leipzig, Hirzel), Suhrkamp: Frankfurt.
Marentič Požarnik, B. (1984). Akcijsko raziskovanje — možnost, da poslane učitelj subjekt pedagoškega raziskovanja in svojega izobraževanja. Vzgoja in izobraževanje, 6, 8-16.
Mayring, Ph. (1993/ Einfiihrung in die cptalitative Sozialforsclntng: Etne Anleitung zu qiialitativem Denken, 2. Aufl. Weinheim: Beltz, Psycho-logie VerlagsUnion.
Mesec, B. (1981). Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom II. V: Stritih, B. (nosil.). Prostovoljno socialno delo. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Mesec, B. (1989). Individualni in družinski scenariji preživetja. Socialno delo, 28. 1989, 2: 212-239.
Mesec, B. (1993). Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aklivizmom. Socialno delo, 32, 1993, 1-2: 61-90.
Mesec, B. (1994). Model akcijskega raziskovanja. Socialno delo, 33,1994, 1:3-16.
Mescc, B., S. Dragoš. (1992). Taksonomija oblik neformalne pomoči. V: B. Mesec. S. Dragoš (ur.). Socialna Slovenija. Socialno delo, 32, 5-6: 5-18
Miles, M. B.. A. M. Huberman (1984). Qnalitative Data Analvsis: A
66 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Sourcebook of New Mcthods. Beverly Hills: Sage.
Milic. V. (1965). Sociološki metod. Beograd: Nolit.
Polanyi, M. (1967). The Tacit Dimension. New York: Doubleday, Anchor Books.
Riickdesehel. R. A. (1985). Oualitative Research as a Perspective. SWRA. 21, 2: 17-21.
Smith, R. B., P. K. Manning (1982). A Handbook ofSocialScience Mcthods, Vol. 2: Oualitative Metltods. Cambridge, Mass.: Balonger.
Strauss. A.. J. Corbin (1990). Basics of Qualitative Research. Newbury Park: Sage.
Stritih, B. (1977). Prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki: Rakitna, akcijskoraziskovalna naloga — socialnoterapevtska kolonija. V: Repovš, D. (ur.) Sociološke raziskave v zdravstvu. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.
Stritih. B. (1993). Normativi in standardi v socialnem varstvu. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Toš, N. (1988). Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: DZS.
Vetršek, M. (1996). Stili iskanja zaposlitve. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Vrh. M. (1996). Potrebe po skrbi za odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Yin, R. K. (1986). Čase Studv Research: Design and Methods. Newbury Park: Sage.
67
2. poglavje
Potek raziskave I: Od pojasnitve predrazumevanja do ureditve empiričnega gradiva
1. FORMULIRANJE PROBLEMA
V tej fazi premislimo in preverimo, ali je problem, ki se ga lotevamo, stvaren, to je, ali izvira iz resnične praktične ali teoretične zagate, težave ali nejasnega stanja in ali ga ni mogoče rešiti drugače kot z raziskavo, to je z ustvarjanjem novega znanja. Ena osnovnih ugotovitev teorije socialnega dela je, da z ljudmi ni mogoče s pridom delati drugače kot ustvarjalno; da vsaka mehanizacija in rutinizacija dela z ljudmi pri reševanju njihovih življenjskih težav, opiranje na že znano, videno in preizkušeno, ni uspešno ali pa povzroči škodo. Iz te postavke sledi, da je pri takem delu vedno treba raziskovati, saj raziskovanje ni nič drugega kot iskanje in najdevanje novih, do tedaj neobstoječih uvidov in rešitev.
Formuliranje problema nas omeji; je oblika strukturiranja, v kateri se skriva nevarnost, da predmeta raziskovanja ne predstavimo avtentično. Ko formuliramo problem, opozorimo na določene vidike primera, drugi pa ostanejo v ozadju ali pa nanje sploh nismo pozorni. Hkrati pa je to strukturiranje in zoženje pozornosti na določen vidik nujno, saj se sicer lahko po neselektivnem zapisovanju znajdemo pred goro zapisov o vsem mogočem in jih ne znamo
68 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
interpretirati. S tem tudi omejimo tisto, kar se nam zdi bistveno, in pojave, ki se nam zde posebno zanimivi. Zato svetujejo, naj v začetku postavimo dokaj odprta vprašanja, med zbiranjem podatkov pa naj bomo pozorni na problematične vidike, ki se odpirajo v polju samem, in problem preformuliramo. Za kvalitativno raziskavo velja, daje del raziskave same posvečen iskanju pravega problema, potem ko smo v začetku problem formulirali provizorično. Toda to iskanje problema se ne bi smelo nadaljevati v neskončnost; na neki točki se moramo ustaviti, omejiti vidik in obseg študije in drugo prepustiti nadaljnjim raziskavam. Dobesedno pojmovanje kvazi načela, daje raziskava iskanje problema (Gilli 1974), je zgolj opravičevanje neuspele raziskave, v kateri smo begali od problema do problema in kije nismo znali pripeljati do (relativnega in začasnega) konca.
2. POJASNITEV TEORETIČNEGA OKVIRA ALI PREDRAZUMEVANJA
Pri opredelitvi teoretičnega okvira moramo vzdrževati ravnotežje (1) med jasno strukturiranim in eksplicitnim teoretičnim modelom ter nestrukturiranim in implicitnim »predrazumevanjem«; (2) med preverjanjem iz teorije deduciranih hipotez in odkrivanjem pojmov in hipotez ter induktivno gradnjo teorije. Pri kvalitativni raziskavi se ne odpovedujemo teoretičnemu strukturiranju, težnji po odkrivanju občih pojmov, hipotez in oblikovanju teorije, vendar je temeljni pristop pri tem induktiven, ne deduktiven. Teorije, iz katerih bi mogli izhajati pri načrtovanju študije, začasno odmislimo in se kolikor mogoče neobremenjeni spustimo v raziskovalno polje. Strategija
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 69
se skriva v pojmih, kol so lebdeče teoretično predrazumevanje, odprt pojmovni okvir, oblikovanje »utemeljene teorije«. »Zadržano strukturiranje« pomeni, da se odpovemo oblikovanju vnaprejšnjih hipotez, vendar pa raziskovalni problem zastavimo s teoretičnega vidika. »Vendar pa se formuliranje problema ne konča s formulacijo hipotez« (Hoffmann-Riem, 1980: 345).
2.1. EKSPLICIRANJE TEORETIČNEGA PREDRAZUMEVANJA
Raziskovalec, ki pusti, da njegovo pozornost usmerjajo teoretične domneve in strukture, pa tudi njegove bojazni, ostane slep za strukture, ki se dejansko pojavljajo v polju raziskovanja (Freud 1912: 377). Na ta način se prikrajša, da bi odkril kaj novega. Pri tem vsiljuje predmetu raziskovanja svoje strukture in ne spoštuje zahteve po avtentičnosti. Seveda je težko doseči, da bi se človek popolnoma vzdržal od vpletanja svojega predrazumevanja v raziskovalne postopke. Nevarnost, da se bo to zgodilo, je celo večja, če svojega predrazumevanja ne eksplicira. Zato velja pravilo, da mora raziskovalec eksplicirati svoje predrazumevanje, da bi ga lahko kontroliral. Zato svetujem — kot čisto praktičen trik—da ob začetku študije, še preden se lotimo zbiranja gradiva, napišemo stran ali dve »zaključkov« študije, svojo razlago pojava, ki ga nameravamo raziskati, ali svoje predvidevanje, kaj je bistveni mehanizem dogajanja. To seveda ni daleč od postavljanja hipotez; je pravzaprav formuliranje hipotez, le da se izognemo preciziranju in operacionaliziranju in pustimo zadeve nekoliko nedorečene in odprte. Tako uvodno predvidevanje zaključne teoretične formulacije nam bistveno pomaga usmeriti pozornost in je hkrati dovolj odprto za morebitna presenečenja.
70 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Slika 2.1. Predrazumevanje samopomoči
zčxb°e
ljudje
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 71
Legenda:
1.	raven: samopomoč = pomoč med ljudmi samimi, z božjo pomočjo ali brez
2.	raven: samopomoč = pomoč med občani civilne družbe
3.	raven: samopomoč = pomoč med laiki
4.	raven: samopomoč = pomoč med družinskimi člani, sorodniki, sosedi, prijatelji
Na sliki 2.1 je zelo širok pojmovni okvir, kije vnesel nekaj reda v moje razmišljanje o samopomoči. Slika je bila v rokopisu raziskave Metode in oblike samopomoči med občani (Mesec 1986), v razmnoženem poročilu pa je nisem odkril. Kam je tedaj izginila in zakaj, ne vem, mogoče je kdo mislil, da bog ne sodi v znanost. Upam, da sedaj ne bo kdo mislil, da se iz boga norčujem.
2.2. SUSPENDIRANJE TEORETIČNEGA PREDRAZUMEVANJA
Nato pa v resnici pomaga zavestna odločitev, ki jo svetujejo fenomenologi, da bomo dali svoja predrazumevanja v oklepaj. Drug izraz za to bi bil, da teoretično predrazumevanje suspendiramo, da razrahljamo njegov neposredni pritisk in ga pustimo lebdeti nekje v ozadju. Ko govorimo o lebdečem teoretičnem predrazumevanju. mislimo predvsem na to, da svojemu dosedanjemu znanju ne pustimo, da bi prehitro in pretogo strukturiralo naše raziskovalne postopke in interpretacije. A tudi uvodno formulacijo predvidenih ugotovitev raziskave damo v oklepaj. Je v ozadju, od koder nas sicer usmerja, nas pa ne vodi togo pri iskanju empiričnih podatkov, s katerimi naj bi preverili svoje domneve. Naravo tega odsotno-
72 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
prisotnega teoretičnega predrazumevanja morda najbolje označi pojem senzitirajoči koncepti. Teoretično izhodišče sestavlja nekaj osnovnih pojmov, ki naj bi usmerili našo pozornost, vendar je obenem ne bi preveč zožili; nekaj pojmov, ki nas naj bi naredili občutljive, pozorne na določene vidike pojava (Glaser, Strauss, 1967: 38).
2.3. VZDRŽEVANJE ODPRTEGA POJMOVNEGA OKVIRA
Glaser in Strauss (1967:37) svetujeta, da bi morali pred vstopom v polje »dobesedno ignorirati literaturo o teorijah in stanjih, ki se tičejo raziskovanega polja«. Toda raziskovanje ni vzdrževanje od sodb, nekakšno čisto zrenje, ampak tvorjenje sodb o stvarnosti. Kako oblikovati sodbe, ki ne bodo prenagljene in preveč pod vplivom obstoječega znanja, to je osrednje vprašanje tistega vidika metode, pri katerem gre za odnos med raziskovanjem in teorijo. Pravzaprav ni jasnega odgovora na to vprašanje. Edini odgovor je. da moramo med raziskavo vzdrževati odprt pojmovni okvir ali odprto pojmovno mrežo. To bi pomenilo, da oblikujemo pojme, vendar jih ne povežemo prezgodaj v konsistenten model, ampak puščamo odprte možnosti za oblikovanje raznih modelov na raznih ravneh. Druga formulacija istega načela je, da poskušamo pozornost enakomerno porazdeliti, ne da bi prehitro formirali trdne strukture »figure na ozadju«. In še: zadržujemo se, da ne bi predmeta struktu-rirali, dokler ga subjekti sami ne strukturirajo.
Potek raziskave I: Od pojasnilve predrazumevanja... 73 <
3. IZBOR ENOT RAZISKOVANJA
V kvalitativni raziskavi se odpovemo zamisli reprezentativnega slučajnostnega vzorčenja, ker se odpovemo statistični indukciji in se namesto nje odločimo za analitično indukcijo. Enote raziskovanja imajo podobno vlogo kot posamezni eksperimenti — predstavljajo določeno strukturo variabel in odnosov med variablami. V kvalitativni raziskavi nas ne zanima pogostost ponavljanja določene strukture variabel, ampak raznoličnost struktur. Zanima nas raznolikost oblik življenja ne pogostost pojavljanja posameznih oblik. Botanika bolj razveseli redka cvetlica z nenavadno prilagoditvijo kot spoznanje, da bo na travniku zanesljivo naletel na marjetice. Primere izbiramo tako, da bi dobili uvid v čimbolj raznolične konfiguracije. Raziskovalca zanima »sistem vedenja« in ne razporeditev vedenjskih značilnosti v populaciji (Honigman 1982: 83; po Cassell in Symon 1994). Nekateri uporabljajo izraz teoretično vzorčenje (Glaser in Strauss 1967: 45) v nasprotju s statističnim vzorčenjem. Spet drugi uporabljajo v tej zvezi izraz neslučajnostno vzorčenje (Johnson 1990: 23; po Casell in Symon 1994): »(...) slučajnostno vzorčenje (...) omogoča raziskovalcu reprezentativno sliko raznih značilnosti populacije (...) neslučajnostno pa nam da manjše število informantov, ki nam dajo reprezentativno sliko raznih vidikov informacij ali vedenja, ki je porazdeljeno v populaciji.« Čeprav gre v resnici za dele znanja, je morda bolje, da sploh ne uporabljamo izraza vzorčenje, ki implicira reprezentativnostni namen, ampak raje izbor.1 Kako je z izborom raziskovanih primerov ali enot raziskovanja, lahko lepo osvetlimo na primerih naših kvalitativnih raziskav. V Scenarijih preživetja smo intervjuvarjem dali navodilo, naj se pogovarjajo s
74 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
čimbolj različnimi ljudmi. Med dejansko anketiranimi so se znašli branjevka, hišnik, študentka, učitelj, prodajalka, inženir idr. V raziskavi o vzajemni pomoči med starejšimi smo se napotili v krajevno skupnost, za katero smo na osnovi dostopnih podatkov vedeli, da ima razvite oblike pomoči, ki so bile tedaj pri nas še redke. Odločilno pri izboru določenega primera ali gradiva je predvidevanje, da bomo v njem našli obilo informacij o področju, ki ga proučujemo, in ne statistična reprezentativnost (tipičnost) primera. Iščemo relevantne (Casell in Symon 1994: 169) primere, ne reprezentativnih.2
4. VSTOP V POLJE IN DEFINIRANJE VLOGE
Pri raziskavah na osnovi že obstoječe dokumentacije (dosjeji služb, arhivsko gradivo) se poseg v polje reducira na bolj ali manj spretno izpeljan postopek prepričevanja čuvajev dokumentacije, da nam omogočijo uvid vanjo. Pri tem se utegne pokazati, da so odločilno pomembni institucionalna pripadnost raziskovalca, njegove reference in priporočila. Pri terenskih raziskavah, kjer vsaj del gradiva zberemo z opazovanjem in spraševanjem, pa je stvar bolj zapletena. Zaplete se lahko že pri dostopu do organizacije ali, splošneje, raziskovalnega polja in ključnih oseb, ki nam lahko omogočijo dostop do podatkov.
a. Vstop v polje. Potencialni raziskovanci dojemajo raziskovanje kot dejavnost, kijih ogroža, ker preti razkriti senčne strani njihovega življenja in dela. Organizacije imajo pogosto svoje »zakulisje«, ki ga ne želijo razkriti (Goffman 1959); podobno pa ima tudi vsak posameznik svojo »fasado« ali »masko« in se upira temu, da bi nepoklicanim razkril svoj pravi obraz. Zato se mora raziskovalec
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 75
najprej pogajati za vstop v raziskovalno polje. Pri tem poskuša sebe in svojo dejavnost predstaviti kot neogrožujoča. »Vstopanje v raziskovalno polje je proces predstavljanja samega sebe, upravljanja svoje identitete; je projiciranje take podobe o sebi, ki bo maksimirala verjetnost, da nam bodo dovolili dostop... 'Vratarje' morate prepričati, da niste ogrožujoči, in da ne boste na noben način škodovali njihovi organizaciji« (Taylor in Bogdan 1984: 20). Zato je treba raziskovanim zagotoviti, da boste spoštovali zaupnost in zasebnost; da raziskava ne rabi kaki posebni skupini v organizaciji ali zunaj nje; da raziskovalnih ugotovitev ne bo mogoče uperiti proti nikomur v organizaciji. Raziskovalec naj na kratko, stvarno in v sprejemljivi obliki opiše raziskovalni postopek, da ne bi zbudil obrambnih zadržanj. Pomembno je tudi, da pridemo v organizacijo »skozi glavna vrata«, to je, da nas v organizacijo uvede nekdo od vodilnih ali vplivnih članov, naj gre za formalno organizacijo ali neformalno skupino, in ne kdo, kije na nižjih klinih hierarhije, kak razočaran, nezadovoljen človek, ki išče zunanjega poslušalca, da se mu potoži.
b. Oblikovanje vloge. Ko raziskovalcu dovolijo raziskovati, naj se še naprej vede neogrožujoče, naj bo vljuden in spoštljiv in naj strogo spoštuje zaupnost; naj ne raznaša informacij, do katerih je prišel med raziskovanjem, razen v zato vnaprej dogovorjenih in predvidenih oblikah (npr. na sestankih akcijskoraziskovalne skupine), pa tudi tam in tedaj previdno in obzirno. Naj v skladu z načelom socialnega dela o interpoziciji pazi, da ohrani nevtralen položaj v odnosih med raznimi strankami v organizaciji ali skupini. Raziskovalec ne more stopiti v polje nevtralno in se vesti, kot daje »nevidni človek«. V polju vedno zavzame določeno vlogo. Ta vloga določa, do kakšnih informacij bo lahko prišel. Odvisno od okoliščin
76 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
terenskega dela so to lahko zelo različne vloge, od popolnoma postranske vloge naključnega obiskovalca kake ustanove, preko stranke, ki na sebi trpi razne institucionalne postopke (bolnik, učenec, delavec), do vodilnih vlog. Pri študiji dela s taborniki sta bila nosilca raziskave hkrati tudi v ožjem vodstvu enote (Mesec 1980). V raziskavi o krajevni organizaciji Rdečega križa so piscu nadeli vlogo »zunanjega strokovnjaka« (Mesec 1986).
Skoraj vedno pa bo raziskovalec daljši ali krajši čas prebil v vlogi tujca. Raziskovalec je »profesionalni tujec« (Agar 1980). To je zelo dragocena vloga, saj se mora nekako orientirati v novem okolju, se v njem znajti. Pri tem se srečuje z raznimi ljudmi — člani opazovane skupnosti, ki zasedajo mesta v raznih delih in na raznih mestih organizacije: pride do uvida v vsakdanje obrede in samoumevnosti, ki za člane skupnosti niso vprašljivi, kijih ne reflektirajo več in ki se jih morda sploh ne zavedajo več. Vloga tujca se da razčleniti na vlogo obiskovalca in vlogo novinca. Obiskovalec se pojavi v polju le za kratek čas. zato pa lahko popolnoma naivno sprašuje po vsakdanjih rutinah, njihovem poteku in pomenu. Novinec ostane v polju dalj časa in se postopno vrašča v skupnost, v katero je prišel, in pri tem izgublja naivnost tujca in zunanji pogled. Tujcu pa člani določenih informacij tudi ne zaupajo. Ko stopamo v polje in prevzemamo v njem določeno vlogo ali (sukcesivno) razne vloge, kar je proces, ki ga lahko do določene mere tudi sami usmerjamo, pazimo, da prevzemamo take vloge, ki nam omogočajo notranjo in zunanjo perspektivo. V nekaterih vlogah se ti perspektivi lahko hitro izmenjujeta (omogočajo tako rekoč hkratnost obeh perspektiv)3, v drugih primerih pa raziskovalec med raziskavo spremeni vlogo, običajno od bolj zunanje do bolj notranje.4
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 77
5. ZBIRANJE PODATKOV
5.1. METODE IN TEHNIKE ZBIRANJA EMPIRIČNEGA GRADIVA5
V okviru kvalitativne raziskave lahko uporabimo najrazličnejše metode, kvalitativne in kvantitativne, bolj ali manj strukturirane. Metode zbiranja empiričnega gradiva lahko razdelimo na tri velike skupine: metode opazovanja, spraševanja in izkoriščanja dokumentarnih virov.
a. Metode opazovanja je mogoče razdeliti na več vrst glede na odkritost ali prikritost opazovanja in glede na vlogo opazovalca v odnosu do opazovanih. S kombinacijo teh dveh kriterijev dobimo šest vrst opazovanja: prikrito opazovanje brez udeležbe, prikrito opazovanje z delno udeležbo, in prikrito opazovanje s popolno udeležbo: odkrito opazovanje brez udeležbe, odkrito opazovanje z delno udeležbo in odkrito opazovanje s popolno udeležbo (Mesec 1986).
/ - Prikrito opazovanje brez udeležbe. Pri tej vrsti opazovanja opazovalec prikrije opazovanim, da jih opazuje, in ne sodeluje v dogajanju, ki ga opazuje. Opazovanje poskuša izvesti tako, da opazovanci ne bi zaslutili, da so opazovani. Primer takega opazovanja so opazovanja v laboratorijskih razmerah, v svetovalnih in diagnostičnh ustanovah ipd.
2-Odkrito opazovanje brez udeležbe. Pri tej vrsti opazovanja opazovalec ne sodeluje v opazovanem dogajanju, vendar opazovanim odkrije dejstvo, da jih opazuje ali namerava opazovati, kar jim sporoči na razumljiv in sprejemljiv način: opazovanci vedo, da so opazovani. Odkrito opazovanje se tako kot prikrito izvaja v laboratorijskih
78 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Tabela 2.1. Vrste opazovanja
udeležba opazovalca
odkrilosl
prikrito
odkrito
brez
delna
popolna
3 5
4 6
okoliščinah, v terapevtskih in vzgojnih ustanovah, šolah in tudi v številnih vsakdanjih situacijah. Primer takega opazovanja so opazovanja. ki se izvajajo v izkustvenih skupinah socialnega učenja in podobnih skupinah za usposabljanje za delo z ljudmi.
3	- Prikrito opazovanje z delno udeležbo. Pri tej vrsti opazovanja se opazovalec pridruži skupini, ki jo namerava opazovati, in sprejme v njej kako postransko vlogo, vendar ne izda svojega opazovalnega namena. To je primeren način opazovanja v vsakdanjih, naravnih okoliščinah. Klasičen primer takega opazovanja je Sherifovo opazovanje mladoletnih prestopnikov v raznih kulturah, pri katerem je bila vloga opazovalcev poverjena študentom. Opazovalec je vzpostavil stik s skupino, ki jo je nameraval opazovati, in zavzel v odnosu do nje vlogo »starejšega brata«. To je vloga zaupnika, ki dela malenkostne usluge, je pa dovolj distanciran, da se ne zaplete v nezakonite dejavnosti skupine. (Sherif 1964)
4	- Odkrito opazovanje z delno udeležbo. Pri tej vrsti opazovanja se raziskovalec pridruži skupini, ki jo namerava opazovati, seznani raziskovano skupino ali skupnost s svojim namenom (npr., da želi napisati knjigo o življenju skupnosti) in sodeluje pri njenih dejavnostih. Ta vrsta opazovanja je še najbolj podobna etnološkemu
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 79
raziskovanju, kot ga opisuje Makarovič (1976), ali raziskovanju na področju ruralne sociologije (Golob 1970). Na področju skupnost-nega socialnega dela sta se temu načinu približala Flaker (1986) in Zaviršek (1987).
5-Prikrilo opazovanje s popolno udeležbo. Pri tem opazovanju se raziskovalec vključi v skupino, skupnost ali organizacijo, kjer namerava opazovati, prevzame v njej običajno vlogo (delavec, pacient, tabornik, prostovoljec), vendar opazovanim ne izda svojega opazovalnega namena. Primer takega »znanstvenega vohunjenja«, ki je etično problematično, je sloviti Rosenhanov eksperiment Zdrav na nezdravem kraju, v katerem so se opazovalci, ki so simulirali duševno bolezen, pustili sprejeti v duševno bolnišnico, da bi potem poročali, kaj so pri tem doživeli (Rosenhan 1973).
6 - Odkrito opazovanje s popolno udeležbo. Pri tej vrsti opazovanja se opazovalec popolnoma vključi v skupino, skupnost ali organizacijo, ki jo namerava opazovati, prevzame v njej običajno vlogo in druge člane skupine seznani s svojim raziskovalnim namenom. Na tak način je potekalo raziskovanje v socialnoterapevtski koloniji na Rakitni in kasneje pri delu s taborniki (Stritih 1977; 1979; 1980; 1981). Opazovalci so bili strokovnjaki in študentje, ki so se prostovoljno javili, da bodo vzgojitelji v koloniji za otroke z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Poleg te vloge pa so tudi opazovali dogajanje v koloniji, o tem vodili dnevnike in prispevali svoja poročila v sklepno poročilo o raziskavi. Če je otrok videl vzgojitelja pisati dnevnik in ga je vprašal, kaj dela, mu je vzgojitelj pojasnil, da piše dnevnik o tem, kar se dogaja v koloniji. Če je otrok želel, mu je vzgojitelj tudi prebral del tega. kar je napisal (Stritih 1977). Tudi v raziskavi o spreminjanju prostočasne organizacije s skupnostnim socialnim
80 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
delom (Mesec 1980) so taborniki, katerih organizacijsko enoto smo proučevali, vedeli, daje njihova organizacija predmet raziskave. Tega niso mirno sprejeli, ampak se je med njimi in raziskovalci, ki so se vključili v organizacijo, razvil spor. Prav to dogajanje pa je odkrilo zanimive značilnosti delovanja organizacije.
Pri kvalitativnem raziskovanju bomo raje uporabljali odkrito opazovanje z delno ali popolno udeležbo kot druge vrste opazovanja.
b. Metode spraševanja je prav tako možno razdeliti na več vrst glede na to, ali so standardizirane ali ne, in glede na to, v kakšni meri je omogočena metakomunikacija (pogovor o načinu pogovora) oziroma odkrivanje nesporazumov. Tudi kombiniranje teh dveh dimenzij da šest tipov spraševanja: standardiziran individualni intervju (anketa), standardizirana skupinska anketa, poštna (telefonska ipd.) anketa; nestandardiziran individualni intervju, skupinska razprava in skupinski esej."
(TyNestrukturiran ali delno strukturiran intervju. Pri tej obliki spraševanja, ki jo imenujejo tudi odprti intervju, ne uporabljamo vnaprej do potankosti pripravljenega vprašalnika, ampak zgolj vodilo ali predlogo za intervju, to je seznam okvirnih tem, ne podrobnih vprašanj. Spraševalec in vprašanec sta v neposrednem stiku iz oči v oči, tako da lahko v največji možni meri odkrijeta nesporazume pri komuniciranju in se sporazumeta o pomenu sporočil. Spraševalec naj bi se kolikor mogoče umaknil v ozadje in pustil spraševancu, da prosto pripoveduje, ne da bi ga motil z vprašanji. V okviru tega splošnega obrazca pa je vrsta raznih metod in tehnik, od bolj tradicionalnih, kot so pripovedovalni ali narativni intervju, globinski intervju, do novejših, kot je dialoški intervju ali dialog.
2 - Strukturiran intervju. To je strukturiran in neposreden način
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 81
Primer 2.1. Shema za opazovanje in opis socialnoterapevtskega tabora (skrajšano)
1.	Osnovni podatki o taboru
Kraj:
Trajanje i/.mcne: Od	do	Dni:
Število taborečih (če je variiralo. navedi modalno vrednost in razpon):
Vodstvo (poimensko po funkcijah):
Drugi važni podatki (npr. poseben namen tabora):
2.	Položaj, ureditev in materialne razmere
2.1	Geografski položaj (skica)
2.2	Ureditev tabora
2.3	Opremljenost
3.	Strukturi ranje časa
3.1	Urnik dogodkov in dejavnosti (shema)
3.2	Faze v razvoju dogajanja
4.	Dejavnosti
4.1	Zagotavljanje življenjsko pomembnih funkcij (nabava hrane, preskrba z vodo, priprava hrane, kuhanje: vzdrževanje objektov, skrb za higieno, skrb za varnost)
4.2	Prostočasne dejavnosti
4.3	Intenzivno opazovanje posebnih situacij (prihod, odhod, bujenje, vstajanje, zbori, obroki, kuhinja, sestanki vodstva, skupnosti, straže, dežurstva, izleti, kopanje, bivaki, igre. tekmovanja, taborni ogenj, odhodi v mesto. ples. jutro, večer, noč, slabo vreme, nedelja, praznik.)
5.	Socialno-demogralska struktura
6.	Struktura taborne skupnosti
6.1	Formalna organizacija
6.2	Sociometrična struktura skupnosti (na osnovi opazovanja)
6.3	Faze v razvoju strukture skupnosti
6.4	Odnos med družbeno strukturo in prostorsko razporeditvijo
7.	Kultura in medosebni odnosi
7.1	Odnosi (med spoloma, med starostnimi skupinami, med delovnimi, bivalnimi skupinami)
7.2	Konflikti (raven: posameznik, skupina: vsebina, potek, rešitev)
7.3	Običaji, navade
7.4	Norme, vrednote, ideologija
7.5	Odnosi z okoljem (s starši, obiskovalci, domačini, predstavniki organizacij)
Vir: Mesec 1987
82 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Tabela 2.2. Vrste .spraševanja
možnost
mctakomunikacijc
siruktiirirano.il
nestrukturimno
strukturirano
neposreden stik skupinska situacija (delno posreden stik) posreden stik
.1
5
6
4
i
spraševanja, kar pomeni, da spraševalec ali anketar v neposrednem stiku z vprašancem uporablja vnaprej do potankosti izdelan vprašalnik in da v načelu zastavlja vsem vprašancem ista vprašanja na enak način, poleg tega pa je njegov celotni nastop premišljen in standardiziran. Običajno ima vprašalnik v rokah spraševalec, ki bere vprašanja in vpisuje odgovore, lahko pa vprašanec hkrati gleda v vprašalnik in tudi sam bere vprašanja in vnaprej navaja možne odgovore. Tak način spraševanja zagotavlja primerljivost odgovorov in kasnejšo kvantitativno obdelavo in analizo.
3 - Skupinski pogovor. Skupinski pogovor ali skupinska razprava je nestrukturiran način spraševanja v skupinski situaciji. Ne poteka kot vrsta zaporednih intervjujev s posamezniki v navzočnosti drugih, ampak kot razprava med člani skupine, do katere pride na pobudo raziskovalca, ki jo tudi vodi in spodbuja. Skupina, s katero se pogovarjamo, je lahko naravna, tj. skupina, ki obstaja neodvisno od raziskave, ali umetna, sestavljena prav zaradi raziskave. V prvem primeru je to lahko samopomočna skupina, odbor kake organizacije, vzgojna ali delovna skupina ipd. Primeri druge vrste skupin pa so skupina poznavalcev kakega vprašanja (izvedeniška skupina), skupina vodij prostovoljskih organizacij ipd. Skupinski pogovor ali
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 83
skupinska razprava poteka tako, da raziskovalec pojasni namen sestanka, pove kaj ga zanima, navede nekaj tem ali vprašanj, o katerih naj bi se pogovarjali, nato pa usmerja dogajanje tako, da se med člani skupine razvije čim bolj vsebinsko bogat pogovor o navedenih temah. To doseže s pozornim, razumevajočim in sprejemajo-čim poslušanjem in s spretnim in nevsiljivim spraševanjem.7
4	-"skupinska anketa. Skupinska anketa je kot strukturirana oblika podobna strukturiranemu intervjuju po tem, da uporabljamo standardiziran vprašalnik, le da ga razdelimo vprašancem, tako da nanj odgovorja več oseb hkrati v istem prostoru. Anketiranci, potem ko jim pojasnimo namen ankete in način izpolnjevanja vprašalnika, običajno sami berejo vprašanja in sami vpisujejo odgovore (nevo-dena anketa), lahko pa vprašanja bere anketar (vodena anketa). Anketar na željo anketirancev tudi pojasnjuje vprašanja, tako daje dana možnost metakomunikacije, ki pa je zaradi skupinske situacije bolj omejena kot pri individualnem stiku.
5	- Spis ali esej je nestrukturirana in posredna oblika spraševanja. Vprašance, potem ko smo jim pojasnili, kaj nas zanima in čemu, prosimo, naj o dani temi ali vprašanju napišejo spis, prosto pripoved ali razmišljanje. Pri tem lahko poudarimo, da ne gre za šolsko nalogo in da ni treba pretirano paziti na pravopis in slog pisanja, bolj pomembna so vsebina, pristnost, odkritost in resnicoljubnost.
6-Poštna anketa. Pri tej obliki anketiranja pošljemo strukturirane in standardizirane vprašalnike respondentom po pošti, ti pa jih izpolnjene tudi vrnejo po pošti (prava poštna anketa) ali pa jih pride iskat anketar (kombinirana poštna anketa). Zakonitosti poštne ankete veljajo v določeni meri tudi za vsa tista anketiranja, pri katerih vprašalnikov sicer ne pošiljamo dobesedno po pošti, ampak
84 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Primer 2.2. Skupinski pogovor
Pogovor s prebivalci Josipdola na Pohorju
Moški. 73 let (Ml)
Moški. 54 let (M2)
Ženska, 56 let (Ž)
Povejte kaj o tem, kako ste živeli, ko sic bili mladi".'
(Ml) Moj oče je bil kovač, delal je kamnoseško orodje. »majzle«,«špice«. brusil je kamnoseško orodje in »ven koval«, da so kamnoseki lahko delali. Sedem kovačev je bilo iz Josipdola.
Življenje je bilo težko. Navadno smo živeli v enosobnem stanovanju, elektrike ni bilo nič. po vojni je šele prišla.
Okoli 1923 je Lenarčič naredil ozkotirno železnico, prej. ko proge ni bilo, je bila konjska vprega. Ko seje nekdo ubil, je 1958 ozkotirna nehala voziti. Ležali smo na »lasanu«. ovseni slami, listi pa. ki je »šopine« imel. je bil pa že gospod. .
(M2) Moja mladost je bila tako kritična, da meje sram povedati. Leta 1933 sem rojen. 1940 sem šel v šolo. potem je prišel Hitler. Bil sem vsaka dva meseca v Hitlerjevi šoli. potem sem stopil v jugoslovansko šolo. Včasih sem v dreku stal. da sem si noge zagrel.
(Ž) Ja. tako je bilo! Komaj sem čakala, da seje krava usrala, da sem si noge pogrela.
(M2) Josipdol je bil vedno zaprt, ni bilo radia ne sveče, imeli smo le karbidovco. Tla so bila z ilovico natolčena, desk ni bilo.
(Ml) Ljudje so delali ves dan v kamnolomu, potem so delali šc pri kmetu, zvečer pa so pili in plesali.
Česa se najbolj spominjate iz kamnoloma?
(M2) Najbolj se spomnim, ko je leta 1947 za prvega maja prišla pleli muzika v kamnolom. Ob dvanajstih so nas poklicali, vsi smo šli v menzo. tam so nas počastili. Zjutraj je bila budnica. Prva leta me je najbolj presenetilo, ko sem videl, kako je skala padla na enega kamnoseka in ga ubila. Spominjam se, da so pruharji imeli lesene cokle, tudi kovačev se spominjam.
(Ml) Stara mama mi je povedala, da so leta 1940 v kamnolomu pruharji naredili štrajk za prvega maja. Vsi so si dali rdeče nageljne in so šli v go/.d.
Kakšni odnosi so bili med moškim in žensko in kakšni se vam zdijo danes?
(M2) Odnosi so v redu, samo je več žensk vdov kakor moških, ker so bili možje kamnoseki in so pod prahom umrli. Kamnoseki so delali v nevzdžnih pogojih. Tudi po svobodi nismo imeli tople malice.
(Ml) Včasih je bila soba tudi kuhinja, bilo je od sedem do deset otrok in bolj je bila uboga bajta, več otrok je bilo.
Kakšni so bili odnosi med kmeti in delavci?
(M2) Kmet je imel kravato, jaz pa strgano srajco, samo ubogi pruhar si je privoščil
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 85
špricar, ker si drugega ni mogel. Najbolj v redu je bil trgovec Petrun, ki je vedno govoril: »Pri nas ni razlike, ali prideš s kravato ali brez!« Petrun je bil duša za delavca, še hlače bi dal. On je bil vse: oglar, sam je opeko delal, vse je znal. samo ptičjega mleka ni znal narediti. Petrun je prišel v stari Jugoslaviji iz Ribnice, po svobodi pa so mu trgovino nacionalizirali. Bilje za vse, vse je znal delati, bilje »muzkontar«. igral je kontrabas, violino, harmoniko, bilje tudi zadnji, kije kopo kuhal.
Vir: Zaviršek 1987
jih razdelimo s pomočjo kurirjev, predstojnikov organizacijskih enot ipd. Komunikacija med raziskovalcem in vprašanci je pri tej metodi samo enostranska, nesporazumov v komuniciranju v glavnem ni mogoče odkriti.
V kvalitativnem raziskovanju raje uporabljamo manj strukturi-rane oblike spraševanja, to je, nestrukturirani intervju, skupinsko razpravo in esej. (Podrobneje o teh metodah glej Mesec 1992).
c. Dokumentarno gradivo o predmetu raziskave delimo glede na to, na koga se nanaša, na osebne in organizacijske (skupinske, skupnostne) dokumente: glede na to, ali so predpisani (dolžnostni), pa na uradne in neuradne (formalne, neformalne). S kombiniranjem obeh dimenzij dobimo naslednje vrste dokumentov:
1-Osebni uradni dokumenti so npr. rojstni list, poročni list, osebna izkaznica, zdravstvena izkaznica, delovna knjižica, potni list, vozniško dovoljenje, pogodbe ipd.
2	- Osebni neuradni dokumenti so npr. pisma, dnevnik, beležke, življenjepis, risbe, fotografije ipd.
3	- Organizacijski uradni dokumenti so npr. statuti, pravilniki, odločbe, letna poročila, potni nalogi, delovni nalogi, pogodbe, dopisi, zapisniki, dosjeji o primerih, zapisniki sodišča, policijska poročila, matične knjige ipd. V raziskavi o krajevni organizaciji
86 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Rdečega križa, predstavljeni v drugem delu knjige, smo kot pomemben vir uporabili zapisnike sestankov upravnega odbora. V raziskavi o delu s taborniki je bila dokumentacija taborniškega odreda prav tako pomemben vir podatkov.
4 - Organizacijski neuradni dokumenti so npr. neformalna obvestila, dopisi, osnutki, zapisniki delovnih sestankov ipd. V raziskavi o krajevni organizaciji Rdečega križa smo zanimive podatke odkrili v raznih neformalnih seznamih (nakupljenega blaga, udeležencev kake akcije, neformalnih poročilih prostovoljk).
Tabela 2.3. Vrste dokumentov
nanašanji•	prvdpisanosl
uradni	neuradni
osebni	1	2
organizacijski	3	4
5^ŽAPISOVANJE (BELEŽENJE) PODATKOV OPAZOVANJA IN SPRAŠEVANJA
Napačno je pričakovanje, da uporaba avdiovizualnih sredstev odpravi probleme v zvezi z zapisovanjem. Uporaba teh sredstev omogoča zaradi možnosti večkratnega ponavljanja posnetkov (1) skoraj popolno zanesljivost zapisovanja, (2) intersubjektivno (več ocenjevalcev) preverjanje kodiranja in interpretacij, (3) teoretično fleksibilnost, saj lahko isti posnetek pogledamo in analiziramo večkrat s spremenjenimi teoretičnimi predpostavkami, (4) omogočajo oceno opazovalčevega ali spraševalčevega vpliva na raziskovanca (Hopf 1985: 93). Pri nekaterih postopkih (neposredno analitično
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 87
kodiranje posnetkov) lahko pisno beleženje tudi popolnoma nadomesti, ne odpravi pa osnovne nevarnosti, da namreč posnamemo preveč ali premalo gradiva oziroma da posnamemo irelevantno gradivo. Zato je snemanje treba prav tako skrbno načrtovati.
To velja še bolj za zapisovanje. Zapisovanje je lahko bolj ali manj strukturirano. Manj strukturirane oblike zapisovanja so dobesedni zapisi pogovorov in pripovedi, opisi opazovanj, dnevniški zapisi ipd. Bolj strukturirane oblike segajo od vpisovanja opažanj v vnaprej pripravljene vprašalnike, ki nas opozarjajo na posamezne vidike pojava, do vpisovanja opažanj in ocen v opazovalne liste, kamor zapisujemo znake za določene pojave ali ocene. V splošnem velja, da se moramo pri zapisovanju glede časa. trajanja, prostora, oblike, dovoljenj, anonimnosti ipd. prilagoditi zahtevam situacije.
5.3. TRANSKRIPCIJA TERENSKIH ZAPISKOV
Gradivo, zbrano na terenu, je surovo gradivo, ki se ga še drži razna »terenska nesnaga«: nepotrebna ponavljanja in podvajanja, napake pri pisanju, slabo čitljiva mesta, nepotrebni, za raziskavo nezanimivi dokumenti in podobno. Da bi bilo gradivo uporabno za nadaljnjo analizo, terenske zapiske prepišemo »na čisto«. Vedeti pa moramo, da je to že poseg v gradivo, saj opravimo pri prepisu določen, čeprav minimalen, izbor gradiva in ga do določene mere, čeprav minimalno, parafraziramo. Le redko prepišemo vse in vse dobesedno, ampak pri prepisovanju gradivo reduciramo po obsegu, tako da opustimo zapiske, ki se nam zde irelevantni, in po obliki, tako da dobesedne zapiske prepišemo v povzetku. Transkribirani zapiski so »nova realnost«, besedilo, kije izhodišče za analizo. Zato mora biti prepis metodično premišljen. Prav je, da si zapišemo
88 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
pravila, ki se jih nameravamo pri prepisovanju držati, npr. da bomo v skladu s pravopisom popravili očitno napačno zapisane črke, ločila ipd., da pa ne bomo popravljali narečnih izrazov, izrazov slenga ipd. Pri študiji primera dela z družino na CSD smo besedila dokumentov v dosjeju prepisali na ta način z opuščanji in delnim skrajševanjem. Ostal nam je še vedno obširni opis, v katerem ni manjkalo nič pomembnega, ki pa je bil vendar precej manj zajeten od dosjeja.
Osnovno vprašanje pri prepisovanju je, koliko lahko odstopamo od predloge, ki jo prepisujemo. Na primer: ali naj zapis intervjuja, kjer govorec uporablja sleng, prepišemo dobesedno ali naj ga »prevedemo« v knjižni jezik. O tem se odločimo v skladu z namenom raziskave. Splošno pravilo je, naj pri transkripciji čim manj opuščamo in spreminjamo, kajti to bomo lahko storili kasneje. Če nas v raziskavi ne zanima način izražanja, ampak le vsebina, bomo predlogo prepisali v skladu s pravopisom v knjižni jezik, a kolikor mogoče zvesto originalu.
6. UREJANJE GRADIVA
Ko zapiske prepisujemo, jih že tudi kronološko in sistematsko razporejamo. Vsak zapis je raziskovalni dokument. Dokumente ustrezno opremimo (naslov, datum, avtor ipd.) in jih vložimo v register (dosje, sveženj), v katerem so dokumenti razporejeni kronološko. Poleg tega pa lahko iz kopij dokumentov oblikujemo registre po stvarnih kriterijih (problemi, primeri, področja). Na osnovi registra dokumentov oblikujemo razne skrajšane preglede, kot npr. skrajšana kronologija, sinhronična kronologija ipd., in na tej osnovi oblikujemo kronološki opis dogajanja in tematski opis. Nato pa
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 89
oblikujemo različno dolge povzetke gradiva.
6.1. DOKUMENTACIJA V RAZISKAVI
Z besedo »dokumentacija« označujemo vse, kar je zapisanega ali posnetega (tudi predmete, ki imajo simboličen pomen) in ima za raziskavo kak pomen.
Ta pojem vključuje vse od predloga raziskave, uradnih listin kot empiričnega gradiva, zapisnikov opazovanj in intervjujev do zapisnikov sestankov raziskovalne skupine in obračunov potnih stroškov. V dokumentaciji raziskave razlikujemo (a) dokumente o pripravi in načrtovanju raziskave, (b) dokumente o zbiranju empiričnega gradiva, (c) dokumente o analizi gradiva in (č) administrativne dokumente.
a.	Dokumenti o pripravi in načrtovanju raziskave obsegajo zapisnike sestankov raziskovalne skupine, razne osnutke, sezname literature, izvlečke iz literature, predlog raziskave ipd.
b.	Dokumenti o zbiranju empiričnih podatkov se dele na dokumentarno gradivo o predmetu raziskovanja oziroma raziskovanih (primeru, skupini, skupnosti, organizaciji) in na zapisnike (protokole) zbiranja empiričnega gradiva z opazovanjem in spraševanjem (opazovalne liste in zapisniki: zapisi intervjujev, zapisniki skupinskih razprav ipd.).
c.	Dokumenti o urejanju in analizi empiričnega gradiva se dele na zapise (zapiske, zaznamke, beležke) in sezname (in zbirnike). Zapisi v raziskavi so vsi raziskovalčevi zapisi, opisi, dnevniki, komentarji, interpretacije, razmišljanja, zapisniki sestankov raziskovalne skupine, osnutki, sheme, modeli, povzetki ipd. Seznami so katalogi teh zapisov in drugih elementov v raziskavi.
90 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
č. Dokumenti o upravljanju (administraciji) raziskovalnega projekta (predlog raziskave, pogodba, lažna poročila, dopisi, materialni, finančni in drugi dokumenti).
6.2.	DOKUMENTI O EMPIRIČNIH PODATKIH:
DOKUMENTARNO GRADIVO IN PROTOKOLI
V	tem odstavku bomo v nadaljevanju obravnavali samo urejanje dokumentov pod točko (b), tj. urejanje dokumentarnega gradiva o primeru, ki je predmet raziskave, in protokolov opazovanja in spraševanja.
a.	Dokumentarno gradivo se deli na uradne dokumente, ki so lahko osebni (rojstni list. poročni list. delavska knjižica itd.), ali pa dokumenti organizacije (ustanovitveni akt, statut, pravilniki ipd.); in na druge, neuradne dokumente (pisma, dnevniki, kronike, interni časopis, fotografije ipd.), kot smo opisali zgoraj.
b.	Protokoli se delijo na zapisnike opazovanja (izpolnjene opazovalne sheme) in zapise intervjujev, izpolnjene vprašalnike, eseje ali spise (kot tehnika spraševanja) in drugo pisno gradivo, pridobljeno z raznimi tehnikami spraševanja.
Kaj je dokument, ki je relevanten za raziskavo, je odvisno od problema in namena raziskave, a v splošnem velja, da je bolje upoštevati kak dokument več kot kakega premalo. Pred vprašanjem, kako urediti gradivo, se znajdemo najkasneje tedaj, ko je pred nami sveženj, včasih pa kup ali škatla zapisnikov ali dokumentov.
6.3.	OSNOVNI REGISTER (DOSJE, SVEŽENJ)
V	osnovi lahko naletimo na tri vrste situacij: narava raziskave ali proučevanega predmeta je lahko taka, da je pomemben ali
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 91
poudarjen kronološki vidik, ali pa taka. da kronološki vidik ni pomemben in je možna samo tematska razporeditev. Tretja možnost je, da sta pomembna oba vidika, kiju kombiniramo. Pri proučevanju postopka dela s posameznim primerom je kronološki vidik v ospredju; delo se odvija v daljšem ali krajšem časovnem obdobju; dokumenti v dosjeju so časovno razporejeni. Pri proučevanju stališč do družbene krize (gl. raziskavo Scenariji preživetja) je v ospredju tematski vidik — razna področja doživljanja (družina, služba in delo, družba in politika).
Poleg tega pa raziskava lahko izhaja iz gradiva, ki že obstaja, kar pomeni, da gaje ustvaril kdo drug. običajno kaka služba (CSD, šola, sodišče) v okviru svoje redne dejavnosti, na primer v postopku dela s primerom. Tako gradivo je lahko že tudi zbrano, na primer v dosjeju primera, lahko pa, da gaje treba šele zbrati iz raznih virov in vložiti v skupno mapo. Gradivu, ki je že zbrano v dosjeju o primeru, nimamo nič dodati ne odvzeti. Ker pa dosjeji niso vedno zgledno urejeni, ni odveč, če dosje najprej pregledamo in uredimo; pri tem je koristno, če preverimo kronološki seznam dokumentov in sestavimo tak seznam, če ga ni ali če je prevzeti nepopoln. Druga možnost je, da izhajamo iz gradiva, ki ga sami zberemo med raziskavo. Ko načrtujemo raziskavo, je najbolje, da si omislimo mapo (ali registrator), v katero bomo spravljali vse dokumente. Dokumente in protokole razporedimo kronološko ali po vrstah dokumentov, lahko pa tudi kombiniramo kronološko in tematsko razporeditev (kopije dokumentov). Gradivo razdelimo na več tematskih področij, znotraj teh področij pa ga razporedimo kronološko.
92 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialncm delu
6.4. PARAFRAZIRANJE IN POVZEMANJE GRADIV 6.4.1. PARAFRAZIRANJE
Zbrana empirična dokumentacija je navadno preobsežna, zato je primerno, da oblikujemo daljše ali krajše povzetke dokumentov in protokolov. Pri tem uporabljamo razne tehnike parafraziranja, to je izražanja iste vsebine z drugimi besedami, npr.:
-	Opuščanje gradiva, izjav: izjave ali opise, ki se ponavljajo in ki ne dodajajo informacije, pri povzemanju preprosto izpustimo.
-	Posploševanje: dobesedne izraze nižje ravni abstrakcije prevedemo v bolj abstraktne izraze. V zapisu intervjuja beremo: »Sem šel najprej v eno službo pa sem delal tam dva mesca, pa sem pustil, pa šel v drugo, sem zdaj že sam ne vem v kateri.« Povzamemo: Pogosto je menjal zaposlitev.
-	Združevanje: več konkretnih izjav združimo in izrazimo z nadrejenim pojmom. Zapis intervjuja: »Mi je začel zvijati roko, potem me je za lase zagrabil in vlekel...« Povzetek: Jo je fizično trpinčil.
Pravilno je, da v posebni preglednici razvidno zapišemo za vsak stavek intervjuja, ali smo ga parafrazirali in poleg njega navedemo parafrazo.
6.4.2. POVZEMANJE
Povzemanje besedila dokumentov in protokolov ima v splošnem dva namena: a. da besedilo skrajšamo in tako naredimo bolj obvladljivo, b. da nepovezane podatke povežemo, tako da dobimo sliko o celoti. Take povzetke lahko oblikujemo iz podatkov vprašalnikov. Pri kvantitativni obdelavi vprašalnikov se popolnoma izgubi
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 93
predstava o posamezniku, ki nas v takem primeru tudi ne zanima, saj si iz podatkov o posameznikih želimo ustvariti le sliko o celotni populaciji. V socialnem delu pa nas bolj zanima prav slika o posamezniku. Če smo že uporabili strukturiran in standardiziran vprašalnik, lahko podatke, ki smo jih dobili o določenem posamezniku, strnemo v pripoved. V raziskavi o oblikah samopomoči med občani (Mesec 1986) smo anketne podatke o 80 let in več starih ljudeh strnili v take pripovedi o posameznikih. (Primer 2.3.) Povzetke je nato možno klasificirati in razporejati v različne tipologije.
Poseben problem je parafraziranje in povzemanje kronološko urejenih dosjejev. Razlikovati moramo dve vrsti kronoloških razporeditev: a. kronološko razporejene dokumente v osnovnem registru oziroma kronološki seznam dokumentov in b. kronologijo dogodkov, na katere se dokumenti nanašajo ali ki so opisani v dokumentih. a. Kronološko razporeditev dokumentov smo zagotovili že pri urejanju osnovnega registra. Dokumente razporedimo po datumih, če pa niso datirani, ugotovimo njihov datum s primerjavo (včasih tudi zgolj približno ali nezanesljivo po načelu »bolje nekaj kot nič«). Kronologijo dokumentov pišemo tako. da razdelimo stran na dva neenako široka razdelka. V ožjega pišemo datume, v širšega pa opise dokumentov, b. Drugače pa je s kronologijo dogodkov. To moramo dostikrat šele rekonstruirati na osnovi dokumentov. Pri študiji primera dela s posameznikom na CSD smo morali šele z analizo dokumentov ugotoviti natančno kronološko zaporedje dogodkov s pravim detektivskim delom (Mesec. Čačinovič-Vogrin-čič 1994). Vsebina raznih dokumentov v osnovnem registru se dostikrat ponavlja, ko razni posamezniki ali službe opisujejo iste dogodke. Določeni podatki, ki se nanašajo na časovno oddaljene dogodke.
94 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Primer 2.3. Povzetek podatkov
POVZETEK PODATKOV O ANKETIRANKI V RAZISKAVI O SAMOPOMOČI
Ženska, 80 let. vdova po padlem borcu, upokojena delavka pri zasebniku. Ima pokojnino in nadomestilo za telesno okvaro. ... Je lastnica družinske hiše. v kateri živi skupaj s hčerkino družino. Živi v enosobnem stanovanju, ločeno od hčerkine družine v samostojnem gospodinjstvu. Hčerka, ki živi v isti hiši. pride vsak dan vprašat, če kaj potrebuje iz trgovine. Ureja ji vse uradne in denarne zadeve, ker sama ne hodi iz hiše. Druga hčerka živi v isti občini. Vsak dan si telefonirata. Dobro se razume s sosedo. Na hčerko se lahko obrne, če karkoli potrebuje, sosedi pa poleg vsakdanjih reči lahko zaupa tudi bolj osebne težave. Okrog novega leta stajo obiskali hčerki in soseda. Z drugimi sosedi nima stikov. Poudarja, da stari in mladi ne prejo skupaj, ker mladi ne razumejo starih, zato živi raje čimbolj samostojno. Če bi potrebovala nujno zdravniško pomoč, bi se obrnila na hčerko, ki živi v hiši. Zelo slabo vidi (skoraj slepa), ima sladkorno bolezen in več drugih bolezni, vendar pravi, da nima večjih težav z zdravjem. Vsakdanja opravila zmore, ne more pa brati, pisati, upravljati z denarjem. Ne more sama nakupovati. Potrebuje spremstvo k zdravniku in sploh, kadar gre ven iz hiše. Vendar si sama gospodinji. Vsa dela mora opravljati počasi in previdno. Poudarja, da še vse zmore sama in da svojcev nikoli ne prosi za pomoč. V zadnjem letu ni bila v postelji zaradi bolezni. Je članica več organizacij. V zadnjem letu sojo obiskali predstavniki K.S. ji voščili ob praznikih in se zanimali, kako živi. Sama pa se ni udeležila nobene prireditve za starejše v KS. Meni. da se v KS nekoliko zanimajo za starejše, vendar premalo.
Vir: Mesec 1986
se odkrijejo šele v sorazmerno poznih dokumentih ipd. Vse to otež-koča raziskovalcu, da bi si ustvaril jasno predstavo o poteku dogodkov. Šele ko skrbno pregleda ves dosje in izpisuje podatke (pri tem si lahko pomaga s karticami ali lističi), jih primerja in razporeja, lahko sestavi zanesljivo kronologijo dogodkov. Pri tem smo dokumente priredili, tj. črtali dele besedila, kije bilo v raznih dokumentih identično, povzeli vsebino manj pomembnih dokumentov ali pa zapisali zgolj značaj dokumenta, če ni vseboval novega podatka (npr. »zapisnik o zaslišanju druge sosede, ki potrdi navedbe prve«).
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 95
OPOMBE
1	Honigmann (1982; po Casell in Symon 1994: 170) razlikuje med dvema
vrstama neslučajnost nega vzorčenja: vzorčenjem po presoji (judgment) in priročnim (oportunistic) vzorčenjem. Pri priročnem vzorčenju intervjuvamo ljudi, ki so dostopni in pripravljeni sodelovati in ki jih nismo namerno izbrali. Oblika priročnega vzorčenja je tehnika »snežene kepe« (snowball sampling), pri kateri prvi intervjuvani priporoči naslednjega in tako dalje. Klasičen primer takega vzorčenja je opisal McCall (1980), kije proučeval umetnice v St Louisu (ZDA). Ker umetnice niso kohezivna skupina, ni bilo mogoče dobiti spiska populacije. Raziskovalec je zato prosil prijateljico — edino umetnico, ki jo je poznal — in ta mu je povedala, kje bi lahko našel še nekaj drugih umetnic. Pri vsakem naslednjem stiku je anketiranko povprašal po nadaljnjih znankah. (Cassell in Symon 1994: 170)
2	»Po najinem mnenju se zdi. daje bolj primerno, da vprašanja, s katerimi
naj bi prišli do specifičnih informacij, zastavljamo specifičnim informantom, ki poznajo proces, ki nas zanima. Ustvarili bi si radi celovito podobo o tem procesu in pri tem upoštevali več različnih perspektiv in izkušenj.« (Cassell in Symon 1994: 169)
'Tak je primer antropologinje F. Kluckhon. kije izvajala svojo raziskavo mehiške vasi v vlogi lastnice trgovinice na robu vasi. Kot prodajalka je prišla v stik z vsemi vaščani in bila obveščena o dogajanju v vasi. kot so o njem poročali sami (emični vidik), hkrati pa ji je njena vloga omogočala dislanco do dogajanja v vasi (etični vidik).
4 Na tem mestu ne moremo obravnavati etičnih in pravnih vprašanj, povezanih z ustvarjanjem zaupljivega odnosa, varstvom osebnih podatkov, uporabnosti raziskave za proučevane oziroma morebitnega
96 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
oškodovanja njihovih interesov ipd. Naj na to samo opozorimo, da teh vprašanj ne bi spregledali, če bi sc v resnici lotili take študije.
5 Glede metod in tehnik zbiranja empiričnega gradiva v okviru kvalitativne raziskave veljajo v veliki meri ista pravila kot so navedena v učbenikih »tradicionalne« metodologije, npr. Milic (1965), Toš (1988).
" Podrobnejši opis teh metod je v Mesec 1995.
7 O skupinski razpravi kot kvalitativni metodi obširno piše F. Adam (1982: 191).
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 97
LITERATURA
Agar, M. H. (1980). Theprofessionalstranger. New York: Academic Press.
Bogdan, R., S. J. Taylor (1975). Introduction to Qualitative Research Meth-ods. New York: Wiley.
Casell, C., G. Symon (ur.) (1994). Qualitative Methods in Organizational Research. London: Sage.
Flaker, V., Z. Pavlovič. (1985). MDA med krizo in perspektivo. Ljubljana: RK ZSMS in Center za mladinsko prostovoljno delo.
Freud, S. (1912). Ratschlage fur den Arzt bei der psychoanalytischen Behandlung. Gesammelte Werke, zv. 8. Hamburg: Fischer.
Gilli, G. A. (1974). Kako se istražuje: Vodič u društvenim istraživanjima. Zagreb: Savremena misao.
Glaser, B. G, A. L. Strauss. (1967). The Discoverv of Grounded Theorv: Strategies for Qualitative Research. New York: Aldine de Gruyter.
Goffman, E. (1959). The Presentation of Self in Evervdav Life. Garden City: Doubleday.
Golob. M. (1972). Neposredno opazovanje z udeležbo (v družboslovju podeželja). Teorija in praksa, 9, 1972, 5: 822-836.
Hoffmann-Riem (1980). Die Sozialforschung einer interpretativen Soziologie. Der Datengewinn. Kolner Zeitschrift fur Soziologie und Sozialpsvcltologie, 32: 339-372.
Honigman. J. (1982). Sampling in ethnographic fie!dwork. V: R. G. Burges (ur.), Field Research: a Sourcebook and Field Manual. London: George Allen & Unwin.
Hopf, Ch. (1985). Nichtstandardisierte Erhebungsverfahren in der Sozialforschung: Uberlegungen zum Forschungsstand. V: M. Kaase. M. Kuchler. Herausforderungen der empirischen Sozialforschung,
98 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Mannheim: ZUMA (86-108).
Johnson, J. (1990). Selecting Ethnographic Informants (Qualitative Research Methods Series, zv. 22). Newbury Park: Sage.
Makarovič, M. (1982). Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
McCall, M. (1980). Who and where are the artists? V: W. Shaffir, R. Stebbins, A. Turovvetz (ur.), Fieldv/otrk Esperience. New York: St Martini Press.
Mesec, B. (1987). Raziskovanje v socialnem delu II: Opazovanje. Skripta. Ljubljana: VŠSD.
Mesec, B. (1980). Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom I. V: Stritih, B. (nosil.). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Mesec, B. (1986). Samopomoč starejših občanov v krajevni skupnosti. V: B. Mesec, V. Flaker, Metode in oblike medsebojne pomoči med občani. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Mesec. B. (1992). Metodologija raziskovanja v socialnem delu I. Študijsko gradivo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Mesec. B., G. Čačinovič Vogrinčič (1996). Kvalitativna analiza primera: Analiza kronoloških in interakcijskih vzorcev na primeru socialnega dela z družino, Socialno delo 35, 1996, 2: 89-114.
Milic, V. (1965). Sociološki metod. Beograd: Nolit.
Rosenhan (1973). On being sane in insane places, Science, 179, 1973, 250-258. Cit. po: R. Bogdan, S. J. TayIor, Introduction to Qualitative Research Methods, New York: John Wiley.
Sherif, M. (1964). Reference Groups: Exploration in to Conformitv and Deviation of Adolescents. New York: Harper and Row.
Strauss, A. L., J. Corbin. (1990). Basics ofQualitative Research: Grounded
Potek raziskave /.- Od pojasnitve predrazumevanja... 99
Theory Procedures and Teclinuptes. Newbury Park: Sage. Stritih, B. (nosil.) (1977). Prostovoljno preventivno in socialno-terapevt-sko delo z otroki: Rakitna — akcijskoraziskovalna naloga — socialnote-rapevtska kolonija. V: Repovš, D. (ur.), Sociološke raziskave v zdravstvu. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani. Stritih, B. (nosil.) (1979a). Nepoklicno, prostovoljno, preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino II. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani. Stritih, B. (nosil.) (1979b). Štepunjsko naselje II. Ljubljana: Inštitut za
sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani. Stritih, B. (nosil.) (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok.
Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Stritih, B. (nosil.) (1981). Prostovoljno socialno delo. Raziskava. Ljubljana:
Višja šola za socialne delavce. Toš, N. (1988). Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: DZS. Zaviršek, D. (1987). Zgodba o Josipdolu: antropološka študija. Ljubljana: RK ZSMS in Center za mladinsko prostovoljno delo.
101
3. poglavje
Potek raziskave II: Od analize do poročila
1. OD PODATKOV DO TEORIJE
Namen analitičnih postopkov je odkrivanje struktur, obrazcev, pravilnosti in pojasnjevanje (eksplanacija). Analiza naj bi pripeljala do oblikovanja konceptov, hipotez in eksplanacij, to je do teoretičnih formulacij. To pomeni, da analize ni mogoče ločili od interpretacije. Utemeljeno teorijo sestavljajo trije osnovni elementi: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe ali trditve).
Osnovna enota analize so pojmi', iz njih je zgrajena teorija, ne iz podatkov samih po sebi. Strauss in Corbinova pravita (1990: 7): Teorij ne moremo graditi iz dejanskih dogodkov ali dejavnosti, ki smo jih opazovali ali o katerih imamo poročila: ne moremo jih torej graditi iz 'surovih podatkov". Dogodke jemljemo ali analiziramo kot možne indikatorje pojavov in jim pri tem dajemo pojmovne nazive. Če respon-dent reče raziskovalcu: 'Vsak dan porazdelim jutranja opravila čez ves dopoldan, tako da med britjem in kopanjem počivam.' bo raziskovalec to morda imenoval "porazdelitev opravil'. Ko bo naletel na druge primere in se mu bodo, ko jih bo primerjal s prvim, zdeli podobni istemu pojavu, bo tudi te druge primere poimenoval 'porazdelitev opravil'. Samo s primerjavo primerov in s poimenovanjem enakih pojavov z istim izrazom lahko teoretik zbere osnovne enote teorije. Kategorije definirata Strauss in Corbinova (1990: 7) takole:
102 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Kategorije so na višji ravni in bolj abstraktne kot pojmi, ki jih predstavljajo. Ustvarimo jih v istem analitičnem procesu, v katerem primerjamo podobnosti in razlike, kot pri oblikovanju pojmov na nižjih ravneh. Kategorije so "vogelni kamni' nastajajoče teorije. So sredstvo, s katerim lahko teorijo povežemo. Na prejšnjem primeru lahko pokažemo. kako z združevanjem pojmov oblikujemo kategorije. Poleg pojma 'porazdelitev opravil' lahko analitik oblikuje pojme 'samo-medikacija'. 'počivanje' in 'pazljivo hranjenje". V postopku kodiranja bo analitik morda pomislil, da vsi ti pojmi, čeprav se razlikujejo, predstavljajo opravila, ki imajo isti namen: z njimi poskuša respond-ent obvladati bolezen. Možno jih je. kot svojsko kategorijo, poimenovati z bolj abstraktnim izrazom: 'Strategije samopomoči za obvladanje bolezni.'
Tretji element utemeljene teorije sopropozicije (sodbe), ki trdijo kaj o posplošenih odnosih med določeno kategorijo in njenimi pojmi in med različnimi kategorijami. Ta tretji element sta Glaser in Strauss (1967) v začetku imenovala 'hipoteze', zdi pa se, daje ustreznejši izraz 'propozicije'.1
Raziskovalni proces, v katerem oblikujemo pojme in iz pojmov kategorije, ki jih povežemo v propozicijah, se konča tako, da propozicije uredimo v kolikor mogoče sistematično in povezano teorijo, ki se bere kot pripoved o pojavu, ki je bil predmet proučevanja.
2. NAČELA ANALIZE
(1) Analizirati pomeni interpretirati. V spletu neurejenega izkustvenega gradiva prepoznamo posamezne celote, ki se nanašajo na kak pojav, lastnost, proces, in jih poimenujemo. Te pojme
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 103
povežemo v raznolične strukture in tako pojasnjujemo dogajanje. To je ustvarjalen proces, iznajdba, konstrukcija, skratka, naš svojski, ustvarjalni poseg v gradivo.
(2)	Ni enega samega splošno veljavnega postopka analize, ki bi ga lahko v vsakem konkretnem primeru mehanično ponovili. Tudi posamezni analitični postopki, ki vključujejo tehnike kodiranja in povezovanja pojmov, niso mehanični ali samodejni. Nikjer ni jamstva, da bomo prišli do teorije, če se bomo le držali navodil za kodiranje in če jih bomo dosledno in skrbno izvedli. Ti postopki niso iste vrste kot računski postopki v statistiki, niso algoritmi, ki avtomatično pripeljejo do statistične mere, ki jo lahko smiselno interpretiramo. Zato jih uporabljamo prilagodljivo in domiselno, kajti tudi gradivo, ki smo ga zbrali, je zelo raznolično.
(3)	Edina tehnika, ki se uporablja vedno in povsod in je ključna, je zastavljanje vprašanj, neprenehoma in na vsakem koraku. Sprašujemo, s kakšnimi pojavi imamo opraviti, kakšne so njihove značilnosti, kako jih imenovati, kako so povezani: ali dano ravnanje spada k enemu ali drugemu tipu ravnanj, ali naj ga pojasnimo tako ali drugače.
3. POSTOPKI ANALIZE
Vsak postopek kvalitativne analize lahko v grobem razdelimo na šest korakov: (1) urejanje gradiva, (2) določitev enot kodiranja. (3) odprto kodiranje, (4) izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij, (5) odnosno kodiranje in (6) oblikovanje končne teoretične formulacije. Te postopke bomo opisali v nadaljevanju. Pri tem se pretežno opiramo na postopek, ki sta ga opisala Glaser in
104 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Strauss (1967) in kasneje povzela Strauss in Corbinova (1990). Privzemamo tudi, da ne bomo uporabljali računalniškega programa za kvalitativno analizo, ampak bomo zadevo opravili »peš«. Za začetek je to prav koristno, saj si tako pridobimo izkušnje, ki so pomembne tudi za vrednotenje računalniških programov. Seveda pa bomo pri tem in onem opravilu uporabljali običajen urejevalnik besedila.
Analiza gradiva je postopek, pri katerem s kategoriziranjem in klasificiranjem enot gradiva oblikujemo pojme, ki jih nato med seboj povežemo in oblikujemo teoretične modele in pojasnitve. Postopke urejanja gradiva smo obravnavali v prejšnjem poglavju, zato tu kar preidimo na določitev enot kodiranja.
3.1. RAZČLENITEV OPISOV (DOLOČITEV ENOT KODIRANJA)
Osnovno empirično gradivo (terenske zapiske, zapise intervjujev, druge dokumente) smo torej uredili in prepisali (transkribirali). Gradivo je urejeno in čitljivo prepisano. Pri prepisovanju pustimo na desni strani širši rob, kamor bomo vpisovali kode (pojme).
Osnova analize je postopek klasifikacije in oblikovanja abstrakt-nejših pojmov iz empirično dobljenih izjav in zapisov. Besedilo, ki ga nameravamo analizirati, najprej razčlenimo na sestavne dele, da dobimo enote kodiranja. Enota kodiranja je lahko fraza, stavek, odstavek, poglavje, dogodek, zaključena anekdota, misel itd. Pri tem se je pokazalo, da je bolje, če te enote določimo smiselno, ne mehanično. Bolje je, da za enote izberemo smiselno zaključene dele besedila, kot da bi določili besede, stavke ali odstavke. Primer razčlenitve besedila je v poglavju »Dan na psihiatriji«.
Besedilo lahko razčlenimo na več načinov: (1) tako, da posa-
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 105
mezne dele oddelimo z navpičnimi črtami, pri tem pa ničesar ne izpuščamo, tako da se posamezne enote vrste druga za drugo; (2) tako, da dele besedila izpuščamo; pri tem načinu je bolje, da dele, kijih nameravamo kodirati, oddelimo od ostalih z oglatimi oklepaji (ali da jih podčrtamo), tako ostanejo tisti deli, kijih ne nameravamo upoštevati, zunaj oglatih oklepajev oziroma nepodčrtani. Drugi način pomeni, da besedila, ki je zunaj oklepajev oziroma nepod-črtano, ne bomo kodirali. Naš odnos do izpuščenih delov je lahko dveh vrst: določene dele lahko izpustimo, ker so popolnoma ire-levantni za namen raziskave; drugih pa sicer ne kodiramo, vendar jih tudi ne ignoriramo popolnoma, ampak ostajajo kot kontekst izbranih delov besedila. Obmejene ali podčrtane dele besedila oštevilčimo z zaporednimi številkami, da lahko kasneje nedvoumno povežemo pojem, ki smo ga pripisali, z deli besedila, na katere se nanaša. Če uporabljamo urejevalnik besedila, razvrstimo enote tako, da tvori vsaka svoj odstavek.
Ko se je pisec prvič loteval kodiranja, besedila ni razčlenil na enote, ampak je na rob pripisoval pojme, kot so mu prihajali na misel. Tudi kasneje je še večkrat pomislil, ali je vedno treba razčleniti besedilo. Odgovor je. za sedaj: da. Če besedila ne razčlenimo, ne vemo, kateri del besedila je kodiran z določenim pojmom. Pri naslednjem koraku, to je definiranju pojmov, moramo namreč pri vsakem pojmu navesti, katere dele besedila »vsebuje«. Če tega ne navedemo, pojmov ne »ozemljimo«, jih ne povežemo z empiričnimi opisi ali izjavami. Pojmi tako »obvisijo« v zraku in so videti popolnoma in neupravičeno izmišljeni.
106 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
3.2. PROSTO PRIPISOVANJE POJMOV ALI POIMENOVANJE (ODPRTO KODIRANJE)
Odprto kodiranje je postopek oblikovanja pojmov (postopek konceptualizacije) iz empiričnih opisov, to je iz enot besedilu dobljenih v postopku razčlenitve. Je postopek kategoriziranja in razvrščanja podatkov, v katerem posameznim delom besedila pripisujemo pojme; besedila, ki smo jim pripisali isti pojem, zberemo, jih ločimo od besedil, ki spadajo pod drug pojem, in tako organiziramo podatke.
Odprto kodiranje vsebuje tri različne postopke: (1) pripisovanje pojmov empiričnim opisom, (2) združevanje sorodnih pojmov v kategorije, (3) analizo značilnosti pojmov in kategorij.
(1) Pripisovanje pojmov empiričnim opisom. Izhodišče za odprto kodiranje so empirični opisi — transkribirani zapiski: zapisniki (protokoli) opazovanja z udeležbo, zapisi nestrukturiranih intervjujev, biografije in podobno gradivo, ki smo ga razčlenili na enote kodiranja. Ob teh opisih s proučevanjem, razčlenjevanjem, primerjanjem in klasificiranjem oblikujemo pojme in jih poimenujemo. To delamo tako, da počasi in s premislekom beremo besedilo. Ob vsaki vnaprej določeni enoti pomislimo, kateri pojem bi ustrezal tisti enoti. Na primer: Pri intervjuju z žensko, kije doživela nasilje partnerja, naletimo na izjavo »leto dni po poroki me je prvič pretepel«. Zastavijo se nam takale vprašanja: Zakaj je ni trpinčil že pred poroko? Ali je možno, da pomeni poroka nekakšen preobrat v doživljanju in odnosu? Ob rob zapišemo pojem »preobrat«. Ženska nadalje pravi, da so se ji po prihodu v skupino za samopomoč »odprle oči«. Kodiramo: »uvid«. Vprašamo se, kaj je pravzaprav uvidela? Če
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 107
najdemo ustrezno besedilo, ga bomo morda kodirali kot »začarani krog«. Ob tem se spomnimo, daje dolga leta trpela, ne da bi uvidela, kaj se dogaja. To stanje označimo morda z besedo »zaslepljenost«, »obramba« ipd. V raziskavi Scenariji preživetja smo izjavo »največ se odrekamo pri hrani« kodirali z »omejevanje pri hrani«; izjavo »pri garderobi kupim malo manj« z »omejevanje pri obleki«.
Pojmi so lahko bolj ali manj abstraktni. Nazive za pojme in kategorije jemljemo v bistvu iz dveh virov: iz skladišča zdravorazum-skih pojmov in iz skladišča teoretičnih pojmov, ki so lahko vzeti iz določene teorije ali pa eklektično napaberkovani iz teoretičnega govora. Postopek je seveda različen, kadar s študijo preverjamo kako teorijo ali kadar oblikujemo teorijo.
Pri kodiranju uporabljamo razne postopke ali tehnike, na primer:
a.	Neposredno poimenovanje. Primeri, ki smo jih navedli v prejšnjem odstavku, sodijo k tej točki. Določen opis poimenujemo z določenim nazivom ali kodo neposredno, ne da bi ga primerjali z drugimi opisi: »preobrat«, »uvid«, »omejevanje«, »odrekanje«.
b.	Iskanje sinonimov. Pokušamo se spomniti drugih besed za isti pojem: »nasilje«, »trpinčenje«, »zloraba« ipd. Ali pa: »omejevanje«, »prikrajšanost«, »varčevanje«. Primerjamo te izraze in opišemo razlike med njimi.
c.	Iskanje nasprotij. Ob danem pojmu se spomnimo njegovega nasprotja. Ženska je po vsaki sceni nasilja vedno znova pričakovala, da se nasilje ne bo več ponovilo. Kodiramo »upanje« in se spomnimo na »brezup«; kodiramo »varčnost« in se spomnimo na »razsipnost«.
č. Iskanje nenavadnih, oddaljenih asociacij. Kako je z nasiljem v živalskem svetu? Se tam zgodi, da samec napade samico? Kdaj? V kakih okoliščinah? Spomnimo se npr. pojma »premoč«, »nadvlada«.
108 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialncm delu
	Primer 3.1. Razčlenitev intervjuja in oilprto kodiranje	
	Kodiranje intervjuja v raziskavi »	Scenariji preživetja«
št.	postavka	pojem
1	(Zavest o prihodnosti)	zavest o prihodnosti
	Nič nc razmišljam, živim za sedanjost.	odsotnost razmišljanja
		o prihodnosti
2	(Nič ne razmišljate?)	občasni prebliski
	Nc. včasih imam kakšen preblisk...	način razmišljanja
3	... vendar človek potem postane slabe volje.	negativna čustva
4	Krizo je občutiti že nekaj let...	dojemanje trajanja k.
S	... vendar je iz leta v leto vse huje.	dojemanje stopnjevanja krize
6	Največ se odrekamo pri hrani.	omejevanje pri hrani.
		ukrepi v krizi
7	Nc hodimo več ven na kosila ali večerje, vse	sprememba načina hranjenja
	pripravljamo doma.	
8	Pri garderobi kupim malo manj sebi	omejevanje pri obleki
	in več hčeri.	selektivno varčevanje
9	Nc hodim več tako pogosto k frizerju.	omejevanje pri osebnem
	Pred leti sem si frizerja lahko privoščila	urejanju
	dvakrat na teden, zdaj le enkrat na dva meseca.	
10	Na dopust nc hodim že tri leta. j...	omejevanje dopusta
11	Sebi to odrekam, hčeri privoščim, kolikor je	selektivno omejevanje
	v moji moči.	
12	Denarja nc varčujem. ker ga ne morem.	varčevanje denarja
	Vse zapravim sproti, ker drugače nc gre.	možnost varčevanja
13	Večkrat si tudi kje kak dinar izposodim...	izposojanje denarja.
		finančne tehnike
14	... hčeri pa daje nekaj denarja tudi stari oče.	denarni dar
		pomoč v sorodstvu
15	(Predstave o prihodnost i J	
	Živim z optimizmom. Nekoč bo prav gotovo	zavest o prihodnosti
	bolje...	optimizem o prihodnosti
16	... Več si o prihodnosti nc bi upala reči.	strah pred prihodnostjo
17	(Možna brezposelnost J	zavest o brezposelnosti
	0 tem res nc razmišljam.	
18	... ker se mi zdi nemogoče...	možnost brezposelnosti
19	Na vsak način bom nekaj delala.	pridobitno delo
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 109
Odprto kodiranje poteka v slogu »deževanja idej« (brainstor-ming) tako, da zapišemo vse pojme, ki nam pridejo na misel. Rezultat odprtega kodiranja je torej seznam velikega števila neurejenih in nepovezanih pojmov, ki so na raznih stopnjah abstraktnosti. Zapis, na katerega smo vpisovali kode, je »kodirni zapis« ali »kodirni protokol«. Iz njega je razvidno, kako smo kodirali določene enote (pojave, izjave, ravnanja).
Kot primer smo kodirali kratek zapis intervjuja v okviru raziskave Scenariji preživetja, v kateri smo želeli ugotoviti, kako so se ljudje odzivali na gospodarsko in družbeno krizo ob propadu režima »druge Jugoslavije«. Vsaki izjavi ali delu izjave smo pripisali enega ali več pojmov na različnih ravneh abstraktnosti. Po naši izkušnji je dobro, da pojmujemo odprto kodiranje kot »deževanje idej«, to je, da si dopustimo, da zapišemo pojme raznih ravni abstraktnosti in tudi pojme, ki so bolj oddaljeni in nenavadni. Če bi poskušali že pri prvem koraku biti preveč disciplinirani, bi se lahko zgodilo, da bi zatrli ustvarjalni izbruh in pozabili zanimive in pomembne pojme, ki smo se jih spomnili ob prvem stiku s snovjo, ko so vtisi o intervjuju še sveži. Urejali bomo kasneje.
Razvidno je, da smo posamezne dele besedila oštevilčili z zaporednimi številkami, ki jih nato uporabljamo kot oznake, ko se sklicujemo na ta besedila.
(2) Združevanje sorodnih pojmov v kategorije. Pri drugem koraku primerjamo pojme med seboj, ugotavljamo, kateri pojmi se nanašajo na podobne pojave, in jih združujemo v širše kategorije, kijih poimenujemo. Tudi tu uporabljamo razne postopke.
a. Kategorizira nje. Pri kategoriziranju damo isto ime več različnim opisom, v katerih smo prepoznali skupno potezo. Opise, ki smo
110 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
jih kodirali »psovanje«. »zmerjanje«, »poniževanje«, kodiramo z besedo »psihično nasilje«. To je čist primer, kako oblikujemo pojme: tako da abstrahiramo skupno značilnost več različnih opisov. »Omejevanje pri hrani«, »omejevanje pri obleki«, »omejevanje pri počitnicah« sestavljajo kategorijo »omejevanje zadovoljevanja potreb«.
b.	Dopolnjevanje klasifikacije. Enemu razredu pojavov poiščemo druge razrede, ki dopolnjujejo klasifikacijo. Potem ko smo ugotovili, da se pojavljajo opisi »psihičnega nasilja«, dodamo pojem »fizično nasilje«. Če se v konkretnem opisu ne pojavljajo primeri fizičnega nasilja, si ta pojem kljub temu zapišemo bodisi na poseben list ali pa z drugo barvo prav tako na rob protokola. Iz opisa izhaja, daje bil mož alkoholik. Kodiramo »alkoholik« in se vprašamo, kako je z nasiljem pri možeh, ki niso alkoholiki? Zapišemo si pojem »neal-koholik«. Morda bomo v naslednji raziskovalni sekvenci poiskali podatke, ki nam bodo pomagali odgovoriti na vprašanje o razliki med alkoholiki in nealkoholiki kol povzročitelji nasilja v družini. Kategoriji »omejevanje pri zadovoljevanju potreb« dodamo kategoriji »gospodarjenje z denarjem« in »medsebojna pomoč«.
c.	Ekspliciranje kriterija klasifikacije ali nadrejenega pojma. V gornjem primeru je pojem »nasilje« nadrejeni pojem pojmoma »psihično nasilje« in »fizično nasilje«. »Vrsta nasilja« je kriterij le klasifikacije. Nadrejeni pojem »omejevanja«, »gospodarjenja z denarjem« in »medsebojne pomoči« v kontekstu raziskave Scenariji preživetja je »ukrepi v krizi«.
Pri kategoriziranju moramo paziti, da ne tvorimo kategorij iz pojmov, ki so preveč različni, saj tako neupravičeno poenostavljamo in zametujemo raznoličnost empiričnega gradiva.
(J) Osno (aksialno) kodiranje. Osno kodiranje je vzpostavljanje
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 111
Primer 3.2. Ureditev pojmov po ravneh abstraktnosti Ureditev pojmov v raziskavi »Scenariji preživetja«
I. raven	2. raven	3. raven
zaznavanje trajanja krize (4) zaznavanje značilnosti krize -
zavedanje krize (4,5)	doživljanje krize (4,5)
zaznavanje stopnjev. krize (5)
omejevanje pri hrani (6) omejevanje (6-11)	ukrepi v krizi (6-14)
omejevanje pri obleki (K)
omejevanje pri oseb. urejanju (9)
omejevanje dopusta (10)
sprememba načina hranj. (7)
selektivno odrekanje (S.11)
selektivno omejevanje (8,11)
varčevanje denarja (12)	finančne tehnike (8. 11-14)
možnost varčevanja (12)	
izposojanje denarja (12)	
denarni dar(13)	darila (13)
pomoč v sorodstvu (14)	medsebojna pomoč (14)
Primer 3.3. Analiza značilnosti pojmov Značilnosti pojma »zaznavanje krize«
značilnost
-	trajanje (7)
-	stopnjevanje (8)
-	obseg
-	globina
indikator
odg. »krizo občutim žc ... let«; »traja...« odg. »je vse huje« štev. potreb, ki jih omeji štev. potreb, ki se jim odreče; ali odrekanje prizadene tudi pomembne vrednote (otroka); »sebi odrekam, hčeri privoščim«
modalilete. vrednosti
(domena)
v letih: 0 - X
ne dolgo, srednje, zelo
narašča, upada, stagnira
0-X
0-X
da. ne
112 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
odnosov znotraj določene kategorije, med kategorijo in njenimi podkategorijami (ne med različnimi kategorijami, kar je naloga naslednjega koraka; Pandit 1996:12). Vodi do tega, da vzpostavimo hierarhijo med kategorijami in podkategorijami. Kategorija »ukrepi v krizi« vsebuje podkategorije »omejevanje potreb«, »finančne tehnike«, »sprejemanje daril« in »medsebojna pomoč«. Te podkategorije pa združujejo sorodne pojme prve ravni abstrakcije. Primer 3.2 je hkrati primer oblikovanja kategorij iz pojmov prve ravni abstrakcije in vzpostavljanja kategorij nadaljnjih ravni abstraktnosti, ki so med seboj v odnosu kategorije in subkategorij. Ta primer nam hkrati pove, da si posamezne faze kodiranja ne slede v nespremenljivem zaporedju, ampak da gre pri tem bolj za miselna opravila, ki si v splošnem slede v smeri od manj abstraktnega k bolj abstraktnemu, pri čemer pa se vrstni red opravil lahko tudi zamenja, tako da v zgodnejši fazi opravimo kaj, kar pravzaprav sodi v kasnejšo.
(Vrste kodiranja) »so analitični tipi in ni nujno, da bi raziskovalec šel od ene do druge strogo zaporedno.« (Pandit 1996: 11)
(4) Analiza značilnosti pojmov in kategorij. Dobili smo torej vrsto pojmov na raznih ravneh abstraktnosti. Ukvarjajmo se malo z njimi. V analizi naj bi odkrili značilnosti (dimenzije) teh pojmov in njihove domene, tj. razpon njihovih vrednosti ali modalitet. Kot primer smo analizirali pojma »značilnosti zaznavane krize« in »ukrepi v krizi«. Te značilnosti krize so trajanje, stopnjevanje, obseg in globina. Zaznavam, da kriza traja daljši ali krajši čas; da se poglablja ali upada, ali pa stagnira; da zajame ožji ali širši krog potreb, ki jih moram omejiti, v večji ali manjši meri; daje število potreb in dejavnosti, ki se jim moram popolnoma odreči, večje ali majše; da pri tem posežem tudi na področja, ki bistveno ogrožajo moje vrednote
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 113
(moram prikrajšati otroka). Moji ukrepi ali odzivi na krizo so lahko različne vrste, različnega števila in trajanja oziroma intenzivnosti. Ob analizi se spomnim na vprašanje, ali so ti ukrepi uspešni in učinkoviti. To vprašanje v intervjuju ni bilo zastavljeno, o tem ni nobene izjave. A lahko bi ga zastavili. Kakšni so možni odgovori? Pri analizi torej lahko dodamo kako značilnost, kije logična, čeprav v gradivu ni empirične postavke, ki bi jo utemeljevala.
3.3. IZBOR IN DEFINIRANJE RELEVANTNIH POJMOV
3.3.1. IZBOR RELEVANTNIH POJMOV IN KATEGORIJ
Glaser in Strauss (1967) ter Strauss in Corbinova (1990) tega koraka ne navajajo. Je pa povsem logičen in nujen. Do sedaj smo empiričnim postavkam pripisali veliko število pojmov, precej pojmov smo povezali v nadrejene kategorije, veliko pa jih je ostalo zunaj kategorij. Če je empirično gradivo količkaj obsežno, je veliko pojmov, ki niso povezani z drugimi, in veliko takih, za katere ne vemo. kaj naj bi z njimi počeli. Iz te neurejenosti moramo narediti red. Izmed velikega števila pojmov in kategorij izberemo tiste, ki so videti relevantni glede na problem in namen raziskave. V našem primeru smo. da bi si olajšali to učno analizo, opustili izjave in pojme, ki se nanašajo na zavest o prihodnosti. Iz seznama 27 pojmov smo sestavili seznam 17 pojmov. Odločilen kriterij pri izboru pojmov je torej relevantnost pojma glede na problem raziskave. Lahko pa v tej lazi izločimo tudi pojme, ki so preveč oddaljeni ali nenavadni in na katerih ne vidimo, kako bi lahko bili povezani z drugimi pojmi in s problemom raziskave.
114 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
3.3.2. DEFINIRANJE POJMOV IN KATEGORIJ
Pojme nato definiramo, tj. jim določimo pomen. To lahko storimo tako, da najprej mehanično zberemo vse enote besedila (postavke), ob katerih smo pripisali isti pojem. Zdi se, da ne naredimo nič drugega, kot da obrnemo postopek iz prejšnje faze. Prej smo po pomenu sorodnim empiričnim postavkam pripisali isti pojem, sedaj pa pri vsakem pojmu poštejemo in navedemo vse empirične postavke, ki sodijo vanj. Računalniški programi za kvalitativno analizo definirajo pojme na ta način. Če bi ostali pri tem. bi bil to operacionalizem. to je. pojmi bi bili definirani samo operacionalno, samo z dejansko dobljenimi empiričnimi postavkami. Zato je treba to »inventuro« dopolniti.
Empirično dobljene opise določenega pojma previdno dopolnimo. tako da preciziramo posamezne opise, jih asociativno dopolnimo z določili, ki so podobna tistim, ki smo jih dejansko prepisali iz zapisov, čeprav jih ni v gradivu. Poskušamo izraziti bistvo pojma in podati njegovo definicijo v obliki realne definicije. Realna definicija je definicija, pri kateri navedemo najbližji nadrejeni pojem, pod katerega spada pojem, ki ga definiramo, in specifično diferenco, to je posebnost, po kateri se pojem, ki ga definiramo, razlikuje od drugih pojmov, ki sodijo pod isti nadrejeni pojem. Paziti moramo, da se pri tem ne oddaljimo preveč od empiričnega gradiva in da dodamo res samo tisto, kar bi lahko bilo v gradivu. Tako sestavimo besednjak pojmov nastajajoče teorije. V nadaljnjem postopku bomo morda opustili kakega teh pojmov ali pa katerega dodali; prav tako bomo morda spremenili definicije.
Če smo pred definiranjem uspešno povezali empirične pojme
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 115
Primer 3.4. Seznam pojmov in izbor relevantnih pojmov Del pojmov v raziskavi »Scenariji preživetja«
št	pojem	št relevantni pojem	post.
1	odsotnost razmišljanja o prihodnosti	1 zaznavanje trajanja krize	4, 16
2	občasni prebliski o pr.	2 zaznavanje stopnjev. krize	5
3	način razmišljanja o pr.	3 ukrepi v krizi	6-14
4	negativna čustva-prihod.	4 omejevanje pri hrani	6
5	zaznavanje trajan. krize	5 sprememba načina hranj.	7
6	zaznavanje stopnj. krize	6 omejevanje pri obleki	8
"	ukrepi v krizi	7 selektivno varčevanje	8. 11
K	varčevanje pri hrani	8 omej. pri oseb. urejanju	9
9	sprememb, načina hranjen.	9 omejevanje dopusta	10
10	varčevanje pri obleki	10 selektivno omejevanje	8. 11
II	selektivno varčevanje	11 varčevanje denarja	12
12	varčev. pri oseb. urej.	12 možnost varčevanja	12
13	odrekanje dopusta	13 finančne tehnike	12
14	selektivno odrekanje	14 izposojanje denarja	13
15	varčevanje denarja	15 denarni dar	14
16	možnost varčevanja	16 pomoč v sorodstvu	14
17	izposojanje denarja		
18	finančne tehnike		
19	denarni dar		
20	pomoč v sorodstvu		
21	zavest o prihodnosti		
22	optimizem o prihodu.		
23	strah pred prihodnostjo		
24	ambivalentnost do prib.		
25	zavest o brezposelnosti		
26	možnost brezposelnosti		
27	pridobitno delo		
(pojme prve ravni abstrakcije) v kategorije. lahko definiramo samo kategorije, pojme pa pustimo definirane samo operacionalno. Definiranje bo lažje, ker je kategorij precej manj kot pojmov.
116 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Primer 3.5. Definira nje pojmov Definicije pojmov v raziskavi »Scenariji preživetja«
Doživi/nuje krize: jc sestavina odgovora posameznika in družine na gospodarsko in družbeno krizo* poleg "ukrepov v krizi, ki so poskus prilagajanja na krizne razmere. I), k. ima spoznavno, emocionalno in vedenjsko komponento. Spoznavna komponeta ali szavedanjc krize (zavest o krizi) vsebuje zaznave, predstave in sodbe (podatke, ugotovitve, spoznanja, mnenja) o različnih značilnostih krize in človekovega odziva nanjo. Značilnosti spoznavne komponente so zavedanje trajanja, stopnjevanja, obsega in globine krize, limocionalna komponenta vsebuje čustvene odzive na krizno situacijo (v gradivu ni izrecnih postavk za e. k.). Vedenjska komponenta vsebuje nagnjenja za delovanje v smeri odstranitve krize ali prilagoditve na krizo (gradivo vsebuje postavke, ki eksplicitno govore o dejansko izvajanih ukrepih, ne zgolj o nagnjenjih). (Postavke 3, 4)
Ukrepi v krizi: so sestavina odgovora posameznika in družine na gospodarsko in družbeno krizo* poleg "doživljanja krize. U. v k. so: ""omejevanje pri zadovoljevanju potreb, ^gospodarjenje z denarjem, "sprejemanje daril. "medsebojna pomoč in drugi (za katere ni opore v empiričnih postavkah, a so možni. npr. pridobitno delo. nezakonito pridobivanje sredstev). Namen u. v k. je ohraniti ali izboljšati kvaliteto življenja posameznika, družine, skupine ali skupnosti. (6-14)
Zavedanje krize (zavest o krizi): je sestavina "doživljanja krize, in vsebuje zaznave, predstave in sodbe (podatke, ugotovitve, spoznanja mnenja) o različnih značilnostih krize in človekovega odziva nanjo. Značilnosti spoznavne komponente so zavedanje trajanja, stopnjevanja, obsega in globine krize.
Omejevanje (prej varčevanje**): je >ukrcp v krizi, ki zajema zmanjševanje količine, pogostosti, intenzitete zadovoljevanja potreb in vsebuje o. pri hrani, pijači, obleki, osebnem urejanju, prostočasnih dejavnostih, dopustu in drugih potrebah in dejavnostih (za katere ni opore v empiričnih postavkah, a so možne. npr. nakup predmetov standarda).
(iospodarjenje z denarjem (prej finančne tehnike**): je "»ukrep v krizi, pri katerem z razumnim izdajanjem, vlaganjem, varčevanjem, nalaganjem, obračanjem dane vsote denarja čim bolj povečamo njen učinek.
Sprejemanje daril (prej darila**): je >ukrcp v krizi, pri katerem dopustimo, da nam drugi ljudje podarijo denar, predmete ali storitve.
Medsebojna pomoč: jc >ukrcp v krizi, pri katerem si več oseb v okviru družine, sorodstva, soseske, delovne skupine, prijateljske skupine izmenjuje dobrine (denar, predmete, storitve) z namenom, da bi ohranili ali izboljšali kvaliteto življenja drug drugega.
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 117
Omejevanje pri hrani-, je >ukrep v kri/.i. oblika ""omejevanja, kjer je predmet omejevanja potreba po brani: pri tem mislimo na omejevanje pri (za dano kulturo običajnih) vrstah hrane, tako glede količine kot kakovosti in vrste.
Omejevanje pri obleki: je >ukrep v krizi, oblika ""omejevanja, kjer je predmet omejevanja potreba po obleki: pri tem mislimo na omejevanje pri (za dano kulturo običajnem) načinu oblačenja, tako glede količine, pogostosti menjavanja in obnavljanja kot kakovosti in vrste oblačil.
Omejevanje prt osebnem urejanju-, je sukrep v krizi, oblika >omcjevanja, kjer je predmet omejevanja potreba po osebni urejenosti in lepem videzu: pri tem mislimo na omejevanje pri (za dano kulturo običajnem) načinu osebnega urejanja, tako glede pogostosti kot kakovosti iti vrste urejanja.
Omejevanje pri dopustu: jc >ukrep v krizi, oblika somejevanja, kjer je predmet omejevanja potreba po preživljanju rednega letnega dopusta zunaj kraja stalnega bivališča, v letoviških krajih ali potovanju, kar je za našo kulturo običajno zaželen način preživljanja dopusta.
Sprememba načina linuiienja: je >ukrcp v krizi, oblika ""omejevanja. pri kateri pride do spremembe v običajnem načinu prehranjevanja v vrsti hrane, pogostosti (številu) in obilnosti obrokov.
Selektivno odrekanje: je >ukrep v krizi, oblika ""omejevanja, pri kateri se v družini ali drugi skupini ali skupnosti nekateri člani prostovoljno in solidarnostno odrečejo zadovoljevanju določenih potreb, da hi jih drugi lahko še naprej zadovoljevali (>selektivno omejevanje).
Selektivno omejevanje: je ""ukrep v krizi, oblika ""omejevanja, pri kateri se v družini ali drugi skupini ali skupnosti nekateri člani prostovoljno in solidarnostno omejijo pri zadovoljevanju določenih potreb, da bi jih drugi lahko še naprej neokrnjeno zadovoljevali (>selektivno odrekanje).
Varčevanje denarja: je ""ukrep v krizi, pri katerem hranimo določeno vsoto denarja določen, običajno daljši čas za kak namen in se zato omejujemo pri tekočih vsakdanjih izdatkih, kar gre lahko na račun zadovoljevanja naših osnovnih potreb.
Motnost varčevanja: oseba, ki nima dovolj dohodkov, da bi ji po zadovoljitvi osnovnih potreb, ki sestavljajo kvaliteto življenja v dani kulturi, ostal denar za varčevanje, nima možnosti varčevanja.
Izposojanje denarja: Nukrep v krizi, pri katerem si oseba z obljubo, da bo sredstva čez dogovorjeni čas vrnila, pridobi denar od druge osebe za kritje svojih stroškov.
118 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Sprejemanje denarnih darov (prej denarni dar)**: "ukrep v krizi, pri katerem dopustimo, da nam drugi ljudje podarijo denar.
Pomoč v sorodstvu: "ukrep v krizi, pri katerem si več oseh v okviru družine ali sorodstva, izmenjuje dobrine (denar, predmete, storitve) z namenom, da bi ohranili ali izboljšali kvaliteto življenja drug drugega.
* Ta nadrejeni pojem smo dodali v postopku definiranja.
** Tem pojmom smo v postopku definiranja spremenili nazive (termine).
3.4. ODNOSNO KODIRANJE (SELEKTIVNO KODIRANJE)
3.4.1. PARADIGMATSKI MODEL ODNOSOV MED KATEGORIJAMI PO GLASERJU IN STRAUSSU
Tako dobljene in definirane kategorije primerjamo med seboj in jih razporedimo v domnevne odnose. Glaser in Strauss (1967) imenujeta ta postopek »selektivno kodiranje«. Pri tem postopku naj bi kategorije povezali med seboj in tako oblikovali začasen teoretični okvir. Kategorije naj bi povezali tako, da bi jim določili mesto znotraj standardne sheme ali paradigmatskega modela, ki sta ga kot splošni, najbolj abstraktni okvir izdelala Glaser in Strauss. Ta model je videti takole:
Vzročni pogoji
Pojav %
Kontekst Intervenirajoči pogoji
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 119
Strategije akcije ali interakcije Posledice
Pojav je osnovna kategorija (misel, dogodek, dogajanje) lega modela. Druge kategorije se navezujejo na to osrednjo kategorijo. Vzročni pogoji so dogodki ali pojavi, ki vodijo do osrednjega pojava. Kontekst so drugi, širši pogoji, v katerih se dogaja vzročno-posledič-ni odnos. Intervenirajoči pogoji so pogoji, ki modificirajo delovanje vzročnih pogojev. Strategije akcije ali interakcije so posledica osrednjega pojava, namerni in nenamerni izidi teh dejanj in interakcij pa so posledice. Selektivno kodiranje po Glaserju in Straussu je razporejanje pojmov v časovno oziroma vzročno-posledično zaporedje tako, da so ključni pojmi razporejeni na osi, ki predstavlja časovno zaporedje, ali na vzročno-posledični osi, drugi pojmi pa na oseh, ki so vzporedne osnovni osi, a bolj oddaljene ali pravokotne na osnovno os.
Postopek:
a.	Identificiranje osrednjega pojma, teme (pojava, problema). V empiričnem gradivu je običajno možno opaziti več različnih tem, zato je prvi korak pri odnosnem kodiranju, da se (še enkrat) vprašamo. kaj je osnovni problem ali osnovna tema raziskave; na kaj se bo nanašala teorija, ki jo ustvarjamo; o čem bo govorila. Tisto je osrednji pojem — pojav, o katerem bo govorila teorija.
b.	Razlikovanje ključnih pojmov in postranskih pojmov (glavni pojmi in kontekstualni pojmi). Nekateri pojmi so glede na osnovno temo raziskave pomembnejši od drugih. Pri tem koraku identifici-
120 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
ramo tiste pojme, ki so po našem ključni, drugi pa so manj pomembni.
c.	Razvrščanje ključnih pojmov v časovno ali vzročno-posledično zaporedje. Ključne pojme razvrstimo v zaporedje. Če opisuje teorija kak pojav, bo opisala njegove pogoje (vzroke), razsežnosti in različice pojava samega in njegove posledice. Pojme bomo torej razvrstili na te tri kategorije, ki so bodisi časovno zaporedne, bodisi hkratne (več pogojev, več različic pojava). Narišimo diagram tako, da zveze med pojmi ponazorimo s puščicami.
d.	Dodajanje kontekstualnih pojmov. Na ključne pojme navežimo v obliki »ribje kosti« postranske ali kontekstualne pojme, kolikor je potrebno.
Pri odnosnem kodiranju se sprašujemo, kaj je s čim povezano, kaj čemu sledi, kaj je od česa odvisno, kaj je vzrok in kaj posledica in kar je še takih odnosov med pojavi. Tudi tukaj velja, da so pojmi tega modela analitični in da njihovega zaporedja v preprosti linearni shemi ne gre jemati prestrogo in pretogo. Samo pod tem pogojem nam koristijo pri razmišljanju. Pomanjkljivost tega modela je namreč prav preprosta linearnokavzalna zgradba.
3.4.2. DRUGI MODELI ODNOSOV MED KATEGORIJAMI
Razvrstitev pojmov v časovnem ali vzročno-posledičnem odnosu ni edina možna. Zato je treba metodo Glaserja, Straussa in Corbino-ve dopolniti z drugimi možnimi vzorci odnosov. Upoštevati je treba rekurzivne odnose, pri katerih posledica povratno vpliva na vzrok, tako da se vzrok in posledica nenehno 'izmenjavata'. Pogost vzorec odnosov med variablami je npr. 'začarani krog' (glej Primer 3.13).
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 121
3.6. FORMULIRANJE TEORIJE
Tako smo pripravili vse potrebno, da na koncu povemo zgodbo o tem, kar smo spoznali. Še enkrat naj poudarimo, da v večini primerov to ne bo »velika« teorija, pač pa teorija kratkega ali srednjega dosega, včasih zgolj konstatacija določenih kategorij, klasifikacija, taksonomija, tipologija ipd. V idealnem primeru bo to zgodba, ki pojmovno opisuje pojav in ga pojasnjuje. Naj navedemo nekaj opornih točk za pisanje take zgodbe.
(1)	Izreči osnovno misel. Povej zgodbo: izreči osnovno misel teorije, ne da bi zašel v podrobnosti. Izreči jo v vsakdanjem jeziku. Nato jo povej tako, da uporabiš teoretične pojme (konceptualno).
(2)	Razdelaj osnovno misel. Odloči se za eno samo osrednjo kategorijo, specificiraj njene dimenzije, stanja, vrednosti, lastnosti. Izdelaj osni paradigmatični model za to kategorijo in druge konte-kstualne kategorije.
{3) Povej podrobno zgodbo. Povej zgodbo še enkrat, tokrat bolj podrobno. Specificiraj vpliv raznih okoliščin, spreminjanja okoliščin. Sistematiziraj, utrdi zveze.
(4)	Preveri na podatkih. Preveri teorijo na podatkih. Dodaj preveritve (sklicevanja na empirično gradivo) v besedilo teorije.
(5)	Zapiši in objavi teorijo.
Lahko reči, težko storiti, bi rekel kdo. Kakšna naj bo ta teorija? Že večkrat smo poudarili, da ne gre za veliko teorijo, ampak za mnogo bolj skromne, prizemne pojmovne opredelitve, ki jih je mogoče le omejeno (kontekstualno) posploševati, ki pa vendarle širijo naše razumevanje in usmerjajo praktično ravnanje. Te teorije ali »teorije«, kakor hočete, so raznih vrst in segajo od preprostega
122 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
pojmovnega poimenovanja empiričnih dogodkov do njihovih pojasnitev. Opišimo nekaj vrst teh teorij.
(1)	Opis enostavne klasifikacije. V mnogih primerih bo največ, kar bomo lahko naredili z danim empiričnim gradivom, to, da bomo posamezne izjave ali druge empirične postavke klasificirali, to je združili podobne, jih poimenovali z istim pojmom in to klasifikacijo opisali. Zgled take teorije je pri raziskavi o delu s taborniki (4. poglavje) opis vlog, ki jih je imel raziskovalec, potem ko seje pridružil organizaciji, in opis pojmovno (ne le kronološko) opredeljenih obdobij v razvoju konflikta med dvema strankama v organizaciji (latentna faza. manifestna faza. faza razrešitve). Pri raziskavi o delu v krajevni organizaciji Rdečega križa (5. poglavje) je lak opis proizvodov organizacije (storitve, vplivi, informacije), njenih socialnih funkcij, vrst pomoči, metodičnih vidikov pomoči idr. V raziskavi o scenarijih preživetja (6. poglavje) smo izjave glede prihodnosti razdelili na optimistične in pesimistične; odgovore na vprašanje, kaj bi storil, če bi izgubil zaposlitev, smo razdelili na »zaskrbljeni za zaposlitev«, »razmišlja o tej možnosti kot o težko obvladljivi situaciji« in »ne razmišlja«.
(2)	Diagnosticiranje in evalvacija. Medtem ko pri enostavni klasifikaciji razporedimo istovrstne empirične postavke v isto kategorijo in ji damo ime (ki si ga na novo izmislimo) glede na vsebino teh postavk — pojem je torej rezultat procesa abstrahiranja, pa je pri diagnosticiranju postopek nasproten: izhajamo iz vnaprej danih pojmovnih kategorij in ugotavljamo, ali jim empirične postavke ustrezajo in kako. Počnemo nekaj podobnega kot zdravnik, ki izhaja iz znane vnaprejšnje klasifikacije bolezni in opazuje, ali bolnikova slika ustreza »pljučnici« ali »vnetju slepiča«. (Pojem »diagnoza«
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 123
uporabljamo v tem trenutku v njegovem logičnem, ne socialno-metodičnem pomenu.) Primer takega diagnosticiranja je v raziskavi o delu s taborniki, ko smo se na koncu vprašali, v katerega od treh vnaprej v literaturi opisanih primerov bi uvrstili svoje ravnanje, k skupnostnemu načrtovanju, razvijanju skupnosti ali socialni akciji. Na podoben način smo z vnaprej izdelanim instrumentom (shemo za kategoriziranje ali diagnosticiranje) ugotavljali, ali organizacija Rdečega križa opravlja določene socialne funkcije, katere in koliko. Tak diagnostičen in hkrati evalvacijski opis je torej prav tako lahko vsebina končne teorije.
(3) Opis hierarhične ureditve pojmov. Korak dalje od enostavne klasifikacije pri opisovanju spoznanj je opis hierarhične ureditve pojmov. Pri tem se ne ustavimo pri opisu enostavnih klasifikacij odgovorov na vprašanja ali opazovanj, ampak razlikujemo pojme raznih ravni, ki jih hierarhično uredimo, in to ureditev jasno opišemo. Zgled take »teorije« je primer 3.6. Poskusna teorija o odzivu družin in posameznikov na družbeno gospodarsko krizo. Vsebina prvega dela te teorije je naštevanje in opisovanje ukrepov, s katerimi se družine odzivajo na družbeno-ekonomsko krizo. Tudi opis konfliktnih taktik, ki sta jih uporabljali sprti strani v primeru dela s taborniki v 4. poglavju, je take vrste teorija. Konkretna dejanja, ki smo jih videli, smo klasificirali in te razrede poimenovali z besedami, kot so »zagotavljanje ugodnih položajev«, »oviranje nasprotnika« ipd., pri tem pa smo razlikovali štiri pojmovne ravni: pojem (»konflikt«), dimenzije pojma (npr. »taktike in tehnike«), poddimen-zije (»oviranje nasprotnika«) in opisane empirične dogodke. Posebna vrsta pojmovne hierarhije je tista, do katere smo prišli pri analizi primera dela z družino (9. poglavje). Nadrejeni pojem »strategije
124 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
dela« sestavljata dve nasprotni kategoriji: »strategija A« in »strategija B« (možno drugo poimenovanje: »reaktivna strategija«, »proaktivna strategija«), vsako od njiju pa več komponent s svojimi empiričnimi referenti (postavkami, iz katerih so abstrahirane). Od običajne pojmovne hierarhije se razlikuje po tem, da jo sestavljata dva nasprotna pojma, zaradi česar je bolj skladna (koherentna) in sovisna.
(4)	Opis taksonomije. Posebno dognana hierarhična razporeditev pojmov je taksonomija. to je večnivojska hierarhična klasifikacija, kot je opisana v poglavju 7. Pri taksonomiji je na vsaki ravni izvedena klasifikacija glede na določeni kriterij klasifikacije ob upoštevanju načela izčrpnosti in medsebojnega izključevanja kategorij. Ta načela so pri taksonomiji strožje uveljavljena kot pri enostavnih klasifikacijah iz točke 1. Sami kriteriji klasifikacije pa so med seboj v hierarhičnem redu, tako da dobimo ureditev, ki je podobna siste-matiki živalstva ali rastlinstva. Slika 7.1 shematično prikazuje takso-nomijo neformalne pomoči, ki jo sestavljajo kategorije: ustaljenost dejanja pomoči (ustaljeno, neustaljeno), širina družbeno-kulturnega kroga veljavnosti običaja (širši, ožji), odnos dajalca in prejemnika (sorodnik, sosed, prijatelj/znanec, tujec), vsebina pomoči (stvarna, odnosna), razlog pomoči (več kategorij, podrobno razvidnih v poglavju 7).
(5)	Opis enostavnih odnosov med pojmi ali kategorijami. Korak dalje k pravi teoriji, to je pojasnitvi pojavov, je opis odnosov in povezav med pojmi in kategorijami, povezav, ki nimajo značaja pojmovne hierarhije. Preprost zgled je razporeditev vrst omejevanja pri izdatkih (raziskava o scenarijih preživetja). Vrste omejevanja sestavljajo zaporedje ali rang lestvico od omejevanja manj pomembnih potreb (luksuza) do omejevanja pri vitalnih potrebah in na
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 125
koncu omejevanja potreb otroka (glej primera 3.5 in 3.6). Tudi kronološki povzetek dogajanja v primeru dela z družino je zaporedje pojmov, tokrat časovno.
(6) Tipologije. Posebno privlačno možnost kvalitativne teorije predstavljajo tipologije.
Tipologija je pravzaprav klasifikacija enot glede na dva ali več kriterijev hkrati in ne le glede na en sam kriterij. V poglavju 2 naštete vrste opazovanja in spraševanja so dobljene tako, da smo pri opredelitvi vrste kombinirali dva kriterija (npr. odkritost - prikritost opazovanja in stopnjo udeležbe). Tipologija je lahko implicitna (intuitivna) ali eksplicitna. Tipologija, ki smo jo oblikovali v raziskavi o scenarijih preživetja (6. poglavje), je intuitivna. Pri njej nismo vnaprej eksplicirali kriterijev ali dimenzij klasifikacije, ampak smo družine razporedili »po občutku«. Pozneje smo poskušali — kar se pričakuje — pojasniti, na katerih variablah temelji ta tipologija. V prvem poskusu nam je uspelo eksplicirati eno samo. to je dimenzijo »ekspanzija - stagnacija - upad«, a to ne pomeni, da gre za enostavno klasifikacijo. Če pozorno proučimo posamezne tipe, bomo ugotovili, da so pri družinah, ki so glede na celoten življenjski položaj uvrščene med »ekspanzivne«, s to njihovo značilnostjo povezane še druge, ki pa jih še nismo znali prepoznati in poimenovati. Delno smo to poskušali storiti v končnem pojasnjevalnem modelu. V neki (neobjavljeni) raziskavici smo pri proučevanju slogov iskanja zaposlitve oblikovali eksplicitno tipologijo (z vnaprej določenimi dimenzijami): dimenzije so bile »aktivnost - pasivnost« in »veščost«. Dobili smo 4 tipe: aktivnega, ki zna iskati; aktivnega, ki ne zna iskati: pasivnega (neiščočega), ki bi znal iskati, in pasivnega, ki ne zna iskati. Vnaprejšnja, eksplicitna tipologija je tudi tipologija organizacij,
126 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
uporabljena v raziskavi o krajevni organizaciji Rdečega križa, tipologija, po kateri se organizacije dele na štiri tipe glede na to (v kombinaciji), čigave vire uporabljajo (lastni, drugi) in komu rabijo (svojim članom, zunanjim uporabnikom).
(7) Pojasnitve: opis sestavljenih odnosov med pojmi in kategorijami. V raziskavi si seveda prizadevamo, da bi dogodek, pojav, dogajanje ali ravnanje ne le klasificirali in pojmovno opisali, ampak da bi ga pojasnili. Zgled take pojasnitve je odkritje začaranega kroga nasilja v zakonskem paru (Primer 3.13). Na ta način smo v učni raziskavici (10. poglavje) odgovorili na vprašanje, ki se zastavi vsakomur, ki bere opise trpinčenja: Zakaj žena tako dolgo prenaša nasilje? V isti raziskavi smo opisali, kako se spremeni doživljanje prihodnosti pri ženskah, ki se vključijo v skupino samopomoči, in poskušali pojasniti. zakaj se to zgodi — kateri procesi posredujejo med začetno obupanostjo in novim optimizmom po enem letu. Tudi analiza dnevniškega zapisa o dogajanju na psihiatričnem oddelku (8. poglavje) nas je privedla do odkritja protislovja med pričakovanji zdravstvenega osebja in pacientk glede izhodov, zaradi katerega je ta ukrep verjetno manj učinkovit kot bi bil, če tega protislovja ne bi bilo. Analiza primera dela z družino (9. poglavje) prav tako privede ne le do konstatacije dejstva, da je šlo z družino navzdol, ampak tudi do pojasnitve zakaj in kako je k temu prispevala socialna služba.
Gotovo nismo izčrpali vseh različic končnega teoretičnega opisa in tudi teh, ki smo jih navedli, nismo izčrpno opisali. V drugem delu knjige je več primerov takih teorij. V vsaki od raziskav, ki jih navajamo, smo se trudili, da bi na koncu v povezani obliki formulirali svoje ugotovitve. Morda je najpomembnejša značilnost kvalitativne raziskave prav ta, da ne privede le do preveritve
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 127
določenega števila pogosto med seboj nepovezanih hipotez, ampak do formuliranja in preveritve teorije, ki opisuje in pojasnjuje določen pojav ali ravnanje. Na tem mestu naj navedemo le kratek zgled »teorije«, kot bi jo lahko formulirali o primeru odzivov družine na družbeno in gospodarsko krizo. (Primer 3.6.) To je »teorija« na osnovi enega samega intervjuja in jo je seveda treba dopolnjevati in preverjati z naslednjimi intervjuji. To pa je hkrati tudi ilustracija sekvenčne analize. Že po prvi sekvenci, to je po prvem analiziranem intervjuju, sestavimo tako začasno teorijo. To je bistveno: pri kvalitativni analizi ves čas ohranjamo stik s teorijo: po vsakem intervjuju jo ponovno pregledamo in dopolnimo ali spremenimo, kar je treba.
Primer 3.6. Formuliranje poskusne teorije Poskusna teorija o odzivu družin in posameznikov na družbeno-gospodarsko krizo
Ljudje, ki sc /.najdejo v družbcno-gospodarski krizi, se nanjo odzovejo z različnimi ukrepi. Med njimi so: omejevanje zadovoljevanja potreb, razumnejše gospodarjenje z denarjem, in medsebojna pomoč, (a) Omejevanje zadovoljevanja potreb je ukrep, ki zajema zmanjševanje količine, pogostosti ali intenzitete zadovoljevanja potreb in vsebuje omejevanje pri brani (»Največ se odrekamo pri hrani«), pijači, obleki (»Pri garderobi kupim malo manj.«), osebnem urejanju (»Nc hodim več tako pogosto k frizerju.«), pmstočasnih dejavnostih, dopustu (»Na dopust nc hodim že tri leta.«) in drugih potrebah in dejavnostih. Omejevanje pri hrani sc začne s spremembo navad v zvezi s hranjenjem od manj varčnih k bolj varčnim, npr. z opuščanjem prehranjevanja zunaj doma (»Nc hodimo več ven na kosila ali večerje.«). Temu verjetno (domneva) sledi opuščanje priboljškov in dražjih živil, nadomeščanje dražjih z (manjvrednimi) cenejšimi živili in na koncu zmanjševanje raznoličnosti in količine živil. Kaže. da se pri obleki omejujejo tako, da kupujejo manj oziroma da potrošijo manj (»Pri garderobi kupim malo manj sebi«). Pri drugih potrebah se spremeni pogostost zadovoljevanja (npr. obiskovanja frizerja), tako da pride tudi do daljših premorov (npr. večkrat zaporedoma nc izkoristijo dopusta oziroma ga nc preživijo od doma). Kaže, da pride v družini do selektivnega oziroma diferencialnega omejevanja, to je. da obrazec omejevanja ni pri vseh družinskih članih enak. ampak da sc v splošnem omejujejo starši prej in bolj. otroci pa pozneje in manj
128 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
(»Sebi to odrekum. hčeri privoščim, kolikor je v moji moči.«). Domnevamo, da poteka omejevanje po kulturno ustaljenem obrazcu postopnega ali progresivnega omejevanja, tako da se najprej omejijo pri »luksusu« in priholjških. prav nazadnje pa omejijo potrebe otroka, (b) Razumnejše gospodarjenje z denarjem je ukrep, pri katerem z razumnim izdajanjem, vlaganjem, varčevanjem, nalaganjem, obračanjem dane vsote denarja čim bolj povečamo njen gospodarski učinek. Eden od več možnih načinov v tej kategoriji je varčevanje, drugi izposojanje. Varčevanje je možno, če gospodinjstvu ostaja nekaj denarja, potem ko so člani zadovoljili svoje (lahko že omejene) potrebe: drugi pogoj je ekonomičnost varčevanja. V proučevani situaciji ni izpolnjen noben od teh pogojev, zato smo opazili, da varčevanje ni samoumeven ukrep (»Denarja ne varčujem, ker ga ne morem. Vse zapravim sproti, ker drugače ne gre.«). Nasprotno: pojavlja se izposojanje denarja za kritje osnovnih potreb, ne za vlaganje (»Večkrat si tudi kje kak dinar izposodim.«), (c) Opazili smo tudi medsebojno pomoč v okviru sorodstva, kamor sodi npr. denarno darilo (»hčeri pa daje nekaj denarja tudi stari oče«). Opazili smo. da družina ukrepa po za zdaj še ne popolnoma jasnem obrazcu, v katerem se na zapleten način prepletata hkratnost (simultanost) več ukrepov in njihova zaporednost (sukccsivnost).
4. DELOVNA DOKUMENTACIJA
4.1. ZAPISI KOT OSNOVNI DELOVNI PRIPOMOČEK IN DOKUMENT
Ves postopek kodiranja dokumentiramo tako, da si sproti zapisujemo posamezne pojme, misli, razlage, modele in navodila v vnaprej pripravljene obrazce. Seveda ni nujno, da bi uporabljali obrazce, če so nam odvratni; mnogim ljudem se pač zdijo praktični. Osnovno tehnično pravilo kvalitativne analize po Glaserju in Straussu je: STOP AND MEMO. To pomeni, da se takoj, ko nam pride kaj pametnega na misel, ustavimo in to zapišemo. Tako zagotovimo, da nam misel ne uide, hkrati pa si pri tem vzamemo čas, da še malo razmislimo o stvari in misel še bolje oblikujemo.2
Zapisi so v osnovi treh vrst: zapisi, ki spremljajo kodiranje, zapisi, ki se nanašajo na oblikovanje teorije, in operativni zapisi.
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 129
(1) Zapisi, ki spremljajo kodiranje, ali kodirni zapisi
Glede na to, da poznamo tri vrste kodiranja, bi lahko beležili vsako teh vrst. To v bistvu tudi počnemo, le da vseh teh zapisov ne pišemo na obrazce za zapise.
a.	Prosto pripisovanje pojmov. Ko prosto pripisujemo pojme, jih lahko pišemo kar na široki rob ob besedilu, ki ga kodiramo. Če pa uporabljamo računalniški urejevalnik besedila, lahko posamezne odseke (enote) besedila pišemo v ločene razdelke, kijih oštevilčimo in jim pripišemo enega ali več pojmov. Tedaj štejemo, da je vsak tak razdelek posebna beležka s svojo zaporedno številko, in ga kot takega obravnavamo v nadaljnji analizi.
b.	Analiza značilnosti pojmov. Za to tehniko analize uporabljamo obrazec za zapise. Na obrazcu označimo Ka, kar pomeni: Aodiranje -analiza značilnosti pojmov. Kol temo napišemo pojem, o katerega značilnostih razmišljamo, in kot zvezo (če želimo) navedemo zaporedno številko (ali številke) odseka (ali odsekov) besedila, ki smo ga (jih) kodirali s tem pojmom. Kot vsebino napišemo razmišljanje o lastnostih pojma, oziroma, kar je še bolje, izdelamo preglednico teh značilnosti, in domene njihovih vrednosti in modalitet.
c.	Definiranje relevantnih pojmov. Tudi te definicije pišemo na obrazce za zapise v skladu s priporočili, ki smo jih navedli zgoraj. Na obrazcu označimo Kd, kar pomeni: Aodiranje - definiranje pojmov. Kot temo napišemo pojem, ki ga definiramo, in kot zvezo sorodne pojme. To pomeni, da bomo na obrazec za pisanje definicij pod vsebino napisali tiste dele besedila, ki smo jih označili z določenim pojmom in ki posebno dobro opredeljujejo vsebino pojma. (Popolni seznam delov besedila pod določenim pojmom je v posebnem zbirniku.) Poleg lega na isti obrazec, lahko pa tudi na drugega, napišemo
130 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Primer 3.7. Delovni zapis
Ka • kodiranic-anjli/a pojmov Kd ■ LinJiijnk-Jctinirjiik* ku - kinlnjnic urnJilir T - leortrlifni	O • npcumni
• VSSD	dod«| Hu
Raziskava: SCENARIJI	ZAPIS Raziskovalec:
Št. J__Zveza: _±_ Vrsta: Ka Kil Ku (f) O Datum:	25.3._
Tema:_________PROGRESIVNO OMEJEVANJE POTREB V KRIZI
3	- omejevanje vsakdanjih priboljškov
4	- omejevanje pri obleki, kulturi
5	- omejevanje pri hrani
6	- omejevanje potreb otroka
V času krize začno nekateri (kateri? - pogoji?) ljudje omejevati zadovoljevanje svojih potreb, in sicer ne naključno, temveč od manj pomembnih do bolj pomembnih; domnevamo, da po gornjem vrstnem redu. Ljudje, ki imajo otroke, najprej omejijo svoje potrebe, potreb otroka pa ne. in skrbijo, da otrok ne bi občutil pomanjkanja.
Ka • kodiranje-anali/a pojmov Kd - kndiranjc-ddinif anjc Ku - lodiranie-iireianic T ■ teoretični O .operativni • všsi)____MIH
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 131
konotativno definicijo v obliki realne definicije slovarske oblike ali operacionalno definicijo.
č. Urejanje pojmov. Tudi ideje za urejanje pojmov ali osno in odnos-no kodiranje lahko pišemo na obrazce za zapise, ki jih vtem primeru označimo z Kit - Aodiranje - urejanje pojmov. Kot temo napišemo naslov ureditve, npr. »Pojmovna hierarhija oblik nasilja v družini« ali »Časovno zaporedje dogodkov, ki vodijo do izbruha nasilja«. Kot zvezo napišemo zaporedne številke drugih relevantnih ureditev; vsebino zapisov pa sestavlja besedilo o pojmovni ureditvi in/ali diagram odnosov med pojmi. Te zapise lahko tudi opustimo in urejanje pojmov kar pridružimo beležkam, ki sodijo k teoretiziranju.
(2) Zapisi, ki spremljajo teoretiziranje Svoje ustvarjalne zamisli, ki imajo značaj razlag, pojasnjevanj, registracij pravilnosti in obrazcev interakcij in komunikacij, zapisujemo sproti, ko se pojavljajo, na obrazce za zapise in jih označimo s r(teorija). Kot temo napišemo naslov teorije ali razlage oziroma njenega dela; zveza so drugi deli teorije ali drugi relevantni modeli. Kot vsebino pa besedilo teorije. V osnovi so to dveh ali treh vrst zapisi: a. besedni, ki povzemajo naše ugotovitve v povezane pripovedi o posameznih vidikih ali delih problematike; b. diagrami in sheme, ki prikazujejo odnose med pojmi ali pojmovni modeli; c. preglednice (tabele), ki prav tako prikazujejo odnose med pojmi. Ti zapisi so daljši, bolj povezani in zapleteni kot zapisi v prejšnjih fazah. Če narišemo model ali diagram odnosov med pojmi ali diagram procesa, ga moramo opremiti zjasnim besedilom ali legendo, tako da ni dvoma, kako naj razumemo posamezne elemente diagrama.
132 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
(3) Operativni zapisi
Na obrazce za operativne zapise, označene z O, beležimo, kaj je treba storiti, kaj še opazovati, s kom še govoriti, kateri dokument preskrbeti ipd. Ob analizi pojma sc npr. spomnimo, da v raziskavo nismo vključili kake kategorije oseb, ki bi lahko bistveno prispevala k razjasnitvi problema. Kot temo navedemo pojem, ob katerem smo prišli na misel, da je treba gradivo dopolniti. Pod vsebino si zapišemo: »Intervjuvaj še XY« ali »Preveri resničnost trditev XY«, »Telefoniraj XY glede dnevnega reda v zavodu«. Pri manj zapletenih raziskavah lahko opustimo notranjo členitev kategorije kodiranja oziroma konceptualizacije in uporabljamo samo tri vrste beležk: K (nerazčlenjeno vse, kar se nanaša na pojem), T (kar se nanaša na ugotavljanje pravilnosti, obrazcev in oblikovanje teorije) in O (operativna navodila in zahteve). Poudarim naj, da te tri (oziroma šest) vrst beležk, ne samo operativne, ne nastajajo strogo zaporedno, ampak lahko nastajajo hkrati. Morda se nam že ob analizi prvih pojmov pojavi zamisel končne razlage. Zapišimo jo.
4.2. ZBIRNIKI IN SEZNAMI
Poleg sprotnih beležk vodimo tudi »materialno knjigovodstvo« raziskave, to je razne zbirnike in sezname. Od obsežnosti raziskave je odvisno, kakšne in koliko. Da bi si predstavljali, za kaj gre, naj navedemo nekaj možnih seznamov in zbirnikov:
-	seznam intervjujev
-	seznam dokumentov
-	seznam enot besedila s parafrazami
-	seznam vseh enot besedila po zaporednih številkah, z navedbo zaporednih številk ali šifer osnovnih dokumentov (npr. zapisov
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 
133
Primer S. Seznam dokumentov SEZNAM DOKUMENTOV KO RKS
P - povzetek K - kopiju 0 - odlomek
D -1. (Jdločba o vpisu v register društev (1 S/2-1977), O D - 2. Zapisnik o delu skupščine KO RKS (21 /5-1981), P D - 3. Podatki o izvoljenih članih odbora KO RKS (datum skupščine 21. 5. 1981). K
D - 4. Obiskani 27. 11. 1981 od RK Jože Moškrič (ni dat., verjetni datum 27. 11. 1981). P
D - 5. Seznani na domu obiskanih starejših krajanov KS Jože Moškrič ob prazniku
republike 29. 11. 1981 (ni dat., verjetni datum 30. 11. 1981), P D - 6. Nabava hrane in pijače za pogostitev starejših krajanov za dan republike
29. nov. 1981 (ni dat.) O D - 7. Dopis KO RKS Centru za socialno delo Ljubljana Moste-Polje (21/12-
1981).	K
D- 8. Čestitke odposlane starejšim občanom dne 28. 12. 1981. P D - 9. Dopis ObO RKS predsednikom in sekretarjem krajevnih organizacij (13. 1.
1982).	P
D -10. Dopis KO RKS Centru za socialno delo Ljubljana Moste-Polje (4. 5. 1982). O
D -11. Dopis KO RKS Občinskemu odboru RKS - Poročilo (o poteku akcije
čiščenja okolja. 11. 10. 1982). K D - 12. Dopis KO RKS trgovskemu podjetju Emona, Ljubljana (naročilnica; 17. 11. 1982). K
D -13. Dopis KO RKS zasebniku (?) cvetličarki (17. 11. 1982). K
intervjujev) in morebitne predhodne stvarne klasifikacije (področje, organizacija, skupina, kraj ipd.).
-	seznam vseh pojmov
-	seznam vseh beležk
Kvalitativna raziskava res ni manj birokratska od statistične!
134 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
4.3. PREGLEDNICE (TABELE)
Preglednice so koristen analitični pripomoček in oblika nazornega prikazovanja rezultatov tudi pri kvalitativni raziskavi. Preglednica je v načelu površina, razdeljena z vodoravnimi in navpičnimi črtami, ki se pravokotno sekajo, na vrste in stolpce. V presečiščih vrst in stolpcev so celice. Pri kvantitativnih preglednicah ustrezajo vrste in stolpci vrednostim ali modalitetam variabel, v celice pa vpisujemo pogostost pojavljanja določenih vrednosti ali modalitet. Pri kvalitativnih preglednicah vrste in stolpci prav tako ustrezajo vrednostim in modalitetam variabel ali posameznim primerom (gl. primer 3.11), v celice pa vpisujemo opise primerov, ki predstavljajo določeno kombinacijo variabel.
a. Kvantitativno-kvalitativna preglednica. Preglednica pri primeru 3.9 predstavlja prehod med kvantitativno in kvalitativno preglednico ali komentirano kvantitativno preglednico. Starejše osebe so porazdeljene glede na »vrsto gospodinjstva: samostojno/skupno« in glede na »sestavo gospodinjstva: sam, sam v isti ali sosednji hiši s svojci, z zakoncem, z zakoncem v isti hiši s svojci«. V vsaki celici je navedeno število oseb, nato pa je to število razčlenjeno na različice, ki so posebej opisane. Načeloma bi lahko eksplicirali dimenzije teh opisov in jih vključili v glavo ali čelo tabele ter tako dobili večdimenzionalno kvantitativno tabelo, ki pa bi bila zelo nerodna in bi imela veliko število praznih celic. Primer je vzet iz raziskave o samopomoči med starejšimi v soseski (Mesec 1986). Tedaj nam je zbudilo pozornost, da se kot oblika sožitja pogosto pojavlja neodvisno gospodinjstvo starih (starejša oseba, ki živi sama ali z zakoncem), ki pa živijo v neposredni bližini svojcev (v isti ali sosednji hiši), torej
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 135
šj
ts
v. Ci.
VO 00 ON
o o
o
bc —'
v. C C
2 |
t«
a c ^ >
Q U
" "S1 k.
M >
u ■o1
3 —i
>ai
"e? i*
ni ♦j
C ">N
E o .k
[/3
C u ž1
■
c
5 k Ov'
"S
•s:
>■ B «/i c.
—
C C.
o g
C. 3
"3
C C.
O C
C =
B
C
iS	
■v.	
IS	o C
2ž	»N 3
C	— ■a
'■N 3	
v-	
•a	"S
u	
c	t'
	«3
	3
3	"S
'•C	
	
	v!
■c	"3
c.	s
>	C
	>
> B
•N 3
>	»J/l
2 o S
e- «
C
a
.	c
ra	—
J*	3 —
■	!S
a	-g
y	c
C. 3
E
c o. 3
Z
c u
'c'
st, 3 s
C C C. 7Z
—	C
■c	—
X	C
S	s
>	C

C
"N 3 C •a
N
■5
>
'•N
C.
3 ='
n >
C 3
n
=
X.
C
S	<-<
—	>
I -3
jZ	O
■S	s
-US
o"
•s	:S
-	"5
S	M
5	3
•I g
II
= "3
II
J3 , O '
V
M >
3 ' •U ■
•C >
O
'i I
13
"O rt
•J/J »j«
5
■E"
=	CN
u	^
5	s
c	u

S 5 *
l| > S
| *
il § n s-
136 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
oblika, ki je nekje vmes med popolnoma samostojnim gospodinjstvom in skupnim gospodinjstvom in je z vidika gerontoboetičnih načel (socialno delo s starimi) ugodna oblika sobivanja, saj omogoča samostojnost starih, ob tem pa vendarle pomoč pri tistih opravilih, ki jih ne zmorejo, ali v situacijah, ko jo potrebujejo.
b.	Preglednica »primeri/variable«. Primer 3.10 kaže preglednico, pri kateri so v glavi oznake za posamezne osebe ali primere, v čelu pa nazivi variabel (ali vprašanja). V celicah so vpisani odgovori, to je vrednosti ali modalitete variabel. Tabela je v bistvu prav taka kot osnovna tabela »osebe / variable«, kije izhodišče kvantitativne obdelave, le da v celice ne vpisujemo vrednosti variabel ali šifer (kod) modalitet, ampak nešifrirane odgovore. Vidimo, daje pri prvih štirih variablah preglednica prav taka kot osnovna tabela za kvantitativno obdelavo, ker so v celicah numerične vrednosti variabel. V nadaljevanju pa je preglednica kvalitativna, ker so v celicah nekodi-rani (čeprav nekoliko skrajšani) besedni odgovori. S tem da navajamo dobesedne odgovore, poskušamo zajeti individualne razlike, ki bi jih sicer pri kvantitativni obdelavi zanemarili. Kadar so v raziskavo vključene osebe (primeri), ki pripadajo različnim kategorijam, jih bomo seveda prikazali po kategorijah. Tako dobimo preglednico »kategorije primerov (oseb) / variable«; taka preglednica ima v glavi kategorije oseb, v čelu pa variable. Tak primer bi bila preglednica iz primera 3.10, če bi osebe razporedili na »mlajše« in »starejše«. Pogosta izvedenka tabele »osebe / variable« je tabela »vloge / variable«, npr. ko primerjamo odgovore socialnih delavcev, prostovoljcev in uporabnikov; socialnih delavcev, učiteljev, staršev ipd.
c.	Preglednica »variabla/variabla«. Primer 3.11 kaže del preglednice, pri kateri je kvantitativni vidik že v ozadju, prevladuje pa
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 139
o I-
C C.
3
u. o
3 >
C? = '->
S N «1
— —
u	o	(f
'='	P	C
O	a	>	a
3 o-	-	C-	.a	-a
E -	_ u	J	~	a
5 «	g —	Z	=	a
-X,	~ o	i-	O	-ji
B i-	E —	c.	c.	>
o
■—	a
c	"O
Ul	_.
tel«
2	o =
a	2 « o
•jj	tS O ->
E c

o o
T r-i n
J=
'S
o
"P
E	.=
C	'Ji
&	3
S	i c.
= —
-r
c —
■=i C — Š? C M a
U »
- .si, - a
.Si B « o
C.
K s: N -N
•It
J
C u.
C. r*i o.
>	~	_
o	ea	?
>N	iZ	E
C	Šj	'S
c	d	c
C.	>	C.
j; X;
i C C.
£ -S
-c £ C C. C C.
C. C
o
o ri M C. > C —
4	s
s	"2
•C	3
i	I
.3 K	2
2 «	O
« s	■
—	~
— o.	-a >
c
s
■a
.k
-C
>
E
B
p
C ZL "J ■C
E

S
■a o
ia
— o
z =
3 iT =■ a X -v.
I!
E c.
i:
s
C
H —
O
C
J	S
a	O -
" >5 &
fl	> M
ca iz	o w
— v	— u
i/j —S	»i/i
C. £ C =
r a
—
o ■3
- js
a a = C 'K o a
e1 c a «J
"g e
E >
.a c
C
o.
=
a a
C
z
CL
u c
J w N n t HI
ao o>	—
138 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Primer 3.11. Preglednica: variabla / variabla // opisi
primerov
Razvrstitev primerov starejših oseb glede na vrsto
Življenjske razmere, zdravstveno stanje in potrebe po pomoči
SAMOSTOJNO
SAM
SAM PRI SVOJCIH V ISTI / SOSEDNJI HIŠI
DOBRO. NE POTREBUJE
POMOČI + +
+ Vdova. 80, gospodinja. V bloku v I-sobnem stanovanju. V glavnem zdrava, slabo vidi in sliši. Hodi brez opore. V DA samostojna. Otrok nima, sorodniki daleč. Včasih ji pomaga soseda. Dobri stiki z dvema sosedama. Bi ji pomagali v različnih situacijah. Nezadovoljna z drugimi sosedi in z dejavnostjo KS.
+ Vdova. 89. gospodinja, srednja šola. V hiši, kjer je solastnica s sinom, živi še snaha. Sin je bolan in nc živi tu. Zdravstveno stanje zadovoljivo V zadnjem letu 14 dni bolna doma. Naglušna. Samostojna v DA in GO. Pri čiščenju stanovanja občasno pomaga soseda. S snaho nimata dosti stikov. S sosedi dobri stiki. Skrbi jo sinovo zdravje. Počuti se osamljeno. Udeležuje se prireditev v KS. Sc zanimajo zanjo.
* DA - dnevne aktivnosti osebne nege: CiO - gospodinjska opravila
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 139
gospodinjstva in sestavljeno oceno življenjskih razmer, zdravstvenega stanja in potreb po pomoči (del tabele)
(Vir: Mesec 1986)
GOSPODINJSTVO
Z ZAKONCEM SAMA
Z ZAKONCEM PRI SVOJCIH V ISTI / SOSEDNJI HIŠI
Skupno gospodinjstvo
SAM V SKUPNEM GOSPODINJSTVU S SORODNIKI
++ Zakonca (69, 76) v lastni hiši, ki si jo delita s hčerko. Zdrava, vitalna. Samostojna v DA in GO. Kuhata za družino druge hčerke. S hčerko v hiši sta v dobrih odnosih. S sosedi nimata stikov. Teh odnosov ne cenita. ++ Zakonca (81, 71) v lastni hiši. Oba zdrava, samostojna v DA. Žena gospodinji: hči jc v sosednji hiši, vidijo se vsak dan. s sinom pa večkrat mesečno. Dobri odnosi s sosedom. On jc aktiven v DU.
+ Zakonca (80. 70) v lastni hiši z najemniki. On je lani doživel infarkt. Samostojen v DA. Žena gospodinji. otroci ju obiščejo večkrat na teden. S sosedi sta v dobrih odnosih. Posebnih skrbi nimata. Zadovoljna. da imata hišo. pridne otroke in dobre sosede. + Zakonca (81. 75) v lastni hiši. Njega je lani kap. a hodi sam brez opore. Samostojen v DA. žena gospodinji. Hči ju obišče enkrat na teden. Imata dobre stike s sosedi. Aktivna v KS.
+ Vdova. 80. upok. uradnica. Pri njej v bloku v 2-sob-nem stanovanju živi nečakinja z družino. Zdrava, opešan vid. Bistra. Samostojna v DA. zmore gospodinjska opravila. Z nečakinjo se ne razume. Nezadovoljna s položajem. Želi. da bi se nečakinja odselila. Dobre stike s hčerko in sosedo. S hčerko v isti KS. si vsak dan telefonirata. se pogosto videvata. + Vdovec. 81. upokojen delavec. Živi v lastni hiši pri si nu in njegovi družini. Zdrav hodi sam. Samostojen v DA Vsa GO opravlja snaha -pere. lika. pospravlja.
140 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
kvalitativni. Tabela je tridimenzionalna: prva dimenzija je vrsta gospodinjstva glede na samostojnost starejših (samostojno, skupno); druga dimenzija je sestava gospodinjstva (sam, sam s svojci v isti ali sosednji hiši, z zakoncem sama, /. zakoncem pri svojcih v isti ali sosednji hiši in sam v skupnem gospodinjstvu s sorodniki). Ta glava tabele je prikazana neokrnjeno. Tretja dimenzija je razis-kovalčeva ocena življenjskih razmer, zdravstvenega stanja in potreb po pomoči kot sintetična, globalna (neanalitična) ocena (od »dobro, ne potrebuje pomoči« do »slabo, potrebuje pomoč«, vmesne kategorije pa niso poimenovane, ampak so samo označene z znaki od »++«prek»+«,»-«,»+/-«,»-«, do»--«. Ta dimenzija je zaradi pomanjkanja prostora prikazana okrnjeno. V celicah imamo kvalitativne opise posameznih primerov. Kako je nastala ta preglednica? Raziskovalec je najprej na osnovi izpolnjenih vprašalnikov in opisov, ki so jih dali anketarji, sestavil opise posameznih primerov življenjskega položaja starejših oseb, nato pa je le opise še skrajšal in jih zapisal vsakega na svoj listič (kartico). Opise na lističih je primerjal med seboj. Ob tem primerjanju seje domislil kriterijev, po katerih bi se dali opisi razporediti. Tako je nastala ta preglednica. Njen namen ni le prešteti, koliko osebje v določeni celici, ampak podati nazoren opis posameznih primerov za temi številkami. Če vemo. da imamo v populaciji eno osebo, ki živi sama v samostojnem gospodinjstvu, in je raziskovalec njen položaj, zdravstveno stanje in potrebe po pomoči označil s »+«, je nekaj drugega, kot če preberemo opis, da je to »Vdova, 80, gospodinja, v bloku.« Informacija je v drugem primeru popolnejša, nazornejša, bolj življenjska.
d. Druge vrste preglednic. Preglednica vrste »variabla / variabla« je najsplošnejša vrsta preglednic, kar pomeni, da ima več podvrst.
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 141
pač glede na to, katere variable kombiniramo. Miles in Huberman (1984) navajata približno deset vrst preglednic, ki se v glavnem razlikujejo glede na to, katero variablo imajo v glavi. Nekatere variable so »privilegirane«. Omenili smo že preglednice, ki imajo v glavi razne kategorije oseb ali vloge. Pogosto imamo v glavi preglednice tudi čas, kraj ali dogodek. Tako bi lahko sestavili preglednico odgovorov trpinčenih žensk glede na to, koliko časa so v samopo-močni skupini; glede na to, ali so v samopomočni skupini v kraju A ali v kraju B, v mestu ali na podeželju; in glede na to, kako opisujejo svoje stanje ob vključitvi v samopomočno skupino in po enem letu; ali pred razvezo in po njej.
4.4. DIAGRAMI
Razlikujemo lahko dve vrsti diagramov ali grafikonov: diagrame, ki ponazarjajo razne značilnosti proučevanega primera ali primerov (npr. organigrami, sociogrami, aktogrami) — to so empirični diagrami (primer 3. 12) in diagrami, ki ponazarjajo odnose med pojmi in pojmovnimi kategorijami (npr. karte poteka, kavzalne mreže, diagrame razpršenosti) — to so konceptualni diagrami (primer 3.13).
5. UTEMELJEVANJE VELJAVNOSTI
Veljavna je analiza ali interpretacija, katere sodbe so utemeljene, ki imajo oporo v gradivu. Lahko bi tudi rekli, daje veljavna analiza, ki temelji na pristnih izjavah, pripovedih in nepristranskih opazovanjih. Veljavnost lahko preverimo že takoj potem, ko smo prepisali terenske zapise. To je postopek, kije (mutatis mutandis) pomensko analogen postopku podpisovanja zapisnika zaslišanja ali pogovora
142 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Primer 3.12. Empirični diagrami /
a. Osnovne skupine v taborniški enoti, kjer je potekala akcijska raziskava
b. Ravni delovanja prostovoljcev in metode dela
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 143
Primer 3.13. Empirični diagrami II Začarani krog nasilja v zakonskem paru
144 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
(npr. na centru za socialno delo), ko zaslišana oseba ali stranka s podpisom potrdi, daje vse zapisano tako, kot jc povedala. Veljavnost pa lahko preverimo tudi tako. da raziskovance seznanimo z ugotovitvami analize in interpretacije in jih prosimo za komentar in mnenje o »pravilnosti« interpretacij. Analiza in interpretacija gradiva, zbranega v okviru kvalitativne raziskave, se vedno gibljeta v razponu med idiografskim in nomotctskim. Ob gornji predstavitvi postopka je morda nastal vtis, da stremimo zgolj k abstrakciji in odkrivanju obrazcev, pravilnosti, zvez in zakonitosti, to je k redukciji vsebine in pomenov. Vedno poskušamo tudi razumeli individualne posebnosti primera in raztolmačiti (hermenevtika) njegov potek, pomen ravnanj ipd. Analizo razvijamo v smeri kontekstualizacije, to je povečevanja zapletenosti, raznoličnosti, pomenske dvoumnosti in nedoločenosti. V tem primeru je naš cilj, odkriti čim širši spekter pomenov in možnih interpretacij. V splošnem pa velja, da poskušamo obdržati obe težnji v ravnotežju. Miselna procesa abstrahiranja in konkretiziranja, generalizacije in specifikacije se prepletata.
- Konstriiktna veljavnost (validnost). V splošnem velja, da je katerakoli raziskava (ali ožje merski instrument) tem bolj konstrukt-no veljavna, v čim večji meri so v njej uporabljene ustrezne operacio-nalne definicije teoretičnih konceptov, ki so predmet proučevanja. To velja tako za raziskave, katerih namen je predvsem preverjanje iz teorije deduciranih hipotez, kot za raziskave, katerih namen je oblikovanje pojmov in hipotez na induktiven način. Prav oblikovanje novih pojmov in hipotez je bolj značilno za študije primerov kot preverjanje iz teorij izvedenih hipotez. Nove pojme oblikujemo s postopnim primerjanjem, klasificiranjem in abstrahiranjem opaženih dejstev v vedno širše, bolj abstraktne kategorije. Ta proces ab-
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 145
strahiranja in klasificiranja mora biti razviden, klasifikacije same pa izdelane po pravilih za oblikovanje klasifikacij (isti kriterij delitve, izčrpnost, medsebojno izključevanje kategorij). Yin (1989: 42) priporoča tri taktike za izboljšanje konstruktne validnosti. Prva je uporaba več virov podatkov; druga je oblikovanje »verige dokazov«, podobno kol v kriminalisliki, to je, natančno moramo opisati vso pot zbiranja podatkov in sklepanja od začetnih domnev do sklepov; tretja taktika je, da damo osnutek poročila v kritično presojo ključnim informantom.
- Notranja veljavnost (interna validnost). Raziskava je tem bolj notranje veljavna, čim bolj zanesljivo ugotavlja vzročne odnose, tj. če ni dvoma, da določenim dogodkom (procesom, stanjem) nujno slede določeni drugi dogodki (procesi, stanja). Raziskava je tem bolj veljavna, čim bolj ji uspe zbrati dovolj prepričljivih podatkov, ki utemeljujejo sklep o vzročni zvezi. To ne velja samo za vzročno zvezo v ožjem pomenu, ampak tudi za kakršnekoli druge modele zvez med lastnostmi primera. Notranja veljavnost raziskave je tem večja, čim bolj prepričljivo ji uspe pokazati ponavljanje obrazcev interakcij. Študija primera, na primer, je časovno-prostorsko ekstenzivna. kar omogoča večkratno ponovno pojavljanje istih pojavov ali istih obrazcev interakcij in njihovo ponovno, večkratno registriranje. to pa utrjuje zaupanje v trdnost povezav med elementi takih obrazcev. Z eksperimentom ugotovimo: Če se pod pogoji C zgodi A. sledi B. Če temu ne verjamemo, eksperiment ponovimo. Tudi pri študiji posameznega primera ugotovimo, daje sledil B. če seje zgodil A pod pogoji C. Če temu ne verjamemo, lahko proučimo drug primer, lahko pa že v okviru enega primera naletimo na ponavljanje vzorca: »Če A pod pogoji C. tedaj B.«
146 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
-Zunanja veljavnost (eksterna validnost)ali posplošljivost. Raziskava je tem bolj zunanje veljavna, na čim večji razpon različnih situacij lahko posplošimo njene ugotovitve. Ali ugotovitve, dobljene na enem primeru, veljajo tudi za drug primer ali več primerov — to jc vprašanje posplošljivosti. Kritiki kvalitativnega raziskovanja posameznih primerov so tej metodi očitali ravno to, da ugotovitev, dobljenih na enem primeru, ni upravičeno posploševati na druge primere, češ. da en sam primer ne more predstavljati širše populacije primerov tako. kot lahko pri anketni raziskavi vzorec, če je pravilno izbran, predstavlja celotno populacijo. Je ta očitek upravičen? Logika pri študiji primera je glede zunanje veljavnosti analogna logiki pri eksperimentu (Yin 1989: 43). Tudi posamezen eksperiment s svojsko konstelacijo variabel ni reprezentativen za množico realnih situacij z drugačnimi konfiguracijami variabel. In vendar eksperimenta nimajo za pomanjkljivo metodo, ampak za vzor drugim metodam. Morda bi kdo ugovarjal, da eksperiment lahko poljubno mnogokrat ponovimo in tako povečamo število primerov. Zgrešeno: ponavljanje eksperimenta z isto konstelacijo variabel utrjuje zaupanje v vzročno povezanost eksperimentalnega dejavnika in odvisne variable, torej notranjo veljavnost, ne zunanje. Ponavljanje eksperimenta ne razširi »vzorca« eksperimentov. »Vzorec« eksperimentov se razširi s spreminjanjem variabel in njihovih konstelacij. Zunanja veljavnost eksperimenta je odvisna od tega, kako dobro konstelacija variabel v eksperimentu predstavlja najpogostejšo oziroma najbolj bistveno konstelacijo v realnih situacijah. Enako velja za posamezen primer v kvalitativni raziskavi. Kako tipična je konfiguracija variabel v posameznem eksperimentu, ne moremo vedeti vnaprej, razen če je bilo za določeno konfiguracijo že prej ugotovljeno, da je tipična.
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 147
Isto velja za posamezen primer. Posplošljivost ugotovitev je v obeh primerih odvisna od tega, ali sla izbor in konstelacija variabel dovolj abstraktna (dovolj tipična). V obeh primerih je ta konstelacija lahko tipična, lahko pa ne. To ni odvisno le od sreče, ampak od predhodnega znanja o tem, katere variable so pri danem pojavu bolj in katere manj tipične. Kot lahko na osnovi predhodnega znanja načrtujemo eksperiment, katerega ugotovitve bodo posplošljive, tako lahko na taki osnovi izberemo tudi posamezen primer za kvalitativno študijo primera, katere ugotovitve bodo posplošljive. Brez takega predhodnega poznavanja pomena variabel ne za eksperiment ne za študijo primera ne moremo reči, kakšna je njuna posplošljivost. To pomeni, da ugotovitve kvalitativne študije primera niso ne bolj ne manj posplošljive kot ugotovitve eksperimenta — ne pri eni ne pri drugi metodi ni posplošljivost odvisna od značilnosti metode same —, ampak je pri obeh metodah posplošljivost odvisna bodisi od sreče pri izboru primera oziroma variabel bodisi od predhodnega znanja o tipičnosti (reprezentativnosti) primera oziroma spleta variabel.
-Zanesljivost (reliabilnost). V splošnem velja, daje raziskava tem bolj zanesljiva, čim bolj podobne rezultate dobimo pri njenih ponovitvah. Če eksperiment večkrat ponovimo in vedno dobimo enake rezultate, je popolnoma zanesljiv: podobno velja za merjenje, testiranje ipd. Študije primera ne moremo ponoviti, saj je pri ponovitvi primer že drugačen, zato gornjo opredelitev zanesljivosti, kadar gre za študijo primera, nekoliko ublažimo. Študija primera je tem bolj zanesljiva, čim bolj prepričljivo lahko pokažemo, da bi prišli do enakih ugotovitev, če bi mogli raziskavo ponoviti ob sicer nespremenjenih drugih okoliščinah. To pomeni, da moramo natančno
148 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
in izčrpno opisati postopke zbiranja podatkov in dokumentirati vsako informacijo.
6. POROČANJE
Obstajata dva v osnovi različna načina poročanja o kvalitativni raziskavi. Prvi se ne razlikuje od poročanja v kvantitativnih raziskavah. Osnovne točke poročila so: 1. Pregled teoretične problematike. 2. Problem, 3. Metodologija (zbiranje in analiza gradiva), 4. Ugotovitve, 5. Razprava, 6. Sklepi. Drugi način pa sledi logiki sekvenčne analize; pri tem opišemo potek vsake sekvence posebej, tako daje poročilo sestavljeno iz opisov sekvenc in zvesto odseva postopno širjenje vednosti o primeru. Opis posameznih sekvenc pa bolj ali manj zvesto sledi gornjemu obrazcu šestih točk. Poročilo o kvalitativni raziskavi naj se bere kot pripoved, kot zgodba. Če na koncu raziskave ne moremo, vsaj v povzetku, povedati zgodbe o raziskavi, vse preglednice, izračuni in grafikoni nič ne pomagajo.
7. POVRATNO SPOROČILO IN KONSENZUALNA VALIDACIJA
Raziskava se ne konča, ko je napisano poročilo, ampak zajema še fazo sporočanja ugotovitev naročniku. Če je raziskava partici-pativne narave, to je, če v njej enakopravno sodelujejo raziskovanci, kar naj bi bil po mnenju nekaterih celo postulat kvalitativnega raziskovanja, bi morali ugotovitve raziskave odobriti kot resnične (veljavne) raziskovanci, in s podpisom pod raziskovalno poročilo potrditi svoje strinjanje, da gre za verodostojne podatke in ugolo-
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 149
vitve, ki odsevajo resnične poglede raznih skupin sodelujočih v raziskavi. Tako npr. piše D. Zaviršek (19X7: 79) v epilogu svoje Študije o Josipdolu: »Za konec naj napišemo, da besedilo, nastalo s pomočjo ljudi, o katerih govori in je njegov cilj vrniti ga istim ljudem kol 'vrnjeni dar', skriva v sebi željo, da bi pripomoglo k dvigu kolektivne samozavesti in samoorganizaciji josipdolske skupnosti ter k njenemu ponovnem srečanju s kamnom in kamnosešt-vom, v njegovem izvornem 'delovnem' pomenu.«
150 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
OPOMBI
1	Whetten (1989: 492) opozarja (gl. Pandit 1996: 3). da so propozicije konceptualne sodbe na teoretični ravni, hipoteze pa trdijo nekaj o merljivih odnosih na operacionalni ravni.
2	»Memo« je pogovorna okrajšava za »memorandum«, to je, po The Oxford Dictionary of Modem English 1. zaznamek, zapis dogodkov kot spominski pripomoček za prihodnjo rabo, 2. neformalno, pisno sporočilo drugemu v uradu ali organizaciji. Slovenske ustreznice bi bile zaznamek, zapis, morda tudi zapisnik. Po SSKJ je »zaznamek« kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke: zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek; službeni, uradni zaznamek; zaznamek o prispetju dopisa. »Zapis« ima najprej širok pomen: »kar je zapisano«; nato pa: »besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti«, npr. zapis o srečanju, spominski zapis; in še kot glagolnik od zapisati: zapis pogovora, zapis dogodkov, misli, vtisov. Z našega vidika bi bila ustrezna oba izraza, vendar sem se nazadnje odločil za »zapis«, ker pri analizi vendarle ne gre zgolj za kratke opombe ampak za včasih kar izdelane modele, razpredelnice in krajša besedila. Poleg tega »zaznamek« zveni preveč uradniško.
Potek raziskave II: Otl analize do poročila 151
LITERATURA
Charmaz, Kathy. (1983). The Grounded Theory Method: An Explica-tion and Inlerpretation. V: Robert Emerson, Contributions to Field Research. Liltle Brown.
Glaser, B. G, A. L. Strauss. (1967 ). Tite Discoverv of Grounded Theorv: Strategiesfor Qualitative Research. New York: Aldine de Gruyter.
Mesec. B. (1986). Samopomoč starejših občanov v krajevni skupnosti. V: B. Mesec. V. Flaker. Metode in oblike medsebojne pomoči med občani. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Mesec, B. (1989). Individualni in družinski scenariji preživetja. Socialno delo, 28. 1989, 2: 212-239.
Miles, M. B., A. M. Huberman. (1984). Qualitative Data Analvsis: A Source-book ofNew Methods. Beverly Hills: Sage.
Pandit. Naresh R. (1996). The Creation of Theory: A Recent Application of the Grounded Theory Method. The QualitativeReport, 4, 2: 1-22.
Sčhulz von Thun. F. (1990). Miteinander reden: Stile, IVerte und Personlichkeitsentwicklung. Reinbek: Rowohlt.
Strauss, A.. J. Corbin. (1990). Basics of Qualitative Research. Newbury Park: Sage.
Yin, R. K. (1986). Čase Studv Research: Design and Methods. Ne\vbury Park: Sage.
DRUGI DEL
155
4. poglavje
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem'
UVOD
Po prvi socialnoterapevtski koloniji leta 1975 na Rakitni, ki je pomenila prelomnico v načinu dela z otroki in mladino z osebnimi in odnosnimi težavami, se je novi način dela, za katerega je bilo značilno sodelovanje strokovnjakov in prostovoljnih sodelavcev z otroki in mladino v vsakdanjih življenjskih okoljih, razširil tudi na druga področja. Eno med njimi je bilo delo z otroki in mladinci v okviru taborniške enote Črni mrav v Ljubljani. To delo seje začelo leta 1977, ko so v enoto sprejeli nekaj strokovnjakov kot mentorje, za njimi pa študente, ki so sodelovali kot vodniki mlajših, se sestajali z njimi med šolskim letom, med počitnicami pa taborili z njimi. Poleti 1978 so s starimi člani te organizacije priredili prvo skupno taborjenje. Delo s taborniki, ki je potekalo vse do leta 1980, v spremenjeni obliki pa še naprej v osemdeseta leta, smo raziskovalno spremljali in ob tem tudi proučevali metodo akcijskega raziskovanja. Potek raziskav in njihova spoznanja so opisani v raziskovalnih poročilih, ki imajo povsem kvalitativen značaj. Tedaj smo se — šolani v kvantitativni metodologiji in prepričani, da je metoda kontroliranega naravoslovnega eksperimenta nedosegljivi vzor vsakega
156 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
raziskovanja—komaj začeli zavedati, daje kvalitativna metodologija enakovreden pristop in da so področja in problemi, kijih ni mogoče raziskovati drugače kot kvalitativno. Čeprav se tega še nismo jasno zavedali, smo se vendarle odpovedali udobnemu ponavljanju utečenih kvantitativnih postopkov, ker smo se zavedali, da bi z njimi delali silo dogajanju, v katerem smo bili udeleženi, in gradivu, ki smo ga ob tem zbrali, čeprav so ocenjevalci obravnavali naša poročila prizanesljivo omalovažujoče.
V nadaljevanju navedeni odlomek iz poročila o prvem obdobju dela s taborniki osvetljuje nekaj vidikov kvalitativne metodologije tako s tem. kar je v njem, kot s tistim, česar ni. Omenili bomo naslednje metodološke vidike: (1) vstop v polje raziskovanja, (2) razliko med opisom in konceptualizacijo, (3) naravo teorije socialnega dela, (4) utemeljevanje spoznanj.
(1) Vstop v polje raziskovanja. Prvi del odlomka tematizira vstop v organizacijo in opozarja na to, da ni tako preprosto pridružiti se organizaciji kot raziskovalec ali svetovalec (mentor) in daje dobro o tej fazi v raziskovalnem projektu vedno znova razmisliti. Prvo vprašanje v tej zvezi je: »Kako priti noter, da bom kaj zvedel,« drugo pa: »V kakšnih vlogah nastopam in kaj to pomeni za moje raziskovanje?« Vsaka skupina, ena bolj druga manj, se brani zunanjega opazovalca, dostikrat odkrito, še večkrat prikrito. Najbolj neprijetno je, če raziskovalca na videz odprto sprejmejo, potem pa mu odmerijo tak prostor (= vlogo), da z njega ne more nič pomembnega videti in slišati. Opis vključevanja raziskovalca v taborniško enoto kaže, da je to dolgotrajen proces in da je bil raziskovalec dolgo časa na obrobju dogajanja. Še potem, ko so mu dodelili ugledno funkcijo, so se pomembne zadeve odvijale mimo njega in ne da bi za to
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
vedel. Drugič, vsaka vloga omogoča določen zorni kot in onemogoča druge zorne kote. V raziskavi moramo opisati, iz katerega zornega kota smo motrili dogajanje, to je, iz katere vloge. Raziskavi je v prid, če opišemo raziskovano polje iz različnih zornih kotov. To sicer lahko storimo tako, da navajamo izjave drugih, koristno pa je. če lahko prispevamo tudi kaj iz svoje neposredne izkušnje, to pa ni mogoče, če ne zavzamemo različnih vlog. Iz odlomka je razvidno, da jc raziskovalec imel različne vloge, nekatere kar ves čas sodelovanja, druge pa daljši ali krajši čas. Vidimo tudi. da se vloge prepletajo in da ima raziskovalec lahko več vlog hkrati. In tretjič, dobro seje ozavestiti svojih pričakovanj, predsodkov in iluzij. Raziskovalec naj bi opisoval listo, kar se zares dogaja, ne tega, kar želi, da bi se dogajalo. To razliko osvetljuje opis raziskovalčevega doživljanja treh vplivnejših članov taborniške enote, opis, v katerem raziskovalec prizna svojo simpatija do dveh, ki sta enoto zapustila, čeprav bi bila po njegovem boljša vodja kot tisti, ki je ostal.
(2) Opis in konceptualizacija. Nekateri zmotno enačijo kvalitativno raziskovanje s preprostim opisnim poročanjem o dogodkih in postopkih. Nič ni bolj nerodnega. Administrativno poročilo o izvedenem projektu preventivnega in prostovoljnega dela. v katerem so opisane vse dejavnosti v danem obdobju, ni kvalitativna raziskava, ampak administrativno poročilo. Razume se. daje tako poročilo lahko dobro in potrebno in da je lahko gradivo v raziskavi ali za raziskavo, vendar pa ni že kar raziskava. Da bi kako besedilo bilo raziskava, mora opisovati in pojasnjevati pojave s teoretičnimi pojmi; mora biti pojmovno (konceptualno). Trije deli odlomka iz raziskave se razlikujejo med seboj ne le po vsebini, ampak tudi po stopnji abstraktnosti ali konceptualizacije. Prvi del. ki opisuje vstop
158 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
v organizacijo, je še najbliže navadnemu poročilu, ki kronološko opisuje, kako je raziskovalec prišel v stik z organizacijo in se vključil vanjo ter nato v njej počel to in ono. Konceptualni element v tem delu besedila je analiza raziskovalčevih vlog. »Vloga« je teoretičen pojem, je koncept. V besedilu so razne vloge poimenovane (vloga očeta, gosta, starešine idr.) in nakazana je tudi klasifikacija s tem, da so nekatere teh vlog opredeljene kot »funkcionalne«, kar koli naj bi že to pomenilo. Drug tak pojem je pojem statusa ali »položaja v skupini«, ki daje bil »obroben«. Vse to so teoretični pojmi. Tudi razdelitev vključevanja v skupino v tri obdobja (periodizacija) in njihovo poimenovanje (»začetni optimizem in iluzije«, »soočanje s stvarnostjo«, »razočaranje in opuščanje dela«) dviga besedilo na stopnjo abstraktnosti, kije višja od preprostega kronološkega opisa. Vendar to še ni teorija. Drugi del je analiza konflikta med dvema strankama, ki sta nastali v organizaciji. V tem delu besedila je dobro vidna razporeditev opisov in pojmov v hierarhijo, katere spodnjo raven sestavljajo opisi konkretnih dogodkov (požig latrine), naslednjo raven sestavljajo posebne tehnike in taktike (»krivdo za nezgode pripisati nasprotniku«), naslednjo višjo skupina tehnik in taktik (»neposredne akcije, diverzije, zarote«), še višjo abstraktni pojem »tehnike in taktike v konfliktu«, ki skupaj z drugimi pojmi na tej ravni, to so »faze konflikta«, »proces polarizacije« in »sporna vprašanja«, sestavlja abstraktni pojem »konflikt v skupini«.
V tretjem delu, kije najabstraktnejši, je kot analitični pripomoček uporabljena iz literature vzeta teoretična klasifikacija pristopov v skupnostnem socialnem delu, ki vsebuje 12 dimenzij skupnostnega delovanja. Celotno obdobje sodelovanja s taborniki, kije opisano v raziskavi, je analizirano po teh vidikih (enega smo opustili), da
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
Tabela 4.1. Razčlenitev pojma »Konflikt v skupini«
Konflikt e?	c? <0-
dimenzije FAZE PROCES SPORNA	TAKTIKE,
VPRAŠANJA	TEHNIKE
puddinicnzijc	T, T, T,
dogodki I),	D, D.
bi ugotovili, v kateri tip te klasifikacije sodi: k »razvijanju skupnosti«, »planiranju« ali »družbeni akciji«, kol so teoretično opredeljeni. Sklep raziskave (ki je iz odlomka izpuščen) je. da lega. kar se je dogajalo v danem obdobju, ni mogoče uvrstiti brez ostanka v nobenega od teh tipov in da je šlo pri tem delu za svojsko kombinacijo vseh treh teoretično predvidenih tipov delovanja, za pristop, ki je bil kombinacija konsenzualnega in konfliktnega (akcijskega-borbenega) delovanja. Besedilo je torej raziskava, in ne zgolj opis. ker — poleg tega. da je empirično — vsebuje abstraktne pojme.
(3) Narava teorije socialnega dela. Tretji del ima torej značaj teoretične posplošitve. V njem odgovarjamo na vprašanje, kakšno socialno delo je bilo to. kar smo se šli s taborniki, in kaj se lahko iz tega naučimo v metodičnem pomenu. Vprašanje o tem, kakšne naj bi bile vsebinske in formalne značilnosti kake teorije socialnega dela, še danes ni razjasnjeno, saj se v svetu še vedno krešejo različni nazori o tem. Tu predstavljeno besedilo je poskus pokazati, kakšna bi lahko bila teorija skupnostnega socialnega dela. Ta teorija naj bi
160 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
odgovarjala na vprašanje, kako delati, da bi dosegli določene smotre: na vprašanje o pristopih, metodah in tehnikah socialnega dela: na vprašanje, kakšne posledice imajo določena dejanja v določenem kontekstu. Nekateri razlikujejo med »deskriptivno« in »preskriptiv-no« ali »normativno« teorijo. Kaka sociološka teorija, ki opisuje in pojasnjuje družbene procese, naj bi bila deskriptivna; teorija socialnega dela. ki predpisuje, kako je treba delati, in ki postavlja norme, pa naj bi bila preskriptivna ali normativna. Vendar to razlikovanje upošteva le končni videz, eksplikacijo zapisane teorije. Pod površino, v implicitnem pomenu, ni razlike. Sociolog ali psiholog reče:
V	takšnih in takšnih okoliščinah pritisk ene skupine na drugo povzroči odpor druge. Socialni delavec reče: Če se v takšnih in takšnih okoliščinah želiš izogniti odporu skupine, ne pritiskaj nanjo.
V	vedi o gradnji mostov bi našli »deskriptiven« stavek: Tako in tako zgrajen most vzdrži tako in tako obremenitev. To je po pomenu natanko isto, kot če rečemo »preskriptivno«: Tega mostu ne smeš obremeniti več kot toliko in toliko. Oblikovalci prometnih znakov vedo, da prometni znak vsebuje opis (nosilnost 5 t) in hkrati zapoved (če si težji, ne smeš čez). Zapovedi so za tiste, ki ne razumejo opisov. V odlomku, ki sledi, so torej opisane značilnosti določenega pristopa skupnostnega socialnega dela z implicitno domnevo (ki bi jo lahko preverili po integralnem besedilu), daje bil ta pristop v danih okoliščinah v glavnem uspešen; da bi ga torej v tistem času priporočili. Opozarjamo pa tudi na njegove pomanjkljivosti in pretiravanja, ki jih ne bi priporočali.
(4) Utemeljevanje spoznanj. Primer, ki sledi, kaže tudi pomanjkljivost prvih kvalitativnih raziskav, ki smo se jih lotevali: to je odsotnost sistematične primarne empirične evidence ali, prepro-
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
šteje, zapisnikov opazovanja, spraševanja, dokumentov in drugega empiričnega gradiva. Tega gradiva o tem primeru ni v tej knjigi — ne zato, ker bi bilo preobsežno, da bi ga navajali, ampak zato, ker ga ni; nikoli ga ni bilo, ker ga ni nihče ustvaril, če izvzamemo običajno dokumentacijo organizacije, ki pa je bila skromna in vse prej kot vestno vodena. Spis, kije nastal po taborih, je po načinu nastanka memoarski spis — obujanje spominov. Edino pomagalo piscu je bil njegov dnevnik, ki pa je spet daleč od tega, kar bi raziskovalni dnevnik moral biti. Trdo vezani zvezek formata A5, v katerega je pisec, kadar je, zapisoval dogajanje na taboru. Nekateri dogodki in pogovori, za katere seje pozneje pokazalo, da niso pomembni, ker so bili zunaj osrednjega toka in logike dogajanja, so opisani dokaj podrobno. O nekaterih pomembnih dogodkih je samo kak stavek ali celo le beseda. Ti sporadični in pomanjkljivi zapiski so piscu zelo koristili, ko je obujal spomine: vsaka zapisana beseda je veliko boljše kot nič. Omogoča natančnejšo periodizacijo, obnavljanje časovnega zaporedja dogodkov, in opozori na kaj pomembnega, kar bi se sicer pozabilo. Seveda pa tak pomanjkljiv dnevnik ni dovolj dobro empirično gradivo, tako da bi, strogo vzeto, za empirično gradivo te raziskave morali imeti vse tiste dele spisa, ki imajo značaj spominskega zapisa na najnižji ravni abstraktnosti. Če bi rekli kakemu od udeležencev tega dogajanja, naj sede in s preprostimi vsakdanjimi besedami podrobno opiše, kaj seje dogajalo, bi dobili spominski zapis — povsem legitimno empirično gradivo. Ni razloga, da bi bilo drugače, če to stori raziskovalec sam in se pri tem vzdrži teoretičnih opredelitev. Ostane pa dejstvo, daje naš opis retrospektiven in daje v njem gradivo, ki bi sicer nastajalo iz dneva v dan, že spominsko selekcionirano, ne da bi bili eksplicirani kriteriji te
162 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
selekcije. Skratka, pisec sam verjame svoji zgodbi; težko pa bi zavrnil očitek, daje za seboj pustil premalo sledov, da bi omogočil drugim, da njegovo zgodbo ovržejo. To pa je bistvena zahteva znanstvenega
raziskovanja. Ne posnemajte profesorja.
*
VSTOP V ORGANIZACIJO
Celotno predhodno obdobje lahko razdelim na tri pod faze, to je obdobja, za katera je značilna določeno opredeljena vloga, ki sem jo imel v organizaciji. Te vloge so bile v časovnem zaporedju: (1) vloga starša, (2) vloga starešine čete in (3) vloga starešine sosednjega odreda...
VLOGA STARŠA
Organizaciji (sem se pridružil) kot oče dveh tabornikov, tedaj še »medvedka« in »čebelice«. Potek mojega vključevanja — kajti to je bil kar dolgotrajen proces — je dokaj značilen za stanje v organizaciji in za odnos članov do »zunanjih« ljudi (»tujcev«), še posebno do staršev in drugih odraslih. V začetku sem se kar sam povabil na izlet čete Viharnikov, se držal ob strani in se nisem vtikal v odločitve vodstva; poskušal pa sem sodelovati pri raznih opravilih, kol je npr. nabiranje suhljadi za ogenj, in tudi sicer sem pokazal pripravljenost, da pomagam, kjer bi bila moja pomoč potrebna. Tudi svoja otroka sem pustil, da hodita s svojo druščino, in ju nisem posebej »komandiral«, razen če sta sama prišla k meni, da smo hodili skupaj ali skupaj kaj počeli.
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
Včasih sem sicer v zvezi s kako odločitvijo povedal svoje menje, a prepuščal sem vodjem, da store po svoje. Včasih se mije pridružila tudi žena in še ena od mater. V začetku smo odrasli hodili bolj sami zase, postopoma pa so taborniki uvideli, da nismo »škodljivi«, »težavni« ali »smotani«. Bil sem vedno manj osamljen in običajno se je okrog mene kar nabrala kaka gručica otrok, da smo hodili skupaj. Najbrž so se ob meni počutili varneje. Ker sem običajno hodil med zadnjimi v koloni, sem skrbel za tiste, ki so zaostajali. Bil sem v vlogi spremljevalca, ki sicer ni potreben, ki pa tudi ni odveč. V tej vlogi sem bil kar dolgo. Ker se nisem vsiljeval, »nakladal« in »težil«, ampak sem bil skromno ob strani in sem priznaval formalne in stvarne avtoritete med njimi, poskušal biti koristen, če je položaj tako zahteval, so me kar strpno prenašali. Vodilni člani so bili najbrž zadovoljni, da seje od nekod vzel eden od staršev, saj bi me lahko imeli za sicer skromen, pa vendar spodbuden rezultat svojih naporov, da bi »poživili delo s starši«. Vendar sam s tem položajem nisem bil vedno povsem zadovoljen. Zdelo se mi je, da imam pravico, da bi me bolj upoštevali, saj sem bil nekdaj tabornik in sem imel nekakšne izkušnje s tem. Motilo meje, da sem zanje le oče dveh otrok, njihovih članov. Kadar smo se zapletli v pogovor, sem omenil, da sem bil dolga leta tabornik, vodnik, funkcionar, da sem postal tabornik takoj potem, ko je bila pri nas ustanovljena taborniška organizacija, daje bil moj starešina taka slavna osebnost, kot je prof. Pavel Kunaver ipd. A na to uho niso hoteli dosti slišati. Dobil sem občutek, da se s tem vsiljujem, da zmanjšujem avtoriteto vodilnim in da si mislijo: »Že mogoče stari, da si bil vse to, ampak to tukaj je Črni mrav, in tukaj smo mi glavni in najbolj izkušeni.« Imeli so seveda prav: to tukaj je bil Črni mrav in oni so bili glavni.
164 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Tega nikakor ne mislim ironično. To je bila stvarnost in ravnal bi nespametno, ko tega ne bi uvidel in bi se silil s svojimi zaslugami, ki so veljale v njihovih očeh toliko kot star denar. Hkrati pa so s takim svojim odnosom skrivali bojazen, da bi jim utegnil začeti mešati štrene. Moji ambiciji po kakem vplivnejšem položaju se torej ni dobro godilo. Ta ambicija pa jc v meni postajala vendarle vse bolj določna. V začetku nisem mislil na to, da bi se bolj angažiral pri delu s taborniki. Ko pa sem videl, kako potekajo izleti in akcije, in me je začelo marsikaj motiti, sem si vedno bolj želel več vpliva. Kmalu nisem več hodil le na izlete, ampak sem se udeležil konference odreda in se celo oglasil v razpravi.
Tedaj so mi rekli, da bi potrebovali starešino odreda. Ta predlog me je presenetil, saj nisem pričakoval, da me bodo spustili tako blizu in mi ponudili najvišji položaj. Pozneje sem začel uvidevati, da položaj starešine še ne pomeni niti, da si stvarem »blizu«, niti da si »najvišji«. Čez čas seje rodil kompromisen predlog. Ponudili so mi funkcijo starešine čete.
Moja vloga v tem času je imela več vidikov:
-V začetku sem imel obrobni položaj gosta, za katerega se ne ve, kakšni so njegovi nameni in motivi, kak »scenarij« svojih odnosov z organizacijo sije zamislil. Do gosta smo vljudni, strpni, ne nasprotujemo mu, če govori kaj, s čimer se ne strinjamo; dopuščamo mu več, kot bi dopustili domačim; hkrati pa mu ne omogočamo, da bi prodrl v naše odnose; te skrivamo pred njim in mu kažemo le bolj konvencionalno in neproblematično stran. Če predlaga kaj, kar je v nasprotju z našimi običaji, ga poučimo, da so naši običaji taki in taki, da razumemo, da so njegovi drugačni; pripravljeni smo jih spoštovati, a pričakujemo, da bo tudi on spoštoval naše. Koeksi-
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
stenca temelji na tem sporazumu. Če ga gost krši, mu tako ali drugače pokažemo, da ni zaželen. Tudi če je predolgo pri nas, nas začne motiti. Tako nekako je bilo tudi z menoj v odnosu do tabornikov.
-	Hkrati pa sem bil tudi oče, ki ima posebne pravice do svojih otrok; dopustiti mu je treba, da te pravice uveljavlja in svoje otroke po svoje vzgaja. Če bi kot oče kritiziral katerega od postopkov pri tabornikih, bi mi lahko odgovorili: če vam ali vašemu otroku ni všeč pri nas, lahko greste; mi imamo pač svoje navade.
-	Poleg tega sem bil bivši tabornik. Ta vidik moje vloge je bil za tabornike najbolj vznemirljiv in nevaren, saj je najjasneje nakazoval možnost mojega globljega vpletanja v notranje zadeve skupine in možnost kompetentnega kritičnegu odnosa do postopkov organizacije. Taki kritiki od znotraj bi bilo pač najteže priti na kraj. Kritičnih pripomb iz tega ali onega vidika svoje vloge sem se vzdrževal; poskušal sem delovati neogrožujoče.
-	Poleg omenjenih pa sem v okviru svoje vloge v začetni fazi imel tudi več funkcionalnih vlog: vlogo zaščitnika šibkejši/i, ki je bila v tem, da sem npr. skrbel za otroke, ki so pri pohodu zaostali, ali da sem se potegnil za šibkejšega, ki ga je napadal močnejši; vlogo figure zaupanja ali očetovske Jigure, ki je bila v tem. da sem bil posebno manjšim otrokom neke vrste zatočišče in porok, da se jim ne bo kaj hudega zgodilo. Bil sem opazovalec, ki s svojega položaja lahko bolje vidi celotno dogajanje in kdaj pa kdaj opozori vodje na kako dogajanje, ki so ga spregledali. Bil sem predstavnik skupine pred zunanjim svetom - nehote, a ljudje v avtobusu ali v restavraciji so se pač obračali name kot starejšega, če je bilo treba urediti kake zadeve s skupino. Včasih sem bil razsodnik v prepirih, čeprav sem se te vloge poskušal ogibati — in še bi se našlo kaj.
166 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Osnovna značilnost mojega položaja v tem obdobju je bila njegova obrobnost. Ko sem bil v vlogi starša, sem bil na obrobju skupine in sem se pomikal proti meji, ki loči skupino od okolja. Ko so me izvolili za starešino, sem postal član, prekoračil sem torej mejo med skupino in okoljem; sedaj sem bil v skupini, visoko, toda spet na obrobju.
VLOGA STAREŠINE ČETE
Na redni letni Konferenci čete Viharnikov na OŠ Vide Pregarc v Zeleni jami so me ob koncu oktobra 1976 izvolili za starešino čete. Ko sem bil predlagan za starešino, je med taborniki veselo završalo in predlog je bil »z odobravanjem« sprejet. Bilo mi je kar toplo pri duši, saj sem videl, da večini nisem zoprn. V takem razpoloženju sem videl dobro znamenje, daje ustvarjena »demokratična osnova« za naše sodelovanje. Od tod dalje bi lahko svoje delovanje v tej vlogi razdelil na tri faze: (1) Začetno optimistično-iluzijsko fazo, (2) fazo soočanja s stvarnostjo in (3) fazo razočaranja in opuščanja dejavnosti.
(1) Začetni optimizem in iluzije. To je bila predvsem iluzija vsemogočnosti, kije imela dva vidika: predstavo o vsemogočnosti moje osebe in o vsemogočnosti metode, ki sem jo nameraval uveljaviti. Ko sem kasneje doživljal odpore proti svojim predlogom in posegom, sem to doživljal skoraj kot osebno žalitev, kot otrok, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da ni na svetu sam, Edini in da svet ne pleše po njegovih pričakovanjih. Tedaj pa se mi je zdelo, da bodo ljudje kar sledili mojim predlogom, kratko malo zato, ker sem jih izrekel jaz— ta in ta, tak in tak. Druga je bila iluzija o vsemogočnosti demokratičnega stila vodenja (bralec se ne more vzdržati posmeha
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
zaradi očitnega protislovja med narcistično fantazijo in težnjo po demokratičnem vodenju). Domneval sem, da bodo otroci, ki »jih zatirala šola in družina«, z odprtimi rokami in z vso hvaležnostjo sprejeli človeka, ki jim prinaša svobodo in samoupravljanje. Te iluzije so se ujemale s težnjo, da bi v odnosu z otroki odigral vlogo svojih vzornikov. Tretji dejavnik, ki se je pokazal kot moteč, so bili ostanki moje nekdanje vloge »tabornika« oziroma ostanki mojih preteklih teženj, želja, fantazij in stila uveljavljanja v taborniški skupini. V novi situaciji sem poskušal ponoviti pretekli stil in preteklo vlogo.
(2) Soočanje s stvarnostjo... Začetni šok — tako bi najustrezneje imenoval doživljanje prvega pomembnejšega srečanja s četno »upravo«. V tistem umazanem in gnilem kletnem prostoru osnovne šole, ki je rabil za taborniško sobo, so se zbrali vsi četni »velikaši«, kakih deset »starejših« tabornikov in vodnikov... Kričali so drug čez drugega, se junačili, zafrkavali, prihajali in odhajali, kakor seje komu zljubilo. Položaj je bil kaj malo podoben »študentski disku-sijski skupini«.
Moj prvi poseg je bil v smeri dogovora o redu. Rekel sem, da se na tak način ne moremo pogovarjali in da bi se bilo dobro dogovoriti vsaj za primeren čas sestankov, ki bi bil usklajen z drugimi njihovimi obveznostmi, tako da bi lahko vsi pravočasno prišli in ostali ves čas na sestanku. Porabili smo veliko časa za to, da smo na koncu ugotovili, da je sedanji čas pač najbolj sprejemljiv in da problem najbrž ni čas sestanka, ampak pripravljenost posameznikov za sodelovanje. Z drugimi svojimi posegi sem poskušal doseči, da bi se pogovarjali kolikor toliko urejeno. A vsi ti dogovori so kaj malo veljali. Počutil sem se precej izgubljenega in nemočnega. Počasi
168 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
sem opazil, da je v skupini latenten konflikt med načelnikom in podskupino, ki ga obdaja, na eni strani, in namestnikom načelnika in njegovimi simpatizerji na drugi. Skupini sta se medsebojno ovirali in blokirali, dokler ni izbruhnil odkrit spopad.
Spopad se je končal z »zmago« načelnika in njegovih somišljenikov in v četi se je oblikovala enotna hierarhija. To dogajanje pa sem doživljal na način, ki je v meni poglabljal napetost in razočaranje. Moje simpatije so bile namreč na strani premaganega namestnika načelnika in drugih, ki so sestavljali opozicijo. Namestnik je bil živ. korajžen in energičen fant. neodvisen in pubertetniško postavljaški. Zdelo se mi je, da bi bil lahko dober načelnik — v drugi skupini, kajti tu očitno ni imel dovolj podpore pri drugih, ki so ga doživljali prej kot tekmeca in ne kot vodjo. V opoziciji je bila še ena od deklet, bistrejša in zrelejša od drugih, pa še ta in ona njena prijateljica. Ko je prišlo do odkritega spora, sem se precej trudil, da bi fanta zadržal v četi, a brez uspeha. Tako sta prenehala sodelovati dva člana, ki sta bila po moji sodbi bolj zrela in neodvisna od drugih in ki sta mi bila simpatična. To sem doživel kot enega svojih porazov in kot zmanjšanje privlačnosti skupine.
Poleg tega pa sem vse bolj uvideval, da je nekdo nad mano, ki ima dejansko avtoriteto. To je bil načelnik odreda. Na sestankih četne uprave ali pa načelniku čete osebno sem večkrat predlagal kako dejavnost ali kako spremembo v programu ipd. O vseh teh predlogih je obvestil načelnika odreda in od njegovega strinjanja ali nestrinjanja je bila odvisna usoda predloga. Vse bo lj se mi je razblinjala iluzija, da bi bilo mogoče v četi delati kako drugače, kot je bila sicer navada v odredu.
Stvarnost, s katero sem se soočil, je bila torej daleč od iluzij, ki
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
sem jih gojil v začetku, delo težje, kot sem mislil. Samemu sebi sem se zdel neučinkovit, skupina pa je bila zame vse manj privlačna. Do sestankov sem začel čutiti odpor.
(3) Razočaranje in opuščanje dela. Vse to je vodilo do tega, da sem začel opuščati sestanke in se tudi ogibati stikov z načelnikom... Tabornikom seje usihanje moje dejavnosti zdelo čudno in verjamem jim, da so bili iskreni, ko so me nekajkrat povprašali, kako to, da ne prihajam več na sestanke. Verjamem, da sem bil v svoji vlogi, ki mi ni dala tistih zadovoljstev, ki sem jih v začetku pričakoval, vendarle koristen in celo težko pogrešljiv, a prenašati jo je bilo težko, samemu sebi pa tedaj nisem znal ustrezno osvetliti dogajanja.
KONFLIKT
FAZE
Osnovna značilnost dosedanjega dogajanja (v prvem letu intervencije) je bila, da sta se v odredu bolj ali manj vidno ter bolj ali manj silovito spopadali dve struji: »stari taborniki« in prišleki, strokovni in prostovoljni sodelavci akcijskoraziskovalnega projekta ali, na kratko, »socialci«, kot jih je imenovala nasprotna stran. V razvoju konfliktnega dogajanja ločimo lahko v grobem tri faze: (1) latentno fazo, v kateri je pričakovani odpor do novih ljudi in pričakovanih sprememb prerasel v tiho merjenje sil; (2) manifestno fazo, v kateri je prišlo do odkritih besednih spopadov in do uporabe raznih »bojnih« sredstev in taktik; (3) fazo rešitve, v kateri ni več prvotne polarizacije in je dosežen sporazum o modusu vivendi.
170 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
LATENTNA FAZA
Osnova za konflikt je bila podana že v samem dejstvu, da sta bila za najodgovornejši funkciji v odredu izvoljena dva strokovnjaka, ki sta bila glede na druge novinca in zunaj obstoječe neformalne vodilne strukture. Bila sta prav zgleden primer za figuri, ki lahko zbudita skrajno ambivaletna občutja: na eni strani pričakovanja, da bosta obstoječi strukturi v oporo pri utrjevanju notranjega položaja in v boju s sicer precej nediferencirano opozicijo, na drugi strani bojazen, da sta »nova metla«, ki bo začela pometati po svoje in ki lahko ogrozi bistvene interese prav tistih ljudi, ki soju privedli v organizacijo in ju predlagali na te položaje. Dogodki so se nato razvijali tako. daje bilo več razloga za bojazen kot za upanje (in zaupanje). Z obema psihologoma je prišlo v odred še nekaj strokovnjakov in nato še študentje prostovoljci. Ne eni ne drugi se niso skromno držali mesta, ki jim je po prepričanju tabornikov šlo, namreč vloge nevednega novinca, ampak so meni nič tebi nič prihajali na sestanke odredove in četnih uprav in se vmešavali v razprave, ob tem pa jih ni nič motilo, da se ne spoznajo na tabor-ništvo. »Stara garda« je bila dobesedno preplavljena z novimi obrazi, ki niso kaj dosti spoštovali izkušenj in zaslug starih tabornikov. Hoteli so nekaj novega in drugačnega, pri tem pa so zbujali vtis, kot da sami ne vedo dobro kaj. Začudenin pogledom so sledili dolgi nosovi in kisli obrazi, tem pa vse pogostejša pričkanja.
MANIFESTNA FAZA
Ko se je približal čas letnega taborjenja, so postajale razlike v stališčih in nesoglasja vse bolj očitni. Do prvega odkritega spopada.
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
v katerem so sodelovali skoraj vsi pomembni akterji obeh strani, je prišlo na pripravljalnem sestanku za tabor junija 1978, ko so se spričkali o zadevah, povezanih z organizacijo tabora.
Spopad se je manifestiral v glavnem na tri načine: (1) v polarizaciji skupine starejših članov, ki so v večini imeli kake funkcije v odredovi upravi in četnih upravah ali pa so bili vodniki; (2) v besednih spopadih; (3) v uporabi raznih taktik in tehnik vplivanja in onemogočanja vpliva.
OBLIKOVANJE STRANK (POLARIZACIJA)
Iz do sedaj povedanega je razvidno, da se je spopad odigraval med starejšimi člani odreda, tj. med starejšimi od 18 let. Ti člani so v veliki večini imeli razne funkcije na ravni odreda ali čet in družine. Vanj so bili vpleteni vsi člani uprave odreda, vsi ali vsaj večina članov četnih uprav in več vodnikov ter strokovni in prostovoljni sodelavci, ne glede na to, ali so imeli kako formalno dolžnost v organizaciji ali ne. Skupno število »bojevnikov« je bilo blizu 30. V spopad niso bili vpleteni člani čete »Puščavnikov«, tj. učenci Gra-disa. Prav tako spopad ni zajel mlajših članov (pod 14 let), tako da otroci niso dosti vedeli o vročih bojih za njihove duše, razen tistih, ki so bili na taborjenju in so bili seveda priča vsemu dogajanju, pa jih, domnevam, vse te homatije med starejšimi niso dosti brigale in vznemirjale.
V spopad zapleteno kategorijo članov bi težko imenovali skupina, saj je bila precej pisan konglomerat raznih skupin in posameznikov. Vprašanje je, ali je to bila skupina, kjer bi bili ljudje že nekaj časa v interakciji, kjer bi bila izoblikovana medsebojna pričakovanja, določena stopnja kohezije itd. Ta skupina bi približno ustrezala pojmu
172 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
»intergrupa« (po Utermanu 1970). To je skupina, kije sestavljena iz predstavnikov drugih skupin. Jedro te skupine je bila uprava odreda, torej formalni organ odreda, ki je bil sestavljen v glavnem po načelu reprezentativnosti. Ta organ pa je deloval (vsaj po našem prihodu) javno in odprto, kar pomeni, da so se sestankov uprave odreda udeleževali tudi drugi člani. Ob razpravah o posebno spornih ali občutljivih problemih (kadar »je bilo kaj v zraku«) je število udeležencev na sestankih uprave precej preseglo število članov uprave. V tej skupini so se člani razlikovali po stažu v organizaciji in na sestanke so prihajali tako »stari« taborniki kot študentje prostovoljci, ki dotlej še niso bili pri tabornikih. Do polarizacije torej ni prišlo v prej kohezivni skupini, ampak v ohlapno povezanem konglomeratu, ki bi približno ustrezal pojmu »intergrupe«. Osnovna razpoka v skupini je od vsega začetka potekala med »taborniki« in »socialci«, to je med starimi člani in prišleki. Včasih seje sicer zdelo, da te razpoke ni ali da ni pomembna. Ta vtis smo imeli včasih, ker smo drug o drugem gojili iluzije glede pripravljenosti na prilagajanje in podrejanje. Postopno pa so se sporne točke kopičile, in po prvem večjem odkritem spopadu (v zvezi s pripravami na tabor) seje skupina razdelila. Ta polarizacija je bila zelo izrazita na taborjenju v obeh izmenah, ko skoraj ni bilo starejšega člana, ki ne bi pripadal tej ali oni konfliktni strani. »Stranke« so bile oblikovane takole: Stranka »socialcev«: sestavljali so jo v glavnem poklicni delavci — strokovnjaki in prostovoljni sodelavci študentje. Poklicni sodelavci: delavke šolske svetovalne službe na OŠ Karla Destovnika Kajuha, socialna delavka Svetovalnega centra in oba učitelja VŠSD. Študentje: praktikanti iz VŠSD, prostovoljci iz FF in FSPN idr. Po položaju v organizaciji so bili nekateri med njimi navadni člani,
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
večina pa vodniki, pomočniki mentorji v vodih, člani četnih uprav oz. starešine ali mentorji čet. Na najbolj izpostavljenih položajih v tej »stranki« sta bila oba učitelja VŠSD, po položaju v organizaciji načelnik in starešina, ki je bil tudi osrednja osebnost v tej skupini. Na taborjenju sta bila oba učitelja starešini tabora, vsak v svoji izmeni. Skupina je štela najmanj 15 članov.
Stranka »tabornikov«: sestavljali so jo »stari« člani odreda Črni mrav, v večini funkcionarji, člani uprave odreda, načelniki čet, nekateri člani čelnih uprav in vodniki: med njimi so bili študent, učitelj, vzgojiteljica, dijaki, učenci, mladi delavci. Osrednja osebnost v tej skupini je bil bivši načelnik odreda, sedaj član z nekaterimi delovnimi dolžnostmi (na taboru blagajnik): pomembno vlogo je odigral tudi gospodar odreda (na taboru ekonom). Pred obema strankama so bile razlike v značilnostih članov, v strukturi, medsebojnih odnosih, odprtosti skupine ipd. »Socialci« so bili v povprečju starejši, tudi razvojno zrelejši, v večini študentje in strokovnjaki, vendar v glavnem s kratkim stažem v organizaciji. Nekaj je bilo popolnih novincev, starešina in načelnik pa sta bila stara in v mladosti navdušena tabornika, le da sla svoje sodelovanje v organizaciji za več let prekinila. »Taborniki« so bili v povprečju mlajši, v razvojnem pogledu mladostniki, razen vodilnih treh odraslih. V povprečju so imeli nekaj več izkušenj v taborništvu, predvsem pa so se z njim močneje identificirali. Skupina »socialcev« je bila pravzaprav sestavljena iz več podskupin: eno so sestavljali študentje VŠSD — praktikanti, ki so se v okviru obvezne prakse sestajali in konzultirali s svojima učiteljema: drugo so sestavljali drugi študentje, ki pa med seboj niso bili tesneje povezani, razen nekaj prijateljskih parov ali trojk; tretjo so sestavljale strokovne delavke šolske svetovalne službe.
174 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
Ta skupina kot celota se ni sestajala, pač pa so ob raznih priložnostih v glavnem vsi prišli v stik z vsemi. Skupina je delovala zelo odprto, posamezniki ali podskupine so imeli veliko svobode in avtonomije; ni bilo kakih namernih pritiskov h konformnosti, vodenje je bilo — vsaj po samorazumevanju osrednjih akterjev — demokratično. V skupini je bilo bolj čutiti pripadnost ideji ali skupni nalogi kot skupini kot taki, dasi so se člani med seboj kar radi videli. Ta pripadnost ideji »demokratičnega vodenja« ali »neavtoritarncga pristopa« ali »vzgoje za samoupravljanje« (omenjam le ključna gesla) ni bila pri vseh članih skupine enako močna in zavestna. Posebno študentje praktikantje so jemali vse skupaj bolj kot študijsko obveznost in so bili manj predani »stvari«. Do konflikta je ta skupina imela nekako bolj sproščen in odprl odnos; manj je bilo občutij ogroženosti, manj agresivnosti. Člani skupine so se kot posamezniki neposredno in odkrito odzivali na vedenje članov nasprotne skupine, bolj na osnovi skupne »filozofije« kot na osnovi navodil vodstva ali dogovora v skupini. Nismo se dogovarjali za akcije proti nasprotni skupini in nismo delovali zahrbtno. Skupina »tabornikov« je bila bolj zaprta, bolj hierarhično strukturirana. V njej je imela glavno besedo vodilna klika, mlajši člani so bili bolj odvisni in manj avtonomni. Skupina se je čulila bolj ogroženo, reagirala je bolj agresivno, često na prikrit in indirekten način.
SPORNA VPRAŠANJA
V interpretaciji celotnega dogajanja bomo poskušali razkriti osnovne vzroke konflikta in motive udeleženih strank, tu pa bomo navedli le sporna vprašanja, v katerih se je izražal konflikt. Spor se je sukal predvsem okrog naslednjih točk:
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
-	Sodelovanje študentov. Taborniška stranka, ki se je v začetku, z nekaj pomisleki, strinjala z vključitvijo prostovoljnih sodelavcev kot pomočnikov pri vodenju na novo ustanovljene čete, je po vključitvi prostovoljnih sodelavcev vse pogosteje izražala svoje pomisleke in ti so se kmalu spremenili v negodovanje in v bolj ali manj ostre proteste proti sodelovanju »tujcev«. Ti pomisleki so bili:
-»Študentje niso taborniki.« Študentje nimajo taborniških izkušenj in so prav taki novinci v organizaciji kot otroci, ki naj bi jih vodili. Morda imajo nekaj znanja o tem. kako je treba delati z otroki, znanja, ki so si ga pridobili v šoli, nimajo pa taborniških znanj. Skoraj nihče od njih ni bil tabornik, to je član ZTS. Ne poznajo programa organizacije in ne obvladajo taborniških spretnosti. Na vodniškm tečaju so se sicer informirali o osnovnih potezah taborniškega programa, manjka pa jim prakse in izkušenj. Taborništvu niso predani; njim taborništvo ni taka vrednota kot »pravim tabornikom«; sodelujejo v organizaciji bolj zato, da izpolnijo študijske obveznosti in si pridobijo nekaj izkušenj pri delu z otroki, kot zato, ker bi jih taborniški način življenja sam privlačil in navduševal.
-	»Študentje motijo delo v organizaciji.« Študentje so prevzeli funkcije v organizaciji le za določen čas. dokler traja njihova praksa in študij. Potem bodo odšli in na njihovo mesto bodo prišli novi študentje itd. Za člane njihovih vodovje to moteče, saj vodnik odide, ravno ko so se otroci navezali nanj. Pa tudi za delo četne in odredove uprave je to motnja, saj seje treba vedno znova ubadati z ljudmi, ki nimajo pojma o taborništvu. Poleg tega je prihod vse te množice novih ljudi, študentov in strokovnjakov, čisto spremenil značaj odnosov v odredu. Prej so se vodniki in starejši člani poznali med seboj in bili prijateljska skupina, sedaj pa je med njimi polno tujcev.
176 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
ki se v to skupino ne morejo vključiti, ker jih z njo ne vežejo skupna doživetja iz preteklosti. Če že potrebujemo študente ali če smo jim pripravljeni storiti to uslugo, da jim dovolimo delati z otroki, naj jih bo čim manj in naj ostanejo v organizaciji čim dalj. Nimamo sicer nič proti njim osebno, saj so nekateri čisto simpatični, vendar so za organizacijo kot celoto motnja.
Nasprotna stran pa je odgovarjala nekako takole:
-»Študentje znajo bolje delati z otroki.« Za delo z otroki je pomembnejša metodična osveščenost in usposobljenost za vodenje skupin kot poznavanje taborniških spretnosti. Osnove znanja o taborništvu so si študentje pridobili na vodniškem tečaju, druga znanja pa si lahko pridobivajo sproti, z delom v organizaciji in s sodelovanjem pri akcijah, pod pogojem, da se o teh izkušnjah pogovarjajo in se učijo drug od drugega. Pri tem imajo stari taborniki lahko pomembno vlogo posredovalcev tehničnih taborniških znanj, oni sami pa se lahko od prostovoljcev in strokovnjakov nauče ustreznejših metod dela z otroki. Poleg tega stari taborniki v resnici niso taki izvedenci v taborniških spretnostih, njihovo stvarno znanje je skromno. Predanost taborništvu je često le lep izraz za bolj prozaične motive. Za tem se pri nekaterih članih skriva dejstvo, da se niso mogli uveljaviti v drugih okoljih in so tako bolj ali manj izključujoče vezani na to področje. Ker ne poznajo drugih dejavnosti in organizacij ali pa imajo v njih obroben položaj, tudi nimajo pravih meril za ocenjevanje dogajanja pri tabornikih. Ne vidijo delovanja taborniške organizacije v širšem okolju in v primerjavi z drugimi organizacijami. Iz tega pa izvira nevarnost, da postanejo taborniški »fanatiki« brez pravega občutka za mero. Skratka, neobvladanje taborniškega znanja je prehodna in manj pomembna pomanjkljivost prostovoljcev,
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
dejstvo, da niso »predani« (kar pomeni omejeni in nekritični) pa je njihova prednost.
-»Motnji' so zdrave.« Res, daje prihod novih ljudi v nekem smislu motnja. Vsaka sprememba je motnja nečesa ustaljenega. Bo kar držalo, da so se po prihodu »tujcev« odnosi v odredu spremenili. Toda vprašali se moramo, ali so bili odnosi prej laki, da so zagotavljali dobro delovanje organizacije. Ali je dejstvo, da so bili vodniki in člani uprave odreda prijateljska skupina, kazalo v dejavnosti cclolnc organizacije tako, da je organizacija bolje dosegala svoje cilje? Bilo je nasprotno: organizacija je pešala. Vodilna skupina je bila zaprta in neučinkovita. Prihod novih ljudi je motnja za to zaprtost, za klikarske odnose, za privatiziranje organizacije; to so namreč ustreznejše oznake za stvarne odnose kot »prijateljstvo«. Lahko da je za otroke moteče, če se vodniki prehitro menjavajo. Toda če bi pogledali, kako hitro so se menjavali vodniki pred prihodom prostovoljcev, ne bi bili izidi nič boljši, prej slabši. V četah se je neprestano dogajalo, da so vodniki odhajali, da so se vodi združevali in razdruževali in pri tem zamenjali vodnika itd. S prostovoljci imamo »pogodbo«: dolžni so eno leto delati z otroki; če bi kdo želel, bi lahko ostal dlje. Skratka, tisto, kar bi res lahko imeli za motnjo, ni tako hudo in tako splošno, kot se zdi in tudi ni povsem nova in neznana motnja; druge novosti pa so »motnja« predvsem za tiste, katerih interesi so s prihodom novih članov ogroženi. Take »motnje« so z drugega vidika osvežitev organizacije.
- Objekt raziskave. Prostovoljno socialno terapevtsko delo na Osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha je potekalo v okviru akcijsko raziskovalnega projekta Inštituta za sociologijo, vendar delo s taborniki v začetku ni bilo vključeno v ta projekt. Kasneje smo v okviru
178 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
projekta »Štepanjsko naselje II« izvedli nekaj analiz na osnovi podatkov vprašalnika. ki so jih za vse učence osnovne šole izpolnili njihovi razredniki, ter na osnovi podatkov ankete nicd starši učencev, ki so se vključili v taborniško organizacijo. Raziskovali smo predvsem odnos med otrokovim poreklom oz. socialno-ekonomskim stanjem njegove družine na eni strani ter njegovo aktivnostjo v organizaciji, pripravljenostjo staršev za sodelovanje, stališči staršev do organizacije in vzgojnimi vzorci v družini na drugi strani. Samo delo v odredu Črnega mrava tedaj še ni bilo vključeno v kak projekt in tudi ne financirano. Vendar tabornikom nismo skrivali, da želimo izkušnje pri tem delu sistematično zbrati in analizirati, da bi na tej osnovi izpopolnili metode dela z otroki v prostem času in metode mentorskega dela v organizaciji prostega časa. Ko so zvedeli, da so — dejanski ali potencialni — predmet raziskave, so reagirali z odporom. Niso hoteli biti predmet raziskave niti ne predmet kake druge manipulacije. Posamezniki med njimi so reagirali sumničavo in nanašalno in so konstruirali bolj ali manj izkrivljene zgodbe o tem, kdo je koga že opisal v časopisu. Drugi pa so tedaj, ko je napetost v odnosih dosegla prvi vrhunec, poskušali našo zvezo z raziskavo uporabiti za utemeljitev zahteve, naj strokovnjaki zapuste organizacijo. Argument seje glasil: »Taborniška organizacija je prostovoljna amaterska organizacija; sedanja starešina in načelnik Črnega mrava pa sta za svoje delo v odredu plačana iz denarja za raziskavo. S tem sta prekršila osnovni pogoj za članstvo v organizaciji.«
Naš položaj je bil delikalen. Zagovarjali smo načelo akcijskega raziskovanja, naj bo raziskava samo raziskava, ne pa manipulacija objekta raziskave za smotre raziskovalca ali naročnika. Sedaj pa smo se vsaj na videz znašli prav v takem odnosu, kakršnemu smo
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
načelno nasprotovali. Sicer smo bili tudi mi člani organizacije in smo se za izide raziskave zanimali z vidika potreb organizacije in našega dela v njej, vendar ni mogoče prikriti dejstva, da smo bili druge vrste člani kot stari taborniki. Pokazalo seje, da smo »samo-raziskavo« (po Gilliju 1974) vzpostavili tako, da smo »odstavili« prvotni objekt raziskave in začeli raziskovati sebe same in svojo dejavnost! Odpor objekta raziskave smo obvladali tako, da smo ga diskvalificirali. Je bilo res tako? Kdo je pravzaprav objekt te raziskave in kakšen je? Teh vprašanj tedaj nismo jasno zastavili, čutili smo le, da smo se zapletli v protislovje; morda navidezno. O tem vprašanju bomo spregovorili še v interpretaciji. Tedaj pa smo tabornikom odgovarjali tako. da smo jih podrobneje informirali o raziskavi in da smo poskušali opozoriti na njihov »objektivni« interes za izide raziskave in za sodelovanje v raziskavi.
- Taborniška kultura. Veliko razprav in prepirov je bilo okrog vprašanja, kaj je pravo taborništvo, katere so bistvene taborniške vrednote in podobnih. Tesno povezano s tem je vprašanje o načinu vzgoje ali vzgojnih vzorcih. Taborniška stranka je poudarjala predvsem vse tiste poteze, po katerih se taborniška organizacija razlikuje od drugih, pri čemer so se jim posebno pomembna zdela predvsem zunanja znamenja teh razlik: kroj, oznake, ureditev tabora, razni rituali ipd. Pomembna jim je bila hierarhična ureditev organizacije: razdelitev članov po kategorijah, stopnje v pridobivanju znanja, hierarhija funkcij s pogoji za napredovanje itd. Pri vzgoji so poudarjali elemente, kot so red. disciplina, ubogljivost, spoštovanje starejših in zaslužnih, ter elemente, katerih skupni imenovalec je samoodpovedovanje: požrtvovalnost, vztrajnost, vzdržnost. Nasprotna stranka je poudarjala bolj osnovne vrednote, kijih deklarira
180 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
ta organizacija: tovarištvo in solidarnost, razvijanje skupnosti (kolektivno življenje), samoupravljanje in skupno odločanje, enakopravnost. Pri vzgojnem prijemu pa so poudarjali predvsem razvijanje delavnosti, aktivnosti, neposrednosti in odkritosti, poguma (tudi »državljanskega poguma«). Kot nasprotje samoodpovedovanju so poslavljali samouresničevanje z odkritim upoštevanjem hcdonistič-nih vrednot. Med metodami so poudarjali učenje z igro in lastno dejavnostjo, upoštevanje otrokovih potreb in interesov, dajanje možnosti za izbiranje dejavnosti ipd.
Nekoliko poenostavljeno rečeno so taborniki zagovarjali bolj »skavtske« vrednote in vzgojni stil, »socialci« pa bolj »gozdovniške«, s tem da so imeli potrebno distanco tudi do teh, predvsem do anarhičnih potez tega gibanja.
-Alternativne metode. Spor okrog osnovnih vrednot seje izražal zlasti kot spor okrog uvajanja alternativnih načinov življenja in dela v organizaciji, v prvi vrsti okrog alternativnih oblik življenja na taboru. Najbolj seje zaostril ob predlogih za drugačno ureditev kakega vprašanja. Tako sporno vprašanje je bilo npr. vprašanje prehrane. Stranka strokovnjakov in prostovoljcev seje zavzemala za bolj naravno hrano, npr. za uporabo raznih vrst žita (zdrob, kaša, ajdovi žganci, domač kruh itd. ), za več sadja in zelenjave, zlasti pa za prehranjevanje brez mesnih konzerv in drugih »instant« izdelkov s konzervansi in drugimi kemikalijami. Taborniki pa so bili za obrazec »meso, krompir in solata«, predvsem pa meso, meso! Zanimivo je bilo, da otroci niso bili nič kaj navdušeni mesojedci. Zrezek je bil tabornikom simbol »dobre hrane« ne glede na to, če je končal v jami za odpadke. Podobno je bilo z uvajanjem raznih »nenavadnih« tehnik, npr. tehnik sprostitve in drugačne jutranje telovadbe. Znano
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
je, da jutranja telovadba na taborih ni priljubljena točka dnevnega reda in da se je taboreči izognejo, če se je le morejo. Vendar se taborniki niso spraševali, zakaj je tako in ali tako mora biti. Večjo udeležbo pri jutranji telovadbi so poskušali zagotoviti pač z raznimi metodami pritiska in kontrole ali pa s povečevanjem zanimivosti in raznoličnosti vaj. Telovadba je bila v bistvu neprijetna, nasilje nad telesom, kot so govorili nekateri »socialci«. Zato smo poskušali narediti telovadbo prijetno: iz programa smo izločili nekaj športnih in gimnastičnih elementov ter vključili vanj nekaj bioenergetskih vaj, masaže in iger; bilo je manj raztezanja, natezanja in drugačnega mučenja, pa več gladenja, božanja, gnetenja in iger v parih, trojkah in skupinah.
Stari taborniki so zagovarjali stari pristop, češ daje treba »zjutraj ostro presekati lenobo«; da se samo »z naporom krepi telo« itd. Odgovarjali smo jim, da ne gre toliko za krepitev telesa kot za to, da človek zjutraj z veseljem pogleda v nov dan, prisluhne sebi, se dotakne drugih in vzpostavi stik z naravo, ki ga obdaja.
TAKTIKA BOJA
Konflikt se je najbolj slikovito manifestiral v raznih vedenjih članov nasprotujočih si strank, ki so imela napadalen ali obramben značaj, in v raznih taktikah zagotavljanja premoči in vpliva. Vsaka Stranje uporabljala v osnovi drugo strategijo in taktiko v konfliktu, čeprav sta seveda od časa do časa druga drugi vsilili svoj stil boja. Oglejmo si nekaj orožij stranke »tabornikov«. Razdelili bi jih lahko na skupine: (1) zagotavljanje ugodnih položajev za boj, (2) poostritev notranje kontrole, (3) zadrževanje nasprotnikovega napredovanja, (4) neposredni napadi, diverzije, zarote, (5) propagandna
182 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
vojna, (6) iskanje zunanjih zaveznikov. Bralec se bo nasmehnil ob teh velikih besedah, ki opisujejo majhne stvari. Nasmiha se tudi pisec, saj ve, da pretirava; hkrati pa se mu zdi, da se je v malem dogajalo prav to, kar označujejo te velike besede v velikem svetu.
ZAGOTAVLJANJE UGODNIH POLOŽAJEV ZA BOJ
To so si prizadevali doseči na razne načine:
-	»Biti povsod kjer je nasprotnik.« To pravilo je bilo lahko upoštevati med letom, saj so bili pri vseh akcijah, v vseh telesih udeleženi pripadniki ene in druge stranke. Nekoliko teže bi bilo svojo navzočnost zagotoviti na letnem taborjenju, saj je z vodniškim tečajem vred trajalo pet tednov. Vendar je zanimivo, daje osrednja skupina (vodilna klika) »tabornikov« bila na taborjenju ves mesec in so bili tako edini, ki so »držali kontinuiteto«. Upam si trditi, da ni bilo le privlačno bivanje pod šotori vzrok, da so bili protagonisti te skupine vse poletje na taboru, ampak da je bilo to tudi izraz bojazni pred izgubo vpliva v organizaciji, če ne bi bili navzoči. S svojo navzočnostjo so hoteli vplivati na to, da bi taborjenje v obeh izmenah potekalo po njihovih zamislih, ali pa vsaj onemogočiti realizacijo drugih zamisli. Hkrati so čutili, da izgubi vpliv med člani tisti, ki ni navzoč pri pomembnih dogodkih v organizacijskem življenju.
-	»Obdržati stare in zasesti nove položaje.« Po poteku mandata je tedanji načelnik sicer prepustil položaj novemu (iz nasprotnega tabora), vendar je še naprej redno hodil na sestanke uprave odreda. V začetku smo to razumeli kot pomoč novemu vodstvu in marsikdaj je bil res v pomoč, potem pa se je vedno bolj kazalo, ne le, da hoče človek, kije sam prepustil položaj drugemu, ohraniti prejšnji vpliv, ampak da ga hoče še povečati in da je pravzaprav kandidat za
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
»premiera« ob morebitnem puču. Poleg tega sije prizadeval odpirati nove pozicije. Tako je takoj po izteku mandata predlagal, naj se ustanovi nov klub, in bil izvoljen za njegovega predsednika. Nato je predlagal ustanovitev komisije za načrtovanje in organizacijo izletov, katere član (ali predsednik?) naj bi bil. Bil je izvoljen za delegata v izvršni odbor področne taborniške zveze in bil predlagan za pomembno občinsko odlikovanje. Posebna varianta te taktike je prizadevanje za hierarhično višje položaje, v našem primeru za položaj v izvršnem odboru občinske taborniške zveze, ki je bila v ustanavljanju. Od tod bi bilo mogoče kontrolirati osnovne enote!
POOSTRITEV NOTRANJE KONTROLE
Tu mislimo na zaostritev kontrole v lastnih vrstah in na zaostritev režima za druge povsod, kjer je mogoče.
-»Poostriti disciplino in kontrolo v lastnih vrstah.« To se je dalo odlično doseči tako. da se je »ožje vodstvo« taborniške stranke pogosto sestajalo in »konzultiralo« in se tako ubranilo možnosti, da bi kdo utegnil misliti s svojo glavo in da bi prišel pod vpliv nasprotnikov.
-»Zaostriti režim, na področjih, kijih kontrolirajo.«. V glavnem so se sklicevali na pravila, ki so bila sicer legitimna, katerih dosledno izvajanje pa ne bi bilo funkcionalno. Tako so npr. v odgovor na — po njihovem preveč popustljivo — priznavanje veščin medvedkom in čebelicam opozorili, da veščin ne more priznavati kdorsibodi, recimo vodnik, inštruktor, starešina ali taborovodja, ampak komisija za priznavanje veščin, ki sojo sestavljali izključno člani »taborniške« stranke. Komisija naj bi strogo upoštevala kriterije, kar bi seveda pomenilo, da veliko otrok, ki so sicer z veseljem in zadovoljivo (za
184 Uvod v kvalitativno raziskovanje t' socialnem delil
svojo raven) opravili naloge za posamezno veščino, ne bi mogli dobiti tako zaželene oznake. Niso razmišljali o smotrnosti in funkciji tega ali onega pravila ali programa, ampak so zahtevali njegovo dosledno izvajanje. »Ni važno, kaj se dela in kakšni so učinki dela, važno je, da se dela pravilno in da se izvedba čimbolj oteži. Naj se ve, kdo je oblast!«
ZADRŽEVANJE NASPROTNIKA
Nasprotniku je treba preprečiti uspehe in ga ovirati pri delu. Taktik je več:
-»Zasuti s papirjem.«Ta taktika je v tem, da vztrajaš pri doslednem izvajanju administrativnih postopkov: pisanju poročil, odgovarjanju na dopise, sestavljanju programov, predračunov, udeleževanju sestankov, na katere si vabljen itd. To ni poseben problem pri organizacijah, ki imajo ustrezno strokovno službo, je pa velik problem v skupini mladostnikov, ki nimajo ne znanja ne veselja za papirnato vojno in ki je tudi ne potrebujejo! Toda to je nevarna taktika, kajti težko je npr. reči, da tej in tej organizaciji pač ne bomo poslali poročila, saj je to pomembna organizacija in bi si na tak način kaj lahko nakopali neprijetno zamero. Takle birokratski škrat te zasuje z nadvse važnimi papirji in te ima na vrvici. Če rečeš, da te ne brigajo, ti očita nelojalnost do sistema, če se spoprimeš z njimi, je dosegel, kar je hotel: odvrnil te je od pravega dela, ki njega v temelju ogroža.
- »Ne sodeluj v nasprotnikovih akcijah.« Ta taktika se je izražala na več načinov: od tega, da fantje niso hoteli sodelovati pri vzgojnem delu z otroki, do tega, da niso sodelovali na sestankih taborne skupnosti kot osnovnega samoupravnega organa ali sestankih
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
vodnikov, navadno z izgovorom, da imajo drugo, važnejše delo. V oči je zbodlo kot eno osnovnih protislovij v vedenju enega teh fantov npr. to, daje ves čas omenjal (res da brez pravega navdušenja), da bi bilo treba zadeve »urediti po partijski liniji«, pri tem pa je izrecno in naravnost izjavil, da se sestankov taborne skupnosti ne bo udeleževal, ker ima pametnejše delo (bojkot). V ta okvir sodijo še vse druge oblike oviranja dela, posmehovanje tistim, ki delajo, demonstrativno »zabušavanje« (štrajk), nezanesljivost itd.
NEPOSREDNE AKCIJE, DIVERZIJE, ZAROTE
- »Postavili pred izvršeno dejstvo.«Glede na to, da so vsi deli organizacije imeli veliko samostojnost in možnost pobude, seje taktika postavljanja pred izvršeno dejstvo precej uporabljala. Navedimo samo en primer, ko ta taktika ni bila uspešna. Nepozaben je dogodek, ki seje pripetil prvi dan taborjenja (1. izmena 1978) takoj po prihodu otrok na taborni prostor, ko je starešina tabora prav bra-vurozno odvrnil manever stranke »tabornikov«. Večina starejših tabornikov je bila na tabornem prostoru že pred prihodom izmene. Nekateri so bili na vodniškem tečaju, pa so kar ostali, drugi so prišli prej po načelu »kdor prej pride, prej melje« (da bi si zagotovili boljši prostor in druge privilegije), nekateri, da bi pomagali pri ureditvi tabora. Ko so bili vsi skupaj, so sklenili, da organizirajo sprejem otrok. Pripravili so sprejemno ceremonijo in se potrudili, da bi potekala na pravoverno taborniški, tradicionalen način. Pri vhodu v taborni prostor rampa, ki se odpre po pozdravnem nagovoru, blizu vhoda vse pripravljeno za večni ogenj, ob jamboru zastava, ves »sprejemni odbor« v uniformah. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil ta sprejem namenjen skupini medvedkov in čebelic
186 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
(med njimi je bilo precej otrok z motnjami vedenja in doživljanja in otrok, ki so prišli prvič na tabor) z njihovimi vodniki, in ostalimi starejšimi člani, ki so poskušali na tem taboru delati z otroki po načelih alternativne vzgoje (brez zastraševanja, groženj in kazni). Tako pa smo lahko tisti, ki smo bili priča pripravam na sprejem, že slutili, da bo prišlo do zapleta. In res. Ko je skupina prišla do rampe, seje ceremonija začela (Rainpa pomeni, daje tabor zaprt prostor, kamor ne more vsakdo vstopiti. Mi pa smo zagovarjali koncept odprtega tabora). Po prvem, še kar znosnem pozdravnem nagovoru, so odprli rampo, spustili mladež noter in jih postrojili pred jamborom. Pred njimi pa se je postrojil »sprejemni odbor«. Na eni strani malce preplašen in začuden pisan drobiž, na drugi uniformirani taborni velmožje, kakih pet ali sedem veličastnih. Potem prvi govor: pridiga, pozivanje k redu in disciplini, grožnje s kaznimi. Drugi govor v podobnem slogu. Kazalo je, da misli vsak od spredaj stoječih poudariti svojo pomembnost. Tedaj pa se zgane starešina, ki je prišel z otroki, stopi pred samozvani sprejemni odbor, ki je za vse na oni strani bil taborno vodstvo, in ga ročno odstavi, rekoč (približno): »Najprej bom povedal, kdo je kaj; starešina tabora sem jaz. Tale je ekonom, ki nabavlja hrano, ta blagajnik, ta gospodar, ki skrbi za orodje...« In potem je na kratko demantiral osnovne grožnje in zasukal potek v prijaznejšo smer.
-»Demonstrativna akcija a Na taboru seje veliko sporov nanašalo na delovanje kuhinje. »Taborniki« se niso mogli sprijazniti s tem, da je bila kuhinja »odprta«, da so otroci lahko hodili noter, itd. Trdili so, daje v kuhinji »svinjarija«. Nekega dne so šli vsi taboreči na izlet, le starejši taborniki so ostali v taboru. Ko smo se pozno popoldne vrnili, smo videli, daje kuhinja vzorno počiščena (kuhinj-
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
ske krpe oprane — očitek, da niso čiste, naj bi prizadel socialno delavko, kije vodila kuhinjo), mize v jedilnici poribane, na eni od tniz pa je bila poprek zarisana meja in napis scouts, kar naj bi pomenilo, da bodo tam sedeli »pravi skavti« in sami skrbeli za svoj del, drugi pa, če hočejo, lahko sedijo na umazani strani mize.
- »Zarota.« Nekega dne sta starešina in načelnik zvedela, da vodilna skupina »stare garde« pripravlja izredno konferenco odreda, na kateri naj bi starešino in načelnika obtožili, da opravljata ti dve funkciji za denar (iz raziskave); da torej nista amaterja in ne moreta biti člana Zveze tabornikov Slovenije. To ni bila več nedolžna stvar, kljub očitno skonstruiranemu argumentu. Sledila je odločna nasprotna akcija. Po posredovanju občinske Zveze tabornikov je bil sklican sestanek aktiva ZKS (s sklicem lega organa so pretili stari taborniki sami), ki so se ga udeležili poleg protagonistov sprtih strank še predstavniki občinske zveze in Inštituta za sociologijo. Na sestanku je bil razkrinkan namen starih tabornikov, da bi odstavili starešino in načelnika na osnovi skonstruiranega razloga in podporo svojih somišljenikov. Njihov osnovni argument je bil demantiran, obe strani pa sta tudi izrazili svoje poglede na položaj v odredu. Po tem sestanku je agitacija proti starešini in načelniku v glavnem prenehala.2
PROPAGANDNA VOJNA
Obe strani sta v določeni meri uporabljali demagoške prijeme in propagando, vendar so v izkrivljanju resnice prednjačili »taborniki«. Navedli bomo dve tehniki, ki sodita na to področje.
-»Ustvariti negativni stereotip nasprotnika.« Prosto po Cankarju bi se reklo, daje treba sovraga naslikati z rogovi. Sovragi so bili za
188 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
tabornike psihologi in socialci. Psihologi so tisti, ki se vsiljivo vtikajo v intimne zadeve drugih ljudi in ki tudi sicer vtikajo nos v stvari, ki jih nič ne brigajo (npr. v idilično življenje tabornikov Črnega mrava). Pridigajo neke teorije, ki so skregane z zdravo pametjo in ki tudi niso izvedljive. Psihologi imajo sami še večje težave kot tisti, s katerimi se ukvarjajo. Psihologi imajo opraviti z norci, pa so sami tudi nori itd. Socialci zagovarjajo lenuhe in druge nemogoče tipe, dajejo potuho otrokom, ki bi jih bilo treba enkrat »pritegnit«, pa so sami reveži, ki nič ne vejo in ne znajo itd. Z druge strani pa so se slišale takele psovke, namenjene »tabornikom«: birokrat, egoist, picajzlar, vikendaš, karierist.
-»Krivdo za nezgode pripisati nasprotniku« (skrajen primer: insce-nirati nezgodo).
Če je ta ali oni imel prebavne težave, je bila takoj kriva nehigiena v kuhinji, ker je bila vodja kuhinje eden od protagonistov stranke »socialcev«. Kar grotesken je s svojo aluzijo na znani dogodek novejše svetovne zgodovine dogodek, ki smo ga imenovali »požig latrine« (ker je to tudi bil). Nekega dne v prvem tednu druge izmene 1978, ko je bil starešina ves dan odsoten, je izbruhnil požar v latrini, oddaljeni kakih 50 m od šotorov. Zgorela je plahta, s katero je bila pokrita latrina in ki je od strani varovala prostor pred pogledi. Pokazalo se je, da je nekdo polil plahto z bencinom in zažgal. V okolici tabora so našli prazno steklenico bencina in nekaj »bencinskih bomb« — kamnov, zamotanih v krpe ali papir, namočen z bencinom. S tako bombo bi bilo mogoče z razdalje zažgati šotor. Storilec še danes ni znan, domnev pa je več: morda so to storili objestni vaški fantje; nekateri so krivili bivšega tabornika, ki se je svoj čas spri z organizacijo, sedaj pa je letoval v vasi in tudi včasih prišel v
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
tabor; ni pa izključena tudi možnost, daje bil kdo od laborečih, ali občasnih gostov. Panika je bila velika in navzoče člane stranke »tabornikov« je to na tihem kar veselilo. Požar je bil zanje očitna posledica »anarhije« v taboru, ki so jo vpeljali »socialci«.
RAZREŠITEV
Več kot eno leto je trajalo konfliktno obdobje. Spopadali smo se pred taborom, ko bi se bilo treba dogovoriti, kako bo organiziran, med taborjenjem v obeh izmenah (starešina prve je bil starešina odreda, starešina druge načelnik odreda), o vsakdanjih pomembnih in nepomembnih rečeh, prepirali smo se po taborjenju, o tem, ali je tabor uspel ali ne, o porabi denarja in o vrsti drugih zadev. Pri prvih pogovorih o taborjenju v naslednjih počitnicah pa je prišlo do prve razrešitve konflikta, oz. do predloga za modus vivendi. Sprti stranki sta priznali, da sta pač različni: vodijo jih drugačne vrednote, imajo drugačne interese, drugo predstavo o tem, kaj je dober tabor, itd. Predlagano je bilo, naj ima vsaka stran svojo izmeno letnega taborjenja in naj jo organizira po svojem okusu. Čeprav je v začetku kazalo, da bosta oba tabora kot dan in noč, so bile dejanske razlike majhne. A vse to je predmet drugih poročil.
SOGLASJE ALI SPOPAD
Osnovno vprašanje, o katerem smo razpravljali, ko smo poskušali oceniti dogajanje in naše izkušnje v prvem letu sodelovanja v odredu Črnega mrava, je bilo: ali seje bilo treba zaplesti v konflikt s staro vodilno strukturo, ali pa bi celoten proces lahko potekal mirneje. Ali je bil konflikt naključen? Ali je izviral bolj iz posebne občutljivosti tega ali onega protagonista oz. iz nezdružljivosti
190 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
osebnostnih lastnosti ljudi, ki so se znašli v skupnem položaju, ali pa je bil sestavni del metode, del bolj ali manj premišljene strategije? Če je bil rezultat določene strategije skupnostnega dela, ali ni tedaj ta strategija sama v sebi protislovna? Mar ne poskuša ta strategija vzpostaviti v skupnosti samoupravnega procesa, uporablja pa pritisk, ki vodi v spopad s člani te skupnosti?
Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, se bomo oprli na eno od teoretičnih del o skupnostnem socialnem delu, tj. Rothmanovo (1968) klasifikacijo metod skupnostnega dela.
Po Rothmanu so najmanj tri pomembne smeri namernega in smotrnega spreminjanja skupnosti, ki veljajo splošno ne glede na zemljepisno in družbeno okolje. Njihovi ne povsem ustrezni nazivi bi bili: »razvijanje skupnosti«, »družbeno planiranje« in »družbena akcija«. Da so ti nazivi grobi, nekako samovoljni in ne povsem ustrezni, opozarja že Rothman sam in poziva, naj poskušamo dojeti njihovo vsebino, širokosrčno pa naj spregledamo, če se ta vsebina ne pokriva povsem z nazivom, ki smo ga bili morda vajeni uporabljati v drugem pomenu, kot ga uporablja on. To velja še posebno za nas, kajti razlika v družbenih sistemih daje pojmom »družbeno planiranje« in »družbena akcija« drugo vsebino. S tem opozorilom pred očmi poskušajmo vendarle doumeti logiko Rotli-manove klasifikacije, saj si obetamo od tega poglobljeno razumevanje spredaj opisane naše strategije.
Model A: razvijanje skupnosti. Ta strategija se uporablja pri razvijanju krajevnih skupnosti. Njena predpostavka je, daje krajevno skupnost mogoče spreminjati le s sodelovanjem širokega kroga ljudi pri določanju ciljev razvoja in dejanskem spreminjanju. Definicija v neki pomembni publikaciji Združenih narodov pravi: »Razvijanje
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
skupnosti lahko poskusno definiramo kol proces, ki naj ustvari pogoje ekonomskega in družbenega napredka celotne skupnosti z njenim aktivnim sodelovanjem in največjim možnim opiranjem na pobudo skupnosti« (UN 1955). V okviru te strategije se omenja npr. razvijanje demokratičnih postopkov, prostovoljnega sodelovanja, samopomoč, razvijanje ali spodbujanje »naravnih« vodij in vzgojni cilji. Nekateri primeri razvijanja skupnosti so: razvoj skupnosti stanovalcev v stanovanjskih soseskah, razvijanje vaških skupnosti, skupnostno delo na področju izobraževanja odraslih ipd.
Model B: družbeno planiranje. Ta pristop poudarja tehnični proces reševanja pomembnih družbenih problemov, kot so prestopništvo, stanovanjsko vprašanje in mentalno zdravje. Osrednji položaj v tem modelu ima racionalno, načrtovano, in usmerjano spreminjanje. Ni tolikšen poudarek na sodelovanju ljudi v skupnosti; pri planiranju lahko sodeluje veliko ali malo ljudi, kar je odvisno od narave problema in spremenljivk, ki so vključene v planiranje. Ta pristop predpostavlja, da zahteva spreminjanje zapletene industrijske družbe izvedene načrtovalce, ki lahko vešče vodijo zapletene procese spreminjanja s svojimi tehničnimi zmožnostmi, in z manipuliranjem velikih birokratskih organizacij. Osnovni problem pri tem je. kako ustvariti in razdeliti dobrine in storitve med ljudi, ki jih potrebujejo. Pri tem ni v središču prizadevanja izgrajevanje skupnosti ali spodbujanje korenitih in temeljnih družbenih sprememb.
Model C: družbena akcija. Ta model predpostavlja, da obstaja prikrajšani del populacije, ki se mora organizirati, se morda povezati z drugimi takimi deli, da bi od širše skupnosti lahko zahteval ustrezne vire ali da bi ga obravnavali bolj pravično in demokratično. Namen tega pristopa je v temeljih spremeniti glavne ustanove ali
192 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
postopke v skupnosti. Taka družbena akcija si prizadeva prerazdelili družbeno moč. vire. ali odločanje v skupnosti ali spremeniti osnovno politiko formalnih organizacij.
Rothman poudarja, da gre pri tej tipologiji za analitične tipe, ki se v praksi običajno prekrivajo. Družbena akcija se lahko prekriva s planiranjem, planiranje pa z razvijanjem široke participacije in kooperacije v skupnosti. Omenjene tri modele opiše z 12 spremenljivkami, ki pomenijo koristen analitičen okvir.
Poskušajmo torej uporabiti Rothmanove dimenzije za analizo značilnosti naše akcije (eno dimenzijo izpuščamo).
1.	Cilji. Prvenstveni cilj naše akcije je bil procesne narave, tj. vzpostaviti tako delovanje organizacije, pri katerem bodo izenačene možnosti za zadovoljitev temeljnih potreb članov: razstrukturirati hierarhične odnose in vzpostaviti demokratično vodenje in samoupravno odločanje. Te cilje pa smo poskušali doseči preko doseganja konkretnih funkcionalnih ciljev, kot so razširitev dejavnosti, povečanje šotorskega fonda, usposobitev vodnikov itd. Mislimo, da v stvarni situaciji ni mogoče ločiti obeh vrst ciljev, kiju analitično ločujemo; procesnih ciljev ni mogoče doseči brez konkretnih storilnostnih ciljev, teh pa ne, če nismo hkrati pozorni na razvijanje ustreznega skupnostnega procesa.
2.	Domneve o sestavi skupnosti in njenih problemih. Naša domneva, ne domneva, temveč izkustvena ugotovitev je bila, daje organizacija sestavljena iz otrok, mladincev in odraslih, ki so različnega porekla in pripadajo različnim slojem prebivalstva, od onih z dna družbene lestvice do tistih z vrha. Poleg tega smo ugotovili, daje organizacija sama razslojena nekako po organizacijskih hierarhičnih nivojih in starosti, tako da imajo člani na višjih ravneh, predvsem pa vodilna
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
struktura v odredu, večje možnosti za zadovoljitev svojih potreb in interesov in za vsakovrstno izživljanje kot člani na nižjih ravneh, da ne omenimo najmlajših članov. To dejstvo, ki je predpostavka socialne akcije (Rothmanov model C), pa ne izključuje dejstva, da je bila v enotah tudi anomija in anarhija in da niso bile vzor za kooperativne odnose in solidarnostno vedenje. Eden od začetnih problemov je bila prav apalija velikega števila članov in obupavanje vodje nad stanjem v organizaciji, kar bi narekovalo uporabo konsenzualne metode razvijanja skupnosti.
i. Strategija spreminjanju. Mislim, daje specifično za našo akcijo, da sta sc tesno prepletali obe nasprotni strategiji, tj. konfliktna in konsenzualna. Sestavni del metode je bilo tudi planiranje, vendar tu ne želimo zapletati slike še s tem elementom. Konfliktne strategije nismo uporabljali z geslom »Organizirajmo se in uničimo zatiralce«, ampak z geslom »Ne bomo dopustili zatiralskih in izoriščevalskih dejanj« v medosebnih odnosih. Na ta dejanja ali namere smo kolikor mogoče hitro reagirali in jih poskušali preprečiti neposredno s prepričevanjem, in posredno s taktičnimi potezami. Ko je bilo to zagotovoljeno, je bilo naše geslo »Zberimo se in se pogovorimo«. V tem okviru smo delovali v smislu konsenzualne strategije razvijanja skupnosti.
4. Taktike in tehnike. Dejstvo je bilo, daje bil »razredni sovražnik« v manjšini (kot vselej manjšina izkorišča večino), toda s precejšnjim vplivom in dobrimi položaji. Spredaj sem opisal taktike in tehnike, ki so jih uporabljali ti fantje in dekleta v sporu, manj razvidne pa so ostale taktike nasprotne strani. Vendar mislim, da je bila naša osnovna »taktika« spodbujanje samoupravnih procesov, izenačevanje možnosti za zadovoljitev potreb, razvijanje demokracije in
194 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
enakopravnosti in to je brez posebnih taktik in politikantstva spodnašalo tla nasprotnim težnjam.
Otroci in drugi člani so začeli doživljati pripadnike nasprotne stranke kot tečneže ali »težake«. Tehnike razvijanja skupnosti so bile uporabljene v skladu z metodiko skupnostnega dela.
J. Vloga delavcev in prostovoljcev in posrednik spreminjanja. Iz opisa spredaj sledi, da smo se pojavljali v različnih vlogah: v vlogi zagovornika intresov in »pravic« otrok, čeprav smo bili pri tem pozorni tudi na potrebe in interese mladostnikov in odraslih. Izhajali smo iz dejstva, da so si mladostniki in odrasli zaradi večje spretnosti, povezanosti in vpliva laže preskrbeli zadovoljitve svojih potreb kot otroci in da so starejši zadovoljevali svoje potrebe na račun mlajših. Zato smo nastopali predvsem kot zagovorniki mlajših v odnosu do starejših. Kot »aktivisti« smo nastopali vedno tedaj, kadar smo osveščali mladince o družbenih odnosih, pojasnjevali načela, ki jih poskušamo uveljaviti v skupnem življenju, in utemeljevali konkretna dejanja in postopke. Predvsem pa smo prostovoljci in strokovni delavci delovali v vlogi olajševalca (lacilitatorja) in spodbujevalca. Skrbeli smo za pretok komunikacij, navajali k izražanju občutij, misli, tudi kritičnih, »negativnih«, k izražanju potreb in interesov in podpirali pobude članov. Osnovni medij našega dela so bile skupine na raznih ravneh organizacije, od vodov do uprave odreda.
6. Stališče do strukture moči. Na vprašanje o strukturi odnosov moči in porazdelitve moči ni mogoče dati preprostega črno-belega odgovora. V organizaciji sta se ves čas tesno prepletali in spopadali dve strukturi moči, ki pa sta tudi druga drugo potrebovali in uporabljali kot transmisijo. Bili so položaji, ki bi povsem ustrezali
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
modelu »družbene akcije« po Rothmanu. Akcijska skupina prostovoljcev in strokovnjakov je nastopala v imenu prikrajšane populacije (otrok) proti vodilni strukturi »starih tabornikov«, ti pa so napadali vsiljive »socialce« v imenu »pravega taborništva«. Drugič spet je bil položaj bolj podoben skupnosti sodelavcev, ki poskuša doseči soglasje kljub začasnim razlikam. Tretjič spet so se »socialci« oprli na vodilne člane nasprotne skupine, da bi zastavili svoj vpliv za kako stvar, ali pa so se oni oprli na najvplivnejše med nami. Poskušali smo doseči tako tiste cilje, kjer smo zanesljivo lahko pričakovali odpor nasprotne strani, kot one, kjer smo lahko dosegli soglasje. Lahko rečemo, da smo se bili pri nekaterih postavkah pripravljeni bojevati za svoj prav, pri drugih pa sklepati kompromise ali sploh onemogočiti drugi strani, da uresniči svojo zamisel. Pri tem izid boja v glavnem ni vplival na naše stališče na področju, ki ni bilo sporno. Z drugimi besedami: nismo se poskušali bojevati proti osebam, ampak proti dejanjem. Naj ne bi bili zamerljivi, čeprav se nam to morda ni povsem posrečilo.
Z Meje skupnosti. Predmet našega dela je bila celotna skupnost, tj. celoten taborniški odred. V njem smo hoteli spodbuditi procese, ki bi tudi po odhodu strokovnjakov in prostovoljcev dolgoročno zagotavljali vitalnost organizacije in zmožnost za reševanje problemov in opravljanje njenega poslanstva. Še posebno pa smo bili pozorni na mlajše člane, ki so teže uveljavili svoje interese kot starejši.
S. Domneve o interesih delov skupnosti. Domnevali smo, da so nekateri interesi starejših članov in vodilne klike tabornikov nezdružljivi z interesi mlajših članov (otrok). To so bili vsi tisti interesi starejših, ki jih je bilo mogoče zadovoljiti le s prikrajševanjem
196 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
mlajših oz. kijih niso hoteli drugače zadovoljevati. Proti nekaterim privilegijem smo zato kar ostro nastopili. Za druge interese pa smo domnevali, da so v načelu združljivi. Ne samo, da jih je mogoče uskladiti, ampak jih je v skupnem prizadevanju mogoče tudi bolje zadovoljiti.
9.	Skupni interes (»javni interes«). Nismo se ukvarjali z načelnimi razpravami o tem, kaj je skupni interes. Včasih smo se za kako dejavnost odločali na osnovi večinskega mnenja, za drugo pa spet po preudarku »elite«, npr. tabornega vodstva ali strokovnjakov. V splošnem pa smo omogočali zadovoljevanje raznih delnih in individualnih interesov, če se le niso uresničevali z zatiranjem ali izkoriščanjem drugega. Izhajali smo iz načela, da je svoboda posameznika pogoj svobodne skupnosti.
10.	Pojmovanje populacije-klienta. Ne moremo zanikati, da smo izhajali iz prepričanja, da so otroci, s katerimi delamo, »žrtve« veljavnega vzgojnega sistema, natančneje, represivnih in avtoritarnih vzgojnih vzorcev v družini in v šoli, pri čemer smo upoštevali razlike glede na sloj (poreklo). Znotraj organizacije pa smo v vodilni strukturi starih tabornikov videli reprezentante takih vzgojnih vzorcev. Vendar naša »stranka« niso bili le otroci, ki jim je treba pomagati, jih podpirati itd., ampak tudi starejši člani. Ne le, da nismo a priori zavrnili možnosti, da lahko pridejo do novih uvidov o svojem vedenju in nazorih, ampak smo si aktivno prizadevali, da bi jih ob konkretnih dogodkih ozavestili o vzrokih, posledicah in pomenu takega ali drugačnega ravnanja. Tudi zanje smo domnevali, da imajo potencial, ki bi ga ob ustrezni pomoči lahko razvili.
11.	Vloga stranke. Tudi pri tej dimenziji so se prepletali elementi socialne akcije in razvijanja skupnosti. »Stranke« so same vodile
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
svojo organizacijo, strokovnjaki so jim pri tem pomagali. Poleg tega pa seje od olrok in drugih članov pričakovalo aktivno sodelovanje v procesu interakcije med seboj in s strokovnjaki in prostovoljci.
198 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
OPOMBI
1	Originalni vir: Mesec, B. (1980). Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnoslnim socialnim delom I. V: B. Stritih (nosilec), Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Raziskava. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana. — Mesec, B. (1981). Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom II. V: B. Stritih (nosilec). Prostovoljno socialno delo. Raziskava. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana. — Obe raziskavi je podprla Raziskovalna skupnost Slovenije.
2	Starešina in načelnik, oba učitelja VŠSD, nista bila člana Zveze komunistov Slovenije. »Starejši taborniki«, med katerimi so bili nekateri člani ZKS, so včasih omenjali, da bi bilo treba zadeve razčistiti v okviru aktiva ZKS. Glede na to, daje starešina v svoji učiteljski vlogi že imel opraviti s politično represijo nekaj let prej, bi se zadeva lahko prav slabo končala. Na srečo so nam bili nekateri v tem aktivu naklonjeni, svoje pa je k pozitivnemu izidu tega sestanka prispevala tudi prisotnost predstavnikov inštituta, ki so pojasnjevali širši pomen te raziskave in njeno usklajenost s smotri socialističnega samoupravljanja.
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
LITERATURA
Adam, F. (1975). Skupinska dinamika in akcijsko raziskovanje (neobjavljeno).
Adam, F. (1977). Aspekti kvalitativne metodologije v sociologiji (neobjavljeno).
Adam, F. (1979). Navzkrižja v sodobni sociološki metodologiji (Uvod v akcijsko raziskovanje). Časopis za kritiko znanosti, 32: 87-101.
Argyris. Ch., D. A. Schon (1976). Theorv in Practice: Increasing Profes-siomtl Efectiveness. London: Jossey-Bass Publ.
Bennis, W. (1966). BeyondBureaucracy. New York: McGraw-Hill.
Boer, J., K. Utermann (1970). Gemeimvesenarbeit. Stuttgart: Ferdinand Enke Veri.
Carter, G. W. (1970). Socialno skupnostno delo. V: Friedlšinder (1970).
Cartwright, D., A. Zander (1960). Group Dvnamics: Research and Theorv. Ne\v York.
Cunningham. B. (1976). Action Research: Toward a Procedural Model. Human Relations, 29, 3: 215-238.
Friedlander, W. A., N. Pfaffenberger (1970). Osnovna načela in metode socialnega dela. Ljubljana: Tehniška založba.
Goetschius. G. W. (1969). Working with Communitv Groups. London: Routledge.
Gilli, G. A. (1974). Kako se istražuje. Zagreb: Školska knjiga.
Haag, F., in sodel. (1975). Aktionsforschung. Miinchen: Juventa.
Konopka. G. (1970) Skupinsko socialno delo. V: Friedlander (1970).
Kos-Mikuš, A.. D. Pogačnik (1979). Mladi pri preventivnem in socialno-terapevtskem delu z otroki. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Mesec, B. (1978). Prosti čas in prestopništvo mladoletnikov. V: Nekateri
200 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
aktualni problemi mladoletniškega prestopništva. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo.
Mesec, B. (1977). Metodologija akcijskoraziskovalnega projekta. V: Rakitna — akcijskoraziskovalna naloga — socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Pečujlič, M. (1973). Sociologija izmedju revolucije i apologije. Beograd: Institut za političke študije.
Pečujlič, M. (1976). Metodologija društevnih nauka. Beograd: Službeni list.
Podmenik. D. (1976). O skupnih in ločevalnih značilnostih tako imenovanih »novih« ali »alternativnih« oblik socioloških proučevanj (nena-slovljen. neobjavljen osnutek).
Ross, M. (1968). Gemeimvesenarbeit: Theorie, Prinzipien, Praxis. Freiburg/ Breisgau: Lambertus Veri.
Rothman, J. (1968). Three Models of Communitv Organization Practice. New York: National Conference on Social Welfare.
Saksida. S. (1977). Uvod v raziskavo Socialnoterapevtska kolonija na Rakitni. V: Rakitna — akcijskoraziskovalna naloga—socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Stritih, B. in sodel. (uredil D. Repovž) (1977). Sociološke raziskave v zdravstvu — prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna — akcijskoraziskovalna naloga — socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Stritih, B. (1979). Nepoklicno prostovoljno delo pri varstvu duševnega zdravja. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Stritih, B. (1975). Terapevtska kolonija na Rakitni, Strokovni oris. Naši razgledi, 24:609-610.
Stritih, B., B. Mesec. (1979). Vpliv družbene stratifikacije v sodobnem
Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem 15 7
mestnem stanovanjskem naselju na sodelovanje otrok in staršev v prostočasni organizaciji. X. jugoslovanski kolokvij o prostem času mladih, Dubrovnik.
(1980)
203
5. poglavje
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije z opazovanjem z udeležbo1
UVOD
V tem poglavju posredujemo odlomke iz raziskave, ki je bila izvedena sredi osemdesetih let in katere predmet je bila organizacija Rdečega križa v eni od ljubljanskih krajevnih skupnosti. Opis sicer odseva prejšnje družbene razmere, vendar hkrati tudi opozarja na značilnosti prostovoljskih prizadevanj sploh, na problematiko podrejenih enot v okviru širše organizacije in na dogajanja ob prehodu v drugačen družbeni sistem. V pričujočo zbirko besedil smo ga uvrstili predvsem zato, ker opisuje metodo terenskega akcijskega raziskovanja z udeleženim opazovanjem organizacije. Raziskovalec seje z dvema študentkama, ki sta opravljali prakso, po dolgem obdobju priprav in neuspešnih poskusov, da bi navezal stik z resnično delujočo skupino na socialno-zdravstvenem področju na lokalni ravni, pridružil krajevni organizaciji Rdečega križa in nato dobre tri mesece, spomladi leta 1985, sodeloval pri njenem delu kot mentor obeh študentk, vendar tudi z izrecnim raziskovalnim namenom. O svojem
204 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
namenu je vnaprej seznanil vse relevantne dejavnike v občini in krajevni skupnosti in člane proučevane organizacije.
Z vidika kvalitativne metodologije naj opozorimo na naslednje vidike tega primera: (1) vzpostavljanje stika in vstop v polje raziskovanja. (2) opazovanje z udeležbo, (3) zagotavljanje empiričnega gradiva, (4) razlika med opisom in konceptualizacijo, (5) narava teorije.
(1) Vzpostavljanje stika in vstop v polje raziskovanja.
a. Primer kaže, da se lahko pri poskusih, da bi se vključili v polje raziskave oziroma da bi vzpostavili stik s skupino, organizacijo ali skupnostjo, ki naj bi jo raziskovali, srečamo s precejšnjimi težavami. Del teh težav lahko pripišemo posebnostim prejšnjega družbenega sistema, za katerega je bila značilna zgolj navidezna, papirnata dejavnost mnogih družbenih organov in organizacij, tako da človek, ki bi vzpostavil stik s tako organizacijo, za naslovom ne bi odkril nikakršne dejavnosti. Del težav pa je takih, da spremljajo vsako raziskovanje, saj se vedno in neodvisno od konkretnih družbenih razmer lahko zgodi, da so prvotne informacije, ki usmerjajo raziskovalca, nepopolne ali napačne. Tudi tukaj moramo opozoriti na splošni pojav, da so ljudje neradi predmet raziskav in se temu izogibajo, posebno še, če bi raziskava lahko imela zanje neprijetne posledice (npr., da bi bilo njihovo delo neugodno ocenjeno). V konkretnem primeru težko rečemo, kaj je bil pravi razlog, da smo tako pozno prišli v stik s skupino, kije res delovala. Tudi če je bilo tako zaradi prezaposlenosti predsednice socialno-zdravstvene komisije, čemur bi lahko rekli »naključen vzrok«, sije vredno zapomniti, da se zadeve v stvarnosti odvijajo počasneje kot na papirju, in to upoštevati pri načrtovanju raziskave.
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 205
b. Pri vzpostavljanju stika in vstopanju v polje je prišlo kar do dveh nesporazumov. Prvi je izviral iz napačne predstave raziskovalca, da so socialno-zdravstvene komisije v krajevnih skupnostih »akcijske skupine«, ki skrbijo za urejanje socialnih in zdravstvenih vprašanj in v tem okviru tudi za pomoč starejšim. V resnici se je pokazalo, da se je to telo v izbrani krajevni skupnosti sestajalo redko in daje v glavnem odločalo o priporočilih za razne denarne pomoči, da je bilo torej kontrolni organ, ne akcijski. Do drugega nesporazuma je prišlo, ko smo izrazili željo, da bi prišli v stik s kako dejansko delujočo skupino, organom ali organizacijo, da bi se ji - skromno — pridružili v njeni dejavnosti, ob napovedanem času pa smo se znašli na masovnem sestanku vseh krajevnih aktivistov in imeli govore. To pomeni, da družbeni organizmi delujejo s svojo nespremenljivo logiko, ki jo je treba poznati, če se hočemo izogniti nesporazumom in nevšečnostim. Poleg tega pa je treba — kar je sicer osnovno metodično načelo socialnega dela — res skrbno prisluhniti predstavnikom organizacij in inštitucij, kadar se kaj dogovarjamo z njimi. Naše izhodišče pri terenskem delu, ko vzpostavljamo stik in se dogovarjamo s predstavniki »terena«, naj bo: Nismo na isti valovni dolžini. Najprej moramo ugotoviti razliko med našim in njihovim pojmovanjem naše vloge in namena, potem pa se pazljivo uskladiti. Tega ne smemo preskočiti, kar terja svoj čas.
(2) Opazovanje z udeležbo. Raziskovanje, ki je spremljalo delo s taborniki, je bilo raziskovanje s sodelovanjem ali, še ustrezneje, z vpletanjem v temeljne zadeve organizacije; bilo je ne le akcijsko, ampak pravo aktivistično raziskovanje. V primerjavi s tem smo se pri raziskavi v krajevni organizaciji Rdečega križa odločili za bolj postransko vlogo, tako da imamo to raziskovanje za opazovanje z
206 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
udeležbo ali, še natančneje, po naši klasifikaciji v 2. poglavju, z delno udeležbo in odkrito vlogo. Raziskovalec se ni tako kot pri delu s taborniki vpletal v odločitve odbora, čeprav je kdaj pa kdaj kaj predlagal in pri kaki stvari pomagal. Ves čas je v svoji vlogi mentorja študentkam in raziskovalca-učitelja ohranil vlogo »dobronamernega tujca, ki se zanima za nas«. V prvem delu odlomka iz poročila o tej raziskavi je opisano, kako je navzočnost zunanjih oseb verjetno vplivala na ravnanje članov organizacije. Pri opazovanju z udeležbo je nujno opisati take vplive, tako tiste, ki smo jih dejansko opazili in dokumentirali, kol tudi domnevne vplive. Pomembna je piščeva ugotovitev, daje njegova navzočnost vplivala na ravnanje članov organizacije, vendar tako, da je — kot sam domneva — še bolj poudarila osnovno naravnanost organizacije, to je odvisnostno naravo njenega delovanja, in ne tako, da bi zmogla prikriti njene bistvene značilnosti.
(3) Zagotavljanje empiričnega gradiva. V primerjavi z raziskavo pri tabornikih smo pri tej več pozornosti posvetili zbiranju empiričnega gradiva. Ta razlika izvira tudi iz dejstva, da je bil raziskovalec v stiku z organizacijo le krajše obdobje v njenem obstoju in da ni bil navzoč ves čas. Zato se je moral opreti na dokumentarno gradivo. Imel je srečo, kajti tajnica odbora je že več let vestno pisala izčrpne in stvarne zapisnike sestankov odbora in urejala drugo dokumentacijo. Ti zapisniki in drugi dokumenti so sestavljali osnovno empirično gradivo raziskave. Tu smo tudi prvič v okviru naših raziskav uporabili tehniko kodiranja. Na kopijah zapisnikov smo ob posameznih točkah in odstavkih na robu zapisali oznake, npr. obiski, članarina ipd. Potem smo primerjali zapise z isto oznako in o vsakem področju ali vprašanju sestavili opis. Prav
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 207
tako smo precej pozornosti posvetili evidentiranju, urejanju in shranjevanju dokumentov (seznami dokumentov).
(4) Razlika med opisom in konceptualizacijo.
a.	Prav pri tem primeru lahko dobro pokažemo razliko med administrativnim poročilom in analizo, ki ima pojmovni značaj. Pod uredniško dodanim podnaslovom Opis organizacije je besedilo, ki bi lahko bilo tudi administrativno poročilo o delovanju organizacije. Od običajnega poročila se to besedilo razlikuje po tem, da je morda drugače razčlenjeno in da navaja tudi take podrobnosti, kakršnih v običajnem poročilu ne bi, saj so zanimive le iz raziskovalnega vidika (npr. dobesedne izjave prostovoljk, seznami artiklov, kupljenih za prireditev ipd.). Je »gost opis« v skladu z ustreznim načelom kvalitativnega raziskovanja. Čutimo, daje vse to zapisano z nekim drugim namenom in ne samo z namenom pokazati članstvu ali nadrejenim, kaj organizacija počne in kako. Ta drugi namen je seveda raziskovalno-teoretičen: odkrili naj bi globlje vzgibe, ki vodijo prostovoljke pri njihovem delu, in globlje obrazce njihovega dajanja pomoči. Vidimo, da so pri vseh navedbah, naj bodo dobesedne (v narekovajih) ali v povzetku, navedene šifre dokumenta, od koder so vzete. Za vsako trditev, ki je sprejeta v to besedilo, lahko pogledamo v originalni dokument in jo preverimo.
b.	Temu opisu, ki je nekakšen ekvivalent poglavja Rezultati v standardnem poročilu o kvantitativni raziskavi, sledita analiza in interpretacija, v katerih je poskušal raziskovalec opisno raven pojmovno nadgraditi. Tu srečamo besede kot so »socialne funkcije organizacije«, »strategije organizacije«, »procesualnost« ipd. Pri pojmovnem opredeljevanju opisov je raziskovalec imel težave. Ves čas se je ob posameznih odlomkih opisa spraševal: Kaj lahko ta
208 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
opis pomeni? Kaj razkriva? Kako naj ga razumem? Nad vsem tem spraševanjem je lebdelo splošnejše vprašanje: Kakšen je teoretičen pomen tega, kar smo videli in doživeli v tej organizaciji? Raziskave smo se lotili, da bi odkrili, kako poteka pomoč med krajani, in da bi lahko, ko bi to odkrili, kaj izboljšali. A ta »kako« je zahteval podrobnejšo opredelitev: Kako »kako«? Potem si je bilo pač treba nekaj izmisliti, pobrskati po literaturi za primernimi pojmi, ki se uporabljajo v takih in podobnih primerih, in tako smo se vprašali: med kakšne organizacije pravzaprav spada ta organizacija (tipologija); kateri in kakšni so njeni izstopki, kaj proizvaja (proizvodi); kakšne funkcije opravlja za svoje okolje (funkcije); kakšne vrste pomoči daje (pomoč); kako daje pomoč (metodika) in, na koncu, kaj potrebuje organizacija za svoj obstoj in razvoj (potrebe).
(5) Narava teorije. Tako smo z nekaj pojmi »zakoličili« pojmovno raven analize in interpretacije golega faktografskega opisa v vsakdanjem jeziku. S tem, kar je nastalo, raziskovalec ni povsem zadovoljen. Zdi se mu, da so ta pojmovna področja preslabo povezana; da so med seboj neusklajena, preveč heterogena in da bi bilo treba storiti še korak k povezani teoriji o delovanju krajevne organizacije Rdečega križa. Na koncu raziskave ni povezane zgodbe o tem, kako deluje ta organizacija, zgodbe, ki bi se odvila lepo postopno in v primerni dramaturški zgradbi obsegla razvoj organizacije iz preteklosti v prihodnost, njeno dejavnost, notranje in zunanje odnose in ki bi pripeljala do jasnih in uporabnih odgovorov na vprašanje: Kakšen je domet te pomoči? A kljub temu je ta poskus ujeti opise v pojme, ki imajo širši pomen, poskus, da bi prispevali k oblikovanju
teorije prostovoljnega socialnega dela in samopomoči.
*
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 209
PROBLEM IN METODOLOGIJA
V tej raziskavi smo hoteli ugotoviti, kakšne oblike samopomoči se pojavljajo med občani v krajevni skupnosti in kako se izvajajo; kakšni so njihovi možni učinki; kateri so odprti problemi, možnosti in pogoji za razvoj teh oblik. Hoteli smo ugotoviti, kaj pravzaprav pomeni samopomoč v naših družbenih razmerah, kakšne so videti nekatere njene oblike, preden bi se lotili preštevanja posameznih oblik in primerjalnega proučevanja njihovih značilnosti in povezanosti teh značilnosti in »mehanizmov« z značilnostmi okolij, v katerih se pojavljajo, in njihovih nosilcev.
Zaradi take narave problema in osnovne metodološke usmeritve smo se odločili za študijo primera ene krajevne skupnosti. Kako in zakaj smo izbrali to krajevno skupnost, je podrobneje opisano v nadaljevanju. Tu naj omenim le, da izbor ni v nobenem oziru reprezentativen, ampak prej kombinacija priročnega in namernega izbora. Hoteli smo opisali krajevno skupnost, v kateri deluje kakšna oblika samopomoči, in seveda tako, kjer bi bili pripravljeni sprejeti raziskovalca, ki bi se vključil v obstoječo dejavnost. Svojo vlogo je imelo dejstvo, da smo že od prej imeli stike z nekaterimi ustanovami in posamezniki v občini, kjer je ta krajevna skupnost, in dejstvo, da je bila raziskovalcu prostorsko dokaj blizu.
Metode, ki smo jih uporabili, bi najustrezneje opredelili kol opazovanje z delnim sodelovanjem. Raziskovalec se je z dvema študentkama vred po določenem obdobju iskanja ustrezne skupine v krajevni skupnosti pridružil krajevni organizaciji Rdečega križa. Vsi trije so se redno udeleževali sestankov le organizacije in na njih sodelovali v razpravah; študentki sta nato prevzeli merjenje
210 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
krvnega pritiska v okviru dežurne postaje Rdečega križa. Raziskovalec seje udeležil tudi nekaterih drugih prireditev in sestankov v krajevni skupnosti zunaj okvira krajevne organizacije Rdečega križa. Dogovori s Centrom za socialno delo v občini Ljubljana Moste-Polje, kije posredoval stik s predstavniki krajevne skupnosti, so se začeli v oktobru 1984, sledili so stiki in pogovori s predsednico socialnozdravstvene komisije v KS. s tajnikom KS, izvedli smo intervjuje z občani, starejšimi od 80 let. in 17 aktivistkami RK. Prvi sestanek krajevne organizacije RK. ki smo se ga udeležili, je bil 25. 2. 1985. Do konca maja 1985, torej tri mesece, smo se udeleževali sestankov krajevne organizacije, sodelovali pri merjenju krvnega pritiska in se udeležili nekaterih drugih prireditev v KS.
O opazovanju s sodelovanjem je raziskovalec vodil dnevnik: dnevniške zapiske sta vodili tudi obe študentki. Drugi vir podatkov so zapisniki o sestankih KO RK. ki pokrivajo obdobje od začetka leta 1983 do aprila 1985. Zapisnike je pisala tajnica krajevne organizacije RK po stenogramu. Tretji vir so razni dokumenti, shranjeni v arhivu krajevne organizacije RK, predvsem razni dopisi pa tudi letna statistična poročila, zapisniki skupščin (občnih zborov) itd. Četrti vir so intervjuji s funkcionarji družbenih organizacij in društev v KS ter s tajnikom KS. Peti vir sta anketi (strukturiran intervju) med občani nad 80 let in med aktivistkami RK. Anketirale so študentke 2. letnika VŠSD v januarju 1985.
V koliko in kako je opazovanje s sodelovanjem vplivalo na dogajanje? To je težko presoditi in presojo težko argumentirati, ker nimamo primerjalnih podatkov o stanju pred našim prihodom. Vendar imamo vtis, da smo s svojo navzočnostjo vplivali na vedenje aktivistov v naslednjih smereh:
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 211
-	Sestanki odbora so bili pogostejši in rednejši, sodeč po zapisnikih za pretekli dve leti.
-	Na sestankih je bila boljša udeležba.
-	Sestankov so se občasno udeleževali tudi razni »gostje«, tj. predstavniki drugih teles in organizacij, predvsem podpredsednik občinskega odbora RK, ki je bil kar reden gost; občasno socialni delavki s CSD: na ustanovitvi postaje RK pa je bil navzoč skoraj ves krajevni »vrh«.
-	Nekatere člane odbora je naša navzočnost oziroma dejstvo, da je njihova dejavnost predmet raziskave, očitno vzpodbudila; to velja predvsem za podpredsednico krajevnega odbora RK, ki je veliko komunicirala z nami in nam redno poročala o tekočih dogodkih, čeprav nismo glede lega sklenili nikakršnega dogovora.
-	Mislim, da s svojimi predlogi na sestankih nismo bistveno vplivali na potek. Članice so te predloge pozorno sprejemale, vendar so na njihovo usodo vplivale še druge silnice poleg pozornosti in spoštovanja, ki so ga bili deležni na sestankih.
-Obe študentki sta s svojo stvarno pomočjo pri merjenju krvnega pritiska pomembno prispevali k uspehu začetnega obdobja pri delovanju postaje RK; ni pa njuno sodelovanje spremenilo stila dela organizacije.
To velja tudi kot splošna ocena: Naša navzočnost je vplivala tako. da so v krajevni organizaciji RK poudarili videz aktivnosti, rednosti, discipliniranosti. Očitno jim ni bilo vseeno, kaj se bo o njih pisalo. S tem ko so poudarili te poteze in ko so zagotovili tudi navzočnost predstavnikov občinskega odbora in krajevne »strukture«, so odkrili osnovne značilnosti delovanja organizacije, osnovni odnos. tj. odvisnostno predpostavko in hierarhičen odnos. Reakcija
212 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
na našo navzočnost je sama indikator organizacijskega stila, poleg tega pa ni segla globoko in je pustila nespremenjene osnovne odnose in stil dela.
VKLJUČITEV V DELO KRAJEVNE ORGANIZACIJE RDEČEGA KRIŽA
ISKANJE STIKA
Najprej sem vzpostavil stik z direktorico Centra za socialno delo v Mostah. Seznanil sem jo z zamislijo o akcijskoraziskovalnem projektu, v katerem naj bi učitelji in študentje VŠSD pomagali krajevnim aktivistom pri razvijanju samopomoči med krajani, to dejavnost pa bi raziskovalno spremljali z namenom, da bi izdelali metode in načela delovanja, ki bi jih lahko uporabili tudi drugje. Prosil sem jo, naj mi predlaga kako krajevno skupnost, kjer nas bi bili pripravljeni sprejeti in kjer že obstajata kaka dejavnost in hotenje, da bi razvili oblike samopomoči... Direktorica je omenila, da imajo stik s predsednico socialnozdravstvene komisije v KS Jože Moškrič. Ta tovarišica jo je že nekajkrat vprašala, kako naj se loti organizacije sosedske pomoči. Če bi ji pri tem lahko pomagali mi s šole. bi bilo to kot naročeno. To je bil najmočnejši argument, zaradi katerega sem se odločil, da se povežemo z Jaršami... Pri pogovoru na CSD sta sodelovali tudi socialni delavki, ki delata na referatu za domsko varstvo odraslih in na referatu za socialnovarstvene pomoči. Povedali sta, da vedno, kadar zaprosita to krajevno skupnost za mnenje o sprejemu občana v dom ali v kaki drugi zadevi, to mnenje
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 213
dobila. Ta zveza torej dobro deluje. S tajnikom krajevne skupnosti imajo dober slik. Bil sem opogumljen in sem komaj čakal, da gremo »na teren«.
STVARI TEČEJO PO SVOJE
Do tedaj se še nisem srečal s predsednico krajevne socialno-zdravstvene komisije, vendar sem si predstavljal, da je ta komisija tista »akcijska skupina«, ki si prizadeva organizirati sosedsko pomoč, skupina, ki išče oblike in poti, da bi pomagala sokrajanom. Predsednica je na čelu leh prizadevanj. Ta »akcijska skupina« potrebuje pri svojem iskanju in prizadevanju strokovno pomoč in mi prihajamo kot naročeni, pripravljeni svetovati in praktično pomagati. Tako približno sem si predstavljal položaj. Želel sem se sestati s to skupino (skupaj s študentkama) in pričakoval sem, da bodo na tem sestanku opisali, kaj delajo, kaj so do tedaj naredili, kje so naleteli na težave, kakšne probleme imajo itn. Nato naj bi sklenili nekakšno »pogodbo« o sodelovanju; mi bi ponudili svoje usluge in se sporazumeli za način sodelovanja. Toda zgodilo se ni nič takega.
Sestanek s predsednico krajevne socialnozdravstvene komisije je bil dogovorjen za 21. 11. 1984 v prostorih CSD Moste-Polje. Direktorica naj bi naju seznanila, jaz pa bi tovarišici pojasnil svoj namen in ponudil pomoč. Toda tovarišice ni bilo. Pač pa mi je direktorica CSD ob tej priliki pokazala vabilo socialnozdravstvene komisije v KS na predavanje za krajevne aktiviste o organizaciji sosedske pomoči. Predavatelja naj bi bila med drugim midva z direktorico. To mi ni bilo všeč. Raje bi videl, da bi bil sestanek pripravljen kot pogovor med ljudmi, ki organizirajo sosedsko pomoč
214 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
in pri njej sodelujejo, ter nami — strokovnjaki in študenti. Napovedano predavanje ali sestanek naj bi bil čez teden dni (26. 11.). Na dan sestanka pa sem bil obveščen, daje sestanek prestavljen, namesto tega pa bo komisija obravnavala vloge za zimsko pomoč. Ker pa sem bil na moč nestrpen in sem hotel končno že enkrat videli tc ljudi, sem si dejal: Ne briga me, kakšen sestanek je: tja grem in bom zraven, da vidim, kdo so ti ljudje in kaj delajo. Tako sem se pojavil na sestanku. Predstavil sem se in prosil, če lahko prisostvujem sestanku. Nekateri so prikimavali, drugi vprašujoče gledali, predsednica pa je dovolj jasno in odločno rekla: »Po pravici povedano. ne vem. ali bi bilo primerno. Veste, obravnavali bomo primere za zimsko pomoč.« Odvrnil sem, da razumem; da so so to zaupne zadeve in da je bolje, če to ostane med njimi; bolje je, da pridem kdaj drugič. Preden sem odšel, sem se še dogovoril s predsednico za sestanek in rekel, da nisem prišel čisto zastonj, ker sem sedaj vsaj videl, kje so in da zares delajo...
Čez dva dni sem se na CSD končno sestal s predsednico socialno-zdravstvene komisije v KS. (Ko sem ji pojasnil naš namen)..., »je nato rekla, da so nas pripravljeni sprejeti; da je to pravzaprav pohvala njihovi aktivnosti in v skladu z zamislijo, da bi morala socialno-zdravstvena komisija povezovati vse dejavnike na tem področju. Upa pa, da to ne bo dodatna obremenitev zanjo. Dosti več časa, kot ga že posveča tej dejavnosti, ni pripravljena posvetiti.« (D, 28. 11. 1984)
Zdelo se mi je, daje za uvodni dogovor dovolj. Poslovili smo se z obljubo, da se vidimo na sestanku v krajevni skupnosti 4. decembra. Toda ta sestanek je bil šele čez tri tedne, 18. decembra. Pričakoval sem pogovor o njihovem delu. Toda ko sem prišel v KS, sem
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 215
presenečen videl, da so sedeži v dvoranici razporejeni v več vrstah, frontalno, pred njimi pa je miza z nekaj stoli za »predsedstvo« oziroma govornike. V dvoranici je že bilo kakih 20 ljudi. Očitno gre za množičen zbor. Do začetka se je zbralo okrog 40 ljudi. Tovarišica predsednica je začela sestanek in nas povabila za mizo: direktorico CSD, njenega namestnika, socialno delavko in mene. Pojasnila je, da so navzoči člani socialnozdravstvenih komisij obeh jarških krajevnih skupnosti, člani sveta krajevne skupnoti, delegacije za skupnost otroškega varstva in socialnega skrbstva, člani odbora Rdečega križa. Zveze borcev in Društva upokojencev. Vabljeni so bili tudi štirje predstavniki 00 ZSMS, a niso prišli. Navzoč je bil tudi podpredsednik občinskega odbora RKS.
»Sestanek naj bi — v skladu z uvodnim nagovorom predsednice socialnozdravstvene komisije — služil izmenjavi informacij in razpravi o možnostih sodelovanja med CSD in KS, možnostih za vključevanje občanov v preventivno delo, morda tudi o problematiki mladoletnega prestopništva, o sodelovanju z Rdečim križem — predvsem o tem, kako poteka sosedska pomoč... (D. 18. 12. 84)
V nadaljevanju sestanka je prva spregovorila direktorica CSD in označila ta sestanek za še en nov korak k uresničevanju zamisli o sodelovanju med CSD in krajevno skupnostjo. Nato je opisala delo CSD s poudarkom, da ni točno mnenje, da Center le dodeljuje družbene denarne pomoči; dela se veliko drugega poleg tega. Dovolj podrobno je navedla, kaj še vse... Namestnik direktorice je spregovil o problematiki mladine in mladoletniškega prestopništva...
Potem je dala predsednica besedo meni, češ da bom spregovoril o socialni analizi, ki jo bo v tej KS delala Višja šola za socialne delavce skupaj s Centrom za socialno delo. (Opisal sem, kaj name-
216 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
ravamo delati in kakšna naj bi bila korist od lega, in sklenil govor takole:)«... Prvič: študentje so pripravljeni pomagati npr. kakemu starejšemu človeku pospraviti stanovanje ipd. in pomagati pri organizacijskem delu. Drugič: to, kar bomo delali, bomo zapisovali in na koncu o tem sestavili poročilo, ki ga bomo objavili, tako da bo na razpolago vsem. ki bi hoteli v kaki drugi krajevni skupnosti organizirati te dejavnosti. Želel bi, da bi imel v vas podporo pri teh naših prizadevanjih...« (D, 18. 12. 84)...
Po kakih drugih merilih bi bil sestanek uspešen, vendar ni bil tisto, kar sem pričakoval. Pričakoval sem konkreten pogovor o delil med ljudmi, ki si prizadevajo doseči neke cilje, ki nekaj delajo in ki se jim je ponudila okrepitev. (Dovolil sem si domišljati, da smo za KS okrepitev.) Namesto tega sem doživel sestanek celotnega »socialnega aktiva«. Nismo se dogovorili o konkretnih oblikah sodelovanja med CSD in KS; nič konkretnega o vključevanju občanov v preventivno delo — ne kdo se bo vključil, ne kam, ne kako; nič o konkretni organizaciji sosedske pomoči.
V dveh mesecih, od konca oktobra do konca decembra, mi ni uspelo priti v neposreden deloven stik s socialno-zdravstveno komisijo, ki sem jo imel za »akcijsko skupino«, tj. tisto telo, ki poskuša razvijati in pospeševati medsebojno pomoč med občani in ki skrbi za koordinacijo te pomoči. Tedaj še nisem vedel, da socialno-zdravstvena komisija ni »akcijska skupina« (v pomenu, kot ga ima ta beseda v socialnem delu)...
PRIČAKOVANJA IN URESNIČENJA
Petindvajsetega februarja, torej 4 mesece potem, ko sva z direktorico CSD začela tuhtati, za katero KS naj bi se odločili, sem se
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 217
lahko prvič udeležil sestanka neke skupine v KS, skupine, ki zares neposredno, z raznimi storitvami pomaga starejšim (tj. osnovne organizacije Rdečega križa).
Obračun časa pokaže, da je največ neizkoriščenega vmesnega časa odpadlo na prelaganje sestankov..., razlog temu prelaganju pa so druge obveznosti tako raziskovalcev kot prostovoljnih delavcev na terenu. Iz tega sledi nauk: Pri časovnem načrtovanju upoštevaj, da imajo prostovoljci še druge obveznosti... Druga predpostavka tega načrtovanja je, da raziskovalec ne uporablja moči... Z uporabo moči in planersko-organizacijskih veščin bi bilo morda mogoče skrčiti ta čas, vprašanje pa je, do kolikšne mere. da ne bi ogrozili naravo prostovoljnega dela in sodelovanja... Naslednji nauk tega 4-mesečnega pričakovanja pa je: Ne zainvestiraj se! Prva oseba iz določenega sistema, s katero si prišel v stik, ni nujno prava oseba, tj. tista ki te bo pripeljala do tega, kar hočeš, ne glede na to, koliko zaupanja zbuja...
(OPIS ORGANIZACIJE) OSNOVNE ZNAČILNOSTI IN PROGRAM
Krajevna organizacija Rdečega križa Slovenije, ki deluje danes na področju KS Jože Moškrič Ciril, je bila vpisana v register društev, ki se vodi pri UNZ Skupščine mesta Ljubljana. 18. februarja 1977 pod zaporedno številko 424, potem ko je na občnem zboru 8. 1. 1976 »uskladila svoja pravila po določbah 22. člena Zakona o društvih«. Sicer pa je organizacija obstajala že prej, vse od osvoboditve (D 1). (Številke v oklepajih označujejo dokumente v seznamu dokumentov v dodatku; D - dnevnik, Z - zapisnik, P - poročilo.)
218 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Po statističnem poročilu za leto 1984 (obrazec RKS) z dne 25. 2.1985 je organizacija štela skupaj 3.283 članov, od tega podmlad-karjev 1.386 (to je število vseh otrok v osnovni šoli), 128 mladincev do 27. leta in 1897 odraslih članov. Organizacijo vodi odbor, izvoljen na redni letni skupščini krajevne organizacije. Odbor šteje devet članov, med njimi je ožje vodstvo: predsednik, namestnica predsednika, tajnica in blagajničarka. Nadzorni odbor ima 3 članice. Člani ožjega vodstva so bili izvoljeni hkrati tudi za člane delegacije za občinski odbor RKS... Člani odbora so po poklicih tesar, kuharica, uslužbenka, gospodinja, dijakinja, upokojenka, gospodinja, učiteljica, vzgojiteljica. Poleg članov odbora je še 7 uličnih povcrjenic, ki niso v odboru.
Skupščine (6. 4. 1983) seje udeležilo 26 članov... To pomeni, da se je skupščine udeležilo manj kot 1 % vseh članov (0,79 %) oziroma 1,37 % vseh odraslih članov. Kakšni člani so to, ki ne žele sodelovati pri delu redne letne skupščine, volitvah vodstva organizacije in uličnih poverjenic, pri sprejemanju poročila o delu v preteklem letu in programa dela v naslednjem? Kaj pomeni pojem »član RKS« in kakšen je odnos med članstvom in organizacijo oziroma vodstvom? Znesek pobrane članarine se približno ujema s produktom višine članarine in števila odraslih članov. To pomeni, da člani v večini plačujejo članarino.
OBLIKE NEPOSREDNE SKRBI ZA KRAJANE
- Javljanje o posameznih primerih pomoči potrebnih občanov. Javljanje poteka takole: ulične poverjenice in članice odbora zvedo bodisi neposredno ob obiskih bodisi od sosedov, sostanovalcev ali
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 219
sorodnikov za krajane, ki so v težkem položaju kakršne koli vrste. O teh primerih poročajo na sejah odbora. Tu se opravi nekakšna triaža; v nekaterih primerih se odbor odloči za kako obliko neposredne pomoči, ki jo dajejo aktivistke same, ne da bi o primeru poročal dalje, v drugih pa o stanju občana obvesti občinski odbor Rdečega križa, socialnovarstveno komisijo krajevne skupnosti ali pa neposredno Center za socialno delo. V nekaterih primerih pa obveste CSD ali komisijo, hkrati pa dajo določeno neposredno pomoč. V zapisnikih sej so primeri takole opisani:
»Posamezne članice odbora oziroma poverjenice so opozorile na posamezne probleme:
B. M. z Jarške c., samohranilka. Situacija naj se pregleda in poda poročilo, če je dejansko potrebna pomoč.
Tov. T., težak bolnik, bo dobival kosilo iz naše šole. za kar je bilo že vse dogovorjeno.
Na koncu je tov. N. povedala, da je na Jarški cesti zbolela tov. D. S., ki so jo morali odpeljati v bolnico, doma pa je ostal njen mož, težak invalid. Dogovorjeno je bilo. da bo tov. N. odšla k njemu na dom ter se pozanimala, če potrebuje kakšno pomoč (hrano iz trgovine in podobno).« (Z 83-1)
V zapisnikih, ki pokrivajo obdobje od 14.2.1983 do 4.4.1985, je navedenih 10 primerov takega poročanja o posameznih primerih na sejah odbora. V tem obdobju ni v dokumentaciji dopisov, s katerimi bi o primerih javljali občinskemu odboru RK, Centru za socialno delo oziroma občinski skupnosti socialnega skrbstva ali drugim. Pač pa je iz obdobja pred tem nekaj takih dopisov. Na primer:
220 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Krajevna organizacija RK sporoča sekretarki občinskega odbora RK (6. 1. 1983):
»Obveščamo vas. daje v naši krajevni skupnosti težak problem glede prehrane ene od naših občank. Tovarišica N. je zelo težak bolnik... (opis bolezni). Nima nikogar, ki bi ji nosil hrano, sama pa si ne more kuhati, mora pa imeti (posebno) hrano. V zvezi s tem seje tov. A. že pozanimala v menzi Z. Vendar soji odgovorili, da ne morejo pošiljati, ker ni iz njihove občine... Obračamo se na vas, da v okviru vaših pristojnosti skušate organizirati dovoz hrane težko oboleli tov. N. in sicer vsak dan tudi ob sobotah in nedeljah...« (D 12)
Prav ti primeri dokazujejo, da si aktivistke prizadevajo konkretno pomagati ljudem, ki imajo take ali drugačne probleme. Ni pa razvidno, kako dobro so obveščene o vseh problemih ali kako je teren »pokrit«.
-	Obiskovanje starejših občanov. Kaže, daje obiskovanje občanov dejavnost, ki seji aktivistke najbolj posvečajo. Obiske lahko delimo na (1) obiskovanje starejših občanov v domovih starejših občanov in (2) obiskovanje starejših občanov na njihovih domovih. Drugo lahko delimo na (a) obiske o praznikih, povezane z obdarovanjem in/ali vabilom na skupno praznovanje, (b) obiske, povezane z dajanjem pomoči ali s pozvedovanjem o stanju in potrebah po pomoči. Pri tem so tudi obiski o praznikih namenjeni takemu pozvedovanju, ni pa to njihov edini ali prvenstveni namen...
-	Obiski po potrebi. Na prvi seji po poletnem premoru (8.9.1983) so odbornice pod točko »razno« spregovorile o tem, koga bi bilo treba obiskati:
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 221
»Tov. K. je obiskala tov. R. iz K. ulice, ki je zelo slabega zdravja. Tudi tov. P. jo je obiskala in ji ob tej priliki nesla skromno darilo...
Takoj se obišče tov. K. na Jarški c. Obiskala ga bo tov. P., ki stanuje v njegovi bližini. Kupi se mu skromno darilo ter izroči naše pozdrave in želje za skorajšnje okrevanje...
Obiskali je treba tov. B. Sicer ni bolna, je pa v zelo visoki starosti...«
Razlog za obiske so v prvi vrsti slabo zdravje, poslabšanje zdravstvenega stanja, visoka starost, invalidnost ali drugo stanje, ko ljudje potrebujejo pozornost ali stvarno pomoč. Vidimo, da se o tem, koga je treba obiskati, razpravlja na sejah odbora. Toda na prvi seji v letu 1984 so odbornice sprejele sklep, da ni treba o vsakem nameravanem obisku razpravljati na sejah. »Nadalje je bilo tudi sklenjeno, naj članice odbora in ostale poverjenice obiskujejo krajane po svojem premisleku, naknadno pa naj o tem poročajo na seji odbora, kajti ni potrebno, da bi za posamezne obiske oziroma sestajanja sklicevali seje.« (Z 84-1) Na isti seji je bilo slišati tudi zanimivo pritožbo. »Tov. J. je opozorila, da se nekateri pritožujejo, da jih ne obiskujemo. Temu so oporekale poverjenice. posebno tov. A., ker je dejansko obiskala (tovarišico R.), pa je niso dobili doma, kar pomeni, da le ni tako potrebna obiskov, kot sama prikazuje.« (Z 84-1)
- Obiskovanje ob praznikih. Prazniki, ob katerih aktivistke običajno obiščejo vse občane nad določeno starostjo, so 8. marec, 29. november in novo leto. O predvidenih obiskih razpravljajo najprej na seji odbora, nato izdelajo seznam starejših občanov, se domenijo o vrsti in vrednosti darila ter določijo posameznim aktivistkam ulice in bloke, kjer naj opravijo obiske. Poleg tega pa imajo posamezni prazniki še posebnosti.
222 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Za novo leto podmladkarji prav tako izdelajo čestitke in jih razdelijo vsem nad 70 let starim občanom. Aktivistke pa obiščejo bolehne in »zelo stare« in jim nesejo manjše darilo. Neki zapisek (28.12.1982) vsebuje seznam petih oseb v štirih različnih domovih starejših občanov; ob teh imenih pa so imena aktivistk, ki naj jih obiščejo. Obiskovanci »prejmejo: po 1 kg mandarin = 4 kg: 1 zav. Albert keksi = 4 zav.: po 3 kom. nageljčkov = 15 kom nageljčkov; 1 1 vina = 1 1 vina.« (D 19)
»Tehnologijo« obdaritve osvetljuje tudi tale dopis cvetličarni: »Spoštovani! Prosim vas za dostavo (prevzela bo tov. F.M.) 135 kom nageljnov po izbiri, kijih bomo potrebovali za obdaritev naših najstarejših občanov za dan republike 29. november. Se priporočamo in vas tovariško pozdravljamo. Račun vam bomo poravnali takoj po prejemu le tega. Podpis: Predsednik KO RK.« (D 15)
Ali pa tale »naročilnica« trgovini Emona, poslovalnica Šmartin-ska c. (17. 12. 1982): »Po sklepu Krajevne organizacije Rdečega Križa Jože Moškrič Ciril vas vljudno prosimo, če lahko nabavite za obdaritev naših starejših občanov za Dan republike 29. november naslednje količine blaga (sledi seznam: kava, keksi, vino, mandarine). Upamo, da boste naši želji lahko ustregli, saj gre za skromno obdaritev naših najstarejših občanov. Račun za dobavljeno blago vam bomo takoj po izstavitvi poravnali.« (Podpis) (D 14)
Pozornost zbuja slog teh dopisov, saj so glede na namen nekoliko preveč gostobesedni in vljudni. Zadostoval bi prozaični stavek: »Naročamo to in to; plačali bomo tako in tako.« Tu pa sta navedena namen in prilika, kar trgovine najbrž ne zanima. Naročilo je izraženo ponižno kot »upanje« in »želja« in poudarjeno je, da gre za
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 223
skromno obdaritev, kot da bi se bilo treba trgovini opravičevati za nakup (ali za preskromen nakup?). In še dostavek, da bo račun takoj poravnan, kot da je tako zagotovilo potrebno zaradi bojazni, da ne bi bil. Ta mešanica skromnosti in poudarjanja plemenitega namena odkriva določeno samorazumevanje aktivistk pa tudi njihove motive. Navadna naročilnica je napisana kot pomembno pismo; kot bi hoteli reči: Delo ki ga opravljamo, je pomembno, in tako mi v trenutku, ko vse to delamo. To odkriva važen motiv za sodelovanje v tej organizaciji. To je prilika, da vendar počnemo nekaj pomembnega, kar morda ne bi mogli početi in biti, če bi opravljali samo svoje vsakdanje posle gospodinje, upokojenke, delavke.
-	Neposredna pomoč.
-	Pomoč i» obleki. V razpravi o akciji zbiranja oblačil je predsednik opozoril, naj »tiste tovarišice, ki vedo za slabo socialno stanje na svojem območju pri posameznih družinah, že ob sami akciji zberejo blago, ki ga potrebujejo, in oddajo družinam«. (Z 83 2) To pomeni, da KO RK neposredno pomaga občanom tako. da jim dodeli obleko in obutev. Pri tem poverjenica sama presodi, kdo potrebuje obleko in kakšno. Čeprav gre za obleko, ki bi jo drugi (darovalci) sicer verjetno zavrgli, je pooblastilo, ki ga imajo poverjenice, pomembno in odgovornost precejšnja, ko posredujejo med občani, ki so obleko dali, in onimi, ki naj bi jo prejeli. Iz dokumentacije ni razvidno, kolikim občanom je bila dana ta pomoč (11 občanom ?).
-	Denarna pomoč iz lastnih sredstev. Natančnih podatkov o številu in višini teh pomoči ni, vendar je iz naslednje beležke razvidno, da jih dajejo: »V nadaljnji razpravi je bilo poudarjeno, naj bi ne dajali dvakratne pomoči starejšim občanom. Če nekdo dobi pomoč s strani ZB, potem naj temu ne bi dajal pomoč tudi RK. Da ne bi
224 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
prišlo do dvakratne dodelitve, naj bi se oba odbora dogovorila o tem, komu se bo dala pomoč.« (D 83-6) Prav tako so ob zbiralni akciji starega papirja sklenili: »Dobljena denarna sredstva se bodo uporabila za pomoč družinam, ki žive v težkih socialnih razmerah...« (Z 84-1)
-Pomoč v gospodinjstvu. Približni obseg te pomoči je razviden iz poročila o delu mladih članov (o poteku dejavnosti tekmovanja mladih članov RK in mladine za pomoč starejšim in invalidnim osebam leta 1984):
-	pomoč pri pripravljanju kurjave: dvema občanoma, trije mladi člani;
-	nakupovanje v trgovini in prinašanje iz trgovine: štirim starejšim občanom, 6 mladih članov (prejemniki usluge so poimensko navedeni)
-	čiščenje snega: 6 akcij, 8 članov;
-	drobna gospodinska dela (pomoč pri pospravljanju stanovanja enemu občanu, 4 mladi člani)...
VZDRŽEVANJE ORGANIZACIJE
-	Pobiranje članarine. Za pobiranje članarine skrbijo poverjenice. Vendar pa to delo iz raznih razlogov ne teče vedno gladko; včasih se kaka poverjenica odseli ali pa iz kakega drugega razloga ne more več sodelovati; so primeri, ko poverjenica sploh noče več sodelovati ali pa noče pobirati članarine; zatakne se tudi pri občanih, ki nočejo plačati članarine. Plačevanje članarine je sicer prostovoljno in tudi tisti, ki ne plača, še vedno ostane na spisku članov. Vendar pa bi se
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 225
hitro poznalo, če več ljudi ne bi plačalo članarine, zato se poverjenice trudijo, da bi je pobrale čim več.
... Do leta 1983 so poverjenice lahko zadržale 20% pobrane članarine, od tedaj pa 10%. »Vse prizadete so obvestilo vzele na znanje.« (Z 83-1) Če se ugotovi, da članarina v kaki ulici ni bila pobrana, se zadeva razišče in poskuša zamujeno nadoknaditi.»... V Stražarjevi ulici ni bila pobrana članarina. Do sedaj jo je pobirala tov. D. J. Po sestanku bosta šli tov. A. in tov. E. na dom k tov. D. pogledat, zakaj ni bila pobrana članarina. O rezultatih obiska bosta poročali na prihodnji seji.« (Z 83-1) Vidimo, da se v takem primeru takoj ukrepa in da pobiranje članarine ni prepuščeno samovolji poverje-nic... Toda vsi problemi niso rešeni. »Za Stražarjevo ulico bo potrebno dobiti novo poverjenico...« (Z 83-6) Zadeva s Stražarjevo ulico se uredi šele čez eno leto. »Povedano je bilo. da v Stražarjevi ulici nimamo poverjenice, ker dosedanja tov. D. J. tega dela noče več opravljati. Obveznost pobiranja članarine je prevzela tov. K. M. Tudi v Avsečevi ulici nimamo več poverjenice. zato bo to obveznost prevzela nova članica tov. Ž. J. iz Avsečeve.« (Z 84-1) Toda tudi to ni dolgo veljalo. Aprila 1985 odbor spet razpravlja o članarini... »V razpravi je bilo predlagano, naj bi za dve ulici poskrbela tov. A., za Jarško cesto bi poiskala poverjenico tov. K., nato pa bi se ugotovilo, kako poteka pobiranje članarine. Odbornice so tudi predlagale, naj bi se v bodoče črtalo iz odbora tiste odbornice, vendar se pred iztekom mandata to ne more izvršiti.« (Z 85-4) Zagrožena je torej stroga sankcija za nedisciplino pri pobiranju članarine...
Ko je že kazalo, da so se poverjenice mirno sprijaznile z znižano »provizijo«, seje nezadovoljstvo pojavilo čez eno leto. »Poverjenice so se pritožile zaradi pobiranja članarine RK. Do nedavnega so
226 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
prejemale za to delo 20%, sedaj pa je dopis, ki predpisuje samo 10%. Po razpravi so menile, da bi 10% spravili kot poseben sklad, s katerim bi v zahvalo za opravljeno delo enkrat letno priredile kakšen izlet. S takim mnenjem so se prisotni strinjali, kajti v odboru imamo poverjenice. ki že vsa leta po vojni delujejo prostovoljno in si prizadevajo. da svoje delo čimbolje opravijo.« (Z 84-1). Kaže torej, da 10% članarine ni bilo več tako pomembnih, da bi se poverjenicam splačalo zadržati vsaki svoj delež, ampak so jih raje odstopile v skupno blagajno.
- Motivacija: priznanja in nagrade. V prejšnjem poglavju smo videli, da so si aktivistke s podrobnim opisom svojega dela poskušale ustvariti ustrezen »imidž« svoje organizacije. Pozornost in naklonjeno stališče nadrejenega organa jih gotovo spodbujata in pomenita priznanje za njihovo delo. Že to, da se to, kar so naredile, obširno obravnava na sestanku odbora, je nekakšno priznanje. Poleg tega pa poznajo v organizaciji še naslednje vrste priznanj — med njimi niso samo formalna, s statutom predvidena: (1) formalna priznanja in zahvale RKS, (2) denarne nagrade, (3) izleti odbora.
(1) Priznanja in zahvale RKS. Na seji 19. 9. 1984 je odbor sprejel sklep, da se za priznanja občinskega RK predlagajo..., skupaj 7 tovarišic. Za jubilejno nagrado pa dve tovarišici... Formalni utemeljitvi za ti dve tovarišici na obrazcu... se glasita:
»Tovarišica M. P. je aktivna članica RK na terenu nad 30 let in je bila vsa leta v odboru RK ter 15 let predsednica socialne komisije pri svetu KS. Vseskozi se je zalagala za organizirano delo RK na terenu, sodelovanje s KS in ZB pri reševanju socialno zdravstvenih zadev, organizaciji aktiva mladih na osnovni šoli, obisku bolnih
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 227
krajanov ter zlasti pri organizaciji zbiranja oblačil, ki v naši organizaciji vsa leta dosegajo velik uspeh. Tov. M. je glede na opisano delo tudi vzornica za druge člane, da vztrajajo pri tej humani in človekoljubni organizaciji dolga desetletja in pripomorejo k zavidljivim uspehom, zlasti med mlajšimi člani.« (Z 84-4a)
(2)	Denarne nagrade. Omenili smo že, da so poverjenice dobivale 20% od pobrane članarine, ta znesek pa se je z letom 1983 znižal na 10%. »Pripombe poverjnic... so delno utemeljene, saj morajo vložiti veliko truda, preden zberejo vso članarino od članov RK. Predlagano je bilo, da bi v drugi obliki bile nagrajene za opravljeno delo.« (Z 83-2) O tem. v kakšni obliki so bile nagrajene, ni podatka, razen če ni bila nagrada izlet odbora. Pač pa so bolj konkretno rešili vprašanje nagrade za tajnico in blagajničarko. »Tov A. je predlagala prisotnim, da bi za uspešno delo in za ves trud. ki ga vlagajo v svoje delo. nagradili blagajničarko in tajnico odbora. Prisotni so se s predlogom strinjali in sprejeli sklep, da se tov. J. A. nagradi z 2.500 din. tov. V. L. z 2.500 din. Obe nagrajeni tovarišici sta se zahvalili za pozornost, ki jima je bila s tem prikazana.« (Z 84
-D
(3)	Izleti. Med aktivistkami seje z leti ustalil običaj, da po možnosti enkrat na leto prirede skupni izlet kot priznanje in nagrado za delo. Tako je na eni od sej predlagala tov. J., da bi v zahvalo za opravljeno delo, ki so ga opravile odbornice in ulične poverjenice. opravili enodnevni izlet v naravo. Edino tako bi se lahko oddolžili za opravljeno delo. »Po krajši razpravi so bili prisotni mnenja, naj bi se opravil izlet v mesecu maju in sicer na Jezersko.« (Z 83-1) O izletu lahko preberemo tole pohvalno oceno, izrečeno in zapisano
228 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
na 2. seji KORK, ki je bila dne 14. 5. 1983 na Jezerskem: »O današnjem izletu ter o tečaju RK so bila mnenja več kot pozitivna. Razpoloženje prisotnih je bilo odlično. Tudi pri samem tečaju (prve pomoči) so se udeleženke zelo dobro izkazale, kar bodo pokazale tudi fotografije, ki so bile ob tej priliki narejene. Udeleženke izleta in tečaja RK so bile navdušene nad tako organizacijo in so izrazile željo, da bi se kaj takega večkrat organiziralo, seveda združeno s pomembno akcijo ali delom.« (Z 83-2) Pozornost zbuja zadnji stavek. ki razkriva stališče, da je treba prijetno združiti s koristnim. Ne bi bilo prav, ko bi bil izlet namenjen le zabavi; navsezadnje je to izlet iz članskega denarja. Vsekakor dovolj odgovorno stališče. Članicam je ostal izlet v tako lepem spominu, da seje že jeseni pojavil predlog za nov izlet. »Tov. A. je obvestila prisotne, da v kolikor še obstaja želja, da bi naredili en kratek izlet, da je ona v ta namen rezervirala avtobus. Predlagala je, da bi se peljali v Rogaško Slatino ali v Logarsko dolino in sicer 23.10. 1983. Nekatere so imele pomisleke glede kraja, druge glede datuma, tako da ni prišlo do kompromisne rešitve. Zaradi tega je bilo sklenjeno, da tov. A. odpove rezervacijo avtobusa. Po daljši razpravi so se prisotne končno zedinile, da bi napravili krajši izlet dne 5. 11. 1983 v Moravče, ker je blizu pa tudi narava je lepa. V Moravče pelje redni avtobus in bi s tem precej prihranili pri sredstvih, nekaj pa prispevajo same udeleženke, tako da ne bi oškodovale blagajne Rdečega križa. Na izlet se povabi tudi predstavnika Krajevne skuposti Nove Jarše.« (Z 83-4) Pri razpravi o tem izletu je torej prišlo do spora med bolj velikopotezno in bolj skromno zamislijo. Zedinile so se za skromno varianto s samoprispevkom in taktično primernim vabilom predstavnikom občinskega RK in KS. Pozornost pa zbuja način, kako so bile
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 229
odbornice postavljene pred izvršeno dejstvo (»v kolikor še obstaja želja... je avtobus že rezerviran«).
ODNOS ORGANIZACIJE DO OBČINSKEGA ODBORA IN DRUGIH ORGANIZACIJ, ORGANOV IN USTANOV
- Odnosi z občinskim odborom RK. Krajevna organizacija RK najtesneje komunicira prav z občinskim odborom RK. Od tod dobiva navodila za delo in tja pošilja zapisnike svojih sej in poročila o svojem delu. Z nobenim drugim telesom ali organizacijo v KS ali zunaj nje ne sodeluje tako tesno. Vendar je za to sodelovanje značilna nekakšna ambivalentnost. V dopisu, ki ga pošilja tajnica krajevne organizacije sekretarki občinskega odbora RKS, beremo (10. 1. 1983): »Med samim poslovanjem v naši mandatni dobi sem nekje prišla do prepričanja, da o našem delu niste dovolj seznanjeni, to pa spričo tega. ker verjetno niste prejeli nobenega zapisnika o delu v tem času. Zato vam v prilogi pošiljam zapisnike od vsega začetka... (Sledi seznam 9 zapisnikov sej od 21. 5. 1981 do 8. 12. 1982) Verjetno pa ste dobili vse vloge glede pomoči posameznim krajanom naše KS, zato vam teh kopij dopisov ne bi pošiljala... Upam, da boste z vpogledom v naše delo imeli drugačno mnenje o našem delu, posebno pa še o nekaterih posameznih članicah odbora, ki si dejansko prizadevajo svoje delo čimbolje opraviti... V upanju, da bomo še naprej sodelovali glede napotkov in pomoči vas tovariško pozdravljamo.« (D 21)
Tajnica krajevne organizacije torej očita sekretarki občinske organizacije, da ni dovolj seznanjena z delom KO, in si želi, da bi imela »drugačno mnenje« o delu KO in »posameznih članicah«. Po tem očitku zavzame poslušno pozo in pričakuje od občinskega
230 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
odbora še naprej napotke in pomoč. Priznava torej občinskemu odboru oziroma sekretarki nadrejenost in avtoriteto, a je razočarana, ker ta po njenem ne pozna dela KO in ker nima ugodega mnenja o posameznih članicah. Nadrejenost in avtoriteto naj bi spremljali dobra informiranost in blagohotnost.
Ta dopis je bil odgovor na prošnjo občinskega odbora, da bi jim pošiljali zapisnike sej....
Članicam se zdi pomembno, daje občinski odbor kot nadrejeni organ obveščen o njihovem delu. Od njega pričakujejo, da to delo oceni in jih pohvali, nagradi ali graja. »Posamezne odbornice in posamezne ulične poverjenice so posredovale delo, ki so ga opravile v času trajanja mandata in prosile, naj se to vnese v poročilo o delu našega odbora za občinski odbor. Po podanem pregledu dela je bilo izraženo mnenje, naj se to poročilo čimpreje sestavi in skupaj z zapisnikom predloži občinskemu odboru RK.« (P 81-83)
Hkrati pa hoče krajevni odbor ohraniti določeno stopnjo avtonomije, zato ne sprejme samodejno vsakega predloga ali zahteve občinskega odbora. »Tov. predsednik seznani prisotne z dopisom občinske organizacije RK Ljubljana Moste Polje, s katerim nas obveščajo, naj bi krajevne in šolske organizacije RK vodile dnevnike svojega dela, s katerimi bi ohranjali poznejšim rodovom izkušnje in utrip nekega časa... V razpravi je bilo povedano, da imamo pri nas administrativno delo urejeno tako, da se vodijo zapisniki posameznih sej, kjer se registrirajo vse važnejše stvari, sicer pa skupščinsko poročilo opisuje delo posameznih članic odbora in poverjenic, kakor tudi da je razvidno celotno delo organizacije Rdečega križa v nekem obdobju. Priporočeno je bilo, naj bi se vsa administracija spravljala v redu po časovnem zaporedju, tako da bi
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 231
se vsak hip lahko ugotovilo, kaj se je delalo ob določenem času. V kolikor zapisniki niso predani občinski organizaciji, da naj se to naredi in pošlje po en izvod zapisnika, tako da bodo tudi na občinskem sedežu seznanjeni o našem delu.« (Z 83-4)
Medtem ko je šlo v gornji zadevi za zavrnitev manj pomembnega predloga, ki se tiče oblike pisanja zapisnikov oziroma beleženja dejavnosti, pa so odbornice v naslednjem primeru zavrnile zahtevo, ki je v zvezi z osnovno dejavnostjo RK. »Nato je tov. V. (tajnica) prebrala dopise, ki nam jih je poslal Občinski odbor Ljubljana Moste Polje in se nanašajo na zimsko pomoč vsem potrebnim na območju krajevne skupnosti, na pomoč prizadetim na Kopaoniku in pomoči potrebnim v Afriki. Ko so se odbornice seznanile z vsebino dopisov, se je začela razprava, v kateri je bilo poudarjeno, da naš odbor dela in pomaga po vseh svojih sposobnostih na območju krajevne skupnosti, da to občani tudi vedo in so za pomoč hvaležni, da pa denarno ne moremo pomagati niti prizadetim na Kopaoniku niti pomoči potrebnim v Afriki, ker že dve leti nismo prejeli nobene dotacije tako ne iz občinskega odbora RK niti iz krajevne skupnosti, čeprav smo pismeno zaprosili za pomoč. Denar, ki ga pa imamo na razpolago, to je od pobrane članarine, pa porabimo za svoje krajane, kijih tudi ni malo.«... (Z 85-1)
Tu sta pomembni dve stvari. (1) Organizacija seje uprla zahtevi občinskega odbora in se pri tem sklicuje na nepisano, a v odnosih med ljudmi univerzalno pravilo recipročnosti: daj - dam. Po njihovem občinski odbor ni krajevni organizaciji ničesar dal. zato tudi ni upravičen zahtevati. To pomeni, da krajevna organizacija ne izvršuje brezpogojno »ukazov« z višje hierarhične ravni, ampak se zavzema za bolj enakopraven in dvosmeren odnos, v katerem vsaka
232 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
stran nekaj prispeva. (2) Krajevna organizacija je jasno izrazila svojo prioritetno usmeritev, tj. usmerjenost svoje dejavnosti v krajevno skupnost. Za to usmeritev navajajo dva razloga: (a) denar, ki ga imajo, so v obliki članarine prispevali krajani; naj se torej porabi v prid krajanom, naj se jim ne odtuji; (b) krajanov »ni malo«, potrebe v krajevni skupnosti so velike in organizacija ne sme izneveriti svojih krajanov (»odbor dela in pomaga po vseh svojih sposobnostih, občani to tudi vedo in so za pomoč hvaležni«).
Tu nas ne zanima, ali je tako stališče organizacije »pravilno«, tj. v skladu s politiko in filozofijo RKS. Za nas je važno spoznati načela in vodila, po katerih se ravnajo člani v obravnavani krajevni organizaciji, kajti ta vsak dan dejavna načela so povezana z njihovo motivacijo. Težnja k samostojnosti in neodvisnosti je lahko močan motor dejavnosti. Morda je treba omeniti še tretjo značilnost, razvidno iz tega dopisa. Za krajevni odbor je bolj pomemben neposredni odziv krajanov na njihovo dejavnost (»občani vedo in so hvaležni«), torej neposredna in konkretna hvaležnost krajanov, kot pa odziv nadrejenega organa (ki bi jih za zbrani denar za Afriko nedvomno pohvalil). Kaže, da so bolj motivirani za tako dejavnost, ki vodi do neposrednih konkretnih, zanje vidnih in nedvoumnih rezultatov v njihovem neposrednem okolju, kot za dejavnost, katere rezultati so posredni, od njih oddaljeni, o katerih se nikdar ne bodo mogli tako nazorno prepričati kot o rezultatih svojega dela v KS.
Toda odbornice so takoj disciplinirano prevzele nalogo, naj v okviru akcije za pomoč lačnim v Afriki zberejo denar s prodajo posebnih bonov. »Tov. P. (predsednik odbora) je obrazložil prisotnim, da so na sestanku, ki so ga s tem v zvezi imeli na občini, prejeli bone, katere naj bi prodajali na območju posamezne krajevne
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 233
skupnosti, denar, ki bi ga zato prejeli, pa bi nakazali na žiro račun, ki je namenjen lačnim v Afriki. Pri tem je naglasil, da so bili vsi prisotni proti tiskanju bonov, ker s tem dela profit neka delovna organizacija pri vsej akciji, ko gre za pomoč lačnim. Zato so sklenili, naj se takoj ustavi tiskanje bonov. On je vzel bonov za znesek 500.000 dinarjev. Naše poverjenice naj bi jih prodajale na svojih območjih....« (Z 85-2)
Predstavniki krajevnih organizacij so torej nastopili proti odločitvi vodstva RKS (ali RKJ) z argumentacijo, ki razkriva izostren čut za pravičnost in namensko porabo sredstev: denar, ki se zbere za lačne v Afriki, naj se ne bi porabil (četudi le delno) v korist katere koli naše delovne organizacije, če se temu da izogniti. Hkrati pa so se strinjali s tem, daje to nabiralna akcija, in so tudi prevzeli finančno tveganje s tem, ko so vnaprej nakazali sredstva. Obe ti reakciji kažeta na zavzet in odgovoren odnos in na določeno stopnjo avtonomnosti krajevnih organizacij, ki očitno imajo določeno pogajalsko moč. Dodamo naj, da se je tudi vprašanje pomoči Kopaoniku rešilo tako, da so iz sredstev krajevne skupnosti nakazali določeno vsoto v imenu krajevne organizacije Rdečega križa...
ODBORNICE IN POVERJENICE O SVOJEM DELU
O tem, kdo so odbornice in poverjenice, smo že spregovorili; predstavili smo jih na osnovi podatkov ankete. Naj tu o svojem delu spregovore same. Navedbe so iz poročil, ki so jih napisale same ali pa jih je po njihovih navedbah napisala tajnica. Najprej nekaj lastnoročno napisanih poročil (brez jezikovnih popravkov):
»Spodaj podpisana K. D. (ulica, štev.) kot poverjenica rdečega križa v naši skupnosti Nove Jarše Jože Moškrič navajam svoje delo
234 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
v letu 83 sledeče: v naši skupnosti je dosti starejših občanov, kateri so potrebni obiskov na domovih obiskujem vedno te ljudi in jim pomagam kaj prinesti iz trgovine (slede štirje priimki) V domu na Bokalcih 2 krat letno obiščem zakonca P. katerim sem prinesla oblačila in še enim tam potrebnim tudi (ime) našo vaščanko... (nečitljivo)... v domu v dravljah... katere večkrat obiskujem v domu katere sem 2 nabranim oblek nesla.« (Podpis) (D 37)
»P. M. (naslov, rojstni datum) začetek sodelovanja RK 1952 leta organizirani preko SZDL opravljala delo predsednika socialne komisije 15 let ulični poverjenik naloga obisk bolnih in starejših obč. zbiranje oblačil sedaj član izvršnega odbora.« (D 50)
»N. M. (naslov, rojstni datum). Na terenu Nove Jarše sem začela sodelovati 1.1963. Kot član odbora RK. Kot ulični poverjenik, član socialne komisije. Pomagala sem reševati socialne probleme obiskovala bolne in stare občane na domu ali v domovih st. občanov, pri zbiranju oblačil in vsakoletnih srečanjih starejših občanov. Sedaj član izvrš. odbora.« (D 50)
V Poročilu o delu KO RK Jože Moškrič Ciril Nove Jarše v času od 4. maja 1981 do 14. februarja 1983 je delo posameznih poverjenic takole opisano:
»B. L. sodelovala pri raznih akcijah (zbiranje oblačil) pobiranje članarine obiski pri posameznih članih RK, kot vljudnostni obiski, ob katerih se le ti zelo razveselijo.
P. M. sodelovala pri vseh akcijah, ki so bile organizirane v okviru krajevne organizacije obiskala starejše občane v Domu na Taboru. Domu na Poljanah, obiskala posamezne na njihovem domu in v bolnici.«
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 235
Na nekaj dejstev, ki jih razkrivajo ta poročila o lastnem delu, naj posebej opozorimo:
Od aktivistk se je pričakovalo, da poročajo o svojem delu, in to so tudi delale. V zamisli o tem, da bi napisali tako poročilo, sestavljeno iz konkretnih opisov dejavnosti vsake posamezne aktivistke, slutimo isti duh, kot smo ga zasledili v pismu tajnice KO sekretarki 00 RK — težnjo, da bi občinskemu odboru pokazali, da krajevna organizacija dobro in prizadevno dela. To so storili na način, ki pri poročanju o delu naših organizacij in ustanov ni običajen, je pa nadvse učinkovit in posnemanja vreden. Navedli so delo prav vsake aktivistke posebej. Gotovo je to odgovor na predstavo, da občinski odbor nima ustreznega vpogleda v delo KO...
Aktivistke so napisale poročila oziroma navedle (tajnici), kaj so delale. Očitno so to navajale rade, s poudarkom in zavestjo o koristnosti svojega dela. Ta oblika poročanja jim je prišla prav, da so lahko tudi nadrejenemu organu sporočile, kaj delajo. Tudi težnja vsake od njih je vsebovana v stavku: »Občinskemu odboru predlagamo, da to delo, ki so ga opravili odborniki naše krajevne organizacije kakor tudi vse ulične poverjenice. upoštevajo, saj so ga opravile z vso prizadevnostjo in veliko srčne kulture.« (P 81-83)...
Iz poročil je dobro razviden pomen, ki ga aktivistke pripisujejo posameznim dejavnostim. Kaže. da jim osebno največ pomeni obiskovanje starejših občanov in s tem povezana konkretna pomoč, predvsem stvarna: pri nakupih, prinašanju hrane, celo kuhanju, druga pomoč v gospodinjstvu, pomoč v obleki.
Prevzemajo tudi naloge, ki so za prostovoljnega delavca zelo zahtevne, na primer večmesečno kuhanje in nošenje kosila zakoncem, ki tega ne zmoreta sama. Razvidno je. da so vse aktivistke
236 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
vsestransko aktivne: večina sodeluje pri vseh akcijah krajevne organizacije, nekatere med njimi pa opravljajo še dela, povezana z določeno funkcijo.
ANALIZA IN RAZPRAVA
AKCIJSKA SKUPINA IN OKOLJE
H. Butcher in drugi (1980) sodijo, da je osnovno vprašanje, s katerim se srečujejo skupine, ki sodelujejo v skupnosti, kako pridobiti in uporabiti vire in sredstva za uresničitev svojih smotrov. Skupina se lahko odloči za enega od dveh osnovnih odnosov do tega vprašanja: (a) uporabi lahko svoje lastne vire in sredstva, npr. znanje, spretnosti, ljudi, čas, motiviranost, zveze in poznanstva, vpliv ipd. in sama doseže svoje cilje na način samopomoči in prostovoljnega dela; (b) svoje vire in sredstva uporabi tako, da poskuša spremeniti delovanje drugih sistemov, da bi ti drugače razporedili svoje vire in sredstva in dosegali tiste cilje, ki so po oceni akcijske skupine vrednota. Nekatere skupine uporabljajo samo prvi prijem; poskušajo zadovoljiti potrebe uporabnikov tako, da se same organizirajo in smotrno uporabijo svoje zmožnosti, znanje in motivacijo. Druge delujejo pretežno tako, da pritiskajo na druge izvajalce, recimo strokovne službe ali pa na druge financerje (naročnike), da usmerijo svoja sredstva in prizadevanja na določene uporabnike.
Drugo ključno vprašanje je, kdo so uporabniki uslug, ki jih zagotavlja skupina. Možnosti sta v grobem dve: a) da so uporabniki člani skupine same, b) da so uporabniki zunaj skupine.
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 237 Na osnovi teh dveh dimenzij lahko sestavimo tipologijo:
uporabljeni viri
uporabniki
člani skupine
zunanji
lastni drugi
3
2 4
Tip 1. Skupina uporablja lastne vire v korist svojih članov. Primer take skupine bi bila skupina za vzajemno pomoč, sestavljena iz bolnikov z določeno boleznijo, ki si izmenjujejo izkušnje o bolezni in zdravljenju, se medsebojno čustveno podpirajo ter si pomagajo pri praktičnih vsakdanjih opravilih v zvezi z nego in podobnim.
Tip 2. Skupina uporablja lastne vire v korist kake druge skupine oziroma zunanjega uporabnika. Primer: Skupina tabornikov priredi taborjenje za otroke, ki nimajo drugih možnosti za preživljanje počitnic.
Tip 3. Skupina vpliva na tiste, ki imajo sredstva, da jih uporabijo v njeno korist. Primer: Skupina invalidov vpliva na načrtovalce in graditelje nove stanovanjske soseske, da zgradi sosesko brez arhitektonskih ovir.
Tip 4. Skupina vpliva na tiste, ki imajo sredstva, da jih uporabijo v korist kake druge skupine. Primer: Društvo prijateljev mladine prosi zdravstveno službo, da organizira usposabljanje staršev za nego otrok na domu.
To so idealnotipske kategorije. To pomeni, da se čisti tipi teh skupin redko ali sploh ne pojavijo. V resnici deluje vsaka skupina tako, da uporablja več strategij, vendarle določene prevladujejo. Kakšno zvezo imajo te strategije z drugimi vidiki delovanja skupine?
238 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Če pretežno uporabljajo lastna sredstva bodisi v svojo korist, bodisi v korist drugih, je njihov problem, kako ta sredstva čim bolje uporabiti, tj. v kakšen namen, za kakšne usluge. Če vplivajo na tiste, ki imajo sredstva, je njihov problem, kako vplivati, da bodo sredstva uporabljena v pravi namen, tj. kakšno strategijo vplivanja naj izberejo... V prvem tipu skupin, tako imenovanih »navznoter usmerjenih skupinah«, prevladujejo vprašanja »tehnologije uslug«; v drugem tipu skupin, tako imenovanih »navzven usmerjenih«, pa vprašanja »tehnologije vplivanja«. Poenostavljeno in grobo: prve se ukvarjajo z delom, uslugami, druge s politiko.
Kam spada naša krajevna organizacija? Kakšne strategije uporablja? S kakšnimi problemi se ubada?
Na prvi pogled bi uvrstili to skupino v 1. tip. To je skupina, ki uporablja lastne vire v korist lastnih članov. Krajevna organizacija RK uporablja denar svojih članov (članarino), znanje, zmožnosti, motivacijo, stike, ki jih imajo, in vpliv v njihovo korist. Toda to velja samo na precej abstraktni ravni. V resnici odbor organizacije kot operativna (akcijska) skupina premesti (relocira) sredstva v korist kake ožje skupine ali podkategorije članstva, npr. starejših občanov... Prav tako pa uporablja tudi strategijo 3. tipa, tj. vpliva na tiste, ki imajo sredstva, da jih uporabijo v korist njenega članstva. Npr. prosi krajevno skupnost za dotacijo, ki se uporabi za pomoč starejšim občanom. Ali pa predlaga občane za zimsko pomoč, tj. se poteguje za zimsko pomoč v korist svojih članov.
Kadar izvede nabiralno akcijo med svojim članstvom in pošlje denar za lačne v Afriki, uporabi strategijo 2. tipa: uporabi lastne vire v korist druge skupine.... Kadar pa pojadikuje, da nima denarja za potresnike na Kopaoniku, in prosi krajevno skupnost za pomoč,
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 239
tedaj uporabi strategijo 4. tipa. Vpliva na tiste, ki imajo sredstva, da jih uporabijo (v njenem imenu) v korist zunanjega uporabnika.
V osnovi je naša organizacija skupina tipa 1, uporablja pa tudi vse tri ostale strategije, kar pomeni, daje njena izmenjava z okoljem kar zapletena. Posledica tega je, da nima samo problema, kakšna naj bo strategija njenih uslug, ampak tudi, kakšna naj bo strategija njenega vplivanja na druge...
PROIZVODI ORGANIZACIJE
Lahko jih klasificiramo na (1) storitve, (2) vplive, (3) informacije.
I. Storitve in dajatve
1.1.	Neposredne stvarne dajatve svojim članom oz. krajanom
-	denarna pomoč v obleki iz lastnih sredstev
-	pomoč v obleki iz lastne zaloge ob akciji zbiranja starih oblačil in obutve
-	obdarovanje ob praznikih
-	pogostitev ob praznikih
1.2.	Neposredne stvarne storitve svojim članom oz. krajanom
-	prinašanje hrane
-	nakupovanje
-	urejanje uradnih zadev
-	pomoč v gospodinjstvu, pospravljanje
-	kuhanje hrane
-	merjenje krvnega pritiska
1.3.	Neposredne stvarne dajatve drugim
-	zbiranje prostovoljnih prispevkov za druge
-	zbiranje oblačil in obutve za centralni RK
240 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
-	prodaja vrednostnih bonov
1.4.	Posredovanje stvarnih dajatev svojim članom oz. krajanom
-	posredovanje družbene denarne pomoči
-	posredovanje pomoči v obleki
1.5.	Posredovanje stvarnih storitev svojim članom in krajanom
-	posredovanje prinašanja hrane
-	posredovanje sosedske pomoči v gospodinjstvu
-	posredovanje raznih pomoči in uslug po dežurnem telefonu v KS
-	posredovanje pri vzpostavitvi stalne telefonske zveze s sosedom pomočnikom
1.6.	Neposredna osebna pomoč svojim članom oz. krajanom
-	obiskovanje ob raznih praznikih (voščila, pozornost, pogovor, ohrabritev, opora, pogovor, razumevanje)
-	družabništvo posameznim članom
1.7.	Posredna osebna pomoč svojim članom oziroma krajanom
-	družabne prireditve (navezovanje stikov, sprejemanje, spodbuda)
2. Vplivanje na okolje
2.1. Podpora okolju, sodelovanje, povezovanje (integracijski vplivi)
-	sodelovanje z nadrejenimi organi RK
-	sodelovanje z drugimi krajevnimi organizacijami RK
-	podpora podmladku v OŠ
-	sodelovanje pri rednem delu drugih družbenih organizacij in društev v KS (Društvo upokojencev, KO ZZB idr.)
-	sodelovanje v socialnozdravstveni komisiji
-sodelovanje pri krajevnih akcijah (čiščenje okolja, PP pri pohodu ob žici)
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 241
-	sodelovanje z organi sveta KS in tajništvom KS
-	sodelovanje z organizacijami združenega dela v KS (VVO, OŠ idr.)
2.2. Zahteve do okolja (spreminjevalni vplivi)
-	zagovorništvo posameznikov v odnosu do ustanov
-	predlogi in zahteve po neodvisnosti, nevmešavanje drugih v delo KO
-	zahteve po priznanju posebne identitete, spoštovanju »imidža« 3. Informacije
-	o potrebah občanov
-	nadrejenim o lastni dejavnosti
-	občanom o lastni dejavnosti, propaganda, obvestila.
SOCIALNE FUNKCIJE ORGANIZACIJE
To je nekoliko bolj abstraktno zastavljeno isto vprašanje, kot je vprašanje po »proizvodih« organizacije. Da bi lahko na to vprašanje odgovorili sistematično, se opiramo na klasifikacijo funkcij socialnega dela. kot jo podajata A. Pincus in A. Minahan (1973, 15). Te funkcije so:
»/. Pomagati ljudem, da bi razvili, izboljšali in bolj učinkovito uporabljali svoje zmožnosti za reševanje problemov in za spopadanje s težavami, obremenitvami in krizami.«... Sem spada v prvi vrsti obiskovanje..., ki je ena osnovnih in najbolj priljubljenih dejavnosti aktivistk. (in) ima funkcijo vzpodbujanja, čustvene opore, dviganja morale in zaupanja, kar vsaj nekoliko izboljša zmožnost za prenašanje težav in spopadanje z njimi. Aktivisti odkrivajo ljudi, ki potrebujejo
242 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
pomoč, ker so se znašli v krizni situaciji. Pri tem gre zlasti za telesne bolezni in invalidnost, premestitev v dom, bolnišnico, redkeje ali sploh ne za druge obremenilne situacije, kjer pa bi bila pomoč prav tako potrebna (duševna bolezen, konflikti, življenjske prelomnice). Obiščejo te ljudi, se z njimi pogovarjajo, pokažejo razumevanje za njihove težave in jih opogumljajo... Ob taki priložnosti... lahko informirajo občane o možnih načinih in virih pomoči....
»2 Vzpostaviti stike med ljudmi, ki potrebujejo pomoč, in tistimi, ki jim lahko pomagajo.«... To se dogaja v vseh primerih, ko aktivisti ocenijo položaj in življenjske razmere občana in njegovo upravičenost do materialne pomoči ali pomoči v storitvah ter s primerom seznanijo socialno in zdravstveno službo druge organizacije in možne vire pomoči. To so primeri, ko predlagajo občana za družbeno denarno pomoč (vzpostavi se stik med občanom in centrom za socialno delo), preskrbijo občanu hrano na dom (vzpostavi se stik med občanom in osnovno šolo — kuhinjo — oziroma med občanom in obratom družbene prehrane), ko so obvestili center za socialno delo o problemu, kije nastal v družini zaradi izmenske zaposlitve matere... ko so posredovali, da bi bil otrok sprejet v VVO, ipd.
Pri tem aktivistke odkrijejo človeka, ki potrebuje pomoč, proučijo njegov položaj, življenjske razmere in specifične potrebe po pomoči ter ocenijo, ali je morebiti upravičen do kake denarne pomoči, druge materialne pomoči ali pomoči v storitvah, in jih informirajo o takih možnostih. Pri tem se opaža tudi, da sami niso vedno natančno informirani o možnih oblikah pomoči in o kriterijih upravičenosti in o postopkih za pridobitev. Pomagajo jim premagati praktične in tehnične ovire na poti do teh pomoči. Npr. oni napišejo vlogo oziroma izpolnijo ustrezne obrazce ipd. Napotijo človeka v določeno
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 243
ustanovo ali pripravijo in izgladijo pot do ustanove... Zagovarjajo upravičenost posameznika do določene pomoči v strokovni službi, tako da ta ne bi ravnala preveč formalistično. Pri tem opozarjajo službe na pomanjkljivosti v postopkih, kriterijih, v zakonodaji in politiki. Ustvarjajo priložnosti, da se ljudje spoznajo med seboj, se povežejo drug z drugim in po potrebi drug drugemu pomagajo v obliki sosedske pomoči. To vlogo imajo med drugim družabna srečanja, kijih prirejajo. Sami pravijo, da so komu kaj »skomandirali«...
»3. Olajšati interakcije med ljudmi in viri pomoči v družbi, preoblikovati odnose med njimi in ustvariti nove.« Sem spadajo v glavnem razne oblike zagovorništva uporabnikov v odnosu do institucij, ki dajejo pomoč. Ustanove, ki naj bi dajale pomoč, lahko obravnavajo uporabnike... na brezoseben in ponižujoč industrijski način. Če človeka obravnava več ustanov, so si njihovi prijemi lahko v nasprotju... Po pripovedovanju sta nam znana dva taka primera:
-	pri enem je aktivistka ob obisku starejše ženske v bolnici posredovala pri osebju za boljšo nego;
-	pri drugem pa je posredovala telefonično pri več pristojnih ustanovah, da je izposlovala prevoz bolne osebe, ki je bila na dopustu, iz kraja ob morju v ljubljansko bolnico.
y>4. Olajšati interakcija med ljudmi znotraj sistemov, ki dajejo pomoč.« Tu ne mislimo le na formalne sisteme (ustanove), ampak tudi na neformalne (sorodstvo, soseska). V tem smislu bi aktivisti lahko delovali kot organizatorji in povezovalci pri medsebojni pomoči med sosedi. Večina teh opravil pa zahteva več znanja in boljšo usposobljenost... vtis imamo, da se prostovoljci neradi vpletajo v sorodstvene in sosedske odnose, ker nimajo potrebnega znanja, da bi uspešno obvladali pogosto kočljive situacije. Drugi razlog pa je
244 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
verjetno težnja, da bi sami neposredno pomagali prizadetemu, ker črpajo iz tega več motivacije kot iz posredne pomoči.
»5. Prispevati k razvoju in preoblikovanju socialne politike.«... Na osnovi zbranega gradiva lahko rečemo le, daje delo KO RK tesno povezano z delom drugih družbenih organizacij in društev... Krajevna organizacija RK je med najbolj aktivnimi sodelujočimi v socialno zdravstveni komisiji... Na teh sestankih člani tudi seznanjajo predstavnike drugih teles in organizacij o položaju ljudi v KS; opozarjajo na probleme, na slabe gmotne razmere, napake v stanovanjski politiki in njihove posledice itd. Vendar lahko rečemo, da vplivanje na socialnopolitične odločitve ni njihova primarna dejavnost in skrb...
»6. Zbirati materialne vire in razdeljevati materialno pomoč.«... Krajevna organizacija posreduje med občani in ustanovami, ki razpolagajo s temi viri. Toda organizacija je tudi sama vir materialne pomoči:... občasne denarne pomoči v manjših zneskih; pomoč v obleki...; brezplačne pogostitve in manjša darila...: pomoč pri plačevanju hrane, ki jo aktivisti prinašajo na dom; brezplačna občasna pomoč v gospodinjstvu.
»Z Opravljati funkcijo družbenega nadzora.« Opisali smo primere, ko aktivisti odkrijejo primere zanemarjanja ali zlorabe dolžnosti pri ljudeh, ki so dolžni skrbeti za druge, ali pa primere kršenja splošno sprejetih norm vedenja... Take primere bodisi sporoče strokovni službi (CSD) ali pa sami uporabijo sankcije: opozorilo k spoštovanju norm. ukinitev materialne pomoči ipd.
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 245
ZNAČILNOSTI »PROIZVODNEGA PROCESA« (DEJAVNOSTI KOT PROCESA)
/. Načrtnost. Člani predvidevajo, kaj bodo delali v določenem obdobju. Z letnim programom dokaj podrobno predvidijo dejavnosti in akcije ter čas, ko jih bodo izvedli. Čas strukturirajo glede na oporne točke, ki so predvsem razni prazniki in posebni »dnevi«, »tedni«, meseci«, ki sestavljajo koledar dela. Skoraj celotna dejavnost je predvidena. Natančneje: predvidene so vse vrste in oblike dejavnosti, nekoliko negotovosti je glede obsega tistih dejavnosti, ki so odvisne od števila občanov. To pa še vedno pomeni zelo visoko stopnjo predvidljivosti in hkrati nizko stopnjo nepredvidljivosti, negotovosti, nepričakovanega, novega in vznemirljivega.
2.	Cikličnost. Dogodki, dejavnosti in akcije so ne le predvidljivi, ampak se ponavljajo v krajših ali daljših ciklih. Večina dogodkov ima enoleten ciklus (to so akcije kot zbiranje starih oblačil in obutve, čiščenja okolja, predlaganja za zimsko pomoč ipd.), nekateri se v približno enaki obliki ponove enkrat ali dvakrat v letu (pogostitve oziroma družabna srečanja), še krajši ciklus imajo sestanki (1-2 meseca), najkrajšega pa razne oblike neposredne pomoči v gospodinjstvu (tedenski ciklus) in npr. prinašanje hrane (dnevni ciklus)...
3.	Rutinskost. Ne le da se v življenju te organizacije ponavljajo istovrstni dogodki in opravila, ampak so načini delovanja in navade v organizaciji nespremenljivi. Že več let delajo v bistvu na enak način.
4.	Delitev dela. V organizaciji ne opravlja vsakdo vseh opravil, ampak je delo deljeno. Obstajajo štiri vrste dela:
246 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Vodenje organizacije (organizacijska opravila, sklicevanje sestankov odbora, vodenje sestankov, vodenje akcij, zastopanje organizacije itn.); to delo opravlja predsednik, ki zato ne opravlja drugega dela. Nekatere naloge opravlja tudi podpredsednica, ki pa opravlja poleg tega še druga dela.
Strokovno tehnična administrativna dela, povezana z vodenjem organizacije (tajniška in blagajniška dela), opravljata jih tajnica in blagajničarka. Tajnica v glavnem ne opravlja drugih del, blagajni-čarka pa nekatera.
Osnovna dela v okviru akcij in dejavnosti (obiskovanje občanov, priprava družabnih srečanj, pobiranje članarine, pomoč v gospodinjstvu ipd.); ta dela opravljajo odbornice in poverjenice.
Redno prinašanje hrane iz šole in nekatere usluge pomoči v gospodinjstvu: učenci OŠ, podmladek RK.
5. Kooperacija. Dela v organizaciji lahko delimo na enostavna, ki jih lahko opravlja posameznik sam, in sestavljena, ki zahtevajo sodelovanje več članov. Enostavna so npr. obiskovanje in družab-ništvo starim ljudem, sestavljena pa organizacija družabne prireditve. Pri sestavljenih nalogah si članice razdele delo po nagnjenosti in sposobnosti in sodelujejo med seboj. Pomembno je dejstvo, da sta v organizaciji obe vrsti opravil. Pri individualnih pride vsaka aktivistka posebej »na svoj račun«, pri tistih, ki zahtevajo delitev dela in sodelovanje, pa se ustvarjajo skupinski odnosi in doživljanje skupine, skupinske pripadnosti in zavesti.
METODIČNI VIDIK POMOČI
V prvi vrsti je treba poudariti, daje odnos aktivistov do občanov, ki so potrebni pomoči, dokaj realističen. Kar dobro razlikujejo med
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 247
tistimi situacijami, kjer lahko sami neposredno pomagajo, in onimi, o katerih je treba obvestiti nadrejene oziroma strokovno službo. Spodaj so primeri razvrščeni na ti dve vrsti situacij:
• Neposredna pomoč aktivistov:
-	verjetno slabe gmotne razmere: pomoč v obleki, obutvi ali denarna pomoč iz sredstev RK;
-	bolezen, ne more kuhati: prinašanje kosila iz šole;
-	invalid, žena v bolnici: nakupovanje, prinašanje hrane;
-	visoka starost: možna manjša pomoč v gospodinjstvu;
-	spor med stanovalci zaradi motenj hišnega reda: pogovor s prizadetimi; starost, bolezen; pogledati, kaj potrebuje.
-	Javiti strokovni službi:
-	želi v dom: naj na CSD čimprej uredijo sprejem;
-težak bolnik z dietno prehrano: urediti prinašanje dietne hrane;
-	alkoholizem matere, moteni odnosi v družini: javiti problem;
-	izmensko delo matere, motena vzgoja/varstvo otrok: javiti;
-	bolna zakonca, gmotno pomanjkanje, problem kuhanja.
V dokumentaciji je opisanih teh 10 primerov v obdobju od začetka leta 1983 do srede leta 1985, torej v dobrih dveh letih... V splošnem imamo vtis, kot da se poskuša v teh formulacijah posnemati delovanje strokovne institucije, in sicer kolektivno delo in odgovornost, nekakšna neosebnost. metodičnost in procesualnost. kar vse pa spremlja zavest, da so možnosti organizacije, da bi v resnici pomagala kot ustanova, vendarle omejene.
-	Kolektivno delo in odgovornost
-	»bo dobivala kosilo, za kar je že bilo dogovorjeno...«
-	»dogovorjeno je bilo. da bo odšla k njim...«
-	»obiskala naj bi jo naša nova članica...«
248 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
-	»je bil že dalj časa deležen naše pomoči...«
-	Neosebnost in klasificiranje v kategorijo »problem«
-	»situacija naj se pregleda in poda poročilo...«
-	»o navedenem problemu se seznani tov. C...«
-	»je opozorila na problem V...«
-	Metodičnost, procesualnost
-	»situacija naj se pregleda in poda poročilo, nato pa odloči, če je dejansko potrebna pomoč...«
-	»treba je zadeve pogledati, se pogovoriti in nato ukrepati...«
-	»o tem naj se seznani tov. C. in se nato družino obišče ter pogovori z njimi, da bi (ukrenili to in to)...«
-	Zavest o omejenih možnostih
-	»bi bilo dobro, da bi jo malo obiskali, čeprav jo po drugi strani že obiskuje patronažna sestra...«
-	»naj se poverjenice malo pozanimajo o tem, kakšno pomoč bi potrebovali, kakor tudi, da bi jih nato obiskali, da bi prizadeti vedeli, da smo seznanjeni z njihovimi težavami in da jim skušamo vsaj malo priskočiti na pomoč.«
-	Zavest o zaupnosti podatkov
-	»je nakazala problem družine P. O navedenem problemu se seznani...« (v zapisniku ni podatkov o tem, v čem je problem, podatki niso omenjeni)
-	Ublaženo prikazovanje
-	»da se družina Z. pritožuje nad stranko, ki stanuje nad njimi. Oni ne spoštujejo hišnega reda in miru...«
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 249
POTREBE SKUPINE
V svoji analizi delovanja raznih prostovoljskih skupin v skupnosti je G. W. Goetchius (1969) ugotovil, da izražajo skupine štiri osnovne potrebe: potrebo po avtonomiji, po identiteti, po individualnosti in po podpori in priznanju.
- Potreba po samostojnosti... V splošnem bi lahko rekli, da je ta krajevna organizacija »omejeno samostojna«. Je osnovna enota velike, hierarhično organizirane državne in mednarodne organizacije, vodene iz republiškega oziroma zveznega centra, in je odvisna od nadrejenih organov. Ti oblikujejo programske smernice in osnovno politiko organizacje, določajo formalno organizacijsko strukturo in procedure, organizirajo usposabljanje, informirajo o dogajanju v organizaciji, kontrolirajo izpolnjevanje programa in pozitivno ali negativno sankcionirajo delo itn. Po drugi strani pa je v dobri meri samostojna. Finančno je v glavnem samostojna, saj ji ostane večji del članarine; lahko pa pridobi tudi dodatna sredstva. Program lahko do določene mere prilagaja svojim potrebam in krajevnim razmeram. V glavnem samostojno vodi svoji kadrovsko politiko. Odvisnost ali povezanost s širšo organizacijo ima to dobro stran, da krajevna organizacija ni prepuščena sama sebi. ampak ima podporo celotne organizacije, od nje pa dobiva tudi vrsto virov za svoje delovanje (informacije, znanje itn.). Organizacija se svoje avtonomnosti zaveda, jo uveljavlja in brani. To kažejo primeri, ko se postavi po robu zahtevam nadrejenega organa (primer pomoči Kopaoniku) ali pa jih vsaj ne izpolni povsem dobesedno (primer, ko so odklonili predlagano pisanje dnevnika dela. ker imajo beleženje dejavnosti
250 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
urejeno na drug način). Omenili smo že, da se čuti krajevna organizacija zavezana ne le organizaciji kot celoti, ampak tudi svojim krajanom, katerih pričakovanj ne sme izneveriti. Noče biti samo instrument širše organizacije (kot jo predstavlja vodstvo na določeni hierarhični ravni), ampak tudi instrument svojih članov, hoče biti v njihovi službi.
Tako stališče zelo verjetno vpliva na motivacijo članov, pa tudi na procese v skupini. Samostojnost krepi v skupini mehanizme razumnega prilagajanja stvarnemu položaju v konkretnem okolju organizacije (»uporabo pameti«) v nasprotju s slepim, ritualističnim izvajanjem heteronomnega programa. Več samostojnosti naj bi tedaj vodilo k večji funkcionalnosti organizacije v njenem konkretnem okolju. Nevarnost popolne samostojnosti pa je v tem, da bi organizacija ostala brez opore, informacij, usposabljanja in posredovanja v odnosih z drugimi sistemi.
Navedli smo dovolj primerov, iz katerih je razvidno, da člani analizirajo položaj v svoji krajevni skupnosti, odkrivajo potrebe po pomoči pri posameznih krajanih, ukrepajo v skladu s temi potrebami, dajejo pomoč, spremljajo dajanje pomoči ter evalvirajo delo.
- Potreba po identiteti je potreba po občutku »mi«, občutku, daje skupina povezan sistem, oblika in ne brezoblična množica, da je »nekaj«, kar se loči od okolja. Ta skupina ima zato, ker je enota širše organizacije, manj problemov pri zadovoljevanju te potrebe. Razpolaga z vrsto simbolov, ki tako rekoč črno na belem potrjujejo njeno identiteto; ima poseben naziv (ime), sedež, insignije itn., vendar skupina pogosto izraža to potrebo, da bi bili »nekdo, da bi bili pomembni. Prav to se kaže v jeznem in užaljenem pismu občin-
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 251
ski sekretarki, v katerem je »neseznanjenost« (sekretarke) grožnja potrebi po identiteti, po tem, da si nekdo. Reakcija je bila silovita in temeljita; poimensko so bile navedene vse poverjenice in opisana njihova dejavnost. Ta potreba se kaže tudi v slogu naročilnic, poslanih trgovini; napisane so, kot da gre za zelo pomebno zadevo. Izraža se v občutku ponosa ob dejstvu, da so bili zmožni nekaterih v resnici občudovanja vrednih dejanj pomoči sokrajanom..., izraža se v nezadovoljstvu z odločitvijo, da se bo aparat za merjenje krvnega pritiska hranil v omari tajništva KS, ne v njihovi omari, itn...
-	Potreba po individualnosti. Vsaka skupina je drugačna in hoče biti drugačna od podobnih skupin. Ta skupina nima dosti priložnosti, da bi se primerjala z drugimi organizacijami RK, razen po nekaterih formalnih kazalcih dejavnosti. Primerjajo pa se z drugimi organizacijami v kraju in so zadovoljni, da so najbolj aktivni, da delajo najbolj »zares«, da izpeljejo, česar se lotijo, ipd.
-	Potreba po sprejetosti in opori je osnovna potreba vsake skupine. Sprejetost in opora pride lahko od koderkoli, pa tudi ogrozijo lahko kdorkoli. Ta organizacija jo izraža in si tudi izposluje njeno zadovoljitev. Oporo ima dejansko v vseh pomembnih institucijah svojega okolja. Z natančnim poročilom so si člani izposlovali ustreznejši odnos občinskega odbora; v zadnjem letu je bil na več sestankih krajevne organizacije podpredsednik občinskega odbora ali pa sekretar. Njihovih sestankov se po potrebi udeležuje socialna delavka s CSD, ki že s svojo udeležbo izraža pozornost centra do organizacije. Ko center resno upošteva predloge organizacije in jim povratno poroča o svojih ukrepih, jih torej obravnava kot enakopravne partnerje, daje nedvomno izredno oporo njihovemu delu in izraža najvišjo možno stopnjo sprejemanja — sprejemanje kot enakovredne
252 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
sodelavce. Svet krajevne skupnosti in DPO v KS so npr. odločno podprle akcijo za ustanovitev dežurne postaje; druge organizacije in društva sprejemajo KO RK kot pomembnega partnerja.
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 253
OPOMBA
1 Originalni vir: Mesec, B. (1986). Samopomoč starejših občanov v krajevni skupnosti. V: Mesec, B. (nosilec), V. Flaker, Metode in oblike medsebojne pomoči med občani. Raziskava. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. — Raziskavo je podprla Mestna raziskovalna skupnost Ljubljana.
254 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
LITERATURA
Butcher. H., et al. (1980). Communlty Groups in Actlon: Čase Studies aiul Analvsis. London: Routledge.
Gartner. A., F. Riesman (1977). Self-Help in the Human Services. London: Jossey-Bass.
Goetschius. G. W. (1969). Working with Communitv Groups. London: Routledge.
Korchin. S. J. (1976). Modem Clinical Psychologv. New York: Basic Books.
Kos. A. (1984). Učinki nepoklicnega prostovoljnega dela na področju socialnih dejavnosti. V: B. Mesec (ur.). Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. Zbornik strokovnih razprav. Socialno delo 3. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Ružica. M.. P. Rapoša-Tajnšek. M. Vojnovič (1985). Prostovoljno delo in druge oblike (samo)organiziranja ljudi kot sestavni del socialne politike. Jugoslovansko posvetovanje o prostovoljnem delu v družbenih dejavnostih. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Pincus, A., A. Minahan ( 1973). Social Work Practice: Model and Method. Itasca: F. E. Peacock.
Sitar, M. (1985). Struktura, aktivnost in usposobljenost aktivistov Rdečega križa v krajevnih skupnostih Stari Vodmat in Jože Moškrič-Ciril. Diplomska naloga. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce
Stritih, B.. in sodel. (uredil D. Repovž). (1977). Sociološke raziskave v zdravstvu — prostovoljno preventivno in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna — akcijskoraziskovalna naloga — socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Stritih. B. (1979). Nepoklicno prostovoljno delo pri varstvu duševnega zdravja. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije... 255
Šmidovnik, J. (1986). Samoupravljanje v lokalni skupnosti. Naši razgledi, 35, 3: 66.
(1986)
257
6. poglavje
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev
UVOD
V osemdesetih letih smo na tedaj še Višji šoli za socialne delavce uveljavljali posebno učno obliko, tako imenovane »blok eksperimentalne vaje«. To je pomenilo, da smo večkrat na leto (od 2 do 4-krat) posvetili ves teden delu na raziskovalnih projektih ali projektih praktičnega dela za druge ali za delo na sebi (usposabljanja v raznih veščinah, npr. v komuniciranju, za skupinsko delo ipd.) v malih skupinah študentov (do 20), ki so jih vodili učitelji. Na enih takih vaj smo s skupino študentov sklenili raziskati, kako se ljudje odzivajo na gospodarsko in družbeno krizo, ki je tedaj dosegla vrhunec in ki ji je sledil tudi formalni razpad države Jugoslavije. Raziskavo smo vnaprej naslovili Scenariji preživetja, precej pretenciozno, tudi zato, da bi študente, ki so se v posamezne skupine razporejali po svojem zanimanju, pritegnili k sodelovanju. Po pripravi v skupini, kije trajala en dan, so študentje izvedli intervjuje na malem priročnem vzorcu splošne populacije. Sodelujoče v intervjuju so poiskali sami, v skladu z navodilom, naj bodo intervjuvanci čimbolj različni, iz vseh družbenih slojev.
258 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Te intervjuje smo delno analizirali že v skupini in pri tem demonstrirali postopek kvalitativne analize. V skladu s teorijo kvalitativnega raziskovanja smo se odpovedali težnji po kvantifikaciji in reprezentativnosti podatkov, ampak smo hoteli odkriti strukture, povezave in obrazce odzivov na družbeno situacijo. Celotno gradivo je nato pisec sam ponovno analiziral in rezultate te analize objavil v časopisu Socialno delo.
V tej raziskavi naj opozorimo na zglede (1) eksplikacije predrazumevanja. (2) zapisov intervjujev, (3) postopka kodiranja, (4) konstrukcije tipologije in (5) pojasnjevalnega modela.
(1) Eksp/ikacija predrazumevanja. Pri prejšnjih dveh v ta izbor vključenih raziskavah smo teoretični pripravi posvetili le malo pozornosti. S taborniki smo začeli delati, preden smo sklenili to delo raziskovalno spremljati, tako da smo o morebitnem teoretičnem okviru začeli razmišljati potem, ko smo dogajanje že faktografsko opisali. Tedaj smo si šele zastavili vprašanje, kakšen teoretičen okvir bi bil relevanten za osmislitev tega dogajanja. Piscu ni nerodno tega priznati, čeprav pomeni to kršenje metodoloških norm in dobrih navad, ki jih sicer tudi sam zagovarja in pridiga. Zdi se mu, da je bolj nepošteno in nevarno, če poskušamo take »napake« prikriti in za vsako ceno (tudi za ceno izmišljanja in potvarjanja) naknadno prilagoditi opise v znanstveni skupnosti veljavnim shemam poročanja. Tako ostane vse gladko in neproblematično, resničnih metodoloških problemov pa sploh ne opazimo. V vsaki praktični stroki, ne le v socialnem delu, je raziskava poskus refleksije ali osmislitve prakse in je torej po definiciji postfestna. Ne izvira iz teoretičnih pobud, ampak iz praktičnih; iščemo teorijo, ki bi pomagala pojasniti preteklo ali potekajočo prakso. In to je metodološki problem.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 259
V raziskavi o krajevni organizaciji Rdečega križa smo kot svoje predrazumevanje eksplicirali zelo splošno shemo raznih ravni samopomoči (glej sliko 2.1), konkretnejšega pojmovnega okvira za raziskavo prostovoljske organizacije pa tudi ne. V raziskavi o scenarijih preživetja pa smo eksplikaciji predrazumevanja posvetili nekaj več pozornosti, čeprav smo se še vedno kar preveč sklicevali na tisto načelo kvalitativne metodologije, ki pravi, da v kvalitativni raziskavi ne preverjamo iz določene teorije izvedenih hipotez, ampak da izhajamo iz odprtega pojmovnega okvira. Rado se pokaže, da je sklicevanje na to načelo dajanje potuhe tistemu, ki ne pozna teorij in ki se mu ne ljubi brskati po literaturi, da bi jih odkril. Spodbujanje odprtosti je eno, zagovarjanje, če že ne namerno gojenje nevednosti pa drugo. Omenimo naj še, da smo se na raziskavo pripravljali v skupini, kar pomeni, da smo lahko izvedli nekakšno pilotno razi-skavico že kar na članih skupine. Raziskovalna skupina naj poskuša čimbolj izkoristiti tovrstne možnosti ne le med pripravo, ampak tudi pri analizi gradiva.
(2) Zapisi intervjujev. V besedilu, ki sledi, so primeri zapisov intervjujev. Čeprav so študentje dobili navodilo, naj intervjuje zapisujejo kolikor mogoče dobesedno, so se nekateri zapisi posrečili bolj, drugi manj. Študentje so intervjuje izvajali v parih, tako da seje eden od njiju lahko bolj posvetil zapisovanju. Intervju s hišnikom, ki je govoril zasilno slovensko, je prav barvit in je lep zgled, koliko pridobimo, če zapisujemo dobesedno in ne parafrazirano.
Ko danes beremo te intervuje z vednostjo o vsem, kar se je zgodilo v vmesnem času. se čudimo protislovju, ki ga izražajo ti intervjuji: po eni strani so ljudje zelo jasno videli nevarnost vojne in je niso podcenjevali, četudi so upali, da do nje ne bo prišlo, po drugi
260 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
pa so si težko zamislili, da bi izgubili službo.
(3)	Postopek kodiranja. Pri tej raziskavi smo prvič uporabili povsem formalni postopek kodiranja. Intervjuje smo kodirali tako, da smo pri odprtem kodiranju pojme pripisovali ob robu. Ker večina intervjujev ni bila poglobljena in smo dobili precej stereotipne odgovore, je tudi analiza ostala bolj na površini. Tisti, ki se uvaja v kvalitativno analizo, bo v tem sestavku našel jasne primere kodiranja ali klasificiranja izjav pod naslovi »gospodarski in socialni ukrepi«, »prihodnost«, »načrt, če bi zgubil službo« in »skrajna možnost«. Med primerjanjem intervjujev se nam je sama od sebe vsilila druga metoda, to je konstrukcija tipologije, kije privedla do prav zanimivih ugotovitev.
(4)	Konstrukcija tipologije. Ko smo ob branju primerjali intervjuje, smo ugotovili, daje intervjuje kot celote, ne da bi jih razčlenjevali na posamezne izjave, mogoče klasificirati. Pri tem nismo vnaprej postavili že izoblikovanega sistema klasifikacije, ampak smo ga oblikovali sproti, tako da smo najprej izbrali dva intervjuja, ki sta po našem opisovala skrajno različni situaciji (»rast, življenjska ekspanzija« — »omejevanje vitalnih potreb«), nato pa smo oblikovali še vmesne kategorije. Daje to tipologija in ne preprosta klasifikacija, pravimo zato, ker vsak tip združuje več različnih dimenzij, čeprav se na koncu pokaže, da so »tipi« razporejeni na dimenziji »rast -stagnacija - upad«. Ta tipologija je oblikovana »intuitivno«, ne analitično: zdelo se nam je pač, da nekateri intervjuji sodijo skupaj, ne da bi mogli natančno opredeliti, kaj je tisto, kar jim je skupno. Pozneje, v razpravi o teh tipih, smo poskušali eksplicirati dimenzije te tipologije. Ta postopek kvalitativne analize smo pozneje večkrat ponovili (npr. v diplomskih nalogah) in vedno da zanimive rezultate.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 261
Opozorimo naj, da smo pri poimenovanju posameznih tipov poleg deskriptivne navedli tudi posebno značilno izjavo, lahko pa bi navedli tudi prispodobo (metaforo). To prispeva k bolj nazorni predstavi o posameznem tipu.
(5) Pojasnjevalni model. Na koncu smo poskušali pojasniti, zakaj se odzivi na krizo tako razlikujejo; čemu gre pripisati dejstvo, da lahko pri enih vidimo ekspanzijo, drugi pa so ogroženi v osnovnih življenjskih potrebah. Izdelali smo pojasnjevalni model, ki vsebuje štiri skupine spremenljivk: izhodiščne gmotne okoliščine oz. gmotne in človeške potenciale, življenjski slog in vrednotni sistem, gibkost družinske strukture in značilnosti neposrednega okolja družine. Model ni izdelan po predlogi Glaserja in Straussa, vsebuje pa nekatere kategorije njunega modela. Sedaj, naknadno, ugotavljamo, da bi nam koristilo, ko bi bili tedaj poznali njun model. Poglejmo, kako se naše kategorije pokrivajo z njunimi. Osrednji pojav je »družbena kriza« ali, bolje, »občutenje krize«, »kriza, kot jo ljudje v konkretnih okoliščinah občutijo«. Občutenje krize kot blažje ali hujše je odvisno od antecedentnih pogojev, ki smo jih v našem primeru imenovali »izhodiščni gmotni pogoji«. Strategije ravnanja so. po našem, »odzivi na krizo«, ki so skriti v naši odvisni spremenljivki, to je v tipološki porazdelitvi. Ta pa hkrati vsebuje tudi »posledice« (po Glaserju in Straussu). »Značilnosti neposrednega okolja« bi ustrezale pojmu »kontekst«, »življenjski slog« in »družinska struktura« pa sodita med intervenirajoče spremenljivke. Model Glaserja in Straussa bi nam torej koristil predvsem pri razlikovanju med »strategijami ravnanja« in njihovimi »posledicami«. V našem modelu pa se »strategije ravnanja« pojavljajo pravzaprav na dveh mestih: prvič v obliki »življenjskega sloga« kot nekakšne okamnele strategije
262 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
in nato na mestu strategij-in-posledic. Skratka, opozoriti želimo, da se je okrog pojasnjevalnega modela vredno truditi in da je pri tem vsaj kot delovni pripomoček dobro upoštevati spoznanja in priporočila drugih. Bolje je. da jih zavržemo potem, ko smo jih preizkusili, kot pred tem.
*
PROBLEM
Hoteli smo ugotoviti, kako ljudje različnih družbenih slojev občutijo krizo, kako nanjo odgovarjajo, to je, kakšni so njihovi gospodarski in socialni ukrepi in reakcije: kakšne so njihove predstave o prihodnosti in kaj bi storili v skrajnem primeru, če bi se razmere zelo poslabšale.
ODKRIVANJE TEORETIČNEGA PREDRAZUMEVANJA
A. Usmerjevalni pojmi. Iz opisanih okoliščin je razvidno, da se na raziskavo nismo mogli pripraviti tako, kot bi se spodobilo; nismo proučili literature o družbenih krizah in družbenem spreminjanju. Vendar pa ne moremo reči, da smo se lotili zadeve, ne da bi bili kakor koli opredelili teoretični okvir. Ko rečem »teoretični okvir«, pretiravam. Bolje bi bilo reči »nekaj meglenih predstav o tem, kako se stvari dogajajo« ali »nekaj besed, ki se jih spomnimo, ko nam naročijo, naj proučujemo vedenje ljudi v družbeni krizi«. A tudi za te meglene predstave obstaja spodoben strokoven izraz: »usmerjevalni pojmi«. Pravzaprav bi izraz »sensitizing concepts« dobesedno
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 263
prevedli s »pojmi, ki nas narede občutljive«, »senzitivirajoči koncepti«. To so torej pojmi, ki usmerijo našo pozornost na možne vidike in ravni proučevanja, na možne pojme in pojmovne mreže.
V raziskovalčevam dnevniku je več zabeležk te vrste, pravzaprav vrsta diagramov in miselnih vzorcev.
Prvi diagram (Tabela 6.1) je preprosti linearni diagram poteka. Na njem so zajeti trije različni vidiki krize, ki si sledijo v časovnem zaporedju: pogoji krize, vidiki ali značilnosti krize in reakcije na krizo. Pogoji krize so dalje razčlenjeni na materialne, naravne, populacijske, ekološke, sociološke in politične pogoje.
Tabela 6.1. Odnosi med usmerjevalnimi pojmi
razmere	■=>	kriza-vidiki	■=> reakcije - poti
materialne	globina	programi
naravne
populacijske	trajanje
ekološke
sociološke, politične obseg	scenariji
pretekli odzivi - zgodovina
Kot značilnosti krize so omenjeni samo socialni problemi. Pod reakcijami pa piše poti iz krize. Te poti so razčlenjene na programe in scenarije. Raziskovalec se spominja, da je pri programih mislil predvsem na formalne programe raznih političnih dejavnikov, besedo scenarij pa je že od vsega začetka rezerviral za predstave posameznikov, ki smo jih nameravali o tem povprašati. Pri poteh iz krize je dopisal še pretekle reakcije (nauk zgodovine), hoteč tako opozoriti, da bi bila analiza dotedanjih odzivov na krizo ali odzivov na podobne krize v zgodovini lahko poučna.
264 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Drugi diagram (Tabela 6.2), pravzaprav miselni vzorec, je nadaljevanje prvega.
	Tabela 6.2. Razlikovanje ravni odzivov na krizo
KRIZA	RAVNI ODZIVOV
sedanja	- socialni programi
	- individualni sccnariji preživetja
prihodnja	- reakcije (nepremišljene)
V osnovi še vedno vključuje časovno zaporedje, v katerem je izhodišče kriza, razčlenjeni pa so odzivi nanjo. Pojem krize se razveji v dva podpojma: sedanja kriza in prihodnji razvoj. V središču diagrama je trojica pojmov: reakcije (individualne, družbene), scenariji preživetja in socialni programi. Za tem razlikovanjem je misel, da so odzivi na krizo na raznih ravneh ozaveščenosti in na raznih stopnjah družbene organizacije.
Reakcije so neposredne prilagoditve na poslabšanje stanja. Scenariji so opredeljeni kot »individualne zamisli ali predstave o preživetju«. Vsebujejo predvidevanje, načrt. Iz konteksta je razvidno, da so bili v okviru raziskave pojmovani kot »individualni in družinski scenariji«. Socialni programi so opredeljeni kot »predlagane rešitve raznih družbenih ustanov«. Na dnu diagrama sta pomembni vprašanji: kako deluje kriza na družbo in kako se ljudje spopadajo z njo? Pod ljudje so zapisane besede nezaposleni, čakajoči, nemočni; predvsem te naj bi kriza ogrožala. Pod načini spopadanja fizično preživetje in moralno preživetje, moralno v pomenu duhovne kvalitete življenja, kulture.
Tretji diagram (Tabela 6.3) je razpredelnica, v kateri sta kombinirani časovna dimenzija in raven odziva.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 265
Tabela 6.3. Ravni odzivov v času PRETEKLOST	SEDANJOST PRIHODNOST
REAKCIJE SCENARIJI PROGRAMI
Na četrtem diagramu (razpredelnici) (Tabela 6.4) je prikazana osnovna struktura spraševanja o doživljanju krize in predstavah o prihodnosti. Preden smo bolj določno spregovorili o tem. kakšna vprašanja naj bi zastavljali anketiranim, se mi je zdelo, da bi to vsekakor morala biti vprašanja znotraj teh šestih (3x3) področij.
Tabela 6.4. Struktura smernic za intervju OSEBNA
RAVEN	DRUŽINA	DRUŽBA
Čustveno doživljanje (Kako doživljaš ta čas?) Predvidevanja (Kaj se bo zgodilo?) Ukrepi
(Kaj misliš storiti?)
B. Priprava v skupini. Prvi dan skupinskega srečanja sem prosil študente, naj opišejo, kako oni doživljajo ta čas družbene krize. Odgovarjali so na naslednja vprašanja:
/. Kako gledaš na prihodnost? Česa se bojiš, česa veseliš? Nekaj odgovorov: Boji se smrti, vojne, brezposelnosti, lakote; da ne bo našel stanovanja. Veseli se poroke in družinskega življenja; da bo imela otroke in moža, ki jo bo razumel; da se bo osamosvojila od staršev; da bo končala fakulteto.
266 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
2.	Kako bo potekalo tvoje življenje od sedaj pa do konca?
Študentje so opisali razne predstave in pričakovanja o tem, a iz
vseh je bilo čutiti bojazen pred prihodnostjo; njihova predvidevanja so bila izražena pod predpostavko, da bo v državi nespremenjeno stanje, kar pa ni kazalo, da bo res.
3.	Pomembnejši dogodki, ki se bodo zgodili in ki so pomembni zate in za državo.
Zame: dokončala bom šolo; diplomirala; končala bom letnik: iskala bom zaposlitev: iskala bom stanovanje. Za državo: morda bo večja demokracija; morda bo vojska korakala po ulicah; večja brezposelnost: večji propad.
4.	Kako občutiš gospodarsko krizo?
Odgovori: misel na krizo me vznemiri; o tem nočem nič slišati; začeli smo pridelovati hrano doma. na vrtu: ljudje niso zadovoljni z dohodki, zato se ukvarjajo s sivo ekonomijo, honorarnim delom, prekupčevanjem, varčevanjem deviz: nakupi se zmanjšujejo, ljudje kupujejo bolj ceneno blago; jemljejo kredite; manj hodijo na bolniško; pri mladih je občutek brezperspektivnosti; opazijo se razlike med generacijami: starši poskušajo otrokom zagotoviti, da bi bili v prihodnje materialno preskrbljeni.
V skupini smo izvedli nekaj intervjujev s članicami, ki so se prostovoljno javile. Enega takih intervjujev smo analizirali. Javila se je študentka in začela pripovedovati svojo zgodbo. Druge sem prosil, naj jo sprašujejo, sam pa sem na tablo pisal posamezne izjave v skrajšani obliki. Namen tega je bil, da se vsi skupaj uvedemo v problematiko, v intervjujsko situacijo, da bi videli, kako bi kak intervjuvanec lahko odgovarjal, in da poskusimo, kako bi lahko analizirali kvalitativno gradivo.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 267
Na tabli so se nanizali naslednji zapisi:
-	razmišlja o prihodnosti
-	prej ni čutila problemov, zdaj pa
-	oče ni varčeval
-doma drugače reagirajo na položnice (preveč)
-	rada bi šla stran od staršev
-	oče je pred krizo kupil garsonjero
-	starši sc ne strinjajo, da bi odšla
-	obleko manj kupujejo
-	oče pravi varčevati devize
-	letos ne na morje, morda
-	oče predlaga zanjo, naj gre v tujino
-	poleti bo šla v Avstrijo delat
-	rada bi še uživala pri starših
-	služba je ne mika
-	za službo se ne boji
-	rada bi šla za S D v VVO
-	oče obrtnik
-	oče včasih imel več delavcev, sedaj ne (Kako preživeti?)
-	družina naj se drži bolj skupaj
-	bolj gledati drug na drugega
-	z denarjem in premoženjem pametno gospodariti -varčevati (omejevati izdatke), se odrekati
-	pretopiti v devize, v nepremičnine
-	iskati dodaten zaslužek
Potem smo ob posameznih izjavah zapisali pojme, na katere smo se ob tem spomnili. Ti zapisi so parafraze prvotnih izjav.
268 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
zapisane v samostalniški obliki kot izrazi za lastnosti, objekte, dogodke, dejanja, katerih operacionalni indikatorji so prvotne izjave.
Ob izrazu za lastnost so naznačene tudi njene modalitete oziroma domena variable.
Tabela 6.5. Seznam variabel in njihovih modalitet, kot so se pojavile v razpravi o pred razumevanju
variabla	modalitete
- vidnost problema	večja, manjša
- pogostost razmišljanja o prihodnosti	manjša, večja
- varčevanje, premišljeno gospodarjenje	da. ne
- ocena ekonomskega položaja države	slabše, enako, boljše
- želja po osamosvojitvi od staršev	da, ne
- naložba v nepremičnine	da. ne: obseg
- reakcija staršev na težnjo po	
osamosvojitvi	za, proti
- omejevanje nakupov	da, ne
- nakup deviz, varčevanje deviz	da, ne
- omejevanje počitnic	da, ne
- izselitev iz države	da. ne
- sprememba sloga počitnic	da. ne
- želja po odvisnosti	da. ne
- ambivalentnost do osebne neodvisnosti	da. ne: stopnja
- možnost zaposlitve	da. ne: večji, manjši izbor
- zaposlitvena želja	da. ne: takoj, pozneje, sploh ne
- socialno-ckonomski položaj družine	nižji-višji
- obseg poslovanja obrti	upad. stagnacija, rast
Te pojme smo nato izbrali in uredili ter dobili naslednje širše pojme, ki smo jih naprej združili v tri širše kategorije (Tabela 6.6).
Z vsemi temi postopki smo poskušali povečati občutljivost študentov spraševalcev za vprašanja, o katerih se bodo pogovarjali. Poskušali smo jim razpreti čim širše področje možnih vprašanj. Na ta način smo tudi ponazorili, kako bi lahko potekal intervju.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 269
Tabela 6.6. Pojmovne kategorije v razpravi o predrazitmevanju
kategorija	dimenzije
a. intenziteta občutenja	- navzočnost, jasnost
problema	zavesti o prihodnosti
	- navzočnost, jasnost zavesti o krizi
	(občutenje krize)
b. gospodarski ukrepi	- tehnike gospodarjenja z denarjem
v družini	- osamosvojitev od staršev kot način
	razbremenitve družine
	- siva ekonomija (vrtičkarstvo)
	- omejevanje potrošnje
	- spreminjanje strukture potrošnje
	- izselitev
c. zaposlitveni načrti	- zaposlitvene želje
	- zaposlitvene namere
	- zaposlitvene možnosti
Poleg tega pa smo prikazali, kako se podatke intervjuja lahko kvalitativno obdela do stopnje evidentiranja variabel in razporejanja variabel v smiselne odnose (npr. odnose nadrejenosti in podrejenosti pojmov).
Na tej osnovi smo izdelali spisek petih dovolj širokih vprašanj kot vodilo za intervju.
METODA
a. Spremenljivke. Poudarili smo že. daje šlo za učno raziskavico, zato jo imamo lahko v najboljšem primeru za eksplorativno, za poskus in tipanje, ki bi ga bilo morda vredno ponoviti v teoretično bolje utemeljenih in metodološko strožje načrtovanih okoliščinah. Spremenljivk nismo vnaprej jasno opredelili, usmerili pa smo pozornost na občutenje krize, odgovor na krizo (gospodarski in socialni
270 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
ukrepi in reakcije), predstave o prihodnosti in ravnanje v skrajni sili. Poleg tega so nas zanimali podatki o socialnoekonomskem statusu vprašancev (poklic, izobrazba, premoženje, značilnosti družine).
b.	Populacijo bi v primeru metodološko strožje izvedene raziskave sestavljali prebivalci Slovenije (kajti to smo imeli v mislih, ko smo govorili, da »ljudje« mislijo in ravnajo tako in tako). Vzorec je bil priročen (študentje so spraševali ljudi, ki so jim bili pri roki), pazili pa smo, da smo zajeli ljudi raznih družbenih slojev.
c.	Instrument. Sestavili smo spisek naslednjih vprašanj oziroma opornih točk pri teh pogovorih:
1.	Gospodarski ukrepi v družini v času krize.
2.	Socialno-emocionalne posledice v družini.
3.	Kaj bi storil v primeru, da izgubiš službo ali da je sploh ne moreš najti?
4.	Kako si predstavljaš prihodnost?
5.	Socialno-demografski podatki.
č. Potek intervjujev. Dogovorili smo se, naj intervju poteka odprto, tj. naj študent zavzame vlogo pozornega poslušalca; naj potem, ko pojasni namen pogovora in nakaže temo in vprašanja, pozorno posluša (»pozorno poslušanje« je tehnika socialnega dela, ne preprosto vsakdanje »napenjanje ušes«) in se čim manj vmešava. Vprašanja naj zastavlja, kadar čuti, da bo z njimi spodbudil vprašanca. Z vprašanji namreč lahko tudi zavremo pogovor. Rezultat dobrega odprtega intervjuja je zgodba, ki jo je »narekoval« vprašanec s kar najmanjšim vpletanjem spraševalca. Večino oseb sta intervjuvala po dva študenta. Eden se je bolj osredotočil na pogovor, drugi pa je zapisoval. Zapisi intervjujev so bili precej različne kvalitete.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 271
Nekateri so bili preskopi, da bi jih lahko upoštevali pri obdelavi.
d. Obdelava. Opravljenih je bilo 30 intervjujev, v obdelavi pa smo jih upoštevali 21. Ugotovitev seveda ne gre statistično posploševati, v skladu z načelom analitične indukcije pa nam odkrivajo obstoječe obrazce reagiranja v družbeni krizi. Zapise intervjujev smo obdelali kvalitativno. Obdelavo smo razvili v dveh smereh: (1) Vsak zapis smo razčlenili na sestavne dele, ki se nanašajo na posamezne vidike (variable), in ga kodirali. (2) Vsak zapis smo na osnovi celovitega vtisa ob primerjavi z drugimi klasificirali in tako sestavili tipologijo odgovorov na krizo. (O tipologiji govorimo zato, ker gre za svojske splete variabel in ne le za klasifikacijo glede na en sam kriterij).
V	nadaljevanju navajamo za zgled podrobnosti obdelave in analize intervjujev.
PREPISI TREH INTERVJUJEV
1. Vzgojiteljica, 31. poročena, dva otroka
(Zavest o prihodnosti) Ne razmišljam dosti. Prihodnosti pravzaprav ne vidim. Imam tudi malo časa za razmišljanje, saj je tempo življenja preliiter. Če začnem razmišljati, postanem slabe volje, saj človek kamorkoli pride, sliši samo slabe stvari. Politični in gospodarski položaj je slab, skratka pozitivne prihodnosti ne vidim.
V	glavnem se pogovor (v kolektivu) res vrti okoli krize. Če se pogovarjamo o otrocih, pogovor kar nanese na vse to. Povezava je vsekakor. Recimo v zadnjem času otrokom ne moremo več nuditi toliko, kot smo jim lahko včasih. Primanjkuje nam raznega materiala, ki ga v vrtcu res težko pogrešamo. Moram pa reči, da je hrana ostala takšna, kakršna je bila. Otrokom tega res ne moremo odrekati. Kriza se drugod
272 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
kaže na vsakem koraku. Osebni dohodki so skopi in gotovo je zanimivo, da celotno oskrbnino za otroka v VVO plačuje le 20 odstotkov.
Krizo je čutiti že dobri dve leti, prej jo pri nas doma še nismo občutili. Zadnje leto je najhuje.
(Ukrepi) Pri hrani krize ne občutimo oziroma je ne smemo občutiti, ker so otroci še majhni, potrebujejo obroke, kijih r teh letih organizem potrebuje. Skratka, pri hrani ne varčujemo. Mogoče le oh vikendih, ko gledam v trgovini v voziček in sproti seštevam stvari in ob koncu napravim majhno selekcijo. Z možem sva se odločita, da končava i renoviranjem hiše, ker vse skupaj prinese preveč stroškov. Zdaj obnovimo od časa do časa kakšno malenkost. Varčujemo tako kot v glavnem vsi. Nekaj imamo deviz, drugače pa kupimo kakšno stvar takoj, ko imamo denar, saj so cene iz dneva r dan višje, vrednost denarja pa pada. Opazila sem, da je v trgovinah na policah veliko stvari, veliko ponudbe, vendar pa si človek precej stvari ne more več privoščiti (npr. olive, za ta denar si raje kupi kaj bolj važnega).
(Počitnice) Zaenkrat si jih bomo lahko še privoščili, sicer ne v hotelu, ampak v kampu. Na počitnice gremo seveda zaradi otrok, ker želim, da vso to krizo čim manj občutijo. Mogoče že drugo leto ne bomo zmogli.
(Prihodnost družine) Težko si jo predstavljam. Če o tem preveč razmišljam, postanem slabe volje, saj pomislim na vse to od časa do časa. Nastradali bodo tisti, ki so seveda najmanj krivi.
(Možna brezposelnost) Tudi do tega so me pripravili, ja, tudi o tem razmišljam. Zdaj tudi ob delu študiram višjo šolo. Mislim pa, da če dobro delaš, delo težko izgubiš. Pripravljena pa sem prijeti za kakršnokoli delo.
(Prihodnost otrok) Tudi o tem sva z možem zadnje čase že razmi-
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 273
sijala, čeprav sta otroka stara šele 7 in 11 let. Z denarjem oziroma finančnimi zadevami se zaenkrat še ne ubadava, veva pa, da ima eden od otrok možnost, da ostane doma in si opremi stanovanje. Mislim, da je v teh časih to veliko, saj imajo mlade družine največ problemov s tem, kje bodo živele.
(Materialni položaj) Ustrezen. Imamo hišo, avto, varčujemo, kolikor se pač da.
2. Hišnik na osnovni šoli
Žena, dva otroka, 120 milijonov plače, 2,N otroškega dodatka, kosilo ima zastonj.
(Kako živi v teh časih) Popoldan fušam pri privatnikih. Mi sploh ne znese menjavat v marke. Jaz sem prišel 80. leta iz Srbije. Tam sem imel plače 350jurjev, tukaj pa 1,2 miljona. Sem imel za obleko, hrano, za vse. Zdaj pa žena, dva otroka. Dve leti skoraj na kredit vzamemo. Brez obresti, brez učešča za otroke in za ženo za oblečt. Ne gremo na bolniško, ni žena ni ja, tudi če so otroci bolani, že kako naredimo. Ne igram loto, komaj preživim mesec. Saj je 1000procentna inflacija šla gor. Takrat ko sem prišel r Ljubljano, eden je kttpio parcelo 5 miljonov, zdaj pa je parcela 30 miljard.
(Želje) Najprej mir v državi, ekonomija da se stabilizira, tako pa cene gore plače pa ne. J a sam bio skoro nezaposlen dva i po meseca, delal privat. Ne bi zneslo ostat brez službe, z eno plačo (ženino) ne bi mogel preživet. Ja sam it občinsko stanovanje, tako smo ušli, zdaj smo na sodišču. Če letim ven, potem privat, 1000 DM na leto. 75 miljonov struje plačam, zdaj bo 100 miljonov položnica, 2ti miljonov vrtec, a kje hrana.
(Prihranki) Ne vem kaj bi, kaj čem razmišljat za otroke, če ne morem eno stanovanje preskrbet za sebe. Upam, da se bo zboljšalo
274 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
malo, če se ne ho, ne vem. Že zdaj komaj preživim. Potem bi šel doma, bi imel za krtih, zemlja je, stanovanje zastonj. Moraš štedit, česar si zaželiš, ne moreš imet, trpiš pa čakaš.
Malo otrok, ker jih ne moreš preživet. J a sam razmišljat), ko so govorili od te vize, to ne bi bilo dobro za nas. Ja bi se teško odločit) su otrokom van. Eni pa bi šli, hi prinesli devize nazaj, bi bilo manj brezposelnosti. Jaz pa ne. Najbolj se pozna pri hrani. Pa... obleke... nosiš ono od prošle godi ne. Oreng se plača nafušu, zadnje cajte ni, komaj najdeš. Jaz delam elektriko, dobim včasih, imam dva miljona na uru. Samo se ne dobi.
Jaz za dva otroka dobivam 2,8 miljona doklade. Jaz delam, Jušam, pa isto imam.
3. Učitelj tehničnega pouka
(Kako živi) Ni več poudarek na luksuznih stvareh. Na račun hrane si ničesar ne prikrajšujemo, ker pa so stroški za hrano vedno večji, se to pozna. Same obleke ne, se ne pozna. Ampak razna potovanja, dopusti so tnal skrajšani, npr. film:• pol filma posnamem, prej pa pet.
(Naložbe) Včasih smo investirali v vikend, čoln, luksuzne stvari. Danes za to ni več nobenih šans. Vsak razpoložljiv dinar se pretopi v devize. Včasih ni bil problem kupit avto, zdaj je treba ful šparat i devizami. Kar mamo, mamo in na tem stagniramo.
(Prihodnost) Ne razmišljam o prihodnosti. Če bi o tem razmišljal, bi mi bilo hudo zaradi otrok. Jaz sem optimist in mislim, da bo šlo še dobro, za otroke bo težko. Toliko imam rezerv za otroke, da jim bom lahko pomagal. Ne morem si predstavljat mladega človeka, da bi lahko dobil stanovanje. Ne morem se vživet v vlogo mladega človeka. Zame bi bilo to brezizhodno. Ne vidim rešitve. En navaden povprečen intelektualec z njegovo plačo nima šans prišparat za stanovanje.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 275
Dokler bodo mednacionalna trenja, ne bo ekonomskega napredka, dokler ne bo enotnosti v državi. Toliko časa, kolikor se bomo ukvarjali s temi problemi, toliko časa ne bomo delali. Samo čvekanje se sliši. Tle sem pa pesimist. Nikol ne bo miru na Balkanu. Nikol ga niblo. Prevelika razlika med severom in jugom. Nikol ne bomo bratje, prevelike so razlike v mentaliteti.
(Scenarij preživetja) Delal bom en film. Skozi kamero bom gledal kot otrok, skozi oči otroka, kaj ho, pa ne vem. Ta scenarij jaz ne bom nikol dokončal.
(Tujina) Odhod ali pa beg pred dejanskim stanjem odpade, čist iz preprostega razloga. Jaz sem Jugoslovan oziroma Slovenec pa ne bi nikol zamenjal svojega kraja, tudi če hi bila še bolj skorumpirana Jugoslavija. Pa tudi ne sprejmejo te zunaj.
(Demografski podatki) Žena, dva otroka, vikend, oba zaposlena. Dohodki niso slabi, so le solidni. Vem, da bo težko zaposlit vse, ki bodo prišli iz šol, vendar imam vtis, da kdor hoče delat, da dobi delo. To, da ne bi dobil službe, se mi zdi nemogoče.
(Nezaposlenost) Delo dobit me ne skrbi, jaz bom šel delat karkoli, kar mi bodo dali, če zgubim službo, neki bom že delal, vraga. Tisti, ki bo kvaliteten, bo tudi delo dobil. To bi bilo pravilno. Naj dela tisti, kije kvaliteten.
Če bi bil drugačen sistem, drugačna politika, bi bilo tudi vse drugače. Jaz se v bistvu ne bojim ničesar, vem. da ne bo vojne (glede družine), skrbi me za dekleta, otroke, kako bo s službo, to edino me skrbi. Glede družine pa ne.
Tudi mislim, da kakšnih bistvenih premikov v ekonomiji ne bo. Ne bo slabše, ne nič. vedno se bo tako jlikal, jasno, standard ho padel, ampak ko bo prišlo na ivico, bo spet kakšna injekcija, pa ho. Mislim.
276 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
da bomo preživeli. Niše potrebe po dodatnem zaslužku, želja pa je, da pridem na isti nivo kot pred par leti — zaradi luksuza.
OBDELAVA INTERVJUJEV
Intervjuje smo obdelali na dva načina: tako da smo kodirali posamezne izjave in tako da smo intervju kot celoto primerjali z drugimi in oblikovali klasifikacijo, ki ima značaj intuitivne tipologije, tj. razvrstitve glede na več še implicitnih kriterijev hkrati.
A. KODIRANJE
(Postopek kodiranja je podrobno opisan na zgledu iz te raziskave v tretjem poglavju. Poleg tega pa je kodiranje razvidno iz podpoglavja Ugotovitve v tem besedilu. Naslovi nad posameznimi izjavami so pojmi - kode.)
B. PRIMERJANJE CELOTE -USTVARJANJE TIPOLOGIJE
Drugi postopek obdelave kvalitativnega gradiva je bolj celostno sintetičen. Zapise intervjujev smo pozorno prebrali in si ob vsakem poskušali ustvariti vtis o tistem, kar je v njem bistveno. Vsak intervju pripoveduje posebno zgodbo.
V vsakem intervjuju je kaka značilna izjava, ki bi jo lahko vzeli za moto celotnega intervjuja. Npr.: »Mi smo preveč ustvarjalna družina.« »Preživetje ni problem: želim si priti na star stil življenja.« »Imava kar dobre dohodke, otrok pa še ne zahteva veliko.« »Zidamo novo hišo... Garati je treba.« »Za živet je denar, za kaj več ne.« »Čc bi imela otroka, ne vem, kako bi ga vzdrževala.«
Vsak intervju zbudi posebno predstavo in za vsakega bi lahko
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 277
našli svojsko metaforo npr. iz živalskega ali rastlinskega sveta, iz literature, poezije ipd.: »parazit«, »vulkan, ki bruha«, »boj na požiralniku«, »čebelnjak«, »hobotnica« ipd. Lahko bi ga, povedano v sodobnem računalniškem jeziku, označili s posebno sličico — ikono.
Zapise intervjujev smo nato primerjali med seboj in podobne razvrstili v isto kategorijo. Znotraj posamezne kategorije smo razlikovali podtipe.
Na zaglavju prve strani zapisa intervjuja smo najprej zapisali kratek povzetek. Npr.: »Družbeno stanovanje plus kmetija z novo hišo. Investirajo v gospodarstvo (se omejujejo pri obleki, izletih, varčujejo devize), želijo hčerki kupiti zemljo in hišo. Dobre zveze.« Poleg tega sem zapisal: ekspanzija na veliko, kombiniranje kapitala. Nato smo intervju naslovili: Rast s kombiniranjem virov.
Pri drugem zapisu smo povzeli takole: »Velika kmetija, otroci v službi, stara mati sama dela doma. 'Ta mlada dobi kosilo, ko pride'. Od pol treh do noči. Da bi lahko vsaj enkrat na dan jedli.« Ob tem smo zapisali: kmetija - garanje, širjenje - odpovedovanje. Intervju smo naslovili: Rast z garanjem in odpovedovanjem.
Pri tretjem zapisu se povzetek glasi: »Želi spet pridobiti nekdanji standard. Preživetje ni problem. Skrajna možnost: 'Bom šel delat kar koli." Zaupanje v delavnost, samozaupanje. 'Se ne bojim ničesar.'« Ob tem smo zapisali: preživetje ni problem.
Intervju smo naslovili: Stagnacija.
S takim povzemanjem, označevanjem in primerjanjem intervjujev smo na koncu prišli do seznama tipov odzivov ali življenjskih slogov v gospodarski in družbeni krizi.
278 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
UGOTOVITVE
A. KLASIFIKACIJA ODGOVOROV NA POSAMEZNA VPRAŠANJA
Ko so ljudje odgovarjali na vprašanje, kako doživljajo krizo, so v splošnem navajali razne omejitve, v katere jih je prisilila kriza, tako da v tem prikazu ne navajamo posebej odgovorov o doživljanju.
»
temveč le o ukrepih in ravnanju. Vendar pa je treba omeniti, da so na vprašanje, kako občutijo krizo, odgovarjali od »krize ne občutim« do »krizo zelo močno občutim«.
GOSPODARSKI IN SOCIALNI UKREPI
Gospodarske ukrepe oziroma odgovore družin na krizni položaj smo razporedili na štiri večje kategorije z več podkategorijami. Štiri velike kategorije so: omejevanje in varčevanje, iskanje dodatnih virov dohodka in samooskrba, premišljeno gospodarjenje in drugo (sprememba navad).
Omejevanje in varčevanje
Odgovore te vrste smo razporedili od omejevanja razkošja in večjih nakupov ali vlaganj preko omejevanja pri vsakdanjih pribolj-ških ali manj pomembnih potrebah do omejevanja bistvenih življenjskih potreb. Kaže, daje to tudi značilno časovno zaporedje omejevanja: ljudje najprej omejijo stroške za luksus, se odpovedo večjim nakupom in vlaganjem, kot je gradnja hiše, nakup avtomobila, nato začno krčiti drobne vsakdanje priboljške, se omejevati pri kulturnih in prostočasnih potrebah, nato pa pri hrani, in vitalnih razvojnih
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 279
potrebah (študirati, imeti otroka). Šele prav nazadnje bi bili prisiljeni omejiti potrebe otroka.
Omejevanje večjih vlaganj in nakupov
»Včasih smo investirali v vikend, čoln, luksuzne stvari... Včasih ni bil problem kupit avto, zdaj je treba ful šparat.«
»Z možem sva se odločila, da končava z renoviranjem hiše, ker vse skupaj prinese preveč stroškov. Zdaj obnovimo kakšno malenkost od časa do časa.«
»Zidanca je podrtija, ki je ne uspemo obnoviti.«
»Ne moreš več opremljati stanovanja.«
»V Italijo hodimo samo še po čevlje.«
»Že pet let imamo en avto. Včasih smo ga menjavali vsaki dve leti.«
»Radi bi si kupili nov avto. pa ne gre.«
Omejevanje potovanj, dopustov, konjičkov
»Razna potovanja, dopusti so malo skrajšani.«
»Včasih sva veliko potovala sama z možem.«
»Ne potujemo, manj hodimo na izlete.«
»Prej sem posnel pet filmov, zdaj le še pol.«
»Včasih sva šla večkrat ven jest. zdaj se to zgodi bolj poredko.«
»Dopust bom prvič preživel popolnoma delovno.«
»Na dopust ne hodim že tri leta, j...«
»Vprašljivo je, ali bomo šli letos na morje, kar smo si seveda prej vsako leto privoščili.«
»Na izlete smo čisto pozabili.«
»O potovanjih le sanjam...«
280 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
»Ne privoščimo si toliko počitnic, vendar uživamo na počitnicah.«
»Počitnice si bomo zaenkrat še lahko privoščili, vendar ne v hotelu, ampak v kampu.«
»Mama gre delat z avtobusom, oče, ki ima bližje, pa peš.«
Omejevanje pri vsakdanjih manj nujnih potrebah in priholjških
»Človek si precej stvari ne more več privoščiti, na primer olive.«
»Južno sadje kupujem zdaj samo še za hčerko.«
»Oče ni nikoli varčeval. Govoril je: 'Če imamo za hrano, bomo imeli tudi za drugo.' Vendar doma ni več toliko majoneze kot včasih.«
»Ko gledam v trgovini v voziček, napravim majhno selekcijo.«
»Manj hodim na pijačo.«
»Ne hodim več tako pogosto k frizerju. Pred leti sem si frizerja lahko privoščila dvakrat na teden, zdaj le enkrat na dva meseca.«
Omejevanje pri nakupu oblek
»Oblek se manj kupuje. Ne hodimo več v Italijo.«
»Vse manj hodimo kupovat čez mejo.«
»Pri obleki varčujeva, ker se ne oblačiva po modi.«
»Naučili smo se bolj varčevati, predvsem pri obleki, časopisih in drugih stvareh, brez katerih se da tudi živeti.«
»Za sebe pa niti ne varčujem toliko z obleko. No, včasih tudi malo razmislim, če je kaj posebej drago.«
»Na delo se vozim z avtobusom, kar mi prej še na pamet ni prišlo. Kadim cenejše cigarete.«
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 281
Omejevanje pri kulturnih potrebah
»Knjig že dolgo ne kupujem več.«
»Kakšnega s knjigami tudi že odpodim. Pri knjigah bolj pogledam. kaj kupim.«
»Časopisov ne naročamo več.«
Omejevanje pri vitalnih potrebah
»Včasih, ko smo branjevke končale, smo šle na kosilo. Danes pa si ne moremo tega privoščiti. Tudi v trgovino smo šle, danes pa ne. Ne upamo si nič jesti. Od doma vzamem kos kruha in kozarec vina, pa je.«
»Varčujeva tudi pri hrani.«
»Nikoli si nismo nič privoščili, ne pri obleki in tudi ne pri hrani. Zmeraj smo jedli repo in zelje in to jemo še danes. Meso si privoščimo ob nedeljah, pozimi še to redkokdaj, kajti hranimo ga za poletje, ko je več dela na njivi.«
»Kupujem cenejšo hrano. Kadar nameravam kupiti obleko, pazim, da za hrano ne porabim veliko denarja.«
»Ne gremo na bolniško, ni žena ni ja, tudi če so otroci bolani. že kako naredimo.«
»Najbolj se pozna pri hrani. Pa... obleke... nosiš ono od prošle godine.«
Iskanje dodatnih virov dohodka in samooskrba
»Popoldan fušam pri privatnikih.«
»Kosilo imam v šoli zastonj.«
»Vrt mamo, poleti je vrt, pozimi pa ni nič. V šoli dobimo kosilo.«
282 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
»Za živet je denar: da bi pa delal cele dneve, to pa ne. Čim manj denarja imam. boljše je. Vse zapravim.«
»Saj z možem rada vrtičkariva in veliko prihraniva pri zelenjavi. Zelo drage pa so razne usluge.«
»Orng se plača na fušu. zadnje cajte ni, komaj najdeš. Jaz delam elektriko, dobim včasih, imam dva miljona na uru. Samo se ne dobi.«
»Ja za dva otroka dobivam 2.8 miljona doklade. Ja delam, fušam. pa isto imam.«
»Kupila sem tudi stroj za pletenje, ki ga uporabljam le za lastne potrebe in za družine otrok. S tem, ko pleteni, prihranim nekaj denarja tudi otrokom, ki imajo zelo nizke osebne dohodke.«
»Ker pa nimam možnosti za pridobitev stanovanja s strani delovne organizacije, sva se bila oba prisiljena zaposliti še honorarno, ob koncu tedna. Tako že skoraj pol leta nimava prostih sobot in nedelj. Ves privarčevani denar vlagava v nakup deviz ali materiala.«
»Šparava marke, kijih zaslužim pri fušu. Mama ima prijateljico, kiji rihta meso. nekaj dobijo od sorodnikov.«
»Ne hodim več k frizerju: zamenjala ga je moja žena.«
»Za ta malo dobim dosti od kolegičinih otrok, kdaj kupim tudi kaj na bolšjem trgu ali pa sešijem sama.«
»Vedno več mi sešije mama doma.«
»Delam prek servisa, pa gre. Manj si kupujem za obleč. Veliko si pletem sama.«
Premišljeno gospodarjenje
»Mi sploh ne znese menjavat v marke.«
»Dve leti skoraj na kredit vzamemo. Brez obresti, brez učešča
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 283
za otroke in za ženo za oblečt.«
»Zdaj več kreditov, zdaj sploh, drugače sploh ne moreš čez, ampak je taka plača, da ne moreš toliko kupit, ker ti ne morejo toliko trgat.«
»Predvsem kupujemo poceni stvari. Torej gledamo na vsoto. Zato sem se naučila varčevati in shraniti vsak dinar.«
»Varčujemo tako kot v glavnem vsi. Nekaj imamo deviz, drugače pa kupimo kakšno stvar takoj, ko imamo denar, saj so cene iz dneva v dan višje, vrednost denarja pa pada.«
»Denarja ne varčujem, ker ga ne morem. Vse zapravim sproti, ker drugače ne gre. Večkrat si tudi kje kak dinar izposodim.«
»Vodim vsakodnevno evidenco o opravljenih nakupih.«
»Mož vodi knjigovodstvo od prvega dne poroke.«
»Razprodaje redno obiskujemo, oziroma največ kupujemo na razprodajah.«
»Za vsak malo večji nakup se posvetujemo vsi skupaj. Prej se mi zdi, da smo kupovali veliko, ne da bi se pogovorili, ali je to res potrebno.«
Drugo (sprememba navad in prestopki)
»Začela sem drugače kuhati: z EMC posodo. Otrokom ne kuham več po njihovih željah. Kupujem na 3 čeke. ogledam si razprodaje.«
»V službi se krade, da se potem uporabi na fušu.«
»Ja sam u občinsko stanovanje, tako smo ušli, zdaj smo na sodišču. Če letim ven. potem privat, 1000 DM na leto.«
284 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
SOCIALNE SPREMEMBE V DRUŽINI IN MEDOSEBNIH ODNOSIH
Konkretni odgovori na to vprašanje so bili bolj redki. Kaže, da ljudje niso pozorni na ta vidik, ali pa da ne znajo prav opisati teh sprememb. Nekaj o socialnih posledicah se da sklepati tudi iz izjav o gospodarjenju in vzajemni pomoči, ki smo jih navedli. Navajamo odgovore, ki kažejo, da tega vidika vendarle ne gre zanemariti.
»Današnja situacija, kriza in vse ostalo, kar sodi zraven vpliva vsekakor tudi na posameznike. Občutim, da sem bolj napeta in tudi ostali v naši družini. Oče je že tako bolj tečne narave, vse te stiske pa vse to še bolj poglabljajo. Tako nastajajo vsekakor tudi spremembe v kohezivnosti družine. Vendar se kar obvladamo. Ne vem, smo ohranili, mislim, da kar iste vezi med člani.«
»Razlika je velika. Več je sovraštva, nevoščljivosti, boja za nadvlado. Boj za materialne dobrine oddaljuje ljudi med seboj. Na zunaj zgleda, kot da krizo mirno prenašajo. Jezijo se, kritizirajo bolj med sabo, ne pa toliko javno.«
»Zdaj imam familjo, par let nazaj pa je nišam imel. Ne moreš primerjat, kak je zdaj slabše. Stroški vsega, hrane, zdaj maš plačo sam za stroške pa za hrano. Prej je še nekak šlo, zdaj pa nič, hrano če bi blo za vsak dan sprot, bi sam za hrano delal.«
»Vsak da nekaj za mamo, da ji ni treba honorarno delati. Vedno smo težko živeli, zato krize ne občutimo tako.«
SKRB ZA OTROKE
Vprašanci, ki imajo otroke, so poudarili, da bi radi otroke obvarovali pred občutenjem in posledicami krize in da bi jim radi zagotovili osnovne pogoje za samostojno življenje, predvsem stanovanje.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 285
Navajamo nekaj tovrstnih izjav.
»Za otroke bo težko. Toliko imam rezerv za otroke, da jim bom lahko pomagal. Ne morem si predstavljat mladega človeka, da bi lahko dobil stanovanje.«
»Pred leti sva kupila stanovanje sinu, kije težak srčni bolnik.«
»Upam, da bom otrokom lahko kaj priskrbela... Hišo (taščino) se da zamenjat za dve manjši enoti. Mogoče bo pa hčerka našla koga. ki bo imel stanovanje.«
»Smilijo se mi vnučki. zase se ne sekiram.«
»Hčerki sta že polnoletni in imata že skoraj preskrbljeno stanovanje. Imata fanta in onadva imata stanovanji.«
»Sebi odrekam, hčeri pa privoščim, kolikor je v moji moči.«
»Ne vem kaj bi. kaj čem razmišljat za otroke, če ne morem eno stanovanje preskrbet za sebe.«
»Nočem, da bi otroci občutili krizo.«
»Mislim, da ne bi omejevala otrok, če imajo sedaj ljudje po šest otrok, pa živijo, bom imela pa tudi jaz tri. Vendar je težko reči. če ti za kruh zmanjkuje, je težko reči, če boš imel toliko otrok.«
»Na počitnice gremo seveda zaradi otrok, ker želim, da vso to krizo čim manj občutijo. Mogoče že drugo leto ne bomo zmogli.«
»Nekaj prihranjenega denarja v devizah sva z možem poklonila vnukinji za poroko.«
»Tudi o tem sva z možem zadnje čase že razmišljala, čeprav sta otroka stara šele 7 in 11 let. Z denarjem oziroma finačnimi zadevami se zaenkrat še ne ubadava, veva pa. da ima eden od otrok možnost, da ostane doma in si opremi stanovanje. Mislim, da je v teh časih to veliko, saj imajo mlade družine največ problemov s tem. kje bodo živele.«
286 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
»Sebi to odrekam, hčeri privoščim, kolikor je v moji moči. Hčeri pa daje nekaj denarja tudi stari oče.«
PRIHODNOST
Skoraj vsi vprašani so povedali, kako gledajo na prihodnost (upoštevali smo tudi nekatere intervjuje, ki smo jih pri prejšnji obdelavi zaradi nepopolnosti izločili). Zelo grobo lahko razdelimo te izraze od bolj pesimističnih do bolj optimističnih (v glavnem na osnovi samoopredelitve vprašancev), pri tem pa je tudi nekaj nevtralnih. Očitno je tudi, da so nekateri mislili bolj na svojo prihodnost in prihodnost svoje družine, drugi pa bolj na prihodnost naroda in države. Razdelili bi jih lahko tudi na tiste, ki o tem več razmišljajo, in tiste, ki razmišljajo manj ali nič, ali pa se razmišljanju o tem izogibajo, ker »jih spravi v slabo voljo«. Opazimo tudi. da razmišljajo nekateri bolj prizadeto, drugi povsem ravnodušno. Zdi se tudi, da so tisti, ki o zadevi ne razmišljajo, optimisti; tisti, ki razmišljajo, pa pesimisti. »They think too much,« bi rekli prosto po Shakespearu. Izjave so seveda precej protislovne in se v njih lepo vidi psihološki obrambni mehanizem zanikanja preteče nevarnosti. Zato na te izjave ne gre gledati preveč moralistično, čeprav gredo morda bolj politično mislečemu človeku lasje pokonci. Hkrati nam te izjave odkrivajo, da so tudi »optimisti« skriti »pesimisti«, ki se gredo skrivalnice sami s seboj, da laže preživijo. To pa je le nov razlog za—pesimizem.
PESIMISTI
»Zame je prihodnost ena ogromna temna luknja. Bojim se prihodnosti. Veliko razmišljam o njej. In kam nas pelje. Na vseh področjih je hudo, kamor se ozremo, političnem, gospodarskem,
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 287
ekonomskem. Povsod so brezna, v katera padamo. V mislih imam začrtane poti, po katerih naj bi tekla moja prihodnost. Samo mislim, da niti pol tega ne bo uresničenega. Preveč slabo nam kaže. Ali bo čez par let sploh še sijalo sonce? Kdor je doma na deželi, je lahko srečen in tako sem tudi jaz. Saj sem že omenila, v kako veliko pomoč so nam pridelki. Najbolj se bojim bodočnosti zaradi svojih otrok. Tako globoko smo v tej krizi, da bodo gotovo tudi oni čutili posledice. Na kratko povedano, bojim se za vsak dan naprej. In ko pomislim na vojsko, nesreče. Kaj naj rečem. Ob vsem tem me strese mraz. Groza me je.«
»Ne razmišljam dosti. Prihodnosti pravzaprav ne vidim. Imam tudi malo časa za razmišljanje, saj je tempo življenja prehiter. Če začnem razmišljati, postanem slabe volje, saj človek kamorkoli pride, sliši samo slabe stvari. Politični in gospodarski položaj je slab, skratka pozitivne prihodnosti ne vidim.«
»Prihodnost družine? Težko si jo predstavljam. Če o tem preveč razmišljam, postanem slabe volje, saj pomislim na vse to od časa do časa. Nastradali bodo tisti, ki so seveda najmanj krivi.«
»Ničesar se ne veselim. Ko pogledam v prihodnost, ne vidim nobenih velikih dogodkov, ki bi jih z veseljem pričakovala. Veselila se bom lahko samo majhnih trenutkov.«
»Glede tega sem pa pesimist. Se bo moralo pa res vse temeljito spremeniti v tej državi, če je ne bo seveda prej vrag vzel.«
»Vojna bo. No. mislim, da se zavedamo posledic, zato upam. da bo zmagal razum. V Jugoslaviji bo prišlo do globalnih sprememb. Sicer pa se za politiko ne zanimam.«
»Seveda se bojim za prihodnost. Bojim se vojne. Če bo mir, se bo dalo živeti, čeprav ob krompirju in korenčku.«
288 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
»Dokler bodo mednacionalna trenja, ne bo ekonomskega napredka; dokler ne bo enotnosti v državi. Toliko časa, kolikor se bomo ukvarjali s temi problemi, toliko časa ne bomo delali. Samo čvekanje se sliši. Tle sem pa pesimist. Nikol ne bo miru na Balkanu. Nikol ga ni blo. Prevelika razlika med severom in jugom. Nikol ne bomo bratje, prevelike so razlike v mentaliteti.«
»Najbolj se bojim, da ne bom imela stanovanja. Zdi se mi. da nimam nobene možnosti, da bi ga dobila. Ostalo se bo že nekako uredilo. Na splošno pa se bojim prihodnosti naše države. Ali centralizem ali demokracija.«
»Malo razmišljam o tem. Kar bo pa bo. Zdaj se nc ukvarjam s tem. Glede prihodnosti naše družbe sem pesimist. Vse bo še slabše. Zamenjat bi se moral sistem.«
»Glede naše države sem bolj pesimistična. Ne vidim, kam to pelje. Dokler ne bom pred dejstvom, ne razmišljam o tem. Nizek standard ljudi je kriv za sedanje stanje. Če bi bil višji, se ljudje ne bi ukvarjali s politiko. Ljudem pa je treba dati kost, da jo grizejo. Stanje ni realno. Rešitve ne vidim. Sita sem že te teme. Drugače pa me zelo skrbi ekologija; bojim se za svoje potomce. Po svetu delajo nekaj na tem, pri nas pa bolj malo. Bojim se ekološke katastrofe.«
»Seveda se bojim, saj mi od plače ostane iz meseca v mesec manj in bojim se. da se bo to še stopnjevalo. Ne vem, kako bom čez par mesecev plačala stanovanje.«
»Veliko računam na Markoviča, ker se mi zdi, daje sposoben in nas bo izvlekel iz te zagate. Seveda to ni odvisno samo od njega, ampak tudi od nas samih. Mislim, da v Sloveniji delamo dovolj, ampak da imamo zelo slabo organizacijo dela. Z družbeno krizo pada tudi človekova morala in tudi človekova razgledanost. Mislim,
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 289
da vojne ne bo, toda vseeno je ta situacija danes kar precej uničujoča. Torej še enkrat: vse karte stavim na Markoviča.«
»Strah nas je prihodnosti vseh — ker ne vemo, kaj bo. Za preživet pa bo. Bolj se bojim politične nesigurnosti, kot zgolj za preživetje, kajti osnovno imamo.«
NEVTRALNI
»Moje življenje bo potekalo tako kot do sedaj, brez drastičnih sprememb. Nekako mirno valovanje, prilagajanje brez velikih vplivov od zunaj. Edino, kar bi lahko zelo vplivalo na moje življenje, je država (posredno ali neposredno)... vojna... Umrla od lakote sigurno ne bom, razen v primeru gladovne stavke.«
»Če bi bil drugačen sistem, drugačna politika, bi bilo tudi vse drugače. Jaz se v bistvu ne bojim ničesar, vem, da ne bo vojne; skrbi me za dekleta, otroke, kako bo s službo, to edino me skrbi. Glede družine pa ne.«
»Tudi mislim, da kakšnih bistvenih premikov v ekonomiji ne bo. Ne bo slabše, vedno se bo tako flikal, jasno, standard bo padel, ampak ko bo prišlo na ivico. bo spet kakšna injekcija, pa bo.«
»Mislim, da bomo preživeli. Ni še potrebe po dodatnem zaslužku, želja pa je, da pridem na isti nivo kot pred par leti; zaradi luksusa.«
»Ni me strah, kako bom preživela, ker imamo kmetijo. Bojim se zaostritve političnega položaja.«
»Položaj bi lahko zboljšali z boljšim nagrajevanjem. Ljudje bi dobili več volje do dela. Seveda si želim in tudi verjamem, da če je dobro, pošteno vodstvo, stvari tudi bolj gredo naprej. Ne pa da vsi po malem krademo, eni bolj. drugi manj. pa vseeno večina komaj živi.«
290 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
»V prihodnost še ne investiramo. Mislim, da bom otrokom lahko priskrbela stanovanje.«
»V ožjem osebnem življenju se mi najbrž ne bo zgodilo nič pomembnega. V širšem pa mislim, da se bodo letos izjasnili dogodki v Jugoslaviji: demokracija ali ne: spremembe v smeri trga. odpiranja ali ne. Slovenci bomo praznovali božič.«
OPTIMISTI
»Verjamem, da bo v družbi med ljudmi zmagala volja do življenja. Sigurno bo še nekaj časa težko, vsem nam je in bo še težje, toda verjamem, da si bom tudi jaz lahko enkrat privoščil potovanje v Grčijo ali kam drugam. Ni prav. da so takšne razlike v standardu ljudi... Tudi revnejši naj bi bogatejši postali.«
»Ne vidim brezizhodnosti, ker mi gre dobro; imam upanje. Trenutno si svojega življenja ne predstavljam, nimam še čisto razčiščenih pojmov za prihodnost.«
»Živim z optimizmom. Nekoč bo prav gotovo bolje. Več si o prihodnosti ne bi upala reči.«
»Pri nas se premalo dela, politiki so vso situacijo še bolj zapletli, mladina dela ne pozna. Jaz pa verjamem, da bo v Sloveniji boljše, vendar tega ne moremo pričakovati, da se bo zgodilo čez noč.«
»Absolutno se premalo dela, družba je mladino pokvarila s tem, da jih zmeraj več hodi v šolo. Toliko praznih kmetij je ostalo, kjer bi se dalo lepo živeti. Mladina ima tudi preveč svobode in ni navajena delati. Mladi se bodo v življenju srečevali z velikimi težavami, ker niso navajeni skromnosti. V Sloveniji bi se stanje spremenilo, če bi ljudje več delali in manj govorili.«
»Zaenkrat me še ne skrbi. Čakam, da bo šla mama v penzion in
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 291
da se bo preselila na vikend. Ne razmišjam, kako bo naprej. 'Živi iz dneva v dan in lepo ti bo.' Brez veze, da bi se že zdaj sekiral za prihodnost.«
»Ne razmišljam o prihodnosti. Če bi o tem razmišljal, bi mi bilo hudo zaradi otrok. Jaz sem optimist in mislim, da bo šlo še dobro.«
»Glede prihodnosti sem optimist. Upam. da bo Markovič kaj zrihtal. Pomanjkanja denarja se ne bojim, Srbov pa toliko, kolikor ne znam biti tiho. A bojim se, da bi zato morali pokasirati tudi moji otroci.«
»Seveda sem optimist, toda ne bi rad, da bi prišlo do kakšne vojne, ker človek potem ne more živeti, kot bi želel. Jezi me, da ljudje tako nasedajo politiki in zraven nič ne delajo.«
»Upam, da bo bolje. Veliko slabše je bilo po vojni, ko smo dobili le na karte. Če bo zdravje, bomo preživeli. Bojim se le vojne. Mislim, da če bo mir in zdravje, bo že nekako šlo. Menim, da kdor tarna, je lenuh. Ker če si zdrav, se lahko lotiš dela in ne bo ti treba tarnati.«
NAČRT, ČE BI IZGUBIL SLUŽBO
Vprašanju o prihodnosti smo dodali bolj določno vprašanje o tem, kaj bi kdo storil, če bi izgubil službo. Odgovori so prav presenetljivi. Veliko jih je, ki na to možnost še niso pomislili, če pa so že pomislili, tedaj je ne jemljejo resno. Tisti pa, ki jo dopuščajo kot verjetno možnost, si zaradi morebitne brezposlenosti ne delajo skrbi. Pravijo, da bi že nekako preživeli. Le eden od vprašanih je že bil brez dela in pravi, da se tako ne da živeti.
»Ja sam bio skoro nezaposlen dva i po meseca, delal privat. Ne bi zneslo ostat brez službe, z eno plačo (ženino) ne bi mogel preživet.«
292 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Druge smo razporedili na tri skupine: na tiste, ki so zaskrbljeni za zaposlitev in dojemajo nezaposlenost kot realno možnost v bližnji prihodnosti; na tiste, ki so pomislili na možnost, da bi bili brezposelni in se jim zdi to težak položaj, težko obvladljiva življenjska obremenitev; na tiste, ki so pomislili na možnost, da bi bili brezposelni, a se jim zdi, daje to obvladljiva situacija; na tiste, ki na to še niso pomislili in se jim to zdi malo verjetno ali nemogoče.
ZASKRBLJENI ZA ZAPOSLITEV
»Službo sicer imam. vendar samo do konca porodniškega dopusta. Zaenkrat še ne vem, kje naj bi dobila drugo službo. Porodniški dopust mi poteče čez sedem mescev.«
»Sprašujem se samo to, koliko let bom morala čakati, da bom lahko začela opravljati svoj poklic. Tudi tega me je strah. Mislim, da bom lahko vesela, če bom dobila zaposlitev v tovarni za navadnega delavca. Sem šele v prvem letniku, kaj bo čez štiri, pet let, ko bom končala študij, pa ne vem. Mislim, da še enkrat huje. Ne vem, o tem raje ne razmišljam, čeprav ti današnji čas sam vsili to v glavo.«
Razmišljajo o tej možnosti kot o težko obvladljivi situaciji
»Mislim, da bi šla zdaj zelo težko na slabše. Ne zdi se mi ponižujoče, vendar v sebi čutim, da bi šla zelo težko na slabše, da bi bila medicinska sestra sedaj, ko sem naredila delovno terapijo; mi mestni ljudje, ki smo navajeni samo 'kruha in meda'.«
Razmišljajo o tej možnosti kot o obvladljivi situaciji
»Privat ne bi mogla iti, ker nič ne znam. Če bi zgubila službo, bi že kaj počela, se ne bojim. Pazila bi otroke, pospravljala. Preživela
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 293
bi. Kar dosti bi morala spremeniti. Meni to ne bi bil problem, nisem usekana na materialne stvari. Teže bi bilo otrokom. Statusno zelo lahko padeš, če ostaneš brezposeln. Zase sem ves čas imela predstavo: ko nekaj zaslužiš, si samostojen.« (Socialna delavka)
»Z možem bi delala zobotrebce in živela le ob zelju.«
»Tudi do tega so me pripravili, ja, tudi o tem razmišljam. Zdaj tudi ob delu študiram višjo šolo. Mislim pa. da če dobro delaš, delo težko izgubiš. Pripravljena pa sem prijeti za kakršnokoli delo.«
»Delo dobit me ne skrbi, jaz bom šel delat karkoli, kar mi bodo dali, če zgubim službo. Neki bom že delal, vraga. Tisti, ki bo kvaliteten, bo tudi delo dobil. To bi bilo pravilno. Naj dela tisti, ki je kvaliteten.«
»O. še za vsakega seje kaj našlo, pa bo tudi zame kaj. Upam.«
»Če bi ostala brez zaposlitve, bi se morala znajti, toda ne vem. kako. O tem ne razmišljam, vendar imam vtis, da kdor hoče delat, da dobi delo.«
Ne razmišljajo
»Ne. to pa nisem še nikoli premišljevala. Ne. ne vem. kaj bi bilo. Morali bi se preseliti v manjše stanovanje, hčerki bi morali prenehati s študijem.«
»O tem pa res še nisem nikoli razmišljala. Zdi se mi. da bi bilo finančno bolj slabo. Predvsem, ker imava majhnega otroka in nima-va rešenega stanovanjskega vprašanja. Bi šlo, toda odpovedati bi se morala marsičemu. Za enkrat ne kaže. da bi ostala brez službe. (Če bi oba izgubila službo?) Ja. za to pa je še manj možnosti.«
»O tem res ne razmišljam, ker se mi zdi nemogoče. Na vsak način bom nekaj delala.«
294 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
»To. da ne bi dobil službe, se mi zdi nemogoče.«
Skrajna motnost
Kaj bi storili, če bi se razmere še bolj zaostrile; če bi se gospodarski položaj še poslabšal, za vas osebno ali za vašo družino? Tako smo vprašali in odgovore bi lahko razvrstili v dve skupini: eni bi pač poprijeli za vsako delo (nekaj teh odgovorov smo že navedli v prejšnjem odstavku ob odgovorih o možni brezposlenosti), drugi pa — tisti, ki imajo to možnost — bi se vrnili k zemlji, na kmetijo staršev, starih staršev, nekateri na lastno posestvo.
Kakršnokoli delo
»Če pa zgubim službo, potem bo težje, ne vem, če bi delal sploh še kaj, mogoče honorarno, vrtove bi štihal, pa liter vina pod pajsko.«
»Poprijel bi za vsako delo, ni me sram nobenega dela.«
»Ja se bom znajdu. Hrana je u šoli.«
Kmetijstvo
»Če bi zgubila službo, bi šla živet na kmetijo. Za golo preživetje bi že bilo.«
»Potem bi šel doma, bi imel za kruh, zemlja je, stanovanje zastonj.«
»Tolažim se s tem, da ima babica zemljo; to mi daje občutek varnosti.«
(Se smeje): »Morda bi šla živet k najinim ali moževim staršem. Najini starši imajo hišo in tudi nekaj zemlje. Moj oče pa se poleti ukvarja tudi s turizmom, saj živi ob morju.«
»Če se bo vse poslabšalo, bi se morali preseliti na deželo.«
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 295 B. TIPOLOGIJA ODGOVOROV NA KRIZO
Zapise intervjujev smo na osnovi celovitega vtisa razporedili v nekaj razredov. Dimenzije te tipologije niso dane vnaprej in celo še niso naknadno pojasnjene, ampak so v veliki meri intuitivne oziroma implicitne. Razvidno pa je, da je v ospredju dimenzija premoženjske rasti, stagnacije in upada, ki se prepleta z drugo dimenzijo, ki bi jo lahko imenovali dimenzija življenjskega sloga. Oglejmo si torej to tipologijo.
TIP A: RAST (PREMOŽENJSKA EKSPANZIJA)
Za ta tip je značilno prizadevanje po večanju premoženja, predvsem nepremičnin, dokler razmere dopuščajo, da bi si družina tako zagotovila čim ugodnejši položaj in čim širši manevrski prostor ob nadaljnjem poglabljanju krize ali da bi starši zagotovili otrokom ustrezne razmere za samostojno življenje. Družine tega tipa že imajo precejšnje premoženje in druge vire, ki lahko rabijo za oplajanje premoženja (delovna sila, znanje, zveze).
V okviru tega tipa lahko razlikujemo dva podtipa. ki bi ju lahko imenovali »umno gospodarjenje« in »garanje«.
PODTIPA a: UMNO GOSPODARJENJE (»MI SMO PREVEČ USTVARJALNA DRUŽINA«)
Pri tem podtipu temelji ekspanzija bolj na premišljenem kombiniranju virov, na znanju in obveščenosti, spretnosti, zvezah, družbenem vplivu, to je na pametni politiki in socialni spretnosti kot pa na fizičnem delu. To smo nekoliko evfemistično označili z izrazom »umno gospodarjenje«. Primer:
296 Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
■m
I

>i
i-« 2
■S- S
-c
II t«
r
K >C ,5!
-C £

B a
1 -s
-C 2 D.
H
C.
i	I
&	?
VI	u
v.	"C
■j	r
■=>	-a
c E g %
■r? C
i > | -§
u
N > O
=> c-
c -o
H. o
O	3
•S
H	n
u	o
O	rt
E
č!	o.
e- >
•j
£ g 5
•g I i a
i J
■a
o	2
2P	-o
=	o
o =
:<« u .= n o
£ E
2	>N
5	o
S.	E
iS	Si
U	C.
3 44
o
c
2
M
3
— t/» rt £ ^ Olj
C
»	"p
a	.t	3 «
s	'g .2,: E
>	a
ra	n C
D.
5 J
3 O
Ji
- o ;E
a P
u
a =
C •o
« .H, —, 1
>
•S 'd c-a
N
•o1 i
■o o C-3
E t 2
NO
•p	xi
5	u
E S	i
■a, :§	a
g	j=
N J* E	■= ; £
■s1 "o	2
K
C.
>
u u ■p p
n n > >
o	-O
C	rt
S	e ^
S:	E a
M '=» U U
S 5 'c "s1
«
n = E so o o
S 5 S 5
I	1
II
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 297
Štiričlanska družina živi ločeno: mož s sinom na deželi na srednje veliki kmetiji z veliko obdelovalne zemlje in gozdom, žena s hčerko v mestu v družbenem stanovanju. Žena ni v zakon prinesla nobenega premoženja, mož je hi! doma s kmetije in je bil po vojni funkcionar. Sin hodi v službo, prav tako žena, hčerka študira, možje upokojen. Kmetijo so pred leti kupili, delno s prihranki, delno z zasebnimi posojili, in na njej zgradili hišo in hlev. Gojijo živino, nameravajo dozidati hlev. Hrano v glavnem pridelajo sami, nekaj pridelkov odprodajo. Zaradi krize omejujejo nakup oblek, ne potujejo, manj hodijo na izlete. Ona varčuje devize, mož investira v gospodarstvo. Mislijo dokupiti obdelovalno zemljo, predvsem pa bi radi kupili parcelo v mestu, da bi sezidali hišo še za hčerko. Nameravajo odstopiti družbeno stanovanje (vrniti jim ga ni treba), delovna organizacija, kije njegov lastnik, pa bi jim odobrila posojilo za gradnjo.
PODTIPA b: GARANJE (»ZIDAMO NOVO HIŠO... GARATI JE TREBA«)
Čeprav je tudi zgoraj opisana družina zelo aktivna (intervjuvanka pravi: »Mi smo preveč ustvarjalna družina«) in vsi člani tudi s fizičnim delom prispevajo h gospodarstvu, le-to vendarle ne temelji v prvi vrsti na fizičnem garanju. Drugi podtip gospodarske ekspanzije pa temelji prav na garaškem delu vseh družinskih članov. Vsi razen stare matere, ki doma gospodinji in poleg tega prodaja na trgu. hodijo v službo, poleg tega pa delajo na domači kmetiji. »Saj se ne more preživljat brez službe.« Imajo veliko kmetijo. Delajo novo hišo in kmalu bodo začeli delati tudi nov hlev za živino (gojijo prašiče, krave in bike). Intervjuvanka govori predvsem o sebi, saj se na njenem položaju značilno kaže obremenjenost vse družine.
298 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Mati sama gospodinji. Zjutraj vstane ob pol treh. pomolze krave, in opravi druga jutranja opravila, nato gre na vlak. V Ljubljani na trgu prodaja semena. »Včasih ko smo branjevke končale, smo šle na kosilo. Danes pa si ne moremo tega privoščiti. Tudi v trgovino smo šle, danes pa ne. Ne upamo si nič jesti. Od doma vzamem kos kruha in kozarec vina, pa je.« Nato se vrne domov in skuha kosilo za vse. »Ta mlada dobi kosilo na mizo... Zvečer sem zmučena. Ne morem več. Tudi posoda mi ostane včasih za pomit, a jo pustim za zjutraj... Veste, karfejstje treba delat, če češ, da imaš kaj, a vseeno nimaš nič, zato ker nas okrog prinašajo. Garati je treba. Veste, pridne roke so le pridne roke. Lepo mi je delat doma. Vsa srečna sem. da delam.«
TIP B: STAGNACIJA
Za ta tip družin je značilno, da krize ne občutijo izrazito in da živijo podobno kot prej. Svojega premoženja sicer ne povečujejo, ne živijo bolj razkošno, nekaterim stvarem, ki so si jih včasih privoščili, se morajo sicer odpovedati, vendar pa gre za bolj obrobne omejitve. V glavnem žive tako kot prej, čeprav vsak iz nekoliko različnih razlogov. Glede na to pa lahko razlikujemo tri podtipe.
PODTIP B a: DOBRA OSNOVA (»PREŽIVETJE NI PROBLEM; ŽELIM SI PRITI NA STAR STIL ŽIVLJENJA«)
Za ta tip je značilna sorazmerno dobra gmotna osnova, ki se ne širi, omogoča pa življenje brez izrazitega prikrajševanja, posebno ne pri temeljnih potrebah. Ta tip lepo označujejo naslednje besede intervjuvanca: »Imamo, kar imamo in na tem stagniramo.« Ne ubada se z vprašanjem preživetja, ampak z vprašanjem, kako spet
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 299
priti na prejšnjo raven, ki bi omogočila dotedanji življenjski stil.
Učitelj, žena zaposlena, dva otroka, lastniško stanovanje, vikend, avto, čoln. Dohodki po intervjmančevi lastni sodbi niso slabi, so solidni. Me privoščijo si več luksiisnih reči kot so potovanja, daljši dopust, drag konjiček (filmanje). Ne vlagajo »• nepremičnine (vikend), ne kupujejo večjih ali dražjih reči (naprav, športnih rekvizitov), kar vse so počeli prej. Pri hrani, obleki in podobnem se ne omejujejo. Potrebe po dodatnem zaslužku nimajo. Imajo toliko, da bodo starši lahko pomagali otrokoma, kajti »ne morem si predstavljati mladega človeka, da hi laltko dobil stanovanje.« »Želim si, da bi prišel na isti nivo kot pred par leti; zaradi htksusa!«
PODTIP B h: TRENUTNO ZATIŠJE (»IMAVA KAR DOBRE DOHODKE, OTROK PA ŠE NE ZAHTEVA VELIKO«)
S to prispodobo naj označimo tiste družine, ki, podobno kot gornja, živijo v relativni blaginji delno zaradi dobrega zaledja (pomoč staršev in dobri dohodki), delno zaradi trenutno ugodnega razmerja med dohodki in stroški, kažejo pa se že prihodnje obremenitve, zaradi katerih bo potrebno odrekanje (rešitev stanovanjskega vprašanja).
Zakonca z visoko izobrazbo, oba zaposlena, triletna hčerka; eno-sobno družbeno stanovanje, dva avtomobila. »Krize bistveno ne čutimo. Oba imava kar velike dohodke, pa tudi otrok je majhen in ne zahteva preveč.« Varčujejo za večje stanovanje, občasno jim pomagajo tudi starši, predvsem pri večjih nakupih. »Včasih sva šla večkrat ven jest, zdaj se to zgodi bolj poredko. Južno sadje kupujem zdaj samo še za hčerko... V tujino na potovanje ne hodiva, saj je hčerka premajhna. Še
300 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
vedno kupujeva vse revije in časopise, v kino hodiva manj, saj imava doma videorekorder. Tudi gledališču se ne odrečeva.«
PODTIP B c: SKROMNOST (»NIKOLI NISMO ŽIVELI POTRATNO«)
K temu tipu sodijo tiste družine, ki v svojem življenju ne občutijo bistvenih sprememb zaradi krize, ker imajo sorazmerno visoke dohodke, s katerimi ustrezno gospodarijo, in ki so vedno živele skromno, brez potrate in luksuza. Nimajo kakega posebnega gmotnega zaledja, tako da bi na primer brezposelnost enega od staršev resno ogrozila dosedanji življenjski slog in načrte.
Zakonca z višjo oziroma visoko izobrazbo, hčerki študirata, nimata štipendije. Stanujejo v družbenem stanovanju, imajo star avto, ki gu malo uporabljajo; varčujejo devize za novega. Nimajo nepremičnin. Ne delajo honorarno. »Kriza se trenutno še ne pozna... Plača zadostuje, luksusa si nismo nikoli privoščili... Revijam se ne odpovedujemo, tudi knjige še vedno naročam. Morda se pozna pri oblekah. Več jemljemo na kredit, kot smo včasih. Kupujemo marke za avto. Tudi počitnice si privoščimo: pozimi v sindikalnem domu, poleti kampiramo... Ne, nikoli nismo živeli preveč potratno in tudi sedaj ne.«
TIP C: UPAD: BOJ ZA PREŽIVETJE
Značilnost tega tipa. ki ga sestavlja več podtipov, je, da krizo občuti in da opazimo pri teh družinah ukrepe in vedenja, ki jih lahko imenujemo boj za preživetje v ožjem pomenu besede.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 301
PODTIP C a: ZAPRTA VRATA (»SLUŽBO SEM DOBILA ZA DOLOČEN ČAS, ZA STANOVANJE NI PERSPEKTIVE«)
V tej kategoriji so mlade družine v začasnem ali neprimernem stanovanju, z začasno in negotovo zaposlitvijo, brez pomoči staršev ali podobnega »zaledja«. Zanje lahko rečemo, da so pred zaprtimi vrati v prihodnost.
Mlada zakonca s poklicno in višjo šolo, trenutno oba zaposlena, en otrok. Podnajemnika. Imata avto. V stanovanju laltko ostaneta le Se pol leta, kaj bosta potem, ne vesta. Če ga ne bosta mogla kupiti, se bosta morala izseliti. Ona ima službo le še do konca porodniškega dopusta. Mož dela še popoldne, »tako da lažje živimo... O drugem otroku ne premišljujeva zaradi finančnih težav.«
PODTIP C b: GARANJE ZA PREŽIVETJE (»VSAK DINAR MORAMO PRAVILNO OBRNITI, SAJ DRUGAČE NE BI ŠLO DOLGO«)
Nekatere družine se lahko prežive le s skrajnimi napori in odrekanjem vseh družinskih članov. Pri nekaterih to odrekanje še ni zajelo bistvenih razvojnih potreb (npr. hčerki se še ni treba odpovedati študiju), pri drugih pa tudi že te.
Delavsko-kmečka družina s tremi nepreskrbljenimi otroki, (eno dekle študira brez štipendije) in starim očetom. Kmečka hiša, nekaj obdelovalne zemlje, avto. Oče je v službi. Poleg tega dela še za postranski zaslužek in na zemlji. Intervjuvanka (študentka) prinese vso hrano od doma. Občasno dela prek Študentskega servisa. »Do sedaj sem morda dvakrat kupila kruh, drugače pa si tudi to prinesem za cel teden.«... »Marsikaj smo morali omejiti. Naučili smo se bolj varčevati,
302 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
predvsem pri obleki, časopisih... Pri hrani ne varčujemo... V naši družini moramo obrniti vsak dinar pravilno, saj drugače ne bi šlo dolgo daleč... V veliko pomoč so nam pridelki.«
PODTIP C c: OMEJEVANJE IN KOMBINIRANJE (■■ZA ŽIVET JE DENAR. ZA KAJ VEČNE. J
Sem sodijo družine, ki uporabljajo značilne načine boja za preživetje: omejevanje, pridobivanje dohodka iz dodatnih virov, tvegana in tudi nezakonita dejanja.
Hišnik na osnovni šoli, žena zaposlena, dva otroka. Prejema »do-klade« za otroka. V šoli ima zastonj kosilo. Popoldne »fuša«. Denarja nima dovolj, da bi mogel varčevati s kupovanjem deviz. »Mi sploh ne znese menjavat v marke.« Kar se da, kupi na brezobrestno posojilo. Ne gresta na bolniško, kadar sta otroka bolna. Družina se omejuje pri hrani. »Najbolj se pozna pri hrani... Ne igram loto, komaj preživim mesec.« Nasilno se je vselil v družbeno stanovanje.
PODTIP C č: OMEJEVANJE VITALNIH POTREB (»ČE BI IMELA OTROKA, NE VEM, KAKO BI GA VZDRŽEVALA«)
Pri vseh dosedanjih tipih iščejo ljudje dodatne vire dohodkov, za ta tip pa je značilno pasivno samomejevanje in odpovedovanje brez aktivnega prizadevanja za višji dohodek. Čeprav je tako stališče lahko psihološko motivirano (stvar značaja), je vendarle treba poudariti, da ga pogojujejo predvsem objektivne nemožnosti. »Iz nič ni nič« bi lahko rekli.
Prodajalka, samska, enosobno družbeno stanovanje, nima avta, nikakršnega premoženja. »Vsak mesec dam na stran za stanarino,
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 303
vodo, elektriko, televizor. Ostanek razporedim za hrano. Kupujem cenejšo hrano. Kadar nameravam kupiti obleko, pazim, da za hrano ne porabim veliko denarja... Krizo zelo občutim. O potovanjih le sanjam, knjig že dolgo več ne kupujem, o lastnem stanovanju pa ne razmišljam. Poročiti se ne mislim, ker to nima smisla. Če bi imela otroka, ne vem, kako bi ga vzdrževala. Če hi ostala brez zaposlitve, bi se morala znajti, a ne vem, kako. O tem ne razmišljam. O naložbah za prihodnost ne razmišljam, ker mi zmanjkuje iz meseca v mesec. Da hi dinarje menjala v devize, je le moja želja, ki pa je neuresničljiva. Od plače mi ostane iz meseca v mesec manj in ne vem, kako bom čez par mesecev plačala stanovanje.«
TIP Č: PODALJŠANA ODVISNOST IN PARAZITSTVO (»MISLIM, DA BOM IMELA ISTI STANDARD
KOT DO ZDAJ. ČE MI BODO STARŠI POMAGALI«)
To je »naslonitveni tip«, kamor sodijo predvsem mladi, ki sicer imajo nekatere pogoje za samostojno življenje (svoj poklic, zaposlitev), ki pa vseeno ostajajo pri starših, le-ti pa jim tudi bolj ali manj pomagajo. Tudi tu gre za kombinacijo zunanjih okoliščin, predvsem pomanjkanja stanovanj, in psihološko pogojene lagodnosti, pasivnosti in nezrelosti. Povsem čistega primera ne moremo navesti, nekaj elementov take ureditve pa zasledimo v naslednjih primerih.
Strugar, samski, zaposlen, avto; živi pri starših. Namerava se poročiti in se preseliti k dekletovim staršem, ob tem pa ho skušal priti do lastnega stanovanja. Ker je holehen, ne dela po službi; je tudi veliko v bolniški. Fantazira o lastni kmetiji.
Mizar, samski, zaposlen, avto; živi pri materi, kije tudi zaposlena.
304 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Mami ne daje nič denarja. Ko dobi plačo, da v omaro. Oba jemljeta ven. Ko zmanjka, da mama noter. »Fnša«, da hi šel lahko na morje. Čaka, da bo šla mama v pokoj, da se bo preselila na vikend. Če hi začelo iti na bolje, bi si kupil stanovanje, se osamosvojil. Njegova deviza je: »Živi iz dneva v dan in lepo ti ho.«
Delovna terapevtka, samska, nezaposlena. Živi tako kot brat pri starših, delavcih. Čaka na zaposlitev. Po lastni izjavi je zelo odvisna od staršev. Družini ne gre slabo. Starša in brat so zaposleni. Imajo stanovanje v bloku, dober avto, garažo, vrt. »Mislim, da se ni kaj dosti spremenilo, celo nasprotno, zdi se mi, da celo bolje živimo kot smo prej... Smo delavska družina z urejenimi razmerami. V pravem času smo si zagotovili materialne dobrine. Kulturno življenje živim sedaj še bolj kot prej... Mislim, da bom imela isti standard kot do sedaj, če mi bodo starši pomagali.« Fantazira, da bo imela tri otroke, a na koncu doda: »Trenutno si svojega življenja ne predstavljam; nimam še čisto razčiščenih pojmov za prihodnost.«
RAZPRAVA ODGOVORI NA POSAMEZNA VPRAŠANJA
Očitno je, da prevladuje omejevanje potrošnje kot reakcija na znižanje realnih dohodkov. Omejevanje poteka po implicitnem »seznamu« prioritet oziroma v koncentričnih krogih, vendar ta rang potreb glede na pomembnost ni pri vseh družinah enak, ampak je odvisen od zgoraj omenjenih značilnosti družine in njenega okolja. Če bi vzeli hipotetično sredinsko družino, potem bi bil ta rang videti nekako takole: najprej se odpovedo velikim vlaganjem, kot so nakup nepremičnin, gradnja, adaptacija in podobno; nato sledi
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 305
omejevanje potovanj, izletov, dopustov; omejevanje vsakdanjih priboljškov (južno sadje, delikatese); omejevanje kulturnih aktivnosti in nakupa kulturnih dobrin (časopisi, knjige, obiskovanje gledališča, kina); omejevanje pri obleki, kozmetiki; omejevanje pri hrani in drugih vitalnih potrebah (imeti otroka); skrajna meja omejevanja pa so potrebe otroka. Dokler se lahko starši čemu odpovedo, do tedaj ne prikrajšujejo otrok. Prikrajšati otroka je znamenje skrajne stiske.
Ta rang prioritet je odvisen od gmotnega položaja družine in njenega življenjskega stila, zavarovanosti in od trenutno perečih potreb. Družina, ki vidi izhod v gospodarski ekspanziji in ne zgolj v štednji, se bo odpovedala neproduktivnemu trošenju (luksus), da bi lahko investirala v razvoj gospodarstva. Podobno bo ravnala družina, ki nima druge možnosti, kot da si sama kupi ali zgradi stanovanje. Če le more, se bo lotila tega in bo podredila vse druge potrebe tej.
Med odgovori na ostala vprašanja pa zbuja pozornost dejstvo, da precej vprašancev še ni pomislilo na brezposelnost, ali pa se jim zdi le malo verjetno, da bi mogli zgubiti delo, čeprav bo prav to ena zanesljivih posledic uveljavljanja tržnega gospodarstva. Zanimivo je tudi, da precej vprašancev vidi skrajni izhod (za nekatere pa to sploh ni skrajni izhod, ampak zaželeni način življenja) v ukvarjanju s kmetijstvom. To morda tudi pomeni, da postajata življenje na podeželju in kmetovanje vse bolj priljubljeni, in pametno bi bilo, ko bi te težnje ljudi znali izkoristiti pri prestrukturiranju gospodarstva.
306 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
TIPOLOGIJA ODGOVOROV NA KRIZO
Izdelana tipologija ni sama sebi namen, ampak vodi od vprašanja, kako ravnajo ljudje v družbeni krizi, do vprašanja, zakaj tako ravnajo in kakšna je globlja logika njihovega ravnanja. Kako torej pojasniti te tipe odgovorov? Najprej pa: kaj pravzaprav je treba pojasniti? Osnovna dimenzija te tipologije je dimenzija ekspanzija - stagnacija - upad. Na to dimenzijo gledamo kot na odvisno variablo, iščemo pa neodvisne variable, s katerimi bi lahko pojasnili variacije na odvisni. Pojasniti moramo torej, zakaj se nekatere družine v kriznih časih vržejo v ekspanzijo, druge »prezimujejo« in tretje skrajno omejijo zadovoljevanje svojih potreb, tako da so ogrožene že njihove osnovne potrebe preživetja. V tem sestavku bomo to analizo le nakazali in zato navedli le najpomembnejše variable. Te so:
- Gmotni in človeški potenciali. Ti se izražajo predvsem v dotedanjem družbenoekonomskem statusu. Mislimo na družbeno-eko-nomski status pred začetkom krize, predvsem na naslednje njegove dimenzije: dotedanje premoženje in dohodki; izobrazba, znanje, veščine; družbeni položaj (poklic, funkcija) ali, krajše, kapital, s katerim razpolaga gospodinjstvo oziroma možnosti, ki jih ima. Očitno se naši tipi razlikujejo po tej prvi dimenziji, saj segajo od družin, pri katerih se kombinirajo veliko premoženje, visoka izobrazba in spretnost ter visok družbeni položaj, do družin oz. posameznikov, pri katerih se kombinirajo neugodna nasprotja prej omenjenih značilnosti. Lahko torej postavimo prvo domnevo: čim višji je izhodiščni družbeno-ekonomski status, kar vključuje večje možnosti in prepostavke razvoja, tem verjetneje bo družina na krizne razmere odgovorila z ekspanzijo, tj. s širjenjem materialnih in nematerialnih
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 307
pogojev svojega obstoja in razvoja.
- Življenjski slog in vrednotni sistem. Čeprav je v našem gradivu ta vidik le malokrat izrecno omenjen, je pa vendarle poudarjen in pomemben. Nekateri so odgovorili, da ne čutijo krize, ker so vedno živeli skromno. (Primer pri podtipu Bc) Tak življenjski slog ni le posledica in izraz manjših možnosti, ampak tudi vrednot družine. V konkretnem primeru to pomeni, da starša z visoko izobrazbo in dobrimi dohodki »investirata« v izobrazbo otrok (hčerki obe študirata); družina se odpoveduje luksusnemu trošenju ali vlaganju v premoženje. Gmotni položaj in vrednotni sistem sicer vplivata drug na drugega, vendar ju je dobro razlikovati. Ne vemo. kakšna konkretna dejanja se skrivajo za besedo »skromno«. Opazimo pa protislovje med nedvomno visokim statusom in dohodki, ki so gotovo povsem primerljivi gotovinskim dohodkom družine iz prve kategorije, in resnično skromnim premoženjem. Kje je razlika? Ni je tako težko odkriti: študirajo dve hčerki, hranijo marke za nov avto. se ne odpovedujejo ne kulturi ne počitnicam. Beseda »skromnost« torej pomeni, da ne zapravljajo denarja nepremišljeno, da pa zadovoljujejo vso pahljačo potreb uravnoteženo brez ekscesivnih zahtev. Ob tem pa imajo vedno rezervo prihrankov. — Tip Aa in tip Bc pa se razlikujeta predvsem po tem. da prvi kot družina proizvaja (kmetija), drugi pa le troši. čeprav je del te potrošnje dolgoročna naložba v znanje, del pa ima značaj potrošnje za osebnostno rast in razvoj (kulturna potrošnja). Tako bi bilo morda treba pri drugem poskusu tipologije upoštevati dimenzijo proizvodnje-potrošnje kot osnovno. Usmeritev v eno ali drugo pa je po naši domnevi bolj stvar vrednotne opredelitve kot posledica objektivnih okoliščin. Podeželsko-mestna družina iz prvega primera bi lahko živela mestno potrošniško.
308 V vod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Mestna družina iz primera Bc bi si morda lahko kupila zemljo in jo obdelovala. Da ne ena ne druga družina tega ni storila, je njihova odločitev. Da gre za odločitev, torej za vrednotni izbor, je posebno lepo razvidno iz prvega intervjuja, ko je družina prešla iz enega sloga v drugega. Lahko postavimo domnevo: gospodarska ekspanzija družine je bolj verjetna pri tistih družinah, ki imajo proizvodno-gospodarski vrednotni sistem (poslovno miselnost) in manj verjetna pri tistih družinah, ki imajo potrošniške vrednote (uživanje) ali pa jim je vrednota osebnostna rast in razvoj s kulturnimi dejavnostmi, izobraževanjem ipd. — V okviru vrednotne usmerjenosti so možne tudi druge tipologije, npr. usmerjenost na pridobivanje proti omejevanju. Lahko bi to dimenzijo imenovali tudi dimenzijo aktivnosti-pasivnosti. Ti tipi so že tesneje povezani z osebnostno strukturo in strukturo družine in nimajo več značaja vrednotne usmerjenosti v ožjem pomenu.
- Struktura družine: togost-gibkost. O tej dimenziji imamo v naši raziskavi najmanj podatkov, ker je tudi najmanj izrecnih izjav o tem pomembnem vidiku. Zelo grobo pa bi vendarle lahko na osnovi dostopnih indikatorjev razlikovali družine, kjer je struktura bolj toga. od družin, kjer je bolj gibka. K togi strukturi sodijo npr. nespremenljivost vlog posameznih članov, njihovih pozicij in statusov, enosmerno komuniciranje, neizmenjujoče vodenje, izrazita nadreje-nost-podrejenost, simbiotičnost. Očitno je, da je za družino iz primera Aa značilna bolj gibka struktura kot na primer za družino iz tipa Cc (»garanje za preživetje«). Pri prvi je očitno, da imajo posamezni družinski člani veliko osebnega prostora, slutimo, daje med možem in ženo enakopraven odnos z veliko mero razumevanja, zaupanja, spoštovanja in medsebojnega upoštevanja (družina živi
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 309
med tednom ločeno), veliko skrbi drug za drugega in družinske solidarnosti (sprememba življenjskega sloga je bila odločitev v dobro sina) ter kljub veliki različnosti članov (oče-upokojenec-kmet, sin-delavec, mati-družbena delavka, hči-študentka) delo za skupen družinski cilj. V družini tipa Cc pa kaže, da gre za bolj togo strukturo tradicionalne družine, kjer je veliko breme odgovornosti za družino na očetu garaču (ki je bolj sitne narave), kjer težnje po osamosvajanju spremljajo občutki krivde, kjer se napetosti »obvladujejo« (potlačijo?). Solidarnost v družini tudi tu ni navidezna, manjka pa ji poleta. Domnevamo, da deluje družinska struktura predvsem kot olajševalec ali zaviralec sprememb življenjskga sloga. Družine z gibko strukturo bodo na izzive okolja (krizo) bolj verjetno reagirale s spremembami svojega življenjskega stila kot družine s togo strukturo. To bi pomenilo, da iz družinske strukture ne moremo napovedati ekspanzije ali omejevanja, napovemo pa lahko spremembo k tistemu ravnanju, kije za družino bolj oziroma manj funkcionalno, naj bo to ekspanzija ali ne. Poleg omenjenega so zelo verjetno pomembni tudi drugi vidiki strukture, npr. že zgolj velikost družine, sestava itd.
- Neposredno okolje (mikrookolje): zaščitniško-ravnodušno-sovražno Pomembna določilnica ravnanja družine je vedenje njenega neposrednega okolja. Družina se bo drugače odzivala v okolju, ki je zaščitniško, suportivno. kot v okolju, ki je viharno (turbulentno) ali agresivno. V tej raziskavi imamo predvsem primere zaščitniškega okolja povsod tam, kjer starši pomagajo mladi družini. Tudi vloga okolja ni enoznačna, ampak deluje po domnevi v interakciji s strukturo družine in njenimi vrednotami. Tako lahko zaščitniško okolje omogoči družini, da ustvari ali zbere svoje potenciale in jih usmeri
310 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
v samostojno produktivno izražanje, tako da potreba po zaščitništvu odpade. Lahko pa jo razvadi, naredi odvisno in pasivno, kar jc v dobri meri odvisno od »značaja« družine. Nasprotno je lahko agresivno ali sovražno okolje spodbuda za produktivno usmeritev družine, bodisi da se zavaruje pred motnjami iz okolja (težnja k samozadostnosti) bodisi da poskuša vplivati na okolje, ga spremeniti ali izkoristiti. Lahko pa ima tako ravnanje okolja negativne posledice za družino.
V tem smislu bi lahko nadaljevali konstruiranje eksplanativnega modela, vendar bi se s tem preveč oddaljili od empiričnega gradiva, ki vendarle ni pretirano bogato.
IMPLIKACIJE ZA SOCIALNO DELO
Raziskavica, o kateri smo poročali, ni imela neposredno aplikativnega namena. Razkriva pa nam nekatere značilnosti odgovorov na krizo, kar je pomembno tudi za socialno delo. Z vidika socialnega dela je kriza življenjska obremenitev za posameznike in družine, ki ima lahko zanje usodne posledice. Njegova funkcija je pomoč pri obvladovanju te obremenitve in preprečevanju marginalizacije in njenih posledic; v skrajnem primeru s stvarno in osebno pomočjo najbolj prizadetim, preventivno pa lahko deluje tako, da podpira in samo razvija razne oblike in načine realističnega prilagajanja na spremembe, na primer, da z usposabljanjem in svetovanjem pomaga ogroženim pri vodenju gospodinjstva in gospodarjenju z denarjem; da vpliva na preoblikovanje nefunkcionalnih, togih odnosov v družini, da bi ta bolje izkoristila svoje potenciale; da sodeluje pri usposabljanju v veščinah komuniciranja, samopredstavljanja in podobnih, ki so pomembne pri potegovanju za zaposlitev; da svetuje
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 311
pri vključevanju v programe usposabljanja in prekvalifikacije ter sodeluje v njih; da zagovarja interese teh družin v odnosu do raznih družbenih ustanov; da z vključevanjem otrok v skupnostne ustanove skrbi za kompenziranje družinskih primanjkljajev, ki so jim izpostavljeni predvsem otroci, itd. Če starša ne vzameta bolniške, ko je otrok bolan, ker bi bila prikrajšana pri dohodku, je to znamenje, da potrebuje družina pomoč. Študentki, ki razmišlja, da bi opustila študij, ker vidi, daje družina ne more vzdrževati, čeprav se skrajno omejuje v svojih potrebah, bi morali pomagati.
312 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
OPOMBA
1 To je dopolnjeno besedilo članka Mesec, B. (1989). Individualni in družinski scenariji preživetja. Socialno delo, 2H, 1989, 2: 212-239. Pri raziskavi so sodelovali študentje VŠSD.
Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev 313
LITERATURA
Bernik, I. (ur.) (1987). Neformalne dejavnosti v slovenski družbi. Sociološko srečanje Ljubljana: Slovensko sociološko društvo.
Svetlik. I. (1986). Ali je delo determinanta družbenoekonomskega položaja. Družboslovne razprave, 3, 4: 5-25. Ljubljana: ISU.
Svetlik. I., I. Bernik (1988). Socialne posledice inflacije. Družboslovne razprave, 5, 6: 71-81. Ljubljana: ISU.
Ščepanovič, R. (1985). Razlike v razumevanju prihodnosti. Družboslovne razprave, 2. 2: 191-217. Ljubljana: ISU.
(1989)
315
7. poglavje
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija na osnovi delno strukturiranih intervjujev
SO AVTOR SREČO DRAGOŠ UVOD
Tudi to poročilo je nastalo po blok eksperimentalnih vajah študentov tedaj še Višje šole za socialne delavce. Študentje so se po pripravi v skupini z vnaprej pripravljenim vprašalnikom najprej razkropili po širni Sloveniji in anketirali vsak nekaj gospodinjstev. Anketiranje je potekalo tako, daje študent najprej zastavil vprašanja iz prvega dela vprašalnika, ki je vseboval strukturirana ali delno strukturirana vprašanja, nato pa je izvedel odprt intervju, v katerem je poskušal doseči, da bi intervjuvanci opisali situacije, ko so bodisi sami komu pomagali ali pa bili deležni kake pomoči. Intervju seje začel tako. da je anketar prosil anketiranca, naj opiše situacije, ko so on ali drugi člani njegove družine ali družina (gospodinjstvo) kot celota naleteli na kake težave ali bili v kaki stiski. Nato pa je povprašal po tem. kako so težavo rešili in ali jim je pri tem kdo pomagal. Pozneje je povprašal, ali so oni kdaj komu kaj pomagali, v kakšni situaciji in na kakšen način. Tako smo dobili vrsto opisov situacij, ko je prišlo do kake oblike pomoči. Spraševanja nismo
316 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
omejevali na neformalno pomoč, šele pozneje, pri obdelavi, smo se osredotočili le na klasificiranje neformalnih pomoči, nismo pa upoštevali formalne pomoči raznih ustanov in organizacij.
Gradivo smo obdelali z namenom, da bi oblikovali taksonomijo oblik neformalne pomoči. Taksonomija (gr. taksis, urejanje, (lep) red: nomos, pravilo, zakon; torej: pravila ali veda o ureditvi) je sistematika kakega področja in/ali nauk o postopkih klasifikacije posameznih proučevanih primerkov v kategorije sistema (taxa; edn. taxon). Medtem ko je klasifikacija v splošnem vsako razporejanje ali razvrščanje, že tudi glede na en sam kriterij (npr. razvrstitev pomoči na formalne in neformalne — enostavna klasifikacija), je taksonomija večnivojska hierarhična klasifikacija. Primer zelo izdelane taksonomije je sistematika rastlinstva. Rastline se delijo najprej na skupino praprotnic in semenovk; te se delijo na oddelka golosemenk in kritosemenk; kritosemenke se delijo na razreda enokaličnic in dvokaličnic; dvokaličnice se delijo na več redov, med njimi so prostovenčnice; red prostovenčnic se deli na več deset družin, med katerimi so makovci; družina makovcev se deli na pet rodov, med njimi je rod makov; ta se deli na šest vrst, od katerih je ena poljski mak (Papaver rhoeas L.). Vprašanje je, ali ima na področju socialnega dela oblikovanje taksonomij sploh smisel (nekaj o tem je tudi v besedilu, ki sledi). Brez veliko filozofije in poudarjanja znanstvenih smotrov bi izkustveno odgovoril, da se človek laže orientira na kakem področju, tudi na področju socialnega dela, če pozna osnovne delitve; če so te delitve sistematično urejene v hierarhijo, toliko bolje. Pri tem je gotovo najbolj pomembno, da se za delitev izberejo pravi kriteriji.
Kako smo oblikovali pričujočo taksonomijo? Iz zapisov inter-
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 317
vjujev smo izpisali opise pomoči, tako daje bil vsak opis na svojem lističu. Opisu smo nato pripisali oznake o vrsti gospodinjstva, vrsti pomoči in izvajalcih pomoči (glej spodaj), kakor smo si bili prvotno zamislili, in nato razporedili lističe v skupine z enakimi oznakami in tako dobili kategorije glede na omenjene tri kriterije. S to klasifikacijo nismo bili zadovoljni. Medtem ko smo razvrščali lističe, se nam je ves čas kot najbolj naraven kriterij vsiljevala vsebina pomoči, tisto, na kar se je pomoč nanašala; situacija, v kateri je prišlo do pomoči. Tako smo prvotno klasifikacijo razdrli in razporedili lističe že približno tako, kot so razporejeni sedaj. tj. v tri velike kategorije glede na ustaljenost pomoči (običaji v širšem kulturnem krogu, navade v ožjem krogu in neustaljena dejanja), znotraj njih pa v več manjših kategorij glede na razlog, povod ali situacijo pomoči. Ko je bilo to narejeno, smo se še malo potrudili in eksplicirali kriterije klasifikacije in vse lepo uredili v pet stopenj. Da bi vse skupaj bolj držalo, smo vse razvidno zapisali in narisali.
*
Z razvojem nepoklicnega prostovoljnega dela na področju socialnega dela (gl. Mesec 19S4) je pozornost boetologije (vede o socialnem delu), ki se je v svojih začetkih ukvarjala predvsem z načeli in metodami strokovnih boetičnih intervencij (intervencij socialnega dela), nato zajela širši krog pomočnikov, tj. ves neformalni sektor. Pri tem se je vse do danes ohranila dokajšnja pojmovna zmeda v zvezi s pojmi formalne in neformalne ter strokovne in prostovoljne pomoči. Pogosto seje neformalna pomoč enačila s prostovoljno pomočjo (na to opozarja npr. Whittaker 1986).
318 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Opirajoč se na klasifikacijo vrst dela, ki smo jo bili izdelali, da bi prispevali k jasnejši opredelitvi nepoklicnega prostovoljnega dela (Mesec 1984). predlagamo naslednjo klasifikacijo neposredne piv moči glede na naravo normativnih okvirov in družbene situacije, ki jo opredeljujejo in določajo. »Normativni okviri« so pravne in moralne norme, ki regulirajo dajanje pomoči (npr. norme, ki definirajo poklicno in delovno vlogo, njene pristojnosti in omejitve; vlogo prostovoljca: vlogo sorodnika in prijatelja). »Družbena situacija« je zbirni pojem za vrsto značilnosti situacije, v kateri se odvija pomoč, od statusa udeležencev, njihovih motivov, tipičnih problemov do prostorskih značilnosti. Poudarjamo, da gre za klasifikacijo pomoči, to je dejanj, dejavnosti, ne za klasifikacijo nosilcev pomoči, naj bodo posamezniki, skupine ali organizacije, čeprav je ta dejanja včasih težko opredeliti drugače kot s sklicevanjem na njihove nosilce (npr. pomoč prijatelja = prijateljska pomoč), pa četudi mislimo pri tem na specifično značilnost dejanja pomoči. Zato se ta klasifikacija ne more pokrivati s klasifikacijo nosilcev pomoči glede na sektorje družbe, čeprav ji je podobna. Opozarjamo tudi. da bi bilo treba dimenzije te klasifikacije še podrobneje pojasniti, kar pa ni predmet tega prispevka.
Kot je razvidno iz te klasifikacije, jasno razlikujemo prostovoljsko pomoč od neformalne ali »naravne« pomoči v primarnih in sekundarnih odnosih in skupinah. Pojem neformalne pomoči zajema torej vse tiste oblike pomoči med posamezniki, skupinami in skupnostmi, ki se odvijajo v »naravnih« primarnih in sekundarnih skupinah in skupnostih, kot pomoč med družinskimi člani, med sorodniki, med sosedi ali sovaščani (sokrajani), med vrstniki ali prijatelji, med sodelavci, pa tudi med zgolj znanci in povsem tujimi osebami.
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 319
Tabela 7.1. Vrste neposredne pomoči
1.	Formalna pomoč (v javnem, zasebnem in prostovoljskem sektorju) Pomoč v okviru poklicne dolžnosti, poklicne vloge. Normativni okvir pomoči: pravne in moralne norme, ki regulirajo poklicno dejavnost in delovno vlogo.
Družbena situacija: institucionalni okvir, plačano strokovno delo, vloga klienta. profitni motiv.
1.1	V javnem sektorju, državni službi: v socialni službi, zavodu
1.2	V zasebnem profitnem sektorju: v zasebnih socialnih ustanovah
2.	Prostovoljska pomoč (v javnem, zasebnem in prostovoljskem sektorju)
Pomoč kot nepoklicno prostovoljno delo, v vlogi prostovoljca Normativni okvir: pravne in moralne norme, ki regulirajo nepoklicno prostovoljno delo in vlogo prostovoljca. Družbena situacija: neplačano, a organizirano delo, vloga »družabnika«, »sotrpina«, motiv izpopolnjevanja, osebnega preizkušanja, altruizem
2.1	Prostovoljska pomoč v službah javnega in zasebnega profitnega sektorja
2.2	Prostovoljska pomoč v prostovoljskih in neprofitnih organizacijah (Rdeči križ. Karitas itd.)
2.3	Pomoč v skupinah samopomoči (vzajemne pomoči)
3.	Neformalna pomoč
»Naravna« pomoč v sorodstvu, soseski, med prijatelji Normativni okvir: pravne in predvsem moralne norme, ki regulirajo odnose v družini, sorodstvu, soseski in medsebojno pomoč v teh okvirih, npr. norma recipročnosti
Družbena situacija: npr. slojna determiniranost pomoči, motiv ohranjanja odnosov, sočutje
3.1	Pomoč med družinskimi člani, sorodniki
3.2	Pomoč med sosedi
3.3	Pomoč med prijatelji, znanci
3.4	Pomoč med tujimi osebami
320 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Pojem (socialne) pomoči razumemo v tem kontekstu zelo široko kot vsako dejanje, usmerjeno k drugi osebi ali skupini, dejanje, katerega namen in dejanski učinek pomeni za prizadeto osebo najmanj olajšanje ali odstranitev neugodnega stanja stiske, obremenitve, prikrajšanosti, lahko pa tudi vzpodbudo in oporo za osebnostno in socialno rast in razvoj.
Poznavanje narave neformalne pomoči je temeljnega pomena za praktično boetiko, saj je angažiranje ostalih sektorjev potrebno, kadar pride do motenj v delovanju »naravnih« sistemov pomoči; namen formalnih posegov pa je prav ponovna integracija posameznika ali skupine v naravna socialna okolja in vzpostavitev normalnega delovanja naravnih sistemov pomoči. Ena prvih nalog pri spoznavanju delovanja naravnih sistemov pomoči je prav taksonomija oblik neformalnih pomoči.
Zanimive opise primerov neformalne pomoči v okviru tradicionalnih običajev na vasi najdemo npr. v delu sociologa M. Goloba (1967). Opisuje npr. pomoč sosedov ob smrti, botrinjo, fantovščino, svatovščino. pomoč gruntarjev revežem.
-	Sosedska pomoč ob smrti: »Ker morajo sosedje izkazovati družini, ki jo je prizadela smrt svojca, tudi materialno pomoč in pomoč v uslugah ali z delom (kuha, skrb za živino, izdelava krste ter pokritje vseh pogrebnih stroškov itd.)...« (1967, 190)
-	Pomoč botra: »Ker botri veliko pomagajo človeku zlasti v njegovi mladosti in mu po potrebi nadomeščajo celo starše, je solidarnostna poteza tega odnosa prav gotovo ena od bistvenih njegovih potez.« (1961, 190-91)
-	Pomoč mladoporočencem: »Na svatovščino poleg sorodnikov obvezno vabijo tudi sosede. Ker pa je odnos med svati in družinami
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 321
mladoporočencev vedno vzajemen, saj skupno izvajajo običaje in seveda tudi skupno krijejo stroške svatbe, materialno in moralno pomagajo mladoporočencema...« (1967, 191)
-	Samopomoč med fanti (in pomoč drugim iz fantovske blagajne - »škanta«): »Toda nič več ni starega 'škanta' — skupne fantovske blagajne, nekakšne samopomoči, iz katere so plačevali številne skupne akcije, darila dekletom in obilne podpore obolelim članom ter siromakom (zlasti materam-vdovam, ki so jim padli sinovi v vojskah, pa niso potem imele nobene opore več pri hiši, ter invalidom)...« (1967, 193)
-	Gruntarsko oskrbovanje revežev: »Omenili bi samo značilno gruntarsko prakso v oskrbovanju revežev v polpretekli dobi. Vsak ubožec, ki je, npr. še v dobi stare Jugoslavije, prišel prek občine (politične) na srenjo, je imel po starem nezapisanem običaju, pravico 'hoditi po čredi' ('po kljukah', 'po numarah'). To je pomenilo, da ga je moral preživljati vsak zemljak določeno število dni v letu, dokler ni prišel 'naokoli'. Potem se je ta dobrodelnost (dajali so onemoglemu človeku hrano in streho nad glavo) ponavljala vse do smrti. Dokler kmet ni bil egoist, ter poleg proizvajalca še zlasti trgovec, mu je pomenilo oskrbovanje ubožca enega najpomembnejših apotropejskih dejanj, s katerimi je odvračal nesrečo od hiše. Vedo povedati, da so v starih časih zlasti kmečke gospodinje skrbele za vaške reveže s prav takšno vnemo, kot za lastno družino in za najboljše hišne goste. Toda. ko so se časi spremenili, seje spremenilo tudi to...« (1967, 194-95)
Pogoj za pomoč: spoštovanje običajev (recipročnost): »Toda značilno je vendarle to. da srenja nekako sluti, če so si pri kakšni hiši le nekoliko preveč navzkriž z običaji. Srenja sicer že dopušča, da
322 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
se ljudje običajev na zunaj nekako sramujejo, nikakor pa ji ni po volji, če jih tudi v resnici zavržejo. Zato srenja pomaga predvsem tistim, ki so tradiciji zvesti (čeprav zaradi različnih razlogov skrivoma), druge pa dosledno bojkotira.« (1967, 195)
Podobne opise tradicionalnih oblik pomoči v vaških skupnostih najdemo predvsem pri etnologih (npr. Makarovič 1982); nekaj gradiva o neformalni pomoči v mestnem oziroma primestnem naselju pa je npr. v Ravnik (1981).
PROBLEM
Oblikovati poskusno taksonomijo oblik neformalne pomoči, kot se pojavljajo pri nas.
METODA
Tudi ta raziskava je nasledek blok eksperimentalnih vaj študentov VŠSD. Zamislili smo si, da bi v okviru teh vaj obiskali gospodinjstva v raznih slovenskih krajih in različne socialne sestave ter v njih izvedli intervjuje, ki bi dali podatke o neformalni pomoči. Do teh podatkov bi prišli tako, da bi spraševali po težavnih situacijah in stiskah, ki so jih doživeli družine ali njihovi člani v določenem neposredno preteklem obdobju, in o pomoči v teh situacijah: kako so si pomagali ali kdo jim je pomagal, na kakšen način itd. Tako bi dobili opise situacij, v katerih se pojavi potreba po pomoči, in opise pomoči, na osnovi katerih bi nato izdelali klasifikacijo ali taksonomijo neformalne pomoči. To zamisel smo uresničili tako, kot opisujemo spodaj.
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 323
Izbor gospodinjstev. Enota anketiranja je bilo gospodinjstvo. Gospodinjstvo sestavljajo ljudje, ki pomembnejši del svojih dohodkov porabijo skupaj. Vsaka anketarka naj bi izbrala najmanj dve gospodinjstvi, od tega je eno lahko gospodinjstvo, katerega članica je sama. Drugo (in nadaljnja) gospodinjstva pa je izbrala po dogovoru v skupini, tako da so bila v skupnem številu gospodinjstev zastopana v približno enakem številu mestna in podeželska, kmečka, mešana in nekmečka gospodinjstva.
Izvedba intervjujev. Študentke so dobile navodilo, naj izvedejo intervjuje z najmanj dvema družinama oziroma gospodinjstvoma o tem, kaj se dogaja v raznih problemskih situacijah ali težavah, ki se z njimi sreča družina oziroma gospodinjstvo. Rezultat tega pozve-dovanja naj bi bili opisi situacij, v katerih je prišlo do kake vrste ali oblike pomoči ali pa je bila pomoč potrebna ali pričakovana, pa do nje ni prišlo.
Potek intervjuja. Intervjuji so bili anketirancem predstavljeni kot raziskava o tem, »kaj se dogaja, ko se družina (gospodinjstvo) sreča z različnimi težavami v svojem vsakdanjem življenju, kako si tedaj pomaga«. Intervjuje razdeljen na tri dele: (1) V prvem delu so bila vprašanja o socialno-demografskih značilnostih gospodinjstva. (2) V drugem delu so bila vprašanja o obremenitvah in oporah. Osnovni namen teh vprašanj je bil, usmeriti pozornost sogovornika na področje življenjskih obremenitev in stikov z drugimi ljudmi in ustanovami. Odgovori na ta vprašanja so omogočili anketarki vpogled v problematiko gospodinjstva. (3) V tretjem delu je bil izveden odprt, nestrukturiran intervju, in v njem so anketiranci opisali razne situacije, v katerih je šlo za kakršnokoli pomoč, formalno ali neformalno.
324 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Obdelava. Izpisovanje oblik pomoči. V zapisu intervjuja so anketarji označili (podčrtali, občrtali) tiste dele besedila, v katerih so opisane situacije, v katerih je prišlo do pomoči. Opise teh situacij so nato prepisali (transkripcija) v obdelovalne tabele, tako da so ohranili pomembne podatke, nepomembne pa izpustili (redukcija opisov); če so kaki podatki manjkali, so jih dopolnili na osnovi konteksta in poznavanja situacije. Nato so situacije šifrirali, in sicer po naslednjih variablah: odziv na prošnjo (odzval/ni odzval), pobuda za pomoč (zaprošena/spontana), sektor (neformalni/formalni), vrsta pomoči (stvarna/osebna/oboja), recipročnost (recipročna/nerecipročna), institucionaliziranost (institucionalna/ tradicionalna/ navada/ neustaljeno dejanje).
Za preliminarno analizo smo iz bogatega gradiva izbrali samo 30 bolj izčrpnih in natančnih zapisov intervjujev. Iz teh zapisov smo izpisali dejanja pomoči in jih klasificirali glede na ustaljenost dejanja (ljudski običaj, navada v ožjem krogu, neustaljeno dejanje); znotraj teh širših kategorij pa smo oblikovali še podklasifikacije. Klasificirali smo glede na tistega, ki pomaga (nosilca = izvajalca pomoči). Vsak primer je kodiran glede na vrsto gospodinjstva izvajalca pomoči (kmečko gospodinjstvo, mešano, nekmečko); glede na vrsto pomoči (zaprošena, spontana); glede na odnos izvajalcev pomoči do prejemnika (sorodniki, sosedje, prijatelji, sodelavci). Te kode dodatno osvetljujejo naravo pomoči.
Znaki pomenijo:
Vrsta gospodinjstva izvajalca: 1 - kmečko gospodinjstvo, 2 -mešano gospodinjstvo, 3 - nekmečko gospodinjstvo
Vrsta pomoči: pr - prizadeti zaprosil za pomoč, sp - pomoč ponujena spontano
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 325
Izvajalci pomoči: sr - sorodniki, so - sosedje, pr- prijatelji, znanci, sd - sodelavci, tu - tuja oseba, dr - drugo (npr. farani)
REZULTATI
Dimenzije taksonomije so torej:
Predmet klasifikacije: dejanje neformalne pomoči
1.	red. Dejanja pomoči se dele glede na ustaljenost dejanja pomoči na ustaljena in neustaljena.
2.	red. Ustaljena dejanja se dele glede na širino družbeno-kultur-nega kroga, v katerem veljajo, na tradicionalne običaje (širši krog) in navade (ožji krog).
Slika 7.1. Taksonomija neformalne pomoči
KRITERIJ
1.	ustaljenost
2.	širina kroga
3.	odnos
4.	vsebina
5.	razlog
NP
t?
Ust
t? Obič t? t? <55 sr so pr dr
Stv Osb
dog obl del nes bol mat
Nav
Ne
LEGENDA
NP - neformalna pomoč. Ust - ustaljen običaj. Ne - neustaljeno dejanje. Obič - običaj v širšem kulturnem krogu. Nav - navada ust. v ožjem krogu, sr - v sorodstvu, so - v soseski, pr ■ med prijatelji, dr - v drugih odnosih. Stv - stvarna pomoč. Osh - osebna (odnosno-emocionalna) pomoč, dog - ob življenjskih dogodkih, obl - oh obletnicah, del - pri delu. nes - v nesrečah, bol - v bolezni, mat - materialna pom. v pomanjkanju, revščini
326 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Neustaljena dejanja se na tej ravni ne dele na podvrste.
3.	red. Tradicionalni običaji se dele glede na vrsto odnosu med dajalcem in prejemnikom pomoči (vrsto socialne mreže) na običaje v sorodstvu, soseski, med prijatelji, med tujci.
Ista delitev velja pri navadah in pri neustaljenih dejanjih.
4.	red. Dejanja pomoči se na tej ravni dele glede na vsebino pomoči na stvarno pomoč in osebno (odnosno-emocionalno) pomoč.
5.	red. Dejanja pomoči se na tej ravni dele glede na razlog ali povod pomoči (vrsta in število kategorij sta nezaključena — navedene so kategorije, ki so se pojavile do sedaj) na pomoč ob življenjskih dogodkih (rojstvo, poroka, smrt), ob osebnih obletnicah, pri delu. ob nesrečah, ob bolezni in v starosti, ob pomanjkanju in revščini, v čustveni stiski (čustvena opora), ob ovirah v komunikaciji (posredovanje, izglajevanje, zagovorništvo), pomoč obrobnežem (cigani, berači), drugo.
Kriterij vsebine pomoči (stvarna, osebna) smo dodali pozneje, zato ni vpisan med kodirnimi znamenji. Opustili pa smo delitev glede na vrsto gospodinjstva.
Tabela 7.2. Taksonomija neformalne pomoči
1. KATEGORIJA: USTALJENA DEJANJA V ŠIRŠEM KROGU 1.1. Kategorija: tradicionalni običaji
Ljudski običaji: krajevni, regijski, nacionalni, širši kulturni krog 1.1.1 Med sorodniki 1.1.1.1 Stvarna pomoč
Pomoč ob živlienjskili dogodkih: rojstvo, poroka, smrt
Mladoporočencema na poročnem slavju darujejo praktična ali denarna darila. (3/sp/sr+so+pr)
Poročna priča pomaga: pri organizaciji poroke, darila. (3/sp/sr)
Pred poročnim slavjem mati in sestra (bodoče žene) pomagajo (v hiši bodočega
moža) pri peki peciva. (3/sp/sr)
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 327
Ob otrokovem krstu ponudiš prvemu, ki ga srečaš na poti od doma do cerkve, kos pogače in nekaj denarja /a »otrokovo srečo«. (3/sp/sr) Pomoč sorodnikov ob pripravi sedmine. (I/sp/sr) Obdarovanja in slavja ob življenjskih jubilejih
Ob godovih gredo sorodniki slavijcncu »oferat« in ga obdarijo. (3/sp/sr) Ob 50-letnici slavljenec povabi sorodnike, jih pogosti in dobi darila. (3/sp/sr) Pomoč pri delu (gospodinjstvo, gospodarstvo) Pomoč sorodnikov pri delu v vinogradu. (3/pr/sr) Druge oblike pomoči, solidarnosti, vzajemnosti
Sorodniki se /.berejo ob cerkvenih praznikih in si izmenjajo dobrote. (3/sp/sr) 1.1.1.2 Osebna pomoč (ni primerov) 1.1.2 Med sosedi
1.1.2.1	Stvarna pomoč
Poinoč oh življenjskih dogodkih: rojstvo, poroka, smrt
Sosedje organizirajo mladoporočencema slavje. (3/sp/so/sr)
Ob smrti soseda zbere soseska denar za svojce umrlega... (3/sp/so)
Pomoč ob naravnih in drugih nesrečah
Ob požaru vsa vas denarno pomaga prizadetim. (3/sp/so)
Druge oblike pomoči, solidarnosti, vzajemnosti
Enkrat na leto zberejo po vasi prispevke za nogometni klub. (3/sp/so)
Vsako jesen obdarijo farovž s kmetijskimi pridelki. (2/sp/so)
1.1.2.2	Osebna pomoč
Pomoč ob življenjskih dogodkih: rojstvo, poroka, smrt
...sosedje gredo kropit umrlega, bedijo pri krsti: sc udeležijo pogreba.
(3/sp/so)
1.1.3. Med prijatelji
1.1.3.1	Stvarna pomoč
Pomoč ob življenjskih dogodkih: rojstvo, poroka, smrt
Dckliščina. fantovščina, rojstni dnevi, godovi — v vseh teh primerih pride do
obdarovanja. (3/sp/pr)
Pomoč pri delu (gospodinjstvo, gospodarstvo)
Pomoč pri kolinah. (3/sp/so+pr)
Ličkanjc koruze. (3/sp/so+pr)
Pomoč pri sejanju, okopavanju. spravilu pridelkov, podiranju dreves. (2/pr/sr+so+pr)
Pomoč pri pripravi drv, košnji, žetvi. (l/pr/so+pr)
1.1.3.2	Osebna pomoč
Pomoč ob življenjskih dogodkih: rojstvo, poroka, smrt
Dckliščina, fantovščina, rojstni dnevi, godovi. (3/sp/pr)
1.1.4 Tujcem
1.1.4.1 Stvarna pomoč
Denarna pomoč, materialna pomoč
328 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Beračem damo staro obleko, hrano. (3/pr/tu) 1.1.4.2 Osebna pomoč
1.2. Kategorija: navada (ustaljena v ožjem krogu)
1.2.1	Med sorodniki
1.2.1.1	Stvarna pomoč Pomoč ob življenjskih dogodkih
Mladoporočenca sestavita seznam stvari (daril), kijih potrebujeta, povabljenci jih (po svojih možnostih) kupijo. (1/sr/so/pr) Pomoč pri delu (gospodinjstvo. gospodarstvo)
Sorodniki pomagajo pri obdelavi vrtu (okopavanjc. rezanje trte). (3/pr/sr) Vnuki pomagajo pri težjih opravilih. (3/pr/sr)
Pri gradbenih delih pomaga sestri, ki gradi hišo (meša malto, nosi opeko). (3/ pr/sr)
Za dan mrtvih svakinja pomaga izdelovati ikcbanc (za prodajo). (3/sp/sr)
Pomagamo sorodnikom na kmetiji: saditi in pobirati krompir, grabiti.
spravljati seno v kozolec, vlačiti drva iz gozda, delati butare. Sorodnik nam
popravlja avto. vzame našo hčer na počitnice. (3/pr/sr)
Pomoč pri siliranju koruze (v zameno poceni ozimnica, gnoj.) (3/sp.sr)
Medtem ko smo na dopustu, tašča zaliva rože. (3/pr/sr)
Pomoč oh bolezni, starosti, onemoglosti
Stara mama speče potico ob bolezni sorodnicc ali sosede. (3/sp/sr+so) Oskrba starega očeta, ki živi sam (hrana, čiščenje). (3/sp/sr) Stari oče prihaja k nam na večerjo. (3/sp/sr)
Sin odpelje staro mamo v bolnišnico, sorodniki jo obiskujejo. (3/sp/sr) Vnuki ji pomagajo pri težjih opravilih. (3/pr/sr) Denarna pomoč, materialna pomoč
Izmenjava oblek, obutve, šolskih potrebščin za otroke. (3/sp/sr)
Sorodnikom damo žganje zastonj, sosedom pa po nižji ceni (3/sp/sr+so)
Sorodnikom v mestu vsako leto zredimo svinjo. (I/pr/sr)
Vnukinja preživlja počitnice pri nas: sinovi družini vložimo zelenjavo za ozimnico.
(3/sp/sr)
1.2.1.2	Osebna pomoč
1.2.2	Med sosedi (mestno okolje) 1.2.2.1 Stvarna pomoč
Pomoč pri delu (gospodinjstvo, gospodarstvo) Sosed spravi premog v klet. (3/pr/so) Sosed posodi mešalec za malto. (3/pr/so)
Vzajemna pomoč soseske pri asfaltiranju ccstc. kopanju jarkov za telefon, čiščenju snega s ccstc. (3/sp/so)
Ko gremo na dopust, soseda zaliva rože. poskrbi za mačko. (3/sp/so)
Ker sem osamljena, pride večkrat na pogovor soseda in mi spotoma prinese še
drva. (3/sp/so)
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 329
Otroci iz soseske mi prinesejo stvari i z trgovine. (3/sp/so) 1.2.2.2 Osebna pomoč
1.2.3	Meti prijatelji
1.2.3.1	Stvarna pomoč Denarna pomoč, materialna pomoč
Prijateljice so prinesle obleke za novorojenčka. (3/sp/pr)
1.2.3.2	Osebna pomoč
1.2.4	Tujcem
1.2.4.1	Stvarna pomoč
1.2.4.2	Osebna pomoč
2. KATEGORIJA: NEUSTALJENO(ENKRATNO. NEPREDVIDLJIVO) DEJANJE
2.0.1 Med sorodniki 2.0.1.1 Stvarna pomoč Pomoč ob življenjskih dogodkih
Mati z novorojenčkom se začasno preseli k staršem, kjer ima boljšo oskrbo. (1/ sp.sr)
Pomoč pri delu (gospodinjstvo, gospodarstvo)
Ko je pospravljala drvarnico, soji pomagali otroci in vnuki. (3/pr/sr)
Ko seje pokvaril pralni stroj, je sorodnica prala perilo. (3/sp/sr)
Možu jc teta pomagala pri ustanovitvi lastnega podjetja. (3/pr/sr)
Starši in sestra pomagajo hčeri pri selitvi: čiščenje stanovanja, varstvo otroka.
likanje, nakupi v trgovini, prinesejo zelenjavo, zet opravi kleparska dela na
žlebovih. (3/sp/so+pr)
Denarna pomoč, materialna pomoč
Za dograditev hiše so si sposodili denar od sorodnikov. (3/pr/sr)
Sorodnik mi jc posodil večjo vsoto denarja. (3/pr/sr)
Starši so mi podarili hišo. (3/sp/sr)
2.0.1.2 Osebna pomoč
2.0.2 Med sosedi
2.0.2.1 Stvarna pomoč
Pomoč ob nesrečah, nezgodah
Vsi vaščani so pomagali iskati izgubljeno deklico. (2/sp/so)
Ker sama ni mogla pobrati moža. kije padel z invalidskega vozička, ji je pomagal
sosed.(3/sp/so)
Ko je bila hči brez ključa, zaprosila soseda za lestev, da spleza skozi okno. (3/pr/ so)
Voda je vdirala v garažo/ sosedje so zasuli kanal. (3/pr/so) Ko je imel mož srčni napad, so sosedje poklicali zdravnika. (3/pr/so) Ob požaru so sosedje prvi pomagali gasiti: soseda jc šla aktivirat sireno: v sosedov hlev so vzeli našo živino in jo oskrbovali tri tedne: drugi sosedje, so dali les za nov hlev, sosed ga jc zapeljal do žage in naredil tramove, sosed zidarje vodil
330 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
pozidavo, drugi so pomagali. (2/sp/so) Pomoč pri delu (gospodinjstvo, gospodarstvo)
V	odsotnosti sosedov obrtnikov prevzamem telefonske klice. (3/pr/so) Sosed nam je popravil ključavnico. (3/pr/so)
Izposoja orodja, naprav, opreme
Sosed mije posodil planinsko opremo. (3/pr/so)
Pri sosedu si lahko /merim krvni pritisk. (3/pr/so)
Posredovanja
Sosedje posredoval nu občini, da smo prej prišli do potnega lista. (3/pr/so)
2.0.2.2 Osebna pomoč
2.0.3 Med prijatelji (sodelavci)
2.0.3.1 Stvarna pomoč
Pomoč pri deiu
Prijatelju pomagal pri delu v piceriji. (3/sp/pr)
Prijatelj jima pove. kje sc dobi pesek za cement: jima pomaga z nakladalccm. (3/ sp/pr)
Prijatelj popravi stroj. (3/pr/pr) Denarna pomoč, materialna pomoč
Prijatelji so mu denarno pomagali ob prometni nesreči. (3/pr/pr)
V	denarni stiski so sodelavci prostovoljno zbrali denar in mi ga dali. (3/sp/sd) Prijatelj mu je ponudil sobo. da se lahko v miru uči. (3/ sp/pr) Družinskega člana je ubila strela: prijatelji pošljejo paket oblačil in obutve za tri otroke. (3/sp/pr)
Posredovanje stikov
Prijatelji pomagali najti boljšega zdravnika, kije sinu nato rešil roko. (3/pr/pr)
Prijatelji so preskrbeli počitniško delo za otroke. (3/pr/pr)
2.0.3.2 Osebna pomoč
Čustvena opora v stiski
Čustvena opora ob razvezi. (3/sp/sr+pr)
Rešil prijatelja, kije hotel narediti samomor. (3/sp/pr)
2.0.4 Med tujci
2.0.4.1 Stvarna pomoč
Pomoč ob nesreči, nezgodi
Pokvaril se mu je avto na cesti in neznanec mu je pomagal. (3/pr/tu) Znanec ob prometni nasreči pelje ponesrečenko v bolnico, potegne avto iz jarka. (3/sp/pr)
Neznanec dal ponesrečencu prvo pomoč. (3/sp/tu)
Neznanci so mu pomagali, ko seje poškodoval na smučišču. (3/sp/tu)
Pomoč obrobnim tujcem
Cigankam je dala robo zastonj. (3/sp/tu)
Prodajalca suhe robe smo prenočili. (3/sp/tu)
2.0.4.2 Osebna pomoč
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 331
Tabela 7.3. Druge klasifikacije neformalne pomoči
Glede na prilika in povod:
-oh življenjskih dogodkih: rojstvo, poroka, smrt
-	ob življenjskih jubilejih
-	pri delu (v gospodinjstvu in gospodarstvu)
-	ob naravnih in drugih nesrečah
-	oh bolezni, starosti, onemoglosti -v čustveni, odnosni stiski
-ob drugih prilikah (odsotnost ipd.) Glede na vsebina (kuj se daje):
-	Stvarna
-	v storitvah
-	neposredna
-	posredovanje pomoči
-	materialna
-	v naravi
-	v denarju
-	Osebna
Glede na okolje. kjer se dogaja:
•	ruralno
-	urbano
Glede na odnos med dajalcem in prejemnikom:
-	član družine
-	sorodnik
-	sosed
-	sodelavec, sošolec, prijatelj
-	tujec Glede na recipročnost:
-	recipročna
-	nerccipročna
Glede na izvor pobude (kdo je da! pobudo):
-	zaprošena
-	spontana
Glede na ustaljenost (zanesljivost, normiranostj.
•	pravno normirana obveznost
-	moralno normirana obveznost
-	ni normirana
Gleda na širino kroga, v katerem norma velja:
-	splošna kulturna norma
-	skupinska norma
332 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
RAZPRAVA
S to pilotno raziskavo smo (1) hoteli opozoriti na obstoj prepletenega sistema raznoličnih neformalnih pomoči v »naravnih« skupnostih; (2) izdelati poskusno taksonomijo te vrste pomoči. Osnovna dilema, ki smo seje zavedeli šele na koncu in kije »kriva« za to. da klasifikacija morda ni povsem dosledna, je izbira med dvema vrstama kriterijev klasifikacije: med kriteriji, ki opisujejo okoliščine pomoči, in kriteriji, ki opisujejo dejanje pomoči samo. Kriteriji, ki opisujejo okoliščine pomoči, so npr. vrsta gospodinjstva (kmečko, mešano, nekmečko) ali podoben kriterij rezidence (mestno okolje, podeželsko okolje) pa tudi odnos, v katerem se pomoč odvija (sorodstveni, sosedski, prijateljski). Kriteriji, ki opisujejo dejanje pomoči samo. pa so npr.: ustaljenost dejanja, vrsta pomoči (stvarna, osebna). V načelu je seveda mogoče upoštevati kriterije obeh vrst hkrati, vendar vodi to do praktično nepregledne klasifikacije glede na množico kriterijev. Zato smo »spotoma« opustili kriterij vrste gospodinjstva. Kriteriji prve Vrste (okoliščine) so v bistvu neodvisne variable in kot take zunanje določilnice dejanja, taksonomija pa naj bi razvrstila dejanja po njihovih primarnih, »notranjih« ali »lastnih« značilnostih. V botaniki, ki bi jo lahko vzeli za zgled taksonomske vede, je »rastišče«, pojem, ki bi ustrezal naši »rezidenci«, šele med opisnimi značilnostmi vrste, tj. zadnje taksonomske kategorije med sedmimi ali več kategorijami, osnovni kriterij pa je način razmnoževanja rastlin (s sporami ali semeni), nato pa vse reči, ki se tičejo spolnih organov, ki imajo za nas lepo zveneč naziv »cvet«. Če analogno ocenimo prvi kriterij naše delitve dejanj pomoči, je ustaljenost dejanja (to je verjetnost njegovega pojavljanja
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 333
in preživetja) kar pomemben, če že ne primarni kriterij.
Ta kriterij v bistvu skriva tri dimenzije: frekvenco pojavljanja dejanja; zanesljivost pojavljanja dejanja in širino socialnega kroga, v katerem se prakticira dejanje (običaj, navada). Frekvenca se zdi manj pomembna dimenzija. Zanesljivost kaže na normativno pričakovano in sankcionirano naravo dejanja, na doslednost norme. Širina socialnega kroga pomeni širino veljavnosti norme:
Tabela 7.4. Oblike neformalne pomoči glede na normiranost in širino kroga, »• katerem veljajo
širina	zanesljivost (normiranost)
majhna	velika
ozek krog	1	2
širok krog	3	4
1	- Oblika pomoči, kije neustaljena, nenormirana, nepričakovana in ki se pojavi v ozkem krogu (v družini, sorodstveni, prijateljski skupini). Je nepričakovana in nenavadna, nekako »čudaška« gesta pomoči, ki pa se pozneje lahko ustali kot navada ali običaj, ki je značilen za ta ozki krog in ga drugje ne najdemo.
2	- Oblika pomoči, ki je ustaljena, normirana, pričakovana v ozkem krogu: pomoč ima značaj običaja, ki se prakticira le v tem krogu; nenavadna, morda čudaška a ustaljena dejanja med zakonci, v družini, med prijatelji, npr: »Sinovi družini vsako jesen vložimo zelenjavo za ozimnico.« Vlaganje zelenjave drugi družini ni kaka splošna družbena norma, očitno pa je v tej družini ustaljen običaj. Oblike, navedene pod točko 2 taksonomije, spadajo v glavnem v to kategorijo.
334 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
3	- Oblika pomoči, ki ni ustaljena, ni dosledno normirana, ni pričakovana, vendar ni omejena na ozek krog, ampak je kot neobvezna oblika pomoči dovolj razširjena. Npr: »Ciganki smo dali zastonj robo.« Nikjer ni rečeno, da se Ciganki mora kaj dati, in veliko ljudi jo kar odslovi, veliko jih pa tudi kaj da.
4	- Oblika pomoči, ki je ustaljena, dosledno normirana, pričakovana. pri čemer je ta norma splošno znana in veljavna. Oblike, navedene pod točko 1 taksonomije, spadajo v to kategorijo.
Iz te taksonomije je tudi dokaj dobro razvidno, da se tako vrsta kot način pomoči razlikujeta v odvisnosti od socialnega konteksta, katerega ena dimenzija je relacija v smislu sorodstveno-soscdskcga odnosa (družina, sorodstvo, soseska, krog prijateljev ali znancev), druga pa delitev na mesto in podeželje. Pri delitvi na mesto in podeželje izstopa poudarjenost tradicionalnih ritualnih vzorcev na podeželju in večja naključnost oziroma individualiziranost vzorcev pri mestni populaciji. Pri delitvi glede na sorodstveno bližino pa se vidno razlikujejo situacije, v katerih pride do pomoči, in oblike pomoči, kadar gre za posredovanje družinskih članov na eni strani in »naključnih mimoidočih« na drugi.
Kljub temu, daje navedena taksonomija namenjena podrobnejši izpeljavi in pojasnitvi, je treba najprej pojasniti njen domet. Namen postopka je, kot rečeno, dvojen: opozoriti na obstoječo raznoličnost neformalnih pomoči v »naravnih« socialnih okoljih (tistih, ki so z vidika vseh drugih podpornih dejavnosti, poklicnih in nepoklicnih, primarna, relativno zaprta, trajna, avtonomna in zato najpomembnejša) in poskusno razvrstiti to raznoličnost. Vprašanje pa je, ali je urejanje po nekih kriterijih ali pravilih (taksonomija) za razpoznavanje raznoličnosti tovrstnih pomoči sploh potrebno. Ali ni induktivni
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 335
postopek prav tista pot, ki nas v težnji po splošnih sklepih oddalji od spoznavanja posameznih primerov ali vsebin? Načelen odgovor bi se lahko glasil podobno, kot gaje formuliral Leopold von Wiese, namreč, da je prav zato, ker so
raziskovanja o odnosu človeka do človeka in stvari do človeka (...) tako kompleksna in ker nas analiza teh odnosov tako zlahka vodi v nerazumevanje, prav zalo je potrebno, da se za osnovo izbere najpreprostejša. najjasnejša, od vsebine odnosa najbolj oddaljena shema — torej neka nepsihološka. vrednostnih sodb prosta, za pojasnitev celotnega sistema najustreznejša kategorija. Samo s popolno sploš-nostjo, vsepomembnostjo. ponovljivostjo teh praznih poslednjih oblik procesov se lahko doseže (spoznavna) enotnost (Lukič, 310). Redukcija posamičnih oblik po nekih kategorijah je torej nujna ravno zaradi spoznavanja njihove kompleksnosti, ostaja pa seveda vprašanje, katera je tista »najustreznejša kategorija«. Wiese je npr. vse možne procese, ki napolnjujejo družbeni prostor, razvrstil v zgolj dva osnovna, približevanje in oddaljevanje; in iz njih nastajata, kot pravi, dva osnovna odnosa, združenost in osamljenost. Kljub temu, da je to najenostavnejša, najsplošnejša in najabstraktnejša sistematika družbenih procesov, je težko oporekati njeno veljavnost in uporabnost (npr. za formalistično smer v sociologiji), vendar pri konkretnem delu z ljudmi z njo nimamo kaj početi. Predlagana taksonomija neformalnih pomoči obravnava tudi odnose med ljudmi z vidika približevanja in oddaljevanja (kot skrajnih polov), s tem da se omejuje le na tiste odnose, v katerih pride do izvajanja pomoči, in sicer zgolj tistih vrst pomoči, ki se dogajajo v »naravnem« okolju. Z omejitvijo na klasifikacijo tovrstnih pomoči smo razpoznali tri kategorije ustaljenosti (zanesljivosti, širine, frekvence ipd.)
336 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
teh dejanj, ki nam pomagajo oceniti gostoto in intenzivnost, tj. stopnjo integracije posameznikov (skupin) glede na zadovoljevanje njihovih potreb. Za učinkovito socialno integracijo pa to seveda ni dovolj. Včasih je treba razumeti tudi nagibe izvajalcev teh pomoči, razloge, zakaj to počnejo, njihovo motivacijo, pogoje, pod katerimi so pripravljeni to početi še naprej, ipd., hkrati pa poznati tudi obstoječe druge vire pomoči in storitev v lokalni skupnosti (ali na širšem področju) da povežemo posameznika ali klientski sistem z njimi (npr. socialno delo kot »broker role«). Kolikor se hočemo v vsej tej raznoličnosti ustrezno orientirati, je seveda treba uporabiti druge kategorije, ki so primerne za razpoznavo posameznih sistemov (motivacij, virov.). Namesto ustaljenosti neke pomoči nas bo zanimala npr. orientacija njenih izvajalcev, tj. namesto taksonomije oblik pomoči se vprašamo po kategorijah delovanj, ki zagotavljajo pomoč. V tem primeru nas oblike opozarjajo, kot rečeno, na ustaljenost pomoči, delovanje pa na njihovo naravnanost. Da bi razvrstili možna delovanja po njihovi naravnanosti, je npr. Max Weber razlikoval štiri osnovne (idealne) tipe takšne usmerjenosti (kijih tu navajamo zaradi možnega kombiniranja raznih tipologij, če pri tem upoštevamo ravni, na katere se nanašajo). Ti štirje tipi so:
a) racionalno delovanje, ki je lahko:
- ciljno ali namensko racionalno (zweckrational) usmerjeno, kar pomeni, da »kdo deluje v skladu z določenimi pričakovanji glede vedenja predmetov zunanjega sveta in drugih ljudi, pri čemer uporablja ta pričakovanja kot pogoje ali sredstva za uresničenje lastnih ciljev, h katerim racionalno teži«; torej realizacija določenega cilja na tak način, da se striktno upoštevajo (kalkulirajo) primernost ali neprimernost vseh zunanjih okoliščin ter uporabnost sredstev,
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 337
ki se izberejo za dosego zastavljenega cilja (npr. privatnik daruje denar v dobrodelne namene, ker/ali če se mu to šteje v davčno olajšavo.);
- vrednostno racionalna (wertrational) usmeritev, »ko kdo deluje na osnovi zavestne vere v absolutno vrednost neke oblike vedenja, etične, estetske, religiozne ali kakšne druge, in to samo zaradi njega in ne glede na njegov uspeh«; aktivnost ni več zgolj sredstvo za dosego nekega cilja, pač pa je cilj že sama ta aktivnost zaradi njenega vrednotenja (npr. udeležim se mirovnih demonstracij, ker sem za MIR, ne glede na to, ali s tem vplivam na dejansko prenehanje vojne ali ne; beraču dam denar, ker je DOBRO, če pomagaš komu, ki te prosi, ne glede na dejanski učinek.);
b)	afektivno delovanje kot izrazita posledica emocij. ko kdo ravna iz »aktualnih afektov in duševnih stanj« (npr.: pomagal sem mu. ker meje pretresla njegova stiska, ker sem zgrožen nad situacijo, v kateri je);
c)	tradicionalno delovanje, »ko kdo ravna, ker seje tako navadil z dolgotrajnim ponavljanjem« takega dejanja, ker se je tako delalo že od nekdaj. V skrajni varianti je tako početje podobno »povsem instinktivnemu posnemanju«, kot pravi Weber (npr. navade običaji). (Vsi cit. iz Durič: 248).
Vrednost te klasifikacije je po Webru ravno ta. ker odstopa od konkretnih empirično obstoječih ravnanj, saj so posamezna delovanja tako kompleksna, da jih je nemogoče enoznačno uvrstiti v zgornje štiri tipe — prav zaradi svoje pojmovno čiste oblike pa navedeni tipi izpostavljajo osnovne lastnosti za razpoznavo posamičnih delovanj: ne zato, ker bi nekatera delovanja imela samo ene lastnosti in druga samo druge, pač pa. ker je pri nekaterih najti več enih
338 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
lastnosti kakor pri drugih; tako dobimo uvid v njihovo raznoličnost. Zgornji štirje tipi očitno poudarjajo dva glavna kriterija: prvi je racionalnost, tj. jasno zavedanje cilja, katerega uresničitev zahteva natančno oceno sredstev in okoliščin, kar odločilno vpliva na potek akcije, ki se temu prilagaja. Drugi kriterij pa je stopnja raz-ločenosti razloga za neko početje od samega početja kot takega. Če ta drugi kriterij ponazorimo z absciso, racionalnost in njeno nasprotje pa z ordinato, dobimo naslednjo sliko:
Slika 7.2. Tipologija delovanj po M. Webru racionalno
zunanja orientiranost
ciljno	vrednotno
racionalno	racionalno
tradicija	afektivnost
notranja orientiranost
iracionalno
Delovanje je torej lahko bolj ali manj racionalno, namen pa je lahko že v sami dejavnosti ali v njenem nosilcu, ali pa zunaj njega. Zdi se, daje razumevanje naravnanosti posameznih dejanj (pomoči) v smislu zgornjih štirih tipov tem bolj pomembno, čim bolj dejanja
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 339
odstopajo od tradicionalnih oblik, ko jih torej ne moremo več imeti za izpolnitev splošno pričakovanega vedenja, oziroma - s stališča drugih udeležencev — ko skupina ali skupnost nima več (samoumevne, neformalne) pravice, da v določeni situaciji pričakuje od posameznika določeno vedenje. Prej predlagana taksonomija neformalnih pomoči opozarja na obstoj in pomembnost tudi tistih oblik, ki so v primerjavi s tradicionalnimi manj ustaljene, Webrova tipologija pa lahko rabi za razumevanje teh oblik ravnanj in njihove motiviranosti in namena.
340 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
OPOMBA
1 Odlomek iz članka Mesec. B.. S. Dragoš. (1993). Taksonomija oblik neformalne pomoči: pilotna raziskava. Socialna Slovenija. Socialno delo, 32, 5-6: 5-18. Glede na besedilo prvotnega članka je taksonomija dopolnjena, del razprave pa je izpuščen.
Oblike neformalne pomoči: Taksonomija... 341
LITERATURA
Bernik. I. (ured.) (1987). Neformalne dejavnosti v slovenski družbi.
Sociološko srečanje Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Durič, M. (1987). Sociologija Maksa Veheru. Zagreb: Naprijed. Golob, M. (1967). Kooperativni odnosi na vasi v preteklosti in danes.
Ljubljana: ISF (190-195). Keupp. R., B. Rohrle, (1987). Soziale Netzmrke. Frankfurt: Campus. Lukič, R. (1987). Formalizam u sociologiji. Zagreb: Naprijed. Makarovič, M. (1982). Strojna in Strojanci. Ljubljana: Mladinska knjiga. Martinčič, A., F. Sušnik. (1969). Mala flora Slovenije. Ljubljana: CZ. Mesec, B. (ured.) (1984). Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. Zbornik strokovnih razprav. Socialno delo 4. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Pancoast, D. L., P. Parker. C. Froland (ur.) (1983). Rediscovering Self-help: Ifs Role in Social Care. Social Service Deliverv Svstems, Vol 6. Beverly Hills: Sage. Ravnik. M. (1981). Galjevica, Način življenja Slovencev v dvajsetem stoletju.
Monografije. Ljubljana. Whittaker. J.K. (1968) Integrating Formal and Informal Social care: A Conceptual Framevvork. Br. J. Social Wk. 16, 39,62
(1993)
343
8. poglavje
»Dan na psihiatriji«: Primer kvalitativne analize dnevniškega zapisa1
UVOD
Ob primeru te raziskavice naj opozorimo na tri metodološke vidike: (1) na razliko med postopkom pojmovne redukcije in eksplikacije pojma, (2) na primer »gostega« dnevniškega zapisa in (3) na zgled kontekstualne teorije.
/. Pojmovna redukcija in eksplikacija. V 3. poglavju opisani postopek kvalitativne analize po Glaserju in Straussu očitno ni edini možni pristop h kvalitativni analizi. Pristop, ki ga predlagata Glaser in Strauss, temelji na domnevi, da gre pri kvalitativni analizi za postopno abstrahiranje skupnih značilnosti več empiričnih postavk (izjav, opazovalnih beležk, zapisov v dokumentih ipd.), to je, najprej za oblikovanje pojmov na nižji ravni abstrakcije, nato povezovanje teh pojmov v nadrejene, bolj abstraktne pojme in nato povezovanje teh pojmov v teoretični model. To je postopek, v katerem reduciramo množico empiričnih postavk na majhno število pojmov. V primeru, ki ga navajamo v tem poglavju, pa je opisan nekako nasproten postopek, ko iz empirične izjave — lahko je to tudi ena sama beseda v določenem kontekstu — izvedemo (ekspliciramo) vrsto pojmov, s katerimi opisujemo pomen te besede (izjave, povedi).
344 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Lahko bi rekli še drugače: pri postopku oblikovanja utemeljene teorije iščemo pomen posamezne izjave tako, da jo primerjamo z drugimi, ugotavljamo razlike in podobnosti in najdemo njen pomen v tem, da jo prepoznamo kot empirični korelat nekega pojma. Pri postopku eksplikacije pa iščemo pomen posamezne izjave tako, da izrečemo več pojmov (iz obstoječe zakladnice pojmov), na katere se spomnimo ob dani izjavi, in tako razpremo pojmovni kontekst. Izjavo »kije v torek prišla« prevedemo iz vsakdanjega jezika v teoretičen jezik in jo razširimo, naredimo redundantno, obilnejšo. Dodamo pojme: novinka, noviciat, status novinke, vloga novinke, staž bolnice ipd.
Pri prejšnjem postopku pa smo več izjav reducirali, zvedli na en sam pojem. Delo Glaserja in Straussa na široko posnemajo, zato je nevarno, da bi spregledali tudi druge možnosti kvalitativne analize, take, kot je tu opisana eksplikacija pomena.
Slika 8.1. Pojmovna redukcija in eksplikacija
redukcija:
eksplikacija:
zvajanjc na en sam pojem
izvajanje pojmovne mreže
O
p,
O

p
o

p.
o
p
O - opaženo dejanje P - pojem
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 345
2.	»Gost« zapis. V tem poglavju priobčeni dnevniški zapis je zgled »gostega« zapisa, kakršni naj bi bili zapisi v okviru kvalitativne raziskave. Opis je zelo konkreten, slikovit, z dobesednimi zapisi pogovora, brez vsakršnih abstrakcij in posploševanj. Je prav literaren, saj ob njem podoživimo ozračje na oddelku.
3.	Kontekstuahia teorija. Tretje, na kar želimo opozoriti, je poskusna teorija, izdelana na osnovi eksplikacije pomena. Medtem ko smo pri dosedanjih primerih z izjemo Scenarijev preživetja lahko posredovali le odlomke teorije ali pa nepovezane dele in nedovršeno teorijo, imamo tu pred seboj zaključeno majhno teorijo. To je teorija, za katero si domišljamo, da velja v opisanem kontekstu določene bolnišnice z njenim specifičnim režimom. Je kontekstualno vezana. Zunaj tega konteksta najbrž ne velja. Pa vendar vidimo, da nam kljub svoji omejeni veljavnosti (o kateri pa sploh še nismo prepričani) pomaga pri razmišljanju o smotrnosti teh ali onih ukrepov v bolnišnici.
Po pojmovanju Glaserja, Straussa in Corbinove (Strauss, Corbin, 1990) je kvalitativna analiza v bistvu ustvarjanje tako imenovane induktivne ali utemeljene (grounded) teorije, je utemeljevanje teorije, prav v dobesednem pomenu graditve teorije iz temeljev, iz empiričnih podatkov, ki so v primeru kvalitativne analize kvalitativni, besedni podatki, opisi, izjave, besedne zveze, besede. Gre torej za induktivno oblikovanje teorij s postopnim abstrahiranjem pojmov iz zbranega izkustvenega gradiva. Ta postopek vključuje tudi preverjanje (verifikacijo), saj vsak nov pojem in novo trditev preverjamo z nadaljnjimi primeri empiričnega gradiva. Postopka indukcije in dedukcije si neposredno sledita in se izmenjujeta v sorazmerno kratkih zaporedjih (sekvenčna analiza). Teorijo torej odkrijemo.
346 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
razvijamo in sproti preverjamo že med zbiranjem in analizo podatkov. Zbiranje gradiva, njegova analiza in teorija so v medsebojnih recipročnih odnosih. Ne izhajamo iz že oblikovane teorije, iz katere bi deducirali napovedi pojavov in s temi dedukcijami prek operacionalizacije in opazovanja preverjali teorijo. Teorijo postopno oblikujemo in jo že medtem, ko nastaja, sproti preverjamo in preoblikujemo. Tehnično sestavljajo kvalitativno analizo razni postopki oblikovanja pojmov, oblikovanja klasifikacij, taksonomij, tipologij in povezovanja pojmov, kar vse je mogoče prikazati v raznih preglednicah in diagramih.
A čemu naj bi se sploh trudili okrog teorij? To vprašanje zastavljamo v imenu tistih, ki ne marajo besede »teorija« in ki venomer ponavljajo oguljeno in nesmiselno frazo, daje praksa nekaj drugega kot teorija in daje pomembna praksa, ne teorija. Tem je treba jasno povedati: Ni (nobene) prakse brez (kake) teorije. Vsak praktik deluje na osnovi kake teorije, naj seje zaveda ali ne. Če bi praktika, ki nekaj dela, vprašali, kaj dela, bo opisal, kaj dela. Če ga vprašamo, zakaj dela to ali tako, bo navedel razloge. To pomeni, da ima o svojem delu teorijo, predstavo, pojem o tem, kaj dela, kako, zakaj in čemu. Zgodi se. da človek govori eno, dela pa drugo. To pomeni, da ima dve teoriji o svojem delu: teorijo, po kateri misli, da dela, in teorijo, ki jo izraža s svojim delom, čeprav se je ne zaveda jasno. Ne glede na to razliko je vprašanje samo, kako dobra je ta ali ona teorija. Vedno je samo vprašanje, kako dobra je kaka teorija in ne, ali je teorija boljša (ali slabša) od prakse. Praksa je namreč vedno hkrati tudi teorija.
Prav primer, ki ga predstavljamo, kaže, daje implicitne teorije dobro eksplicirati, saj samo na ta način omogočimo razmišljanje o
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 347
njih in ne njihovo ponavljanje v obliki neplodnih dejanj. Kvalitativna
analiza je pri tem dobro orodje. Oglejmo si, kako poteka.
*
PROBLEM
Pri delu smo naleteli na dnevniški zapis prostovoljke, ki je obiskovala pacientke v psihiatrični bolnišnici. Zapis je bogat in razgiban in videti je. da skriva vrsto tem, ki so pomembne za razumevanje doživljanja pacientov in odnosov v bolnišnici. Vendar pa so te teme zapisane in obravnavane implicitno, zakrito. Želeli smo razkriti, eksplicirati njihov pomen; pojme, ki so vsebovani, njihove definicije, zveze. Želeli smo odkriti bistvena dogajanja, katerih izraz so opisani dogodki tistega - naključnega — dne.
POSTOPEK ANALIZE
BESEDNI ZAPIS
Izhodišče analize je besedni zapis. To je lahko zapis pogovora, individualnega ali skupinskega, zapisnik, biografija ali avtobiogra-fija. opis primera, dokumentacija, zbrana v dosjeju ipd. Izhodišče naše analize je odlomek iz dnevnika socialne delavke in sociologinje Mojce Urek. kije kot prostovoljka obiskovala pacientke na ženskem oddelku psihiatrične bolnišnice. Iz njenega neobjavljenega dnevnika smo z njenim dovoljenjem izbrali odlomek zapisa za četrtek, 3.12. 1992.
348 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Odlomek iz dnevnika
Četrtek, 3. december 1992
Punca, ki je v torek prišla, odide danes domov s starši na vikend, kar povzroči razburjenje na oddelku. Lena besno rohni gor pa dol po hodniku: »Privilegiji! Privilegiji! Komaj je prišla, pa že kar domov!« »Ja. srečno, no, srečno!« zabrusi s ciničnim podtonom punci, preden ta odide. Potem oddrvi k psihiatru na drug oddelek, ta pokliče njeno psihiatrinjo, ki mu reče, da seje Leni zgleda poslabšalo. Leni pa je to še zadnja kaplja čez rob. »Pomisli, kaj mije rekla, da se mije poslabšalo. A se tebi zdi, da seje meni poslabšalo?« robanti še in še. Probamo jo pomiriti, naj počaka raje na psihiatrinjo in kar njo vpraša, kaj je mislila s tem. Psihiatrinja ima v pisarni ravno socialno delavko, Andrejino skrbnico. Pogovarjata se važne stvari okoli Andrejinega stanovanja. Andreja se namreč noče vrniti v Dom oskrbovancev, kjer živi, zato je tudi zbežala v Polje. Po možu pa ji pripada še stanovanje, ki pa ji ga skrbnica noče dati, ker meni. da Andreja ni zmožna sama živeti. V stanovanju živi neka družina. Andreja je zdaj živčna kot nevemkaj, in me vse z njo. Debatiramo, kaj bo. »Ne grem več nazaj v dom, raje se ubijem!« Eva razmišlja o tem, da to res ni pravično, da ti takole vzamejo stanovanje. Potem psihiatrinja pokliče Andrejo v pisarno, dolgo ni nikogar ven, vmes Lena besno vpada noter, še zmeraj jezna. Ko pride (Andreja) ven, je nekako mirna, reče, da gre nazaj v dom, da so jo prepričali. Vmes tudi Lena dobi odgovor: »Seveda sem rekla, da se ti je poslabšalo, če pa takole vpadaš v pisarno noter. Nima smisla, da bi se kregale brez veze, če se pa dobro razumemo.« »Nima smisla, ju,« pravi Lena. Naenkrat je vse v redu, pomirjena. Tinko zagrabi srednje uho, nekaj jo cartam in grejem uho, potem ne zdrži več na mestu in z
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 349
mojo kapo leta okoli po Polju. Andreja je poklapana, vendar ne henti več, razlaga Evi, Ajši in meni, kakšna je scena v Domu: omejeni izhodi, »policijska ura«; z denarjem, ki ga je itak malo, razpolaga socialna delavka. Potem odide »' sobo, me pa debatiramo vse živo: o štrikanju, o makedonski kuhinji, horoskopu, o Ferusu Mustafovu, o moji teti Minki, ki hodi po hribih itd. Z Evo najdeva dober stik, počasi se odpira, celo zasmeje se, oči ji oživijo za hip. prepričam jo, da greva skupaj do bifeja po Nedeljca za Anastazijo. Eva je priseljen ka iz Makedonije, spomladi je bila prvič v Polju, ko sva bili z Darjo tukaj. Psihiatrinja pravi, da ji ni nič drugega, kot da zelo jasno sliši glasove, kiji grozijo. Še zmeraj je molčeča, bolj sama zase: čutim, tako kot že spomladi, da ji je nelagodno, če jo kaj sprašujem, samo njo. Vendar če nas je več in se pogovarjamo, potem rada kakšno pristavi. Zato zelo pazim, da je ne sprašujem preveč, da sama vodi najin razgovor. Opazim, da nič več ne štrika kot spomladi. Pravi, da ja, da ne more čisto nič delati. Ne tukaj ne doma. Od spomladi do zdaj je bila še dvakrat hospitalizirana. Doma samo spi. Zaklene se r stanovanje, nobenega ne spušča noter, sama ne gre nikamor ven. Pogrezne se vase. »Včasih se /)o cel teden z nobenim ne pogovarjam.« Čuti. da se ne more niti premakniti. Kaj že pospravi, kaj skuha, pa saj ni itak nič razmetano. Mož /)rihaja šele pozno zvečer, je privatnik in mora dosti delati. Mož ji pravi: »Pojdi Eva ven, pa si najdi kakšno prijateljico.« Eva je jezna: »Kam pa naj grem ponjo, naj kar koga na cesti ustavim?« Pogreša koga, ki hi prišel k njej in se pogovarjal z njo. Raje bi, da bi tisti nekdo govoril njej, ona pa bi samo poslušala. Tako rada posluša, ko drugi govorijo, ona pa nerada govori. Pravi, da se hoji in hkrati želi iti domov. Doma nima nikogar, da bi se pogovarjala. »Ko hi vsaj ozdravela, tako bi rada še enkrat ozdravela,« zavzdihne. »Človek ne zna ceniti zdravja, dokler ni
350 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
bolan.« Reče Ajšu »Kaj bi bilo, če ne bi bilo bolnice, a, kam bi midve sle, Ajša?« »A,« se strinja Ajsa, »dbbar, doba/:«Eva bi rada imela otroka, punčko najraje, da bi jo lepo oblačita, ampak dokler ne ozdravi, bolje, da nima nič.
RAZČLENITEV BESEDILA
V besedilu s črtami oddelimo posamezne odlomke, ki se nanašajo na različne teme. Ker se teme prepletajo, označimo še s črkami na koncu odlomkov, kateri odlomki se nanašajo na isto temo. Teme poimenujemo najprej z izrazi, kijih najdemo v besedilu in ki nam pomagajo prepoznati odlomek, torej z neteoretičnimi pojmi.
RAZČLENITEV BESEDILA NA TEME
/Punca, kije v torek prišla, odide danes domov s starši na vikend, kar povzroči razburjenje na oddelku. Lena besno rohni gor pa dol po hodniku: »Privilegiji! Privilegiji! Komaj je prišla, pa že kar domov!« »Ja. srečno, no, srečno!« zabrusi s ciničnim podtonom punci, preden ta odide./ A
/Potem oddrvi k psihiatru na drug oddelek, ta pokliče njeno psihiatrinjo, ki mu reče, da seje Leni zgleda poslabšalo. Leni pa je to še zadnja kaplja čez rob. »Pomisli, kaj mi je rekla, da se mi je poslabšalo. A se tebi zdi, da se je meni poslabšalo?« robanti še in še. Probamo jo pomiriti, naj počaka raje na psihiatrinjo in kar njo vpraša, kaj je mislila s tem. Psihiatrinja ima v pisarni ravno socialno delavko. Andrejino skrbnico./ B
/Pogovarjata se važne stvari okoli Andrejinega stanovanja. Andreja se namreč noče vrniti v Dom oskrbovancev, kjer živi, zato je tudi zbežala v Polje. Po možu pa ji pripada še stanovanje, ki pa ji
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 351
ga skrbnica noče dati, ker meni, da Andreja ni zmožna sama živeti. V stanovanju živi neka družina. Andreja je zdaj živčna kot nevemkaj, in me vse z njo. Debatiramo, kaj bo. »Ne grem več nazaj v dom, raje se ubijem!« Eva razmišlja o tem, da to res ni pravično, da ti takole vzamejo stanovanje. Potem psihiatrinja pokliče Andrejo v pisarno, dolgo ni nikogar ven,/ C
/vmes Lena besno vpada noter, še zmeraj jezna. Ko pride (Andreja) ven, je nekako mirna, reče. da gre nazaj v dom, da sojo prepričali. Vmes tudi Lena dobi odgovor: »Seveda sem rekla, da se ti je poslabšalo, če pa takole vpadaš v pisarno noter. Nima smisla, da bi se kregale brez veze, če se pa dobro razumemo.« »Nima smisla, ja.« pravi Lena. Naenkrat je vse v redu, pomirjena./ B
/Tinko zagrabi srednje uho, nekaj jo cartam in grejem uho, potem ne zdrži več na mestu in z mojo kapo leta okoli po Polju. Andreja je poklapana, vendar ne benti več, razlaga Evi, Ajši in meni, kakšna je scena v Domu: omejeni izhodi, »policijska ura«; z denarjem, ki ga je itak malo, razpolaga socialna delavka. Potem odide v sobo,/ C
/me pa debatiramo vse živo: o štrikanju, o makedonski kuhinji, horoskopu, o Ferusu Mustafovu, o moji teti Minki, ki hodi po hribih itd./ D
/Z Evo najdeva dober stik, počasi se odpira, celo zasmeje se, oči ji oživijo za hip, prepričam jo, da greva skupaj do bifeja po Nedeljca za Anastazijo. Eva je priseljenka iz Makedonije, spomladi je bila prvič v Polju, ko sva bili z Darjo tukaj. Psihiatrinja pravi, da ji ni nič drugega, kot da zelo jasno sliši glasove, kiji grozijo. Še zmeraj je molčeča, bolj sama zase: čutim, tako kot že spomladi, da ji je nelagodno, če jo kaj sprašujem, samo njo. Vendar če nas je več in
352 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
se pogovarjamo, potem rada kakšno pristavi. Zato zelo pazim, da je ne sprašujem preveč, da sama vodi najin razgovor. Opazim, da nič več ne štrika kot spomladi. Pravi, da ja, da ne more čisto nič delati. Ne tukaj ne doma. Od spomladi do zdaj je bila še dvakrat hospitalizirana. Doma samo spi. Zaklene se v stanovanje, nobenega ne spušča noter, sama ne gre nikamor ven. Pogrezne se vase. »Včasih se po cel teden z nobenim ne pogovarjam.« Čuti. da se ne more niti premakniti. Kaj že pospravi, kaj skuha, pa saj ni itak nič razmetano. Mož prihaja šele pozno zvečer, je privatnik in mora dosti delati. Mož ji pravi: »Pojdi Eva ven, pa si najdi kakšno prijateljico.« Eva je jezna: »Kam pa naj grem ponjo, naj kar koga na cesti ustavim?« Pogreša koga, ki bi prišel k njej in se pogovarjal z njo. Raje bi. da bi tisti nekdo govoril njej, ona pa bi samo poslušala. Tako rada posluša, ko drugi govorijo, ona pa nerada govori. Pravi, da se boji in hkrati želi iti domov. Doma nima nikogar, da bi se pogovarjala. »Ko bi vsaj ozdravela, tako bi rada še enkrat ozdravela,« zavzdihne. »Človek ne zna ceniti zdravja, doler ni bolan.« Reče Ajši: »Kaj bi bilo, če ne bi bilo bolnice, a, kam bi midve šle, Ajša?« »A,« se strinja Ajša, »dobar, dobar.« Eva bi rada imela otroka, punčko najraje, da bi jo lepo oblačila, ampak dokler ne ozdravi, bolje, da nima nič./ E
POIMENOVANJE TEM Z IZRAZI VSAKDANJEGA JEZIKA
Tako občrtane teme poimenujemo najprej s preprostimi izrazi vsakdanjega jezika. Funkcija tega poimenovanja je, da se jasneje zavemo obstoja teh razdelkov v besedilu kot posebnih tem in da jih lahko uporabljamo v medsebojni komunikaciji v raziskovalni
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 353
skupini. Ne vemo pa še, kakšna je njihova zveza s strokovno problematiko.
Teme:
A O izhodih in privilegijih
B O Leni
C O Andreji
D O skupinskem klepetu
EO Evi
ZASTAVLJANJE VPRAŠANJ IN PREIMENOVANJE TEM V RAZISKOVALNE TEME ALI PROBLEME
O čem govorijo te teme? Kakšne probleme omenjajo? Na katera vprašanja odgovarjajo? Zastavi vprašanja.
A Kakšen pomen imajo izhodi? Kakšni so običaji v zvezi z izhodi? Kdo jih odobrava? Kakšno vlogo imajo v procesu zdravljenja ali v procesu vzdrževanja reda v bolnišnici? Zakaj misli pacientka, da gre v tem primeru za privilegij? Kaj bi bilo bolj pravično? Kako pacientke doživljajo izhode? Tema: Izhodi kot sredstvo v procesu institucionalne obravnave. (Problem: Kakšna je vloga izhodov kot sredstva v procesu institucionalne obravnave?)
B Kakšen je odnos med pacientkami in psihiatri? Kakšen je odnos med pacientkami samimi? Med psihiatri? Kako govorijo o duševnem stanju, kakšne besede uporabljajo in kakšno funkcijo imajo? Kakšen je red na oddelku? Kakšne intervencije uporabljajo? Kakšen je njihov učinek? Tema: Odnos med psihiatri in pacienti.
C Kako doživlja pacientka težave v zvezi s svojo poslovno sposobnostjo, premoženjskimi pravicami? Kako doživlja bivanje v bolnišnici? Kakšen je režim v bolnišnici? Ali je mogoče uskladiti red v
354 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
bolnišnici in potrebe pacientke? Ali je mogoče, da si kdo z izrivanjem duševnega bolnika iz vsakdanjega okolja pridobi korist? Ali res ni mogoče, da bi bolnica zadržala stanovanje? Je kak način kontrole nad trošenjem denarja in uporabo premoženja, ki ga bolnica ne bo doživljala kot nepravičnega? Ali je mogoče, da krnjenje pacientovih premoženjskih pravic in poslovne sposobnosti negativno vpliva na njegovo duševno stanje? Tema: Pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje.
D Kaj se dogaja v skupini pacientk na oddelku? Kakšna je vsebina njihovih dejavnosti? Kako deluje skupina? Kakšno funkcijo ima? Kaj pomeni, da se pogovarjajo, da so teme tako raznolične? Kakšna je vloga prostovoljke v skupini? Tema: Vloga skupine pacientk na psihiatričnem oddelku.
£ Kakšen je odnos med prostovoljko in pacientko? Kakšen je pomen osebnega razkrivanja za pacientko? Kako doživlja pacientka empatijo s strani prostovoljke? Kako doživlja izhode, sprehode v mesto? Kakšen pomen ima tako sodelovanje prostovoljcev za paciente in za prostovoljce same? Tema: Odnos med pacienti in prostovoljci.
Problemsko preimenovane teme:
A Izhodi kot sredstvo v procesu institucionalne obravnave (0 izhodih)
B Odnos med psihiatri in pacienti (O Leni) C Pacientova poslovna sposobnost in zdravljenje (O Andreji) D Vloga skupine pacientk na psihiatričnem oddelku (0 skupinskem klepetu)
E Odnos med pacienti in prostovoljci (O Evi in Mojci) S tem seznam možnih tem oziroma raziskovalnih problemov
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 355
seveda ni izčrpan. Vsak lahko sam najde nove teme ali preformulira gornje. Teme tudi niso ozko omejene na prej definirane razdelke besedila. Tema o odnosu med pacienti in prostovoljci obsega na primer vse besedilo. V vsakem odlomku se najde kaj, kar je za to temo relevantno.
S tem ko smo teme formulirali abstraktno, smo do določene mere že predpostavili osnovne pojme in smer analize. Izrekli smo, na primer, besede »institucionalna obravnava«, »sredstvo obravnave«, »proces zdravljenja«, »proces vzdrževanja reda«, »intervencija«, »pravičnost«, »privilegiji«, »vloga skupine« idr. Toda vse te pojme kot tudi teme vzemimo le kot zelo ohlapen in odprt okvir, ki ga lahko med analizo samo tudi popolnoma spremenimo. Nekje je pač treba začeti. Ne moremo začeti pri »golih dejstvih«, kajti teh ni. Vsa dejstva so posredovana s kakim teoretičnim okvirom, če se ga zavedamo ali ne. Bolje je, da ga izrečemo, da ga lahko pozneje spremenimo ali zavržemo. Dokler ne vemo. kaj mislimo, ne vemo, ali mislimo prav.
INDEKSIRANJE (KODIRANJE)
Naslednji korak v analizi je kodiranje ali indeksiranje. Izvedli ga bomo po temah. V tem prispevku se bomo omejili na prvo temo. na naslednjih pa se lahko preskusi vsakdo sam. Indeksiranje je pripisovanje bolj abstraktnih pojmov ob posameznih besedah, besednih sklopih, povedih. Pripišemo pojem, ki se ga spomnimo ob dani povedi in za katerega mislimo, daje v kaki zvezi s problemom, ki ga želimo s pomočjo tega dela besedila raziskati. Ob tem pojmu se nato spomnimo drugih pojmov: sinonima, nasprotnega pojma, nadrejenega ali podrejenega pojma itd. Vse te pojme
356 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
zapišemo, a pazimo, da se ne oddaljimo preveč od teme, kajti tako asociiranje nas včasih res lahko zavede zelo daleč. V tem zgledu bomo kolikor mogoče sledili toku mišljenja in zapisali tudi razmišljanje ob dani povedi, česar običajno ne pišemo.
RAZČLENITEV BESEDILA NA POVEDI
Besedilo, ki se nanaša na dano temo, še podrobneje razčlenimo na posamezne povedi. Pri tem ne mislimo na strogo slovnični pojem povedi, ampak na pomensko zaključene besede ali besedne zveze. Pomislimo npr.: Ali nam beseda »punca« kaj pove oz. ali bi nam lahko kaj povedala, če bi še malo razmislili? Pri določeni besedi ali besedni zvezi zaslutimo, da ima morda pomen v okviru dane teme. Tako besedo ali besedno zvezo označimo z zaporedno številko.
To je empirično »dejstvo«.
Razčlenitev besedila na povedi
Tema A Izhodi kot sredstvo v procesu institucionalne obravnave (O izhodih)
1 Punca,/ 2 ki je v torek prišla,/ 3 odide danes domov/ 4 s starši na vikend,/ 5 kar povzroči razburjenje na oddelku. Lena besno rohni gor pa dol po hodniku:/ 6 »Privilegiji! Privilegiji!/ Komaj je prišla, pa že kar domov!«
KODIRANJE ALI INDEKSIRANJE
Sedaj pripišemo posameznim povedim pojme (indekse ali kode), na katere se ob povedi spomnimo. V tem članku ne navajamo samo pojmov (indeksov ali kod), ampak tudi razmišljanje, ki nas je vodilo do tega, da smo pripisali prav te pojme. To, da navedemo tudi tako
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 357
razmišljanje, je razvidnosti celotne analize v prid, vendar navada glede tega, ali naj to navajamo ali ne, ni ustaljena.
Indeksiranje
1.	Poved
Besedilo: Punca...
Razmišljanje: Poročevalka uporablja besedo »punca«, zakaj ne »gospodična«, »pacientka«? To pomeni, da opisuje dogodek z vidika pacientk. Pacientko imenuje tako, kot jo imenujejo one: punca. To pomeni, da opazuje z njihovimi očmi, opisuje z vidika pacientk, se vživlja.
Pojmi (indeksi, kode): vrstniški nagovor zavzemanje perspektive klienta vživljanje
2.	Poved Besedilo:
... kije v torek prišla,... Razmišljanje:
Pacientka je prišla predvčerajšnjim. Na oddelku je komaj dva dni. Je novinka na oddelku. Nima še nobenega staža kot pacientka. Pojmi:
novinka, vloga novinke, status novinke, noviciat staž v vlogi pacientke, staž pacientke pomen staža, staž in status v skupini
3.	Poved Besedilo:
358 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
... odide danes domov... Razmišljanje:
(1)	Pacientke torej lahko odidejo iz bolnice domov za kak dan ali za čez vikend in se nato spet vrnejo. Niso nujno v bolnici ves čas zdravljenja, tako rekoč zaprte.
(2)	Pacientka ohranja med zdravljenjem vez z družino, ne le tako, dajo starši lahko obiskujejo, ampak tudi tako, da lahko odide med bivanjem v bolnišnici domov, ima vez z domačim okoljem.
(3)	Starši verjetno lahko pridejo v stik z zdravnikom in drugim zdravstvenim osebjem. Vse to pomeni, daje režim v ustanovi dokaj odprt.
(4)	Iz konteksta je razvidno, da o izhodih ne odločajo pacientke same, ampak zdravniki, ki dovoljujejo ali ne dovoljujejo izhode. Čemu?
(5)	Osebje uporablja izhode kot sredstvo zdravljenja in kontrole. Komur stanje dopušča, komur se stanje izboljša, dobi izhod; kdor se urejeno (ubogljivo?) vede. dobi izhod. Na ta način poskuša osebje motivirati paciente za urejeno vedenje in tako vedenje nagrajuje in tako ojačuje ter spodbuja samokontrolo.
Pojmi:
režim v ustanovi: odprt, zaprt stopnja odprtosti, indikatorji odprtosti socialna mreža pacientke komunikacija med družino in ustanovo odločanje o izhodih, dovoljevanje izhodov: kdo kriteriji dovoljevanja izhodov izhod: sredstvo zdravljenja, sredstvo kontrole motiviranje
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 359
pogojevanje kontrola, samokontrola
4.	Poved Besedilo:
... s starši na vikend... Razmišljanje:
Pomen ni jasen. Te besede lahko pomenijo, da gre pacientka s starši na njihov družinski vikend ali pa le da gre za konec tedna domov. V prvem primeru bi to lahko kazalo na socialno poreklo pacientke ali socialni položaj in razmere družine. Pojmi:
socialni položaj, status, poreklo, socialne razmere
5.	Poved Besedilo:
... kar povzroči razburjenje na oddelku. Lena besno rohni gor pa dol po hodniku... Razmišljanje:
Dovoljenje za izhod novinke povzroči močno čustveno reakcijo na oddelku, negativno reakcijo pri več pacientkah, v celotni skupini pacientk. Pacientke izražajo razburjenje. Gre za skupinsko reakcijo. Pacientke torej niso tam kot nepovezane posameznice, ampak sestavljajo skupino, ki se odziva na postopke osebja. To razburjenje je znamenje konflikta med pacientkami in osebjem. Pojmi:
čustvena reakcija: negativna, pozitivna skupina, oddelek skupina
izražanje čustev: da ali ne: pozitivnih ali negativnih izražanje čustev: dopuščanje ali nedopuščanje izražanja
360 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
skupinska reakcija, skupinsko čustvo
dovoljevanje nedovoljevanje, sankcioniranje
nestrinjanje
6. Poved
Besedilo:
Privilegiji! Privilegiji! Razmišljanje:
(1)	Vsak tak postopek skupina po svoje interpretira in ravna v skladu s to interpretacijo. To. daje novinka že dobila izhod, je ocenjeno kot privilegij, posebna pravica, protekcija. Glede na negativno čustvo, ki ga je to dejanje povzročilo, sklepamo, da pacientke dojemajo to kot neupravičeno, nezasluženo nagrado novinki.
(2)	Skupina torej deluje kot posrednik, blažilec, preusmerjevalcc. spreminjevalec pomena dejanj med osebjem in posameznico.
(3)	Razburjenje je posledica dejstva, da je osebje, s tem ko je dovolilo izhod novinki, kršilo normo, ki velja v skupini pacientk. To pravilo se morda glasi: Novinke morajo najprej biti nekaj časa v bolnici, da si zaslužijo izhod. Ali: Čim dalj je kdo v bolnici, to je. čim dalj trpi, čim dalj je prikrajšan za svobodo, tem bolj je upravičen do izhoda.
Pojmi:
skupina, skupinska struktura skupina kot blažilec, opora statusna hierarhija: novinke, stare pacientke skupinske norme
norme osebja, institucionalne norme neskladnost norm 7. Poved
»Dan na psihiatriji«: Primer kvalitativne analize dnevniškega zapisa 361 Besedilo:
... Komaj je prišla, pa že kar domov Razmišljanje:
Ta stavek jedrnato pojasnjuje, zakaj naj bi šlo v tem primeru za privilegij: ker je punca komaj prišla, pa je že lahko odšla domov. To pomeni, da po sodbi skupine lahko odide domov samo pacientka, ki je že določen čas na oddelku. Pojmi:
izhodi kot nagrajevanje staža,
nadomestilo, oddolžitev za povzročeno trpljenje
SEZNAM POJMOV Z DEFINICIJAMI
Pojme, ki smo jih pripisali posameznim povedim, sedaj definiramo. Pri definiranju pojmov ne gre toliko za to, da bi poiskali kake splošno veljavne slovarske definicije, ampak bolj za to. da pojme izrazimo operacionalno z indikatorji, kakršne najdemo v besedilu samem. Z zvezdico so označeni pojmi, kijih nameravamo upoštevati pri nadaljnji analizi.
čustvena reakcija: Čustveni odziv pacientk na določeni ukrep osebja, odziv sprejemanja ali zavračanja, negativna ali pozitivna reakcija. Pacientke čustveno reagirajo, če osebje dovoli ali ne dovoli izhoda; če dovoljenje ni v skladu z njihovimi pričakovanji. *
dobrina: Izhodi so za pacientke dobrina. Osebje regulira dodeljevanje te dobrine, torej gre za omejeno dobrino. * dovoljevanje izhodov: gl. izhod * funkcija izhodov: gl. izhodi * funkcije skupine: gl. skupina * indikatorji odprtosti: gl. odprta ustanova
362 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
izhod: Pacient lahko za krajši čas (do nekaj dni) med hospitaliza-cijo prekine bivanje v bolnišnici, odide domov in se ponovno vrne. Bolj zaprta ustanova ne dovoljuje izhodov pacientov med hospi-talizacijo, bolj odprta pa jih dovoljuje, vendar jih regulira s posebnimi pravili, ki določajo, kdo odloča o izhodih, kriterije dovoljevanja izhodov, čas izhoda, trajanje izhoda, idr. Režim izhodov navaja ali pa implicira tudi njihovo funkcijo. Izhodi so lahko sredstvo mo-tiviranja, sredstvo kontrole, samokontrole in pogojevanja. Pacientke doživljajo izhode kot nekaj zaželenega, kot dobrino. *
izražanje čustevt Dopuščanje ali nedopuščanje izražanja čustev pri pacientkah v zvezi z odnosi med njimi samimi ali z osebjem je indikator represivnosti ali permisivnosti ustanove. V zvezi z dovoljenim izhodom ene med njimi nekatere druge pacientke burno izražajo čustva neodobravanja, protesta.
komunikacija med družino in ustanovo: gl. odprta ustanova konflikt: Ob konkretnem dovoljenju za izhod lahko pride do konflikta med pacientkami in osebjem. Odlomek iz dnevnika se nanaša prav na tak konflikt.
merila dovoljevanja izhodov: Kriteriji, po katerih se presoja, komu, kdaj in za koliko časa naj se dovoli izhod. Merila osebja in pacientk so različna. Merila osebja: varnost (majhna verjetnost ogroženosti), napredek pacientke pri zdravljenju oz. obvladovanju vedenja. Merila skupine pacientk: osebne potrebe, staž hospitalizacije, status v skupini.
norme: Pravila vedenja, kot jih postavlja institucija (institucionalne, formalne norme), osebje samovoljno (neformalne norme osebja), ali ki veljajo znotraj skupine pacientov (neformalne norme skupine pacientov). Norme raznih virov in nosilcev so lahko med
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 363
seboj skladne ali neskladne. V zvezi z izhodi ima osebje druge norme kot pacientke. *
novinka: Pacientka, ki je šele pred kratkim prišla na oddelek. Novinka ima v skupini poseben status (status novinke), nižji od drugih pacientk, in posebno vlogo (vloga novinke), zanjo veljajo posebna pravila, npr. naj nc bi takoj prvi teden dobila izhoda.
noviciat: Status novinke in obdobje trajanja tega statusa (gl. novinka)
odločanje o izhodih: gl. izhod *
odprta ustanova: Ustanova, ki ima veliko stikov z okoljem in se prilagaja spreminjajočim se zahtevam in potrebam okolja. V konkretnem primeru bolnišnica, ki ima sproščen režimtibiskov svojcev in drugih obiskovalcev in izhodov pacientov. Nasprotje je zaprta ustanova, ki nima veliko stikov z okoljem in se ne prilagaja spreminjajočim se razmeram; bolnišnica, ki močno omejuje obiske in izhode. Nobena ustanova ni popolnoma odprta ali zaprta, zato je bolje govoriti o stopnji odprtosti: ustanova je le bolj ali manj odprta oziroma zaprta. Indikatorji odprtosti so: dovoljevanje obiskov, izhodov, skupne dejavnosti z drugimi skupnostmi in organizacijami ipd. Pri odprti ustanovi so boljše tudi komunikacije med družino (svojci pacientke) in ustanovo, kar prispeva k ustreznemu vedenju svojcev. pomen staža: gl. staž pacientke *
pomen izhodov: Izhodi so nagrada, neke vrste »denar«, »žetoni«, ki se dodeljujejo pacientkam.
režim v ustanovi: Ureditev ustanove in njen notranji red. ki obsega hišni red (pravila vedenja v ustanovi, npr. pravila glede vzdrževanja snage), dnevni red (pravila, ki določajo čas posameznih dejavnosti), pravilnike o opravljanju posebnih dolžnosti (npr. dežurnega, vodje)
364 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
ipd. Drug naziv za organiziranost ustanove. Glede na odnose z okoljem je ustanova lahko bolj ali manj odprta (zaprta). Pacientke ne morejo same ne kot posameznice ne kot skupina odločati o izhodih, ampak o njih odločajo zdravniki. S tem v zvezi imajo določena načela in pravila, ki so del reda (režima) v ustanovi
skupina: Pacientke so formalno razdeljene na oddelke, znotraj oddelkov (ali tudi med njimi) pa se združujejo v neformalne skupine. ki imajo pomembno vlogo posredovanja v odnosih med osebjem in posamezno pacientko, vlogo blažilca ali ojačevalca pritiskov in druge pomembne socialne funkcije (npr. čustvene opore, identifikacije itd.). Skupina ima svojo strukturo, tj. sistem vlog in statusov hierarhijo (novinke, starejše pacientke), norme glede pravilnega vedenja, mišljenja, čustvovanja, tako da lahko govorimo o skupinskem čustvovanju, mišljenju, vedenju. V skupini obstajajo pričakovanja glede tega, komu in kako naj se dovoljujejo izhodi. Ta pričakovanja niso nujno v skladu s pričakovanji oziroma pravili osebja. * skupinska reakcija, skupinsko čustvogl. skupina * skupinska struktura: gl. skupina * skupinske norme: gl. skupina *
socialna mreža pacientke: Pacientkine povezave in vezi z družino, domačim okoljem, prijatelji, zdravniki in drugimi strokovnjaki. Socialne mreže psihiatričnih pacientk niso obsežne, dolgotrajna hospitalizacija pa jih še skrči, zato je pomembno, da jim omogočimo vzdrževanje odnosov s svojci in drugimi bližnjimi. Izhodi imajo pomembno vlogo pri vzdrževanju stikov zunaj ustanove.
socialna struktura ustanove: Bolnišnico sestavljata dve kategoriji ljudi, osebje in bolniki. Ti dve kategoriji sta delno sodelovalno, delno konfliktno usmerjeni: sodelovalno v prizadevanju za zdravje,
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 365
pomiritev, zaščito; konfliktno, ker mora osebje uveljavljati red, nujen za delovanje ustanove, in pri tem omejevati svobodo in druge potrebe pacientov. * socialne razmere: gl. socialni položaj
socialni položaj: (1) Položaj (status) pacientke ali njene družine (poreklo) v strukturi družbenih slojev in razredov. (2) Življenjske, predvsem gmotne razmere pacientke in/ali njene družine (socialne razmere). socialni status: gl. socialni položaj socialno poreklo: gl. socialni položaj status novinke: gl. novinka statusna hierarhija r skupini: gl. skupina * staž in status v skupini: gl. staž pacientke * staž pacientke (ali staž r vlogi pacientke): Obdobje od začetka zdravljenja ali od sprejema v bolnišnico: pacientka s kratkim ali z dolgim stažem; po stažu mlajša ali po stažu starejša pacientka. Daljši ali krajši staž je statusni znak. Pacientke z daljšim stažem imajo višji status v skupini (staž in status v skupini). Pacientke z daljšim stažem imajo določene pravice. To je posebni primer norme, ki je v skupnostih in organizacijah zelo razširjena, da imajo člani, starejši po stažu, prednostne pravice pred mlajšimi (pomen staža). * stopnja odprtosti: gl. odprta ustanova vloga novinke: gl. novinka *
ioživljanje: Opazovalka se vživlja v položaj pacientke, v njeno doživljanje. Iz njenega vedenja sklepa na to, kakšna čustva doživlja. zaprta ustanova: gl. odprta ustanova
zavzemanje perspektive klienta: Opisovanje z vidika pacientk, iz njihovega zornega kota. Opazovalka uporablja jezik pacientk.
366 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
IZBOR KLJUČNIH POJMOV
Ključni pojmi so pojmi, kijih nameravamo upoštevati pri izdelavi teorije. V zgornjem seznamu so označeni z zvezdicami, tu pa so ponovno napisani. Seveda ni mogoče popolnoma zanesljivo reči, kateri pojmi se bodo pojavili v teoriji; od predvidenih se kak ne bo pojavil, dodali pa bomo morda kakega novega, ki ga ni na seznamu.
Ključni pojmi so:
Izhod, izhod kot dobrina, institucionalni režim izhodov (merila režima izhodov), funkcija režima izhodov (izhod kot sredstvo mo-tiviranja in kontrole), funkcija skupine, skupinski procesi (čustvovanje, mišljenje, vedenje), skupinska struktura, skupinske norme, socialna struktura ustanove, staž pacientke, status v skupini.
ODNOSI MED POJMI
Dogajanje se odvija v kontekstu dane socialne strukture ustanove, tj. delitve na osebje in bolnike, z delno konfliktno usmerjenostjo. Izhod je za pacientke nekaj zaželenega, dobrina. Vendar ni dobrina, ki bi bila prosto na razpolago, ampak jo ustanova omejuje. Z vidika osebja pa so izhodi predmet urejanja, določanja, odločanja, dovoljevanja, nedovoljevanja, normiranja. Pravila (norme) glede izhodov so del institucionalnega režima, ki naj bi služil ciljem ustanove. Pacientke kot skupina imajo tudi svoja pričakovanja in predstave o izhodih, ki so del skupinskih norm; te služijo ohranjanju in delovanju skupine, ki olajšuje izražanje in zadovoljevanje potreb pacientk. Izhodi so torej vsekakor konfliktna tema. Osebje ima druga merila za dovoljevanje in razporejanje izhodov kot pacientke. Ob konkretnem dovoljenju za izhod lahko pride do konflikta med
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 367
pacientkami in osebjem oziroma do protesta pacientk proti odločitvi osebja.
DIAGRAM ODNOSOV MED POJMI
Odnose med pojmi lahko ponazorimo z raznimi diagrami, kadar narava pojmov in problema to omogoča oziroma če smo dovolj domiselni.
Slika S.2. Diagram odnosov med pojmi
POJMOVANJA O FUNKCIJI IZHODOV

KRITERIJI
ODOBRAVANJA
IZHODOV
OSEBJE:
varno zadovoljevanju	zdravstveno stanje
potreb pacientk	urejenost, ubogljivost
nagrajevanje napredka	varstvo, spremstvo
ODOBRITEV OS ■0
NESKLADJE ■=> PROTEST)
PACIENTKE:
izpolnjevanje želja	izrazita želja, potreba
kompenzacija trpljenja	staž v bolnišnici
statusni znak	prestano trpljenje
status v skupini

ODOBRITEV PA
368 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
POSKUSNA TEORIJA
Pripravili smo teren, da v sklenjeni obliki povzamemo, kar smo dognali. Pri tem je nujno, da do določene mere pustimo domišljiji prosto pot. »Do določene mere« pomeni, da se moramo držati teme in empiričnega gradiva ter predhodne analize, vendar pa po potrebi izpopolnimo praznine z vsebinami, ki sc nam zde v kontekstu verjetne. Teorijo izrazimo kot povezano, smiselno zgodbo o tem, kaj sc dogaja, zgodbo, ki zveni verjetno in ki lahko utemeljimo s posameznimi deli izhodiščnega besedila oziroma z besedilom kot celoto.
Teorija o pomenu izhodov za pacientke psihiatrične klinike
(Protislovje med teorijo ojačanja in teorijo pravičnosti)
Na ženskem oddelku psihiatrične klinike dovoljujejo pacientkam, da med bivanjem v bolnišnici odhajajo domov za kak dan ali čez konec tedna in se spet vračajo. Dogodek, ki smo ga analizirali, je znamenje konflikta med osebjem (zdravniki) in pacientkami glede režima dovoljevanja izhodov. Očitno je, da ima osebje (zdravniki) do izhodov drugačno stališče kot pacientke.
Z vidika zdravnikov so izhodi sredstvo zadovoljevanja potreb pacientk, sredstvo zdravljenja in vzdrževanja reda v ustanovi.
a. Izhod je zadovoljitev izražene potrebe pacientke, torej ublažitev deprivacije, ki spremlja hospitalizacijo, in torej dejavnik sprostitve in s tem nespecifični dejavnik zdravljenja. Zato je smotrno dopuščati izhode, dokler to ne ogroža osebne varnosti pacientk, poteka zdravljenja in hišnega reda. (Teorija o izhodih kot nespecifičnem dejavniku zdravljenja).
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 369
b.	Izhod je specifično sredstvo zdravljenja: Pričakovani izhod naj bi bil motivacija, da bi si pacietka sama prizadevala za svoje zdravljenje, za izboljšanje simptomatike. To pričakovanje naj bi prispevalo k večji samokontroli in samoaktivnosti pacientke. (Teorija anticipativne kontrole vedenja).
c.	Izhod je specifično sredstvo zdravljenja še v drugem pomenu: Z izhodi nagrajujemo urejeno vedenje in izboljšanje simptomatike. S tem ga ojačujemo in utrdimo. Po tem pojmovanju so torej izhodi ojačevalec urejenega vedenja. Izhodi so dobrina, katere dodelitev je odvisna od pacientkinega vedenja. (Teorija pogojevanja.)
d.	Izhodi so sredstvo vzdrževanja reda v ustanovi: Izhod naj bi bil motivacija in nagrada za spoštovanje reda v ustanovi, za disciplinirano vedenje, pokoravanje institucionalnim normam, ne glede na to, koliko to neposredno prispeva k zdravljenju.
Ti smotri se ne izključujejo nujno: izboljšanje simptomatike pomeni hkrati večjo urejenost osebnega delovanja, kar se kaže v spoštovanju smiselnih omejitev, kijih zahteva hišni red: institucionalna urejenost je po drugi strani pogoj za vzpostavitev urejenega doživljanja in vedenja.
Pri pacientkah pa je možno, da prevladujeta dve pojmovanji:
a.	Ne glede na to. kakšen pomen imajo izhodi, in ta pomen je individualno različen, so dobrina, ki bije morale biti vse pacientke deležne v enaki meri. Vsaki je težko biti v bolnišnici, in vsaka si želi ven. (Teorija enakosti.)
b.	Izhodi so dobrina, ki je ne morejo (ne smejo) biti v enaki meri deležne vse pacientke. Novinka, na primer, mora najprej biti nekaj časa v bolnišnici, preden sme. po občutku za pravičnost med pacientkami, ven. Izhod je olajšanje od dolgočasja, institucionalne
370 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
rutine in trpljenja. Izhodov si želijo, toda menijo, da je do izhoda bolj upravičena tista, ki je že dalj časa »notri«, ki že dolgo ni bila zunaj in ki bolj trpi. Po tem pojmovanju so izhodi poravnava, kompenzacija za čas »prisilnega« bivanja v bolnišnici. To seveda vodi v skrajni konsekvenci do trditve, da izhode bolj zaslužijo težje pacientke. ki so že dalj časa v bolnišnici. (Teorija kompenzacije)
Zaradi te razlike med osebjem in pacientkami v pojmovanju funkcije izhodov so različna tudi merila, kijih poskušajo uveljaviti eni in drugi. Tisti, ki meni, da so izhodi kot zadovoljitev ene temeljnih človekovih potreb (po svobodi gibanja) nespecifično sredstvo zdravljenja, se bo nagibal k liberalnemu odobravanju izhodov. Omejitev pri tem pa je ogroženost pacientove osebne varnosti in reda v ustanovi. Da ne bi izhodi motili reda v ustanovi (poteka predpisanih postopkov, reda in miru drugih pacientov), bo predpisal urnik izhodov. Da se pacienti ob izhodih ne bi izpostavljali nevarnostim, bo omejil izhode tistim, ki so npr. suicidalni ali se ne morejo obvladati toliko, da ne bi bili izpostavljeni nevarnostim v prometu ipd. oziroma pacientom, ki nimajo zagotovljenega spremstva ob izhodu.
Kdor uporablja izhode za pogojevanje oz. motiviranje urejenega vedenja, pa bo odobraval izhode v odvisnosti od trenutnega zdravstvenega stanja in specifične indikacije in predikcije, da bi izhod lahko odigral vlogo motivatorja ali ojačevalca urejenega vedenja. Kriterij bo torej predvsem ali izključno zdravstveno stanje.
Če uporablja izhode kot ojačevalce ubogljivega vedenja in spoštovanja hišnega reda, bo kriterij dodeljevanja izhodov tako vedenje.
Drugače je s pacientkami. Njihova kriterija sta pravična porazdelitev, tj. skupno trajanje dotedanjih izhodov. Izhod se pri tej enakostni predpostavki dodeli tisti, kije bila do sedaj najmanj zunaj.
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 371
Drugi kriterij je staž, trajanje hospitalizacije. Če se za izhod potegujeta dve pacientki, pa se lahko dodeli samo eni, se dodeli tisti, kije dalj v bolnišnici. (Podoben kriterij bi bil lahko tudi veljava ali status v skupini ipd.).
To pa pomeni, da je protislovje med pomenom, ki ga izhodom pripisuje osebje in pomenom, ki jim ga pripisujejo bolnice. Z vidika bolnic je torej odobravanje izhodov pogosto nepravična poravnava, nepravična nagrada, zato ne more opravljati funkcije motivatorja in ojačevalca urejenega vedenja, ki naj bi jo opravljalo po mnenju zdravnikov. Pacientke povezujejo izhode s prikrajšanostjo, in ne percipirajo njihove odvisnosti od urejenosti vedenja. Ker pacientke enega oddelka v bolnišnici niso nepovezana množica posameznic, ampak sestavljajo skupino v psihološkem smislu, ima njihov nazor o izhodih značaj skupinske norme, skupinskega prepričanja, kar še zmanjšuje verjetnost, da bi izhodi imeli tisto funkcijo, ki so jim jo namenili zdravniki.
Obe poziciji sta si konfliktni, zato bo ob posameznih primerih izhodov pogosto prihajalo do protestov in nemira, kar nasprotuje pričakovanjem glede učinkov izhodov obeh strank.
KOMENTAR O TEORIJI ALI ZAGOVOR NAŠEGA POČETJA
Kaj smo opravili? Kje smo začeli in kam smo prišli? Začeli smo s tremi ali štirimi stavki, ki opisujejo zelo konkretno situacijo, in dokončali teorijo, v kateri smo izrekli (eksplicirali) doživljanje in nazore, ki jih vključuje izhodiščni stavek, razkrili protislovje med pomenom, ki ga izhodom pripisuje osebje, in pomenom, ki ga imajo
372 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
izhodi za pacientke, iz česar je mogoče izvesti tudi praktično pomemben sklep o ureditvi tega vprašanja.
Teorija je »izmišljena«. Tisti, ki protestira, daje ta teorija izmišljena, ima prav. V dobri meri je izmišljena. Nima v celoti opore v besedah izhodiščnih treh stavkov. Toda nobena teorija ni v celoti podprta in vsaka čaka. da jo preverimo (potrdimo ali ovržemo). Osnovni pogoj, ki mu mora teorija ustrezati, ni, da temelji na neizpodbitnih dejstvih, ampak daje formulirana tako, da jo je mogoče izpodbijati. Vsaka teorija je do določene mere izmišljena konstrukcija. Pri interpretiranju izkustvenega gradiva moramo vedno zapolnjevati praznine v gradivu in dodajati pojasnila in razlage.
Kako smo dopolnjevali? Izhodiščni stavek je deloval kot spodbuda za razmišljanje o funkciji izhodov v zaprti ustanovi. Dal nam je nekaj izhodiščnih točk, oporišč. Veliko pa smo morali dopolniti sami. Na kakšen način? Dopolnjevali smo na naslednje načine:
a.	Posamezne besede in besedne zveze že vključujejo (implicirajo) vrsto drugih pojmov. V besedilu ni nikjer govora o skupini. Toda beseda oddelek vključuje neverjetno bogastvo pojmov. Če vemo. da se zgodba dogaja na oddelku bolnišnice, vemo, daje tam skupina pacientk, in vemo, daje ta oddelek del širše organizacije bolnišnice.
b.	Ob pojmih skupina in organizacija se spomnimo pojmov iz teorije o skupinah in organizacijah, s katerimi je mogoče opisati take situacije, kot je opisana. Ta dva pojma nam odpreta pot do ogromne množice novih pojmov, do opisov številnih pojavov in do številnih teorij o dogajanjih v skupinah in organizacijah. Tretji pojem, ki nam odpre vrata do množice novih pojmov, je pojem bolnišnice. Čeprav v prvih stavkih niso nikjer omenjeni zdravniki, vemo, da so tam z vsemi svojimi navadami.
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 373
c.	Tretji način dopolnjevanja je iz lastnih izkušenj raziskovalca s podobnimi situacijami. Nikjer v besedilu ni niti besede o zdravnikih in o tem, kaj delajo in kako ravnajo. A skoraj vsakdo ima iz otroštva izkušnjo o tem, da starši dovoljujejo ali prepovedujejo izhode od doma ter tako nagrajujejo ali kaznujejo. Zdravniki so nekakšni starši pacientom; oni določajo red in postavljajo zahteve.
d.	Besedilo dopolnjujemo tudi na osnovi vživetja, empatije. Poskušamo si predstavljati, kaj doživljajo pacientke v odnosu do izhodov.
e.	Izmišljamo si izraze za pojme in teorije, npr. teorija enakosti, teorija pogojevanja ipd. Ti izrazi sicer niso novi in torej niso izmišljeni kot izrazi, toda njihova uporaba v te vrste situaciji je izmišljena.
f.	Veliko dopolnil se domislimo z logičnim sklepanjem. Če zdravniki dovolijo izhode pacientkam, ki imajo blažje simptome, blažji simptomi pa so povezani z blažjo obliko bolezni, ta pa s krajšim bivanjem v bolnišnici, je logično, da bodo pogosteje dobile izhod pacientke s krajšim stažem kot one z daljšim, kajti daljši staž se povezuje s hujšo boleznijo in ta s trdovratnejšimi simptomi.
Ali ni naše teoretiziranje pretiravanje? Kdo bi dejal, da se ni bilo vredno toliko truditi okrog take preproste zadeve, kot je dejstvo, da so neki »punci« dovolili izhod, čeprav ga morda še ni zaslužila. Morda je bilo pač slučajno tako. Slučajno ima take starše in slučajno je bil neki zdravnik bolj popustljiv. Lahko da je bilo tako. Toda to naše zgodbe nič ne spremeni. Ta splet naključij je odkril, kaj je pravilo. Ta dogodek je odkril, da so bile pacientke jezne. To pa pomeni, da obstaja skupinska norma o izhodih itd.
Morda pa je sploh vse slučajno in ni nikakršne zakonitosti. Slučajno se je eni od njih poslabšalo stanje, pa jc bila bolj nataknjena.
374 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Tudi to je mogoče. Vendarle pa se moramo na neki točki odločiti, ali bomo domnevali, da je vse, kar se dogaja, splet naključij, kaos, ali pa bomo domnevali, da veljajo kake zakonitosti. Če se odločimo, da bomo iskali zakonitosti, jih moramo iskati in se ne smemo zadovoljiti z domnevo, da gre za naključje. Z naključjem ne moremo opisati in pojasniti dogajanja. Naključje ničesar ne pojasnjuje.
Ali bi lahko formulirali tudi drugačno teorijo? Seveda. Izmislimo si lahko kakršno koli drugo teorijo. Kar poskusite.
Ali ta teorija velja?To je prva formulacija te teorije. Pred uporabo jo dobro pretresite. Teorijo je treba preveriti. Če bi nadaljevali raziskovanje tega vprašanja, bi bilo treba ugotoviti:
Kakšna je v daljšem obdobju statistika izhodov? Kakšna je zveza med številom ali pogostostjo izhodov in raznimi značilnostmi pacientk? Ali lahko ugotovimo kako zakonitost, kak vzorec?
Kaj mislijo o izhodih zdravniki in kaj pacientke? Kaj jim pomenijo? Ali je res, da poskušajo zdravniki z izhodi motivirati pacientke za samokontrolo in pogojevati izboljšanje simptomatike? Ali je res, da vidijo pacientke v izhodih nekakšno plačilo ali poravnavo za bivanje v bolnišnici?
POVZETEK TEHNIKE ANALIZE
Pri tej tehniki kvalitativne analize smo izhajali iz dobrega, podrobnega (»gostega«) dnevniškega zapisa, ki je nastal na osnovi opazovanja z udeležbo. Ta zapis je bil naše osnovno izkustveno gradivo. Zapis smo najprej prepisali (transkripcija) in ga pri tem zaradi objave nekoliko skrajšali. Nato smo ga razdelili na tematsko sorodne odseke, ne da bi pri tem že pomislili na možne problemske.
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 375
strokovne ali teoretične vidike. V besedilu smo preprosto obmejili vsebinsko sklenjene enote. Te enote besedila smo poimenovali z nazivi, vzetimi iz vsakdanjega jezika, pač glede na to, kaj določen razdelek pripoveduje (npr. O Leni). Nato smo si ob posameznih razdelkih zastavili vprašanja, ki bi lahko odigrala vlogo raziskovalnih problemov, tj. ki bi usmerila nadaljnje raziskovanje. V vsakdanjem jeziku naslovljene teme smo preimenovali v raziskovalne probleme. Nato smo se lotili prve od tem. Odstavek, ki se nanaša na to temo, smo razčlenili na povedi, to je na pomenske enote besedila (besede, besedne zveze, stavke, skupine stavkov). Pomenska enota je enota besedila, ki omogoča interpretacijo, relevantno za dani problem. Ob vsaki povedi-pomenski enoti smo po razmišljanju (ki smo ga tudi zapisali), navedli pojme (iz množice strokovnih ali teoretičnih pojmov), na katere smo pri tem pomislili. Te pojme smo zapisali. Ta postopek imenujemo indeksiranje ali kodiranje in pomeni pripisovanje pojmov določenim delom besedila. Te pojme smo nato definirali oziroma komentirali: definicije so podane v kontekstu problema in drugih pojmov. Med tako pripisanimi in definiranimi pojmi smo izbrali tiste, ki so po našem mnenju vsebinsko bogatejši in bolj povezani z obravnavano temo. Iz teh pojmov in njihovih vsebinskih opisov in opisov odnosov in zvez med njimi smo oblikovali sklenjeno poskusno teorijo. To teorijo bi lahko preverjali in dopolnjevali na osnovi nadaljnjega izkustvenega gradiva.
376 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
OPOMBA
1 Prirejen članek Mesec, B. (1994). »Dan na psihiatriji«: Primer kvalitativne analize. Socialno delo, 33, 1994.6:463-474. - Materialne stroške raziskave je krilo Ministrstvo za šolstvo in šport R Slovenije.
»Dan na psihiatriji«.- Primer k valitativne analize dnevniškega zapisa 377
LITERATURA
Strauss, A., J. Corbin (1990). Basics of Qualitative Research. Newbury Park: Sage.
Yin, R. K. (1984). Čase Study Research: Design and Methods. Newbury Park: Sage.
Gilbert, N. (1993). Researching Social Life. Newbury Park: Sage. Marshall, C., G. B. Rossman (1989). Designing Qualitative Research.
Newbury Park: Sage. Wolcott, H. F. (1990). Writing Up Qualitative Research. Newbury Park: Sage.
(1994)
379
9. poglavje
Socialno delo z družino:
Študija primera na osnovi dokumentacije1
SOAVTORICA GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
UVOD
Skoraj bi lahko rekli, da zahteva vsaka vrsta gradiva svojo metodo analize. Gradivo, ki smo ga analizirali v tem primeru, je bil dosje o delu z družino, v katerem so bili zbrani dokumenti desetletnega ukvarjanja socialne službe z družino, ki je zbudila pozornost strokovnih služb zaradi alkoholizma staršev in zanemarjanja otrok, zanemarjanja, kije preraslo v nasilje, zaradi katerega je bilo ogroženo življenje otroka. Dosje je urejen kronološko in tudi po logiki dogajanja samega je bila časovna dimenzija v ospredju. Primerov, pri katerih gre za časovno raztegnjeno obravnavo, je v socialnem delu zelo veliko in to narekuje razvijanje raziskovalnih metod, ki upoštevajo časovno dimenzijo, to je raznih metod analize časovnih razporeditev in obrazcev2.
V tem prispevku se srečujemo (1) s študijo primera, v okviru katere smo razvili (2) metodo analize kronoloških obrazcev, nato pa še (3) z analizo obrazcev interakcije med socialno službo in družino. V članku je izveden (4) postopek konceptualizacije, ki
380 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
vodi do teoretične posplošitve, za katero bi si upali trditi, da njen pomen daleč presega dani primer.
(1)	Študija primera. V tej knjigi se ne srečujemo prvič s študijo primera. Tudi delo s taborniki in v krajevni organizaciji Rdečega križa lahko uvrstimo med študije primera, saj gre v obeh primerih za raziskovanje zaokroženega dogajanja v družbeni entiteti, v obeh primerih prostovoljski organizaciji, z uporabo raznoličnih metod in tehnik. Vendar pa v tem primeru socialnega dela z družino lahko jasneje kot pri prejšnjih vidimo, da proučevanje enega samega primera privede do odkritja obrazcev ravnanja, ki jih lahko povežemo v samo v sebi skladno strategijo ravnanja. En sam primer kaže, daje taka strategija možna, daje, da obstaja; kako razprostranjena je, bi lahko ugotovili s statistično raziskavo. Kakšna je in kako se (vsaj v enem primeru) povezuje z okoliščinami konteksta, nam pove en sam primer. Študija primera nam lahko da uvid v okoliščine, v katerih se razvije taka strategija, kar smo nakazali z eksplikacijo (verjetne) implicitne teorije socialne delavke. Ponavljanje obrazcev v okviru ene same študije utrjuje zaupanje v njihov obstoj in v njihovo povezanost s kontekstom. Ni odveč opozorilo: ugotovitve ene študije primera so prva, ne zadnja beseda na določenem področju raziskovanja. Sledile naj bi ji študije nadaljnjih primerov, ki bi utrdile zaupanje v ugotovitve prve s ponovitvijo opažanj in ugotovitev, predvsem pa z razpredanjem mreže nadaljnjih povezav med pojmi. Vsekakor ne velja, daje študija primera samo uvod v kvantitativno raziskavo. Če nam ni do preštevanja, nam ni treba preštevati, da bi kaj spoznali.
(2)	Analiza kronoloških obrazcev. Prvi del študije je posvečen analizi razporeditve dogodkov na časovni osi, njihove pogostosti
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 381
in izmenjavanja dogodkov raznih vrst. Opozoriti želimo, daje sestavljanje kronoloških preglednic dogodkov in grafično prikazovanje pogostosti dogodkov raznih vrst preprosta, a uporabna tehnika za refleksijo dela na primeru. Ugotovitve, do katerih pridemo, same po sebi niso pretresljive, ko pa posamezne značilnosti razporejanja dogodkov primerjamo in povežemo med seboj ter jih interpretiramo (pri čemer se spet ne ogibamo prispodob), nam osvetlijo pomembne značilnosti v razvoju dogajanja pri obravnavi primera.
(3)	Analiza obrazcev interakcije. Sledi analiza interakcij med socialno službo in družino, katere namen je odkrivanje ponavljajočih se obrazcev interakcije. Pri tem smo bili pozorni ne samo na to, kar se pojavlja, ampak tudi na tisto, kar se ne pojavlja, pa bi se lahko. Ta analiza je odkrila dimenzije, ki kot celota sestavljajo določeno strategijo dela, ki morda ni omejena le na ta primer.
Spet bi radi opozorili, da bi ta analitični postopek težko imenovali »tehnika«, saj je njegovo bistvo to. da se ob pozornem branju dosjeja ali izčrpne kronologije ustavimo, takoj ko nam kako dogajanje zbudi pozornost, to dogajanje zapišemo v obliki jedrnatega povzetka (»stop-and-memo« — »postoj in zapiši«), se ob njem zamislimo in ga poskušamo razložiti, odkriti njegov pomen (interpretirati); na koncu pa poskušamo to interpretacijo povzeti z nekaj besedami in tako izraziti bistvo interakcije, njen pojem. To lahko naredi kdorkoli, ki si vzame čas za to početje, ki hoče in zna misliti in uživa v izrni-šljanju. Nič hudega, če se v začetku zdimo sami sebi okorni in nam formulacije niso všeč. Roma nonfuit una die condita.
(4)	Konceptualizacija in teorija. Pri kvalitativni analizi moramo delo končati s formuliranjem teorije. Moramo svoje ukvarjanje s primerom povzeti v zgodbo, četudi nismo do kraja prepričani o
382 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
njeni resničnosti. Ni treba, da bi biia ta teorija zapleten sistem razlag in pojasnitev, zadovoljni smo lahko že, če smo odkrili kako pravilnost. obrazec, pojem ipd. Na koncu poglavja je primer take teorije, kije v bistvu povzetek vsega, kar smo do tedaj ugotovili. Ta povzetek pa mora biti pripoved, kije prepričljiva. Uporabljamo visoko zveneče besede: »analiza«, »interpretacija«, »teorija«; naš namen pa je pokazati, da se za njimi skrivajo preprosto opazovanje, odzivanje, razmišljanje in sklepanje, pa nekaj domišljije in igrivosti, ki tudi ni prepovedana. To niso opravila, rezervirana za akademike; vse to lahko počne, seveda bolj ali manj uspešno, vsak strokovni delavec, še več, mora početi, če naj bi izboljševal svojo prakso. Bolj kol univerzalne teorije potrebujemo kontekstualno vezane teorije, ki so dobre za vsakdanjo rabo. čeprav sta njihova trajnost in doseg skromna.
*
»Kot konstrukcija kaže interpretacija na razumevanje tistega, ki interpretira, in ne na dogodek ali na tiste, ki so v dogodku sodelovali.«
G. Bateson
V tem poglavju je prikazana kvalitativna analiza primera socialnega dela z družino. Poudarek je na podrobnem opisu metodologije, kajti šele, če poznamo podrobni potek urejanja in analize gradiva, se lahko naučimo uporabljati metodo.-' Razvidno je, daje postopek predvsem primeren za analizo primerov, pri katerih je poudarjena časovna dimenzija. V večini bodo to dolgotrajni primeri socialnega dela s posameznikom ali z družino; ni pa to nujno, saj je lahko tudi
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 383
pri kratkotrajnejših primerih z intenzivnim dogajanjem časovna dimenzija pomembna, ker se v kratkem času razvrsti veliko dogodkov, kar prav tako omogoča uvid v razvojno dinamiko. Tudi v takih primerih lahko uporabimo ta postopek. Najprej nameravam umestili ta postopek v kvalitativno analizo primera, nato pa po vrsti opisati tri faze analize, tj. urejanje dokumentarnega gradiva, analizo kronoloških in interakcijskih obrazcev in sklepno konceptualizacijo (oblikovanje teorije).
O KVALITATIVNI ANALIZI PRIMERA
Študija primera v socialnem delu je opis in analiza posamezne zadeve oziroma primera, običajno primera obravnave ali dela s posameznikom, družino, skupino, skupnostjo, organizacijo v njegovem ali njenem okolju bodisi z namenom, da bi odkrili variable, strukture, obrazce interakcij in zakonitosti interakcije med sodelujočimi v problemu (teoretični namen), bodisi z namenom, da bi ocenili uspešnost dela ali napredek v razvoju (praktični namen). (Seveda lahko ista študija rabi obema namenoma hkrati).
Pri proučevanju posameznih primerov se bolj kot pri proučevanju populacij opiramo na kvalitativno metodologijo, katere del je kvalitativna analiza. Gradivo za analizo sestavljajo običajno dosjeji z dokumentacijo o primeru, tj. osebni dokumenti, anamneze, opisi primera, uradni zaznamki o pogovorih, odločbe, sodbe itd., tj. sekundarno gradivo, ki ni bilo zbrano z raziskovalnim namenom; lahko pa tudi. čeprav redkeje, protokoli opazovanja, zapisi intervjujev in drugo primarno gradivo, zbrano posebej za raziskavo.
V okviru študije primera lahko proučujemo en sam primer (singularna študija primera) ali več primerov (pluralna ali »multipla«
384 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
študija primerov, študija več primerov); v drugem primeru proučimo vsak primer posebej, kakor da bi šlo za singularno študijo, nato pa primere med seboj primerjamo oziroma analizo vsakega nadaljnjega primera gradimo na spoznanjih, dobljenih pri analizi prejšnjih primerov. Študije primerov je mogoče razvrstiti še glede na razne druge vidike (glede na sestavljenost, glede na vrsto empiričnega gradiva, ki je osnova analize, ipd.).
Tehnike urejanja in analize kvalitativnih podatkov so sorazmerno nova metodološka pridobitev. Medtem ko so za kvantitativne podatke že dolgo izdelana rutinska pravila, po katerih se množica razno-ličnih podatov reducira na nekaj mer (indeksov, sestavljenih indeksov), izhodiščna kompleksnost se torej reducira, smo pri obdelavi kvalitativnih podatkov pogrešali postopke, ki bi iz množice narativ-nih, kvalitativnih podatov, ki lahko zajemajo stotine strani zapiskov, izluščili pomen za teorijo in prakso, a tako, da pri tem kvalitativnih podatkov ne bi reducirali na kvantitativne, ampak bi ohranili njihov kvalitativni značaj.
Za analizo in interpretacijo kvalitativnih podatkov je nujna mnogo tesnejša zveza s teorijo kot pri kvantitativnih podatkih, ki jih često (neupravičeno, a vendar) imamo za nekakšna dejstva »sama po sebi«, ne da bi jih bilo treba povezovati s teorijo (»številke same govorijo«). Zato bo morda koga presenetilo, da je rezultat analize enega samega primera konccptualizacija, ki ima značilnosti teorije v nastajanju, teorije v pomenu hipotetične pojasnitve, ugotovitve ali opisa pravilnosti, obrazca, zakonitosti, tipologije ipd., ki se preverja v nadaljnjem raziskovalnem postopku.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 385
POSTOPEK ANALIZE
Preden opišemo postopek analize primera socialnega dela z družino, kratka opomba o vrsti izhodiščnega gradiva.
V skladu z zasnovo celotne raziskave sva se vnaprej omejila na dokumentacijo, zbrano v dosjeju primera, kot na edino empirično gradivo te raziskave in nisva zbirala drugih podatkov. To gotovo omejuje veljavnost, zanesljivost in posplošljivost ugotovitev. Toda vsaka analiza se mora sprijazniti z določenimi omejitvami, zato nobena analiza ne privede do dokončnih spoznanj, nekakšne absolutne resnice. To odpira možnost drugim raziskovalcem, da dopolnijo gradivo in pridejo do drugačnih ugotovitev. Hkrati pa je jasna omejitev raziskave v pomoč tako raziskovalcu kot uporabniku. Raziskovalec bi zašel v nemogoč položaj, če bi se lotil naknadnega »preverjanja« in »dopolnjevanja« dokumentov (tudi če bi to bilo mogoče) npr. z izjavami udeleženih. Lahko si mislimo, da bi pri vsakem dokumentu, če bi o njem spraševal udeležene, naletel na toliko zadržkov, interpretacij in različic, kolikor bi bilo ljudi, ki bi jih spraševal. O vsakem dokumentu bi se spletla rašomonska množica zgodb in tako ad nauseam. To bi vsekakor lahko storil in morda bi bilo celo zelo zanimivo, a raziskava bi se zavlekla v nedogled. Midva sva se odločila (tudi zaradi časovnih in drugih omejitev) za drug prijem. Rekla sva si: To je dokumentarno gradivo službe, uradna dokumentacija, črno na belem. Ni pripoved nezanesljivega udeleženca. Je nekaj, na kar se lahko opreva, do določene mere. Toda ta »do določene mere« velja za vsako empirično gradivo, saj je vsako empirično gradivo omejeno in nepopolno. In če je tako, uradna dokumentacija neke službe ni slabo empirično gradivo. Vsako
386 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
empirično gradivo pa je mogoče dopolniti z drugim empiričnim gradivom in ga ponovno ali dodatno ali drugače analizirati. A to naj stori kdo drug. Raziskovanje je kolektivno početje. Ob tem ko visoko ceniva prizadevanje za celovitost znanstvenega spoznanja, tudi veva. kako nebogljen je posamezen raziskovalec v tem prizadevanju: celovitost je cilj. ki se mu približamo s kolektivnimi raziskovalnimi napori. Nekdo pa mora začeti in tvegati, da mu bodo očitali nepopolnost in necelovitost.
In zdaj k stvari. Kvalitativno analizo primera sestavljajo trije zaporedni postopki: (1) urejanje dokumentarnega gradiva in sestavljanje kronologij dogodkov, (2) analiza obrazcev ravnanja, (3) končna konceptualizacija (formuliranje teorije).
UREJANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA IN SESTAVLJANJE KRONOLOGIJ DOGODKOV
UREJANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA
Izhodišče najine analize je bil (1) dosje primera, tj. mapa s pisnimi dokumenti o primeru (npr. uradni zaznamki, zapisniki, poročila itd.). Dokumenti v dosjeju so bili v grobem kronološko urejeni. Kolikor so bili zaradi poznejših posegov v dosje delno neurejeni, sva jih uredila v (2) kronološko zaporedje. Tako urejen dosjeje bil osnova za nadaljnji postopek analize.
SESTAVLJANJE KRONOLOGIJ DOGODKOV
Na osnovi kronološko urejenega dosjeja smo rekonstruirali (1) kronologijo dogodkov; temu je sledil prikaz v obliki (2) skrajšane
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 387
kronologije, kije nato prikazana (3) v kronološkem diagramu. Sledi ureditev (4) sinhronične kronologije po akterjih in (5) sinhronični kronološki diagram po akterjih. Sestavljanje kronologij dogodkov sklene (6) kronološki povzetek ključnih obdobij dogajanja.
OSNOVNA KRONOLOGIJA DOGODKOV
Kronološko urejeni dokumenti ne ustrezajo povsem kronologiji dogodkov. Nekateri dokumenti registrirajo dogodek, ki se dogaja takrat, kot se registrira; drugi dokumenti pa poročajo o časovno bolj ali manj oddaljenih preteklih dogodkih. Neredko se poročila raznih virov o istem dogodku razlikujejo tudi v oceni časovnega zaporedja dogodkov. Včasih je bilo treba s pravim detektivskim delom iz raznih dokumentov, ki vsebujejo različne opise in pripovedi, rekonstruirati pravi tok dogodkov. Velik del besedila dokumentov je bilo treba dobesedno prepisati in dele besedila (npr. stavke, odstavke), ki se nanašajo na isti dogodek, razvrstiti skupaj, jih primerjati, ter nato v kronološkem opisu upoštevati bodisi najbolj značilen opis, ali pa opis sestaviti iz več takih delov besedil.
Enota kronologije je dogodek. Dogodek je lahko nekaj, kar se pripeti v družini, dejanje staršev, interakcija med družinskimi člani, interakcija med službo in družino, pa tudi obvestilo, dopis, odločba ipd. O vsakem dogodku sva navedla naslednje podatke: čas (datum); kratka oznaka dogodka: dokument, ki o njem poroča; ustanova (po potrebi tudi delavec), ki poroča; ustanova (po potrebi tudi delavec), ki ji je poročilo namenjeno: opis dogodka.
Kadar ni mogoče določiti enega samega vira opisa, ampak je dogodek rekonstruiran na osnovi več virov, ostane samo kratka oznaka dogodka (npr. »konflikt v družini«). Kratka oznaka dogodka,
388 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
(npr. »ponovni konflikt; otrok se ponovno zateče k sosedom«) je bistven raziskovalčev dodatek k obstoječemu gradivu, zbranemu v dosjeju. Raziskovalec povzame dogajanje z nekaj besedami, naslovi opis dogodka. Ta naslov bo osnovni element skrajšane kronologije. Osnovna kronologija dogodkov, to je osnovni opis kronološko razvrščenih dogodkov, v nadaljnjem raziskovalnem postopku nadomesti dosje. Je sorazmerno obsežna, vendar bistveno manj obsežna kot dosje.
Popolni kronološki opis dogajanja je osnovni, iz dosjeja izvedeni dokument za nadaljnjo analizo. To pomeni, da se ne vračamo več k dosjeju, razen v primerih, ko zaradi pozneje odkritih morebitnih neskladij v opisih dogodkov dvomimo o tem, kako so v resnici potekali dogodki. Prav zato naj bi bil osnovni kronološki opis dogodkov karseda zvest, izčrpen in natančen zapis, pa vendarle selektiven, tj. v njem naj ne bi bilo ponavljanj, ki so sicer v dosjeju pogosta. Prav tako naj v njem ne bi bilo za dano analizo nepomembnih (irelevantnih) dokumentov. Tako smo npr. pri prepisovanju izpustili navajanje obračuna stroškov za izvedence ipd. Če je opis tak, nam delo olajša, ker ni več treba brskati po dosjeju.
Na osnovi tega (delno navedenega) osnovnega kronološkega opisa smo nato sestavili dve vrsti skrajšanih kronologij: skrajšano kronologijo s kronološkim diagramom in sinhronično kronologijo s sinhroničnim diagramom.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 389
Tabela 9. L Osnovni kronološki opis dogodkov
PREPIS DOKUMENTOV DOSJEJA Z DELNIM OPUŠČANJEM; ODLOMEK
12.	4. 89
Konflikt v družini, posreduje milica (več dokumentov)
Konflikt med očetom in staro materjo. Starejši otrok se zateče k sosedom. Milica posreduje na domu. obvesti mater, kije v službi, naj pride po otroka.
13.	4. 89
Sestra otrokovega očeta opozarja na razmere v družini (CSD uradni zaznamek)
»... povedala, da v družini njenega brata ponovno prihaja do konfliktov. Imenovana meni. da bi bilo brata nujno 'prisilno' poslati na zdravljenje proti alkoholizmu, saj je alkohol iz njega naredil popolnoma drugega človeka. Za otroka v času partneričine odsotnosti zaradi dela sploh ne skrbi primerno ... O razmerah so pripravljeni podati izjavo sosedje... Včeraj, 12. 4. 89 naj bi v družini ponovno posredovala PM... Predlagala sem ji, da naj o stanju v družini obvesti še patro-nažno sestro, ki stanuje na terenu in lahko obisk opravi takoj.... Opraviti obisk na domu v večernih urah. verjetno bolje z miličnikom.«
14.	4. 89
Ponovni konflikt, otrok se ponovno zateče k sosedom, ti prijavijo dogodek patronažni službi
(o dogodkih 12. in 14. 4. 89. zapisnik CSD 19. 4. 89: materina pripoved) Na CSD se zglasi otrokova mati in opiše dogodek: »(Moževa) matije popoldne (12. 4.) prišla v našo hišo in je s seboj odpeljala (vnuka), češ da pri njem (sinu) biti ne more. To gaje (sina-partnerja) razjezilo, in je šel do njene hiše. in ker ga ni spustila notri, ji je razbil šipo. Mati jc odšla klicat miličnike, medtem se jc partner že vrnil domov. Prišla sta dva miličnika in ker je bila (hčerka) v njegovem varstvu, ga nista odpeljala na postajo, ampak mu je po njihovem posredovanju ostala poškodba na nogi. K zdravniku ni šel, na nogo pa ne more stopiti. Tisti večer so me miličniki poklicali v službo, da sem šla predčasno domov. Ker seje (sin) potemtakem menda od stare matere zatekel k sosedi... Z njim sem se nato okoli osme ure vrnila domov, deklica je že spala, (partner) pa po moji presoji ni bil pijan. On mi jc nato povedal, kaj se je zgodilo. Naslednji dan v petek (14. 4.) je (sin) popoldne ponovno odšel od doma k isti sosedi in meje nato ta poklicala v službo. Tudi miličnike je obvestila, tako da so ponovno prišli na dom in opravili razgovor s partnerjem. Ta je zatrdil, da otroku ni nič naredil in daje od doma šel le sam. Ko sem sama prišla domov s (sinom), miličnikov več ni bilo. za partnerja
390 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
pa prav tako lahko rečem, da ni bil pijan.«
(O dogodku 14. 4. 89. poročilo patronažne službe, 19. 5. 89)
»Dne 14.4.89 sem v večernih urah dobila prijavo iz okolja, daje sin ... že drugič
zaporedoma ušel od doma. Zatekel seje k družini N.... Povedal je, da oče doma
pije, ko mame ni doma. samo kriči nanj in na sestrico... Tudi udaril naj bi punčko.
je rekel. Omenjena družina je obvestila postajo milice... Miličniki so opravili
obisk in svetovali (družini N.) naj z otrokom počakajo (njegovo mamo), ko ho
ob 23. uri prišla z avtobusom iz službe. N-ova je povedala, daje (mati) zaudarjala
po alkoholu, ko seje vrnila iz... Izročila ji je sina. Povedala je tudi. daje slišala,
kako je (mati) negodovala nad sinom, ko sta se vračala proti domu.«
14. 4. 89
Zaprosilo za asistenco in kazenski pregon (CSD sporoča PM)
Prosijo za sodelovanje ob obisku na domu. »V družini gre ... za zanemarjanje otrok. Zlasti je varstvo oziroma tudi sama varnost obeh otrok ... vprašljiva predvsem v popoldanskem in večernem času, ko sta otroka prepuščena skrbi očeta zaradi materinega popoldanskega dela. Oče ... naj bi hil dnevno pijan in v opitem stanju nesposoben zagotoviti otrokoma potrebno oskrbo in varnost.«... »Obenem vas prosimo, da ... zoper omenjeno družino sprožite kazenski pregon zaradi zanemarjanja vzgoje in oskrbe otrok, in sicer zoper oba starša. Zoper mater .... ker prepušča otroka neustreznemu varstvu moža, (zoper) njega pa zaradi neposrednega ogrožanja obeh otrok. Hkrati se bomo (na CSD) skušali s staršema dogovoriti za ustreznejšo oskrbo otrok z začasno namestitivijo v drugo okolje ter urejanje zdravljenja proti alkoholizmu. Če bo tudi tako posredovanje v družini ostalo brezuspešno, bo predvidoma potrebno izvesti postopek za namestitev otrok v drugo okolje brez privolitve staršev.« 14. 4. 89
Obvestilo o ukrepih (CSD patronažni službi)
Povzetek ugotovitev o družini, omemba posredovanja v podjetju. / »S partnerjema nameravamo ponovno, zaradi koristi otrok, doseči dogovor za zdravljenje proti alkoholizmu ob hkratni začasni namestitvi otrok v drugo okolje. Če to ne bo mogoče doseči sporazumno, bo predvidoma potrebno urejati namestitev otrok v drugo okolje brez privolitve staršev. V tem primeru potrebujemo v postopku tudi vaše poročilo o zapažanjih ob priliki obiskov na domu.« Opozorilo na protislovje med izjavo matere ob obisku, da oče v času njene odsotnosti primerno skrbi za otroke, in prijavo sestre oz. sosedov. Obvestilo o nameravanem obisku na domu skupaj z milico. Prošnja za nadaljnje spremljanje družine s strani patronažne službe. 14. 4. 89
Vabilo na razgovor v zvezi z varstvom otrok (CSD staršem)
Socialno delo r družino: Študija primera na osnovi dokumentacije 391 17. 4. 89
Dogovarjanju med službami (CSD. uradni zaznamek podatki socialne delavke o pogovoru s patronažno)
»Klicala je patronažna sestra iz ... Povedala je, da sojo na terenu obvestili o problematiki v družini... Dodatno sem jo še obvestila o svojih načrtih za delo z družino v tem tednu in z zaprosilom, ki sem ga poslala na patronažo. Predlagala sem ji tudi. da opravi danes popoldne obisk na domu, v tistem času, ko bo žena odšla na delo, ter me o svojih ugotovitvah jutri telefonično obvesti. Prosila sem jo še. naj v svojem poročilu navede tudi to. kako je mati z mlajšim otrokom obiskovala posvetovalnico in ali je opravila vsa cepljenja. V zvezi s tem, da je hčerka shodila pozno, me zanima tudi to, ali je bilo ob spremljanju otroka opaziti morebitni zaostanek v razvoju.« 17. 4. 89
Obisk patronažne sestre na domu družine (iz poročila patronažne službe 16. 5. 89, poslano CSD)
»V ponedeljek, 17. 4. 1989 sem bila pri družini... ponovno na obisku. Partner sicer ni kazal znakov vinjenosti, vendar imam občutek, da sta bila otroka 'zaprta' v stanovanju, da mu (sin) ne bi pobegnil. Deklico sem našla ob 13.30 uri v zatemnjeni sobi, kamor naj bi jo dala spati mati, preden je odšla v službo (11.30 uri). Postelja je bila brez posteljnine, deklica je bila zavita v volneno odejo, brez pleničk, vsa polulana. Na obrazu sem opazila modrico pod očesom. Oče ... je povedal, daje deklica padla na gugalnici in daje ni udaril. Zagotavljal mije. da ne pije pretirano, da ni alkoholik, čeprav že vsa leta vemo..., da je partner alkoholik... pije pa tudi partnerka sama....«
SKRAJŠANA KRONOLOGIJA DOGODKOV
V skrajšani kronologiji smo prvotne obširne zapise reducirali na jedrnate povzetke, v bistvu nekoliko razširjene naslove dogodkov iz osnovne kronologije. Tako smo povečali preglednost dogajanja in preusmerili pozornost s podrobnosti dogodkov, dejanj in odnosov na časovni potek dogajanja. Vsak dogodek smo oštevilčili z zaporedno številko (zaradi morebitne računalniške obdelave); oštevilčenje pa tudi prispeva k jasni ločitvi dogodkov. S tem da smo z letnicami oz. datumi označili tudi obdobja, ko ni o družini nobenega zaznamka v dosjeju, smo razprli celoten časovni kontinuum in opozorili
392 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
na praznine v dogajanju, spremljanju in ukrepanju. Jasno se vidi, da »čas teče«. Zastavijo se vprašanja: Kaj seje dogajalo v tem času? Kaj pomeni beseda »spremljanje«? Kaj pomeni »ukrepanje«: le odziv na negativne dogodke ali tudi odziv na poskuse družine, da bi obvladala svoj položaj? Kaj se dogaja v »mirnih« obdobjih?
Kronološka tabela
Tabela 9.2. Skrajšana kronologija
1979
01	xx. xx. 79	Bodoča starša sc odselita na svoje.
1980
02	xx. xx. 80	Patronaža ugotovi alkoholizem bodočih staršev.
03	xx. xx. 80	Bodoča mati se zaposli: dela samo popoldne.
1981
1982
04	xx. xx. 82	Rojstvo prvega sina.
1983
1984
05	(13.) 1. 84	Smrt prvega sina zaradi zadušitve z monoksidom.
06	21.01.84	Rojstvo drugega sina.
07	xx. xx. 84	Obisk patronažne sestre: otrok zdrav.
08	11. 02. 84	Obvestilo milice, da starša hudo zanemarjata otroka.
09	20. 03. 84	Obisk SD na domu: razmere urejene.
10	xx. 03. 84	Mati z otrokom zbeži k svoji materi.
04.	84
05.	84	»
11	19. 06. 84	Pretep med staro materjo in otrokovim očetom
12	20. 06. 84	Sestra otrokovega očeta prosi SD naj uredijo varstvo za otroka.
07.	84
08.	84
09.	84
13	24. 10.84	Mati prosi za posredovanje CSD; po prepričevanju privoli, da
odda otroka v dom.
14	26. 10. 84	Mati ne izpolni obljube.
15	01. 11. 84	Starša ne izpolnita obljube, ki sta jo dala patronažni, da bosta
otroka nesla materini materi.
16	20. 11. 84	Obisk SD in patronažne na domu: zaenkrat še ni treba posredovati.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 393
17	07. 12. 84
1985
1986
1987
18	13. ?5. 87
1988
19	XX.	XX.	88
20	19.	06.	88
21	27.	06.	88
22	27.	06.	88
		07.	88
		08.	88
		09.	88
		10.	88
		11.	88
		12.	88
1989			
23	09.	01.	89
24	14.	02.	89
		03.	89
25	12.	04.	89
2 (i	13.	04.	89
27	14.	04.	89
28	14.	04.	89
29	18.	04.	89
30	19.	04.	S'>
31	19.	04.	89
32	19.	05.	89
33	24.	05.	89
34	24.	05.	89
35	11.	06.	89
36	15.	06.	89
37	15.	06.	8')
38	15.	06.	89
39	16.	06.	89
40	21.	06.	89
Patronaža pozove CSD, naj uredijo materi dopoldansko delo.
Rojstvo hčerke.
Mati ne prinese otroka na pregled v ZD. Milica poroča o zanemarjanju otrok. CSD zaman vabi starše na pogovor.
CSD pozove podjetje, naj uredijo, da bi mati delala dopoldne.
CSD pripravlja oddajo otrok v dom. Obisk na domu: spremljati družino.
Milica posreduje v družini. Sestra poroča o konfliktih. Sin se zateče k sosedi.
CSD zaprosi milico za kazenski pregon očeta.
CSD: obisk na domu; deklica je zanemarjena.
Mati pride na CSD: uvideva. da bi se partner moral zdraviti:
poiskala bo varstvo za otroka, si uredila dopoldansko delo: zaveda
se možnosti odvzema otroka.
CSD in milica obisk na domu: oče pristane na zdravljenje alkoholizma, dogovor o odhodu v bolnico. CSD obvesti starše, da sta naročena za pogovor v bolnici. Mati dvigne zdravstveno izkaznico za partnerja. Starša ne gresta v bolnico.
Otrok se zateče k sosedom, oče pride za njim. ga davi, otrok nezavesten.
CSD: odločitev za takojšnji odvzem otrok.
Obisk na domu: ustna odločba o odvzemu otrok in odvzem otrok v
dom.
Osebno obvestilo SD materi v podjetju o odvzemu otrok. Starša obiščeta otroka.
Oče in mati prosita za vrnitev otrok: SD pogojuje vrnitev otroka z zdravljenjem alkoholizma.
394 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
41	19. 07. 89 Mati prosi, da bi v času dopusta dobila otroka.
42	14. 08. 89 Temeljno sodišče informira CSD o preiskavi zoper starše.
43	24. 07. 89 Mati pride na CSD. opravičuje očeta.
09.	89
10.	89
11.	89
44	08. 12. 89 Mati pride na CSD. SD jo pregovarja, naj pripravi moža za
zdravljenje, "jo osvešea".
1990
01.	90
02.	90
03.	90
04.	90
45	07. 05. 90 CSD: odločba o premestitivi otrok iz otroškega doma v rejniško
družino.
46	08. 05. 90 CSD: obisk na domu družine, obvestijo starše, da bosta otroka
premeščena v rejniško družino.
47	14. 05. 90 Temeljno sodišče: Predlog varstvenega ukrepa obveznega
zdravljenja proti alkoholizmu za oba starša.
48	15.06.90 CSD: Namestitev otrok v rejniško družino.
07. 90
49	14. 08. 90 Sodišče: obsodba staršev za KD zanemarjanja svojih nedoletnih
otrok in surovo ravnanje: obvezno zdravljenje alkoholizma.
Kronološki diagram
Na osnovi kratke kronologije lahko narišemo kronološki diagram. V tem diagramu nanašamo na abscisno os čas, na ordinatno pa število dogodkov. V našem primeru smo na abscisno os nanesli leta. Izpustili smo prazna obdobja, krajša od leta. Vsak dogodek smo označili s krogcem in krogce, ki označujejo dogodke določenega leta, razvrstili drugega nad drugim nad točko, ki označuje tisto leto. Nad nekaterimi leti je veliko krogcev, nad drugimi pa malo. S to poenostavitvijo se jasno pokaže, kdaj je bilo več in kdaj manj dogajanja, kdaj so se dogodki nakopičili, kdaj razredčili, kdaj so obdobja, ko ni zabeležk o dogajanju.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 395
79 80 81 82 83 8 i 85 86 87 88 89 90
LETO
Lahko si mislimo, da so mogoči zelo različni časovni poteki. Nekaj takih mogočih potekov v idealizirani obliki prikazuje spodnja slika.
Slika 9.2. Nekaj mogočih časovnih potekov
396 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Predstava o različnih mogočih »kronoloških krivuljah« je pomembna. saj nam pomaga razumeti in ovrednotiti dogajanje v primeru, ki ga analiziramo. Ni plodno, če izhajamo iz domneve, daje časovna razporeditev dogodkov in posegov naključna, da v tem razporedu ni nikakršne zakonitosti. Taka predpostavka ne omogoča analize. Analiza izhaja iz domneve, da časovna porazdelitev dogodkov ni naključna in daje iz nje mogoče sklepati o značilnostih dogajanja in poseganja v družino. Pri tem sklepanju pa nam je v pomoč, če dobljeno krivuljo primerjamo z idealiziranimi krivuljami. V primeru, ko imamo opraviti s problematiko, kakršna je naša, bi rastoča krivulja (naša je v osnovi taka) pomenila množenje negativnih dogodkov v družini in ukrepov; padajoča krivulja bi pomenila zmanjšanje števila dogodkov v času. iz česar bi morda sklepali, da se je stanje umirilo; krivulja v obliki črke U bi pomenila, da se je po začetnem izbruhu problematike in ukrepanju stanje postopno umirilo, nato pa se spet postopno razburkalo do novega vrhunca.
Krogce, ki označujejo posamezne dogodke, lahko tudi različno obarvamo ali vanje vrišemo razne znake in tako razločimo dogodke raznih vrst, npr. dogodke, ki so se pripetili v družini, in dogodke, ki označujejo ukrepe raznih služb. Če to storimo, smo že naredili korak k konstruiranju sinhroničnega kronološkega diagrama. Prav pa je, da tak diagram narišemo na osnovi sinhronične kronologije.
SINHRONIČNA KRONOLOGIJA
Sinhronična (sočasna) kronologija je kronološka razvrstitev dogodkov, razdeljenih glede na razne kriterije: glede na akterje (dogodki v družini, v okolju); glede na valenco dogodka: (pozitiven, negativen), in glede na druge znake, tako da so pregledno prikazani
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 397
dogodki, ki so se zgodili sočasno na raznih področjih, ali dogodki različne vrste. Neposredni vzor naše sinhronične kronologije so tovrstne kronologije v zgodovinopisju, kjer so sinhronično razvrščeni geografsko oddaljeni dogodki (dogodki na raznih celinah, v raznih državah) ali dogodki različne stvarno definirane vrste (politični. kulturni itd.)
Sinhronična kronološka tabela
Po analogiji z zgodovinopisno kronologijo bi morali pri sinhro-nični kronologiji prikazati dogodke ločeno glede na geografsko ali funkcionalno definirani prostor, kjer so se dogodili. V našem primeru ne bi bilo smiselno, če bi to vzeli dobesedno. Tudi zgodovinske sinhronične kronologije, ki so sestavljene, recimo, po državah, pojmujejo državo včasih res kot prostor, v katerem se nekaj dogaja, včasih pa kot akterja v odnosu do drugih držav. Tako bi prostorski sinhroniji ustrezala v našem primeru sinhronična kronologija po akterjih. Glavne akterje pa je v našem primeru mogoče videti, kot da so razdeljeni na dve področji: družino in njeno okolje (neformalno okolje in službe).
Ločeno smo torej prikazali dogodke v družini in dejanja ter odzive družinskih članov na eni strani in dogodke (odzive, ukrepe) v ustanovah in službah, ki so delale z družino oz. ki so se odzivale na dogodke v družini na drugi. Sestavljanje take »dvostezne« ali »dvostolpične« kronologije zahteva, da najprej za vsak dogodek nedvoumno označimo (kodiramo), v katero kategorijo spada. Včasih je tako razlikovanje težko izvesti; tedaj se moramo pač odločiti za bolj ali manj natančno razlikovanje. Včasih moramo nekatere opise dogodkov iz kratke kronologije razčleniti na dejanja, ki sodijo
398 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
v prvo. in dejanja, ki sodijo v drugo kategorijo. Primer: Opis iz kratke kronologije: »CSD: otrokova mati prosi za posredovanje; po prepričevanju privoli, da odda otroka v dom.« Tako opisanega dogodka kot celote ne moremo brez ostanka ali slabega občutka uvrstiti ne v prvo ne v drugo kategorijo. Če pa ga razčlenimo, lahko »poddogodke« razvrstimo takole: »A - otrokova mati prosi za posredovanje«, B - SD jo prepričuje, naj odda otroka v dom«, »A -mati privoli, da odda otroka v dom.« Vsi ti dogodki bi bili seveda uvrščeni pod isti datum, a v različne stolpce. Bili smo tudi v dvomih, kam uvrstiti dejanja sorodnikov in soseske, saj ne gre za formalne službe. V našem primeru smo jih uvrstili pod dejanja okolja, nc družine. Ali je to smotrno ali ne, naj pokaže analiza.
Tabela 9.3. Sin/ironična kronologija
št. datum dogodki v družini	dogodki v okolju - ukrepi služb
1979
01	xx. xx. 79 Bodoča starša se odselita na svoje.
1980
02	xx. xx. 80	Patronaža ugotovi alkoholizem
bodočih taršev.
03	xx. xx. 80 Bodoča mati se zaposli: dela samo
popoldne.
1981
1982
04	xx. xx. 82 Rojstvo prvega sina.
1983
1984
05	(13.) 1. 84 Smrt prvega sina zaradi zadušitve
z monoksidom.
06	21. 01. 84 Rojstvo drugega sina.
07	xx. xx. 84	Obisk patronažne sestre; otrok
zdrav.
08	11. 2. 84	Obvestilo milice, da starša hudo
zanemarjata otroka.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 399
09	20.3.84
10	xx. 3. 84
4.	84
5.	84
11	19.6.84
12	20. 06. 84
07.	84
08.	84
09.	84
13	24. 10. 84
14	26. 10. 84
15	01. II. 84
16	20. II. 84
17	07. 12. 84
1985
1986
1987
18	13. ?5. 87
1988
19	xx. xx. 88
20	19. 06. 88
21	27.06.88
22	27. 06. 88
07.	88
08.	88
09.	88
10.	88
11.	88
12.	88
1989
23	09. 01. 89
24	14.02.89
03. 89
25	12.04.89
Obisk SD na domu: razmere urejene
Mati z otrokom zbeži k svoji materi.
Pretep med staro materjo in otrokovim očetom
Sestra otrokovega očeta prosi SD, naj uredijo varstvo za otroka
Mati prosi za posredovanje CSD:
po prepričevanju privoli, da odda
otroka v dom.
Mati ne izpolni obljube
Starša ne izpolnita obljube, ki sta
jo dala patronažni. da bosta otroka
nesla materini materi.
Obisk SD in patronažne na domu: zaenkrat še ni treba posredovati. Patronaža pozove CSD. naj uredijo materi dopoldansko delo.
Rojstvo hčerke
Mati ne prinese otroka na pregled vZD.
Milica poroča o zanemarjanju otrok
CSD zaman vabi starše na pogovor CSD pozove podjetje, naj uredijo, da bi mati delala dopoldne.
CSD pripravlja oddajo otrok v dom. Obisk na domu: spremljati družino.
Milica posreduje v družini
400 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
26	13. 04. 89	Sestra poroča o konfliktih.
27	14. 04. 89 Sin sc zateče k sosedi.
28	14. 04. 89	CSD zaprosi milico za kazenski
pregon očeta
29	18. 04. 89	CSD: obisk na domu; deklica je
zanemarjena.
30	19. 04. 89 Mati pride na CSD: uvideva. da bi
se partner moral zdraviti; poiskala bo varstvo za otroka, si uredila dopoldansko delo: zaveda se možnosti odvzema otroka.
31	19.04.89	CSD in milica obisk na domu: oče
pristane na zdravljenje alkoholizma. dogovor o odhodu v bolnico.
32	19. 05. 89	CSD obvesti starše, da sta
naročena za pogovor v bolnišnici.
33	24. 05. 89 Mati dvigne zdravstveno izkaznico
za partnerja.
34	24. 05. 89 Starša nc gresta v bolnišnico.
35	11. 06. 89 Otrok se zateče k sosedom, oče pride
za njim. ga davi. otrok nezavesten.
36	15. 06. 89
37	15. 06. 89
38	15. 06. 89
39	16. 06. 89
40	21. 06. 89
41	19.07.89
42	14. 08. 89
43	24. 07. 89
09.	89
10.	89 11.89
44	08. 12. 89
1990 01.90 02. 90
Starša obiščeta otroka
Oče in mati prosita za vrnitev
otrok:
Mati prosi, da bi v času dopusta dobila otroka.
Mati pride na CSD. opravičuje očeta.
Mati pride na CSD. SD jo pregovarja, naj pripravi moža za zdravljenje, »jo osvešča«.
CSD: odločitev za takojšnji odvzem otrok.
Obisk na domu: ustna odločba o odvzemu otrok in nemestitev otrok v dom.
Osebno obvestilo SD materi v podjetju o odvzemu otrok.
SD pogojuje vrnitev otroka z zdravljenjem alkoholizma.
Temeljno sodišče informira CSD o preiskavi zoper starše.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 401
03.	90
04.	90
45	07. 05. 90	CSD: odločba o premestitivi otrok
v/, otroškega doma v rejniško družino.
46	08. 05. 90	CSD: obisk na domu družine,
obvestijo starše, da bosta otroka premeščena v rejniško družino.
47	14. 05. 90	Temeljno sodišče: Predlog
varstvenega ukrepa obveznega zdravljenja proti aloholizmu za oba starša.
48	15. 06. 90	CSD: Namestitev otrok v rejniško
družino.
07. 90
49	14. 08. 90	Sodišče: obsodba staršev za KD
zanemarjanja svojih nedoletnih otrok in surovo ravnanje: obvezno zdravljenje alkoholizma.
Sinhronični kronološki diagram
Medtem ko je enostaven kronološki diagram v osnovi kvantitativne narave, saj nas zanima gibanje števila dogodkov v času, je pri sinhroničnem bolj poudarjen kvalitativni vidik, tj. razdelitev dogodkov po akterjih in prepletanje sosledij raznih vrst dogodkov glede na akterje.
Diagram lahko narišemo na več načinov.
(a)	Prvi je tak, kakršnega smo že nakazali, ko smo opisali enostaven kronološki diagram. Če uporabimo razne like ali barve za označitev raznih akterjev, nastane sinhronični diagram po akterjih. V njem se lepo vidi pogostost posameznih vrst dogodkov po letih ali drugih časovnih enotah.
(b)	Drugi način je. da razdelimo površino papirja z vertikalno črto na pol. Vertikalna črta je časovna dimenzija; nanjo nanašamo letnice ali oznake za druga obdobja od zgoraj navzdol (lahko tudi
402 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Slika 9.3. Sin liro nični diagram po vrstah akterjev (časovna enota je leto)
A - družina
ooooooo
o o
cxxxxooooo
B-službe
79
mi O
HI
82 83
Hi OOOOO
85
86 87
88-rJOD
89IOOOOOOOOOOOO 90-00000
od spodaj navzgor). Na horizontalno črto. ki jo narišemo v izhodišču, tako da sega čez obe polovici, pa nanašamo s krogci dogodke tako kot pri enostavnem kronološkem diagramu. Na eno stran srednje črte nanašamo dogodke ene vrste, na drugo pa dogodke druge vrste. Pri tem moramo vedeti, da bomo z izbiro časovnega intervala (leto, polletje, mesec) vplivali na obliko krivulje. Zato je dobro preizkusiti več različnih intervalov in primerjati tako dobljene krivulje.
(c) Pri tretjem načinu pa dogodkov ne grupiramo po letih (ali drugih časovnih enotah), ampak (a) prikažemo različne vrste dogodkov v preprostem zaporedju ne glede na časovne presledke med njimi v obliki enega samega niza dogodkov, predstavljenih z barvnimi krogci (ali različnimi liki) oziroma v dveh vzporednih zaporedjih, tako da vsaka vrsta krogcev (dogodkov) ustreza eni vrsti dogodkov;
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 403
Slika 9.4. Sin/ironični nizi dogodkov po vrstah akterjev: enostavno zaporedje
A o oooo oo ooo oo	o o ooo ooo oo
B o OOO O OO OOOOOO OO OO OOO O OOOOO
(b) v obliki zaporedja dogodkov, pri katerem so upoštevani časovni presledki med njimi, zato jih narišemo z zaporedjem krogcev, med katerimi so različno dolgi presledki. Vtem primeru torej ne dobimo krivulje, ampak nekakšne verige, nize dogodkov ene in druge vrste.
Slika 9.5. Sin /ironični nizi dogodkov po vrstah akterjev: intervalno zaporedje
A oo	o	o	ooo
■	g ' m ' iv v vi vii— vin ' k x xi xn
B oo o	o	o o
Ena skrajna oblika preprostega zaporedja bi bila stroga izrne-ničnost: dogodku A vedno sledi dogodek B in temu spet dogodek A itd. Druga skrajna oblika takega zaporedja bi bila stroga hkratnost dogodkov: kadar koli se zgodi dogodek A, se hkrati zgodi dogodek B. Med temi skrajnimi možnostmi je npr. naslednja: verigi nekaj dogodkov A sledi veriga dogodkov B, tej spet veriga dogodkov A itd. Te možnosti ponazarja spodnja slika.
404 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Slika 9.6. Nekaj mogočih ohlik nizov dogodkov dveh vrst
A o O o o o b
A ooo	ooo	ooo
B	ooo	ooo
A o o o o B ooo ooo ooo A oooooo B	oooooo
KRONOLOŠKI POVZETEK: KLJUČNA OBDOBJA
V kronološkem povzetku razdelimo celotni potek dogodkov na značilna obdobja, značilne širše časovne enote. Pri tem že upoštevamo izsledke kronološke analize, tako da naj bi ta obdobja ne bila definirana zgolj z zunanjimi časovnimi presledki ali zunanje pozornost zbujajočimi dogodki, ampak z dognanji analize o kopičenju dogodkov, časovnih krivuljah in časovni sovisnosti dogodkov raznih vrst. Priporočljivo je, da posamezna obdobja poimenujemo z izrazi, ki jedrnato označijo njihovo osnovno značilnost.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 405
Tabela 9.4. Značilna obdobja (kronološki povzetek) do 1982
Stekanje neugodnih pogojev: alkoholizem starih staršev, predkaznovanost. neurejena zunajzakonska zveza, neugoden delovni čas žene. 1982- 1984
Obremenitev družine, ki ostane nepredelana: rojstvo otroka, smrt otroka. 1984
Prvi izbruhi nasilja, nekompetentno ravnanje službe: mati prosi pomoč, neustrezno posredovanje, »neubogljivost« staršev, neučinkovito posredovanje.
1988-	1986
l.atcnca, prekinitev stikov med službo in družino: pritajitev. navidezno urejeno stanje. 1987- 1989
Drugi izbruh nasilja: nasilju sledi intervencija, tej manipuliranje s strani staršev, nato nasilje nad otrokom in odvzem otrok.
1989-	1990
Administrativni ukrepi: odvzem otrok, namestitev v dom in rejo. kazenska ovadba, obsodba.
ANALIZA OBRAZCEV RAVNANJA
Potem ko uredimo kronologije dogodkov in jih prikažemo z diagrami, jih analiziramo in interpretiramo. Pri tem si prizadevamo, da bi oblikovali pojme, s katerimi na ustrezni abstraktni ravni »poimenujemo« posamezne značilnosti časovnih potekov.
Analiza obrazcev ravnanja obsega: (1) analizo časovnih obrazcev ravnanja oz. dogodkov (kronologij), (2) analizo sekvenc dogodkov, (3) analizo logike intervencij (implicitnih teorij akterjev).
ANALIZA ČASOVNIH OBRAZCEV
Pri analizi časovnih obrazcev ali časovnih porazdelitev povzamemo osnovne značilnosti časovnih potekov, jih v začetku intuitivno poimenujemo in, kolikor mogoče, opredelimo vsebino tako
406 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
dobljenih pojmov, kijih pozneje lahko preimenujemo, razčlenimo itd.
ANALIZA SKRAJŠANE KRONOLOGIJE
Pri analizi tabele in diagrama smo pozorni predvsem na kopičenje in redčenje dogodkov, na gibanje števila dogodkov v času. Diagram našega primera prikazuje krivuljo, ki ima dva vrha (pravzaprav tri, če upoštevamo še prav začetno obdobje, ko so dogodki preredki, da bi se nakopičili v enem letu. se pa vendarle kar nizajo). Tako bi lahko idealizirano prikazali število dogodkov v času kot krivuljo, ki
Slika 9.7. Idealizirani kronološki diagram
prekinitve	+	eskalacije
= »sunki« (šoki)
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 407
ima tri vrhe, vsakega naslednjega višjega od prejšnjega. Vrhovi so med seboj ločeni z izrazitimi zarezami; v dogajanju so diskontinui-tete.
To pomeni, da gre v osnovi za večanje števila dogodkov v času od začetka do konca; kot je razvidno iz primera, gre za množenje negativnih dogodkov v družini in (vse resnejših) ukrepov služb.
ANALIZA SINHRONIČNE KRONOLOGIJE
Pri analizi smo pozorni (a) na kopičenje dogodkov (kopičenje, redčenje) oz. na krivuljo dogodkov na vsaki strani posebej, tako kot pri enostavnem kronološkem diagramu; (b) na simetrije in asi-metrije, komplementarnosti med obema krivuljama; (c) na zaporedja dogodkov ene in druge strani.
(a)	Tako kot pri enostavnem kronološkem diagramu imajo krivulje pri sinhroničnem kronološkem diagramu različne mogoče poteke (linearno ali krivočrtno naraščanje ali padanje števila dogodkov itd.). Vsaka krivulja omogoča sklepe, ki se tičejo ene upoštevane strani. Če skupno krivuljo, dobljeno pri enostavnem kronološkem diagramu, razčlenimo na dve, tj. na krivuljo, ki prikazuje dogodke v družini in dejanja družinskih članov (krivulja A), in krivujo, ki prikazuje dejanja okolja in služb (krivulja B), ugotovimo, da imata obe krivulji zelo podoben potek: vsaka ima tri vrhe (začetni je sicer komaj opazen), kar ustreza prispodobi o treh »impulzih« in že spredaj navedeni interpretaciji.
(b)	Če primerjamo levo in desno krivuljo, lahko opazimo, ali sta krivulji enaki ali različni. Če sta različni, sta lahko različni na tak način, daje druga krivulja kaka variacija prve (npr. daje ravno nasprotna, »fazno premaknjena« ipd.), ali pa tako, da ni mogoče
408 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
ugotoviti nikakršne oblikovne sorodnosti med krivuljama. V našem primeru sta krivulji skoraj natanko enaki, le da je pri krivulji A (družina) v začetku (prvi vrh) kak dogodek več, drugi vrh je nekoliko višji kot pri nasprotni krivulji, tretji vrh pa nižji. V splošnem so dogodki A nekoliko bolj porazdeljeni (mogočo bi bilo izračunati kako mero razpršenosti in primerjati obe porazdelitvi), dogodki B pa nekoliko bolj koncentrirani na koncu. Celo če vzamemo za enoto polletje, sta krivulji še vedno skoraj enaki. Nekoliko bolj je poudarjen zgodnji začetek dogajanja v družini in »rep« dogodkov v službah.
(c) Pri tretjem načinu interpretacije izhajamo iz diagrama, ki prikazuje strogo zaporedje dogodkov, torej »verige dogodkov« na eni in na drugi strani (dogodkov A in dogodkov B). Naša slika kaže, da se prej opažena simetrija dogodkov ponovi tudi pri tem prikazu. Ko ni dogodkov na strani družine, ni dogodkov na strani službe. So daljša ali krajša obdobja, ko ne na eni ne na drugi strani ni dogodkov. Vmes so daljša ali krajša obdobja, ko se vrstijo dogodki na eni in na drugi strani, bodisi vzporedno (hkratno, neodvisno), kar je redkejše, bodisi v interakciji (dogodku na eni strani sledi dogodek na drugi, odvisno), kar je pogosteje. Taka porazdelitev potrjuje domnevo o reaktivni naravi posredovanja službe.
S proučevanjem formalnih značilnosti zaporedij dogodkov se odpira zanimivo področje analize. Podrobnejša analiza teh diagramov in razvijanje formalnih metod in tehnik kvalitativne in kvantitativne analize presega meje tega članka. Omenimo naj le, da se s to možnostjo analize postavljajo strožje zahteve za natančno beleženje kronologije, saj lahko pride zaradi nenatančnega kronološkega razporejanja in neustrezne klasifikacije dogodkov do odkrivanja navideznih zakonitosti.
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 409
KRONOLOŠKI OBRAZCI, INTERPRETACIJA IN KONCEPTUALIZACIJA
Obrazci in interpretacija
1.	obrazec: Prva značilnost, ki jo razkriva kronološki diagram, je naraščanje števila dogodkov s časom. To naraščanje opazimo na obeh straneh, pri dogodkih v družini in pri dogodkih v službah. Pojmi, ki nam s tem v zvezi pridejo na misel, so: stopnjevanje, eskalacija, intenziviranje ipd. Iz opisa dogodkov je tudi razvidno, da ne gre le za večanje števila dogodkov, ampak za izrazito stopnjevanje intenzivnosti dogodkov več vrst: stopnjujejo se alkoholizem, predvsem očetov; očetova nasilnost; otrokovi begi; ukrepi služb so vse ostrejši do končnega odvzema otrok in obsodbe. Besede, ki nam pridejo na misel, ko pomislimo na družino, so: propadanje, stopnjevanje nasilja, stopnjevanje ogroženosti ipd. Besede, ki nam pridejo na misel, ko pomislimo na službe, so: stopnjevanje kontrole, pritiska, groženj, sankcij.
2.	obrazec: a. Druga značilnost, ki jo razkriva diagram, je pretrga-nost te rastoče linije. Trgajo jo obdobja, ko ni dogodkov, v dogajanju so premori, pavze, tudi zelo dolge, po nekaj let. Obdobja miru in neaktivnosti se izmenjujejo z obdobji dogodkov in aktivnosti. Dogajanje je diskontinuirano. b. Če upoštevamo še vsebino dogajanja, lahko rečemo, da imajo obdobja dogajanja značilnosti »šokov« (izbruhi nasilja, ki jih spremljajo intervencije služb), ki jim sledijo mirna obdobja, obdobja »latence«, ko službe ne delajo z družino. Prispodoba, ki se nam porodi, so impulzi električnega toka ali svetlobni impulzi v nasprotju s kontinuirano svetlobo. Predstavljajmo si družino, ki živi v temni votlini. Je razlika, ali ji omogočimo šibko.
410 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
a kontinuirano svetlobo, recimo majhnega ognja, ali pa le na vsakih nekaj let razsvetlijo votlino močni bliski, ki spremljajo nevihto. Prispodobe (metafore), čeprav morda oddaljene in pretirane, nam pomagajo dojeti bistvene značilnosti dogajanja. Da je dogajanje na tak način »impulzivno«, je njegova bistvena značilnost v našem primeru. Ko pride do izbruha nasilja, sledijo razni ukrepi služb (stekanje ukrepov), kot bi hoteli pogasiti požar.
3. obrazec: Če primerjamo sinhronično kronologijo, opazimo izrazito sočasnost dogodkov v obeh sferah, v družini in v službah: ko so dogodki na eni strani, so tudi na drugi, ko jih na eni strani ni. jih tudi na drugi ni. Na misel nam pridejo besede: korelacija, sovis-nost, odvisnost, reaktivnost.
Konceptualizacija
Povzemimo pojme, ki smo jih omenili do sedaj, in jih uporabimo v smiselno povezanem opisu dogajanja.
Stopnjevanje: V obdobju desetih let spremljanja primera opazimo postopno stopnjevanje števila dogodkov, tako števila dogodkov v družini in zabeleženih dejanj družinskih članov kot tudi števila posegov in ukrepov raznih služb, posebno CSD. Opazimo tudi stopnjevanje intenzivnosti dogajanja, tako v družini (stopnjevanja alkoholnega propada, nasilja in ogroženosti) kot v službah (stopnjevanje pritiska, kontrole, groženj, sankcij). Deset let lahko sledimo postopnemu slabšanju položaja v družini in večanju pritiska in resnosti ukrepov služb.
Diskontinuiranost. V celotnem obdobju spremljanja primera lahko opazimo razsežne praznine v dokumentaciji tako dogajanja v družini kot ukrepov služb, iz česar sklepamo na dolge premore v
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 411
ukvarjanju s primerom, premore, ki so verjetno posledica umiritve položaja v družini in gibanje dogajanja v družini najmanj v mejah, ki ne zbuja pozornosti okolja. Diskontinuirano je tako poročanje o dogajanju v družini kot tudi poročanje o dejavnosti služb.
Izmenjavanje'. Iz diskontinuiranosti dokumentacije sklepamo, da so se v dogajanju izmenjavala obdobja različne intenzivnosti dogajanja v družini, obdobja, ko je prišlo do nasilja, in obdobja, ko se nasilje ni pokazalo ali ne tako intenzivno, da bi zbudilo pozornost okolja (ki pa je bilo na to družino zaradi nesrečnega slučaja v začetku spremljanja zelo pozorno), torej manifestna in latentna obdobja nasilja in nenasilja, hkrati s tem pa izmenjavanje obdobij aktivnosti in pasivnosti služb.
Izbruhi (eksacerbacije): Podrobnejši pregled obdobij dogajanja in aktivnosti pokaže, da imajo na strani družine obdobja dogajanj značaj izbruha problematike (konfliktov, nasilja), na strani služb pa na sanacijo teh izbruhov usmerjene izbruhe intervencij, dogovorov, groženj, sankcij ipd.
Korelaeija: Iz celotnega poteka dogodkov je razvidno, da dogodki na strani služb časovno spremljajo dogodke na strani družine, bodisi da se pojavljajo sočasno ali pa jim tesno sledijo ali jih prehitevajo. To kaže na medsebojno odvisnost dogodkov v obeh sferah in napeljuje na misel (ki jo bomo še obdelali) o reaktivnosti službe.
ANALIZA ZAPOREDIJ DOGODKOV (INTERAKCIJ)
Doslej smo pri analizi upoštevali povsem formalne značilnosti celotnega poteka primera (ali se kaj dogaja ali ne. menjavanje obdobij, ko so dogodki, z obdobji, ko jih ni, ipd.). Tako smo npr. pogledali s ptičje perspektive. V tem delu analize pa se osredotočamo
412 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
na zaporedja posameznih dogodkov: tako lahko proučimo vsebinske zveze med dogodki. V nadaljnjem besedilu bomo rabili izraz »obrazec«. Ta izrazje prevod angl. besede »pattern«. Z njim želimo označiti značilne »like«, »strukture«, »porazdelitve«, značilna zaporedja dogodkov. Navajamo nekaj takih obrazcev: zavedamo se, da bi pro-nicljivejši analitik opazil še druge in opažene drugače interpretiral.
1.	obrazec.
Obrazec: Če pridejo iz družine slabe novice, sledi intervencija: če so novice dobre ali če ni slabih novic, ni intervencije (tj. se z družino ne dela).
Interpretacija: Ob tem pomislimo, da bi bilo mogoče tako ravnanje takole označiti: Negativno vedenje se kaznuje, pozitivno pa ne nagrajuje in ne podpira dovolj in učinkovito. Ali drugače: Služba se osredotoča na tisto, kar je v družini negativnega, na »eksces« ali »defekt«, ne sprašuje pa se o pozitivnih vidikih življenja družine, ne osredotoča se na njene moči, potenciale. Te potenciale družina gotovo ima, saj drugače ne bi brez pozornost zbujajočih dogajanj preživela leta in leta. V tem smislu so dolga obdobja v življenju družine zamujena za delo z njo, za njeno opolnomočenje.
Pojem: Usmerjenost na kontrolo ne na opolnomočenje.
2.	obrazec.
Obrazec: Po smrti prvega otroka potrebuje družina oporo pri obvladovanju te obremenitve, a je ne dobi, ker je dogodek okvalificiran za nesrečo; ne gre torej za kršenje norm s strani staršev, starši sami pa tudi ne iščejo pomoči; socialna služba ne poseže.
Interpretacija: Taka huda nesreča je velika obremenitev za vsako družino, ne glede na to, ali se ji pridruži še kakšna (npr. kazenski pregon). Čeprav starša nista formalno obtožena, se verjetno kljub
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 413
temu počutita kriva otrokove smrti, če pa ne, bi se morala. (Milica to ve in starša opazuje.) V vsakem primeru bi bilo treba z njima predelati to doživljanje in ju podpreti pri opravljanju njune starševske vloge v prihodnje.
Pojem: Usmerjenost na moteče vedenje ne na stisko družine
3.	obrazec.
Obrazec: Ko pride do incidenta v družini, pridejo iz službe pogledat, če je stanje dovolj hudo (blaga intervencija), da bi upravičevalo administrativen ukrep (resno intervencijo) .sledi pomiritev v družini, kar je razlog za odgoditev resne intervencije.
Interpretacija: Služba čaka na ekscesivni incident, ki bi upravi-čeval uporabo formalnih administrativnih ukrepov, kakor da bi ne imela na razpolago strokovnih metodičnih ukrepov socialnega dela. Ta usmerjenost na administrativne ukrepe zadržuje pogled službe na ocenjevanju resnosti stanj v družini in ji onemogoča, da bi preusmerila pozornost na tiste vidike, v katerih bi družino lahko podprla. Zdi se. kot da služba ne verjame, da je mogoče kaj doseči brez uporabe formalnih sankcij (odvzem otroka, kazen): ali kot da misli, da se socialno delo sestoji iz uporabe teh sankcij in opravil, ki jih spremljajo.
Pojem: Usmerjenost na administrativne ukrepe, ne na metodično delo
4.	obrazec.
Obrazec: V družini se zgodi nasilje, sosedje kličejo milico, milica posreduje, milica obvesti center, patronažna predlaga centru ukrep, center ukrepa (npr. obisk na domu).
Interpretacija: CSD je končni naslov, zadnji v verigi, ki zadnji zve za dogajanje in ki mu vsi drugi naročajo, kaj naj ukrene. To. da
414 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
zadnji zve za dogodek v družini, je morda neizogibno; to, da izpolnjuje naročila drugih služb, pa ne. Zdi se, kot da je predvsem patronaža tista, ki razmišlja bolj zavzeto in proaktivno (ko predlaga, naj bi materi uredili dopoldansko zaposlitev).
Pojem: Reaktivno ne proaktivno ravnanje; služba kot izvrševalec naročil ne kot pobudnik in organizator pomoči
5.	obrazec.
Obrazec: Mati pride po pomoč, predlaga svojo rešitev, socialna delavka predloga ne sprejme, se tudi ne pogaja za kako srednjo rešitev, ampak navidezno prepriča mater o smotrnosti ukrepa, kot si gaje zamislila socialna delavka; mati se navidezno strinja (podpiše zapisnik) in nato tistega ne naredi, dane obljube ne izpolni.
Intepretacija: Dejstvo, da pride mati sama po pomoč, je metodično izredno dragoceno, in bi ga bilo treba nujno izkoristiti za pritegnitev stranke v proces reševanja problema. To socialna delavka sicer poskuša, vendar tako, da ne more biti učinkovita in da mater odbije. Namesto da bi socialna delavka resno upoštevala mater, ne nujno njenih predlogov natanko v taki obliki, kot jih izreče, ampak po njihovem smislu, in se z njo pogajala za kompromisno rešitev, jo poskuša »prepričati« o pravilnosti svojih vnaprejšnjih zamisli in rešitev, v katere mati »na tujem ozemlju« privoli, ko pa se doma sooči s težavnostjo realne situacije, klone in obljube ne izpolni. Gre torej za navidezna soglasja, česar pa socialna delavka ne uvidi in nadaljuje s tem obrazcem ravnanja.
Pojem: Vsiljevanje vnaprejšnjih rešitev ne partnersko iskanje vzajemno sprejemljivih rešitev
6.	obrazec.
Obrazec: Socialna delavka si za obisk v družini vzame čas in
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 415
vedno zagotovi podporo drugih služb, običajno patronažne, včasih milice. Za pritisk na podjetje, da bi uredili materin delovni čas, naj bi zadostoval dopis; ni ne osebnega obiska, ne asistence drugih služb.
Interpretacija: Ureditev delovnega časa matere se zdi v tem primeru zelo pomemben ukrep, ki bi zagotovil otrokom varstvo v kritičnem delu dneva. Kljub temu se za uresničitev tega uporabijo minimalna razpoložljiva sredstva (dopis, prošnja), medtem ko se na družino pritiska z vso kontrolno »mašinerijo«. Enkratni dopis podjetju se pokaže za neučinkovit.
Pojem: Pritisk na družino ne pritisk na okolje
Prenicljivejši analitik bi na ta način na osnovi predhodne analize oblikoval še druge pojme. A za zgled, ki naj pokaže postopek, jih je dovolj.
ANALIZA IMPLICITNIH TEORIJ
Implicitne teorije (»theories in use« po Schonu) so skrita pojmovanja akterjev, pojmovanja, kijih akterji sami ne znajo izreči, ki pa jih odkrivajo njihova dejanja. Odkrivanje teh teorij ni lahko in je gotovo tvegano početje, zato jih navajamo zgolj kot hipoteze, kot možne formulacije tistih pojmovanj, ki se v resnici skrivajo za ravnanjem služb in posameznikov v njih. Naj navedemo le dve taki teoriji, ki se po našem skrivata za ravnanjem akterjev v tem primeru.
•»Odpraviti je treba glavne vzroke, nato se bodo ostale težave laže uredile.« V našem primeru je, po tej teoriji, glavni vzrok težav v družini in z družino alkoholizem staršev, predvsem očeta, ki je bolj prizadet. Osnovno prizadevanje socialne delavke je usmerjeno na to, da bi pripravili očeta, da bi se šel zdravit. Morda bi temu
416 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
lahko dodali še stavek: »Če ne odpravimo osnovnega vzroka, je vse ostalo prizadevanje zaman.« Socialna delavka si ne prizadeva dovolj, da bi pomagala urediti druge zadeve, ki niso neposredno povezane z zdravljenjem očetovega alkoholizma. Z urejanjem teh drugih zadev (delovnega časa matere, sploh materine zaposlitve, drugih možnosti varstva otrok, druge pomoči družini s strani sorodnikov in sosedov) morda očetov alkoholizem ne bi bil tako moteč in usoden, morda bi se odprle druge možnosti za reševanje matere in otrok in končno morda tudi druge možnosti za stabiliziranje in urejanje očetovega alkoholizma. Ni »glavni vzrok« tisto, na kar naj bo usmerjena naša dejavnost, ampak katere koli možne spremembe. Problem je celota in spremembe delov vplivajo na spremembo celote.
» Vtem primeru gre za nevarnost zanemarjanja in ogrožanja otrok.« Socialna delavka diagnosticira primer kot »nevarnost zanemarjanja in ogrožanja otrok« ne morda kot stisko družine, ki ima raznolične izvire in situacijske pogojenosti (življenje na koruzi, konflikti s staro materjo, alkoholizem, materin delovni čas, smrt prvega otroka itd.) in tudi raznolične možnosti, da se ublaži, omeji in da prevlada pozitivni razvoj. Njeno delovanje je usmerjeno na preprečitev zanemarjanja in ogrožanja otrok, ne na ublažitev stiske in pomoč pri samoorganizaciji družine. Pred očmi ima dve dimenziji: alkoholizem in ogroženost otrok. Idealno bi bilo, po njenem, ko bi spodrezali osnovno zlo, tj. ko bi se šel oče zdravit. Ker ji to ne uspeva, vse bolj stopa v ospredje problem ogroženosti otrok. Osrednje vprašanje postane, ali so otroci dovolj ogroženi oziroma ali je dovolj jasno, da so ogroženi, da bi bil upravičen administrativen ukrep za zavarovanje otrok. V ocenjevanju stopnje ogroženosti (ob obiskih na
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 417
domu) in nujnosti posega (intervencije) za zavarovanje otrok mineva čas, kije na razpolago za druge metodične prijeme (svetovanje, pogajanje, zastopanje itd.).
KONČNA KONCEPTUALIZACIJA: FORMULIRANJE SESTAVIN TEORIJE O RAVNANJU SOCIALNE SLUŽBE
Izide analize na koncu povzamemo v teorijo. Mogoče bi morali to besedo dati v narekovaje, da bi s tem poudarili dvoje: (1) da ni nujno, da bi šlo za prepleteni in zapleteni sistem razlag in pojasnitev, ampak je rezultat analize lahko bolj omejen (ugotovitev kake pravilnosti, obrazca, konstrukcija kakega pojma, tipologije ipd.), in (2) da gre za hipotezo, ki jo je treba preveriti na istem ali drugem podobnem gradivu, jo dopolniti itd.
Ko povzemamo delne ugotovitve v teorijo, ni nič narobe, če presežemo omejitve izhodiščnega gradiva in si »izmislimo« pojme, za katere ni neposredne opore v gradivu, ki pa jih implicirajo pojmi, za katere je opora v gradivu. Ne gre torej za poljubno izmišljanje, ampak bolj za ekspliciranje pojmov, ki so indirektno vsebovani v gradivu. Prav naš primer je zgled, kako pojem enega modusa strategije socialnega dela, tistega modusa, ki smo ga odkrili z analizo gradiva, implicira pojem drugega modusa, o katerem gradivo neposredno ne govori. Včasih gre to izmišljanje še dlje: zamislimo si lahko pojem, kije analogen tistemu, ki smo ga dobili z abstrahiranjem iz gradiva ipd. V vseh teh primerih pa so te »izmišljije« povezane s tem, kar ni izmišljeno, ampak kar je zgolj abstrahirano. Seveda pa velja, daje tudi s postopnim procesom abstrahiranja dobljeni pojem
418 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
v globljem pomenu besede izmišljen, je stvar mišljenja, miselna konstrukcija, ne stvar.
V našem razmišljanju smo prišli do tega, da lahko kot posplošitev iz analize našega gradiva razlikujemo dve strategiji socialnega dela: imenujeva ju začasno Strategija A ali Kontrolna strategija in Strategija B ali Strategija pomoči. Njune značilnosti so:
Strategija A (kontrolna strategija):
1.	Pasivno reaktivni obrazec ravnanja: Akter (socialna služba) čaka, da se v polju družine pojavijo dogodki, ki jih opredeljuje kot odklone, nato se odzove z raznimi ukrepi. To ne velja samo za začetek dela na primeru, ampak priča o taki usmeritvi priča prav dogajanje ob prekinitvah. Šele nov eksces izzove posredovanje.
2.	Usmerjenost k upravnim ukrepom: Dolgotrajno dogajanje, v katerem je bilo veliko možnosti za pomoč v obliki svetovanja, po-gajaja. zastopanja, skrbstva, se izteče v administrativno intervencijo, kot vse kaže zato, ker je bila situacija že v začetku opredeljena kot problem, ki bi ali bo, če preseže določeno mejo, zahteval tako intervencijo.
3.	Asimetrija moči med socialno službo in stranko (družino)-, ta se ne kaže zgolj v tem, da se je služba na koncu upravičeno zatekla k upravni intervenciji, saj so bili otroci v smrtni nevarnosti, ampak bolj v tem, da je v vsem postopku dominirala predstava službe o pravi rešitvi problema (očeta je treba pripraviti na zdravljenje, otroke dati v dom) in da predlogi in predstave matere (in drugih članov družine in sorodstva, npr. sestre), kije na vsak način želela ohraniti družino in obdržati otroke, niso bile vzete resno, kot izhodišče za reševanje težav. Zadajanje pretežkih nalog, neizvedljivih ali težko
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 419
izvedljivih, ni opolnomočenje, je to le navidez. Iz oddaljenosti je lahko videti kot lagodnost socialnega delavca (naj ona to stori, zakaj bi se jaz trudil), sadizem (naj se sama pomatra) ali manipulacija (iz tega tako ne bo nič, potem bomo lahko dali otroka v dom).
4.	Moralistično kaznovalna naravnanost: Ukrep odvzema otrok in kaznovanja staršev ni pomenil samo zaščite otrok, ampak je v njem dovolj jasno izražena (prav tako upravičena) obsodba staršev, kot tudi prepričanje o preventivni funkciji kazni, ki naj bi starša spametovala. Ne sprašujejo se, ali to deluje in kako deluje.
5.	Linearno kavzalno mišljenje: Za vsem tem se skriva mišljenje, ki težave in stiske definira kot odklon; ki zoži pozornost na en vidik situacije; identificira vzrok in »krivca« in se potem bori z njim(a) ter se tako zaplete v stopnjevanje pritiska in odklonskosti, v spiralo neuspešnosti.
Strategija B (strategija pomoči):
1.	Aktivno proaktivni obrazec ravnanja: Obdobja, ko se družina umiri, ko ni ekscesov, so primerna za to, da vidimo, kako uspeva družini vzdrževati ta stanja, in dajo podpremo pri tistih vidikih, ki bodo omogočili, da bo tako zdržala dlje: vidimo lahko, kje so tiste točke, ko morda prizadevanje za vzdrževanje mirnega stanja samo vodi v polom. Socialni delavec vodi primer, ni, enako kot družina, žrtev dogodkov.
2.	Usmerjenost k metodam socialnega dela: Upravna intervencija je ena od metod socialnega dela, ni pa edina, je največkrat uporabljena v skrajni sili in pusti težke posledice. Zato je pri strategiji pomoči poudarek na drugih metodah, ki pa naj bi jih socialni delavec uporabljal učinkovito. Mora premisliti, kakšna je verjetnost,
420 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
da bo žena sama spravila moža na zdravljenje; če je to skrajno malo verjetno, naj tega ne naroča ženi. Premisli naj, kakšna je verjetnost, da bo podjetje na osnovi dopisa s pobožno prošnjo spremenilo delovni čas žene; če je verjetnost majhna, naj uporabi drug prijem. Delamo zato in tako. da smo uspešni, ne delamo zato, da bi z delavnostjo opravičili neuspeh.
3.	Opolnomočanje stranke (družine): Pri tej strategiji delo službe ni usmerjeno v uresničitev vnaprej definirane »rešitve problema« z uporabo moči službe, ampak k opolnomočanju družine, k podpiranju družine pri iskanju njenih lastnih virov, moči in razvojnih možnosti; k iskanju pozitivnega. Naloge, ki jih zadajamo, so izvedljive, niso pretežke, njihovo izvršitev spremlja doživetje uspeha.
4.	Pragmatično realistična naravnanost: S tem mislimo usmerjenost na tisto, kar je uresničljivo in mogoče doseči, ne da bi grobo posegali v družino. To ne pomeni le, da nismo moralistično kaznovalno usmerjeni, ampak morda še prej, da nismo usmerjeni k radikalnim »rešitvam«; k temu, da bi po vsej sili »ozdravili alkoholizem«, na primer. Usmerjeni smo na videz h krpanju drobnih zaplat, omogočanju drobnih zadovoljstev in uspehov, sklepanju kratkoročnih in neobsežnih dogovorov, neobvezujočih stikov, k »drobnemu tkanju« odnosov. Zavedamo pa se, da drobne spremembe lahko vodijo do obširnejših reorganizacij življenja, ki naredijo življenje, četudi življenje z »nerešenim« problemom, znosnejše.
5.	Sistemska epistemologija: Zadnja, a po pomenu prva komponenta te strategije je drugačno lotevanje spoznavanja. Pisec tega članka je, žal, še preslabo podkovan v sistemski teoriji, da bi si upal poučevati druge. Vse bistveno je z občudovanja vrednim pristnim razumevanjem in doživetostjo opisano v delih Bernarda Stri-
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 421
tiha in sodelavcev (gl. seznani uporabljene literature; iz enega njegovih del sem si sposodil tudi Batesonov izrek za moto temu sestavku).
Do kod smo v vsebinskem oziru prišli v svoji analizi? Odkrili smo določeni obrazec ravnanja in svojo ugotovitev dovolj podprli z opisom raznih vidikov tega obrazca in s konkretnimi primeri, tako da je naša intepretacija videti prepričljiva. Ta obrazec smo primerjali z nasprotnim obrazcem, ki ga dobljeni obrazec implicira. Tako smo razprli možnost primerjave in perspektive. Naj si pomagam s parafrazirano Lewinovo prispodobo znanosti kot zasilnega mostišča vednosti v močvirju neznanja. Zgradili smo provizoričen podest, se vzpeli nanj, od tod konstruirali drugi podest, prestopili nanj in si prvega ogledali z drugega.
Nismo pa še ugotovili, kako se ta obrazec proizvaja in vzdržuje. Del tega odgovora je morda skrit v tem gradivu in tej analizi; morda je potreben le razmislek, in odgovor lahko izpeljemo iz tega, kar smo že ugotovili. Morda pa bi bilo treba zbrati novo gradivo; dokumente, pogovore z delavci, opazovanje dela, gradivo supervizijskih pogovorov ipd.
SKLEPNA PRIPOMBA O PROCESU ANALIZE
Gornji opis postopka analize primera poskuša biti urejen, pripravljen za kodifikacijo, tj. dan v razpravo, popravo in odobritev znanstveni skupnosti kot metoda ali tehnika analize, ki naj bi jo uporabljali raziskovalci, kadar naletijo na podoben problem in podobno gradivo. Postopek mora biti prikazan urejeno po nekakšnem vrstem redu faz, da bi ga lahko razumeli in izvajali. A to ni vsa zgodba. Da bi raziskovalni proces doumeli kot stvaren ustvarjalni
422 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
proces, je treba opisati še nekaj okoliščin ob nastajanju tega postopka. ki relativirajo to lepo linearno shemo in jo postavljajo na glavo.
Kako je v resnici potekala izdelava ocene primera in konceptua-lizacije? Avtorja sva najprej prelistala dosje primera, da bi videla, »za kaj sploh gre«. Ustvarila sva si grobo sliko o dogajanju, pa še nobene sodbe. Potem je prvi avtor »prepisal dosje«, tj. sestavil obširno kronologijo dogajanja, da bi omogočil bolj zanesljiv in natančen pregled ob vendarle bistveno skrčeni količini papirja. Pri tem prepisovanju sije postopoma ustvarjal sliko o problematiki. To kronologijo je prebrala druga avtorica. Nato sva sedla k prvemu posvetu. Začela sva z vprašanjem: »Torej kaj je s tem?« In potem je vsak izrekel svoj prvi vtis, prvo slutnjo ali domnevo. Na svetlo so prihajale take in podobne izjave: »To je gašenje požarov.« — »Socialna služba je servis sodišča.« — »Deset let je trajalo in šlo ves čas navzdol.« — »Ogromno dela, a to ni socialno delo, kakršno učimo.« - »Socialni delavec - mehki policaj.« — »Kje je pomoč družini?« -»Zakaj niso podprli matere, ko je sama iskala pomoč?« — »Nasedajo tipičnim alkoholikovim manipulacijam.« Kot lahko vidite, vsebujejo ti iztrgani stavki (iztrgani ne le iz konteksta poznejše ocene, ampak iztrgani iz »duše« raziskovalcev) že osnovne ideje poznejše ocene in konceptualizacije. To, do česar sva prišla na končuje bilo izrečeno že v začetku, po prvem poglobljenem pregledu urejenega gradiva.
To pomeni, da se je v tem primeru raziskovanja potrdilo, da ni čistega empiričnega postopka, postopka, pri katerem bi s skrbnim zbiranjem, primerjanjem in kopičenjem dejstev preko postopnega abstrahiranja prišli do končnega, dovolj abstraktnega in splošno veljavnega pojma. Nasprotno: že na začetku je bila izrečena »teorija«
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 423
kot hipoteza. Postopek analize je hkrati postopek preverjanja in dokazovanja v začetku izrečenih sodb, ki imajo v raziskavi status domnev, kot tudi v ožjem pomenu empiričen postopek postopnega oblikovanja novih pojmov in sodb iz opaženih dejstev. Teorija in empirija se ves čas prepletata. Zato naj poudarim: Po prvem razgledu o problemu, ki se ga lotevamo, ko se nam oblikujejo prve misli o tem, za kaj gre. je treba te misli izreči. To so delovne hipoteze. Običajno dokaj dobro označijo bistvo našega pogleda ha zadevo. Pri tem pa je treba ostati odprt za ideje in odkritja, ki se bodo pojavljali med analizo, pa čeprav bodo v nasprotju z domnevami, izrečenimi v začetku.
Naj na koncu dodam še misel, da bi bilo vsekakor mogoče izdelati računalniški program v podporo te vrste analizi, kolikor ni mogoče uporabiti že kar kakega obstoječega, česar, kot polpismen samouk v teh zadevah, ne vem. Izhodišče za izdelavo računalniškega programa je definiranje osnovnih funkcij programa in spremenljivk. Računalniška podpora bi olajšala klasificiranje dogodkov pri sestavljanju sinhroničnih kronologij, časovno razvrščanje dogodkov, risanje diagramov, računanje časa dogodkov, časovnih presledkov med dogodki in s tem računanje različnih statističnih mer. Nekaj spremenljivk, ki bi jih upoštevali: zap. štev. dogodka (kot šifra, ki omogoča hitro prepoznavanje dogodkov, ne da bi bili potrebni dolgi opisi), datum (podatek o »absolutnem« času dogodka), intervalni čas (časovna razlika med dvema dogodkoma), akterji (družina, službe), sektor (neformalni, prostovoljski, formalni), izraba časa (polni čas. prazni čas) itd. A vse to je že zgodba o kvantitatvni analizi. Vabim poznavalce k sodelovanju.
424 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
OPOMBE
1	Pri tem se opiram na primer dela z družino, kije opisan v prispevku avtorja in dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič v okviru raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Nekateri vidiki pravnega varstva otroka (otrok kot žrtev kaznivega dejanja; otrok kot stranka v postopkih pred organi socialnega varstva), katere nosilka je bila prof. dr. Alenka Šelih. Analizo primera smo nadaljevali v okviru raziskave Strategije socialne pomoči, katere nosilec je bil doc. dr. Bernard Stritih. Obe raziskavi je podprlo Ministrstvo za znanost in tehnologijo R Slovenije. — Pričujoče besedilo je nekoliko popravljeno besedilo članka: B. Mesec, G. Čačinovič-Vogrinčič. (1996). Analiza kronoloških in interakcijskih vzorcev: kvalitativna analiza na primeru socialnega dela z družino. Socialno delo, 35, (1996), 2: 89-103.
2	Izraz »obrazec« stoji tu in v nadaljnjem besedilu za angl. »pat-tern«. Pri nas seje že dokaj uveljavilo slovenjenje z »vzorec« in v članku, na katerem temelji to poglavje, smo tudi mi tako slovenili. Ker pa tudi drugo angl. besedo, ki jo v metodologiji pogosto uporabljamo, to je »sample« slovenimo z »vzorec«, smo opazili, da imajo nekateri potem težave. Da se jim izognemo in da bi bilo besedilo jasnejše, smo se odločili, da dosledno uveljavimo to razlikovanje.
3	Analiza je izvedena na osnovi resničnega primera, vendar služi zgolj za ilustracijo postopka analize in postopka socialnega dela, na katerega se analiza nanaša. Zato se podatki v tem članku nekoliko razlikujejo od resničnih. Izločeni so vsi podatki, po katerih bi lahko osebe, ki s primerom niso imele nič opraviti, prepoznale
Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije' 425
ustanove ali posamezne udeležence. Nekateri podatki so spremenjeni. Nekatere podrobnosti smo izpustili. Možno je tudi, da so v podrobnostih še kaki podatki navedeni drugače kot v pravem dosjeju. Menimo, da za potek analize in namen tega članka te razlike niso bistvene.
426 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
LITERATURA
Čačinovič Vogrinčič, G. (1990). Paradigmulske osnove socialnega dela
z družino. Socialno delo. 1990. 29: 163-168 Čačinovič Vogrinčič. G. (1992). Psiliodinamski procesi v družinski skupini.
Ljubljana: Advance. Liissi, P. (1991). Svstemische Sozialarbeit. Bern: Paul Haupt. Stritih. B. (1993). Normativni in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana:
Visoka šola za socialno delo. Stritih. B., M. Možina (1992). Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in
samopomoči, Socialno delo, 1992.31: 18-73 Yin, R. K. (1989). Čase Studv Research: Design and Methods. Newbury Park: Sage.
(19%)
427
10. poglavje
Nasilje v družini: Kvalitativna analiza delno strukturiranega intervjuja1
S SODELOVANJEM MARIJE GRIL, MOJCE PAPIČ, ANDREJE JARKOVIČ
UVOD
Raziskavica, ki jo opisujemo v tem poglavju, se je začela z vajo, ki jo je kot samostojno vajo po programu izvedla študentka Visoke šole za socialno delo. ko je intervjuvala nekaj žensk v skupini za samopomoč trpinčenih žensk, da bi zvedela, kaj so morale preživeti in zakaj in kako deluje skupina samopomoči. Njeni intervjuji so bili zanimivi, in uporabili smo jih pri vajah kot gradivo za kvalitativno analizo. Bralca vabimo, da se, tako kot študentje socialnega dela, poskusi v analizi. Gradivo v drugem deluje iz diplomske naloge svetovalk omenjene študentke na učni bazi.
V prvem delu tega poglavja obravnavamo odlomek iz intervjuja z eno od trpinčenih žensk, ki opisuje dogajanje v svojem zakonu, in sicer značilni stavek, ki že sam nakazuje, kako se vrste dogodki v takem odnosu, in ki že vsebuje odgovor, zakaj ženska tako dolgo vztraja kljub trpinčenju. Kar je vsebovano v tem stavku, je treba le
428 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
še razvidno opisati — eksplicirati. Pri eksplikaciji smo se držali postopka, ki smo ga opisali v poglavju »Dan na psihiatriji«.
V drugem delu smo analizirali štiri intervjuje s trpinčenimi ženskami, članicami samopomočne skupine, in sicer njihove odgovore na vprašanje o tem, kakšno predstavo so imele o svoji prihodnosti pred vključitvijo v skupino in kakšno po enoletnem sodelovanju v njej. Njihovi odgovori so zapisani v parafrazirani obliki. Analizirali smo jih po postopku kodiranja po Glaserju in
Straussu, kije uporabljen tudi v poglavju o scenarijih preživetja.
*
A. ZAČARANI KROG NASILJA MOŽA NAD ŽENO
PROBLEM
Problem raziskavice je bil ugotoviti, kaj se dogaja v odnosu med možem in ženo v primerih, ko mož trpinči ženo; ugotoviti, katera značilna dejanja ali dogodki se pojavljajo in kakšni so odnosi med njimi; prispevati k pojasnitvi vprašanja, zakaj žena tako dolgo trpi moževo nasilje.
METODA
Intervjuvali smo nekaj žensk v skupini za samopomoč trpinčenih žensk v nekem slovenskem kraju. Izmed teh intervjujev smo za pričujočo analizo izbrali enega in ga analizirali po metodi ekspliciranja pomena, predstavljeni v poglavju »Dan na psihiatriji«.
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 429
ZAPIS INTERVJUJA
Anka je stara 27 let. Bila je poročena šest let, nasilje pa se je začelo leto in pol po poroki. Ima dva predšolska otroka. V času, ko je bila še poročena, sta z možem živela pri moževih starših v družinski hiši, sedaj po razvezi pa živi z otrokoma v bloku. Do nje se je nasilno vedla najprej tašča, pozneje pa še mož, kije bil zelo pod vplivom matere. Začelo se je pred tremi leti. Tašča jo je tepla, klofutala, brcala, pljuvala, polivala z vodo, zmerjala z opolzkimi besedami. Mož jo je zapiral v sobo, poniževal. Vse to je trajalo leto in pol. Po Anki nem mnenju sta bila vzrok za tako ravnanje ljubosumje in alkohol. Posledice so bile vidne tako pri Anki kot pri otroku. Otrok, kije bil takrat star dve leti, je bil živčen, jokal je v spanju, močil v posteljo, zbuja! se je ponoči ob določeni uri, bal se je prepira. Enkrat je od moža pobegnila skupaj z otrokom, ker je hotela tako rešiti nastalo situacijo, a se je po moževi obljubi, da se bo stanje izboljšalo, vrnila. Toda situacija se je še poslabšala, in Anka se je z otrokom in možem odselila (takrat je bila drugič noseča). Vendar je bil mož pri njej le do poroda, nato pa se je vrnil k svojim staršem. Ni minil dan brez nasilja. Včasih je nasilje trajalo ves dan. Možu in tašči po nasilju ni bilo nič žal. Anka pa se ni čutila krivo. Ni bilo možnosti, da bi na pomoč poklicala sosede ali prijatelje, ker so se vsi hali. Poklicala pa je policijo in ta je dvakrat intervenirala. Mož se je ob tej intervenciji ponižno obnašal, poskušal je prikriti zadevo, vendar je bilo po tej intervenciji stanje nespremenjeno. Anka je v skupini za samopomoč že leto in pol in ta skupina ji je okrepila samozavest, pokazala izhod iz krize, povrnila zaupanje. Dobila je možnost, da se pogovori z ženskami, ki so doživete podobno in to še doživlja jo. Sedaj gleda na ta problem čisto drugače. Vidi težave,
430 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
jih zna premagovati, vidi izhod iz krize. Pravi, da če hi takrat mislila tako kot danes, hi se situacija mogoče rešila drugače. Sedaj tudi sama svetuje ženskam v skupini, pa tudi sama za svoj problem dobi nasvet, ki pa ga po svojem razmisleku oziroma odločitvi sprejme ali ne. Mož ve, da hodi v to skupino in na to ni bilo nikakršne reakcije.
RAZČLENITEV NA TEME
/Stara je 27 let. Bila je poročena šest let, nasilje pa seje začelo leto in pol po poroki. Ima dva predšolska otroka./ A
/V času, ko je bila še poročena, sta z možem živela pri moževih starših v družinski hiši, zdaj po razvezi živi z otrokoma v bloku./ B /Do nje seje nasilno vedla najprej tašča, pozneje pa še mož. ki je bil zelo pod vplivom matere. Začelo se je pred tremi leti. Tašča jo je tepla, klofutala. brcala, pljuvala, polivala z vodo, zmerjala z opolzkimi besedami. Mož jo je zapiral v sobo. poniževal. Vse to je trajalo leto in pol. Po Ankinem mnenju sta bila vzrok za tako ravnanje ljubosumje in alkohol./ C
/Posledice so bile vidne tako pri Anki kot pri otroku. Otrok, ki je bil takrat star dve leti, je bil živčen, jokal je v spanju, močil v posteljo, zbujal se je ponoči ob določeni uri, bal se je prepira./ D /Enkrat je od moža pobegnila skupaj z otrokom, ker je hotela tako rešiti nastalo situacijo, a se je po moževi obljubi, da se bo stanje izboljšalo, vrnila. Toda situacija seje še poslabšala, in Anka seje z otrokom in možem odselila (takrat je bila drugič noseča). Vendar je bil mož pri njej le do poroda, nato pa seje vrnil k staršem. Ni minil dan brez nasilja. Včasih je nasilje trajalo ves dan. Možu in tašči po nasilju ni bilo nič žal. Anka pa se ni čutila krivo./ E /Ni bilo možnosti, da bi na pomoč poklicala sosede ali prijatelje,
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 431
ker so se vsi bali. Poklicala pa je policijo in ta je dvakrat intervenirala. Mož se je ob tej intervenciji ponižno obnašal, poskušal je prikriti zadevo, vendar je ostalo stanje nespremenjeno./ F
/Anka je v skupini za samopomoč že leto in pol in ta skupina ji je okrepila samozavest, pokazala izhod iz krize, povrnila zaupanje. Dobila je možnost, da se pogovori z ženskami, ki so doživele podobno in to še doživljajo. Sedaj gleda na ta problem čisto drugače. Vidi težave, jih zna premagovati, vidi izhod iz krize. Pravi, da če bi takrat mislila tako kot danes, bi se situacija mogoče rešila drugače. Sedaj tudi sama svetuje ženskam v skupini, pa tudi sama za svoj problem dobi nasvet, ki pa ga po svojem razmisleku oziroma odločitvi sprejme ali ne. Mož ve, da hodi v to skupino in na to ni bilo nikakršne reakcije./ G
Poimenovanje tem z vsakdanjimi izrazi:
A.	O tem, kdaj se je začelo nasilje.
B.	O življenjskih okoliščinah v času, ko se je začelo nasilje.
C.	O tem, kako se je začelo nasilje.
D.	O posledicah nasilja za ženo in otroka.
E.	O ženinih poskusih, da bi rešila problem.
F.	O odnosu okolja, sosedov in policije in posledicah njihovih posegov.
G.	O skupini za samopomoč.
PREIMENOVANJE TEM V PROBLEME
O čem govorijo te teme? Kakšne probleme omenjajo? Na katera vprašanja odgovarjajo? Postavi vprašanja!
A. Ali je nasilje kaj odvisno od starosti žene ali moža? Od starostne razlike med njima? Od tega. v kakšni starosti sta se poročila?
432 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Od tega, kako dolgo sta poročena? Ali se nasilje začne verjetneje pred poroko ali po poroki? Ali je poroka morda mejnik v izražanju nasilja? Ali je tak mejnik morda nosečnost, rojstvo otroka? Kako doživlja poroko žena, kako mož? Ali se spremenijo odnosi po poroki tudi pri parih, kjer ni nasilja? Kako? — Tema:• Dejavniki, ki pogojujejo nasilje v družini: poroka kot prelomnica v doživljanju partnerstva.
B.	Ali je pojav nasilja kaj odvisen od neugodnih življenjskih okoliščin: gmotnih, družinskih, posebno če zakonca nista neodvisna od staršev? Če živita pri starših? Ali je nasilje pogostejše ali redkejše v družinah z otroki kot pri parih brez otrok? Če je, zakaj? Je ta zveza neposredna ali posredna? Kakšna je zveza med alkoholizmom in nasiljem? Kako je z nasiljem pri nealkoholikih? — Tema: Dejavniki, ki pogojujejo nasilje v družini: socialne razmere in alkoholizem.
C.	Kako se začne nasilje? Kaj se dogaja v odnosih med zakoncema pred prvim izbruhom nasilja? Ali se prvi izbruh nasilja kako pripravlja, napoveduje? So odnosi že prej poslabšani? — Tema: Prvi izbruh nasilja.
D.	Kakšne so posledice nasilja za ženo, kakšne za otroke? Kakšne so posledice za moža? Kakšne so posledice za odnose v družini? — Tema: Posledice nasilja za družino in njene člane.
E.	Kako poskuša žena rešiti problem? Kako ukrepa? Zakaj njeni ukrepi niso uspešni? Kako da se nasilje tako dolgo nadaljuje in stopnjuje? Kako da žena vse to kar prenaša? Kako so epizode nasilja časovno porazdeljene? Je pri tem kaka zakonitost? Se nasilje stopnjuje in postaja vse pogostejše? Zakaj? — Tema: Zakaj žena tako dolgo prenaša moževo nasilje?
F.	Kako se ob izbruhih nasilja vedejo sorodniki, sosedje, policija, druge službe? Kako ravnajo? Kakšne so posledice, učinki njihovih
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 433
posegov? Kako to, da jim ne uspe nič spremeniti? — Tema: Odnos družbenega okolja do družine, v kateri se dogaja nasilje.
G. Kaj se dogaja v skupini za samopomoč? Kako jo ženske doživljajo? Kaj jim pomeni? Kakšni so učinki sodelovanja v skupini? Kako ženske gledajo na preteklost po določenem obdobju v skupini samopomoči? — Tema: Pomen skupine samopomoči za ženske, žrtve nasilja v družini.
Teme:
A.	Dejavniki, ki pogojujejo nasilje v družini: poroka kot prelomnica v doživljanju partnerstva.
B.	Dejavniki, ki pogojujejo nasilje v družini: socialne razmere in alkoholizem.
C.	Prvi izbruh nasilja.
D.	Posledice nasilja za družino in njene člane.
E.	Zakaj žena tako dolgo prenaša moževo nasilje.
F.	Odnos družbenega okolja do družine, v kateri se dogaja nasilje.
G.	Pomen skupine samopomoči za ženske, žrtve nasilja v družini.
4. Eksplikacija pomena
Tokrat bomo za analizo izbrali temo E: Zakaj žena tako dolgo prenaša moževo nasilje. To je po našem mnenju osrednji problem.
Tema E: Zakaj žena tako dolgo prenaša moževo nasilje?
Kodiranje
Besedilo:
1 - Enkrat je od moža pobegnila skupaj z otrokom,/ 2 - ker je hotela tako rešiti nastalo situacijo./ 3 - a se je po moževi obljubi, da se bo stanje izboljšalo, vrnila./ 4-Toda situacija seje še poslabšala,/ 5 - in Anka seje z otrokom in možem odselila (takrat je bila drugič
434 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
noseča)./ 6 - Vendar je bil mož pri njej le do poroda, nato pa seje vrnil k svojim staršem./ 7 - Ni minil dan brez nasilja. Včasih je nasilje trajalo ves dan./
1.	poved Besedilo:
»Enkrat je od moža pobegnila skupaj - otrokom a Razmišljanje:
Prvi stavek sledi pripovedi o tem. kako seje nasilje začelo in se nato nadaljevalo. Nasilje se torej ponavlja, bolj ali manj pogosto, morda se ponavlja vedno pogosteje in se stopnjuje po intenziteti. Žena to dolgo časa prenaša. Nekoč pa je mera polna, nasilje preseže kritično točko, mejo tolerance. Do te točke je žena reagirala na nasilje na razne druge načine, ki so verjetno vključevali tudi to, da je za določen čas pretrgala komunikacijo z možem ali se umaknila pred njim v drug prostor. Najbrž je z dejanji kazala, kako trpi, in morda tudi rotila moža, naj se obvlada. Vsa ta sporočila so bila neuspešna. Nato pa se je odločila, da pobegne, skupaj z otrokom. To se je zgodilo enkrat. To dejanje je bilo nekakšen vrhunec prve faze v razvoju tega nasilnega odnosa. Pojmi (indeksi, kode): nasilje moža nad ženo prenašanje nasilja kritična točka, meja tolerance pobeg
2.	Poved Besedilo:
»ker je hotela tako rešiti nastalo situacijo« Razmišljanje:
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 435
Je pobeg lahko rešitev tega problema? Da, če je mišljen resno, premišljen, izveden na ustrezen način in zavarovan. Razlikujemo dve vrsti pobega: (1) Pobeg kot z dejanjem izraženo čustvo, pobeg, ki ima značaj komunikacije. Žena hoče s pobegom povedati možu, da ne more več prenašati njegovega nasilja. Tak pobeg ima značaj pritiska na moža, da bi prenehal z nasiljem. Žena bi se vrnila in naprej živela z možem, če je ne bi trpinčil. (2) Pobeg kot premišljeno dejanje, katerega namen je, da se žena dokončno loči od moža. Žena mu s tem dejanjem ničesar več ne sporoča, ne pritiska nanj, ga ne želi poboljšati in ne upa. da se bo poboljšal, ampak pretrga z njim stik. Besede »rešiti situacijo« lahko pomenijo dve popolnoma različni stvari: doseči, da mož ne bo več nasilen in se vrniti k njemu ali pa se od njega odseliti in razvezati. V našem primeru je iz nadaljevanja razvidno, da je šlo za pobeg prve vrste. Pojmi:
pobeg kot govorica pobeg kot ločitev 3. Poved Besedilo:
m seje po moževi obljubi, da se bo stanje izboljšalo, vrnila« Razmišljanje:
Šlo je torej za pobeg od nasilja, ne od moža, za pobeg-govorico. »Pobegnila sem. ker ne morem prenašati nasilja, vendar bi živela s teboj, če me ne bi mučil.« Temu je sledila moževa obljuba, daje ne bo več trpinčil. To obljubo je žena vzela resno in se vrnila. Pojmi:
moževa obljuba ženina vrnitev
436 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
4. Poved
Besedilo:
»Toda situacija seje še poslabšala«
Razmišljanje:
Ko seje žena vrnila k možu, je ta prelomil obljubo in jo ponovno trpinčil, še bolj kot prej. Zakaj ponovo in zakaj še bolj? V besedilu ni opore za odgovor na to vprašanje. Morda je kaznoval ženo za pobeg; ker mu je s tem vendarle nakazala, četudi nehote, da ga lahko res zapusti, in mu s tem pokazala, da njegov nadzor ne sega povsod. S tem je ogrozila njegovo predstavo, da je vseobvladujoči oblastnik. Tedaj je bila njegova obljuba le pretveza, da jo je spravil domov, kjer jo lahko kaznuje (teorija kaznovanja zaradi upora avtoriteti). Lahko pa je bila njegova obljuba v tistem trenutku iskrena. Zbal se je, da bi jo izgubil, saj bi brez nje, ki jo lahko ponižuje, šla po vodi njegova predstava o lastni moči ali kakršna koli že sprevržena notranja zadovoljstva (sadizem ipd.) (teorija bojazni pred izgubo objekta sprevrženega zadovoljevanja). In možno je, da seje v resnici počutil krivega in mu je bilo žal zaradi njegovega početja in zla, ki ga je prizadejal ženi. Ob tem se je zavedal, da ona ni nič kriva, on pa daje ničvrednež. Ko seje vrnila, mu je njena ponižna drža, nedolžna pripravljenost, da mu ustreže, ga pomiri in potolaži, vse bolj zbujala občutke krivde in samopreziranja zaradi njene moralne večvrednosti (odpustila mu je, čeprav jo je mučil), tako da mu je njeno pomirljivo in uslužno vedenje, vedenje nekakšne svetnice, šlo vse bolj na živce, dokler ni izbruhnil še bolj kot kdaj prej (teorija občutkov krivde in jeze zaradi moralnega ponižanja).
Pojmi:
stopnjevanje nasilja po vrnitvi žene
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 437
kaznovanje zaradi upora avtoriteti
bojazen pred izgubo objekta sprevrženega zadovoljevanja
občutki krivde in jeze zaradi moralnega ponižanja
5.	Poved Besedilo:
»in Anka se je z otrokom in možem odselila (takrat je bila drugič noseča)«
Razmišljanje:
Žena ima teorijo, da se vse nasilje dogaja zaradi tašče, ki je ne mara in daje svojemu sinu potuho, ko trpinči ženo. Njegovo početje odobrava. Pravi vir zla je tašča, ne mož. Mož je po njenem malo nezrel in preveč pod vplivom svoje matere. V bistvu je dober. Ženi uspe pregovoriti moža, da se odselita na svoje, preden bi se rodil drugi otrok. Naj vsaj drugi otrok zaživi v normalnih okoliščinah. Pojmi:
zvračanje krivde na taščo vztrajno opravičevanje moža
6.	Poved Besedilo:
»Vendar je bil mož pri njej le do poroda, nato pa se je vrnil k svojim staršem«
Razmišljanje:
Pokaže se tudi popolna neodgovornost moža, ki zapusti ženo, ko bi najbolj potrebovala njegovo navzočnost in pomoč. Zdi se. to dejstvo omaja teorijo, da mož potrebuje ženo za svoje izživljanje. Lahko pa tudi kaže na to. da si mož vendarle postavlja nekakšne meje za svoje divjanje: nad ženo z novorojenčkom se pač ne more izživljati, zato je zanj nezanimiva.
438 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Pojmi:
moževa neodgovornost in nezrelost
7. Poved
Besedilo:
*Ni minil dan brez nasilja. Včasih je nasilje trajalo ves dan«
Razmišljanje:
Ni jasno, na katero obdobje se to nanaša. Če na obdobje do poroda, to dejstvo utrjuje teorijo, da se mož ne bo poboljšal in da je ni situacije, ki bi ga pripravila do tega, da ne bi bil nasilen.
Dejstvo, daje bil nasilen med ženino nosečnostjo vse do poroda in da jo je po porodu zapustil, bi moralo v ženi pripeljati ne le do uvida, da se ne bo poboljšal (kolikor je tak uvid pri ženi sploh potreben), ampak do tega, da dokončno zamre njena naklonjenost do njega in da se odloči za ločitev in razvezo. Upanje se hrani iz ljubezni. Ko ljubezen zamre, upanje (da se bo mož umiril) ni potrebno. — Iz intervjuja ni razvidno, ali je bil to razlog za ženino odločitev, da poišče pomoč.
Pojmi:
kontinuirano nasilje
skrajno nasilje (nasilje v najbolj občutljivem obdobju)
SEZNAM IZBRANIH POJMOV Z DEFINICIJAMI
nasilje moža nad ženo: Fizično (pretepanje, klofutanje, brcanje, pljuvanje, polivanje z vodo, zapiranje) in psihično (zmerjanje, pso-vanje, poniževanje). Značilnosti nasilja: začetek (trenutek, okoliščine začetka); trajanje (od začetka do rešitve); pogostost (večkrat na dan, vsak dan, večkrat na teden itd.); ponavljanje (ponovitev po prekinitvah); intenziteta (stopnja grobosti, krutosti).
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 439
prenašanje nasilja: Žena trpno prenaša nasilje in ga prikriva dolgo časa, ne da bi se odločila za kako odločnejše dejanje, da bi pretrgala nasilje.
kritična točka (meja tolerance): Nasilje se nadaljuje ali stopnjuje, dokler ne preseže mejo tolerance žene ali kritično točko (kulmi-nacijo), ko ga žena ne more več prikrivati in poseže po kakem dejanju, da bi nasilje enkrat za vselej prenehalo (pobeg).
pobeg: Eno od dejanj, ki slede kulminaciji nasilja. To je redko in pomembno dejanje. Žena s poudarkom pove, da seje »enkrat«, kar pomeni »nekoč«, odločila za to dejanje. Razlikujemo lahko dve bistveno različni vrsti pobega: (a) Pobeg kot govorica: p. je lahko zgolj dejanje, ki ima funkcijo sporočila možu (in okolju), daje žena v skrajni stiski, da ga prosi, naj preneha z nasiljem, (b) Pobeg kot način prekinitve odnosa: premišljeno dejanje, pri katerem ima žena namen, da dokončno pretrga odnos z možem, pa tega zaradi okoliščin ne more izvesti drugače, kot da moža brez napovedi, nenadoma in/ali skrivaj zapusti. V takem primeru žena pobeg zavaruje, se vnaprej odloči, da ne bo popustila moževemu pregovarjanju, in poskrbi, da se v resnici ne vrne k možu.*
obljuba moža: Mož ženi, da bi se vrnila domov, obljubi, da se bo poboljšal. Ta obljuba je. v trenutku, ko jo izreče, lahko iskrena ali neiskrena. Iskrena je. če se v resnici čuti krivega in svoje dejanje obžaluje in ga ne namerava ponoviti. Neiskrena je, če ve, da bo nadaljeval s trpinčenjem in je obljuba samo sredstvo, dajo prepriča o vrnitvi. Mogoče je, da se momenti iskrenosti in manipulativnosti prepletajo.
vrnitev: Žena popusti moževemu pregovarjanju in obljubam in se vrne k njemu, potem ko je zaradi nasilja pobegnila. Žena verjame.
440 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
da se bo mož umiril, in upa, da se bo vse uredilo; to upanje je zelo trdovratno. Izvira morda iz ljubezni do moža, morda iz idealizirane predstave o družini, ki jo ogroža predstava razpada družine.
prelom obljube in stopnjevanje nasilja: Mož prelomi obljubo, ki jo je dal ženi, da bi se po pobegu vrnila, da ne bo več nasilen, in nasilje se po ženini vrnitvi nadaljuje in stopnjuje.
Morda je ženo kaznoval za njen pobeg; zato ker mu je s tem vendarle nakazala, četudi nehote, da ga lahko res zapusti, in mu s tem pokazala, da njegov nadzor ne sega povsod. S tem je ogrozila njegovo predstavo, da je vseobvladujoči oblastnik. Tedaj je bila njegova obljuba le pretveza, da jo je spravil domov, kjer jo lahko kaznuje (teorija kaznovanja zaradi upora avtoriteti). Lahko pa je bila njegova obljuba v tistem trenutku iskrena. Zbal se je, da bi jo izgubil, saj bi brez nje, ki jo lahko ponižuje, šla po vodi njegova predstava o lastni moči ali kakršnakoli že sprevržena notranja zadovoljstva (sadizem ipd.) (teorija bojazni pred izgubo objekta sprevrženega zadovoljevanja). In možno je, da se je v resnici počutil krivega in mu je bilo žal zaradi njegovega početja in zla, ki ga je prizadejal ženi. Ob tem se je zavedal, da ona ni nič kriva, on pa da je ničvrednež. Ko se je vrnila, mu je njena ponižna drža, nedolžna pripravljenost, da mu ustreže, ga pomiri in potolaži, vse bolj zbujala občutke krivde in samopreziranja zaradi njene moralne večvrednosti (odpustila mu je kljub temu, da jo je mučil), tako da mu je njeno pomirljivo in uslužno vedenje, vedenje nekakšne svetnice, šlo vse bolj na živce, dokler ni izbruhnil še bolj kot kdaj prej (teorija občutkov krivde in jeze zaradi moralnega ponižanja).
opravičevanje moža: Žena izkoristi vsako priložnost, da moža opravičuje, in pripisuje vzroke za njegovo nasilje raznim okoliščinam
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 441
in zvrača krivdo na druge (taščo). Odselitev od tašče je znamenje, da žena zvrača krivdo za moževo nasilje na taščo in da ne uvideva, da bi jo mož trpinčil tudi brez vpliva svoje matere.
skrajno nasilje: Mož stopnjuje svoje nasilje in to zavzame skrajne oblike, kot je trpinčenje žene med nosečnostjo, in razkrije skrajno obliko neodgovornosti in nezrelosti, ko zapusti ženo z novorojenčkom, potem, ko je rodila. Ponavljajoče se nasilje in skrajne oblike nasilja morda vodijo do tega, da žena išče pomoč, da bi se zavarovala, s čimer se odpre možnost posredovanja, ali pa da se ji mož tako odtuji, da ji nič več ne pomeni, in da ji ni več do tega, da bi upala na izboljšanje. Če ima v takem primeru še dovolj moči, se morda sama ali s pomočjo drugih odseli z resnim in dokončnim namenom, da se razveže.
REZULTATI DIAGRAM ODNOSOV MED POJMI Gl. sliko 10.1.
POSKUSNA TEORIJA Nasilje moža nad ženo
Nasilje moža nad ženo poteka po značilnem krožnem obrazcu, v katerem se izmenjujejo obdobja nasilja s kratkotrajno pomiritvijo, kiji spet sledi kontinuirano nasilje. Nasilje se bolj ali manj pogosto ponavlja, morda se ponavlja vedno pogosteje in postaja vse hujše. Žena to dolgo časa prenaša, nato pa se — morda po kakem skrajno nasilnem dejanju moža — odloči, da bo pobegnila od doma. Pobeg
442 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Slika 10.1. Nasilje moča nad ženo
od doma je skrajno dejanje, za katero se žena verjetno odloči v skrajni stiski. To dejanje ima dva različna pomena: (a) ima značaj komunikacije, je sporočilo. Žena hoče s pobegom povedati možu, da ne more več prenašati njegovega nasilja in da ga prosi, naj preneha. Žena bi se vrnila in živela z možem dalje, če je ne bi trpinčil. (2) Pobeg je lahko premišljeno dejanje, katerega namen je, da se žena dokončno loči od moža. Žena mu s tem dejanjem ničesar več ne sporoča, ne pritiska nanj, ga ne želi poboljšati in ne upa, da se bo poboljšal, ampak pretrga z njim stik. Žena dolgo upa, da bo z begom ali kakim drugim svojim dejanjem dosegla, da se bo mož umiril in da bo ohranila zakon. Pripravljena seje vrniti k možu, če ta ne bi več nadaljeval z nasiljem. Ko žena pobegne, pride mož za
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 443
njo, seji opravičuje in ji prigovarja, naj se vrne. Obljublja, da ne bo več nasilen. Žena verjame možu, ga sama pri sebi opravičuje in zvrača krivdo na druge ali pa pripisuje njegovo ravnanje raznim okoliščinam. Vrne se k možu. Potem ko se vrne, pa mož ne drži obljube in ponovno začne z nasiljem, kije še hujše kot prej. Dogajanje je krožno. Zakaj torej žena tako dolgo vztraja v takem odnosu? Ko odgovarjamo na to vprašanje, prekoračujemo empirično gradivo (tj. kratko izjavo, ki smo jo analizirali). Domnevamo, da zato, ker do zadnjega poskuša rešiti zakon in upa. da se bo mož poboljšal. Zdi se. da sta za tem upanjem in prizadevanjem dva motiva: prvi je ljubezen do moža. Moža ima rada ali bi ga imela rada. če ne bi bil nasilen. Drugi motiv je ohranitev zakona, skoraj za vsako ceno. Predstava o tem, da je njen zakon, ta odločitev za vse življenje, zgrešen, do kraja zavožen, je še bolj grozna kot spoznanje, da je mož ne mara ali da ga ona ne mara. To je spoznanje, ki v temelju ogroža njeno samospoštovanje in ki ogroža smisel njenega življenja. Iz teh dveh razlogov se kot rešilne bilke oklepa vsakega namiga, da bi se mož vendarle utegnil poboljšati.
KOMENTAR
Pri formuliranju te »teorije« smo bili precej zadržani. Opustili smo vsa preširoka razglabljanja ob posameznih postavkah in se držali osnovnega okostja odnosov med pojmi, kot je razvidno s slike. A če pomislimo, nam je en sam stavek, vzet iz intervjuja, nakazal možnost, da se pri tem dogajanju krožno ponavlja isto zaporedje dejanj — začarani krog, ki vzdržuje samega sebe. Analiza in interpretacija nadaljnjih izjav lahko naše domneve preverita, dodata nove podrobnosti o poteku dogajanja med moženi in ženo
444 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
in o kontekstu, v katerem se odvija, o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega dogajanja.
B. ODNOS DO PRIHODNOSTI PRI ŽENSKAH, ŽRTVAH NASILJA V DRUŽINI, VKLJUČENIH V SKUPINO SAMOPOMOČI (PO ENEM LETU OD VKLJUČITVE)
PROBLEM
Ugotoviti želimo, kako si predstavljajo svojo prihodnost ženske, ki so žrtve nasilja; ali se je njihova predstava o prihodnosti kaj spremenila, odkar sodelujejo v skupini samopomoči.
Od katerih dogajanj v skupini je odvisno doživljanje prihodnosti in kako.
METODA
Izvedeni so bili intervjuji s šestimi ženskami, članicami skupine za samopomoč trpinčenih žensk, in zapisani v parafrazirani obliki. Iz intervjujev smo izbrali vprašanje, ki se nanaša na njihov doživljanje prihodnosti. Glasilo seje: »Ali lahko odgovorite na vprašanje, kakšno predstavo ste imeli o svoji prihodnosti pred vključitvijo v skupino in kakšno po enoletnem članstvu?«
IZHODIŠČNO BESEDILO: PARAFRAZIRANI ZAPIS ODGOVOROV
L. in V.: Njuna odgovora sta bila enaka. Obe sta odgovorili, da pred vključitvijo v skupino nista bili zmožni razmišljati niti o
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 445
reševanju vsakdanjih problemov, kaj šele o prihodnosti. Preveč sta bili obremenjeni s strahom pred moževim nasiljem. Bili sta polni gneva in sramu, prepuščali sta se vsakodanjemu toku življenja. Po enoletnem članstvu v skupini, sta že začeli razmišljati o prihodnosti in jo zavestno načrtovati.
A.: A. o svoji prihodnosti ni imela predstave. Nenehno je bila okupirana z vprašanjem: »Zakaj se to dogaja prav meni? Le s čim sem se zamerila bogu?« Šele z vključitvijo v skupino je spoznala, da ni samo ona tista, ki trpi. Dejala je, da ji je solidarnost skupine pomagala usmeriti pogled v prihodnost, ki seji po enoletnem članstvu ne zdi več tako črna.
D.: D. je bila ob vključitvi v skupino že nekoliko na boljšem od ostalih članic. Zmožna je bila pogledati v svojo prihodnost. Po enoletni vključitvi v skupino je spoznala, da do kvalitetnih sprememb v medčloveških odnosih ne pridemo čez noč in brez ovir ter da so hotenja ljudi po spremembah različna.
I.: Ko se je vključila v skupino, je bila obremenjena s hudimi občutki krivde zaradi neuspelega zakona. Bila je zelo potrta in si prihodnosti brez moža ni znala predstavljati. Po enem letu je ugotovila, da zna živeti brez moža. Še več, okrnjena podoba njene družine se ji ni zdela več tako tragična. Soočila in sprijaznila se je z realnostjo in začelo se ji je vračati zaupanje vase. Prihodnosti se ni več bala.
S.: Tudi ona se je nenehno spraševala, zakaj sta takšno gorje in trpljenje doleteli prav njo. Bila je izmučena in brez volje do življenja. Ničesar lepega ni več imela pred seboj. Po enoletnem članstvu v skupini se ji je počasi začela vračati volja do življenja. Menila je. da seje to zgodilo zahvaljujoč članstvu v skupini, saj je v njej našla
446 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
oporo, občutek pripadnosti in tudi prostor, kjer se je lahko sprostila in poveselila.
PODČRTANJE IZJAV IN BESED,
KI SE NANAŠAJO NA ODNOS DO PRIHODNOSTI
L/V: Njuna odgovora sta enaka. Obe sta odgovorili, da pred vključitvijo v skupino nista bili zmožni razmišljati niti o reševanju vsakdanjih problemov, kaj šele o prihodnosti. Preveč sta bili obremenjeni s strahom pred moževim nasiljem. Bili sta polni gneva in sramu, prepuščali sta se vsakdanjemu toku življenja. Po enoletnem članstvu v skupini sta te začeli razmišljati o prihodnosti in jo zavestno načrtovati.
A. o svoji prihodnosti ni imela predstave. Nenehno je bila okupirana z vprašanjem: »Zakajse to dogaja prav meni? Le s čim sem se zamerila bogu?« Šele z vključitvijo v skupino je spoznala, da ni samo ona tista, ki trpi. Dejala je, da ji je solidarnost skupine pomagala usmeriti pogled v prihodnost, ki se ji po enoletnem članstvu ne zdi več tako črna.
D. je bila ob vključitvi v skupino že nekoliko na boljšem od ostalih članic. Zmožna je bila pogledati v svojo prihodnost. Po enoletni vključitvi v skupino je spoznala, da do kvalitetnih sprememb v medčloveških odnosih ne pridemo čez noč in brez ovir ter da so hotenja ljudi po spremembah različna.
I: Ko se je vključila v skupino, je bila obremenjena s hudimi občutki krivde zaradi neuspelega zakona. Bila je zelo potrta in si prihodnosti brez moža ni znala predstavljati. Po enem letu je ugotovila, da zna živeti brez moža. Še več, okrnjena podoba njene družine seji ni zdela več tako tragična. Soočila in sprijaznila se je z realnostjo in začelo se ji je vračati zaupanje vase. Prihodnosti se ni več bala.
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 447
S: Tudi ona se je nenehno spraševala, zakaj sta takšno gorje in trpljenje doleteli prav njo. Bila je izmučena in brez volje do življenja. Ničesar lepega ni več imela pred seboj. Po enoletnem članstvu v skupini se ji je počasi začela vračati volja do življenja. Menila je, da se je to zgodilo, zahvaljujoč članstvu v skupini saj je v njej našla oporo, občutek pripadnosti in tudi prostor, kjer se je lahko sprostila in poveselila.
IZPIS PODČRTANIH DELOV IZJAV IN BESED L/V:
(prej) nista bili zmožni razmišljati o prihodnosti bili obremenjeni s strahom pred moževim nasiljem bili sta polni gneva in sramu prepuščali sta se vsakdanjemu toku življenja (potem) začeli razmišljati o svoji prihodnosti in jo zavestno načrtovati A:
o svoji prihodnosti ni imela predstave
bila okupirana z vprašanjem: »Zakaj se to dogaja prav meni?«
ni samo ona tista, ki trpi
solidarnost skupine pomagala usmeriti pogled v prihodnost (prihodnost) ne zdi več tako črna D:
(že prej) zmožna pogledati v svojo prihodnost (potem) do kvalitetnih sprememb v medčloveških odnosih ne pridemo čez noč in brez ovir
hotenja ljudi po spremembah so različna I:
(prej) občutki krivde zaradi neuspelega zakona, potrta
448 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
prihodnosti brez moža si ni znala predstavljati (potem) zna živeti brez moža
okrnjena podoba njene družine seji ni zdela več tako tragična.
Soočila in sprijaznila se je z realnostjo
začelo se ji je vračati zaupanje vase
Prihodnosti se ni več bala
S:
(prej) tudi ona se je nenehno spraševala, zakaj je takšno gorje in trpljenje doletelo prav njo
bila je izmučena in brez volje doživljenja ničesar lepega ni več imela pred seboj (po) počasi začela vračati volja doživljenja to zgodilo, zahvaljujoč članstvu v skupini saj je v njej našla oporo, občutek pripadnosti in tudi prostor, kjer se je lahko sprostila in poveselila
KODIRANJE IZJAV GLEDE NA ČASOVNO OBDOBJE, NA KATEREGA SE NANAŠAJO
KODE:
»PREJ«: pred vključitvijo v skupino »MED«: med vključitvijo v skupino »POTEM«: eno leto po vključitvi v skupino (prej) nista bili zmožni razmišljati o prihodnosti (PREJ) bili obremenjeni s strahom pred moževim nasiljem (PREJ) bili sta polni gneva in sramu (PREJ) prepuščali sta se vsakdanjemu toku življenja (PREJ) (potem) začeli razmišljati o prihodnosti in jo zavestno načrtovati (POTEM)
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 449
o svoji prihodnosti ni imela predstave (PREJ) bila okupirana z vprašanjem: »Zakaj se to dogaja prav meni?« (PREJ)
ni samo ona tista, ki trpi (MED) solidarnost skupine pomagala (MED) usmeriti pogled v prihodnost (POTEM) (prihodnost) ne zdi več tako črna (POTEM) (že prej) zmožna pogledati v svojo prihodnost (PREJ) (potem) do kvalitetnih sprememb v medčloveških odnosih ne pridemo čez noč in brez ovir (POTEM)
hotenja ljudi po spremembah so različna (PREJ)
(prej) občutki krivde zaradi neuspelega zakona, potrta (PREJ)
prihodnosti brez moža ni znala predstavljati (PREJ)
(potem) zna živeti brez moža (POTEM)
okrnjena podoba njene družine se ji ni zdela več tako tragična.
Soočila in sprijaznila seje z realnostjo (MED)
začelo se ji je vračati zaupanje vase (MED)
prihodnosti se ni več bala (POTEM)
(prej) tudi ona seje nenehno spraševala, zakaj sta takšno gorje in trpljenje doleteli prav njo. (PREJ)
Bila je izmučena in brez volje do življenja (PREJ) Ničesar lepega ni več imela pred seboj (PREJ) (po) počasi začela vračati volja doživljenja (POTEM) to zgodilo, zahvaljujoč članstvu v skupini, saj je v njej našla oporo, občutek pripadnosti (MED)
in tudi prostor, kjer seje lahko sprostila in poveselila (MED)
450 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
UREDITEV IZJAV GLEDE NA ČASOVNO OBDOBJE, NA KATERO SE NANAŠAJO (PO KODAH)
Pred vključivijo v skupino (PREJ):
-	(že prej) zmožna pogledati v svojo prihodnost
-	nista bili zmožni razmišljati o prihodnosti
-	bili obremenjeni s strahom pred moževim nasiljem
-	prepuščali sta se toku vsakdanjega življenja
-	bili sta polni sramu in gneva
-	o svoji prihodnosti ni imela predstave
-	bila okupirana z vprašanjem: »Zakaj se to dogaja prav meni?»
-	občutki krivde zaradi neuspelega zakona, potrta
-	prihodnosti brez moža si ni znala predstavljati
-	Tudi ona se je nenehno spraševala, zakaj sta takšno gorje in trpljenje doleteli prav njo
-	Bila je izmučena in brez volje do življenja
-	Ničesar lepega ni več imela pred seboj Sprememba v skupini (vmesni proces) (MED):
-	solidarnost skupine pomagala usmeriti pogled v prihodnost
-	do kvalitetnih sprememb v medčloveških odnosih ne pridemo čez noč in brez ovir
-	okrnjena podoba njene družine se ji ni zdela več tako tragična
-	Soočila in sprijaznila se je z realnostjo
-	to zgodilo, zahvaljujoč članstvu v skupini, saj je v njej našla oporo, občutek pripadnosti in tudi prostor, kjer seje lahko sprostila in poveselila
-	začelo se ji je vračati zaupanje vase Sedaj, po enem letu vključenosti (POTEM):
-	pogled usmerjen v prihodnost
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 451
-	začeli razmišljati o prihodnosti in jo zavestno načrtovati
-	zna živeti brez moža
-	prihodnosti se ne boji več
-	počasi začela vračati volja do življenja
OBLIKOVANJE POJMOV, KI OPISUJEJO STANJE PRED VKLJUČITVIJO, MED NJO IN PO NJEJ
a. Kodiranje (prosto pripisovanje pojmov, ki se nam zde ustrezni)
Glej Tabelo 10.1.
b. Urejanje pojmov v hierarhijo in dodajanje manjkajočih pojmov (nadrejenih, podrejenih, komplementarnih, nasprotnih)
Pred vključivijo»' skupino: a. razlike v izhodiščnem stanju:
-	(že prej) zmožna pogledati v svojo prihodnost.
-	hotenja ljudi po spremembah so različna h. sindrom hrezizhodnosti
-	izmučenost
■ pobitost, potrtost (brez energije)
-	bila je izmučena
-	brez volje do življenja
-	okupiranost s sedanjostjo (ujetost)
-	neprestani strah pred nasiljem
-	bili obremenjeni s strahom pred moževim nasiljem
-	občutek tarče (»zakaj ravno jaz«, občutek negativne izbranosti)
-	bila okupirana z vprašanjem: »Zakaj se to dogaja prav meni?«
452 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
-	tudi ona se je nenehno spraševala, zakaj je takšno gorje in trpljenje doletelo prav njo.
-	občutek krivde, sramu, gnev
-	občutki krivde zaradi neuspelega zakon
-	bili sta polni gneva in sramu
-	moteno doživljanje prihodnosti
-	odsotnost predstave o prihodnosti
-	nista bili zmožni razmišljati o prihodnosti
-	o svoji prihodnosti ni imela predstave
-	prihodnost kot praznina
-	prihodnosti brez moža ni znala predstavljati
-	negativna predstava prihodnosti
-	ničesar lepega ni več imela pred seboj.
Sprememba v skupini (vmesni proces)
a.	skupinska podpora
-	solidarnost, čustvena opora
-	solidarnost skupine pomagala usmeriti pogled v prihodnost
-	to zgodilo, zahvaljujoč članstvu v skupini, saj je v njej našla oporo, občutek pripadnosti
-	sprostitev
-	in tudi prostor, kjer se je lahko sprostila in poveselila.
-	pozitivni zgledi uspeha kljub težavam
-	do kvalitetnih sprememb v medčloveških odnosih ne pridemo čez noč in brez ovir
b.	soočenje s tragiko in sprejemanje sebe
-	sprejemanje tragike
-	okrnjena podoba njene družine seji ni zdela več tako tragična.
-	soočila in sprijaznila seje z realnostjo
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 453
-	sprejemanje same sebe
-	začelo se ji je vračati zaupanje vase
Sedaj, po enem letu vključenosti:
-	realno doživljanje prihodnosti
-	življenjska energija, volja do življenja
-	počasi začela vračati volja do življenja
-	zaupanje v prihodnost (odprtost do življenja)
-	prihodnosti se ne boji več
-	pogled, usmerjen v prihodnost
-	preokvirjanje predstave o prihodnosti (izgube so možnosti)
-	zna živeti brez moža
-	načrtovanje prihodnosti
-	začeli razmišljati o svoji prihodnosti
-	uresničevanje prihodnosti
-	in jo zavestno načrtovati.
454 Ihvd v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
53
>>
V.
n
5
o
C
■o o
.§. -i. | «
i/>	i/j
E	E
e>	-J
c	c
.(j	>u
■M	Hfl
O	o j:
.H	.ti
>	>
u	u
o.	i:
o	"
ca	c
S	f
•:A	C
"c	S
E	-3
Ki	O
rt	(A CA
g	i
S	N
45	i
^	N
is>
°	I
>	-o
a	£
ca	J=
o.	"C
.	c.
o	_	o
"i?	"31
C/l	O	CA
o	>	o
B	2	P
ca	>2	ca
■o	b
u	u	u
IA	IA
l/l	CA
tn	n	tn
O	2	O
W	c	M
U	S	U
N	S	N
>	"2	>
š o S
ca
"5	s
■c	g -o
°	i
i/i	'C
O	C. P u
ca	c
-a	N
u	ca
u	ca
S!	>
O	ca
«—•	m
u	t/l
n	-a
>	u
o
B
■a o •S
•2, „ 'g. o o g
¥ 2 I
■a o a
o O. 91!
i/i	i/i
~	o
S	c
o	u
S	'O
E i
S	.H
c
ca
o. 3
E	„
u	^
c.	"Sii
t/l	rt
O	o
f	i
rt	u
C.	'u1
'g	D. O.
5	C -5
O TJ >r.
JE 22 °
ea «/> Jr
lil ■p o u = 5 o.
e g iS
-j	—
■g1 g-1
6	A
i/i i/i o
5!
'5J
5 £
ij -C
r5
t o
g. ■5
•Si ~
'E
c.
o
C
■a	_
O	rt
^	."S
O-	N
o	2
S	O
£	i/l
w	JC
o	C
i	i Ȥ
a
ca	">
c	O
g	o-
E	'"2
N	3
1	E
2	> C u ■o 'N
c. ■ r->
a
'P
o >
= s
a
O -o
S
c o
E >
f	2
S"	|
■o	o.
s	ca
u	S
■A	O
I	s
o
C
ca
'P
o ■C o
I
f	a	E -
a	E	.K,
= o	P c
.'!2	JC	n E
E	2
Mi rt rt
Jž = S
■9 M .9
E o.
U M •=» 3
5 S
C
•c/i
-u:
I
Sia ia
'E "E
iN	0
i	¥
C	U
.2 E
i	2
-O	X!
ca	o
-H 2 -p =
w — C .O
RS B
2 a
V o
<A £
a "o 2 i 75 •o
>ia —
a?
a s
D. O
g.	s
N	S
ca	u
c	-o
.h	c n.
3
ja	3
°	3
ca	'O
=	-C
£	O
"E 2 c.
ia ia
ca o
1 -E c
'd <= js u
!S	ca
=	g
1	S
■S	-O
*!
P 2 g
l-E o £
u u
S 3
° E ■a g
a ■-
'P ^ ■j
a 2 £• S
2 n
° -a S ■a u c
S & .S"
"a u
— 1> 5 «
rt ,f 1 s =
	u		u	
	>			
	_rt		'p	
	u		CA	
	•a			
	N		C	
	'E	.o	'S. 3	3
		O		—
	v		CA	C
	CA	C	>	
	U C	rt a	3 >	o
	'•N		tn	C
	3	N	C	•o
>	u.		_rt	C3
o	■a		»o	D.
N	u	U	•u C ■p - ■—<	
Ji •O C	C u •p	IA _ca "E		C. M v
	ca	rs	rt	3
>u	.c	rt	>	'O
o	o	:=>		JC
C	■3	i— C.	s	o
N 11 •U	D. ca	CA C	o'	S o
O	c -j	ca	^	&
E			o	o
'j ■a C	'P i— o	10 O O IA ■	s? o	_rt ■ IA rt
a.	■		■	C
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 455
u
■ti	B
I	I
c.	-
</!	N
O C
■a S o
i	€
-a	e.
J	o
•c	«
c. C1 > .2, ■g »s/i
- E li
o
C
•a o jc ■C C.
«	M
■5	S 2
•c	2
o.	-c
"J	C.
I	s
I	o
'š
n	o
c	c
a
3	a
■=	'E1
5	=
tn	'N
O	o
c	-a
O	a
■yi	^
"3	o
O	5
rs >
: C
••J -
C
o
C

C	«
• ti	V]
«	o
3	>
Š	.H,
£	i C. C.
«	3
o	a
C3
| S
11 —j
O 2
N S =
•"Je » «
nj	.„
■j?	—> ?
o
c	«>
o	_o
Ln	u
O	>u
t	H
D.	N
J;
S
s.
J
O. C. > O
E	E
22	!S!
I.5
u	—
■a	.S
a	s
>
'•N
o ■o
'O .2, > f
C3 C ~
.c n = .. "u E c 2
N U
č** JH J ™ o
'-J
S O 3
O c N > TJ —
«2 S
S =c o
N D. O.
456 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
UGOTOVITVE
MODEL DOŽIVLJANJA PRIHODNOSTI (SHEMATIČEN PRIKAZ)
MODEL SPREMEMB V DOŽIVLJANJU PRED VKLJUČITVIJO V SKUPINO IN PO NJEJ
Razlike v izhodiščnem stanju -stopnji predelanosti travme
predelana	ni predelana
Pred vključivijo v skupino: SINDROM BREZIZHODNOSTI
izmučenost
-	pobitost, potrtost (brez energije)
-	brez volje do življenja (obup)
okupira n osi s sedanjostjo (ujetost)
-	neprestani strah pred nasiljem
-	občutek tarče (»zakaj ravno jaz«, občutek negativne izbranosti)
- občutek krivde
moteno doživljanje prihodnosti - odsotnost predstave o prihodnosti
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 457
- prihodnost kot praznina - negativna predstava prihodnosti
Sprememba v skupini (vmesni proces)
A. SKUPINSKA PODPORA
-	solidarnost, čustvena opora
- sprostitev
-	pozitivni zgledi uspeha kljub težavam
B. SOOČENJE S TRAGIKO IN SPREJEMANJE SEBE - sprejemanje tragike - sprejemanje same sebe
Sedaj, po enem letu vključenosti:
REALNO DOŽIVLJANJE PRIHODNOSTI
-	življenjska energija, volja do življenja
- zaupanje v prihodnost (odprtost do življenja)
-	preokvirjanje predstave o prihodnosti
(izgube so možnosti)
-	načrtovanje prihodnosti
- uresničevanje prihodnosti
458 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
POSKUSNA TEORIJA
TEORIJA O SPREMEMBI DOŽIVLJANJA PRIHODNOSTI PRI ŽENSKAH, ŽRTVAH NASILJA V DRUŽINI, KI SO BILE VKLJUČENE V SKUPINO SAMOPOMOČI
Pri ženskah, žrtvah nasilja v družini, ki so vključene v skupino samopomoči, pride do spremembe v odnosu do prihodnosti in v doživljanju prihodnosti, tako da se doživljanje pred vključitvijo v skupino in na začetku vključitve razlikuje od doživljanja po enem letu rednega sodelovanja v skupini. Ko se ženske vključijo v skupino, niso vse na isti točki preživljanja in predelovanja svoje usode. Mogoče je, da se v skupino vključijo tudi ženske, ki so bodisi same bodisi s pomočjo koga drugega že prebolele in predelale ključne sestavine svoje travme in se vključijo, da bi pomagale drugim. Ta teorija se nanaša le na tiste ženske, ki svoje travme še niso prebolele ali predelale in ki pridejo v skupino po pomoč.
Doživljanje precl vključivijo v skupino:
Za doživljanje teh žensk je značilno doživljajsko stanje, ki bi ga lahko imenovali »sindrom brezizhodnosti«, tj. stekanje več značilnosti, ki dajejo skupaj tipično doživljajsko sliko. Sindrom brezizhodnosti sestavljajo telesna in duševna izmučenost, okupiranost s sedanjostjo in moteno doživljanje prihodnosti. Vse tri značilnosti doživljanja vodijo do občutij ujetosti in brezizhodnosti. Stanje izmu-čenosti sestavljata dve komponenti: prva je psihofizična oslabelost, pobitost, potrtost, stanje nemoči, brez energije. Druga komponenta je pomanjkanje volje do življenja vse do misli na samomor. Ti dve komponenti razlikujemo. Stanje oslabelosti, potrtosti, ne vključuje
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 459
nujno tudi brezupa, obupa. Za te ženske je v začetku značilno, da so preokupirane samo s sedanjostjo in neposrednim preživetjem in izogibanjem mukam. Za to stanje ujetosti so značilni neprestani strah pred moževim nasiljem, razbolelo začudenje nad svojo tragično usodo (občutek tarče, negativne izbranosti) in zazrtost vanjo in občutki krivde zaradi neuspelega zakona. Tretja sestavina stanja brezizhodnosti je moteno doživljanje prihodnosti, ki lahko zazvza-me razne oblike od popolne odsotnosti vsake predstave in razmišljanja o prihodnosti, prek doživljanja prihodnosti kot praznine do doživljanja prihodnosti kot nečesa negativnega. Prihodnosti za te ženske bodisi ni bodisi jo dojemajo kot doživljajsko praznino ali grozo in trpljenje.
Sprememba v skupini (vmesni proces):
V skupini samopomoči potekata v osnovi dva procesa oziroma poteka proces na dveh ravneh: Na eni ravni potekajo medosebne interakcije in skupinski procesi, katerih skupni imenovalec in bistvo je skupinska podpora članicam pri predelovanju travmatičnih doživetij in spreminjanju. Skupinsko podporo sestavljajo tri komponente: čustvena opora, sprejemanje in solidarnost med članicami, sprostitev in prijetna družabnost ter pozitivni zgledi, ki jih dajejo članice druga drugi pri uspešnem obvladovanju vsakdanjih težav. Skupinska podpora omogoča, da poteka na drugi ravni proces soočenja s tragično usodo vsake posameznice, sprejemanja sebe in realnega položaja. Ženska sprejme tragično dejstvo, daje njen zakon propadel in da je družina oškodovana in okrnjena. S tem se je zmožna soočiti, ne da bi jo strlo. Poleg tega začenja sprejemati samo sebe, občutki krivde, samoočitki in samopomilovanje se umikajo postopoma vse trdnejšemu zaupanju vase in v svoje moči.
460 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Doživljanje po enem letu vključenosti:
Po enem letu postane doživljanje prihodnosti spet pomembna pozitivna sestavina doživljanja. Ženska se psiho-fizično okrepi, vrneta seji energija in volja do življenja. Prihodnosti se ne boji več, njen pogled ni več priklenjen na sedanjost in trpljenje, usmerjen je v prihodnost, ženska zaupa vase in v svojo prihodnost. Postaja pogumno odprta do življenja. Dogodi se preokvirjanje predstave o prihodnosti: tam, kjer je prej videla praznino izgube, vidi sedaj odprte možnosti. Ločitve od moža ne doživlja več kot izgubo; znebila se je ovire na poti k znosnejšemu življenju. O prihodnosti razmišlja in jo povsem konkretno načrtuje in uresničuje. Doživljanje prihodnosti je spet spodbuda sedanjosti.
Nasilji' v družini: Kvalitativna analiza delna strukturiranega intervjuja 461
OPOMBA
1 Intervjuje s trpinčenimi ženskami v prvem delu tega poglavja je v okviru samostojne vaje iz Metodologije raziskovanja v socialnem delu izvedla študentka 2. letnika Visoke šole za socialno delo v šol. letu 1993/94 Andreja Jarkovič. Zahvaljujemo se članicam skupine za samopomoč za sodelovanje in diplomiranima socialnima delavkama Mariji Gril in Mojci Papič, da sta dovolili izvesti intervjuje. Intervjuje v drugem delu naloge sta izvedli omenjeni socialni delavki v okviru svoje diplomske naloge: Marija Gril, Mojca Papič, Ustanovitev skupine za samopomoč ženskam, žrtvam nasilja v družini, Diplomska naloga (mentor doc. dr. Bernard Stritih), VŠSD, Ljubljana 1995. - Imena in podatki, po katerih bi bilo mogoče družine identificirati, so izmišljeni. — Materialne stroške raziskave in priprave tega poglavja je krilo Ministrstvo za šolstvo in šport R Slovenije s sredstvi za temeljno raziskovalno delo visokošolskih učiteljev.
462 
Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
LITERATURA
Gril, M., M. Papič (1995). Ustanovitev skupine za samopomoč ženskam, žrtvam nasilja v družini. Diplomska naloga (mentor doc. dr. Bernard Stritih). Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Zaviršek, D. (1994). Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
(1996)
463
SEZNAM SLIK, TABEL IN PRIMEROV
SLIKE
Slika 2.1. Predrazumevanje samopomoči....................................70
Slika 7.1. Taksonomija neformalne pomoči..............................325
Slika 7.2. Tipologija delovanj po M. Webru..............................338
Slika 8.1. Pojmovna redukcija in eksplikacija...........................344
Slika 8.2. Diagram odnosov med pojmi....................................367
Slika 9.1. Kronološki diagram....................................................395
Slika 9.2. Nekaj mogočih časovnih potekov.............................395
Slika 9.3. Sinhronični diagram po vrstah akterjev...................402
Slika 9.4. Sinhronični nizi dogodkov po vrstah akterjev:
enostavno zaporedje...................................................................403
Slika 9.5. Sinhronični nizi dogodkov po vrstah akterjev:
intervalno zaporedje...................................................................403
Slika 9.6. Nekaj mogočih oblik nizov dogodkov dveh vrst......404
Slika 9.7. Idealizirani kronološki diagram................................406
Slika 10.1. Nasilje moža nad ženo.............................................442
TABELE
Tabela 2.1. Vrste opazovanja........................................................78
Tabela 2.2. Vrste spraševanja.......................................................82
Tabela 2.3. Vrste dokumentov.....................................................86
Tabela 4.1. Razčlenitev pojma »Konflikt v skupini«................159
Tabela 6.1. Odnosi med usmerjevalnimi pojmi........................263
Tabela 6.2. Razlikovanje ravni odzivov na krizo......................264
Tabela 6.3. Ravni odzivov v času...............................................265
464 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Tabela 6.4. Struktura smernic za intervju.................................265
Tabela 6.5. Seznam variabel in njihovih modalitet, kot so se
pojavile v razpravi o predrazumevanju......................................268
Tabela 6.6. Pojmovne kategorije v razpravi
o predrazumevanju......................................................................269
Tabela 6.7. Kategorije tipologije odzivov družin na družbeno
krizo.............................................................................................296
Tabela 7.1. Vrste neposredne pomoči.........................................319
Tabela 7.2. Taksonomija neformalne pomoči...........................326
Tabela 7.3. Druge klasifikacije neformalne pomoči.................331
Tabela 7.4. Oblike neformalne pomoči glede na normiranost in
širino kroga, v katerem veljajo...................................................333
Tabela 9.1. Osnovni kronološki opis dogodkov........................389
Tabela 9.2. Skrajšana kronologija..............................................392
Tabela 9.3. Sinhronična kronologija..........................................398
Tabela 9.4. Značilna obdobja (kronološki povzetek)..............405
Tabela 10.1. Kodiranje časovno razvrščenih izjav....................454
PRIMERI
Primer 2.1 Shema za opazovanje in opis socialnoterapevtskega
tabora (skrajšano)..........................................................................81
Primer 2.2. Skupinski pogovor....................................................84
Primer 2.3. Povzetek podatkov....................................................94
Primer 3.1 Razčlenitev intervjuja in odprto kodiranje.............108
Primer 3.2. Ureditev pojmov po ravneh abstraktnosti..............111
Primer 3.3. Analiza značilnosti pojmov.....................................111
Primer 3.4. Seznam pojmov in izbor relevantnih pojmov........115
Seznam slik, tabel in primerov 465
Primer 3.5. Definiranje pojmov..................................................116
Primer 3.6. Formuliranje poskusne teorije............................... 127
Primer 3.7. Delovni zapis........................................................... 130
Primer 3.8. Seznam dokumentov.............................................. 133
Primer 3.9. Kvantitativno-kvalitativna preglednica.................. 135
Primer 3.10. Preglednica: primeri/variable/modalitete............ 137
Primer 3.11. Preglednica: variabla / variabla // opisi primerov 138
Primer 3.12. Empirični diagrami 1............................................. 142
Primer 3.13. Empirični diagrami II........................................... 143
467
KAZALO
Predgovor.........................................................................................5
Literatura............................................................................................14
PRVI DEL......................................................................................17
/. poglavje: Kvalitativna metodologija: Izhodišča in načela....... 19
1.	Kvalitativna metoda............................................................. 19
2.	Načela kvalitativnega raziskovanja.....................................27
2.1.	Strategija........................................................................27
2.1.1.	Raziskovanje stvarnih problemov ljudi................29
2.1.2.	Odprtost za raznolične podatke o raziskovanih......................................................................31
2.1.3.	Raziskovanje družbenih celot v njihovem kontekstu..........................................................................33
2.2.	Metodologija.................................................................35
2.2.1 Sekvenčna analiza..................................................36
2.2.2.	Raznolične metode, različne perspektive...........39
2.2.3.	Sodelovanje raziskovalca v proučevanem kontekstu in neogibnost interpretacije..........................40
2.2.4.	Raziskava kot študija posameznega primera...... 43
2.2.5.	Gost opis in razviden opis postopka...................45
2.3.	Teorija............................................................................46
2.3.1.	Opravičujoče (eksplicitne) in delujoče (implicitne) teorije ravnanja...........................................48
2.3.2.	Analitična indukcija in posploševanje.................50
2.3.3.	Utemeljena teorija.................................................52
3.	Pregled poteka raziskave......................................................53
468 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Opombe...............................................................................................58
Literatura............................................................................................63
2.	poglavje: Potek raziskave I: Od pojasnitve predrazumevanja
do ureditve empiričnega gradiva..................................................67
1.	Formuliranje problema........................................................67
2.	Pojasnitev teoretičnega okvira ali predrazumevanja.........68
2.1.	Ekspliciranje teoretičnega predrazumevanja..............69
2.2.	Suspendiranje teoretičnega predrazumevanja.............71
2.3.	Vzdrževanje odprtega pojmovnega okvira.................72
3.	Izbor enot raziskovanja........................................................73
4.	Vstop v polje in definiranje vloge........................................74
5.	Zbiranje podatkov................................................................77
5.1.	Metode in tehnike zbiranja empiričnega gradiva.......77
5.2.	Zapisovanje (beleženje) podatkov opazovanja in spraševanja............................................................................86
5.3.	Transkripcija terenskih zapiskov.................................87
6.	Urejanje gradiva....................................................................88
6.1.	Dokumentacija v raziskavi...........................................89
6.2.	Dokumenti o empiričnih podatkih: Dokumentarno gradivo in protokoli..................................90
6.3.	Osnovni register (dosje, sveženj)................................90
6.4.	Parafraziranje in povzemanje gradiv...........................92
6.4.1.	Parafraziranje.........................................................92
6.4.2.	Povzemanje............................................................92
Opombe...............................................................................................95
Literatura............................................................................................97
3.	poglavje: Potek raziskave II: Od analize do poročila.............101
1. Od podatkov do teorije.......................................................101
Kazalo 469
2.	Načela analize..................................................................... 102
3.	Postopki analize..................................................................103
3.1.	Razčlenitev opisov (določitev enot kodiranja).........104
3.2.	Prosto pripisovanje pojmov ali poimenovanje (odprto kodiranje)............................................................. 106
3.3.	Izbor in definiranje relevantnih pojmov....................113
3.3.1.	Izbor relevantnih pojmov in kategorij................113
3.3.2.	Definiranje pojmov in kategorij..........................114
3.4.	Odnosno kodiranje (selektivno kodiranje)................118
3.4.1.	Paradigmatski model odnosov med kategorijami po Glaserju in Straussu............................118
3.4.2.	Drugi modeli odnosov med kategorijami.........120
3.6. Formuliranje teorije.....................................................121
4.	Delovna dokumentacija.....................................................128
4.1.	Zapisi kot osnovni delovni pripomoček in dokument............................................................................128
4.2.	Zbirniki in seznami....................................................132
4.3.	Preglednice (tabele)................................................... 134
4.4.	Diagrami.......................................................................141
5.	Utemeljevanje veljavnosti...................................................141
6.	Poročanje............................................................................ 148
7.	Povratno sporočilo in konsenzualna validacija................ 148
Opombi..............................................................................................150
Literatura..........................................................................................151
DRUGI DEL............................................................................... 153
4. poglavje: Delo s taborniki: Opazovanje prostovoljske organizacije s sodelovanjem....................................................... 155
470 Uvod v kvalitativno raziskovanje »■ socialnem ilelu
Opombi............................................................................................. 198
Literatura......................................................................................... 199
5.	poglavje: Krajevna organizacija Rdečega križa: Študija prostovoljske organizacije z opazovanjem z udeležbo.............203
Opomba............................................................................................253
Literatura.........................................................................................254
6.	poglavje: Scenariji preživetja: Kvalitativna analiza terenskih intervjujev ....................................................................................257
Opomba.............................................................................................312
Literatura..........................................................................................313
1. poglavje: Oblike neformalne pomoči: Taksonomija na osnovi
delno strukturiranih intervjujev (soavtor Srečo Dragoš).........315
Opomba............................................................................................340
Literatura..........................................................................................341
8.	poglavje: »Dan na psihiatriji«: Primer kvalitativne analize dnevniškega zapisa......................................................................343
Opomba.............................................................................................376
Literatura..........................................................................................377
9.	poglavje: Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi dokumentacije (soavtorica Gabi Čačinovič Vogrinčič)...........379
Opombe............................................................................................424
Literatura.........................................................................................426
10.	poglavje: Nasilje v družini: Kvalitativna analiza delno strukturiranega intervjuja (s sodelovanjem Marije Gril,
Mojce Papič, Andreje Jarkovič).................................................427
Opomba.............................................................................................461
Literatura.........................................................................................462
Seznam slik, tabel in primerov........................................................463
bralcu na tako poglobljen in hkrati razumljiv način približal kvalitativno raziskovanje. Nastal je na temelju dobrih dveh desetletij praktičnega in teoretičnega dela avtorja, ki se ne zanaša le na tuja spoznanja, temveč jih ustvarjalno bogati z lastnimi izkušnjami.
Čeprav je delo v prvi vrsti namenjeno študentom in praktikom socialnega dela. bo znanje, ki ga ponuja, dobrodošlo tudi predstavnikom številnih drugih usmeritev, ki tako ali drugače delajo z ljudmi. Kvalitativno raziskovanje namreč daje neposredno tt/)orabne rezultate, ki omogočajo takojšnjo akcijo. Njegova velika prednost je tudi v tem, da laliko ohrani perspektivo osebe ali oseb. o katerih je govora, zato so na ta način dobljene rešitve bolj življenjske in izvedljive.
Te prednosti so zelo jasno razvidne iz drugega dela, v katerem avtor predstavi nekaj svojih raziskav oziroma raziskav svojih sodelavcev. Vsaka od teh raziskav se izkaže kol enkratna stvaritev, ki ne dovoljuje nobenih šablon. Ob vsaki raziskavi je treba znova odgovoriti na vsa temeljna vprašanja in izbrati najustreznejše postopke, skratka, uporabiti je treba vse. kar je prikazano v prvih dveh poglavjih. Posebna kvaliteta drugega dela so avtorjeve razlage, zakaj je r določeni Jazi ravnal tako in ne drugače. kot tudi n jegova odprtost do drugih, še boljših možnosti.
Ob branju knjige, še posebno drugega dela se nisem mogla znebiti občutka, da je uporaba kvalitativne metodologije v nekem smislu bližja umetnosti kol znanosti, pa čeprav se avtor morda s tem ne bo strinjal. Vsekakor pa se lahko strinjamo s tem. da je danes znanost marsikje postala tako šablonska in trivialna, da bi se lahko iz kvalitativne metodologije marsikaj naučila.
Sklenem lahko, da je s pričujočo knjigo naš kulturni prostor bogatejši za dragoceno delo. ki smo ga že dolgo pričakovali in bo omogočilo razvoj socialnega dela in sorodnih strok na evropsko raven.
Tanja Lamovec
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
.496326