AÑO XXXIV (28) Štev. (No.) 3
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
16- januarja 1975
MILIJARDNI KREDIT IN NJEGOVE POSLEDICE
JUGOSLAVIJA PRED KONKURZOM
Qwe se aforan las puertas ele la comprensión
Recientemente el papa Paulo VI dirigió un mensaje a los diplomáticos extranje-íos acreditados ante la Santa Sede, en el cual exhortó a luchar por la paz. En los párrafos más destacados del documento expresa 'el Pontífice:
La Santa Sede, vosotros lo sabéis bien, nunca se ha manifestado entusiasta de la fórmula del equilibrio del terror como medio para salvaguardar la paz. Sin desconocer las ventajas prácticas, aunque en principio negativas, que dicha fóimula puede ofrecer temporalmente, tal fórmula ha parecido estar desligada del fundamento moral, único fundamento sobre el que puede prosperar la paz: demasiado costosa, sí, por la continua competición para igualarse y superarse en cuestión de fuerzas y de armamentos; demasiado dispendiosa, decimos, de medios y de energías que deberían, al contrario, dedicarse a otras finalidades bien distintas, de bienestar y de progreso para todos los pueblos; deseducadora para los pensamientos de concordia y de mutuo entendimiento; finalmente, escudo demasiado frágil contra el surgir de las tentaciones de predominio y de atropello que, precisamente por las justificadas reacciones de defensa que provocan o, a veces, por el peligír.o de un cálculo errado en prevenir suls temidas manifestaciones cu desventaja propia, se hallan en el origen de tantas situaciones de tensión y de conflicto. . .
Nuestra palabra es, por tanto, de aprobación para cuantos ya están actuando en tal sentido. Más de una vez hemos tenido ocasión de decirlo directamente, en los encunetros que nos ha sido dado tener incluso recientemente con algunos de estos artífices de paz. Es también de aliento a no desanimarse frente a las dificultades, sino a multiplicar los esfuerzos, con indomable empeño, con tenacidad, con lucidez y prudencia, manteniendo siempre la fidelidad a las razones humanas de la justicia, fundamento de toda paz verdadera y sólida...
“Que se abran también las puertas de la comprensión y del corazón dentro de las naciones en particular, allá donde situaciones conflictivas o de tensión siguen creando desórdenes con frecuencia incluso sangrientos, y represalias no menos graves, agitaciones y pesadas represiones”.
Rližnjf vzhod v slepi ulici
NEVARNOST NOVEGA SPOPADA
Naši bratje ob mejah
Naš narod je v velikih zgodovinskih pretresih, ki jih je skupno s svojimi sosedi doživljal, imel vedno malo sreče in veliko težav, ki so se včasih zdele nepremagljive.
V stari Avstriji smo bili stoletja dolgo državljani druge vrste, katerim so Habsburžani naložili vse dolžnosti, — morali smo plačevati davke in delati tlako, smeli smo se zanje junaško boriti —, a pravic, ki gredo narodu nam niso priznali. Če jih je kdo zahteval, je postal sovražnik domovine in vladarja. Razkosano je bilo naše ozemlje na pet, šest dežela in smo morali biti ubogljivi „podložniki“ in nič več.
Ob koncu prve svetovne vojne so evropski narodi druge vrste, ki so z nami vred delili enako usodo, dočakali izpolnitev svojih želja. Slovencem se niso izpolnile. Kot poštenjaki smo zaupali v pravico, v narodovo voljo, v pogodbe in obljube; toda tisti, ki so pri mirovnih pogodbah določali meje bodoči Evropi in razlagali pomen mednarodnih pogodb, so nas prezrli. Večji del našega narodnega ozemlja, ki se je združil s Hrvati in Srbi v novi državi, so naši močnejši bratje nemalokrat imeli bolj za v vojni pribojevani plen, kot pa za enakovredne brate. Skoro tretjina našega naroda je ostala izven jugoslovanskih meja: v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, kjer so jim novi gospodarji dali ob vsaki priliki vedeti, da so vsekakor neznatna in brezpravna manjšina in so na vse načine, zlepa in zgrda hiteli, da to nadležno skupino tujega jezika in mišljenja, čimprej izbrišejo s površja svojih zemlja.
Ni jim uspelo, pa bi jim, če bi se bila druga svetovna vojna končala v njihovem smislu. Še nam zvene v spominu besede norega germanskega diktatorja: „Naredite mi to deželo zopet nemško.“ Doživljali smo na lastni koži prodiranje laške dvatisočletne kulture v našo zemljo in kako so nas „za vedno“ vključili pod varno okrilje rimske volkulje. Naši osvojevalci so vojno zgubili, a se je spet dogodilo nekaj, kar se menda lahko dogodi le našemu narodu: kose našega narodnega telesa so spet sekali in jih dodelili kakor plačilo našim premaganim trinogom od včeraj. Naša Koroška, del lepe goriške zemlje, Trst in njega okolica so še vedno pod tujčevo oblastjo. Mednarodne in državne pogodbe so sicer priznale našim ljudem, ki so ostali pod tujimi gospodarji osnovne pravice za njihov narodni razvoj, a resnica je pokazala, da vlade, katerim te pogodbe nalagajo tovrstne dolžnosti, vse store, da se jim izognejo in kadar se jim le ne morejo, jih skušajo izvodeniti z nedoločenimi obljubami in odlašanji v nedoglednost, misleč, da bodo na ta način utrudili slabiča, ki kliče po pravici.
Eno je gotovo: Ne premagana Italija, ne premagana Avstrija nista pripravljeni sprijazniti se z dejstvom, da žive na njihovem ozemlju Slovenci. Naj imata ti deželi kakršnokoli vlado, od skrajne desnice do skrajne levice, vsaka je edina v tem, da je treba čim prej likvidirati nadležno vprašanje narodnih manjšin, zlasti ko gre za tako „malenkost“ kot smo v njihovih očeh mi Slovenci.
Prepričani smo, da bi se bilo leta 1945 vprašanje našega narodnega ozemlja rešilo v našo popolno zadoščenje, če bi nas bil takrat na mednarodnem pozorišču zastopal državnik, kateremu bi bila borba za narodne pravice mnogo bolj važna, kakor pa strankarsko taktični vidiki. Pa ga ni bilo! Naši sosedje se tega zavedajo, zato si upajo vedno bolj grobo kršiti prevzete obveznosti do naše manjšine. Zadnje čase so postali že prav izzivalni. Lahi so začeli proglašati cono B za svojo last, Avstrijci. dovoljjo celo majhne „revolucije“ svojih ljudi, če se na slovenski zemlji pojavi slovenski krajevni napis s tisoč let starim slovenskim imenom, ali poleg nemškega besedila na uradnem žigu še slovensko.
Celo jugoslovanska vlada se je pre-
ti Zapadni Nemčiji je v zadnjem času tako med ekonomisti kakor tudi med politiki in časopisnimi komentatorji veliko debate o milijardnem posojilu Titovi Jugoslaviji, ki ga je dobila od Nemčije.
Začetki razgovorov za podelitev tega posojila segajo v leto 1972. Decembra meseca istega leta pa je nemški parlament odobril prvo kvoto posojila v znesku 300.000.000 DM. Ta kvota je bila izplačana v naglici, še predno je bila javnost dobro obveščena. V smislu prvotnih pogajanj naj bi bil ta ogromni kredit vsaj do polovice v blagu v okviru nemške gospodarske razvojne politike. Glede tega pa ni prišlo do soglasja z jugoslovansko vlado, ki je kljub temu dobila izplačanih 300.000.000 DM.
Ko so začele govorice o nadalnjem kreditu Jugoslaviji v znesku 700.000.000 DM, je bilo to večkrat uradno demantirano, četudi sta delegaciji obeh vlad že določili višino kredita. 27. februar* ia 1974 je Zvezna vlada pooblastila svojega ministra Epplerja, da vodi pogajanja o nadaljnjem kreditu 700.000.000 D M. Eppler je gledal na problem precej skeptično in je branil svoje stališče, da posojilo ne sme biti brezpogojno. Kot poročajo časopisi pa je bil Eppler nekako izigran, ker je njegov zastopnik Bahr že prej, to je v jeseni leta 1973, ko je začasno zastopal Epplerja, ki je bil na uradnem potovanju v Indiji, napravil dogovor z jugoslovanskimi delegati glede višine posojila. Eppler je zaradi tega pozneje odstopil kot minister, ker niso bili upoštevani njegovi pogledi glede višine in uporabe posojila. Ob lanskem junijskem obisku Tita v Bonnu je bilo objavljeno, da je ta dosegel posojilo nadaljnjih 700.000.000 DM Razgovori delegacij obeh vlad so se nadaljevali in ker je prevladalo stališče Jugoslavije, ki je odklanjala kontrolo posojila, je iz vsega tega nastala prava afera. Tako je npr. Frankfurter Allge-meine Zeitung z dne 10. decembra 1974 objavil obširen članek od svojega dopisnika iz Bonna, pod naslovom „Dvomljiv kredit“ in podnaslovom „Tudi drugi del miljardnega posojila Beogradu brez možnosti kontrole o uporabi?“
Dopisnik pravi v uvodu: „V torek,
10.	decembra bo podpisan v Beogradu dogovor predstavnikov nemške in ju-
Na letošnjih proslavah 30-letnice nasilne polastitve oblasti v Jugoslaviji, bo nedvomno veliko govora tudi v tem, kako so Titovi partizani pregnali Nemca in „osvobodili“ narode Jugoslavije. Pri tem bodo dogodke prikazovali z najbolj fantastičnimi lažmi ali pa bodo z molkom prešli vse kar bi njihove „zmage“ postavilo v pravo luč.
Zgodovinsko dejstvo je, da oktobra 1944 Nemcev niso pregnali iz Beograda Titovi partizani, ampak sovjetska vojska. To je čisto brezobzirno napisal v glasilu sovjetske vojske „Krasnaja"
dramila zadnje čase in s svojimi protesti zbudila nekaj zanimanja v velikem sve-
tu.	če bi bili to storili 20 let prej, bi bilo bolj iskreno in bi več zaleglo.
Občudujemo optimizem uvodničarja v celovškem „Našem tedniku“, ko zapiše, da je koroškim Slovencem bila „v veliko pomoč izkušnja Jugoslavije, ki je v zaupanju na lastno sposobnost in kljub neštetim oviram našla... visok ugled zaradi lastne notranje ureditve,“
Razumemo lep poklon, ki ga je list naredil sosedom onstran Karavank. Dobra soseščina je zlata vredna. Upamo, da bo to zaupanje koroških Slovencev v pomoč matične domovine poplačano z resničnim zanimanjem Ljubljane in Beograda za vse, prav vse, kar more pomagati umirajočemu slovenskemu življenju na Koroškem in v Italiji. Dokler bodo gledali na to, če je naš rojak pravilno prebarvan, predno se odločijo za
goslovanske vlade o drugem delu miljardnega posojila. S tem pade zavesa v drami, ki je skozi tri leta držala odgovorne činitelje v veliki napetosti. Ne samo bajna vsota miljardnega posojila DM ampak tudi vse kar je spremljalo poganjanja je imelo odmev v burnih debatah v zveznem parlamentu in je privedlo do ostre kritike nemške javnosti.“
Podpis pogodbe je sprožil tudi najrazličnejše komentarje. Nekateri, celo nemški komentatorji se sprašujejo, kako je mogoče, da so v vladi Zapadne Nemčije naivneži, ki nasedajo komunističnim državam. Mnogi pa so v svojih komentarjih postavili to milijardno posojilo v okvir gospodarskega in političnega stanja Jugoslavije. Pri tem ugotavljajo, da je Jugoslavija pred gospodarskim konkurzom. Navajajo številke kot dokaz, da je Jugoslavija bila že brez tega posojila ena najbolj zadolženih držav na svetu. Saj znašajo njeni dolgovi nad 5 milijard dolarjev. Celo francoski list Le Monde, ki je Titovi Jugoslaviji naklonjen, ugotavlja, da je Jugoslavija dosegla rekordno 39 odstotno inflacijo in da njena trgovska bilanca izkazuje 700.000.000 dolarjev deficita. Drugi ugotavljajo, da je Titovo samoupravljanje doseglo največji polom od vseh eksperimentov v sklopu komunističnih držav. Kažejo na več kot milijon jugoslovanskih delavcev, ki o-pravljajo težja dela v kapitalističnih državah zahodne Evrope. Poleg tega naj bi bilo v Jugoslaviji še nad p-.il milijona brezposelnih, ki brezupno iščejo dela in ga ne morejo dobiti. Mnogi zagovarjajo tudi stališče ministra Epplerja, da so s tako ogromnim posojilom prezadolženi jugoslovanski državi hudo prizadete druge države v razvoju, ker bi bila potrebna pravičnejša razdelitev tega kredita.
Poleg tega, da je več kot dvomljivo, da bi s tem milijardnim posojilom Titova Jugoslavija zboljšala svoje gospodarske razmere je podelitev tega posojila v komentarjih opazovalcev in strokovnjakov prikazala jugoslovansko gospodarstvo v tako porazni obliki, kakor še nidar doslej. Iz tega se vidi, da je ne le politična, ampak tudi gospodarska zapuščina Tita vse prej kot razveseljiva za njegove naslednike in ue-diče.
zvezda“ sam namestnik sovjetskega vojnega ministra armijski general Tolub-ko ob 30-letnici padca Beograda. V svojem članku je poudaril, da Titovi partizani niso bili sposobni pregnati okupatorjev in je zato Tito prosil Stalina, da so sovjetske čete vkorakale v Jugoslavijo. General Tolubko je še posebno naglasil zasluge bolgarske armade pri „osvoboditvi“ Jugoslavije.
Jugoslovanski komunistični tisk doslej na to ni reagiral, ampak vztrajno molči, na nič kaj prijetno ugotavljanje resnice sovjetskega generala.
podporo, in ga puste poginiti, če ni, ie vsaka pomoč dvomljiva.
Narobe- pregovor, da tam domovina, kjer nam gre dobro, ima nekaj na sebi. Ali se zavedamo, kako porazno vpliva na koroškega Slovenca prihod žena in deklet iz „bogate“ Gorenjske na sezonsko'delo v Avstrijo, kjer kot čistilke hotelskih hodnikov in kopalnic zaslužijo več kot doma? Ali, kadar vidijo milijone zdravih rok, ki hiteč za boljšim kruhom in udobnejšim življenjem gredo delat tujcu, ki ga je pred tremi desetletji preganjal, izseljeval, streljal kot talca, pošiljal v koncentracijska taborišča in prisilno na fronte? Sedaj mu pa ponosno lomi kos boljšega kruha, kot mu ga more dati lastna „notranje urejena“ domovina.
Bog daj, da bi kljub vsemu temu klic v obrambo naših bratov na Koroškem in v Primorju le nekaj zalegel.
KK.
Položaj na Bližnjem vzhodu postaja zaradi arabskih zahtev in organiziranja proti Izraelu tako nevaren, da je papež Pavel VI. smatral za potrebno v nagovoru na diplomatska zastopstva pri Vatikanu direktno omeniti razmere na Bližnjem vzhodu in opozoriti na nevar-' nost vojaškega spopada na tem področju, ne samo za narode, ki tam živijo, temveč za ves svet.
Položaj se je še bolj zapletel, ko je ameriški predsednik Ford ponovno potrdil Kissingerjevo grožnjo, da bo svobodni svet prisiljen nastopiti s silo na Bližnjem vzhodu, če bo ugotovil, da ¡s* v nevarnosti njegov industrijski obstoj. Na drugi strani pa so arabski šejki ponovili svojo grožnjo, da bodo pognali petrolejske vrelce v zrak, če bi industrijske države proti njim nastopile s silo.
Toda naj se položaj zapleta tako ali tako opazovalci razvoja na Bližnjem vzhodu skoro enoglasno ugotavljajo, da postajajo Arabci vedno bolj vznemirljivi zaradi negotovosti izida njihovega spopada z Izraelom, ki pa ga smatrajo za neizogibnega. Prav tako bi Arabci radi ta spopad čim prej izvedli, da bodo vedeli, kako daleč se lahko spustijo v svojih gospodarskih načrtih, ki se jim kopičijo v glavah obenem s kopičenjem milijard petrodolarjev.
Arabci so, ujeti v mrežo svojega zgodovinskega razvoja, medsebojnih sporov in dogovorov ter orientalske čustvenosti, odločeni vzeti Izraelu nazaj vse ozemlje, ki ga je zasedel v oktobrski vojni leta 1967, pa naj to stane njihove narode kolikor hoče. Večina arabskih vodij je prepričana, da bo nova vojna izbruhnila, če letos ne bo s pogajanji z Izraelom možno najti izhoda iz sedanjega stanja. '
Nekateri Arabci pričakujejo, da se bo Kissingerju posrečilo prisiliti Izrael, da bo pristal na učinkovita pogajanja in se umaknil z zavzetega področja „Rusi nam lahko dajo orožje’, toda samo ZDA nam more dati rešitev,“ je nedavno izjavil egipčanski diktator Sadat, kar da je tudi mnenje večine A-rabcev. Ker se svetovna podpora Izraela polagoma razblinja zaradi strahu zlasti Zahodne Evrope- in Japonske pred novo petrolejsko blokado, Arabci smatrajo ZDA za edino izraelsko oporo in zato odločilno za bodoči razvoj na tem področju. V drugi polovici 1975 bo a-meriška predvolilna predsedniška politika inmobilizirala Kissingerja in drsenje nasproti vojni se bo začelo, menijo v arabskih prestolnicah. Nekateri napovedujejo, da se bo spopad na sirijskem bojišču začel že letošnjo pomlad.
Dobro poučeni krogi v Kairu in Da-
masku ugotavljajo, da egipčanska vojska, ki ji primanjkuje važen 'vojni material ter sirijska vojska, ki je še vedno premalo izurjena v rabi modernega sovjetskega orožja, v tem pogledu za več let zaostajata za izraelsko oborožitvijo in izurjenostjo. Kljub temu menijo, tako v Kairu kakor v Damasku, da je spopad z Izraelom, bodisi iz obupa ali pa z namenom, da bi povzročili svetovni pritisk na judovsko državo, edini nujen izhod iz sedanjega stanja. Zlasti sirijska vojska zahteva čim prejšnji spopad z Izraelom.
Toda v zameno za Izraelov umik z ozemlja, ki ga je okupiral leta 1967 — Sinaj, Gaza, Zahodna obala Jordana in višave Golan — Egipt in Sirija dejansko ne nudita Izraelu absolutne varnosti.
Vladni krogi v Kairu in Damasku izjavljajo, da bi Egipt in Sirija pristali na neke vrste premirje z Izraelom in demilitarizrali področje v Sinaju in na višavah Golan. Vzhodni Jeruzalem in del Zahodne obale Jordana bi prišla pod arabsko civilno upravo, z mednarodno garancijo pa bi bilo možno zagotoviti vsem svoboden dostop na ti področji. Egipt in Sirija bi pristali na takšno garancijo' s strani ZDA in ZS SR, so-predsednici ženevske mirovne konference, na kateri bi nato sklenili končni sporazum.
Ko bi Zahodno obalo Jordana in Gazo prepustili Arabcem, bi bila tam u-stanovljena nova Palestinska država pod nadzorstvom Palestinske osvobodilne fronte, ki jo vodi Arafat. To teroristično organizacijo so Arabci že priznali kot „edinega zakonitega predstavnika palestinskega ljudstva in katerega koli osvobojenega palestinskega ozemlja.“
V arabskih prestolnicah so prepričani, da so Izrael potisnili v slepo ulico, iz katere nima več varnega in mirnega izhoda, če bo Izrael hotel obdržati zasedena področja, mu napovedujejo brezkončno vrsto vojnih spopadov, če Izrael pristane na meje pred oktobrsko vojno leta 1967, bo manj varen, kakor je sedaj. Egipt in Sirija v svojih ponudbah Izraelu namreč ne zagotavljata, da potem ne bi znova začela z novimi izsiljevanji in nastopi proti izraelskim mejam. Prav tako arabski vodje ne dajejo prepričljivih zagotovil, da se nova Palestinska država na Zahodni obali Jordana in v Gazi ne bi spremenila v novo arabsko oporišče za nastope proti Izraelu. Jordanski funkcionarji so itak prepričani, da bi bila nova Palestinska država gospodarsko nezmožna obstoja in bi morala razširiti meje na Izraelov ali celo na jordanski račun.
Molčijo na neprijetne ugotovitve ruskega generala
PREGANJANJE CERKVE NA PORTUGALSKEM
KOMUNISTI BI RADI UNIČILI FATIMO
Sedanja levičarska vlada na Portugalskem napoveduje „prve resnično svobodne volitve na Portugalskem v. zadnjih 48 letih“ za letošnji marec. Dar.’ tako domače prebivalstvo kakor zunanji opazovalci vedo, da je geslo „re,mično svobodne“ samo geslo, ker je vlada storila vse, da bi onemogočila nelevi-čarskim skupinam uspeh na napovedanih parlamentarnih volitvah, vendar nekateri upajo, da bo morda možno vsaj preprečiti, da bi se Portugal spremenil v evropski čile. Med te, ki to upajo, spada tudi portugalska Cerkev.
Daši je portugalska Cerkev uradno 'proglasila „politično nevtralnost,“ je glavni tajnik portugalske škofovske konference škof Falcao nedavno objavil, „se kristjani ne smejo vključiti v stranke, ki zagovarjajo ideologijo, nasprotno evangeliju in njegovemu duhu.“
N,ajhujš]i nasprotnik portugalske Cerkve je, kakor povsod drugod, komunistična partija. Da bi deloma paralizirala odločen nastop Cerkve proti partiji, je v svoj volilni program vključila „načelo verske svobode.“ Šef portugalske kompartije Alvaro Cunhal se zlasti trudi, da bi spodnesel fatimski čudež iz leta 1917, ko je Mati božja o-pozorila svet pred nevarnostjo razširitve sovjetskega komunizma, če se ne bo svet spreobrnil. Fatimo portugalska kompartija smatra za svoj glavni cilj napada v volilni kampanji, če bi pa prišla na oblast, pa bi prepovedala romanja v Fatimo, če' ne bi bila turisti-
čen doprinos v napol prazne vladne blagajne. Vse levičarske skupine v državi, med njimi zlasti kompartija, so bile vznemirjene, ko je neka turistična agencija za romanja konec lanskega leta natisnila propagandni letak, na katerem je bila Fatima označena kot bel otoček na rdeči Portugalski.
Že sedaj je ves katoliški tisk na Portugalskem pod strogim vladnim nadzorstvom ter je sedanji predsednik Va-sco Goncalves zagrozil, da bo „nastopil proti reakcionarnemu tisku v portugalskih provincah.“ Sedanje portugalske levičarske oblasti preganjajo katoliški tisk tako, da ga za najmanjši „prestopek“ kaznujejo z denarnimi kaznimi ali pa posamezne časopise in revije začasno ustavijo. Nedavno je oblast prepovedala izhajanje za 60 dni nekemu katoliškemu tedniku, ker je objavil članka z naslovi „Srp in kladivo —-nevarna simbola“ in „Znebimo se komunizma.“
Portugalska Cerkev nima svojega dnevnika. Desničarski dnevnik Novida-des je prenehal izhajati lanskega aprila ter se Cerkvi doslej ni posrečilo organizirati novega dnevnika. Cerkev na Portugalskem je v primerjavi s Cerkvijo v Zahodni Evropi revna. Tudi število duhovnikov na Portugalskem je presenetljivo majhno: 4300 svetnih duhovnikov, 2500 redovnikov ter 7000 redovnic v deželi, ki ima 9 milijonov prebivalcev. Ima pa Cerkev močno zaslombo predvsem v kmečkem prebivalstvu, zlasti v severnih provincah.
Kaj čaka sovjetske satelite?
Zanimivo napoved je dal XIII. plenum (Poljske komunistične partije, ki se je vršil prejšnji mesec v Varšavi kot uvod v proslavo 30-letnice prevzema oblasti na Poljskem. Tu se je govorilo o tem, kaj se obeta Poljski v bodočnosti, recimo leta 1990, če bo ostala v zvezi z Moskvo. Doslej so govorili o „socialistični bodočnosti“, zdaj se govori že določno o „komunistični bodočnosti“ na Poljskem. To se pravi, da gre tam pot v bodočnost po isti smeri, kakor v Sovjetski zvezi.
Na tem XIII. plenumu se je govorilo, da bo kmalu sledila „bolj intenzivna oblika kolektivnega gospodarstva,“ kajti „do leta 1990 mora izginiti individualno obdelovanje zemlje na kmetih.“ To se pravi: kmeta kot takega ne bo več. Tako kot v Sovjetski zvezi bodo samo še kolektivna podjetja kot so kolhozi in solhozi. Izginile bodo tudi drobne obrtniške privatne delavnice. Ostalo bo samo še eno samo — državno gospodarstvo.
Kljub temu bo postajala vedno tesnejša „ 'zveza držav“ socialističnega bistroja. Kakšno bo tako „tesnejše sodelovanje“, je razvidno iz članka, ki ga je 13. decembra 1974 priobčila moskovska Pravda, ofirielni organ sovjetske vlade. Ta članek predvideva, da bo že „leta 2000 nastopilo zlitje vseh socialističnih držav v eno celost.“ To se pravi, da bodo Sovjeti do 1. 2000 „pogoltnili“ vse pol-svobodne države za železno zaveso. In tedaj se bo zgodilo to, kar vidimo danes v Litvi, v Kazakstanu in drugod. Npr. v Rigi, prejšnji prestolnici Litve, se že zdaj večinoma govori rusko. Da se okrepi tako obvladanje, se neprestano „goji“ mešanje narodnosti; tako je npr. v Kazakstanu zdaj že 48% ljudi, ki so prišli iz evropske strani Sovjetske zveze. V taki mešanici postaja občevalni jezik — ruski, kar seveda zelo pospešuje rusifikacijo cele pokrajine takoimenovane „samostojne republike“.
O tem pišejo poljski listi, ki doda-
Spomini k u v dina Iti Jfiindszentiju
DELO, JEČA, IZGNANSTVO IN POZABA
Trpljenje Cerkve in njenih predstavnikov in vernikov pod komunističnimi režimi je bilo že mnogokrat opisano v člankih in knjigah. Razne taktike rdečih oblastnikov, kako bi uničili vero v ljudeh, so bile razkrinkane, prav kakor vse trpljenje tistih, ki niso hoteli za nobeno ceno odstopiti od svojega verskega prepričanja in izvajanja. Procesi, ječe, mučenja, to je svetu znano, bolj znano pa zlasti narodom kot je naš slovanski, ki na lastni koži nosi zapisane udarce, ki jih je Cerkvi in vernemu slovenskemu človeku zadal komunistični bič.
Sedaj pa je izšel nov dokument, opis življenja človeka, kateremu sta bila vera in narod prvo, in ki je zaradi tega svojega prepričanja moral prehoditi ves križev pot prgeanjanja, mučenja, izgnanstva in osamljenosti. To so spomini madžarskega primasa kardinala Mindszentija, ki tiho živi in trpi v avstrijski prestolnici na Dunaju. Pot kardinala Mindszentija je našim bralcem znana. Kako ga je leta 1947 komunistični režim postavil na zatožno klop, kako je trpel ječo in mučenje do madžarskega upora leta 1956, ko je za kratke dni prišel na svobodo, nato samoizgnanstvo na ameriškem poslaništvu v Budimpešti, končno njegova pot v Rim, naselitev na Dunaju, in njegova odstranitev z vodstva madžarske Cerkve. A to ni predmet današnjega opisa. Omejimo se le na knjigo njegovih spominov, ki je
nred kratkim izšla, in je že prevedena v več jezikov.
Od madžarske vasice do dunajske prestolnice
Kardinal Mindszenty je zaključil pisanje svojih spominov prav na velikonočni ponedeljek lanskega leta. Pisani so v zelo preprostem in enostavnem tonu, brez literarnih pretenzij, in so zgodba človeka, ki se je rodil pred 82. leti v neki madžarski vasi. Zgodba opisuje celotno Mindszentyjevo življenje, od začetkov, ko je bil še nepoznan, preko njegovega javnega nastopanja in usodnih let za Madžarsko, pa do grenke sedanje osamelosti. Dogodki katere opisuje, razločno govorijo in pričajo sami po sebi.
Knjiga je obenem zgodba človeka in duhovnika, je pa tudi zgodba vseh, vernih ali ne, ki so se kjerkoli borili za svobodo. Mindszenty piše v prvi osebi, opisuje dogodke in brez pridržkov obsoja zlo. Govori v svojstvu človeka, ki poseduje trdnost prepričanja, v svojstvu cerkvenega dostojanstvenika, ki se nikoli ni postavil na stran mogotcev proti malemu človeku. Ne obžaluje svojih dejanj, nasprotno s ponosom ugotavlja, da je vedno sledil navodilom svoje vesti, do zadnjih posledic, ter se boril proti tiraniji, ki je zasužnjevala njegovo domovino.
Sramežljivo opisuje dogodke o mučenju, katerega žrtev je bil s strani mad-
Mednaarodni teden
ZA NOVO LETO so „delavci in študentje“ v Kairu uprizorili velike demonstracije proti Sadatovi vladi, češ da 'e predana korupciji, da zapravlja državno premoženje in da je kriva vedno nižje življenjske ravni v državi. Sadat je proti izgrednikom poslal policijo, ki je zaprla nad 120 razgrajačev, med njimi vodje demonstracije. Uradna e-gipčanska agencija je nato objavila, da „so bile demonstracije inspirirane od komunistov,“ ki jih v Egiptu preganjajo.
SEVERNOAMERIŠKA NASA bo v kraktem poslala na Mars dva kemična laboratorija „Viking“, ki bosta predvidoma 4. julija prihodnjega leta pristala na Marsovem površju in poslala na Zemljo podatke o razmerah na rdečem planetu. En „Viking“ bo pristal na ravnini Chryse, drugi pa na robu severnega polarnega pasu.
URUGVAJSKA VLADA je izpustila na svobodo šefa urugvajske kompartije Rodneya Arismendija pod pogojem da se izseli iz države. Aristnendi je iz Montevidea odletel k svojim gospodarjem v Moskvo..
AVTOMOBILSKE NESREČE v ZS SR, zlasti v Moskvi, so lansko leto narasle za 85.5% v primerjavi z letom
1973.	Vzrok je zvečana avtomobilska proizvodnja v ZSSR, dasi je še vedno ena najnižjih v tkim. industrijskih državah- V Moskvi, ki ima 7.5 milijonov ljudi, je samo 250.000 avtomobilov vseh vrst, od tovornjakov do zasebnih avtov. Moskovski šoferji so med najslabšimi na svetu, poroča UP ter dodaja, da so avtomobili v Moskvi kakor „ruska ruleta na kolesih“ za pešce, ki hočejo prekoračiti ulico.
PORTUGALSKI MINISTER SOA-RES je iz Moskve priletel na obisk v Bukarešto, od tam pa v Beograd, kjer se je sestal s komunističnim diktatorjem Titom. Soares je obiskal skoro vse tkim. socialistične države, v Lizboni pa so objavili, da bo Portugal vzpostavil redne diplomatske stike tudi s Kitajsko.
SOVJETSKI TEDNIK Literarna Ga-zeta, glasilo sovjetske Pisateljske zveze, je zapisala, da „v ZDA državljane spreminjajo v robote,“ ker da „a-meriški zdravniki montirajo v možgane ameriških državljanov elektronske ollajnike, da lahko CIA kontrolira njihove misli. V ZSSR,“ piše tednik, „naši zdravniki niti sanjajo ne o takih grozodejstvih.“ Ubogi Rusi, s kakšnimi fantazijami jih pita sovjetska KP!
jajo vero, da se kaj takega, kar še „načrtno“ obeta po XIII. plenumu, morda le ne bo zgodilo. Tn če pride kdaj Slovenija pod „tesnejšo“ sovjetsko sfero, ali se ji obeta kaj drugega?
žarske policije. Z vso točnostjo in diskretnostjo navaja izmenjavo korespondence s papežom Pavlom VI., prav kakor tudi, da je njemu poslal rok.opils svojih spominov, na kar je papež odgovoril pohvalno in ,s prepričanjem, da „toliko trpljenje ne more biti prazno pred božjimi očmi,“ pa tudi, da se je bati represalij budimpeškega komunističneča režima, ki bi še bolj sramotil in obrekoval kardinala, pa tudi „kaznoval vso madžarsko Cerkev.“ V knjigi Minds-zenty tudi navaja odgovor, ki ga je poslal v Rim: „Na komunistično sramotenje sem navajen.“ Kar se pa tiče represalij proti Cerkvi, kardinal navaja, da „polstoletna zgodovina boljševizma dokazuje, da Cerkev ne more izvajati spravnih gest v upanju, da bi režim v zameno opustil versko preganjanje. To preganjanje je v sami naravi in v notranjem ustroju ideologije. Niti pohlevna pravoslavna ruska Cerkev se ni tešila.: preganjanja so bila v časih nasprotja in v časih sožitja. Madžarski primer je enak. Edini rezultat blestečih pogajanj je bila uporaba teh v propagandni prid komunizma.“
Popolno izgnanstvo
Ko opisuje zadnje dogodke po odhodu iz Madžarske, ohisku v Rimu pri papežu in odhodu na Dunaj, Mindszenty opisuje tudi kako je prišlo do njegove odstranitve z mesta madžarskega primasa. Kardinal piše, da „iz vsega kar je potem sledilo, mora sklepati, z vs,o možnostjo, da papež ni mogel več prestajati bombardiranja s strani budimpeškega režima. 1. novembra 1973 me
„Skoraj vedno se zgodi, da zato, ker bi radi živeli v miru s samim seboj, prevlečemo z računi in sistemi našo nemoč in slabost: tako zadovoljimo tisto polovico nas samih, ki je, da tako rečemo, gledavka ostale polovice.“
Francoski pisatelj Benjamin Constant (1767 -1830)
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Dogodki v preteklem tednu in nekatere govorice zadnjih dni nedvomno kažejo, da sc politični razvoj v Argentini bliža neki točki, na kateri se bo preusmerila dosedanja slika političnih sil. Razvoj gre v smislu dejstva, katerega smo obravnavali v uvodnem članku zadnje številke našega lista, in sicer vedno bolj rastočo politično moč delavskih organizacij, in to v peroni-stičnem gibanju samem, kot tudi v vladi.
Konflikt, ki se v teh dneh preuču>-je na vseh mogočih področjih, je spro žil zvezni poslanec Stecco, podpredsednik peronističnega poslanskega bloka in zastopnik sindikalne peronistične veje. Ta je zahteval, spričo bližnjih volitev za spremembo predsedništva poslansko zbornice, da mesto prvega podpredsednika pripade kakemu poslancu iz sin djkalnih vrst. Za razumevanje razburjenja, ki je spričo tega nastalo, naj malo razložimo ozadje problema.
Argentinska parlamentarna tradicija je narekovala, da predsedništvo zbornice pripada večinski stranki, prvo pod-predsedništvo prvi manjšinski stranki, drugo podpredsedništvo pa drugi manjšinski stranki. To tradicijo je peroni-zem prelomil aprila 1973, ob nastopu sedanjega parlamenta, ko je obe podpredsedniški (spričo popolne večine, ki jo ima v obeh zbornicah), izročil predstavnikom strank svoje justicialistične fr -n te, in sicer prvo podpredsedniško ljuu skim demokristjanom (poslanec dl'. Bu-
SAUDIJEVA ARABIJA je od ZDA kupila za 650 milijonov dolarjev modernega orožja in letal. Saudijeva A-rabija tekmuje z Iranom za nadvlado na področju Perzijskega zaliva. I-ranski šah Pahlevi se je nedavno mudil v Kairu, da bi vzpostavil z Egiptom ravnotežje v arabskem svetu.
DVA TERORISTA sta na pariškem 'letališču Orly izstrelila sovjetsko bazuko proti izraelskemu letalu linije El Al, a sta ga zgrešila in zadela jugoslovansko potniško letalo linije JAT. Smrtnih žrtev ni bilo, ker je bilo jugoslovansko letalo prazno. Potniki so ga zapustili nekaj minut prej. Zanimivo: sovjetska bazuka je uničila Titovo letalo! Ker teroristov policija ni ujela, nekateri celo menijo, da je bil napad morda namenjen jugoslovanskemu letalu. Agencije dodajajo, da ima „tudi sedanji beograjski režim veliko sovražnikov.“
'e papež prosil, naj bi odstopil s svoje škofovske funkcije. Po zrelem premisleku sem mu odgovoril 8. decembra, da tega ne morem storiti, in sem naštel vse zle posledice razgovorov med Vatikanom in komunisti v zadnjih desetih letih. Kmalu za tem, točno ko se je dopolnila petindvajseta obletnica mojega zapora, sem doživel bolest prejeti pismo Svetega očeta, ki razglaša izpraznjen škofijski sedež v Estergomu. Moral sem pojasniti, da .kardinal Mind-szenty ni odstopil od svojega pastirstva, niti od svojega dostojanstva madžarskega primasa, in to zato, ker Madžarska in njena Cerkev nista svobodni, in ker svoboda vesti in svoboda veroizpovedi, ki sta zajamčeni po ustavi, v praksi ne obstojata.* “
In potem še zadnje besede kardinalovih spominov, grenke in dokončne: „Ta je pot, ki sem jo prehodil do konca, tako sem prišel do popolnega izgnanstva.“
Knjiga bo gotovo pretresla bralca, zlasti bralca zahodnih držav, ki je navajen na misel, da preganjanje vere pod komunizmom pač ni tako hudo, in da se da vse te probleme rešiti s primernimi pogajanji med Cerkvijo in komunističnimi režimi. Upajmo pa tudi, da bo branje teh spominov odprlo oči marsikomu od tistih odgovornih, ki še vedno slepo verjamejo v komunistično dobronamernost. Primer kardinala Mindszentyja, in mnogi drugi iz „polstoletne zgodovine“ boljševiškega vladanja zgovorno pričajo o tem, da komunizem nikoli ne more opustiti verskega preganjanja.
sacca) drugo podpredsedništvo konservativcem. Frondizijevi desarrollisD (MID) pa so se sami odrekli kakršnikoli funkciji. Isto je bilo v senatni zbornici, kjer je prvo podpredsedni-štvo zasedel demokristjan dr. José Antonio Allende, ki je spričo odstopitve namestnega predsednika za časa junij ske krize 1973 zasedel to mesto in bil kot namestni predsednik potrjen za dobo 1974.
Sedaj, po zahtevi poslanca Stecca, naj bi se tudi to ravnovesje ukinilo, in naj bi parlamentarne funkcije bile monopol peronistične stranke in njenih posameznih vej. Ali je težko trditi da, če bi sindikalisti uspeli v poslanski zbornici, n« bi tudi hoteli doseči isto v senatu? A razvoj se je zasukal po svoje. Demokristjan dr. Busacca je takoj predstavil svojo ostavko predsedniku zbornice dr. Lastiriju (ki bi lahko rekli, da predstavlja politično vejo peronizma). Ta je ostavko seveda zavrnil. Istočasno so predstavniki vseh strank justicialistične fronte, kakor tudi nekaterih o-pozicionalnih strank ostro kritizirali zahteve poslanca Stecca. V izjavah je bilo tudi govora o „sindkialni birokraciji“. Zaradi nastalega škandala je vsaj zaenkrat položaj v zbornici ostal kot doslej.
A nekateri opazovalci ši. razlagajo sindikalno zahtevo še v drugem smislu-Delavski zastopniki so sploh nezadovoljni z deležem, ki ga imajo v parlamentu. Nezadovoljni so z mesti, ki jih zasedajo predstavniki neperonističnib strank povezanih v fronti, češ, da niso ta mesta sorazmerna z glasovi, ki jih te stranke imajo. Sindikalisti naj bi, tako trdijo opazovalci, sploh zahtevali razid justicialistične fronte, češ, da peronizem lahko enako zmaga brez zaveznikov. To seveda nikakor ne gre v račun politični veji peronizma, ki dela take račune s kvalitativnega, ne s kvantitativnega zornega kota. Kaj malo taktično bi bilo, da bi peronizem odpodil iz fronte svoje politične zaveznike, čeprav bi z njimi zgubil le manjše število glasov, še manj prijetno bi bilo, če bi ti glasovi, čeprav maloštevilni, našli svojo strujo v kaki drugi fronti (morda z radikali?), kjer bi lahko pe-ronizmu odjedli marsikatero parlamentarno mesto in okrnili njegovo absolutno večino. Ni namreč skrivnost, da levica že pripravlja novo povezavo, in taka povezava lahko postane nevarna zlasti, če se porodi na sredini.
V takem položaju pa je kaj zanimiva govorica o bližnjih volitvah v provinci Misiones. Tam sta pred časom v letalski nesreči umrla guverner in pod-guverner, in je vlado odtlej vodil predsednik poslanske zbornice. Sedaj naj bi zvezna vlada intervenirala provinco in za mesec april sklicala volitve za guvernerja in podguvernerja. Zanimivo ob tem je, da bo peronizem tam baje nastopil samostojno, brez povezave z ostalimi strankami iz fronte. Do nedavnega je bil namen misijonskega peronizma, da bi bil kandidat za guvernerja peronist, za podguvernerja pa predstavnik zavezniških strank justicialistične fronte, verjetno kak Frondizijev de-sarrollist. Ali bo poseg peronistične veje iz centrale preprečil ta razkol, je vprašanje bližnje bodočnosti. Vsekakor bo razvoj v Misiones in poznejše volitve tam barometer v marsikaterem smislu o tem, kako se bo sukala v bodoče argentinska politika na tem področju.
Na sindikalnem polju pa je tudi pretekli teden bil poln novic. Kot smo že v zadnji številki omenili, so sindikati zaprosili za čim hitrejše povišanje plač. V ta namen naj bi se pa-litetne komisije sestale že januarja. Iz hladnih krogov je nato izšla novica, da to nikakor ni mogoče; delovanje komisij naj bi bilo preloženo na marec in povišice plač naj bi stopile v veljavo šele junija. Nezadovoljstvo, ki je nastalo v sindikalnih vrstah, je prisililo vlado, da je spremenila svoje stališče. Sam minister za delo, Ricardo Otero je po povratku s svojega potovanja po atlantskem predelu, zagotovil, da bodo paritetne komisije sklicane še ta mesec. Opazivalci si to razlagajo kot nov dokaz sindikalne moči.
Wll
SLOVENCI PO
LJUBLJANA — V sklopu koncertov „Ljubljanski umetniki v Ljubljani“ se je 9. decembra predstavil v mali dvorani Slovenske filharmonije „Ljubljanski pihalni trio“ v zasedbi Fedja Rupel — flavta, Igor Karlin — klarinet in Vlado Černe — fagot. Kombinacija teh treh instrumentov nima dosti originalne literature, čeprav zasedba daje dokaj široko možnost glasbenega izražanja Izvajalci, ki goje svojo zvrst muziciranja že vrsto let, so izbrali za koncert dela Couperina, Mozarta, Beethovna in edino originalno domače delo: Štuhčev Divertimento. Izvedba del je po mnenju kritikov pokazala prav virtuozno sposobnost izvajalcev.-
LJUBLJANA — V veliki dvorani Slovenske filharmonije je orkester Slovenske filharmonije pod taktirko poljskega dirigenta Stanislava Wislackega pdlično izvedel v ciklu obonmajnkih koncertov Beethovnovi četrto in Tretjo simfonijo, za uvod pa so predstavili še domače delo: škerlotove „Kontraste v petih stavkih.“ Kritik je zelo pohvalil izvedbo in pripomnil, da je poustvari-tev Beethovnove Sedme simfonije pred nekaj tedni pod istim dirigentom bila veliko slabša kot to pot izvedba Četrte in Tretje.
VELENJE — V tem rudarskem mestu je klub likovnikov Šaleške doline pripravil razstavo svojih članov. Dela je	razstavljalo sredi	decembra 15 li-
kovnikov, ki so sicer redno zaposleni v najrazličnejših poklicih. Med likovniki je samo eden akademski slikar, ki je tudi zaposlen kot profesor na srednji šoli Razstavljalcev je bilo 15, del pa je bilo 32. Med temi deli je Danilo Torej pokazal 6 v bakru tolčenih reliefov, Milojko Kumer pa sedem kipov v lesu.
LJUBLJANA	—	Društvo	simulta-
nih in konsekutivnih prevajalcev Slovenije, ki mu predseduje Božena Zakrajšek, je 12. decembra na tiskovni konferenci sporočilo, kakšne zadrege spremljajo ta poklic v Sloveniji pa tudi drugod po svetu. Navzoči prevajalci so poudarili, da je njihovo delo sicer dobro plačano, da pa je simultano prevajanje prav tako težavno in naporno delo kot konsekutivno. Največ dela imajo prevajalci, po lastnih skušnjah, v juniju, septembru in oktobru.
LJUBLJANA	—	Državna	založba
Slovenije je izdala štiri zvezke izbranih komedij francoskega dramatika Moliera z esejem Jožeta Brej ca-Javorška o Molieru. Gre sicer za izbrano delo Mo-lierovo, ne za izdajo vsega, kar je Moliere napisal. Objavljenih je 23 komedij, med katerimi je pet del prvič prevedenih v slovenski jezik. Od triindvajsetih del je 18 del prevedel Jože Vidmar, ostalih pet	prevodov pa	so delo
Otona Župančiča, Janka Modra in Jožeta Brejca-Javorška.
ANKARAN — V turistični sezoni ie v Ankaranu izredna gneča; saj se tam stekajo ceste iz Ljubljane, Kopra, Trsta. Da bi olajšali gibanje motornih vozil v tej dobi, je sedaj v Ankaranu eno največjih gradbišč na Primorskem. Gradijo namreč vrsto nadvozov in podvozov, s katerimi bodo skušali rešiti prometno gnečo v turistični sezoni.
LJUBLJANA — Ljubljančani so se pred tremi leti „prostovoljno“ odločili na referendum za samoprispevek za gradnjo vrtcev in šol. V veliki predvolilni propagandi so na dolgo in široko obljubljali, da bodo o stanju tega denarja podrobno poročali. Pa je do javnosti prišlo kaj - malo podatkov o tem. Pred kratkim so skopo sporočili, da ima sklad 70 milijard dinarjev, za katere pa ne ve, kje in kdaj jih bo uporabil. Eden izmed vzrokov za neuporabo denarja je ta, da urbanisti niso iz delali načrtov, kje naj bi novi vrtci in šole stale. List „Mladina“ je v zvezi s tem upravnemu odboru sklada postavil konkretna vprašanja: Koliko je bilo od teh 70 milijard zbranih S samoprispevkom, kako je odbor s tem denarjem u-pravljal, kakšni so realni načrti gradnje, kdo je kriv, da se za točno določen namen zbrana sredstva ne izkoriščajo, kdo je kriv za zakasnitve in kdo je nadzorni organ...
LJUBLJANA — Slovenska skupščina je 11. decembra sprejela predlog zakona o „sodiščih združenega dela.“ Teh sodišč bo deset: v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Ptuju, Novem mestu, Novi Gorici, Krškem, Postojni in Murski Soboti. Sodišča bodo začela delovati 1. februarja, sodniki pa bodo mogli biti tudi pravniki brez pravosodnega izpita. Vendar bodo morali ta izpit naknadno napraviti vsaj v teku dveh let. Po tem roku pa bo sodnikom brez izpita funkcija prenehala.
ANHOVO — Cementarna Salonit v Anhovem je že začela z gradnjo stavb za povečanje proizvodnje cementa. Toda
11.	decembra se je — k sreči ponoči —-Zrušila obočna streha nove proizvodne dvorane, ki jo je gradilo podjetje Primorje. Na tleh je 20x60 metrov strehe; materialne škode je bilo za 250.000 dinarjev, človeških žrtev pa ni.
LJUBLJANA — V decembra so praznovali v Sloveniji 30-letnico „Nove statistične službe.“ Med deli, ki jih je ta služba opravila takoj po vojni in so bila tajna, spadajo popis krajev in naselij, popis industrijskih in gradbenih podjetij, popis zadrug in šol ter popis letine. Popis prebivalstva so izvedli leta 1947 (brez Primorske), leta 1953 je bil drugi popis in leta 1971
AVSTRALIJA — Sydney
V Sydneyu živi lepa skupina naših rojakov, ki imajo svoje slovensko društvo in gradijo svoj skupni dom. Poročali smo že o njih in o njihovem delu. Danes pa omenimo, da je to društvo tudi izdajalo svoj list „Novice“, ki je od časa do časa, skozi dobo štirih let, obveščalo rojake o delovanju društva. Sedaj pa bodo te Novice prenehale, a le v prid bolj obširne povezave. Zveza slovenskih društev v Avstraliji je namreč sklenila, da bi društva, ki so zastopana v Zvezi, ne izdajala vsaka svojega glasila, marveč skupno glasilo. Tako izdajanje bo cenejše za vse; poleg tega pa bo bolj povezovalo rojake iz posameznih skupin/ Nov skupni časopis jih bo seznanjal z delom vseh društev. Trdneje bodo povezani, lahko si bodo tudi pomagali. Skupni list, k» bo začel izhajati z letošnjim letom se bo imenoval „Vestnik“ in ga bodo urejali in izdajali v Melbournu. Novemu listu želimo na pot mnogo uspehov.
Sydneyske Novice pa v svoji zadnji številki obširno poročajo o gradnji doma. Iz poročila predsednika društva Dušana Lajovica je razvidno, da celotno delo lepo napreduje. Celoten kompleks vsebuje Dom s teraso, prostor za parkiranje, balinišči, plavalna bazena s pritiklinami, oblačilnice, prhe ter igrišča za otroke. Za celotno zgradbo je bilo v zadnji fazi uporabljenih 55 tisoč komadov opeke. Za balinišče sta bili dograjeni dve stezi, pa sta v načrtu še dve drugi. Sredi decembra pa je bil dograjen plavalni bazen, tako da se rojaki za avstralsko poletje že lahko kopljejo v lastnem bazenu.
Društvo si prizadeva, da bi bilo res središče in dom vseh rojakov. Tako tudi ni pozabilo slovenskih upokojencev in bolnikov, ki so večkrat najbolj osamljeni. Zanje je priredilo v nedeljo, 22. decembra brezplačno božično kosilo. B>1 je seveda tudi organiziran brezplačen prevoz, da starejši in bolni niso imeli težav z dohodom. Res lepa gesta, ki zasluži pohvalo in posnemanje.
Tudi jubileje praznujejo v Avstraliji. Pred kratkim sta doživela svojo 50-letnico izseljenski duhovnik in urednik „Misli“ p. Bazil Valentin iz Melbourne, pa Dušan Lajovic, predsednik Slovenskega društva Sydney. Obema naše iskrene čestitke!
tretji; ob tej priliki so popisali tudi stanovanja. Seveda pa se poleg Zavoda za statistiko s to stroko ukvarja še „Služba družbenega knjigovodstva“ ministrstvo za notranje' zadeve ter za pravosodje, zavod za zaposlovanje, zavod za zdravstveno varstvo, skupnosti zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja.
SVETU
KANADA
Zadnje mesece je življenje Slovencev v Kanadi precej razgibano. Po vseh župnijah in skupinah se vršijo razne priprave, razvija se šola, pa prireditve ;n razna druga dela.
V TORONTO je v obeh farah precej vrveža. V župniji Marije Pomagaj se je pričela novembra in bo trajala do aprila priprava na birmp1. Tečaja se udeležuje 56 dečkov in deklic, starih nad deset let. Tukaj je tudi 8. decembra sv. Miklavž obiskal otroke in jih obdaril. Pa tudi drugače je mnogo življenja: poseben odbor npr. je pripravil zajtrk v prid zavoda Svete družine v Gorici. Zajtrke organizirajo tudi druge skupine: skavti, folklorna skupina Nagelj, itd. Skavtom je itak vsako leto posvečena tretja nedelja v advemtu. Tudi letos je bila, in sicer 15. decembra.
Izredno delovanje je tudi v župniii Brezmadežne zlasti v adventu. Župnijo na je obiskala in se v njej mudi za kake tri mesece, skupina študentov .misijonskega zavoda iz Slovenske vasi v Argentini. Fantje so bili sprejeti že na letališču, ter živijo sedaj pri raznih družinah v župniji. Takoj po prihodu je bila zanje najprej maša v cerkvi Brezmadežne, med katero sta brala berilo študenta Branko Jan in Tone Kokalj. — Letni občni zbor župnijskih hranilnic in posojilnic „Slovenija“, kot ima sedaj novo ime, je bil tudi pred kratkim. Poročila odbornikov so pokazala, da ta denarna ustanova dobro deluje in da ima vsako leto več denarnega obtoka. — Seveda ni mogel izostati sv. Miklavž, ki je 8. decembra obiskal faro v spremstvu številnih angelcev. Obdaroval je mnogo otrok, pa tudi dušne pastirje, učitelje in učiteljice- slovenske šole.
Tudi v MONTREALU slovenska šola dobro deluje, čeprav je v začetku bolj slabo izgledalo, ima vendar letos še več otrok kot lani. Začeli so tudi s folklornimi plesi. Gospa Marija Swiben iz Cap de Madeleine prihaja vsako soboto iz 75 milj oddaljenega kraja in poučuje dve skupini, šolske otroke in starejšo mladino. Mladina je navdušena in rada prihaja k tem vajam. Imeli so že en nastop in sicer za miklavževanje. — V nedeljo 3. decembra so imeli rojaki v Montrealu dopolnilne volitve v cerkveni odbor. Zamenjali so tretjino odbornikov. Novi odborniki so: Balažič Ivan, Kotnjek Ivan, Kustec Jože, Magyar Jože, Novan Ivan in Tibaut Matija. Od 21. do 24. decembra pa je bila za vse rojake duhovna obnova, kot priprava na Božič.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
NOVA ŠTEVILKA GLASILA „DRUŽBE ZA SLOVENSKE ŠTUDIJE“' V NEW YORKU
Izšla je tretja številka glasila „Družbe za slovenske študije“ v New Yor-ku, The Society for Slovene Studies Newsletter, ki prinaša bogato gradivo o delovanju svojih članov v Združenih državah. Iz zanimivega gradiva omenjamo zlasti dve poročili: Carole Rogel, profesorica zgodovine na Ohio State University, poroča o pripravah na drugo zborovanje „Družbe“, ki bo v maju 1975 v Clevelandu; na zborovanju bosta obravnavani dve temi: Slovenci in Amerika, in Slovenci in drugi Slovani. William W. Derbyshire, slavist z Rutgers University, ki je pred nedavnim prevedel Rajka Nahtigala „Slovanske jezike“ v angleščino, je objavil, da sta bila na zborovanju Ameriške zveze učiteljev slovanskih in vzhodnoevropskih jezikov, ki je bilo v decembru 1974 v New Yorku, na sporedu dve temi iz slovenskega jezikoslovja. Y poročilu o zborovanju „Družbe“ v Milwaukeeju, ki je bilo v maju 1974, so tiskani avtorski povzetki predavanj o raziskovalnih možnostih v Sloveniji na področjih etnografije (Irene Winner), sociologije (Theodore Buila), geografije (David E. Kromm), in zgodovine (Rudolf M. Su-sel). Posebne pozornosti so vredna tudi opozorila na raziskovalno delo, nove publikacije, in na zadnje javne nastope družbenih članov o slovenskih problemih v ameriških in mednarodnih forumih.
Kakor je znano, je namen „Družbe za slovenske študije“ povezovati ameriške znanstvenike, ki se zanimajo za slovenske probleme in posredovati angleško govorečemu svetu znanstveno informacijo v slovenističnih strokah. Predsednik „Družbe“ je dr. Rado L. Lenček, profesor slovanskih jezikov na Kolumbijski univerzi v New Yorku.
Novo številko glasila „Družbe za slovenske študije“ je mogoče naročiti na sedežu „Družbe“. Naslov. Society for Slovene Studies, Institute on East Central Europe (room 1232), Columbia University, 420 West 118th Street, New York, N. Y. 10027.
Po športnem svetu
V	SANTIAGO, ČILE, je čilska teniška reprezentanca, ki so jo sastavlja-li Patricijo Cornejo, Jaime Fillol in Jaime Pinto Bravo premagala Brazilsko ekipo s; 4:1 in si osvojila prv.o mesto v južnoameriški coni za Davisov pokal, čile se bo sedaj pomeril z zmagovalcem v severnoameriški coni. Brazilci so pred tem izločili Argentino s 3:2.
V	BEOGRADU je vaterpolsko moštvo Partizana 9. decembra v finalni tkami premagalo budimpeštansko ekipo OSC s 6: 2 in postalo že petič prvak Evrope v tej športni panogi.
Mladinska počitniška šola
Počitniška kolonija Zedinjene Slovenije v Počitniškem domu dr. Han-želiča v kordobskih hribih bi se morala pravilno imenovati Mladinska počitniška šola. Iz leta v leto je namreč vedno bolj vidno, da ni bivanje v koloniji namenjeno zgolj počitniškemu razvedrilu, ampak ima zlasti vzgojne namene. Te počitnice združujejo torej prijetno s koristnim — po latinskem izreku „dulce cum utili.“ Poleg rednega kopanja, izletov, telovadbe, iger in drugih razvedril so na dnevnem redu tudi dnevna sv. maša, z globokimi vzgojnimi govori dr. Hanželiča, kratki razgovori z mladino, skioptične slike, branje in poslušanje povesti, nastopi, pisanje pisem in domačih nalog, risanje, ročna dela itd.
Letos je bilo v počitniški koloniji rekordno število slovenske mladine: 40 dečkov in 53 deklic. Večina je bila iz Velikega Buenos Airesa (zastopane so bile vse slovenske šole); trije otroci so iz Bariloč, eden iz Brazila in eden iz Cordobe. Okoli 30 dečkov in deklic pa ni bilo mogoče sprejeti v kolonijo zaradi pomanjkanja prostora v Počitniškem domu.
Vodstvo kolonije so sestavljali: ga. Marjana Marnova in g. Franc Vitrih (ki je imel na skrbi zlasti zdravje mladine), katerima so bili v pomoč gospodične Miriam Jereb, Ivanka Makovec, Lučka Pavšer, Anica Rode in Emi Urbančič ter gg. Gregor Batagelj, Pavle Fajdiga ml. in Peter Pavšer.
Naj opišem nekaj važnejših dogodkov iz življenja letošnje kolonije. Odhod iz Buenos Airesa dne 27. decembra je bil v znamenju prisrčnega slovesa od staršev, prihod v San Esteban in v Počitniški dom dne 28. decembra pa v znamenju veselega pozdravljanja. V Cordobi, kjer je treba prestopiti na drugi vlak, so mladino pričakovali in ji pomagali: ga. Pavlovčičeva, g. Lovrin (ki prihaja redno vsako leto pozdravit in pomagat mladini) in g. Oven.
Nedelja, 29. decembra je že potekala po določenem dnevnem redu z jutranjo telovadbo, sv. mašo in kopanjem na potoku za jezom, ki ga je dal napraviti dr. Hanželič. V torek, 31. decembra dopoldne je mladina obiskala slikovito goro Los Terrones, zvečer pa je v režiji ge. Marnove pripravila slovo od starega leta in pozdrav novemu letu. Vrstili so se razni nastopi, igre in pesmi. V sredo, 1. januarja, je bil pred kosilom kratek govor o branju, in mladina si je ob tej priložnosti ogledovala slovenske zdomske revije in časopise in tudi nekatere iz domovine (Družina, Ognjišče), zvečer pa je poslušala pravljice. V četrtek, 2. januarja je bil izlet k stebru (El Mástil), ki so ga postavili Argentinci na hribu v čast svo-•ji zastavi.
Lepo je uspelo tekmovanje v petek,
3.	januarja. Starejša mladina je tekmovala, kdo bo napisal najboljšo nalogo z naslovom „Odkritje zlatega rudnika v Doloresu,“ mlajši pa so tekmovali v risanju. Uspeh teh tekmovanj je bil iz-
redno lep. Pobudo za te tekme je dal pisatelj Zorko Simčič, ki je obljubil za zmagovalca 3 kg bariloške čokolade (lahko jo pošlje na naslov Zedinjene Slovenije). Zvečer istega dne je bila razstava risb, nato pa sprehod po Sloveniji s pomočjo diapozitivov. —■ Naslednjega dne pa je mladina poslušala na trak posneto opereto „Miklavž prihaja“ in si ogledala diapozitive iz misijonskega delovanja misijonske zdravnice dr. Janje žužek.
Posebej moram omeniti misijonsko tombolo, ki jo je mladina z velikim navdušenjem tudi letos (prvič se je vršila lansko leto) pripravila v Počitniškem domu v ponedeljek, 6. januarja popoldne. Dobitke so darovali prijatelji naše mladine. Glavni dobitek je bil gramofonska plošča, ki jo je daroval dr. Haneilč. Tega je zadela Eva Smersu, ki je takoj darovala 1000 pesov za namene te tombole, čisti dobiček tam-bole je znašal okoli 100.000.— pesov, ki bo izročen misijonarki dr. Janji žužek za otroke v njeni bolnišnici v A-friki.
Za mladino je bilo veliko doživetje vzpon na goro Uritorco (1950 m), ki ie najvišji vrh na tem predelu kordobskih hribov. Vzpona se je udeležilo 53 fantov in deklet in prav vsi so dosegli vrh. Po povratku je bilo veselje in navdušenje tako veliko, da bi najraje že prihodnji dan ponovili ta izlet.
Naj omenimo še kres v četrtek, 9. januarja. V jasni poletni noči se je dvigal ogenj visoko proti nebu. Okoli njega pa je rajalo in prepevalo sto fan-
tov in deklet. Najbolj pogumni so proti koncu skakali čez ogenj ob navdušenem odobravanju vseh prisotnih. Še pred kresovanjem pa je gdč. Ivanka Makovec pokazala nad 70 lepih diapozitivov iz svojega lanskega potovanja po Sloveniji.
Na predvečer odhoda domov pa je bil v dvorani Počitniškega doma poslovilni večer s petjem in šaljivimi točkami, na katerem se je vodstvo kolonije zahvalilo dr. Hanželiču, ki je pripravil tako lep prostor za počitnice slovenske mladine.
Ob sklepu tega poročila ne smemo pozabiti na kuharice, ki so pod spretnim vodstvom gospe Oberžanove pripravljale in delile mladini tečno in izdatno domačo hrano. Gotovo imajo velik del zasluge za zadovoljni in veseli potek življenja v Počitniški koloniji, ki jo je tudi letos z vso skrbnostjo organizirala Zedinjena Slovenija.
R.	Smersu
PISMO UDELEŽENCEV
Iz počitniške kolonije je uredništvo prejelo prisrčno pismo, iz katerega je razvidno kako lepo so se otroci imeli na počitnicah, in kako so uživali lepote narave in prijetnost počitniškega doma. V pismu otroci tudi izražajo svojo hvaležnost Zedinejni Sloveniji, ki je kolonijo organizirala, pa dr. Hanželiču, ki je dal na razpolago počitniški dom.
Sledi nato seznam udeležencev kolonije, ki je sledeč:
Belec Marija, Beltram Alenka, Beltram Magda, Beltram Milena, Beltram Verica, Bidovec Bernarda, Bohinc Sil-vica, Breznikar Vera, češarek Cvetka, Češarek Lučka, Gelb Karina, Groznik Lučka, Heller Dorica, Horvat Mirjam, Javoršek Marija, Javoršek Veronika, Jereb Lučka, Jerman Janika, Krajnik Bernardka, Kremžar Lučka, Kremžar Kristina, Lipušček Andreja, Loboda Irenka, Loboda Tinka, Lukančič Marta, Malalan Marjanca, Malovrh Danica, Malovrh Metka, Malovrh Karla, Malovrh Sandra, Markovič Nežka, Mikelj Veronika, Oblak Magdalena, Oblak Mirjam, Osterc Marjana, Osterc Marta, Papež Andreja, Poznič Lučka, Poznič Marjanca, Rant Irenka, Selan Adrijana, Slabe Metka, Snoj Marija, Urbančič Nuška, Vitrih Monika, Vombergar Fani, Zorko Sonja, Zurc Marija, Makovec Lučka, Kalin Angelika, Krištof Tinka, Smersu Eva, Ahlin Ivan, Arko (Klemen, Arko Tomaž, B'etec Pavlek, Beltram Ivan, Beltram Jožko, Bohinc Danijel, Heller Artur, Jan Jožko, Javoršek Tinček, Kavčič Štefan, Kavčič Marko, Kovič Franci, Kovič Janez, Kržišnik Andrej, Kurnik Jože, Malovrh Tone, Marinčič Janez, Mikelj Marcel Mikelj Marijan, Oblak Tonček, Peternelj Janez, Selan Andrej, Selan Karel, Selan Marko, Selan Tinko, Slabe Janko, Snoj Jože, Škulj Marko, Trpin Marko, Urbančič Marjan, Vitrih Tomaž, Vombergar Jožko, Zorko Marko, Zupanc Danijel, Zupanc Gabrijel, Martelanc Martin, šeme Marko, Krištof Andrej, Ravnik Matjaž.
40 dečkov in 53 deklic. Skupno: 93 otrok.
Str. 4
\ nedeljo, 26. januarja 1975, na Pristavi v Moronn vsakoletna
DRUŽABNA PRIREDITEV REVIJE „DUHOVNO ŽIVLJENJE"
SPORED:
• ob 11.30 sv. maša za žive in rajne dobrotnike' revije, ki že 42. leto izhaja v Argentini, nato kosilo po izbiri-
• popoldne do večera bogat sretčolojv z okrog 500 lepimi dobitki; nagradno žrebanje, ki ga bodo deležni vsi tisti, ki bodo do večera poravnali na-
ročnino za leto 1975; podelitev nagrad desetim otrokom (po žrebu), ki so lansko leto pisali v „Božje stezice“; ves čas prijetno razvedrilo na senčni Pristavi in solidna postrežba.
ROJAKI! Z UDELEŽBO BOMO MORALNO IIV GMOTNO PODPRLI NAŠ VERSKI TISK, KI JE NAJMOČNEJŠA VEZ MED NAMI! - LEPO VABLJENI!
ES0VEMA
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimfr Batagelj in Tone Mizerit
	FRANQUEO PAGADO
£ —. -4->	Concesión N' 5771«
g S S u-g “	TARIFA REDUCID/
«3-	Concesión N9 382*.
Za dobro voljo
Babica pripoveduje otrokom zgodbo in konča: „In potem je vse tako bogato obrodilo, da so nastopili hudi časi.“
Prvi občan drugemu o tretjem, ki nese zavoj šolskih knjig iz knjigarne: „Ta je moral kaj poneveriti, ker tako brez skrbi kupuje šolske knjige!“
Ko je bil vsega sit, je pa še umrl od lakote.
Pametni odnehajo, neumni jih pa potem tiranizirajo.
Žena možu: „Imamo fižol na delavski način, to je, brez mesa!“
Psi, ki lajajo, ne grizejo. Ljudje, ki govorijo, ne delajo.
Dr. Franc Knavs
odvetnik
Tucuman 1455, 9. nadstropje, E Buenos Aires
T. E. 45-0320
Uradne ure vsak dan od 17 do 20 Izven umika po dogovoru po telef.
Kaj bo na PUSTNO NEDELJO v Našem «lomu
v San Justu?
DR. JU AN JESUS i BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
j C. Ji*č E. Uriburu 285, Cap. Fed j
Zahtevajte določitev ure na
;	telefonu 49-5855.
■ ■
Privatni telefon: 628-4185
Ordinira v torek in četrtek j od 17 do 20
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 2.233.341______________
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 240,— (24.000), pri pošiljanju po pošti $ 250.—	(25.000);
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA doL
Talleres Gráfico® Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
„Doživeli smo čudež tehnike! Proti vsem pričakovanjem, mimo prizadevanj vseh stanovalcev in brez vsake pomoči je po dveh letih naše dvigalo spet začelo delati!
ZA SVETO LETO NUDI NAŠ DOM V SAN JUSTU
letalsko potovanje v Evropo
po zelo ugodnj ceni
Informacije v pisarni Našega doma od ponedeljka do sobote od 16. do 20. lire, ob nedeljah in praznikih od 9. do 12. ure-T. E. 651-1760
BaaBBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaBaaBaaHBUHHBanHHHHMBaaaaBaaaaaaaaaaaaaaaaa«i««HBMaaaBiiiBBaBaB'
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB
©
>N
LUK/
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
VAŽNO!	ZELO VAŽNO OBVESTILO!
Od 1. januarja 1975 naprej bodo> uradne ure v pisarni
KREDITNE ZADRUGE „S. L. O. G. A.“ z o.-«. ^
Eme. Mitre 97 — Ramos Mejia — 658 - 6574	^
©
OB PONEDELJKIH, SREDAH IN PETKIH od 15 dn 19
VAŽNO! ZELO VAŽNO! POVEJTE TO SE DRUGIM!
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL: 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem	;
a a
velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
i	■
■	*■-.-»	a
a	h
e	■
■■■■aaaaBaaaBBBBB'aaaaBBaBaaaaaaBBaBBBaBaaaaaaaaBBaiBBaBBBBaaa=aBaaaBBaaaaaaaaaaaaaaa**a"BHHaHBaaMBaaHa**HBaaRB*H*a"**aaaaaaaaaaaaa"aaaaaaBaaaBaaaBaBBanaaBaaaaBaaaBai
Po težki bolezni nas je mirno, Bogu vdano zapustil zvesti član g.
Fras Leopold
Na pokopališču v San Justo čaka njegovo truplo večnega vstajenja. Molimo za pokoj njegove duše.
Slomškov dom
Ramos Mejia, 11. januarja 1975
PUSTNI PLES
Discoteka
Woodstoch
1. februarja 1975
SDO-SFZ PRISTAVA - CASTELAR
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«*» Pta. baja, otic. z
T. E. 35-8827
Ludvik Puš
(2)
Na doli/o pot
Drugi pa smo sodelovanje -s partijo in komunisti — razen iz nacionalnih ozirov — odklanjali še iz drugih razlogov. Diktatura, vsaka diktatura, tudi proletarska, nima nič opraviti s svobodo. Za demokratično mislečega človeka, ki veruje v svobodno soodločanje svobodoljubnega državljana o vseh važnih javnih vprašanjih, ki misli, da je svoboda govora, pisane in tiskane besede in zborovanja osnovno jamstvo za znosno sožitje in človekovo uveljavljanje, je vsaka diktatura absurdna pa naj bo fašistična ali komunistična.
Glede kolektivizacije premoženja, t.
i.	zasebne imovine bi bilo morda mogoče vsaj iskati neko sredno, kompromisno rešitev, toda ne v primeru slovenske zasebne kmetije. Kolektivizacija kmetijstva ki so jo imeli komunisti na svojem programu, je bila popolnoma nesprejemljiva. Vedel sem dobro kam meri — uničiti samostojno, svobodno kmetijo kjer so komunisti čutili jedro odpora in najmočnejšo barikado pred popolnim podjarmljenjem celotnega naroda. Kakršno koli gledanje skozi prste v tem vprašanju bi pomenilo postaviti na glavo svoje prepričanje in dolgoletno delo.
Med najvažnejšimi postavkami partijskega programa je bojeviti ateizem. Pomeni sicer brezizgleden boj za realizacijo utopije o brezvernem rodu, ki bo zadovoljen z materialistično interpretacij,o človeka in življenja, ki diametralno nasprotuje elementarni kom-
nonenti človeške narave, vendar so ga komunsti zavili v znanstveno odelo. To pa pri mladini užiga. V resnici boj zoper Boga ni ateističnega, marveč an-ti-teističnega značaja. Veren človek v druščini ateistov lahko živi samo, če mu je zajamčena pravica svoje versko prepričanje svobodno braniti, ga širiti in po njem živeti, ne da bi pri tem zgubil vsestransko enakopravnost z drugimi. V komunistični družbi vsega tega ni.
Morili in pobijali so preden je bila v organiziranem odporu ena sama puška sprožena proti njim. človeku se je tak način borbe za „svobodo“ v dno duše studil, in če bi bil imel še kake pomisleke, kje je njegovo mesto v tem usodnem bratomorstvu, že do takrat prelita kri rodnih bratov jih je morala izprati.
Naša borba zoper komunistični prevzem oblasti po končani vojni je 'bila izgubljena: Stalin je bil takrat velik gospod, in v Jalti je bila naša usoda zapečatena. Domobranci niso nikoli bili premagani v boju s partizani, pač pa za zeleno mizo v Jalti, kjer je Stalin delil svoje „ukaze“, na smrt bolni Roosevelt mu je kimal, Churchill pa itak ni imel odločilnega vpliva. Saj ni mogel prodreti s svojim genijalnim načrtom vdora zapadnih armad z izkrcanjem v Istri skozi ljubljanska vrata v osrčje podonavja. Tam bi zaprli boljše-viški vojski pot v Budimpešto in na Dunaj, slovensko zemljo pa bi imeli vo-
jaško zasedeno zaradi zvez z glavnino in oskrbovalnih potreb iz zaledja. O tein načrtu smo vedeli in hrepeneče pričakovali uresničitve, toda mogočni Stalin se je iz razumljivih razlogov uprl in Churchillovo zamisel uničil, če bi jo ne bil, bi se bila slovenska pravda drugače iztekla, bega nesrečnih ljudi v tujino bi ne bilo in tudi moja bodočnost bi se odvijala drugače.
2.	Na pot
človek je že tako ustvarjen, da neljube in težke odločitve odriva, dokler le more. Kazalo je že dolgo, da ne bom mogel ostati v domovini, če in kadar bi bilo dokončno na tem, da prevzamejo oblast v Sloveniji komunisti. Vendar je še tlelo v meni daljno upanje, da se bo morda le tako obrnilo, da bodo Angleži ali Amerikanci uvideli umestnost in potrebo iz Trsta udariti nemški vojski na Balkanu v bok in ji z zasedbo ljubljanske kotline in prodorom dalje proti Celju in Mariboru presekati umik ter balkansko armado ujeti. Ali je bilo to upanje lahkoverno, naivno, brezpa-metno? Danes lahko o tem sodimo kakor hočemo, tedaj dobro vem, da nisem bil edini in ne osamljen, ki sem tako mislil in upal. Ljubljanska vrata so v vsei zgodovini veljala za strateško najboljšo vdorno pot v osrčje Evrope, zakaj torej ne bi sedaj? Varovanje jugoslovanske ■ teritorialne nedotakljivosti? Jugoslavija je bila državno-pravno tedaj razbita in na terenu dejansko ni bilo legalne oblasti čez vso bivšo državo, dokler ni prišlo do kapitulacije begunske vlade, ki je s Šubašič-Titovim paktom komunistično oblast potrdila.
Toda kdo se v vojnem času briga za take pakte, če strateški vidiki zahtevajo začasno uporabo in zasedbo kakega ozemlja!
Da se to ni zgodilo, je spet preprečila Stalinova diplomacija, ki je takrat držala roko nad Titom in njegovimi o-prodami.	"
Konec aprila ir. v prvih dneh maja 1945 je postalo vsakomur jasno, da za-padni zavezniki ne bodo stopili na jugoslovansko ozemlje marveč se bodo proti pričakovanju omejili na vdor v Avstrijo, upravljajoč strateško težko prehodne poti prek alpskih pasov. Tedaj je udarila tudi moja ura.
Odločil sem se, da se podam na pot sam, na težkem bronhitisu obolelo ženo pa pustim v Ljubljani v varstvu njene mame in usmiljenih sester na Vidovdanski cesti, kakor sva predhodno uredila s stolnim proštom dr. F. Kimovcem. Tudi jaz sem mislil — kakor je ■mislila večina beguncev, da se je treba umakniti le za nekaj tednov ali največ za par mesecev, nakar bo mogoč povratek. Med tem se bo prvi naval sovraštva in maščevanja polegel, razmere se bodo uredile, revolucije bo konec in z njo konec grozodejstev, zavladal bo človečanski čut prizanesljivosti zmagovalca nad premagancem, nastopilo bo ozračje pomirjebja. Tedaj se bo mogoče beguncem dokončno odločiti, ali se vrnejo, ali pa ostanejo še dalje na tujem, vendar lahko vzamejo družine k sebi. Taka je bila lahkoverna masovna psihoza tistih dni, do kraja naivna, pa se jo je malokdo ubranil. Do gotove mere sem ji zapadel tudi jaz, kljub temu, da sem poznal brezobzirno krute metode
komunizma iz njegove zgodovine, in da sem bolj kot večina ljudi, ki so se valili proti Ljubelju, vedel za nepopisno krvoločnost slovenskih komunistov. Pa človek vedarle nikoli popolnoma ne zgubi vere v dobroto sočloveka, 'četudi je komunist. Tudi jaz je nisem — in sem pozneje videl in okusil, kako kruto sem se tudi jaz varal nad svojimi slovenskimi sonarodnjaki.
Tisto prvo soboto v maju, sredi bujnega zelenja in cvetenja, sem se odpravil, oprtal tesno natlačen nahrbtnik, kamor je žena skrbno založila najpotrebnejše stvari za prvo silo in pripravil kolo, da mi bo po cestah prihranje-valo korake in spešilo pot. Slovo je bilo grenkoi in bridko. Prišli so še tudi najboljši prijatelji, da bi se poslovili. Žena je vztrajala dolgo, da gre z menoj, pa smo jo s skupnim prizadevanjem od tega odvrnili. „Težko kot smrt je to slovo,“ sem iztisnil iz grla, ko sem pritisnil k sebi objokano ženo, objel njeno mamo, ki je bila tedaj pri nas in prijatelje, se sunkoma obrnil in jih zapustil. V veži sem pograbil pripravljeno kolo, ga zajahal in iz Vilharjeve ceste zavil na desno na tedanjo Tyrševo cesto, da bi prišel na nemško propustno postajo na Ježici tik pred črnuškim mostom. Povedali so mi ludje, ki so take reči dobro vedeli, da je čez „mejo“, ki sta jo okupatorja potegnila med raj-hom in Italijo po sredi slovenskega o-zemlja prehod na Ježici lažji in bolj e-nostaven kot na glavni cesti pred št. Vidom. Namenjen sem bil tisti dan doseči Kranj, tam po možnosti dobiti stik z znanimi ljudmi, zlasti Ivanom Brodarjem, prijateljem od Kmečke zveze, potem pa dalje ukrepati.	(Dalje)