Žaloigra v Biafri OBSODBA SOVJETSKEGA NASILJA V ZN Exhortación social del Papa Biafra je zahodni del afriške države Nigerija ob Atlantskem oceanu. Ima okoli 14 milijonov prebivalcev, od katerih pripada plemenu Ibo 8 do 10 milijonov, ki so vsi kristjani. Večino nigerijskega prebivalstva na severu sestavlja pleme Haussa, ki je mohamedanske vere ter je tesno povezano z Arabci. To pleme ima tudi premoč v zvezni nigerijski vladi ter politično, kulturno, versko in gospodarsko zatira ostale dele države. Zaradi tega se je zahodni del države, sedanja Biafra, maja meseca 1967 na osnovi načela Združenih narodov o samoodločbi narodov proglasil za neodvisno državo Biafra. Zvezna nigerijska vlada je nad bia-frske upornike poslala julija meseca lanskega leta svojo moderno opremljeno vojsko. In od tedaj naprej divja v tej afriški državi med črnci ena najstrahotnejših državljanskih vojn, kar jih poznamo, kajti Nigerija se je odločila za rodomor Biafrijcev. Ameriška revija Time je namreč nedavno objavila strahotno poročilo, da so nigerijski vojaki dobili ukaz, da morajo na svojem vojaškem pohodu pobijali vse moške, stare nad 5 let. Od julija lanskega leta naprej se v Nigeriji dogajajo zločini, ki vpijejo do neba po maščevanju. Nigerijska vojska, oborožena z najmodernejšim lahkim in težkim orožjem, ki ga v državo pošiljajo istočasno Sovjetska zveza, Anglija, Belgija in Severna Amerika, z vsem mohamedanskim sovraštvom do biafrskih kristjanov opravljajo po bojiščih svoj krvnički posel nad moškimi, v zaledju pa nad ženskami in otroki, če slednjih ne morejo dobiti in jih pobiti z orožjem, ker se pred njihovim prihodom razbeže po gozdovih, zapro vse dohode do njih, razrušijo zasilna letališča, da ostanejo brez hrane in zdravil. Tako jih je zaradi lakote pomrlo že več sto tisoč, umirajo pa še kar naprej. Na letala nekaterih svetovnih dobrodelnih ustanov z živili in zdravili so nigerijski vojaki streljali s protiletalskim topništvom. Veliko so jih tudi sestrelili. Nemški misijonar je gorje biafrij-škega ljudstva pretresljivo opisal tako: Najbolj, nujen problem so trenutno življenjske potrebščine. V mnogočem zavi-simo le še od pomoči od zunaj. A ta prihaja tako počasi in v tako majhnih količinah. Blokada, ki jo izvajajo vladne čete, prepreči marsikatero pošiljko. Smo kakor oblegana trdnjava. Z lahkim in težkim orožjem napadajo naši nasprotniki zlasti bolnišnice, cerkve, misijonske postaje in živilske trge. Pomoč smo doslej prejeli od mednarodne Cari-tas. Ta je že izvršila 24 poletov. Vsakokrat je prišlo 10 t pošiljk. Pomagata tudi Svetovni svet Cerkva in Mednarodni rdeči križ. Od držav uradno še nobena ni kaj prispevala. Molči tudi Organizacija združenih narodov, še celo Vatikan, ki je glede Vietnama zelo glasan, je v zadevi Biafre čudno zadržan. Misijonarji ob tem molku zelo trpimo. Vztrajamo ob ljudstvu, ki mu grozi pogin in smo pripravljeni umreti z njim. A hudo nam je, ko ugotavljamo to silno brezčutje bogatih narodov.“ V glavni skupščini ZN se je v splošni debati prvi oglasil brazilski delegat José de Magalhaes Pinto Zatrjeval je, da je svet v zadnjem času nazadoval ter se povrnil „na najprimi-tivnejšo logike vseh logik: na logiko sile.“ Po njegovem mnenju je letošnje leto leto napetosti, ki postavljajo „na preizkušnje namene in cilje, ki so dali življenje in vsebino Listini v San Franciscu. Potrpežljivo delo ZN za mir in varnost v svetu, za gospodarski in socialni razvoj, človeške pravice in emancipacijo narodov so v nevarnosti, ker jim grozi hud poraz.“ Zatem je obsodil sovjetsko zasedbo češkoslovaške. Pravi, da so tudi razlogi, ki jih navajajo zanjo prav tako nesprejemljivi kot zasedba sama. Pravi, da so v Varnostnem svetu celo zatrjevali, da je zasedba češke notranja zadeva držav, članic Varšavskega pakta. Zatrjuje, da „nikdar pravica sile ni bila poudarjena s tako odločnostjo in brez ovinkov kot prav s to dasedbo.“ Svojo obsodbo sovjetskega napada je brazilski delegat zaključil z ugotovitvijo, da „ni mogoče graditi miru in mednarodne varnosti na tako trhlih temeljih kot so vplivnostna področja in razmejitev moči po samovoljnih zemljepisnih linijah.“ Ameriški zunanji minister Dean Kusk je pozival Sovjetsko zvezo, naj umakne svojo vojsko iz češkoslovaške. Obtoževal jo je, da se je z zasedbo te države postavila nad zakon Listine ZN. Češkoslovaška je danes zasedena država. Pred šestimi tedni so jo ponoči, brez napovedi, nepričakovano napadli oborožene sile na čelu s Sovjetsko zvezo. To dejanje proti češkoslovaški je tako odvratno samo po sebi in tako nevarno za svetovni mir, da se je ob njem prebudila vest človeštva. Odstavitev ustavne vlade v Peruju V Peruju so imeli že več mesecev hudo notranje politično krizo. Začela se je s težavami, ki jih je povzročilo zadnje razvrednotenje denarja, še bolj pa petrolejska pogodba z ameriško petrolejsko družbo International Petroleum Co., ki spada v koncern Standard Oi! Co. v New Jerseyu. Omenjena petrolejska družba je vrnila državi petrolejska vrelca La Brea in Parinas, zato pa je dobila razne ugodnosti za predelavo izčrpanega petroleja. V zvezi s to pogodbo je nastal škandal, ker je iz pogodbe izginila tista stran, ki govori o koncesijah, ki jih daje Perujska petrolejska družba ameriškemu pogodbeniku. Zaradi te petrolejske pogodbe se je notranjepolitično vzdušje tako zaostrilo, da je prišlo do razkola v sami vladni stranki Ljudske akcije. Vlada dr. Ozvalda Hercellesa je morala odstopiti in 1. oktobra je perujski državni predsednik arh. Fernando Belaun-de Terry dal naročilo za sestavo vlade predsedniku Perujske turistične korpo-raciie Miguelu Mujiča Gallu. V noči od 2. na 3. oktobra je pa v Peruju prišlo do preobrata. Vojska je ob 2.30 v Limi obkolila s tanki predsedniško palačo, jo zasedla ter iz nje s silo odvedla predsednika republike v vojaško akademijo. Okoli osme ure jutraj so ga odpeljali na letališče posadili v pripravljeno letalo in poslali v Argentino. V Buenos Aires je prišel v dopoldanskih urah. Državni prevrat je izvedel general Juan Vasco Alvarado, šef skupnega štaba oboroženih sil samo z vojsko, pozneje sta se pa prevratu pridružila letalstvo in mornarica. Gral. Juan Vasco Alvarado je kot predsednik države in vlade imenoval za ministre samo vojaške osebnosti. Nova vlada izvršuje tudi zakonodajno oblast. Ena od prvih njenih odredb je bila razveljavitev petrolejskih pogodb. Odstavljeni perujski predsednik Fernando Belaunde Terry je v Buenos Airesu na svoj 56. letni rojstni dan dne 7. junija po obisku groba grala. San Martina v buenosaireški katedrali objavil, da je kot predsednik Peruja določil 8. junij 1969 za izvedbo splošnih volitev v Peruju. Zaradi te objave so argentinske oblasti opozorile odstavljenega perujskega predsednika, da se mora držati strogo določil o azilu. Belaunde Terry je v torek odpotoval iz Buenos Airesa v Severno Ameriko. Vedno hujši pritisk Moskve na Češkoslovaško Pritisk Moskve na češkoslovaško je vedno hujši. Sovjeti zahtevajo od Čehov podpis dopolnilne pogodbe, s katero naj bi Čehi in Slovaki pristali, da ostane sovjetska vojska neomejen čas v tej državi, da morajo odstraniti vse sovjetom nezaželene osebe na najrazličnejših položajih in uvesti najstrožjo cenzuro v tisku in radiu. O teh zahtevah je v torek, 8. razpravljal prezidij češke partije. Sedanji češkoslovaški partijski voditelji, glav- ni tajnik stranke Aleksander Dubček, predsednik države gral. Ludvik Svoboda, predsednik vlade Oldrich čermk in predsednik parlamenta Jože Smr-kovsky smatrajo, da so zanje te zahteve skoro nespremenljive in groze z ostavkami. „Ostavka je še edino, kar nam častnega preostane,“ je poudaril Dubček. V takem vzdušju se razprave v pre-zidiju češke partije nadaljujejo. Nemirni Vzhod Rodomor nad trpečim ljudstvom Biafre, ki si hoče na osnovi načela Združenih narodov o samoodločbi narodov zagotoviti nemoteno in mirno življenje v lastni državi, se v sramoto vsega kulturnega sveta nemoteno in nekaznovano nadaljuje še naprej, ker ob tem groznem zločinu brezčutno molči, ve pa toliko povedati vsak dan o vseh podrobnostih bojev v Vietnamu, o raznih študentovskih nemirih v svetu ter o izgredih črncev v ZDA. Materialne in politične koristi so za velike sile pač važnejše, kakor milijoni črncev v Afriki, ki bi radi gradili samo svojo lepšo bodočnost in srečnejše življenje. Generalisimus Franco je 1. oktobra slavil 32 letnico, odkar je na oblasti. V Jugoslaviji so v soboto 5. oktobra na vseh televizijskih postajah predvajali 25 minut trajajoč film s pojasnili mobilizacijskega načrta, če bi prišlo „jutri do vojne“. Za obrambo je bilo določeno mesto Brčko v Bosni. Film Je izdelala vojska po sovjetskem napadu na češkoslovaško. Med Arabci in Izraelci je v zadnjem tednu ponovno prišlo do sovražnih spopadov. V Egiptu so zato opozarjali na možnost, da vsak trenutek lahko pride do napada Izraelcev. Tudi v Vatikanu z zaskrbljenostjo spremljajo razvoj dogodkov v tem delu sveta. Glede pomiritve Arabcev in Judov v zadnjem času omenjajo dva predloga. Po sovjetskem, ki je bil predložen pred več dnevi ameriški vladi, naj bi se Judje umaknili z zasedenega področja za meje, ki so bile pred začetkom lanske vojne, arabske države pa naj objavijo konec sovražnosti med Arabci in Izraelom. Za mir v tem delu sveta naj prevzamejo odgovornost ZDA, Sovjetska zveza, Anglija in Francija. Izraelski zunanji minister Eban je pa glavni skupščini ZN. predložil načrt judovske države za rešitev spora z Arabci. Po tem načrtu bi bili Judje pripravljeni izprazniti sinajski polotok. Obdržali bi samo Golanske planine. Jordanija bi dobila nazaj precejšen del ozemlja na zahodni obali Jordana. Za razmejitev med obema državama naj bi se ustvaril zelen varnostni pas, ki naj bi ga upravljala skupna izrael-sko-jordanska komisija. Ta varnostni pas bi se raztegal od Betlehema do Hebrona in od severnega dela Jeruzalema do Ramalaha. Po tem načrtu bi Jordanija dobila nazaj svete kraje v starem delu Jeruzalema skupno s cestami, ki vodijo do njih. Jordanci bi tudi imeli svoboden prehod do Gaze ob Sredozemskem morju. Po odhodu Izraelcev s sinajskega polotoka bi moralo biti to področje razoroženo. Plovba po Sueškem prekopu naj bo svobodna tudi za izraelske ladje. O tem predlogu želi Izrael razpravljati predvsem s prizadetimi arabskimi državami: Združeno arabsko republiko, Jordanijo in Sirijo. V Italiji so zaprli dva uradnika zunanjega ministrstva in dva trgovca zaradi vohunstva v korist Sovjetske zveze. V vohunstvo zapletenega sovjetskega diplomatskega uradnika so izgnali. Paulo VI invitó el jueves pasado a los empresarios católicos a “comprender las legítimas aspiraciones” de los trabajadores. El Pontífice los exhortó además a compartir con el resto de la humanidad los frutos del desarrollo industrial. “El hombre”, afirma Paulo VI en un° mensaje enviado a León de Rosen, presidente de la Unión Internacional de Asociaciones Patronales Católicas (UNIAPAC), “debe tener más para llegar a ser más”. La UNIAPAC estuvo reunida la semana pasada en congreso en Bruselas. “En el actual movimiento de reclamación que caracteriza a la sociedad moderna —afirma el Papa— es necesario que los responsables comprendan las legítimas aspiraciones que lo originan, para valorar adecuadamente la crisis que trastorna a la civilización industrial”. Es necesario superar todos los obstáculos y las injusticias actuales para que los trabajadores y los empresarios puedan “emprender juntos la construcción del mundo del mañana basado en la justicia y en la fraternidad,” afirma el Papa. Corresponde a los empresarios “hacer participar orgánicamente a todos los miembros de la familia humana en la obra del desarrollo.” Papežev poziv za večji socialni čut V Bruslju je bil prejšnji teden kongres Združenja katoliških podjetnikov. Predsedniku tega združenja Leonu de Rosen je poslal papež Pavel VI. poslanico. V njej poziva katoliške podjetnike „naj razumejo upravičene težnje delavcev“ in naj z ostalim svetom dele sadove industrijskega razvoja, „človek mora imeti več sredstev, da bo postal sam več.“ V sedanjem obdobju zahtev, ki označuje moderno družbo, je nujno, da odgovorni in prizadeti razumejo ter upoštevajo upravičene zahteve, da bodo pravilno presojali krizo, ki grozi porušiti civilizacijo industrije.“ Premagati je treba vse ovire in odpraviti so-, dobne krivice, da bodo „delavci in podjetniki“ skupno začeli graditi bodoči svet, ki bo temeljil na pravičnosti in bratstvu. Podjetniki morajo omogočiti, „da bodo vsi člani človeške družbe organsko vključeni v delo za razvoj.“ Razgovori za ameriške baze v Španiji Dne 16. septembra je potekla veljavnost dogovora med Španijo in ZDA, po katerem so imele Združene države Amerike v Španiji štiri baze. Od teh je najvažnejša pomorska baza Rota ob vhodu v Gibraltarsko ožino za podmornice z atomskimi bombami. ZDA imajo v svetu samo tri take baze: Rota v Španiji, Holy Loch na škotskem in Guam na Pacifiku. Druga ameriška baza v Španiji je Torrejon blizu Madrida. Na njej je sedež 16. ameriške letalske baze. Moron blizu Seville je baza za velike letalske cisterne za pre-skrbovanje letal z gorivom med poletom. četrta baza je v Zaragozi blizu Pirenejev, ki so jo pa Amerikanci doslej še malo uporabljali. Če do 26. marca prihodnjega leta med Španijo in ZDA ne bi prišlo do sklenitve nove pogodbe, potem bodo morali Amerikanci svoje baze v Španiji zapustiti. Skoro gotovo pa je, da bo v tem času prišlo do sklenitve nove pogodbe, ker sta obe strani za to. Španci pač zahtevajo novo pogodbo in ne samo podaljšanja pogodbe iz leta 1953, ker da so se razmere v svetu od tedaj močno spremenile. Španija hoče z novo pogodbo doseči še večjo gospodarsko pomoč, pa tudi glede svoje varnosti hoče biti povsem zavarovana, kajti v Sredozemlju je sedaj sovjetska mornarica, ki je leta 1953 še ni bilo ter je varnost Španije zaradi tega bolj ogrožena kot je bila poprej. IZ TEDNA Severnovietnamci so se zakleli, da morajo za vsako ceno uničiti ameriško postojanko Thoung Duc. Že pred tedni jo je obkolilo 7000 močno oboroženih komunističnih gverilcev, ki so ameriško bazo napadli tudi s topništvom. Odločne komunistične napade je stalno odbijalo 500 ameriških in južnoviet-namskih vojakov. V njihovi obrambi jih je podpiralo ameriško letalstvo, ki je samo en dan odvrglo na komunistične napadalne obroče nad 70.000 kg bomb. Zadnja poročila iz Vietnama pravijo, da se je Amerikancem in jušnim Vietnamcem posrečilo iz Saigona na nekaterih mestih prebiti komunistični obkoljevalni obroč. V dosedanjih bojih so imeli komunisti velike izgube. V Panamski republiki je izvoljeni predsednik Amulfo Arias tretjič prevzel predsedniško oblast. Brazilski predsednik maršal Costa e Silva je odločno nastopil v obrambo demokratskega sistema v državi. Na govorice, ki se širijo po državi, da bo kongres razpuščen in da bo v državi prevzelo oblast tisto krilo oboroženih sil, ki zagovarja „trdo roko“, je izjavil, da so oborožene sile najboljše zagotovilo za ohranitev režima svobode. Državni kongres da ne bo razpuščen, dokler bo on predsednik. Poslanska zbornica in senat da bosta prenehala samo tedaj, če bo „odšel tudi on“, je naglasil dobesedno. V Munchenu je umrl v 83 letu starosti znani nemški teolog, filozof in V TEDEN pisatelj p. Romano Guardini. Njegova dela je z velikim zanimanjem prebirala tudi slovenska mladina zlasti med obema svetovnima vojnama. Bolivijski predsednik gral Barrien-je ob zaprisegi nove vlade zatrjeval, da Castro znova poskuša vtihotapiti komunistične gverilce v Bolivijo z namenom, da bi v tej državi obnovili gverilsko vojskovanje. V Vatikanu je papež 6. oktobra beatificiral 24. korejskih mučencev, ki so jih sovražniki kat. Cerkve pobili leta 1866. Med njimi je bilo 7 francoskih misijonarjev ter 17 domačinov. V Vatikanu so sedaj začeli beatifika-cijski proces za papeža Janeza XXITT. Urugvajski opozicionalni poslanec Mario Heber v parlamentu ni uspel s svojim predlogom, da bi proti predsedniku republike začeli politični proces zaradi njegovih odredb za varovanje javnega miru in reda, ki ga rušijo komunistični študentje in delavci. V Mehiki so se zadnje dni prejšnjega tedna ponovili spopadi levičarskih študentov s policijo in vojsko. V izgredih je bilo nad 30 mrtvih, več sto ranjenih, zaprli so pa okoli 4000 ljudi zaradi zasliševanja. Oblasti so objavile, da se bodo vse prireditve na olimpiadi vršile kljub nemirom. Harold Wilson, predsednik britanske laburistične vlade, je na kongresu laburistične stranke v Blackpoolu odločno branil delo svoje vlade. Zidanje cenenih stanovanj, bolnišnic in šol so uspehi, na katere lahko pokaže vlada. Iz življenja in dogajanja v Argentini Zasliševanje gverilcev Zvezni preiskovalni sodnik nadaljuje z zasliševanjem gverilcev, ki so jih nedavno prijeli v kraju Taco Ralo, Na podlagi zasliševanja oblasti prihajajo do odkritja novih gverilcev, ki so povezani z levičarskimi prevratniki na severu. Tako so pred dnevi pripeljali v Buenos Aires iz mesta Río Gallegos na jugu 8 gverilcev. Pri preiskavi na njihovih domovih so odkrili velike količine orožja in streliva. Skupino peronističnih levičarsko usmerjenih prevratnikov so izsledili tudi v mestu Lomas de Zamora. 1918 1968 Petdeset let je minilo od zgodovinskih dogodkov, ko smo se Slovenci otresli tisočletnega tujega gospodstva in so neizmerni napori naših prednikov privedli do zmagoslavja v letu 1918. V okviru teh proslav ob narodnem prazniku 29. oktobra bodo v Buenos Airesu naslednje prireditve: V ponedeljek, 21. oktobra bo dr. Miha Krek, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, takoj po prihodu v Argentino, položil ob šesti uri venec pred spomenik v Slovenski hiši. V soboto, 26. oktobra zvečer ob 19. mija in nato slavnostna večerja. uri bo v Slovenski hiši akade- V nedeljo, 27. oktobra ob enajsti uri bo dr. Miha Krek v. spremstvu predstavnikov slovenskih organizacij in ustanov in v navzočnosti slovenskih rojakov položil venec pred spomenik grala. San Martina. Vabljeni še posebej tisti, ki imajo narodne noše. Popoldne ob štirih v Slovenski hiši sv. maša, katero bo daroval direktor msgr. Anton Orehar za vse Slovence, ki so se borili in žrtvovali za svobodo slovenskega naroda. Po sv. maši slavnostno zborovanje z govorom dr. Miha Kreka. 18. hongres krščanskih demokratov v Benetkah Izvirno poročilo Svobodni Sloveniji „Prenovitev struktur v posameznih članicah Evropske gospodarske skupnosti, bodo delale za zedinjeno in moderno urejeno Evropo“, je bila osrednja tema 18. kongresa Zveze evropskih krščansko-demokratskih strank, ki je bil v Benetkah v dneh od 12. do 15. septembra. Kongres je odprl vodilni član italijanske krščanske demokracije in sedanji predsednik Zveze (UDCD) Mariano Rumor, ki je v svojem nagovoru najprej pozdravil navzoče delegate krščansko-demokratskih strank iz Evrope, med katerimi sta bila tudi dva delegata slovenske krščanske demokracije, predstavnika krščansko demokratskih strank iz Latinske Amerike in Azije, opazovalce iz Afrike ter predstavnike Evropskega gibanja in krajevnih italijanskih oblasti. Predsednik kongresa je v nagovoru poudarjal, da se letošnji kongres vrši v času, ko je sovjetska intervencija na Češkoslovaškem povzročila nevarno mednarodno napetost, in ko v Evropski gospodarski skupnosti še vedno obstajajo ovire na poti k ne samo gospodarsko, temveč tudi politično zedinjeni Evropi. Rumor je pribil, da izkušnje zadnjih let kažejo, da bi se varali, če bi mislili, da bi že samo delovanje že obstoječih skupnih evropskih ustanov moglo voditi do zaželenega cilja; če hočemo zgraditi zedinjeno Evropo, bodo morale svoj delež doprinesti tudi posamezne članice sedanje evropske skupnosti in svoje lastne strukture in ustanove — politične, družbeno-gospo-darske, upravne in kulturne •— tako prenoviti, da bodo delale za zedinjeno in moderno Evropo. In prav ta prenovitev struktur je osrednja tema, s katero se naj ukvarja letošnji kongres. Glavni poročevalec, belgijski minister za znanost Théo Lefèvre, je v svojem referatu analiziral duhovni in politični položaj, v katerem se nahaja sedanja zahodna Evropa, ki ne more najti pravega mesta v tekmi, ki se vrši med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Referent je poudaril, da je zato treba znova z veliko energijo stopiti na pot integracije za dosego trdno zedinjene Evrope narodov in ne samo držav, ki ne bo samo zavezništvo egoizmov, ampak nova sila in nov politični sestav, ki bo velikodušno odprt za prihodnost. Sedanji poskusi evropskega sodelovanja so se večkrat izkazali za nezadostne in so se ustavili pred težavami, ki jih je ustvarilo pomanjkanje ureditev, ki bi omogočale skupno sprejemanje nujno potrebnih sklepov. Poročevalec je nato očrtal glavna politična, gospodarska, upravna in kulturna vprašanja, ki jih bo morala rešiti vsaka članica evropske skupnosti zase, če naj Evropa doseže edinost, ki ji edina more jamčiti napredek, neodvisnost in mir. Lefèvre je v svojih izvajanjih pokazal na vprašanja, s katerimi so se nato v naslednjih dveh dnevih kongresa bavile pristojne komisije. Na rezultate živahnih in včasih kar ostrih debat, ki so se v teh komisijah vršile na podlagi temeljitih in dobro premišljenih podrobnih referatov, so pokazale resolucije, sprejete na zaključnem plenarnem zasedanju na zadnji dan kongresa, v nedeljo 15. septembra. Resolucije naglašajo, da se krščansko demokratske stranke Evrope zavedajo dejstva, da je edinost Evrope neizogibni pogoj za zdravje njenega gospodarstva, napredka in varnosti. Krščansko 'demokratske stranke vztrajajo na stališču, da se da mir graditi samo na pravičnosti, da se vprašanje razvijajočih se držav od tega ne da ločiti in da ponavljajo sklep prejšnjega kongresa za vedno večje sodelovanje z državami latinske Amerike. Močna, zedinjena Evropa bo mogla odločilno vplivati na uvedbo politike, ki bo končno mogla zagotoviti mednarodno sodelovanje, sposobno, da reši vprašanje premajhne razvitosti. To sodelovanje pa ima stičišče v prijateljstvu in lojalni povezavi z Združenimi državami Amerike. V zvezi z Evropsko gospodarsko skupnostjo resolucije zahtevajo, zaradi napredka Evrope, povezavo že obstoječih evropskih ustanov, avtonomijo in okrepitev komisije Skupnega trga; uveljavitev večinskega sistema v svetu ministrov, splošne in neposredne volitve v evropski parlament in povečanje kompetenc tega organa ter razširitev sedanje evropske skupnosti na druge demokratične evropske države, zlasti na Veliko Britanijo. Resolucije poudarjajo, da napredek v tej smeri zahteva večjo in sistematično koordinacijo političnih akcij evropskih krščansko-demokratskih strank. Prenoviti je treba upravne strukture v državah, ki so že članice Evropske skupnosti, tako da bo omogočen kulturni in gospodarski razvoj krajevnih skupnosti in pri tem upoštevati potrebo po večjem sodelovanju državljanov v demokratičnem življenju njihovih dežel. Ta prenovitev mora sloneti na decentralizaciji in pluralizmu upravnih ravni: občini, pokrajini, narodnostni državi in evropski federaciji. Globlji študij teh možnosti naj se prepusti posebnemu inštitutu, ki ga je treba ustanoviti. Prenovitev družbenih struktur v posameznih državah se da doseči samo s kulturno politiko, ki se bo zavedala veličine te naloge. Krščansko demokratske stranke morajo veliko doprinesti k prenovitvi gospodarskih struktur in v njih ustvariti resnično gospodarsko Gallusov jubilej Slovenski pevski zbor Gallus praznuje 20-letnico svojega obstoja in delovanja med nami. Zunanji znak tega slavja bo jubilejni koncert v soboto, 12. oktobra t. 1. ob 20. uri v Slovenski hiši, na katerem bo zbor izvajal na Župančičevo besedilo za ta večer posebej uglasbeno in zboru za 20-letni jubilej posvečeno skladbo skladatelja Matije Tomca; Slovenija v svetu. Dvajset let obstoja pevskega zbora je že v rednih razmerah doma pomemben kulturni dogodek. V emigraciji je še neprimerno važnejši. Saj je to veliki praznik slovenskega idealizma, neštevilnih žrtev posameznikov, dirigenta in zbora kot celote; himna ljubezni do slovenske pesmi, do slovenske zemlje. Je neumorno in neutrudno delo za ohranitev vsega, kar vsebuje pojm živo slovenstvo. 20, 15, in 10 let že številni člani zbora opravljajo to vzvišeno kulturno in narodno poslanstvo med slovensko skupnostjo v svetu. Lepoto slovenske narodne in umetne pesmi so posredovali slovenskim ljudem ob najrazličnejših prireditvah, svetnih in cerkvenih. Z njo pa seznanjali tudi argentinsko javnost ter na ta način uveljavljali slovensko ime v svetu. Tega nesebičnega dela požrtvovalnim pevcem z ničemer ni mogoče poplačati. Damo mu pa lahko samo to, kar moremo: iskreno priznanje in hvaležnost. Zato Gallusu ob jubileju naše prisrčne čestitke z željo, da bi ljubezen do slovenske pesmi, do slovenske domovine bilo vodilo še naprej vsega njegovega dela. Naj bo še naprej med nami sestavni del žive slovenske skupnosti ! demokracijo. Vse kaže, da je neizogibno potrebno pospeševati večje sodelovanje delavcev pri vodstvu podjetij. Spričo soglasne ugotovitve, da je evropska skupnost zašla v zagato, obstaja nevarnost, da so vsa ta razmišljanja gola utvara. V življenje je treba priklicati močno politično voljo za dosego tega cilja, ki je Evropejci doslej še nimajo. Iz tega razloga — tako je rečeno v resoluciji — krščanski demokrati sodijo, da je napočila ura, ko je treba vsem demokratičnim silam zahodne Evrope, in zlasti mladini, poslati oklic, naj se solidarno zavzemajo za ustvaritev evropske federacije s pomočjo politične strategije, ki naj se sporazumno izdela. Resolucije tudi izražajo solidarnost s češkoslovaškim ljudstvom in obsojajo sovjetski napad na državo, ki je grešila samo s tem, da je hotela biti gospodarica svoje lastne usode. Sovjetski komunizem je zopet pokazal svoj totalitaristični značaj, ki ne okleva z vojaško močjo uničiti voljo po napredku in dosegi svobode. Resolucije končno izrekajo simpatije vsem tlačenim in podjarmljenim narodom. ar, DR. JANEZ EVANGELIST KREK IN JUGOSLOVANSTVO Omeniti je treba tudi Krekovo jugoslovanstvo. Za razumevanje Krekovega stališča je treba poznati tedanje razmere in okolnosti, v katerih je živel slovenski narod. Treba je vedeti, kako težko je bilo Slovencem doseči v Avstriji kake pravice in da je celo nekoč dunajska vlada padla na vprašanju slovenskih paralelk na celjski gimnaziji. Slovenci v Avstriji nismo imeli niti ene povsem slovenske srednje šole. Edino slovensko gimnazijo je v Avstriji ustanovil Slovencem škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Med prvo svetovno vojno pred dr. Krekovo smrtjo še ni bilo jasno, kako se bo obrnila sreča na bojišču. V primeru, da bi zmagala Avstrija z Nemčijo, bi za Slovence nastopili še mnogo hujši časi. Pod Avstrijo skratka Slovenci niso mogli pričakovati ničesar dobrega, ampak samo narodno smrt. Njihov položaj je bil podoben položaja koroških Slovencev. Tedaj je bila pot v lepšo bodočnost samo ta, kakor jo je nakazal Janez Ev. Krek. Krekovo jugoslovanstvo je treba presojati vedno s tedanjega položaja slovenstva in tedanjih možnosti, ki so bile dane ali nakazane za zboljšanje njegovega stanja. Tisti, ki mu sedaj očitajo, da je prenaivno gledal na tedanji položaj, pozabljajo, da so tedaj prežali, kakor tudi še vedno danes preže na slovensko zemljo, narodni neprijatelji slovenskega naroda na severa in jugu. Sicer pa tudi do danes še nihče od teh kritikov ni povedal, kakšna bi bila boljša rešitev slovenskega problema leta 1917 in 1918 izven Jugoslavije, ko je pa Slovence v stari Avstriji čakalo samo še hujše narodno preganjanje in zatiranje. Iz govora dr. Vinka Brumna na spominski proslavi dr. Janeza Ev. Kreka ob 40-letnici njegove smrti v Ciudadeli dne 13. oktobra 1957, Svobodna Slovenija št. 42, 17. oktobra 1957. Avstrijski kancler dr. Klaus o slovenski manjšini Glavni urednik Našega tednika v Celovcu in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko se je obrnil na zveznega kanclerja dr. Klausa z več vprašanji ter ga prosil za odgovore nanje. Poleg vprašanj o splošni notranji in zunanji politiki vlade avstrijske ljudske stranke, sta bili tudi dve, ki sta se nanašali na slovensko manjšino v Avstriji. Na vprašanje kakšno je mnenje predsednika avstrijske vlade o obveznostih, ki jih ima Avstrija po čl. 7 avstrijske mirovne pogodbe do manjšin, je kancler dr. Klaus odgovoril naslednje: „Osnova naše zunanje politike je, točno izpolnjevanje državnih pogodb in z njimi prevzetih obveznosti. To zahteva tudi mednarodno pravo. Kar se pa zaščite manjšine tiče, sem mnenja, da zahtevata že spoštovanje človeškega dostojanstva in enakopravnosti, da ne sme biti nobenih razlik med prebivalci kake države zaradi njihove etnične pripadnosti. To načelo me vodi tudi pri presojanju in izvajanju določila čl. 7 državne pogodbe. Ta člen nekatera določila še posebej navaja. Mislim, da lahko povem, da bosta tako zvezna, kakor tudi deželna vlada na Koroškem nudila etnični manjšini vse pripadajoče ji ugodnosti. Pri tem pa ne izhajam samo iz čisto formalnega načela o enakopravnosti. Razmerje med večino in manjšino v državi mora sloneti na takih konkretnih dogovorih in dejanjih, da je na obeh straneh ustvarjeno zaupanje v pogodbenikovo zadržanje.“ Naslednje vprašanje, ki zanima Slovence, se je nanašalo na bodoče razgovore predstavnikov slovenske manjšine z zvezno vlado. O datumu teh razgovorov in o temah je kancler dr. Klaus odgovoril: „Mislim, da bi bilo zelo pametno, če bi med določitvijo datuma za bodoče razgovore s predstavniki slovenske narodne manjšine, razčistili še nekatera vprašanja med zvezno in deželno vlado. Ti razgovori so sedaj v teku. Nato sem- pa takoj pripravljen nadaljevati razgovore s slovensko manjšino. Zato prosim za razumevanje, da ta trenutek ne morem še nič točnega povedati o posameznih vprašanjih, o katerih bomo govorili, in o njihovem vrstnem redu.“ Slovenski literarni večer v Celovcu Pripravila ga je Slovenska prosvetna zveza dne 16. septembra v Domu glasbe. Na večeru so brali svoja dela naslednji slovenski pisatelji: Stanko Cajnkar, Edvard Kocbek, Ivan Potrč in Ciril Kosmač. Boris Pahor in Alojz Rebula iz Trsta pa sta na večeru razpravljala o narodnostni problematiki zamejskega slovenstva. Boris Pahor je npr. na nekaterih problemih narodnostne vzgoje mladine kritično osvetlil pretekli desetletni in sedanji položaj ter obstal pri trditvi, da se vse premalo goji zavest narodne vzajemnosti in organske celote etničnega telesa. Rebula je pa razmišljal o letnem poročilu Slovenske gimnazije v Celovcu ter v njem objavljene podatke primerjal z narodnostnim položajem na Tržaškem. Mednarodno srečanje kulturnikov v Gorici Med 21. in 25. septembrom je bilo v dvorani deželnih stanov na goriškem gradu že tretje srečanje pisateljev, znanstvenikov in kulturnih predstavnikov iz Avstrije, češkoslovaške, Italije, Jugoslavije, Nemčije in Madžarske. Pobudo za ta srečanja so dali revija Ini-ziativa Isontina pod pokroviteljstvom dežele Furlanija-Julijska Benečija in mednarodne kult. ustanove UNESCO. Glavni namen sestankov je ponovna prebuditev in poživitev tiste duhovne, idejne ter kulturne miselnosti, ki je v srednjeevropskih državah z različnimi ljudstvi združevala neko enotno podobo civilizacije. Preučevanje, primerjanje, izmenjavanje in zbliževanje kulturnih odnosov naj bi doprinašalo k harmonični bratski evropski povezanosti med temi narodi kljub vsem političnim in etničnim nasprotjem. Na prvem srečanju leta 1966 so obravnavali temo o sodobni poeziji, na drugem leta 1967 je bila na dnevnem redu razprava o sodobnem pripovedništvu, na letošnjem so pa govorili o vrednotah in nalogah tradicionalne kulture. Tudi na letošnjem so se dobro uveljavili slovenski predstavniki s strokovnimi predavanji: etnograf Milko Matičetov o pripovednih pesmih slovenskega ljudstva, umetnostni zgodovinai dr. Emilijan Cevc o razmerju med ljudsko in stilno umetnostjo, znanstveni svetnik za narodopisje dr. Niko Kuret o dejavnosti raziskovanja pri ustanovi Alpes orientalis in etnograf prof. Vilko Novak o mediteranskih, alpskih in panonskih vplivih na slovensko ljudsko kulturo. Od italijanskih referatov sta bila zlasti zanimiva za Slovence prof. G. Pelegrinija o tradicionalni in jezikovni kulturi v Furlaniji in prof. G. Perusia-niia o Furlaniji — štiripotju Evrope. „Lov na slov. otrobe“ Nekatera italijanska šolska ravnateljstva so pred začetkom novega šolskega leta poslala slovenskim staršem pozive, naj vpišejo svoje otroke v italijanske šole. V zvezi s takim postopanjem italijanskih šolskih oblasti je deželni svetovalec dr. Drago Štoka poslal deželnemu odboru daljšo interpelacijo, v kateri je odločno obsodil tako mešetarjenje s slovenskimi otroki. V interpelaciji med 'drugim zatrjuje: „Ker lov na slovenskega otroka škoduje mirnemu in skladnemu sožitju med tu živečima narodoma; ker je namenjena ta akcija ustrahovanju slovenskih družin in spremembi njihovih odločitev glede vpisa otrok v osnovne šole; ker je njen namen otežkočiti življenje in razvoj slovenskih šol; ker hoče iztrgati otroke njihovemu naravnemu in slovenskemu okolju in jih potem raznaroditi, kar je v nasprotju z vsemi naravnimi zakoni, z ustavo in posebnim statutom dežele Furlanije-Julijske krajine in v nasprotju z okrožnicami šolskega skrbništva in ker ta akcija ustvarja nepotrebne spore in mržnjo med tukajšnjim prebivalstvom in skuša zadušiti svobodni razvoj slovenske manjšine v Italiji, vpra šuje dr. Štoka deželni odbor, kakšne korake bo napravil pri šolskem skrb ništvo in tudi pri ministrstvu za javno vzgojo, da ta z moralne in juridične plati nedovoljeni lov na slovenskega otroka takoj preneha in da se obenem kaznujejo na podlagi obstoječih predpisov tisti, ki so odgovorni za to nedopustno špekulacijo na račun slovenskega otroka. Kal pišejo Iz pisma iz domovine Vprašuješ me glede hrvaških zdravnikov v Sloveniji. Vidim, da imaš o tem napačno sliko. Pa je razumljivo. Zaradi tolikšne razdalje pač ne moreš biti o vsem točno poučen. Polovica vseh študentov ljubljanske univerze prihaja iz Ljubljane in njene bližnje okolice, odkoder se lahko vozijo na predavanja. Polovica vseh novih zdravnikov, ki jih producira medicinska fakulteta v Ljubljani, prihaja iz prestolnice in okolice. In ti novi zdravniki so — oziroma so bili — raje tudi po dve leti brezposelni kot pa da bi šli v službo — recimo v Maribor ali na Dolenjsko. In tako se je zgodilo, da so pred časom, ko so bila v teh krajih razpisana nova delovna mesta, službe morali dati zdravnikom iz Hrvatske (kjer se je hiperprodukcija zdravniškega naraščaja pojavila prej kot v Sloveniji) iz enostavnega razloga, ker Ljubljančani niso hoteli na službovanje „v provinco” in so raje v brezposelnosti čakali, da se jim odpre kako mesto v Ljubljani ali neposredni okolici. Zato sedaj v Mariboru in na Dolenjskem službuje nekaj hrvatskih zdravnikov, ki so se pa vsi naučili slovenščine. Jugoslavija ne podpira slov. manjšine v Italiji To ugotavlja A. S. v goriškem Kat. glasu dne 3. oktobra: Janez Vipotnik je v ljubljanskem Delu z dne 15. septembra napisal, da „v naporih, da bi dosegla resnično enakopravno in ustvarjalno življenje, uživa slovenska manjšina v Italiji odločno podporo matičnega naroda in države“. Vipotnikova trditev je predrzna, ker ne odgovarja niti najmanj resnici. Vsi vemo, da se Avstrija odločno zavzema za nemško manjšino na Južnem Tirolskem in da se temu nasprotno beograjska vlada za Slovence v Italiji, v našem prizadevanju, da bi se ohranili pri življenju in dosegli zaščitni zakon in dejansko uživali vse pravice^ niti najmanj ne zmeni, kot da bi nas sploh ne bilo na svetu. Morebitne gmotne ustreznosti določenim levičarskim krogom še ne pomenijo, da se matični narod in država potegujeta za to, kar naša manjšina potrebuje, in sicer splošno zaščito od strani države, v kateri živimo, in dejansko spoštovanje naših pravic. Za vse to pa se slovenska in beograjska vlada niti ne zmenita in izjava, kot jo je dal Janez Vipotnik, nas le bolj greni. Naš obstoj in naš napredek sta odvisna od nas samih, od naše dobre volje in vztrajnosti na zahtevi, da nas rimska vlada zaščiti. Nasprotno pa je Jugoslavija dobro zaščitila italijansko manjšino v Istri; pri tem pa merodajnim činiteljem ni padlo najmanj v ^lavo, da bi istočasno zahtevali od Italije, naj tudi ona prizna naši manjšini vse, kar ji pritiče. če smo kaj dosegli, je to samo naša zasluga in ne matičnega naroda in države. Naši bratje v videmski pokrajini pa nimajo niti slovenskega otroškega vrtca! Ta odgovor Janezu Vipotniku velja tudi članu slovenskega izvršnega sveta Bojanu Lubeju, ki je na seminarju Zveze mladine Slovenije v Bohinju ravno tako smelo zatrdil, „da so vprašanja slovenske manjšine stalno prisotna pri vseh državniških in dvostranskih pogovorih med predstavniki SFRJ in predstavniki Italije“. Besede, ki jih vsakdanja dejstva postavljajo na laž!. ^BC>w«Siži