Zvone Žigon ZVONE ŽIGON (rojen leta 1967 v Postojni) se z vprašanjem etnicne identitete v izseljenstvu ukvarja že od študentskih let. Za casa študija novinarstva je med rojaki v Južni Ameriki prebil slabega pol leta, nato pa so v vec kot desetih letih ob razlicnih priložnostih sledila še številna potovanja med razlicne slovenske izseljenske skupnosti prakticno po vsem svetu. Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je diplomiral, magistriral in doktoriral (leta 2000) na to temo, iz magisterija in doktorata nastali knjigi, Otroci dveh domovin (1998) ter Iz spomina v prihodnost (2001), pa sta se posvetili ohran­jenosti slovenske etnicne identitete med potom­ci slovenskih izseljencev v Južni Ameriki oziro-ma vplivu politicnosti na stopnjo ohranjenosti slovenstva pri slovenski politicni emigraciji v Argentini. Potem ko je slovensko izseljenstvo profesional-no spremljal najprej kot novinar in nato še kot (»mladi«) raziskovalec na Inštitutu za sloven-sko izseljenstvo ZRC SAZU, je od leta 2000 še bolj neposredno vpet v delo s tem živim udom slovenskega narodnega telesa kot svetovalec na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve. Kljub novim zadolžitvam je ostal zvest raziskovalnemu delu in v okviru Inštituta še vedno sodeluje v ra­zlicnih projektih. V strokovnih revijah in na simpozijih doma in v tujini je predstavil vec referatov in predavanj na temo etnicnosti v izseljenstvu. M I G R A C I J E 3 INŠTITUT ZA SLOVENSKO IZSELJENSTVO ZRC SAZU MIGRACIJE3Zvone Žigon Izzivi drugacnosti SlovencivAfrikiinnaArabskempolotoku © 2003, Založba ZRC, ZRC SAZU Urednicazbirke Janja Žitnik Jezikovnipregled Marjeta Humar Prevod Cvetka Puncer OblikovanjeMilojka Žalik Huzjan Fotografije Zvone Žigon Izdajatelj Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU Zaizdajatelja Marina Lukšic-Hacin Založila Založba ZRC, ZRC SAZU Zazaložnika Oto Luthar Glavniurednik Vojislav Likar Tisk Tiskarna List d.o.o., Ljubljana TiskanospodporoMinistrstvazašolstvoznanostinšportRSinMinistrstvazakulturoRS Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616358863 FotografijanaovitkuAfriške maske, tržnica v Nairobiju (Kenija). Fotografija Zvone Žigon CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 314.743(6=163.6) 314.743(5-011=163.6) ŽIGON, Zvone Izzivi drugacnosti : Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku / [besedilo in fotografije] Zvone Žigon ; [prevod Cvetka Puncer]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. - (Migracije ; 3) ISBN 961-6358-86-3 124124672 Izzivi drugacnosti SLOVENCIVAFRIKIINNAARABSKEMPOLOTOKU ZvoneŽigon LJUBLJANA 2003 4 VSEBINA PREDGOVOR ............................................................................................................ 7 UVOD................. ........................................................................................................ 9 A SLOVENSTVO PO DRŽAVAH..........................................................................11 EGIPT.................................................................................................................. 12 Slovenci v Egiptu ................................................................................................ 13 DobaAleksandrink............................................................................................... 13 SlovenskivojakivAfriki....................................................................................... 17 Povojnoobdobje.................................................................................................... 20 »LepeVide«izljubezni........................................................................................... 21 SlovencivEgiptudanes......................................................................................... 22 JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA .......................................................................... 24 Slovenci v Južnoafriški republiki ....................................................................... 26 KENIJA................................................................................................................ 29 Slovenci v Keniji................................................................................................. 29 DRUGE DRŽAVE ............................................................................................... 33 Izrael .................................................................................................................. 33 Jordanija.............................................................................................................. 34 Druge države....................................................................................................... 35 B ANALIZA ............................................................................................................ 37 Poskus kategorizacije.......................................................................................... 38 Ženskekotizseljenke.............................................................................................. 42 Slovenstvo danes in jutri – sklep........................................................................45 C DNEVNIK............................................................................................................ 48 C IZSELJENCI O SEBI........................................................................................... 79 Metodološki uvod ............................................................................................... 79 Egipt .................................................................................................................. 83 1. Marta Mladovan.............................................................................................. 83 2. Lojzka Kodric Slamic...................................................................................... 83 3. Joussef Kaucic ................................................................................................. 86 4. Irena Žužek.....................................................................................................87 5. Franc Zajtl.......................................................................................................90 6. Marija, Youssef Eid ......................................................................................... 92 7. Mary, Zmaga Pušpan ...................................................................................... 93 8. Natalia Al-Mansour......................................................................................... 95 9. Marija Cvenk, s. Gabrijela, s. Elizabeta.......................................................... 96 10. Ivana, Berto Silic......................................................................................... 100 11. Milojka Ismail ............................................................................................. 102 12. Silvija Pongracic.......................................................................................... 103 Južnoafriškarepublika.................................................................................... 106 1. Sylvia Rijavec.................................................................................................106 2. Zlata, Mirko Bizjak........................................................................................ 106 3. Rudi Mladovan ............................................................................................. 107 4. Aleksandar Jokovic ....................................................................................... 109 5. Pavla, Tone Kostanjevec............................................................................... 110 6. Franc Pirc ml. ............................................................................................... 113 7. Willy Krevatin................................................................................................ 114 8. Franki Babnik ............................................................................................... 115 Kenija..................................................................................................................... 116 1. Majda Povoden - Nginja...............................................................................116 2. Nushka Muinde ............................................................................................ 118 3. Silva Owure - Drnovšek ................................................................................ 119 4. Nevenka in Roman Biondic.........................................................................121 Jordanija........................................................................................................... 123 1. Meta Hiasat ................................................................................................... 123 2. Ani Attar........................................................................................................ 123 3. Liljana, Diba Attar ........................................................................................ 125 Izrael................................................................................................................ 127 1. Nepoimenovano .......................................................................................... 127 2. Klemen Jelincic............................................................................................. 127 Alžirija.............................................................................................................. 131 1. Dušica Adda Bendia ..................................................................................... 131 Uganda............................................................................................................. 132 1. Miha Logar ................................................................................................... 132 Povzetek ................................................................................................................ 135 Summary ................................................................................................................ 137 Izvlecek ................................................................................................................ 140 Abstract ...................................................................................................................... 141 Zapisi uradnih dogodkov ...................................................................................... 142 Viri in literatura ..................................................................................................... 151 PREDGOVOR Kosemznancem,kisezizseljenstvompacneukvarjajo,povedal,daselotevamprojekta»SlovencivAfriki«,najveckratizvljudnostinisoreklinic,sopazatonjihovipogledipovedaliveckotdovolj.Vsakdove,dajevelikoslovenskihizseljencevvAmeriki,enialidrugi,vAvstraliji,pavNemciji,Švici,Franciji,naŠvedskem...,ampakvAfriki,Arabiji!?Verjetnobibiltudimojpogledenakonejeveren,mordaceloposmehljiv,cesenebipredletinalastneocipreprical,dasoindajihniravnomalo.VokoliciJohannesburgajenastopzbora,vkateremsempel,spremljalaskupinicaveckotdesetihrojakov,vKairupasempokoncertusrecalcelosvojonekdanjososedo... Tiizkušnjiinpadejstvo,da(razen»Aleksandrink«DoriceMakuc,nekajšolskihraziskovalnihnaloginmordakakšnegaosamelegastrokovnegaalicasopisnegaclanka)oslovenstvunatemgeografskemobmocjunibilovslovenskemtiskunapisanegaskorajdanic,somepripeljalidoodlocitve,dazacnemstotudimenivglavnemneznanotematiko.Šlojezaizzivdrugacnosti,takokotjedrugacnostizzvalavsetiste,kisoznalializmoglipremagatimarsikateripredsodekinstrahinsosepodalinovemuživljenjunaprotivtakonegotovinneznansvet,kotjeafriški,arabski.VnamerimejepodprlmaticniInštitutzaslovenskoizseljenstvoZRCSAZU,MinistrstvozakulturoRSpajeprojekttudifinancnoomogocilo. Delojetorejpredvsemsadskorajdvoletnegaintenzivnegaoranjaledine,pacepravsemsemedrojakivAfrikimudilžepredletiinsestikiinraziskovalnaprizadevanjašenadaljujejo.Prvisadovisožeobrodili,sajsejekmaluzamanopodalavJužnoAfrikoekipaRTVSlovenije,objavljenihjebiloženekajprispevkovnatotemo,mojezadnjepotovanjepajeposrednoalineposrednospodbudilonastanekkardvehkvalitativnozelopomembnihslovenskihizseljenskihdruštevnaafriškicelini. KnjigoposvecamsvojemuocetuStanku,kije–hotelaline–kotitalijanskivojaktudisamnekajmesecevgazillibijskipesek... ZvoneŽigon Postojna,15.maj2003 UVOD Izseljenstvo katerega koli naroda je gotovo eden najbolj živih in spreminjajocih se subjektov oziroma procesov. Socializacijski procesi dobijo v situaciji izseljenstva drugacne, precej bolj kompleksne podobe, saj se standardnim inkulturacijskim modelom pridružijo specificni, nikoli dovolj raziskani ali standardizirani vplivi asimilacijskih dejavnikov. Model hrvaškega ali litvanskega izseljenstva v Argentini tako nikakor ne more biti enak slovenskemu v isti državi, slovensko izseljenstvo v Argentini pa je kljub številnim podobnostim v vzroku ali zgodovinskem obdobju izselitve povsem drugacno od onega denimo v Kanadi. Vse je seveda v veliki meri povezano s specifikami imigracijske države, od njene zgodovine, politicne podobe, stopnje razvitosti, kulturnih posebnosti, etnicne sestave, imigracijske politike pa do na videz tako banalnih stvari, kot je podnebje. V slovenskem družboslovju je razumljivo opazno kvantitativno vrednotenje izseljenstva, na cemer je temeljila vecina odlocitev za zgodovinsko, sociološko, antropološko ali katero koli drugo raziskovanje slovenskih izseljenskih skupnosti in iz njih izhajajocih posameznikov v vecjih »kolonijah«, predvsem v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, Nemciji itd. Tudi sam sem dolga leta posvetil spremljanju slovenske skupnosti v Južni Ameriki, predvsem v Argentini. Ko pa sem pred casom po srecnem nakljucju uspel obiskati Slovence v Venezueli, torej skupnost, o kateri pred tem nisem vedel tako rekoc nic, se je moje zanimanje preusmerilo k manjšim, pa zato nic manj kvalitativno pomembnim otockom slovenstva v svetu. Ker sem še pred tem – spet po nakljucju – spoznal tudi pešcico rojakov v Južni Afriki, je zamisel o »obdelavi« slovenske navzocnosti v Afriki cedalje bolj glasno klicala po udejanjenju. Ponujena priložnost je bila sijajna in kljub popolni nevednosti se je hitro rodil nacrt dela, katerega sad so Izzividrugacnosti. Zaradi geografske lege, v casu projekta pridobljenih informacij in – s slovenske perspektive – kulturne drugacnosti sem se naknadno odlocil, da poizvedovanje o slovenskih rojakih s sprva nacrtovane Afrike razširim še na dežele Bližnjega vzhoda. Brali bomo torej o »Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku«. Uvodoma si dovoljujem zapisati ugotovitev, da je namen oziroma cilj zastavljenega projekta dosežen, kot bo razvidno iz nadaljevanja, celo presežen, še posebej to velja za Južnoafriško republiko in Kenijo ter v veliki meri tudi za Jordanijo in Izrael. Po opravljeni raziskavi so veliko bolj jasni kolicina, potek, nacini in vzroki izseljevanja Slovencev v Afriko in na Arabski polotok, predvsem pa imamo popolnoma svežo podobo o trenutnem stanju ohranjenosti oziroma navzocnosti slovenstva v tem delu sveta. S tem je vsaj delno zapolnjena velika vrzel v poznavanju slovenskega izseljenstva. Predvsem pa bodo izsledki in dosežki (formalna organiziranost Slovencev) pomembni za slovensko kulturno, zunanjo in tudi upam, gospodarsko politiko. Ker gre tako rekoc za »pilotsko« ali »pionirsko« raziskavo, je možnost, da bodo drugi raziskovalci prišli do natancnejših in kompleksnejših kvantitativnih podatkov, velika. Poudariti velja, da se besedilo nima namena natancneje zadrževati ne pri dolocenem zgodovinskem obdobju (2. svetovna vojna, povojno obdobje, sodobni cas, …) ne pri kateri od »kategorij« Slovencev (Aleksandrinke, vojaki, misijonarji, …), pac pa gre predvsem za prvi tovrstni prerez skozi zgodovino, vzroke in oblike slovenstva v Afriki in na Arabskem polotoku. Poudarek pa je vendarle na sedanjosti, torej na aktualnem stanju, ki se že ozira tudi v prihodnost. Celotna knjiga se v veliki meri naslanja na študijsko potovanje v Egipt, Južnoafriško republiko in Kenijo, opravljeno od 24. oktobra do 18. novembra 2001. Ceprav je bilo veliko dela opravljenega že prej in potem – tako delo v arhivih kot pogovori in dopisovanja, predstavljajo intervjuji, pisna razmišljanja in pa dnevnik s potovanja temeljno »dokazno gradivo«, osnovni pripomocek pri poznavanju, predvsem pa razumevanju slovenstva južno in jugovzhodno od Slovenije. A SLOVENSTVO PO DRŽAVAH Število in pomen Slovencev, izseljenih v Afriko in na Arabski polotok, sta bistveno vecja in drugacna od predstav, ki jih ima o tem slovenska strokovna in širša javnost. Slovenci so na omenjeno geografsko obmocje migrirali iz razlicnih vzrokov in tam živeli (in živijo) v razlicnih zgodovinskih obdobjih in v razlicnih socialnih situacijah. Države, v katerih trenutno najdemo relativno vecje število Slovencev, so: Egipt, Južnoafriška republika, Kenija, Jordanija in Izrael. V to skupino bi sicer lahko šteli tudi Madagaskar, kjer živi kar okoli 20 slovenskih misijonarjev, toda raziskava se misijonarstva zgolj dotika, misijonarje kot Slovence zgolj beleži. Zaradi specificnosti bo tej vrsti izseljenstva posvecena druga raziskava, ki že poteka. V naslednjih poglavjih bomo spoznali glavne poteze slovenstva v naštetih petih državah. Prav v teh predvsem zato, ker se ob vendarle opaznejšem številu tam kažejo zametki organiziranosti z namenom zavestnega, nacrtnega, celo formalnega ohranjanja slovenske kulturne oziroma narodne identitete. Ker kljub temu ne gre za razmere, ki bi jih lahko primerjali organiziranosti Slovencev v znacilnih izseljenskih državah, je še vedno v ospredju kulturni model posameznika – izseljenca, ki svojo etnicnost prenaša na potomce predvsem znotraj družine, kar pa ne pomeni, da mu bližnja navzocnost drugih sonarodnjakov ne pomeni veliko. EGIPT O Egiptu kot deželi oziroma državi ne kaže izgubljati prevec besed, saj je njegova zgodovina enostavno prebogata in preobsežna, da bi jo lahko zaobjeli v nekaj vrsticah publikacije, ki sicer razglablja o povsem drugi stvari. Pa vendar moramo predvsem v prid boljšemu razumevanju razmer, v katerih so se znašle Aleksandrinke in njihovi sodobni nasledniki in naslednice iz Slovenije, cisto na kratko orisati vsaj bližnjo preteklost in pa sedanjost. Egipt je muslimanska dežela, v kateri je vec kot 90 odstotkov prebivalcev sunitskih muslimanov. Egipcanska zakonodaja se naslanja na nacela islamskega šeriatskega prava, toda poskusi nekaterih verskih skupin, da bi to pravo uvedli kot edino veljavno zakonodajo, so bili doslej neuspešni. V državi živi najvecja verska manjšina na Bližnjem vzhodu – Kopti, ki jih je v Egiptu zelo veliko, številke se gibljejo od uradnih 3,5 milijona do 8 milijonov po mnenju samih Koptov. Po vdoru Rimljanov (ok. 30 pr. n. š.) je dežela postala provinca rimske države, pri delitvi rimskega cesarstva leta 395 pa je medtem že pokristjanjena pripadla Bizancu. Leta 640 so kršcanski Egipt osvojili Arabci in tako so kulturni, verski in jezikovni vplivi novih gospodarjev prodrli in postavili temeljni kamen sedanji arabski in islamski državi. Kljub številnim notranjepoliticnim bojem in poskusom osvajanja, od kršcanskih križarjev do Mongolov in osmanskega cesarstva ter Napoleona, ki je deželo zavzel v 18. stoletju, ta skozi stoletja ni bistveno spreminjala svoje kulturne podobe. Prvi poskusi industrializacije v 30. letih 19. stoletja so pomenili hkrati tudi zacetek konca bogatega, neodvisnega Egipta, pa ceprav je leto 1869, ko je bil dokoncan Sueški prekop, pomenilo pozitivno prelomnico v razvoju države. Postajala je cedalje privlacnejša za evropske podjetnike, ki so zaceli svoj kapital nalagati v Aleksandriji in Kairu. Mesti sta se razvijali in še posebej Aleksandrija je slovela po svoji arhitekturni lepoti in kozmopolitstvu. Leta 1882 so državo po nakupu delnic Sueškega prekopa zasedli Britanci. Leta 1922 je država sicer dosegla formalno neodvisnost, vendar ta letnica ni prinesla bistvenih dejanskih sprememb. Politicna, gospodarska in družbena kriza je dosegla vrhunec leta 1952, ko je moral zadnji kralj Faruk po državnem udaru v izgnanstvo, oblast pa je prevzel vojaški poveljnik in vodja državnega udara Gamal Abdel Naser. Zacelo se je tujcem neprijazno obdobje in mnogi so morali zapustiti Egipt, med njimi tudi številni Slovenci.1 Deloma povzeto po: Severna Afrika in Arabski polotok – zbirka Dežele in ljudje, 1994, str. 89–103. Za sodobni Egipt lahko ugotovimo, da je v primerjavi z nekaterimi arabskimi državami kljub nenehnim socialnim in drugim težavam razmeroma mirna in politicno stabilna, pa tudi relativno demokraticna in razvita država. Za tako stanje, ceprav s pretežno avtoritarnim nacinom vladanja, že vec kot 20 let skrbi predsednik Hosni Mubarak. Kljub pritiskom verskih skrajnežev na eni in centraliziranemu vladanju na drugi strani je danes življenje za tujce ali prišleke iz drugih držav netežavno. Egiptovska zakonodaja, pa tudi prebivalci so do njih tolerantni in gostoljubni, kozmopolitska preteklost pa ima za posledico tudi danes sodobno in v svet odprto državo, kljub še vedno zelo skrajnim socialnim razlikam. V zadnjih letih je opazen porast nasprotovanja prodoru zahodnjaške kulture, kar se do neke mere kaže tudi v nacinu oblacenja žensk. Skrb zbuja terorizem, ki tudi v tej 70-milijonski državi obcasno izbruhne na dan z vso svojo mocjo in grozovitostjo. SLOVENCI V EGIPTU V omenjenih najbolj razvitih dveh mestih, Aleksandriji in Kairu, je v zgodovini živelo najvec Slovenk in Slovencev na vsej afriški celini in Arabskem polotoku. Dejansko gre za že (pol)preteklo zgodovino, saj je danes za slovensko prisotnostjo v tem delu Afrike ostalo zelo malo sledov, ce ne štejemo sodobnih izseljenk. Razmeroma veliko je zapisanega, pri cemer seveda velja omeniti predvsem knjigo Aleksandrinke2Dorice Makuc, veliko je casopisnih clankov, zanimivi pa so tudi izsledki raziskovalnih nalog osnovnošolcev in srednješolcev iz Vipavske doline. Od materialne zapušcine so najbolj zgovorni številni slovenski grobovi na katoliških pokopališcih v Kairu in Aleksandriji. »Tukaj pociva …, rojena … v Rencah, umrla … Naj ji bo lahka tuja zemlja« – v slovenšcini, pa tudi v nemšcini, italijanšcini ali francošcini napisanih nagrobnikov je mogoce že med bežnim sprehodom našteti na desetine … Seveda pa sta tu še dve ustanovi slovenskih redovnic – azil oziroma zavetišce za ostarele žene v Aleksandriji ter dom za študentke v Kairu. Ceprav je namen te publikacije predvsem prikaz karseda sveže podobe slovenstva v Afriki in na Arabskem polotoku, velja nekaj vrstic nameniti tudi zgodovini oziroma poteku in znacilnostim izseljevanja v Egipt. Doba Aleksandrink Slovenstvo v Egiptu ima svoje zacetke že v sredini 19. stoletja, ko zabeležimo enkraten pojav v zgodovini slovenskega izseljenstva – množicno izseljevanje mladih žensk v Egipt, vecinoma v Aleksandrijo, zaradi cesar se jih je prijel vzdevek »Aleksandrinke«. Televizijska oddaja, predvajana na RTV Slovenija 24. decembra 2002, nosi naslov »Aleksandrijke«, kar je slovnicno bolj pravilno, vendar pa pricujoce besedilo v nadaljevanju ohranja že zelo udomacen izraz »Aleksandrinke«. Izseljevanje v Egipt je bilo izrazitejše v zadnjih letih tega stoletja, ko se je predvsem v Aleksandrijo in Kairo z Goriškega in Tržaškega, pa tudi drugih delov Primorske in izjemoma ostalih delov današnje Slovenije, tja izselilo vec tisoc žensk. V Egiptu so se zaposlile pri premožnih družinah kot guvernante, služkinje, dojilje ipd. Ceprav so predstavljale nizko kvalificirano delovno silo, so jih bogate židovske, angleške, avstrijske, druge evropske pa tudi arabske družine zelo cenile, saj so bile »les Goriciennes«, »les Slovenes« oziroma »les Slaves«, kot so poimenovali Slovenke, znane kot zanesljive, marljive, snažne, poštene ženske, ki so imele tudi smisel za otroke in so se hitro naucile po vec jezikov (Merljak, 2002; Krese, 2001). Zaslužile so zelo dobro, niso bile izkorišcane z dodatnimi delovnimi nalogami in ob odhodu v domovino so mnoge prejele zelo visoke »odpravnine«. Iz intervjujev in raznih zapisov je celo razvidno, da so z družinami, v katerih so služile, vzpostavile zelo tesno razmerje, postale so del družine, nadomestne matere. Tudi to je eden od dejavnikov, ki so prispevali k dobremu pocutju mnogih – velikemu delu Slovenk, predvsem tistim, ki se jim ni bilo potrebno lociti od lastnih otrok, ni bilo nikoli žal, da so se odlocile za izselitev. O visokem ugledu slovenskih guvernant na prepricljiv nacin prica podatek, da je ena od njih (Milena Faganelli iz Mirna) vzgajala bodocega predsednika OZN Butrosa Galija in njegovega brata, otroke v družini albanskega kralja Zoguja (Makuc, 1993, 161) itd. V Egiptu naj bi bilo okrog leta 1897 že vec kot 8.000 Slovenk, najvec Primork, ki so pobegnile pred hudo revšcino, ki je vladala doma, in domacim s poslanimi darili pomagale preživeti.3 Od leta 1895 do 1898 je v Aleksandriji delovalo slovensko oziroma »slovansko« društvo Sloga, ki se je preimenovalo v Slovensko palmo ob Nilu. V tem društvu so se zbirali predvsem moški, ženske pa so leta 1902 ustanovile Kršcansko zvezo Slovenk (na pobudo p. Snoja). Leta 1905 sta se društvi združili. To društvo je v Aleksandriji ustanovilo azil Franca Jožefa, mariborske šolske sestre pa so tam leta 1908 ustanovile svojo podružnico. (Cernigoj, ... 1995, 7–8) V zavetišcu so delovali slovenska šola in vrtec, bogata knjižnica, Slovenke so prirejale družabna srecanja in sooblikovale bogoslužje v slovenskem jeziku. Njihova vloga (ter vloga patrov Huberta Ranta, Benigna Snoja, Jozafata Ambrožica idr.) pri premagovanju zacetnih, pa tudi kasnejših težav mladih deklet je bila izjemno pomembna, saj se je vecina pravkar prispelih Primork najprej zatekla v azil in tam ostala, dokler ni dobila ustrezne službe pri kateri od premožnih družin.4 Veliko jih je azil obiskovalo vsak konec tedna, saj so se tam srecale z 3 Nekateri podatki govorijo o manjši številki, o približno 5.300 osebah, od tega 5.000 guvernantah, služkinjah in dojiljah ter 300 moških. Izseljevanje naj bi se povecalo v zacetku 20. stoletja. Da je bilo izseljevanje v Egipt res mocno, prica že podatek, da je npr. samo iz vasi Selo odšlo najmanj 45 deklet in žena, iz Bilj že do leta 1871 50, iz Vrtovina pa 31 (Slamic 2001, 118). 4 »Ko je prispela v Aleksandrijo (v zacetku 20. stoletja – op. Z. Ž.), se je najprej javila v azil, tako kot vse druge Slovenke. Tam so spale toliko casa, dokler se niso preselile k družinam, kjer so se udinjale. Vse so delale pri Evropejcih, redke pri kakšnem paši, mogoce še v kakšni koptski družini. Egipcanov na cesti skoraj nisi videl, mi je pripovedovala mama. Nikoli ji ni bilo žal, da se je odlocila za Egipt. Pa še fašizem je bil na Primorskem.« (Matilda Silic v: Krese, 2001) rojakinjami in na ta nacin ohranjale stik s slovenstvom. Slovenke in Slovenci so ustanovili svoje društvo tudi v Kairu. Leta 1908 je bilo v Zavodu sv. Elizabete ustanovljeno društvo sv. Cirila in Metoda. Po zacetnih težavah s prostori je delo društva, ki so ga vecino casa vodile slovenske sestre usmiljenke in pa slovenski duhovniki (p. B. Snoj, p. E. Stanet), zaživelo in vsako leto so prirejali predstave, na razpolago pa je bila tudi knjižnica. Po prenehanju delovanja za casa 1. svetovne vojne je društvo spet zaživelo leta 1920. Leta 1929 je oblast prepovedala bivanje v dotrajani stavbi in ko se je društvo, ki je ostalo brez prostorov, znašlo v hudi stiski, so na pomoc priskocile slovenske šolske sestre iz Aleksandrije. V Kairu so vzele v najem drugo stavbo in v njej odprle zavod, kamor se je preselilo tudi društvo. V pravilih društva lahko preberemo, da je njegov namen »a) gojiti prosveto v katoliškem duhu med Slovenci živecimi v Kajri, b) obvarovati naša dekleta pred nevarnostmi, katerim so izpostavljene v vrtincu mestnega življenja. V ta namen se ustanovi: 1) Mešani pevski zbor, ki bo imel namen zabavati clane s slovensko pesmijo, 2) Izbrati skupino igralk, kterih skrb bo, da veckrat priredijo kakšno igro. 3) Pomnožitev že obstojece knjižnice, da se bo vedno skrbelo za nove, dobre in poštene knjige. /…/ Clan društva je lahko vsaka oseba slovenske narodnosti.« (Makuc, 1993, 93–94) Leta 1935 je Kairo obiskal Akademski pevski zbor iz Ljubljane pod vodstvom Franceta Marolta, kar je bil za tamkajšnje rojakinje in rojake izjemen dogodek. Kljub razmeroma dobremu življenju v Egiptu so bile življenjske zgodbe deklet in žena velikokrat zelo bridke, saj so doma pogosto pustile vso družino, celo lastnega novorojencka.5 Zgodilo se je tudi, da so nekatere postale žrtve trgovine z dekleti ipd. Na tovrstne pasti jih je opozarjala avstrijska družba sv. Rafaela, ob prihodu v Egipt pa tudi slovenski duhovniki. Iz razlicnih virov je mogoce razbrati, da je bil proces izseljevanja žensk v Egipt na Slovenskem deležen mocne kritike, predvsem s katoliške strani, ceprav so bile dekleta in žene v veliki vecini verne.6 Razvnelo se je vec polemik, v katerih so sodelovale tudi same Aleksandrinke, ki so takemu pisanju seveda nasprotovale in opozarjale na nevarnost posploševanja nekaj primerov na 5 »… Na žalost je veliko otrok tudi pomrlo zaradi razlicnih bolezni. Ce se je to zgodilo otroku Aleksandrinke, so ji smrt zamolcali. Kruto novico so ji sporocili šele cez kakšno leto, preprosto zato, da ne bi izgubila mleka.« (Trstelj ..., 1995) 6 Daljša serija clankov o »aleksandrovanju« je izhajala v listu Soca pod naslovom Rak na telesu primorskega ljudstva. Tam piše, da je »aleksandrovanje pogubno za ženo, moža, otroke, za obcino, za državo, za cerkev, da, tudi za premoženje /… / Ne, aleksandrovanje škodi ženam in njihovi nravstvenosti /… /, ko mlado dekle, neizkušeno ide dalec cez morje v trgovinsko, razbrzdano pomorsko mesto, kjer se vse lesketa, vse vabi v zanjko s zgledom! /… / Aleksandrovanje škodi pa ženskam tudi na veri: v Aleksandriji so vecinoma Mohamedani, Judi, razkolniki in ne broj drugih izpovedan. /… / Aleksandrovci (možje Aleksandrink – op. Z. Ž.) se redno vržejo na pijaco in mesto, da bi za poslane denarje kakor zmenjeno placal dolg hiši, kupil kos brega, zapiva. Žena, ki hoce v Aleksandrijo dojec služit, zapusti otroce komaj mesec staro in gre. Gostokrat se godi, da ni še v Aleksandriji in vže je pokopan nedolžen crvicek … (Soca, 1890, št. 13/14, 441. V: Aleksandrinke 1993) celotno skupino.7 Izseljevanje v Egipt se je nadaljevalo vse do 30. let 20. stoletja. Šlo je še vedno predvsem za ekonomsko emigracijo, saj je bil socialni in gospodarski položaj Slovencev na Primorskem izjemno slab, ponujeno delo v Egiptu pa je bilo zelo dobro placano, tudi štirikrat bolje kot doma ali v bližnjem Trstu oziroma Gorici. K odlocitvi za izselitev je v tem obdobju veliko pripomogel narašcajoci pritisk fašisticne raznarodovalne politike. Veliko mož se je v tem obdobju izselilo v Argentino, ženske pa v Egipt. Fašisticne težnje so se že v 30. letih poznale tudi v Egiptu. Italijanski konzulat v Aleksandriji je od sester zahteval, naj izpraznijo azil Franca Jožefa. Morale so se preseliti v drug prostor, ki se je imenoval zavetišce sv. Franciška (1930). Ker se je število Slovenk do leta 1937 mocno povecalo, so sestre kupile še dve manjši hiši z vrtom, ju podrle in naredile novo stavbo. (S. Gabrijela v: Izseljenci o sebi – Egipt). Slovenke so svojo slovensko identiteto ohranjale predvsem prek nedeljskih srecanj z rojakinjami, ki so bila prepletena s slovenskim bogoslužjem, pesmijo, knjigo in celo gledališko dejavnostjo, kar velja predvsem za Aleksandrijo.8 Znane so bile tudi Aziloz.zavetišcesv.Franciškadanes »… Egipt ni obljubljena dežela in naj si nobeden ne misli, da letijo tukaj peceni golobje sami v usta. Trdo in pošteno je prigaran naš denar. Srecna se lahko šteje tista, ki naleti na prijazne gospodarje, da umejo njen položaj in ravnajo z njo po cloveško. Tudi prijaznost je v Egiptu prava redkost. Že takoj, ko vstopiš na parnik, ki te pelje proti jugu, z žalostjo opaziš, da si že zapisan v zadnjo kasto. Ko bi ne bilo potrebe, bi ostale stokrat rajše doma. Kaj je pac neznosnejšega, kot biti vklenjena pod tujo oblast, posebno oni, ki ni bila tega vajena. V cerkev hodimo redno in komaj cakamo, kdaj bo nedelja. Slovenke niso, z malimi izjemami, lahkoživke. Dobro se zavedajo svojega poslanstva in predvsem vedo, da so Slovenke …« (Goriška straža, 2. marec 1928. V: Makuc, 1993) po slovenski hrani.9 V redkih slovenskih družinah se je jezik ohranjal tudi z branjem, nacrtnim govorjenjem slovenske besede in pa z dopisovanjem s sorodniki doma.10 V razlicnih virih lahko zasledimo, da so bile Aleksandrinke med seboj zelo povezane, precej je bilo tudi porok med njihovimi otroki. Ceprav so svojo slovensko identiteto nedvomno ohranile, je Egipt vendarle vplival nanje, na njihov estetski cut, navade, kuhinjo, nacin oblacenja, znanje jezikov, vrednostni sistem (Slamic, 2001, 120). Po vrnitvi v domovino je bila razen drugih vidnih znakov opazna predvsem njihova kozmopolitska miselnost. Živele so namrec v izrazito multikulturni oziroma multietnicni družbi, ceprav se evropski priseljenci v glavnem niso mešali z Egipcani.11 Pomenljiva potrditev takšnega opažanja je društvo prijateljev Aleksandrije v Rimu, v katerem poskušajo povezati vse, ki so se tam rodili in odrašcali, in na ta nacin ohranjati spomin na najbolj kozmopolitsko obdobje tega danes že precej bolj izrazito afriškega mesta. Slovenski vojaki v Afriki Posebno kategorijo izseljencev v Egiptu, pa tudi v drugih državah Severne Afrike, predstavljajo slovenskivojaki, ki so v casu 2. svetovne vojne na tej celini pristali kot italijanski vojaki ali pa so ostali v Egiptu kot vojaki razpadle jugoslovanske vojske, pridruženi angleškim enotam. Slednji so v Egiptu izdajali celo casopis Bazovica, ki je izhajal od 30. septembra 1941 do 19. novembra 1944, ko je izšla zadnja, 135. številka.12 List je zacel z naklado 50 izvodov, do jeseni 1943 pa naj bi ta številka zrasla 8 »Vsako leto smo vsi šli do cerkvice Device Marije v Matariji (ime po zvocnem zapisu). Med nami smo imeli tri šoferje, ki so nas peljali s svojimi avtobusi. Bilo nas je vec kot sto. Sicer pa smo se dobivali enkrat pri eni, drugic pri drugi družini. Imeli smo tudi slovenske sestre, nune. Pri njih smo imeli vsako nedeljo popoldan slovensko bogoslužje, potem pa družabno srecanje ob caju. Bogoslužje je vodil slovenski duhovnik. To je trajalo vse do leta 1950, ko sta morala slovenska duhovnika oditi drugam.« (Pušpan v: Izseljenci o sebi – Egipt) 9 »Slovenke so v tujini ohranile svojo kulturo. Najpogosteje so jo izrazile v hrani, saj so pripravljale polento, golaž, pekle zavitke in potice. Hcere in sinovi grških, italijanskih ali francoskih ocetov so torej že majhni vzljubili slovensko deželo, ceprav so rasli dalec stran. Jezika so se ucili v pogovorih z materami in skozi pisma, ki so prihajala iz domovine.« (Amalia Romanelli v: Merljak, 2002) 10 Mama in oce sta imela slovensko branje, pogosto smo pisali domov. V domu smo imeli slovensko šolo, v kateri je pouceval profesor Rudolf. On je imel tudi casopis Bazovica. V šolo nas je hodilo okoli 20. Danes vseh teh ljudi ni vec, saj so pomrli ali se odselili. (Pušpan v: Izseljenci o sebi – Egipt) 11 »V Aleksandriji smo se družili razlicni mediteranski narodi: Slovenci, Italijani, Grki, Armenci, Francozi, Libanonci, Maltežani, Sirijci in Židi. Ohranjali smo kulturo in se povezovali z drugimi. Vsi smo od drugih vzeli najboljše. Mešali smo kuhinje in mentalitete. Potrebovali smo le malo dobre volje in ljubezni ter spoštovanje drugacnosti. Potem smo lahko živeli skupaj.« (Amalia Romanelli v: Merljak, 2002) 12 Urednik Ivan Ucenikov (Rudolf) poroca o dogodkih na tleh Jugoslavije in jih komentira. Odlicno je viden vpliv angleškega informiranja in razumevanja tamkajšnjega dogajanja. Sprva razberemo veliko naklonjenost kralju Petru, skozi leta pa cedalje vecjo privrženost OF in NOV. Urednik je moral od doma zaradi svojega sodelovanja v tajni primorski organizaciji TIGR. do 5.000. Po pisanju urednika naj bi jo prejemali Slovenci po vsem svetu.13 Konec leta 1944 je casopis pisal o vlogi tajništva Jugoslovanskega odbora iz Italije. To naj bi v 42 mesecih svojega poslovanja v Egiptu iz ujetniških taborišc v Egiptu, Sudanu, Ugandi, Keniji, Somaliji, Indiji in Južni Afriki osvobodilo 1.533 bivših italijanskih (torej primorskih op. Z. Ž.) castnikov, podcastnikov in vojakov, po posredovanju odbora pa je bilo osvobojenih tudi precej civilnih internirancev v Egiptu. Odbor je poskrbel tudi za 2.343 nekdanjih italijanskih in 528 nekdanjih nemških vojnih ujetnikov, »ki bi drugace odšli v Ameriko in bi bili do konca vojne za nas izgubljeni. Od teh je ogromna vecina danes v vrstah N.O.V. in letalstva. Tako je tajništvo odbora izpolnilo svojo nalogo, s katero je bil tajnik odposlan v marcu l. 1941 v tujino s prispevkom 5.404 prostovoljcev za osvobodilno borbo.« (Bazovica, 19. 11. 1944, str. 8) Navzocnost slovenskih vojakov v razlicnih vojaških formacijah in vojaškem ujetništvu v afriških državah pomeni specificno »etapo« slovenstva v tem delu sveta. Gre za populacijo, ki svoje narodnosti v glavnem ni mogla manifestirati, pa vendar je njena navzocnost predvsem v Egiptu pustila nekaj sledov. Nenazadnje je bil casopis Bazovicanamenjen tako slovenskim vojakom in vojnim ujetnikom kot civilnemu prebivalstvu slovenskega rodu. Casopis je bil s svojimi novicami za mnoge Aleksandrinke edina vez z domovino. Precej je bilo namrec jetnikov, ki so prestopili k Angležem in bili izloceni iz ujetniškega taborišca. Imeli so svoje prostore in lahko so šli v Aleksandrijo. Ta se jim je po mesecih neznosnega življenja v pušcavi zdela skoraj neresnicna – »toda za nas Slovence sta bili najvažnejši dve ‘postojanki’: Azil sv. Franciška in Jugoslovanski dom. Takrat smo po Aleksandriji na ves glas peli naše stare otožne pesmi, kot so Oj ta vojaški boben, potem Barcica po morju plava in seveda Delaj, delaj dekle pušelc … Pri castnih sestrah smo bili vedno zelo lepo sprejeti; tja so ob nedeljah prihajale primorska dekleta in žene. Skušale so izvedeti kaj vec o domacih, mi pa smo med njimi iskali tete, sestricne ali druge sorodnice, ki so tukaj služile. Mladi smo bili in se na samostanskem vrtu celo ucili plesati; dobre sestre se niso jezile, vedele so, da nas caka nova fronta.« (V: Makuc, 1993, 143) Prof. Ivan Rudolf je do marca 1945 izdal še 23 številk publikacije Šotorskeknjižnice. Kairski Slovenci so ob koncu vojne na slovesni paradi navdušeno pozdravili jugoslovanski kraljevi bataljon in njegovega podpoveljnika Slovenca Milana Prosena. (Makuc, 1993, 153) 13 »Le poglejmo, kaj pravi ekspedicija: Egipet, Italija, Severna Afrika (Tunis, Alžerija, Maroko), Združene ameriške države, Argentina, Avstralija, Nova Zelandija, Velika Britanija, Kanada, Uruguay, Palestina, Turcija, Sirija, Angloegiptski Sudan, Eritreja, Abesinija, Uganda, Kenija, Južna Afrika, Indija, osvobojena Kitajska, Cirenajka, Tripolitanija, Perzija, Sovjetska zveza, Portugalska, Cile, Malta, Somaliland, Švica, in tudi osvobojena Jugoslavija.« Bazovica, št. 129, 1. oktober 1944. NaslovnicaBazovice Slovenskivojakivzavezniškihuniformahpredpiramidami Povojno obdobje Precejšen del slovenskih izseljenk se je po razlicno dolgem obdobju vrnil v domovino, pri cemer je odlocilno vlogo odigral konec 2. svetovne vojne. Veliko premožnih evropskih družin in Židov se je izselilo takoj po vojni, najvec tujcev pa je bilo prisiljenih zapustiti državo po letu 1952, ko je Egipt postal neodvisna republika s predsednikom Gamalom Abdelom Naserjem. Tako so v Slovenijo ali Italijo odšli tudi Slovenci in Slovenke, pa vendar ne vsi. Za zacetek »drugega« obdobja slovenstva v Egiptu bi lahko šteli leto 1936, ko je bil v Aleksandriji ustanovljen Jugoslovanski dom. V društvu, v katerem je bila vecina Slovencev, so imeli biljard, zbor, ansambel itd. Zbor je v mešani ali moški zasedbi prepeval tudi pri slovenskih sestrah in patrih (Berto Silic v: Izseljenci o sebi – Egipt). Klub je deloval tudi v casu vojne, a leta 1946 so ga oblasti zaprle zaradi domnevne levicarske usmerjenosti.14 Za nekaj casa je bil zaprt tudi ves klubski odbor. V casu do ponovnega zacetka delovanja kluba so se slovenski rojaki dobivali pri posameznih družinah, za praznike pa tudi pri slovenskih sestrah v azilu. Po prihodu Naserja so klub leta 1954 spet odprli. clanov je bilo takrat že precej manj, pa še vedno veliko, ce upoštevamo dejstvo, da je bilo ob zaprtju kluba leta 1970 registriranih 348 clanov, od tega vec kot tri cetrtine Slovencev.15 Pripravljali so vrsto prireditev, od pustovanja, božica, novoletnega plesa, dneva republike (SFRJ) pa do srecanj z Josipom Brozom Titom. Jugoslovanska vojna ladja Galeb je namrec veckrat obiskala Aleksandrijo in »clani kluba so bili pogosto povabljeni na sprejem na ladjo, castniki pa so prihajali v klub in s seboj prinašali razna darila, od vina naprej« ...16 Zaradi smrti in odseljevanja clanov je bilo delovanje kluba cedalje bolj težko in leta 1970 je bilo organiziranega slovenstva v Egiptu konec. Tajnik društva in direktor kluba je po zaprtju izrocil vse dokumente jugoslovanskemu veleposlaništvu.17 14 V intervjuju za Mladino (Krese, 2001) in v intervjuju za to delo Silic navaja letnico 1948. 15 Berto Silic v: Izseljenci o sebi – Egipt. 16 Prav tam. 17 Kljub prizadevanjem slovenskega veleposlaništva v Kairu teh dokumentov še ni bilo mogoce izslediti. ZakoncaSilic Še do 60. let je bila v cerkvi sv. Katarine v Aleksandriji slovenska maša.18 Drugace je bilo takoj po 2. svetovni vojni, ko je bila jugoslovanska skupnost razdeljena na privržence Titove in kraljeve Jugoslavije – slednji naj bi bili celo »zaslužni« za zaprtje jugoslovanskega kluba (Silic v: Krese, 2002). Zakonca Silic sta danes gotovo med najbolj poznanimi Slovenci v Egiptu, predvsem seveda zato, ker je bil Berto Silic dolga leta direktor kluba. »Lepe Vide« iz ljubezni Zadnje obdobje priseljevanja iz Slovenije v Egipt se je zacelo v 70. letih. V veliki vecini so to spet ženske, vendar je vzrok izselitve popolnoma drugacen. Gre namrec skoraj brez izjeme za nekdanje študentke, ki so med študijem spoznale Egipcane, ki so kot državljani prijateljske neuvršcene države študirali v Sloveniji. Njihova zgodba je torej drugacna, predvsem manj pretresljiva od zgodb Aleksandrink. Bistveno drugacne so zgodovinske okolišcine in seveda sam motiv izselitve. Ce je šlo v prvem primeru za izrazito ekonomsko oziroma v casu italijanskega fašizma tudi deloma narodno­politicno emigracijo, lahko v zadnjem obdobju govorimo o izrazito osebnih vzrokih in prostovoljni izselitvi. O teh sodobnih, cisto prostovoljnih »lepih Vidah« ni v literaturi ali casopisju tako rekoc nobenega sledu, pa ceprav gre za specificen vzorec, ki prevladuje ne le v Egiptu, ampak tudi v Jordaniji, Keniji idr. 18 Silic v: Izseljenci o sebi – Egipt. Slovenstvo v Egiptu danes je bistveno drugacno kot v vseh opisanih minulih obdobjih. Oznacimo ga lahko za mešanico vseh naštetih obdobij in »kategorij«, saj v Kairu in Aleksandriji lahko srecamo vse, od še živece Aleksandrinke pa do sedemletnega tekoce slovensko govorecega napol Slovenca, napol Egipcana. V casu svojega bivanja sem neposredno srecal ali zgolj izvedel za: 39 oseb slovenskega porekla, od tega: 6 redovnic, 1 misijonarja, 2 še živeci Aleksandrinki, 6 rojakov, rojenih v Egiptu slovenskim staršem ali tam živecih od malega, 7 Slovenk, ki so se porocile z nekdanjimi egiptovskimi študenti v Sloveniji, 17 otrok iz teh mešanih zakonov. Gre za socialno, izobrazbeno, starostno, ... zelo razlicno populacijo, sicer naseljeno skoraj izkljucno v širšem Kairu in Aleksandriji. Glavna vsebinska razdelitev bi lahko bila na »predvojne« ali »aleksandrinske« Slovence oziroma še živece Aleksandrinke, njihove potomce ter slovenske redovnice, in na sodobne izseljenke, ki so svoje može – Egipcane – spoznale med študijem v Sloveniji. Prva skupina je vecinoma zelo ostarela in razen nekaterih izjem (redovnice) nedejavna. Gre v glavnem za upokojenke in upokojence, ki pa lahko še vedno veliko povedo o minulih casih slovenstva. Ohranili so narecni jezik, ki so ga uporabljali že njihovi starši, in ker tesnejših stikov z maticnim razvijajocim se jezikom ni bilo, lahko sredi Aleksandrije slišimo pristno vipavsko narecje izpred sto ali še vec let. Stiki z maticno domovino so vecinoma šibki, omejeni na obcasne telefonske pogovore in dopisovanja. Vsi pripadniki te »skupine« govorijo po vec jezikov, poleg narecne slovenšcine najveckrat še italijansko, angleško ali francosko, zanimivo pa je, da je precej takih, ki ne obvladajo najbolje arabšcine. Ta namrec dolgo ni bila obvezna kot ucni predmet v šolah, ki so bile v primeru Slovencev najveckrat zasebne. Danes je stanje drugacno, saj arabšcino kot domaci jezik poucujejo kot obvezni predmet na vseh šolah. Druga skupina je sestavljena iz povprecno visoko izobraženih in emancipiranih Slovenk v srednjih ali poznih srednjih letih, imajo razmeroma tesne stike z domovino in si jih želijo še okrepiti. Vec jih odhaja vsako leto na daljše pocitnice v Slovenijo in otroci nekaterih govorijo brezhibno slovenšcino. Tudi možje so visoko izobraženi in kot po pravilu zelo odprti za vse, kar je slovenskega, vecinoma tudi še obvladajo slovenšcino, ki so se je naucili v casu študija. Te izseljenke, ki v Egiptu živijo od 20 pa do 40 let, tekoce obvladajo slovenšcino, otroci pa zelo razlicno, pogosto odvisno od tega, ali slovensko govori tudi oce (Egipcan). Za te otroke sicer velja še dodatna ugotovitev, da so izraziti multilingvisti, tako kot njim podoben sloj mladih iz egipcansko-evropskih mešanih zakonov. Vsi zelo dobro obvladajo angleško, nekateri tudi francosko, pa seveda arabsko. O srecanjih in razlicnih jezikovnih situacijah vec v nadaljevanju (Dnevnik), pa vendar naj kot primer omenim družino, v kateri sedemletnik z mamo govori brezhibno slovensko, z ocetom arabsko, zakonca med seboj in z otrokom angleško, decek pa se v šoli uci še francosko … Otroci Slovenk, ki koncujejo srednjo šolo, so v pogovorih z mano pokazali živo zanimanje za možnosti študija in izpopolnjevanja slovenskega jezika, pa tudi življenja in dela v Sloveniji. Na vseh srecanjih v casu 10-dnevnega bivanja v Egiptu sem skušal izvedeti še za druge rojake, vendar vecinoma neuspešno, v oporo mi je le še pricevanje g. Silica (glej Dnevnik …), ki ocenjuje, da bi lahko v Aleksandriji našli še okoli 20 oseb slovenskega porekla. Špekulativno torej ocenjujem, da živi v Egiptu najmanj 80 oseb slovenskega porekla (I., II., III. generacija). Dejanska številka je gotovo precej vecja, vendar gre za osebe, ki niso znane ne slovenskemu veleposlaništvu ne Slovenkam ali Slovencem, ki še vzdržujejo stike z maticno domovino oziroma njenim diplomatskim ter verskimi »predstavništvi«. Rojaki v Egiptu niso vec organizirani v društvo, edina oblika medsebojnega srecevanja so priložnostni sprejemi na slovenskem veleposlaništvu ali morebitne kulturne prireditve s slovensko udeležbo (gostovanje Komornega zbora Ave v Kairu leta 1994). Žal v casu bivanja v Egiptu nisem uspel vzpostaviti stika z veleposlaništvom ZRJ. Tajnik oziroma »direktor« nekdanjega Jugoslovanskega društva v Aleksandriji, v katerem je bila velika vecina Slovencev, je namrec po koncanju delovanja društva (v 70. letih) vso dokumentacijo predal takratnemu jugoslovanskemu konzulatu v Aleksandriji. Prizadevanja v zvezi s pridobitvijo te dokumentacije še potekajo, predvsem na relacijah Slovenija–slovensko veleposlaništvo v Kairu–jugoslovansko veleposlaništvo v Kairu–jugoslovansko zunanje ministrstvo v Beogradu. Ustanove, ki bi utegnile hraniti kakršne koli statisticne, arhivske, … podatke o Slovencih v Egiptu, so nedostopne in neurejene, znana so dolgoletna neuspešna prizadevanja slovenske ambasade z istim namenom. Naletel sem edino na rocno izdelan seznam pokopanih na katoliškem pokopališcu v Aleksandriji, iz katerega pa je prakticno nemogoce izlušciti priimke slovenskega izvora. Kot opisujem v Dnevniku, je nekaj Slovenk izrazilo željo po vecji organiziranosti. Želele bi si pogostejših srecanj (vsaj enkrat mesecno), na katerih bi se seznanjali z možnostmi študija v Sloveniji za njihove otroke, brali slovensko casopisje in literaturo, nacrtovali organizacijo kulturnih in drugih gostovanj iz domovine itd. JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA Naravna bogastva (zlato, diamanti itd.) in pomembna strateška lega so v Južno Afriko privlacili številne Evropejce, sprva predvsem Nizozemce in Britance. Zgodovina »bele« Južne Afrike se tako zacne z letom 1488, ko je Portugalec Bartholomeo Diaz kot prvi objadral Rt dobrega upanja in tako odprl novo, izjemno pomembno trgovsko pot med Evropo in Indijo. Leta 1652 so Nizozemci ustanovili mesto oziroma oskrbovališce za ladje Kaapstad (Cape Town), po hudih pritiskih Britancev pa so tem leta 1814 prepustili Kapsko kolonijo in zacelo se je napredovanje Britancev proti notranjosti celine. 12.000 burskih družin se je v 30. letih 19. stoletja odpravilo na Veliki pohod proti severovzhodu, da bi si poiskali nov naselitveni prostor. Ustanovili so burski republiki Transvaal in Oranje. Leta 1868 so pri Kimberleyu odkrili nahajališca diamantov, v 80. letih pa zlata, in tedaj so se v Johannesburg zgrnili tisoci evropskih priseljencev. Vrhunec nasprotovanj in boja za prevlado v posameznih delih dežele je bil dosežen v letih 1880 v prvi in nato v letih 1899 do 1902 v drugi burski vojni. Takrat je Velika Britanija premagala Bure in burske republike so postale britanske kolonije z omejeno avtonomijo. Leta 1910 so se južnoafriške province združile v britanski dominion Južnoafriško unijo, ki je postala leta 1931 samostojna država v Britanski skupnosti narodov. Politika rasnega razlikovanja se je v teh letih krepila in leta 1936 so pod vplivom Burov odpravili že tako omejeno volilno pravico crncev. Sistematicna politika rasnega locevanja pa je po drugi svetovni vojni postala državna ideologija, saj je leta 1948 izvoljena Nacionalna stranka zacela izvajati zloglasni program apartheida oziroma uzakonjenega rasnega locevanja. Vse do konca 80. let 20. stoletja številni upori crncev niso zalegli, leta 1990 pa se je z izpustitvijo Nelsona Mandele, že 27 let zaprtega voditelja Afriškega nacionalnega kongresa, zacelo obdobje odpravljanja apartheida.19 To se je zakljucilo z demokraticnimi volitvami, na katerih je bil za predsednika izvoljen Nelson Mandela, in zacelo se je novo obdobje, v katerem so belci postopoma izgubili privilegije, ki so jih bili vajeni iz preteklosti, še vec, danes vlada v državi prav nasprotna rasisticna zaposlovalna politika, po kateri so belci zadnji, ki denimo lahko dobijo državno službo. Kljub mednarodni izolaciji zaradi politike apartheida se je JAR razvila v 19 Afrika južno od Sahare – Dežele in ljudje, 1993, str. 153–165. gospodarsko dalec najbolj razvito državo na afriški celini. V zadnjih letih pa se je z odpravo sankcij odprla tako v gospodarskem kot vseh drugih pomenih, kar je privabilo množice priseljencev iz Zimbabveja, Zambije in drugih afriških držav. Najbolj ocitna posledica nenadzorovanega pritoka prebivalstva20 pa so velika nezaposlenost, cedalje vecja razširjenost okuženih in obolelih za aidsom ter kriminal. Belopolti prebivalci se odlocajo za izselitev iz države, ne le zaradi izgube privilegijev, ampak tudi zaradi vseh naštetih problemov, predvsem kriminala. Slovenci v Južnoafriški republiki Slovenci so v Južno Afriko prihajali predvsem v poznih 60. in 70. letih, torej v obdobju, ki je bilo za belce ugodno. O navzocnosti slovenstva v tej državi sem se preprical oziroma sploh prvic izvedel leta 1995, ko sem s Komornim zborom Ave kot pevec in organizator turneje gostoval na mednarodnem zborovskem festivalu in tekmovanju. Takrat se je okrog nas povsem spontano zbrala skupina 10 do 15 rojakov. Po festivalu sem v tej državi ostal sam še nekaj dni in v tem casu iz ustnih pripovedovanj izvedel, da naj bi v JAR živelo celo do 300 Slovenk in Slovencev ter njihovih potomcev. Šlo je za nepreverjene ocene, ki pa, kot kažejo zadnje izkušnje, niso tako dalec od resnice, kot se je zdelo takrat. O rojakih v tem delu afriške celine ni bilo napisanega še nicesar, razen nekaj clankov v Rodnigrudiin morda še kateri od slovenskih periodicnih publikacij.21 Tamkajšnji Slovenci so se iz maticne domovine izselili v najvec primerih najprej v Nemcijo ali Avstrijo in šele od tam v JAR. Gre za znacilno ekonomsko emigracijo. V JAR so se naseljevali nepovezano in precej raztreseno, zato tudi nikoli ni bilo slovenskega društva ali vsaj poskusa organiziranja. Ker so vecinoma prihajali iz razvitih zahodnoevropskih držav v belopolto sredino, ki je ohranjala evropski nacin življenja, prilagoditev na nove razmere ni bila težavna in kulturni šok, ki bi ga bilo pricakovati ob prihodu v Afriko, ni bil hud, ampak prej zelo specificen in »postopen«. Izseljenci, najveckrat moški, so se v Južni Afriki porocili s pripadnicami oziroma pripadniki drugih narodov, gre torej za mešane zakone Slovenec (Slovenka) in belopolti družinski partner (priseljenci iz Nemcije, Velike Britanije, Buri, …). Ker so iz Evrope prišli najveckrat kot kvalificirani delavci, so z marljivostjo, iznajdljivostjo in – resnici na ljubo – verjetno tudi zaradi barve polti lahko hitro napredovali v financnem in statusnem smislu, ceprav je bila še posebej pred leti (deloma tudi še danes) tudi belopolta družba notranje razdeljena po vrednostni lestvici na Angleže in Bure, ki se med seboj še danes ne razumejo najbolje, nato na pripadnike 20 Uradno v JAR živi dobrih 43 milijonov prebivalcev, od tega danes še okoli desetina belcev, vendar pa je resnicno število prakticno neugotovljivo zaradi izjemno velikih množic ilegalnih, neregistriranih priseljencev. 21 Tudi sam sem v dnevniku Slovenec v letih 1995 in 1996 objavil nekaj prispevkov na to temo. zahodnoevropskih držav in šele nato na Slovane in ostale belce. Naseljeni so na širšem obmocju Johannesburga, nekateri pa tudi v Durbanu, Pretoriji, Sasolburgu, Cape Townu in drugih krajih. Socialna struktura je torej razmeroma visoka, vecina spada v srednji ali višji srednji sloj prebivalstva. Kljub grozeci nezaposlenosti in rasno razlocevalni zaposlovalni politiki nove crnske vlade je tudi mlajša generacija razmeroma dobro situirana, težave pa se kažejo pri študentih. Prav študenti in nekateri drugi mladi se zanimajo za delo ali študij v Sloveniji, interes za vrnitev v domovino pa kljub relativno trdnemu socialnemu položaju obstaja tudi pri starejših. Deželo namrec poleg visoke nezaposlenosti mocno pesti zelo visoka stopnja kriminala in nasilništva, pa tudi aids.22 Ohranjanje slovenske identitete je bilo do ustanovitve slovenskega društva omejeno na osebne stike z maticno domovino in kolikor je bilo mogoce zavestno slovenske kulture v krogu družine. Nekaj je primerov oseb, ki so skušale svoje slovenstvo udejanjiti s tkanjem gospodarskih povezav, vendar jim to zaradi – po njihovih besedah – nepripravljenosti slovenskega gospodarstva ni uspelo. Pomagali niso niti obiski v Sloveniji niti organiziranje obiska slovenske gospodarske delegacije v JAR. Društveno življenje med našimi rojaki torej ni obstajalo. Izseljenci, ki so v tej državi že zelo dolgo, se še spominjajo slovenskega duhovnika, ki je nekaj casa deloval na tem obmocju in celo porocil slovenski par,23 znana je tudi navzocnost nekaj slovenskih redovnic – misijonark, vendar njihovo delovanje ni imelo zveze s Slovenci in slovenstvom. Društveno življenje je (bilo) bolje organizirano med mnogo bolj številnimi Hrvati in Srbi, vendar pa se tega Slovenci niso udeleževali. Znana je le informacija, da so nekateri rojaki zahajali v hrvaško cerkev v Johannesburgu. Slovenski jezik je v popolnosti navzoc pri pripadnikih prve generacije, pogosto tudi neslovenski zakonski partnerji (vecinoma soproge) razumejo posamezne izraze ali fraze. Pri otrocih je znanje slovenšcine prej izjema kot pravilo, kažejo pa interes za ucenje. Taka situacija je znacilna za narodno mešane zakone, v katerih je – tako tudi v južnoafriškem primeru – oce Slovenec. Zdaj vecinoma že odrasli potomci slovenskih izseljencev se identificirajo kot beli Južnoafricani, kar pomeni, da imajo svoje korenine v Evropi. Ob narašcajoci gospodarski krizi, slabšanju položaja belcev in cedalje vecji kriminaliteti se pri mladih povecuje zanimanje za izselitev iz JAR in med možnimi opcijami za študij, zaposlitev oziroma življenje je Slovenija na prvem ali drugem mestu. Poleg omenjenih znacilnih ekonomskih izseljencev sem v Johannesburgu srecal tudi nekdanjega vojnega ujetnika, ki se je javil v vojsko kralja Petra, vkljuceno v angleške letalske enote, in je med urjenjem v Južni Afriki spoznal svojo bodoco ženo, pa dva 22 Uradne statistike govorijo, da je z aidsom okužen vsak deseti, neuradno pa velja podatek, da ima aids vsak cetrti temnopolti Južnoafrican. 23 Misijonar p. Albin Kladnik. pripadnika povojne politicne emigracije in, kar je bilo najbolj presenetljivo, mlajša moška, ki sta v to državo prišla šele pred približno desetimi oziroma trinajstimi leti. O številu Slovencev in njihovih potomcev v JAR sem se skušal prepricati tudi na eni vecjih univerz (Wittwatersrand University), vendar se je izkazalo, da je tu sicer študiralo nekaj slovenskih študentov, vendar je šlo za krajša študijska gostovanja študentov razlicnih fakultet ljubljanske univerze in ne za izseljence ali njihove potomce. Moje poizvedovanje o številu Slovencev v JAR pri tamkajšnjem jugoslovanskem veleposlaništvu prav tako ni obrodilo sadov. Prvi poskus organiziranja Slovencev v JAR je bil v letu 1997, ko je v to državo prispela na obisk tedanja državna sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaela Logar. Na neformalnem srecanju se je takrat v Roodeportu v okolici Johannesburga zbralo okoli 15 oseb. Približno od tedaj naprej potekajo intenzivnejša prizadevanja za doslednejše organiziranje. Zakonca Pavla in Tone Kostanjevec sta med pripravami na moj obisk zbrala 47 naslovov rojakov v JAR, Namibiji in Bocvani ter vse tudi povabila na srecanje. Na srecanju v Sasolburgu 11. novembra 2001 se je zbralo okoli 40 Slovenk in Slovencev razlicnih generacij ter nekaj njihovih najožjih neslovenskih družinskih clanov. Ob upoštevanju dejstva, da kar nekaj rojakov živi v oddaljenih krajih (Durban, Cape Town) in da so se nekateri opravicili, je število vendarle visoko, v vsakem primeru pa je šlo za najvecje srecanje Slovencev v tem delu sveta doslej. Nekateri so se srecali prvic v življenju, drugi prvic po vec letih. Na srecanju sem navzoce seznanil s cilji svojega projekta, z delom Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, ki mi je omogocil potovanje, in tudi z vlogo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Rojaki so pokazali veliko zanimanje za ustanovitev lastnega društva, imeli so tudi precej vprašanj, predvsem v zvezi z državljanstvi, pridobivanjem potnih listov, vizumov (ce niso državljani RS), možnostmi preselitve v Slovenijo, študija, ucenja slovenskega jezika itd. Zelo pogrešajo uradno slovensko diplomatsko predstavništvo. Glavni sklep srecanja je bil, da se kmalu spet srecajo, predvidoma najkasneje 25. junija 2002. Do takrat naj bi bilo vse nared za ustanovitev društva Slovencev Južne Afrike (vkljucno z Namibijo, Zimbabvejem in Bocvano). Formalni del smo zakljucili s petjem slovenske himne.24 Srecanje je ocitno obrodilo sadove, saj so rojaki kmalu organizirali še vec srecanj oziroma sestankov in 3. marca 2002 ustanovili Društvo Slovencev v Južni Afriki.25 Srecanja se nadaljujejo in društvo ima redni stik z Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ob obisku delegacije Gospodarske zbornice Slovenije (avgust 2002) in pa delegacije vlade RS na svetovnem kongresu o trajnostnem razvoju (september 2002) so se predstavniki društva srecali z gosti iz Slovenije. Glede na seznam z naslovi, ki sta ga oblikovala prvi predsednik društva Tone 24 Glej: Zapis prvega srecanja južnoafriških Slovencev 11. 11. 2001 v Sasolburgu pri družini Kostanjevec – priloga. 25 Glej: Zapisnik ustanovitvenega sestanka Društva Slovencev v Južni Afriki, 3. 3. 2002 – v prilogi. UdeleženciprvegavecjegasrecanjaSlovencevvJužniAfriki Kostanjevec in žena Pavla, živi na tem obmocju najmanj 106 oseb slovenskega porekla, od tega 2 v Namibiji, 7 v Bocvani, ostali pa v JAR . Številka je gotovo precej vecja, saj je na seznamu nekaj oseb, pri katerih ni navedenih družinskih clanov (otrok) in z njimi zaradi pomanjkanja casa nisem imel priložnosti navezave neposrednega stika. Seznam se še dopolnjuje in se je že v casu po srecanju v Sasolburgu razširil za nekaj naslovov. Velja ocena, da živi na obmocju Južne Afrike okoli 250 oseb slovenskega porekla (I., II., III. generacija). Ustanovitev slovenskega društva je zelo pomembna, saj so tamkajšnji Slovenci tako dobili oporno tocko za ohranjanje slovenstva, navezovanje stikov z maticno domovino in širjenje slovenske kulture v tej izrazito vecetnicni26 državi. Prihodnost slovenstva v Južni Afriki je v veliki meri odvisna od razvoja politicnih razmer. Ob stopnjevanju nestrpnosti do belcev in kriminala lahko pricakujemo, da bo v razmeroma kratkem casu državo zapustila vecina belopoltega prebivalstva, med njimi tudi Slovenci. V primeru stabilizacije razmer pa bo delovanje društva prepušceno predvsem prizadevnosti nekaj posameznikov – njegovo delovanje v nobenem primeru ne bo primerljivo z društvi Slovencev v znacilnih imigrantskih državah, kot so npr. Argentina, ZDA ali Avstralija, saj je že ob ustanovitvi sooceno s stanjem, kakršnemu se hitro bliža vecina ustanov Slovencev v omenjenih državah – akulturacijski dejavniki tudi v tem delu sveta pac vplivajo na narodno identiteto posameznika. Ob tem lahko kot pozitivno razumemo dejstvo, da je tako kot v drugih vecetnicnih priseljenskih državah tudi v JAR med belopoltim prebivalstvom opaziti »renesanso« etnicne pripadnosti pri mlajših generacijah. 26 V JAR živi okoli 20 % belopoltega prebivalstva, vecinoma potomcev Angležev in Burov oz. Nizozemcev, pa tudi Nemcev in številnih drugih narodov. Njihove vezi z maticnimi domovinami so precej bolj tesne, tudi zaradi navzocnosti diplomatskih predstavništev. KENIJA Britanci so se za to državo zaceli zanimati šele proti koncu 19. stoletja in leta 1895 je postala njihov protektorat. Tako kot v vseh podobnih državah je kolonializem tudi v Keniji zapustil pozitivne in negativne sledi. Ceprav je država samostojna že od leta 1963, so vplivi britanske kulture vidni še danes, od šolskega sistema do nekaterih navad, veliko število Evropejcev pa daje pecat predvsem prestolnici Nairobi in pristaniškemu mestu Mombasa. Kenija je danes mešanica svetovljanstva in visoke razvitosti v središcih in bogatih cetrtih mest, plemenskih tradicij in v veliki meri nespremenjenega nacina življenja na podeželju ter velike revšcine v barakarskih naseljih na obrobjih prenatrpanega Nairobija. Prestolnica, v kateri živijo tudi maloštevilni Slovenci, predstavlja ne le gospodarsko in upravno središce države, ampak tudi »izvlecek« vseh razlicnih kultur te države. Tako lahko srecamo muslimane, ki sicer živijo v nekdaj pretežno arabskem obalnem pasu, hindujce, ki so v casu angleške prevlade prihajali in še prihajajo iz Indije, belce protestantske in katoliške veroizpovedi ter seveda najštevilcnejša domaca ljudstva, predvsem Kikuyu, Luhya, Luo, Kamra in Kalenjin. Masaji27 kot »maskote« te države živijo na jugu oziroma jugozahodu države, predvsem na obmocju narodnega parka Masay Mara. Nakljucni obiskovalec si med kratkim obiskom težko ustvari pravo sliko o družbeni podobi te države, prvi vtis pa je vendarle pozitiven, saj daje Kenija vtis ene najbolj »razvitih« držav »crne« Afrike. Takšno podobo pa motijo številna porocila o nezadržnem širjenju socialnih nemirov in aidsa. Slovenci v Keniji Slovenstvo v Keniji je »staro« vsega tri desetletja. Znano je sicer, da so nekatere glavne kenijske prometne povezave med drugo svetovno vojno gradili italijanski vojni ujetniki, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev, Kenija pa je bila privlacna tudi za nekatera naša (jugoslovanska) gospodarska predstavništva, vendar ne v enem ne v drugem primeru ne gre za permanentno oziroma daljše bivanje. Ceprav živi v tej državi razmeroma malo Slovencev oziroma oseb slovenskega porekla, vsega okoli 20, je bil zame prav obisk v tej državi s formalnega vidika najuspešnejši. Skupinica štirih Slovenk in dveh Slovencev ter njihovih vecinoma že odraslih otrok je namrec zelo dejavna. V casu pred razpadom SFRJ so se srecevali na sprejemih na jugoslovanskem veleposlaništvu, pa tudi na rednih neformalnih 27 Afrika južno od Sahare – Dežele in ljudje, 1993, str. 92–93. srecanjih, ki jih ohranjajo tudi sedaj, ko na ambasado ne morejo vec. Že pred nekaj leti so prišli do zamisli o ustanovitvi slovenskega društva, vendar ni bilo vecjih premikov. Med obiskom Majde Povoden-Nginja v Sloveniji pa je prišlo do dogovora, da obišcem tudi Kenijo in opisano skupino, moj obisk pa naj bi bil povod za koncno uresnicitev dolgoletnih želja in nacrtov. 17. novembra se je tako v hiši Majde Povoden--Nginja zbralo devet ustanovnih clanov in ustanovilo Društvo Slovencev v Vzhodni Afriki. Sedež društva je v Nairobiju, vkljucuje pa v Keniji, Ugandi in Tanzaniji živece Slovenke in Slovence ter njihove najožje družinske clane, tudi soproge, ki niso Slovenke(-ci) »po krvi«. Društvo je ob ustanovitvi štelo 31 clanic in clanov.28 Navzoc sem bil tudi na naslednjem srecanju 2. decembra, na katerem so sodelujoci dolocili organe društva (predsednica je ga. Povoden-Nginja) in se seznanili s potekom formalnosti glede uradne registracije društva, na koncu pa smo skupno zapeli slovensko himno.29 To razmeroma majhno, a kvalitativno pomembno skupino oseb slovenskega porekla bi najlažje primerjali z zadnjim »valom« izseljenih v Egipt. Tudi v tem primeru gre namrec za ženske, ki so v casu študija v Sloveniji spoznale kenijske študente in se za preselitev odlocile iz znacilno osebnih razlogov. Ker je Kenija kljub svoji relativni razvitosti še vedno izrazito afriška, je bil kulturni šok v tem primeru precej hujši kot v egiptovskih velemestih ali »beli« Južni Afriki.30 Širše središce kenijske prestolnice Nairobi ima za zunanjega obiskovalca presenetljivo visoko raven življenja, morda primerljivo celo z družbami Zahodne Evrope ali Severne Amerike. Precej drugace je v predmestjih vkljucno z velikimi barakarskimi naselji, predvsem pa na podeželju, kjer je tradicionalni nacin življenja še zelo mocen. Tako je bil tudi za slovenske izseljenke kulturni šok povezan predvsem s srecanjem s podeželsko tradicionalno ruralno kulturo, v mestu pa so si vse »opomogle« – tudi zato, ker je življenje potekalo v delno segregiranem družbenem krogu mešanih evro-afriških zakoncev in njihovih otrok.31 Kot po pravilu imajo vse tukajšnje Slovenke po tri otroke, ki so že odrasli. Vsi govorijo ali vsaj razumejo slovensko, predvsem pa se cutijo tudi Slovence. Veliko pomeni obisk v Sloveniji, sploh ce gre za daljše obdobje, kot npr. pri Sashiju, ki je v Sloveniji študiral tri leta.32 Potomci nosijo v sebi dve oziroma tri kulturne razlicice: so 28 Glej: Zapisnik ustanovnega srecanja Društva Slovencev v Vzhodni Afriki – priloga. 29 Glej: Zapisnik 2. srecanja Društva Slovencev v Vzhodni Afriki – priloga. 30 Znacilen kulturni šok je doživljala moja glavna sogovornica v Keniji, pa ceprav je njeno razmišljanje na to temo drugacno, bolj poglobljeno. /…/ »Namrec, vsakdo je rojen v neki kulturi in obicajno mislimo, da je ta edina prava in najboljša. Potem pa greš v svet in spoznaš, da obstajajo še drugacni nacini življenja, vse skupaj vidiš z druge strani. Ugotoviš, da imajo tudi ti ljudje svoj prav, svoje razloge – od nacina oblacenja pa do vzgoje, arhitekture itd. Na primer mnogoženstvo …« (Majda Povoden-Nginja, v: Izseljenci o sebi, Kenija) 31 »Takoj sem spoznala, da je nacin življenja cisto drugacen – socialni razredi, služabniki, nocni cuvaji, zasebne/državne šole in bolnice, plemenske tradicije itd. Zame kot Evropejko je bilo gibanje zelo omejeno. Pocasi sem spoznavala nacine življenja razlicnih ras (domacini, Azijci, ljudje z zahoda) UstanovniclaniDruštvaSlovencevVzhodneAfrike deloma Slovenci, deloma pripadniki ljudstva oz. plemena po ocetovi strani, sicer pa v Keniji veljajo za »mzungu«, kar je oznaka za otroke mešanih »crno-belih« zakonov. Predvsem v Nairobiju je slednjih zelo veliko. Tudi v Keniji imajo slovenski rojaki najvec težav s konzularnimi zadevami in se pocasi prilagajala. Družabnega življenja ni bilo veliko, morda obiski ob nedeljah ali sobotah, in zabave v zelo ozkem krogu, najvec z mešanimi zakoni. Tudi otroci so obiskovali isto šolo in se tako medsebojno spoznavali. Otroke smo vzgajali v slovenskem duhu, govorimo slovensko, otroke sem tudi ucila slovenske narodne pesmi in poslušali smo domaco glasbo. Moževi klanski starešine so dvignili vso plemensko tradicijo z moje družine, tako da otroci ne poznajo njihovega jezika (luo – ob jezeru Victoria) in tudi ne obicajev, kar mi je zelo pomagalo, ko je mož leta 1992 umrl v prometni nesreci in sem imela proste roke, da delam po naših, katoliških obicajih. Plemenske tradicije sicer pripisujejo ženi zelo majhno vlogo, glavno besedo ima starešina klana.« (Silva Owure Drnovšek, v: Izseljenci o sebi) 32 »Sashi je rojen leta 1975 v Keniji. Sredi 90. let je odšel študirat medicino v Rusijo, v Moskvo, in tam ostal tri leta. Bila je dragocena izkušnja, spoznal je tudi, kaj je rasizem, saj je postal tarca tamkajšnjih obritoglavcev. Nato je odšel za tri leta v Slovenijo, kjer je prav tako študiral in delal. Govori torej slovensko, angleško, rusko, svahili, francosko in še dva lokalna afriška jezika. »Po približno letu dni v Keniji še ne vem tocno, kje sem. Nekoc sem cutil nekaj slovenske kulture, navijal sem za Slovenijo v raznih portih itd., vendar to ni bilo isto kot sedaj. Po treh letih sem resnicno zacutil slovenstvo. Ker sem v Keniji treniral rugby, sem v Sloveniji tudi igral za slovensko rugby reprezentanco. /…/ Nekoc sem se v Sloveniji pocutil kot turist, zdaj ne vec.« (Sashi Nginja v: Izseljenci o sebi) (državljanstvo, vizumi), zelo pa jih zanima tudi ucenje slovenšcine na daljavo ali v Sloveniji, študij v maticni domovini ter navezava kulturnih in gospodarskih stikov. Zelo radi bi dosegli vzpostavitev diplomatsko-konzularnega predstavništva Slovenije ali vsaj obcasne konzularne dneve, ga. Povoden-Nginja pa se je že pred leti ponudila za castno konzulko. Težava je v tem, da Slovenija in Kenija nimata uradno vzpostavljenih diplomatskih odnosov, ceprav naj bi Kenija avtomatsko priznavala vse države, ki so clanice Združenih narodov. Podobno kot v Južni Afriki lahko tudi v Keniji ustanovitev društva, pa ceprav gre predvsem za formalnost, veliko pomeni, saj se iz formalnosti lahko razvije tesnejše sodelovanje z maticno domovino, za kar so nedvomno zainteresirani tudi mladi. »Ker imajo naši otroci vez s Slovenijo, bodo tudi oni, ker bodo skoraj gotovo ostali tu, širili slovensko kulturo, kolikor je imajo v sebi. Branchi na primer slabo govori slovensko, ker skoraj nima s kom govoriti, svojo ženo Kenijko pa uci slovenšcino in jaz z njegovo hcerko, torej mojo vnukinjo, govorim slovensko …«, ugotavlja Majda Povoden-Nginja (Intervjuji). DRUGE DRŽAVE V AFRIKI IN NA ARABSKEM POLOTOKU Izrael Na osnovi pridobljenih naslovov, ustnega pricevanja in pisma33 lahko predvidevam, da živi v Izraelu najmanj 50 oseb slovenskega porekla. Gre za zelo razlicne »kategorije«, pa vendar velja najprej omeniti slovenske Jude,34 ki so se v Izrael izselili med leti 1948 in 1950 na osnovi zakona o vrnitvi (Hok Hašvut – Law of Return), ki podeljuje izraelsko državljanstvo vsakomur, ki lahko dokumentira judovsko poreklo vsaj enega od štirih starih staršev. Po mnenju Klemna Jelincica, ki je v tej državi preživel okoli deset let, je potrebno pri kategorizaciji slovenskih Judov v Izraelu upoštevati tudi širšo jugoslovansko judovsko identiteto. Nekateri med njimi imajo sorodstvene vezi tudi s podrocji izven Slovenije ali pa so se po prihodu v Izrael prikljucili združenju priseljencev UdruženjeJevrejaizbivšeJugoslavijeuIzraeluin vzdržujejo osebne stike z neslovenskimi clani tega združenja. Pri tistih, ki so prispeli po 50. letih (v 80. in 90. letih je iz Slovenije prispelo okoli 20 oseb), pa presenecajo visoka raven slovenskega jezika in povezave s slovenskim prostorom. Te povezave so temeljile predvsem na družinskih in prijateljskih vezeh s Slovenijo in Slovenci v Izraelu, obcasnem branju slovenskih knjig in tiska, pa tudi na obiskih v Sloveniji sami. Za Egipt, Jordanijo in Kenijo znacilno »kategorijo« predstavlja skupina nekaj Slovenk, vecinoma študentk, ki so se v Izrael priselile iz osebnih razlogov oziroma zaradi poroke, niso pa nujno tudi sprejele judovske veroizpovedi. Ta pojav je bil znacilen predvsem v 90. letih prejšnjega stoletja. Poleg omenjenih dveh najvecjih je v Izraelu še cela vrsta manjših podskupin Slovencev: -katoliški duhovniki in redovnice, -vojaki in vojakinje, -poslovneži, športniki, študenti, -druga generacija – Izraelci slovenskega porekla. Prelomno tocko pri povezovanju Slovencev v Izraelu predstavlja odprtje veleposla­ 33 Pismo Klemna Jelincica; v: Izseljenci o sebi. 34 Polemike o pravilni uporabi izraza »Jud« ali »Žid« se Judov oziroma Židov samih ocitno ne dotikajo pretirano, saj moj sogovornik Klemen Jelincic izmenicno uporablja oba izraza. ništva Republike Slovenije sredi 90. let. Ob slovenskih državnih praznikih (dan državnosti, dan neodvisnosti, dan kulture) namrec veleposlaništvo pripravlja spre­jeme, vcasih združene z gostovanji slovenskih kulturnikov. Srecanj se udeležujejo pripadniki vseh razlicnih skupin Slovencev v tej državi in predstavljajo glavno sticišce. Po pricevanju Klemna Jelincica so za zacetek leta 2002 nacrtovali ustanovitev slovenskega društva, vendar do zakljucka pisanja tega besedila še ni prišlo do uresnicitve. Vsekakor velja povzeti ugotovitev, da posamezniki iz vseh naštetih raznolikih »kategorij« Slovencev v Izraelu ohranjajo razmeroma tesne stike z maticno slovensko kulturo, tako prek obiskov na veleposlaništvu, dopisovanja in branja kot z obiski Slovenije. V zadnjem desetletju se je okoli deset ljudi celo odlocilo za preselitev v Slovenijo. Jordanija V Jordaniji živi 80 do 100 oseb slovenskega porekla. Migracijski vzorec je v jordanskem primeru skoraj popolnoma enak kot v kenijskem ali egiptovskem. Gre torej za slovenske študentke, ki so se v Sloveniji spoznale z Jordanci in se z njimi izselile, ter njihove potomce. V to državo se je na tak nacin izselilo najmanj 15 Slovenk in vse imajo po tri ali celo štiri zdaj vecinoma že odrasle otroke. Iz pogovorov in dopisovanja je mogoce sklepati, da so se življenju v sicer razvitem in svetovljanskem glavnem mestu Aman, kjer živi velika vecina, razmeroma hitro prilagodile. Kultura je sicer res precej drugacna, vendar pa so bile v družinah svojih mož zelo dobro sprejete. Jordanija velja v oceh tamkajšnjih Slovenk za zelo »odprto in tolerantno deželo, v kateri so ljudje do tujcev zelo prijazni, razumevajoci in odprti, mesto pa je tako kozmopolitsko, da si lahko prakticno vsak izbere tak nacin življenja, kot si ga želi.«35 Dejansko je Jordanija, ceprav izrazito muslimanska država s kraljem Huseinom II. (in po njegovi smrti leta 1999 sinom Abdulahom), v zadnjih desetletjih vzor odprte, tolerantne, miroljubne in varne države.36 Otroci vseh tam živecih Slovenk govorijo bolj ali manj tekoce slovensko, nekateri so v Sloveniji celo študirali ali obiskovali tecaj slovenskega jezika. Ceprav rojakinje v Jordaniji nimajo svojega izseljenskega društva, se ožja skupina osmih prijateljic redno srecuje na neformalnih srecanjih pri eni ali drugi, kjer govorijo in pojejo slovensko, ob raznih priložnostih tudi skupaj z mlajšo, zdaj že odraslo generacijo. Skozi desetletja so stiki z domovino ostali zelo tesni, kar nekaj jih vsako leto obišce Slovenijo. S seboj so vedno jemale tudi otroke, ki so tako ohranili živ stik z jezikom. Prišlo je obdobje, ko že odrasli in poroceni otroci ne zahajajo vec vsako leto v domovino njihovih mam, vendar pa so prav oni tisti, ki zdaj nacrtujejo obisk Slovenije skupaj z jordanskimi zakonskimi partnerji in svojimi otroki. V družinah je pogovorni 35 Liljana Attar, v: Izseljenci o sebi, Jordanija. 36 Spletna stran Yahoo – Travel, Jordan, Dežele in ljudje, 1994, str. 124–129. jezik vsaj vcasih tudi slovenski, odvisno od situacije. Pri ohranjanju slovenstva pa si pomagajo tudi s satelitsko televizijo, radijem in internetom. Potomci slovenskih izseljenk v Jordaniji se ne pocutijo nic drugace od drugih Jordancev, pa ceprav jih »pravi« domacini spoznajo po nekoliko svetlejši polti. Toda otrok mešanih zakonov je v Amanu ogromno in zato niso nobena posebnost. Vse sogovornice so nakazale možnost formalne oblike organiziranja, seveda ob pomoci pristojnih organov v Sloveniji. Pokazale so že veliko organizacijsko in mobilizacijsko sposobnost. Tako so pred leti z velikim veseljem sprejele novogoriški oktet Vrtnica, pred nedavnim obiskom slovenskega predsednika Milana Kucana pri jordanskem kralju pa so se kar same odpravile na nekaj sto kilometrov dolgo pot in se na lastno pobudo srecale z njim. Druge države V okviru poizvedovanja po Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku sem naletel na vec imen ali celo polnih naslovov ter nanje tudi naslovil pismo s prošnjo za sodelovanje, vendar vecinoma ni bilo odgovora. Razlogov za neodzivnost je lahko vec: velika verjet­nost je, da so se nekateri preselili ali odselili nazaj v Slovenijo, zelo mogoce je, da se je katero od pisem izgubilo na poti do naslovnikov, realno pa je seveda tudi pricakovati, da mnogi pac nimajo casa, volje, interesa ali smisla za tovrstno kon-taktiranje. Vseh naslovov, razpršenih po tako obširnem obmocju, seveda ni mogoce obiskati, ostaja pa upanje, da bo prihodnost prinesla nove neposredne stike. Precej bi bilo mogoce napisati o navzocnosti Slovencev v nekdanjih »neuvršce­nih« državah predvsem severne Afrike. V Libiji, Alžiriji in nekaterih drugih državah so delovale velike skupine slovenskih delavcev, ki so na teh obmocjih ustvarile lastni specificni nacin življenja, le delno povezan z delavci iz drugih držav nekdanje SFRJ. Redovnica iz Aleksandrije je med svojim 15-letnim delovanjem v Libiji srecala zelo veliko Slovenk in Slovencev, ki so tam delali predsem kot zdravniki in inženirji. V Tripoliju so imeli ves cas celo »jugoslovanski dom«, v katerem so se srecevali predv­sem ob petkih (muslimanska nedelja). Ocenila je, da je v tistih letih (od sredine 50. let pa do konca 60.) v Libiji obcasno živelo vsega skupaj 500 do 600 Slovencev.37 Z zacetkom obdobja revolucije in vojn so se zaceli pogoji za delo in življenje naših delavcev slabšati, zato se je ta specificna migracija v Libiji prenehala, podobno pa se je pozneje zgodilo v Alžiriji. V okviru iskanja Slovenk in Slovencev na afriški celini in Arabskem polotoku 37 Janez Grilc, ki je tudi sam delal v Libiji, mi je pokazal celo seznam skupine 30 tehnicnih delavcev (inženirjev, geometrov, tehnikov itd.), ki je nekaj let (najmanj dve, kot je razbrati iz opomb v seznamu) delala na razlicnih ministrstvih. Na delo jih je napotil Zavod za mednarodno tehnicno sodelovanje – oddelek za pomoc deželam v razvoju iz Ljubljane. Samo ta skupina je torej skupaj z ženami in otroki štela 77 oseb. Grilc po spominu omenja tudi zdravnike in medicinske sestre v bolnišnicah, delavce SGP Slovenija ceste (sedanji SCT) z gradbišci v Bengaziju, Agedabiji in Sirti, predstavništva podjetij Slovenijales in IMP itd. sem se preko spletnih strani zunanjega ministrstva ZRJ obrnil tudi na 18 elektronskih naslovov jugoslovanskih veleposlaništev. Prejel sem le dva odgovora. Iz Jordanije sem prejel nekaj imen tam živecih Slovenk, ki sem jih sicer že sam »izsledil«, iz Kenije pa so sporocili, da naj tam ne bi bilo Slovencev. Tabela v nadaljevanju skuša povzeti približke oziroma ocene o številu oseb slovenskega porekla v državah, v katerih sem sploh izsledil vsaj ime ali pa mi je o tem pripovedovala tretja oseba. Možnosti, da posamezni Slovenci oziroma njihovi potomci živijo tudi v drugih državah Afrike in Arabskega polotoka, so seveda zelo velike. To besedilo, ki zgolj za silo zapolnjuje vrzel v poznavanju slovenstva v tem delu sveta, tako – predvsem glede slovenstva v državah, ki se jih knjiga posebej ne dotika – služi predvsem kot iztocnica za nadaljnje raziskovanje in zbiranje podatkov.38 Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku – stanje aprila 2003 Država Dokazljivoštevilo Ocena Alžirija 4 4 Bocvana 3 5 Egipt 34 80 Gana 5 5 Gvineja Bisao 1 3 Izrael 50 70 Jordanija 80 90 Južnoafriška republika 107 250 Kenija 23 23 Kuvajt 9 15 Sirija 3 10 Tanzanija 1 4 Tunizija 1 ? Uganda 3 3 Združeni arabski emirati ? 5 Zimbabve 1 ? 38 Vprašaj namesto številke pomeni, da trenutno ni mogoce dokazati nobene številke oziroma da ni podlage za oceno dejanskega števila. Npr. v primeru osebe iz Tanzanije ni podatka, koliko otrok ima, zato je ocena o številu oseb slovenskega porekla nemogoca. V tabeli niso upoštevani slovenski misijonarji in misijonarke. B ANALIZA Slovensko izseljenstvo v Afriki in na Arabskem polotoku je v slovenskem družboslovju tako redka in neraziskana tema, da je bil pristop k njenemu odkrivanju povezan z veliko mero zacetne negotovosti in improvizacije. Pri veliki vecini drugih slovenskih skupnosti po vsem svetu se raziskovalec lahko najprej iz obicajno dokaj obsežne literature pouci o njihovi preteklosti, nacinih, vzrokih izseljevanja in vsaj o zacetkih delovanja v deželi priselitve. Potem se obrne na bolj ali manj aktivna slovenska izseljenska društva ali posameznike in s takšne odskocne deske nadaljuje vsebinsko raziskavo teme. V našem primeru ni (bilo) tako, saj v zacetku leta 2001, ko so se zacele priprave na projekt, ni bilo znanih veliko vec kot pet, šest naslovov na vsem ogromnem obmocju. Dobesedno »pionirsko« delo pa je vendarle obrodilo sadove in slovenstvo v tem delu sveta zdaj vendarle dobiva osnovno, »izhodišcno« podobo. Kot je bilo zapisano, se bo ta s prihajajocimi raziskovalci razlicnih strok gotovo še spremenila, pa vendar predstavlja nepogrešljivo osnovo. Kvalitativni deskriptivni pristop, ki v raziskavi prevladuje, je nujno dopolnjevan z empiricnimi približki oziroma prvimi ocenami o številu rojakov v posamezni državi. Redki dostopni zgodovinski podatki ali zapisi pricajo predvsem o nekdanji navzocnosti Slovencev oziroma Slovenk v Egiptu (ti so tudi razmeroma natancni) ter o slovenskih vojakih predvsem na severu Afrike. O Slovencih na drugih ozemljih v preteklosti ni zapisanega nicesar. Ker tudi sicer med raziskovanjem nisem naletel na noben zapis o Slovencih v drugih državah – razen seveda o posameznih misijonarjih, ki pa jih v tem projektu namenoma skoraj v celoti izpušcam oziroma jih obravnavam kot posebno kategorijo »zunaj konkurence« – lahko torej sklenemo, da je sodobno slovenstvo v tem delu sveta po dobi svoje navzocnosti razmeroma mlado, vecinoma, razen Egipta, ne sega dlje kot tri do štiri desetletja v preteklost. POSKUS KATEGORIZACIJE Pri poskusu kategoriziranja znacilnih skupin se opiram predvsem na vzrok izselitve iz maticne domovine. Locimo torej lahko šestosnovnihkategorij: 1. Aleksandrinke, 2. vojaki, 3. povojna ekonomska emigracija, 4. emigracija iz osebnih razlogov, 5. zacasna delavska – poslovna emigracija, 6. misijonarji. 1Aleksandrinke Gre za gotovo številcno in kvalitativno najvecjo in tudi zgodovinsko edino res oprijemljivo »kategorijo« tisocev Slovenk, vecinoma Primork, ki so odhajale od doma iz izrazito ekonomsko-socialnih vzrokov – preprosto zaradi neznosne revšcine. Izseljevanje je trajalo vec kot pol stoletja in ga lpo kolicini in kontinuiranosti gotovo lahko postavimo ob bok glavnim emigracijskim tokovom, kot npr. izseljevanju v ZDA ali Argentino. Prvemu razmeroma dolgemu obdobju od sredine 19. stoletja do zacetka 1. svetovne vojne je namrec sledil še en mocen val, ki so ga poleg deklet in žena sestavljali tudi moški. Ker se je revšcini po letu 1920 na Primorskem pridružil še cedalje bolj neznosen pritisk italijanskega fašizma, lahko ekonomskemu oziroma socialnemu vzroku izselitve dodamo še politicnost ali narodnopoliticnost. Ta slovenska skupina, ki je bila dodobra spojena s prvimi »aleksandrinskimi« priseljenkami, je bila dolgo edina v Afriki in na Arabskem polotoku. Njeno delovanje je bilo podobno samoorganiziranju slovenskih izseljencev v bolj tipicnih izseljenskih državah. Rojaki v Aleksandriji in Kairu so, pogosto ob pomembni pomoci slovenske duhovšcine, prakticirali slovenstvo z društveno in narodno-versko dejavnostjo, ki je predvsem v primeru azila v Aleksandriji vsebovala tudi mocne socialne elemente. Mnoga slovenska dekleta so namrec v azilu našla tudi fizicno zatocišce. Ceprav je bila razlika med prvimi Aleksandrinkami in medvojno napol politicno emigracijo precejšnja, tudi slednjo uvršcam v isto »kategorijo«, saj so se njihove dejavnosti skozi cas prepletale in dopolnjevale. Tudi slovenski clani jugoslovanskega kluba v Aleksandriji, ki je pozdravil zmago socialisticne Jugoslavije in redno sprejemal obiske jugoslovanske vojne ladje Galeb ter predsednika Tita, so denimo ohranjali živ stik s slovenskimi redovnicami v katoliškem azilu, velikokrat so jih porocali slovenski duhovniki itd. Celotni skupini, ki je bila zelo velika, velja pripisati vsaj dve skupni znacilnosti, od katerih najprej omenimo svetovljanstvo. Revna in vecinoma neizobražena dekleta iz majhnih vasi so v multietnicnih Aleksandriji in Kairu duhovno in intelektualno izrazito napredovala, z lahkoto so se naucila jezikov in sprejemala razlicne vplive evropskih in arabske kulture, v nekaterih primerih tudi judovstva. Za izjemno velik del te skupnosti je znacilno tudi dejstvo, da se je vrnila v domovino, kar je v slovenskem izseljenstvu spet svojevrsten fenomen. Vecina izseljencev se namrec vsidra v novem okolju in tam ostane predvsem zaradi navezanosti na potomce, ki jim izseljenska dežela pomeni domovino. Ta migracija pa je bila ocitno prekratkotrajna in tudi locirana v kulturno prevec drugacnem okolju, da bi bili asimilacijski ucinki lahko tako odlocilni. 2Vojaki V casu 2. svetovne vojne so morali primorski fantje in možje v italijansko, precej pa je bilo tudi mobilizirancev v nemško vojsko. Obe armadi sta delovali tudi na tleh severne Afrike in v njunih vrstah je bilo veliko Slovencev.39 Po zmagah zaveznikov (1942–43) so se med vojnimi ujetniki, teh je bilo okoli 250.000 (Makuc, 1993, 142), znašli tudi številni Slovenci. V Egiptu so ostali tudi pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske, predvsem oficirji, ki so se prikljucili angleški vojski, ta pa je formirala posebne enote iz slovenskih ujetnikov, ki so prestopili na zavezniško stran. Urili so jih v razlicnih vojnih vešcinah in jih usposabljali za odhod na domaca tla, kjer naj bi se pridružili NOB.40 V casu urjenja je bil režim njihovega »ujetništva« precej omiljen, tako da so lahko vzpostavili stik s slovenskimi redovnicami in jugoslovanskim klubom. Še enkrat pa velja omeniti pomen casopisa Bazovica. Tovrstna emigracija je bila izrazito kratkotrajna in seveda zelo specificna, žal pa verjetno nikoli ne bodo znane njene številcne razsežnosti. Ker je šlo predvsem za italijanske državljane s pogosto poitalijancenimi priimki in imeni, bi bilo celo zamudno brskanje po italijanskih vojaških arhivih dokaj neplodno in za namen tega projekta tudi nesmiselno. 3Povojnaekonomskaemigracija Znacilno ekonomsko emigracijo danes srecamo zgolj v Južnoafriški republiki. Ceprav gre za standardni vzrok in cilj izselitve, je podoba slovenskega izseljenstva v tej državi vendarle specificna. Posebnost je že v sami državi priselitve. JAR je bila v casu prihoda vecine slovenskih izseljencev (60., 70. leta) država uzakonjene rasne segregacije – »apartheida«, ki je imel v našem kontekstu dve znacilnosti: 1. Belopolti prebivalci so imeli absolutno prednost na vseh podrocjih življenja, zato 39 Znani sta še najmanj dve živi prici bitke pri El Alameinu, kot radiotelegrafist v italijanski vojski pa je nekaj mesecev v Libiji (1942) služboval celo moj oce. Zbolel je za trebušnim tifusom in z zadnjo ladjo Rdecega križa 11. novembra izplul iz Bengazija, tik pred zracnim napadom zavezniških enot. Sam se ne spomni drugih Slovencev v svoji enoti, ve pa, da jih je bilo veliko, tako v Libiji kot Alžiriji in drugod. 40 Žal so bili mnogi doma sprejeti kot potencialni vohuni in se nikoli niso vrnili iz domacih gozdov … so tudi naši rojaki hitro prosperirali in si zagotovili razmeroma visok življenjski standard. S prihodom temnopolte oblasti se je ta prednost spremenila v njeno nasprotje, saj v javnem sektorju velja pravilo, da je belopolti kandidat ob enakih pogojih zadnji na listi upravicenih do službe. 2. Belopolti prebivalci so živeli (in še vedno živijo) povsem loceno, sredi afriškega sveta so ustvarili skoraj hermeticno zaprto dominantno kulturno enklavo. Tudi znotraj nje pa se je že od samega prihoda belcev ustvarila svojevrstna hierarhija narodov, ki bi jo nemara lahko primerjali avstralskemu modelu. Kot najbolj »avtohtone« od priseljencev so se šteli v prvi vrsti Angleži in Buri in takšna je tudi belska subkultura v JAR. Vsi drugi pozneje prispeli narodi so veljali za drugorazredne, pri cemer so bili v nemara nekoliko boljšem položaju le Nemci, najnižje na stratifikacijski družbeni lestvici pa so kotirali pripadniki slovanskih narodov – deloma zaradi drugacnosti kulture, predvsem pa zaradi politike, saj so prihajali iz politicnega bloka, ki je podpiral temnopolto Afriko in nasprotoval imperializmu, kapitalizmu in rasnemu locevanju, torej ravno postulatom, na katerih je temeljila povojna bela Južnoafriška republika. »Zdomski« slovenski emigraciji v JAR bi težko pripisali enake lastnosti kot tisti v Egiptu. Šlo je za izrazito neorganizirano in razpršeno naselitev (Aleksandrinke so prihajale po ustaljeni poti, pogosto k sorodnicam, ki so tam že živele, in celo v skupinah), zato tudi nikoli ni prišlo do kakršnega koli povezovanja v društva in podobno, asimilacija pa je zaradi porok z neslovenskimi partnerji zelo hitro napredovala. Med mlajšimi generacijami je slovenstvo kot vrednota zato potisnjeno dokaj v ozadje razlicnih ravni osebnostne identitete. Zaradi ugodnih klimatskih, do nedavnega pa tudi ekonomskih razmer, razmišljanje o vrnitvi v domovino ni bilo tako zelo izrazito, kot je to postalo v zadnjih letih. Ne glede na zadnje trende pa te migracije nikakor ne moremo oznaciti kot zacasno ali kratkotrajno, saj mnogi tam živijo že 30 ali celo 40 in vec let.41 Pripadniki te »kategorije« so pristali v družbi, ki je bila – kljub sorodni rasni segregiranosti – v primerjavi z Egiptom precej manj odprta in dovzetna za »neevropske« vplive. Zato tudi ne moremo govoriti o tako izrazitem svetovljanstvu, kot so ga premogle Aleksandrinke. 4Emigracijaizosebnihrazlogov Študentke, ki so v casu študija spoznale študente iz »prijateljskih neuvršcenih držav«, se z njimi porocile in emigrirale v njihova domaca okolja, sodijo v intelektualni in tudi ekonomski vrh slovenskega izseljenstva nasploh. Vse po vrsti so visoko izobražene, porocene z intelektualci, vzrok njihove izselitve iz Slovenije ni povezan s prisilo ali kakršnimi koli ekonomskimi ali politicnimi vzroki. Ceprav so se iz Slovenije izseljevale nepovezano, so hitro vzpostavile medsebojne stike in jih ohranile skozi desetletja. Ohranjanje slovenske etnicne identitete, vkljucno z 41 Po casu bivanja v JAR izstopa zakonski par, ki spada k znacilni povojni politicni emigraciji, in pa izseljenec, ki je v JAR pristal že med urjenjem za zavezniškega letalca. jezikom, je v veliki meri naslonjeno na tesne stike z domovino in pogoste obiske, zato je tudi zelo uspešno. To potrjuje dejstvo, da velika vecina pripadnikov 2. generacije govori tekoce slovensko in dobro pozna Slovenijo. Zanimivo je opažanje, da se, ceprav doslej niso bile formalno organizirane v društva, zavzemajo za takšno vrsto delovanja in so tudi doslej same organizirale neformalna srecanja na prijateljski, v primeru Jordanije pa tudi že na višji ravni ob priložnosti kulturnega ali politicnega gostovanja iz Slovenije. Med migrante iz osebnih razlogov lahko štejemo tudi druge posameznike, ki so se za preselitev v ta del sveta odlocili brez pravega razloga, nemara zgolj iz ciste radovednosti, avanturizma, želje po življenju v drugacni kulturi, nemara pa so si za emigracijo neznacilne države izbrali tudi zato, da bi se umaknili osebnim težavam v domacem okolju. 5Zacasnadelavska–poslovnaemigracija O zacasni delavski oziroma poslovni emigraciji v 60., 70., ponekod tudi 80. letih je zaenkrat znanega malo, saj so se podjetja, ki so delovala v teh delih sveta, medtem prestrukturirala, prenehala z delovanjem in podobno, povsem drugace pa je tudi z ustanovami, ki so nekoc vsaj do neke mere koordinirale ali vsaj spremljale stike med Slovenijo (Jugoslavijo) in manj razvitimi državami Afrike in Bližnjega vzhoda. Povzamemo lahko le, da ta specificna skupina skorajda ni prišla v neposreden stik z domaco kulturo, kajti delavci so bili bolj ali manj zaprti v lastni krog in niso navezovali stikov z domacini, razen poslovnih, seveda. Svojega bivanja v Alžiriji, Libiji ali kateri drugi državi tudi niso dojemali kot izseljenstva, ampak kot nekoliko daljše »službeno potovanje«, podobno kot denimo diplomatski staž na veleposlaništvu. Zaradi naštetega ne moremo pisati o kakršnih koli akulturacijskih sledovih – ne o asimilacijskih vplivih, pa tudi ne o sledeh, ki bi jih ti zacasni migranti utegnili pustiti na vecinski kulturi; razen seveda zgrajenih cest, mostov, stavb itd. V to »kategorijo« lahko štejemo tudi slovenske zdravnike in poslovneže, ki se za krajša ali nekoliko daljša obdobja odpravljajo v bogate arabske dežele, kot so na primer Združeni arabski emirati, Jemen, Kuvajt, Savdska Arabija idr. Tudi v tem primeru gre za izrazito zacasno ekonomsko migracijo, vcasih omejeno celo samo na nekaj mesecev. Pozornost zbujajo odlocitve nekaterih posameznikov, ki so se za življenje v Afriki odlocili v zadnjih nekaj letih. V dveh primerih gre za zakonca, ki sta v Afriki ustanovila lastni podjetji in se ukvarjata s turisticno dejavnostjo oziroma organiziranjem fotosafarija ali gorskih tur, najdemo pa tudi posameznika, ki deluje v okviru nevladne organizacije, pri cemer mu pomagata prostovoljca, prav tako iz Slovenije. 6Misijonarji Slovenski misijonarji in misijonarke ter njihovi laicni pomocniki so razpršeni prakticno po vsem svetu, od Filipinov in Rusije pa do Latinske Amerike in seveda Afrike, kjer jih je prakticno polovica od skupaj vec kot 110.42 Najmocnejšo slovensko misijonarsko navzocnost obcutijo prebivalci Madagaskarja, saj je tam kar 18 slovenskih misijonark in misijonarjev. Ta skupina je najmocnejša slovenska misijonarska »postojanka« na svetu, vecinoma pa deluje v slovenski javnosti že dobro znanem »slovenskem naselju« za najrevnejše prebivalce malgaške prestolnice Atananarivo. Po številcnosti sledijo Zambija (11), Egipt (9), Slonokošcena obala (6), Burundi (5), nato s po dvema misijonarjema Izrael, Ruanda, Angola, Togo, Libanon in Bocvana, po en slovenski misijonar ali misijonarka pa deluje v Kongu, Ugandi, Beninu, Tanzaniji in Južnoafriški republiki. Na obmocju Afrike in Arabskega polotoka jih torej lahko naštejemo skupno 66. Izjemno vlogo pri ohranjanju slovenske kulture so odigrale redovnice in pa franciškanski patri v Egiptu, saj so ne le v duhovnem, ampak tudi v kulturnem in celo socialnem oziroma fizicnem smislu skrbeli za veliko število slovenskih deklet in žena, pa tudi mož. Ker gre za izrazito specificno emigracijo, se kljub njenemu siceršnjemu pomenu in dimenzijam – razen v primeru Egipta – v knjigi ne ustavljam podrobneje ob njej, ampak vprašanju sodobnega (slovenskega) misijonarja kot izseljenca posvecam celotni projekt, ki poteka vzporedno z nastajanjem tega besedila. V primeru misijonarja ne prihaja do za izseljensko situacijo znacilnih asimilacijskih procesov, gotovo pa so navzoce in potrebne druge akulturacijske oblike, predvsem adaptacija in sposobnost kulturne empatije. Ce ne moremo govoriti o asimilacijskih vplivih na to v bistvu zacasno migracijo, ki se vecinoma zaradi zavezanosti celibatu tudi ne more fizicno reproducirati (izjema so laicni misijonarji), pa gotovo lahko opažamo njihov kulturni vpliv na okolico. Dodati pa moramo še novo dimenzijo oziroma vlogo posrednikov med maticno Slovenijo in državo delovanja misijonarja, predvsem v kulturnem, pa tudi socialnem oziroma humanitarnem in gospodarskem smislu. Prav misijonarji so namrec pobudniki kulturnih izmenjav in celo nekaterih vecjih gospodarskih, predvsem pa clovekoljubnih projektov pomoci. Ženske kot izseljenke Pri svojem delu sem obiskal številne rojakinje, predvsem v Egiptu in Keniji, pa tudi Južni Afriki, z nekaterimi (predvsem iz Jordanije) sem se pogovarjal doma, v Sloveniji, še pred casom sem imel priložnost preživeti nekaj nepozabnih dni pri slovenski misijonarki med ljudstvom San (»Bušmani«) v Bocvani itd. Nemara je nenavadno, a prav pri preucevanju slovenstva na celini, ki se na »na prvi pogled« zdi najbolj »divja«, »necivilizirana«, se srecamo predvsem z nežnejšim spolom. Zaradi odsotnosti tipskega modela »društvenega« ohranjanja etnicne identitete se na primeru rojakinj v tem delu sveta izkaže, da je skozi prizmo ohranjanja slovenske kulture vloga izseljenke kot matere neprecenljiva. Preletimo še enkrat »kategorije« 42 Skupna številka zelo pogosto niha, saj se nekateri vracajo v domovino, drugi spet odhajajo svojemu poslanstvu naproti itd. Slovenk v Afriki in na Arabskem polotoku: 1. Aleksandrinke. O tem fenomenu slovenskega izseljenstva so in še bodo veliko zapisali in povedali že drugi, predvsem avtorica knjige AleksandrinkeDorica Makuc. Po eni strani lahko socustvujemo z njimi zaradi situacije, ki jih je prisilila k taki odlocitvi – namrec, da so zapustile domace okolje, pogosto lastne majhne otroke, može … in šle »s trebuhom za kruhom« v zelo drugacen svet v casu, ko je bila taka odlocitev kljub njeni ocitni nujnosti deležna tudi zelo kriticnega odnosa v domaci družbi. Njihove usode so bile zelo razlicne, od zelo dobrega življenja pa do razpada lastne družine, trpljenja zaradi kulturno neskladnega zakona ali celo zdrsa na dno družbene lestvice. Vecina se jih je bodisi vrnila v domovino bodisi porocila v Egiptu, vecinoma s pripadniki drugih narodov. Tiste, ki so ostale v Egiptu, so kot ženske in matere – podobno kot velja pravilo v kateri koli družbi – znale poskrbeti za kulturno identiteto svojih otrok. To je bilo razmeroma lažje ohraniti že zaradi izrazite razlicnosti arabskega sveta. Potrjuje se pravilo, da je možnost upiranja asimilaciji vecja, ce je razlika med maticno in vecinsko imigracijsko kulturo velika, pa tudi, da je v narodno mešanih zakonih narodnost matere tista, ki jo v vecji meri »povzame« potomec. 2. Redovnice. Mariborske šolske sestre so leta 1908 v Aleksandriji ustanovile svojo podružnico in v tem azilu je bilo predvsem ob sobotah in nedeljah zelo živahno, saj tam ni potekalo le slovensko bogoslužje, ampak tudi gledališke igre, petje in podobno. Vloga slovenskih sester pri ohranjanju slovenstva v Egiptu je v tem smislu izjemno pomembna, saj so se okrog njih zbirala številna slovenska dekleta. Danes vodijo dom za ostarele v Aleksandriji in študentski dom v Kairu in so v Egiptu še vedno ena glavnih iztocnic za novinarje, raziskovalce in druge obiskovalce iz Slovenije. 3. Študentke, ki so odšle z možmi – gre za razmeroma visoko izobražene ženske, ki so se v casu študija zaljubile v študente iz Egiptain nato prej ali pozneje, na tak ali drugacen nacin, odšle z njimi. Gre za specificno skupino – te ženske so visoko emancipirane, hkrati pa kulturno zelo odprte. Pogosto celo spremenijo vero (iz katolištva v islam), vendar se redko prilagodijo standardnim patriarhalnim vzorcem islama, nasprotno, zdi se, da iz ene in druge vere crpajo tisto, kar je pozitivnega. Res je tudi, da so možje zelo izobraženi in odprti, sodobni muslimani. Med pogovorom je nekaj Slovenk izrazilo željo po tesnejših stikih z domovino. Želele bi si rednih medsebojnih srecanj (vsaj enkrat mesecno), na katerih bi se udeleženci seznanjali z možnostmi študija v Sloveniji za njihove otroke, brali slovensko casopisje in literaturo, nacrtovali organizacijo kulturnih in drugih gostovanj iz domovine itd. Podoben vzorec velja za rojakinje v Jordaniji. Vzdržujejo družabnost in se medsebojno srecujejo, v družini skrbijo za slovenski jezik. V Južnoafriškirepublikigre pri prvi generaciji vecinoma za moške, tipicne ekonom­ske izseljence, ki so iz Avstrije ali Nemcije prišli za še boljšim kruhom v to državo. Žensk iz prve generacije je razmeroma malo, so pa te ohranile zelo mocno slovensko identiteto. Pavla Kostanjevec in Pavla Babnik sta (vsaj po moji izkušnji) glavni in najbolj požrtvovalni Slovenki v tej državi; Kostanjevceva je v odlocilno podporo možu, predsedniku društva, pri organizaciji srecanj in zbiranju naslovov in sploh Slovencev v JAR ter Bocvani, Zimbabveju in Namibiji. 4.Misijonarke. Težko bi govorili o njihovi vlogi pri ohranjanju slovenske identitete, prej o pricanju, promoviranju (srcne) kulture, ob tem da vedno s ponosom povedo, kako se imenuje dežela, iz katere prihajajo, pa ceprav Bušmanom – Grmicarjem – to ime nic ne pomeni. Ce-prav gre za povsem drugacno obliko, so tudi misijonarke svojevrstna kategorija izsel-jenk. MisijonarkaZoraŠkerlj–Bocvana. SLOVENSTVO DANES IN JUTRI – SKLEP Stopnje ohranjenosti slovenske etnicne identitete med Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku se, kot smo lahko ugotovili, razlikujejo glede na vzrok preselitve, številcnost, predvsem pa medsebojno povezanost in organiziranost na etnicni osnovi. Nedvomno so svojo slovensko kulturo v preteklosti najbolj trdoživo ohranjale prav Aleksandrinke. Vzrokov za to je vec: v Egipt so prihajale v razmeroma kratkem casovnem obdobju, v velikem številu in v »navezi« – s sorojakinjami so bile povezane že od odhoda iz domace vasi naprej, pogosto so odhajale za svojimi sorodnicami (sestrami, materami, sestricnami) ali sosedami. Veliko vlogo pri organiziranem gojenju oziroma ohranjanju slovenstva in katoliške vere so odigrali slovenski duhovniki in redovnice. Seveda pa je zelo pomemben tudi dejavnik velike razlicnosti tamkajšnje kulture od njihove izvirne slovenske, srednjeevropske. V skoraj vseh pricevanjih lahko zasledimo ugotovitev, da sta bila svetova priseljenih Evropejk in Evropejcev, pa tudi nekaterih drugih bogatejših družin (Sirijci, Judje), in na drugi strani domacega, muslimanskega Egipta med seboj zelo dalec narazen. Asimilacija v vecinsko kulturo torej tako rekoc ni bila mogoca, pogosteje lahko ugotavljamo amalgamacijo oziroma obliko »zlitja« v popolnoma specificno dominantno priseljensko multietnicno mešcansko kulturo. Podoben primer bi težko našli kjer koli drugod v svetu. Toda pojav Aleksandrink je v dejansko že preteklost in razen za redkimi še živecimi je za njimi žal le še malo sledov, ce seveda ne štejemo mnogih pisnih, zvocnih ali vizualnih pricevanj, fotografij, nagrobnikov itd. O prizadevanjih za ohranjanje navzocnosti slovenske kulture v tem delu sveta danes in v prihodnosti lahko govorimo predvsem v povezavi s še tremi »vrstami« slovenskih izseljencev: - ekonomska emigracija v Južnoafriški republiki, - nekdanje študentke, porocene v Egiptu, Keniji, Jordaniji in nekaterih drugih državah ter - pretežno judovska slovenska skupnost v Izraelu. V primerjavi z vecino slovenskih izseljenskih skupnosti v znacilno imigrantskih državah, kot so Avstralija, Argentina, Kanada, ZDA itd. sta številcnost in organiziranost v Afriki in na Arabskem polotoku sicer precej nižji oziroma manjši. Pa vendar lahko prav tu – za razliko od nekaterih naštetih skupnosti, kjer je opaziti predvsem upadanje zanimanja za slovenstvo, razpad doslej veljavnih modelov društvenega organiziranja in resignacijo – zasledimo povecan obcutek povezanosti z maticno domovino in željo po samoorganiziranju ter sodelovanju s Slovenijo. Ceprav je izrazito razpršena ekonomska emigracija v Južnoafriškirepublikiže dodobra »podlegla« asimilacijskim procesom in je druga generacija v glavnem vrašcena v angleško ali bursko belsko južnoafriško družbo, sta nedavna ustanovitev društva in sodelovanje vseh generacij dokaz, da kljub izgubljanju slovenšcine povezanost s slovenstvom ostaja. Ob tem ne gre zanemariti trenutno zelo neugodnih gospodarskih in varnostnih razmer, ki silijo predvsem belce k izseljevanju iz države, ob tem pa se vsakdo najprej ozre po svojih (evropskih) koreninah. Opisane razmere v deželi, predvsem pa osamosvojitev in demokratizacija Slovenije, so, ceprav je druga generacija Slovencev v glavnem že mocno asimilirana, pripeljale do oživitve zanimanja za domovino in za sorojake v izseljenstvu. V južnoafriškem primeru ne gre za društvo z lastnimi prostori in razvejanimi dejavnostmi, pac pa za formalno organiziranost, temeljeco predvsem na kolikor mogoce pogostih in tudi neformalnih stikih, kar se izkaže za koristno pri organiziranju posamicnih akcij, kot na primer sodelovanje pri gostovanjih kulturnih skupin, gospodarstvenikov, politikov idr. iz Slovenije, urejanje vizumske problematike in nekaterih pravnih vprašanj, posredovanje pri študiju slovenskega jezika in drugih znanj v Sloveniji za pripadnike mlajših generacij itd. Pomemben pa je že sam obstoj društva, saj se v kontinuirani komunikaciji in na obcasnih srecanjih pri posameznikih obnavlja obcutek medsebojne povezanosti in posrednega stika z maticno domovino ali domovino staršev. To pa nedvomno veca pozitivno energijo za ohranjanje in obnavljanje izvirne etnicne identitete. Nekdanje slovenske študentke v narodno mešanih zakonih v Jordaniji,Keniji,Egiptuin v nekaterih drugih državah ohranjajo zavidljivo visoko raven slovenskega jezika in povezanosti z maticno domovino in to uspešno prenašajo tudi na svoje Grobslovenskihredovnic. otroke. Popolnoma normalno se jim na primer zdi, da njihovi potomci govorijo tekoce slovensko, ceprav zgolj znotraj družinskega kroga. Prav na tem primeru torej lahko dokazujemo veljavnost socioloških teorij, ki pri akulturacijskih procesih poudarjajo vpliv družine kot posameznikove primarne družbene socializacijske celice. V Keniji so se maloštevilni rojaki formalno že organizirali v društvo, o tem pa razmišljajo tudi v Jordaniji in Izraelu,43 kar daje slutiti, da se bo tako pozitiven odnos do slovenske kulture ohranjal tudi v naslednjih generacijah. Nasplošno lahko torej zakljucimo, da ima slovenska emigracija v tem delu sveta v smislu ohranjanja izvirne etnicne identitete pred seboj prihodnost, ki bo temeljila predvsem na vzpostavljanju svežih stikov z maticno domovino in pretežno projektni organiziranosti, po drugi strani pa se bo kot najpomembnejši dejavnik ohranjala neformalna povezanost. Procesi asimilacije so in bodo veliko prispevali k manjšanju obcutka etnicne pripadnosti Sloveniji. To je sicer naravni proces, naceloma znacilen za prav vse migracijske situacije z neštetimi podrazlicicami. Specificna za afriško celino in arabski »podkontinent« je velika kulturna razlicnost, ki posameznika že sama po sebi razloci od vecinskega okolja. Za razliko od številnih primerov izseljenstva v razvitem zahodnem svetu takšna drugacnost ne pomeni stigme, ampak pogosto celo prednost, predvsem v kulturno tolerantnejših družbah. Slovenci iz mešanih zakonov pripadajo posebnemu sloju prebivalstva s sorodno evropsko-afriško ali evropsko-arabsko kulturno dvojnostjo identitete, ki je v omenjenih družbah naceloma popolnoma sprejemljiva in dobrodošla. To pa kljub nadaljevanju procesa amalgamacije pomeni, da v glavnem ni ovir za ohranjanje in spodbujanje stikov med obema domovinama. Prihodnost slovenstva je tako kot drugod po svetu ob odsotnosti dotoka novih izseljencev torej odvisna od potomcev izseljencev. Tudi v Afriki in Arabiji se glede na biološko determiniranost tega vprašanja bliža menjava generacij, torej cas, ko bodo stiki s Slovenijo v celoti odvisni od angažiranja potomcev samih izseljenk in izseljencev. Zato je gotovo na mestu ugotovitev, da bo stopnja navzocnosti slovenske kulture v tem delu sveta cedalje bolj odvisna samo od prizadevanj slovenskih kultur­nih in politicnih subjektov, saj samoiniciativnosti, ki izhaja iz energije teritorialne etnicne navezanosti na izvirno domovino, od generacij iz etnicno mešanih zakonov pac ne moremo pricakovati. 43 V primeru slovenskih Judov v Izraelu je situacija sicer še dodatno zapletena, a prav zato tudi toliko bolj zanimiva. Ta kulturna situacija je vredna poglobljene raziskave, ki bi nedvomno lahko postregla z zelo »unikatnimi« ugotovitvami in pricevanji. C DNEVNIK s študijskega potovanja 24. oktober–18. november 2001 24.oktober Po dveh letih v mojem narocju spet pociva dobri stari mali »leptop«, prenosni racunalnik, ki ga uporabljam res samo še za popotovanja. Njegova vrednost bi bila v primeru prodaje verjetno zelo blizu nicli, zato se mi ga ne zdi neprimerno vlaciti s seboj v npr. Kairo. Mesto, ki mi je ostalo v spominu predvsem po neznosnem prometnem kaosu, gneci, umazaniji in hrupu, ceprav je po drugi strani res, da je kriminala tu razmeroma malo. Takrat, leta 1994, sem bil tu s Komornim zborom Ave in vse je bilo nekoliko drugace, saj smo bili skupina, vedno s spremljevalcem in v avtobusu. Ko pa clovek potuje sam, vsa cutila delujejo s podeseterjeno mocjo in v spominu ostane veliko vec vsega tistega, kar se giblje okrog obiskovalca. Turist v skupini tako na primer nikoli ne doživi vratolomne vožnje s taksijem, ko gre v vsakem trenutku za centimetre, hazarderskega preckanja ceste med neusmiljeno drvecimi avti, prijaznega rokovanja z domacini, ki so naceloma zelo dobri in pošteni – barantanje za vsako stvar je pac del folklore ... Zacuda so bili kljub že znanemu neprijetnemu obcutku ogroženosti vtisi po prvih urah bivanja v egiptovski prestolnici tokrat drugacni. Nered je ravno tak kot pred leti in me torej ni presenetil, le bolj neposredno sem ga doživljal. Ob cesti sem opazil nekaj imenitnih stavb, parkov, lepih mošej, celo hotel je bil nekje v skladu s pricakovanji. Povrh vsega sem imel še sreco s samim prihodom, saj je letalo zapeljalo tik nad piramidami v Gizi. Takoj po prihodu, 24. oktobra zvecer, sem se že lotil dela. Moj cilj je ugotoviti, koliko je danes oseb slovenskega porekla v Egiptu, kje, zakaj in kako so. Zato mi je v nenadomestljivo pomoc seznam petnajstih naslovov, ki mi ga je v casu priprav na odhod poslala sodelavka Mateja, Štajerka, ki je v Egiptu preživela osem let, se tu porocila, po moževi smrti pa se je avgusta letos preselila v Slovenijo in zdaj dela na ministrstvu za zunanje zadeve. Izredno dobro pozna tukajšnje Slovence, saj je bila zaposlena na slovenskem veleposlaništvu. Na prvem mestu na seznamu so seveda slovenske šolske sestre, vsega pet minut hoda od hotela, zato sem se še istega vecera odpravil k njim. Imel sem polovicno sreco, saj je bila še sicer najbolj cila sestra Kristina, doma iz Ajdovšcine, bolna. Kljub temu sem ji uspel po telefonu prenesti pozdrave Aleksandrinke Lojzke Kodric Slamic, ki sem jo pred nekaj dnevi obiskal v rodnem Vrtovinu. V študentskem domu za študentke vseh ver in tudi narodnosti, ki ga vodijo sestre, sem tako srecal sestro Silverijo Gogala in sestro Ignacijo Peljhan, sicer doma iz Šturij pri Ajdovšcini. Prva jih ima že 86 in je v Egiptu od leta 1970, druga pa je stara 77 let in je tu že od leta 1948. S. Ignacija je ocitno zelo bolehna, ceprav se marsicesa spomni. Tako je potrdila, da so se Slovenke in Slovenci v letu njenega prihoda še dobivali v klubu, s katerim pa sestre sicer niso imele stikov. S. Silverija je bila precej bolj hitra v svojem pripovedovanju. Tako sem izvedel, da je sprva delovala v BiH, zatem v Novem Sadu, nato naj bi bila eno leto v Egiptu, nazadnje pa je tu ostala in zdaj tece že 31. leto. Obe govorita tekoce slovensko, redno prebirata Družinoin imata stike s tistimi rojaki, ki se pac oglasijo. O številkah in drugih zame uporabnih podatkih se nismo mogli pogovarjati, sva pa s s. Silverijo ugotovila, da dobro poznam njenega necaka dr. Jožeta Ranta, avtorja Zbornikaob50-letniciZedinjeneSlovenije, krovne organizacije slovenske politicne emigracije v Argentini. Sestre imajo sicer z veleposlaništvom dobre stike in žalosti jih nedavna smrt veleposlanika Andreja Žlebnika. Sogovornicama sem po okusni vecerji, ki so mi jo postregle domace študentke, pustil v spomin stilizirane svincnike z minizgibanko s fotografijami slovenskih krajev. Ceprav je menda prav tega dne prišla v Kairo tudi skupina slovenskih študentov, nista skrivali zadovoljstva, da sem si vzel cas zanju. Vecer v hotelski sobi je minil v znamenju telefonarjenja oziroma iskanja stikov z rojaki, ki mi jih je svetovala Mateja. Uspel sem priklicati Ireno Žužek in se dogovoriti za sestanek pri njej doma. Pri Marti Abdallah sem imel polovicno sreco. Slovenka po rodu, sicer avstrijska državljanka, je vdova po egiptovskem profesorju, ki s hcerko in vnuki živi že dlje casa v Egiptu. Ceprav govori slovensko, še do nedavnega ni imela stikov z veleposlaništvom. Nekatere tukajšnje Slovenke in Slovence ter osebje veleposlaništva je spoznala po nakljucju, zdaj pa je redna udeleženka sprejemov in prireditev. Že telefonski pogovor je trajal kakšnih 15 minut in predstavljam si, da bi srecanje utegnilo biti dolgo, prijetno in zanimivo. Žal so jo trenutno pestile zasebne težave, zato je ostalo najino srecanje vprašljivo, že vnaprej pa je odklonila intervjuvanje, snemanje itd. Natalia Al-Mansour je Slovenka, porocena z Egipcanom, sicer pa zaposlena na slovenskem veleposlaništvu. Gre za »operativko«, ki je zame poiskala in rezervirala hotel in bo prav gotovo tudi v prihodnjih dneh bivanja v Egiptu nepogrešljiva pomocnica. Žal tudi pri njej nisem imel »telefonske« srece, pa nic hudega, saj se vidiva naslednji dan na veleposlaništvu. Klical sem tudi Miro Kaucic, vendar sem naletel samo na avtomatsko tajnico in ji seveda zaupal svoj naslov in telefonsko številko. 25.oktober Moj zares prvi dan bivanja v Kairu sem zacel s telefoniranjem. Zjutraj je bilo srece nekaj vec, tako da sem se dogovoril še za tri srecanja. Potem pa samo minutka hoje do slovenskega veleposlaništva, kjer sem spoznal odpravnika poslov mag. Igorja Pogacarja, tretjega sekretarja Andreja Dernovšcka in tajnico Natalio Al-Mansour. Prav Natalia je prijazno poskrbela za primeren hotel v Kairu in Aleksandriji, mi pomagala pri iskanju nekaterih oseb itd. Mag. Pogacar mi je pojasnil vlogo tukajšnjega veleposlaništva, edinega na afriški celini. Zato imajo tudi veliko konzularnega dela, saj prihajajo prošnje za vizume iz prakticno vseh držav, od Egipta do Madagaskarja in tudi Jordanije, saj je slovensko veleposlaništvo v Izraelu iz znanih versko-politicnih vzrokov na nek nacin izolirano oziroma omejeno zgolj na to judovsko državo. Opozoril je na prenapolnjenost egiptovske prestolnice – širše obmocje mesta šteje 14–18 milijonov prebivalcev, samo ožji Kairo pa okoli 6 milijonov. To seveda prinaša kronicne težave z nezaposlenostjo in pa hudo revšcino. Po standardih OZN je kar tretjina Egipcanov pod pragom revšcine. Ob vsem tem se zdi že prava umetnost obdržati socialni in politicni mir v kulturno tako raznoliki državi. V Egiptu je namrec še vedno kar nekaj Evropejcev, veliko je Koptov, državna religija pa je seveda islam. Mag. Pogacar, ki živi v Kairu dve leti, opaža spremembe v smeri islamskega konservativizma, kar je vidno že npr. pri oblacenju. Pred casom že precej sekularizirani prebivalce cedalje pogosteje posegajo po tradicionalnih oblacilih in pomen vere se veca, k cemur seveda odlocilno pripomorejo dogodki, kot je bil teroristicni napad na ZDA in ameriško bombardiranje muslimanskega Afganistana. Veleposlaništvo sicer sodeluje pri kulturni in gospodarski promociji Slovenije, dvakrat na leto pa priredi sprejem, ki se ga udeležijo tukajšnji Slovenci in njihove družine. Seznam, ki sem ga dobil od Mateje, je, kot kaže, edini. Na veleposlaništvu sem se v pogovoru z mag. Pogacarjem in sodelavcema zadržal skoraj tri ure. Potem ko sem del popoldneva zapravil za neuspešno iskanje še odprte banke oziroma menjalnice, me je uslužbenec veleposlaništva Andrej s svojim terencem odpeljal v precej oddaljen predel Kaira Maadi, kjer tudi sam živi. »Dostavil« me je do komaj 17-letnega Joussefa Kaucica, sina Mire Kaucic, ki je bila te dni odsotna. Izjemno inteligentnemu in razgledanemu mladenicu se pozna, da je njegova družina živela nekaj casa v ZDA in da je obiskoval angleško šolo. Na moje veliko presenecenje je povedal, da ne zna pisati po arabsko, saj je tako rekoc od rojstva vzgajan v zahodnjaškem stilu. Ne mara egiptovske glasbe, po obnašanju in izrazju deluje popolnoma zahodnjaško, hkrati pa se priznava za muslimana. Ve, da je napol Slovenec, vendar se ima za Egipcana, ceprav drugacnega od drugih Egipcanov. Pogovor je bil, sploh glede na starost sogovornika, zelo zanimiv. Vec v zapisu pogovora. S taksijem me je pospremil do Irene Žužek, s katero sta se prvic videla, ceprav živita družini zelo blizu druga drugi. In potem še eno presenecenje. Irena Žužek je porocena z egiptovskim doktorjem fizike. Dr. Zaki je doktoriral na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Doma vsakodnevno uporabljajo tri sporazumevalne jezike. Z možem govorita med seboj angleško, mož z otroki arabsko, ona slovensko. In vsi razumejo vse tri jezike. Doma je bil osemletni Adam, ki je proti koncu mojega obiska vendarle demonstriral svojo cisto ljubljansko slovenšcino. Tam ima tudi prijatelje, saj vsi vsako leto preživijo pocitnice v Sloveniji. Irena me je presenetila tudi z željo, da bi tukajšnji Slovenci imeli svoje društvo, klub oziroma da bi se vsake toliko lahko kje dobili, se pogovorili, prebrali kakšen slovenski casopis, knjigo itd. Dogovorila sva se, da bo preucila možnosti organiziranja društva, jaz pa sem seveda povedal vse o Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki bi lahko pomagal pri ustanovitvi in vzdrževanju delovanja, ter o Inštitutu za slovensko izseljenstvo. Vec v zapisu pogovora. Sledila je še nora, res nora vožnja s taksijem do hotela, kjer sem se, ko sem izstopil, po dolgem casu spet zavedel, kako lepo je življenje ... 26.oktober Zjutraj me je v hotelu obiskal salezijanski misijonar Franc Zajtl, ki je v Egiptu 28. leto, sicer pa deluje v tujini že 33 let. Z vec kot 20 let starim fiatom 128 sva se odpeljala do študentskega doma v upravi slovenskih sester, kjer se je od nekod pojavila sestra Silverija in naju postregla z mineralno vodo. Podaril mi je knjigo Štirjecrnciinenzamorec, ki piše o petih slovenskih salezijanskih misijonarjih, in bil sploh zelo prijeten sogovornik. Zaposlen je na italijanski srednji tehnicni šoli kot pomocnik ravnatelja in ucitelj. Zadolžen je tudi za disciplino med vec kot 500 srednješolci razlicnih veroizpovedi, od muslimanov do Koptov in jehovcev. Glede vprašanja slovenstva mi ni mogel veliko povedati, saj s tukajšnjimi Slovenkami in Slovenci nima pogostih stikov, zato je pogovor tekel bolj o njegovem misijonarstvu, ki je pravzaprav v prvi vrsti socialno in vzgojno delo, saj druge veroizpovedi pustijo pri miru oziroma imajo pouk organiziran tako, da imajo pripadniki razlicnih ver ob istem casu vsak svoj verouk. Pohvalil je vlogo slovenskega veleposlaništva, ceprav sam ne more biti vedno reden gost. Pozna bolj malo rojakov, manj kot jih imam na Matejinem spisku, omenil pa je, da ve za Slovenko, ki naj bi živela na njegovem obmocju – v revnem predelu mesta – Shoubra. Vec v zapisu intervjuja. Do pol dveh sem nato v hotelu telefoniral in zapisoval, vse dokler nista prišla pome Marija Eid in njen sin Youssef Nabil Eid. Gospa, ki jih niti slucajno ne kaže 67, je doma iz Grosuplja, v Egiptu pa je že od leta 1960, ko je sem prišla kot fizioterapevtka in to tudi ostala vse do danes. V Kairu je spoznala moža Egipcana, sina Libanonca in Sirijke, po veroizpovedi maronita (libanonska katoliška cerkev). To »versko« kombinacijo sama ocenjuje kot posreceno, saj meni, da je poroka denimo z muslimanom lahko zelo tvegana zadeva, ker zahteva še dodatno medsebojno prilagajanje. Pred 27 leti se jima je rodil sin Youssef, ki je danes prodajni oziroma marketinški agent Gorenja. Doma so vedno govorili vec jezikov, predvsem angleško in arabsko, in sama se cudi, kako je Youssefu uspelo priti do tako dobre slovenšcine, kot jo govori. Pri tem je odlocilno vlogo seveda igral vsakoletni enomesecni obisk v Sloveniji. Prav na smeh mi je šlo, ko sem ju poslušal, medtem ko smo iskali naslov, na katerega sta me peljala – tretjina stavka je bila angleška, tretjina arabska, tretjina slovenska. Youssef je zelo prijeten clovek, odprt za pogovor. Svojo narodno identiteto seveda težko natancno doloci, ima se tako za Egipcana kot za Slovenca. Na vprašanje, za koga bi navijal, ce bi igrala nogomet Egipt in Slovenija, se na mamino zacudenje ni opredelil za Slovenijo, ceprav tudi za Egipt ne. V vsakem drugem primeru pa je velik navijac Slovenije. Del pogovora v zapisu. Po odlicnem kosilu v plavajoci restavraciji – jedli smo zanimivo kombinacijo mesnih predjedi, vecinoma libanonske kuhinje – sta me odpeljala v Heliopolis, kjer živi z njima vred pet slovenskih družin. Pustila sta me pred stanovanjem sester Zmage in Mary Pušpan. Prva je letnik 1942, je upokojena, sicer porocena z Egipcanom in ima sina, druga pa je bila rojena leta 1929 in je vdova po Egipcanu. Sta edini starejši osebi, že rojeni v Egiptu, ki sem ju srecal do sedaj. Oce je prišel v Kairo daljnega leta 1910, mama pa 1925, ko sta se spoznala in porocila. V razmeroma kratkem, a izcrpnem pogovoru sem izvedel veliko o organiziranju Slovencev v pred-, med-in povojnih letih. Poudariti velja, da obe govorita tekoce slovensko, seveda v goriškem narecju njunih staršev. Zmagin sin noce govoriti slovensko, bi pa zelo rad odšel na obisk. Doma govorijo arabsko, angleško, francosko, »kakor jim pride z jezika«. Vec v zapisu pogovora. Potem ko sem se poslovil, sem brez težav sam ustavil taksi in tudi tokrat spet na hitro nekoliko osivel. Po petih minutah vožnje clovek zelo dobro razume, zakaj v Egiptu nihce noce imeti lepega novega avtomobila ... V hotelu sem nadaljeval z »oblegovanjem« ge. X, spet neuspešno. Ocitno mora biti nekaj narobe, saj me je prosila, ce bi se lahko pogovorila kar telefonsko, ce ne pa na veleposlaništvu. Že v prejšnjem pogovoru me je nekoliko zacudilo, ko je rekla, da mora vprašati moža (muslimana), ce se lahko pogovoriva, da ne bi bilo kaj narobe. 27.oktober Dopoldne sem imel »prosto«, kar sem izkoristil za pešacenje po središcu sodobnega Kaira. Poleg preckanja cest sem se pozabaval z iskanjem zemljevida mesta in menjalnice. Ob petkih je namrec muslimanska »nedelja«, banke pa so vecinoma zaprte tudi ob sobotah. Življenje se spet normalizira ob nedeljah, ko je normalen delovni dan, razen za nekatera koptska in druga (redka) kršcanska okolja – ceprav se iz prakticnih razlogov najveckrat prilagajajo muslimanski vecini. Na ulicah in ob vseh pomembnejših bancnih, gospodarskih, politicnih, verskih in turisticnih objektih mrgoli policistov, varnostnikov in vojakov. V Egiptu so razmere zaostrene že od pokola turistov v Luksorju, stanje pa se je vnovic poslabšalo po teroristicnem napadu na ZDA 11. septembra letos. V sicer versko razmeroma strpni državi, za kar ima nedvomno najvecje zasluge sicer »železni« predsednik Mubarak, so takoj po zaostritvi razmer preventivno pozaprli vecino islamskih skrajnežev, ob vseh pomembnih ustanovah pa je tudi poostren nadzor osebne prtljage obiskovalcev. Pravo obsedno stanje velja v okolici ameriškega veleposlaništva, ki že brez do zob oboroženih vojakov in oklepnih vozil spominja na utrdbo. Kako to, da ima »najbolj demokraticna država na svetu« toliko sovražnikov ...? Poskusil sem se tudi v vožnji s podzemsko železnico in šlo mi je kar dobro. Brez težav sem prišel do koptske cerkve Mari Girgis, pod katero so prostori, v katerih naj bi nekaj casa živeli Jožef, Marija in Jezus v casu izgnanstva v Egiptu. Cisto blizu naj bi bilo tudi katoliško pokopališce, na katerem so pokopane številne Aleksandrinke in druge Slovenke in Slovenci. Našel sem pravoslavno in še dve drugi pokopališci, a nobeno ni bilo pravo. Koncno sem skupini taksistov uspel dopovedati, da išcem »katoliško italijansko« pokopališce tik ob akvaduktu in kmalu sem se znašel pred ocetom Anzelmom, franciškanom, ki je pokopal vecino Slovenk in Slovencev v Kairu. Pokazal mi je, kje približno so nekateri grobovi. Nisem sicer naletel na množice, pa vendar sem našel nekaj napisov, celo v slovenšcini, vecinoma v smislu »Tukaj pociva ...« in najveckrat brez kraja rojstva. Oce Anzelmo sicer ima spiske pokopanih, vendar bi med tisoci le stežka izlušcil rojakinje in rojake. Pater me je peljal do franciškanske cerkve sv. Jožefa, v katero so najveckrat zahajale Slovenke. Zelo na hitro sem si jo ogledal, saj me je cakala še pot do hotela, nato pa pogovor z Natalio Al-Mansour ... Z možem Mohamedom, Egipcanom, sta me pred slovenskim veleposlaništvom pobrala v svoj avto in odpeljala do enega najboljših hotelov v mestu, ne zaradi hotela, ampak ker Mohamed dela v bližnji marketiški agenciji. O Nataliji nisem še pred nekaj dnevi vedel tako rekoc nic, razen da je kot delavka na slovenskem veleposlaništvu zelo prijazna in ustrežljiva – to mi je pri pripravi potovanja v Egipt GanljivapodobaslovenskihnagrobnikovsrediEgipta in tudi po prihodu v Kairo seveda ogromno pomenilo. 25-letna Polslovenka in Polsirijka je izmenicno živela po nekaj let v Sloveniji in nekaj v Siriji, a vecinoma vendarle v Sloveniji. V Egiptu živi šele leto dni oziroma odkar se je porocila v to državo. Ker je tako kot jaz FDV-jevka, sva se seveda najprej na dolgo razgovorila o profesorjih na fakulteti, hkrati pa sem spoznaval njeno res zanimivo življenjsko pot oziroma položaj Polsirijke v Sloveniji. Vec v zapisu pogovora. 28.oktober Dokaj zgodaj zjutraj sem brez zapletov, skoraj že kot kakšen domacin (vsaj domišljam si lahko ...) prišel na železniško postajo in bil ob 10. uri že v Aleksandriji. Vlak je bil tih, hiter, dokaj udoben, skratka boljši kot vecina slovenskih vlakov, le klima je bila morda vendarle precej prehladna, tako da sem moral prvic v casu bivanja v Afriki obleci jopo. Ce odštejem taksistovo nepopustljivost pri ceni, je mesto name naredilo zelo prijeten prvi vtis. Veliko je zelenic, fontan, parkov, široka prometnica ob obali je urejena. Ceprav podobo kot obicajno kazijo neasfaltirane stranske ulice tik ob mondeni obali, obiskovalec lahko hitro verjame, da je bilo to mesto nekoc »le petit Paris« – mali Pariz. Sem so z ladjo priplule Slovenke, »les Goricienes«, »les Slovenes«. Bilo jih je na tisoce in njihove življenjske zgodbe in sploh zgodovino natancno in lepo opisuje Dorica Makuc v svoji knjigi Aleksandrinke. Iz hotela s pogledom na morje sem najprej opravil nujne telefonske pogovore in se dogovoril za srecanja z redkimi še živecimi rojakinjami in rojaki. Imel pa sem tudi cast opazovati, kako zgleda, ce se mimo pelje predsednik države. Tega dne se je v Aleksandriji namrec mudil Hosni Mubarak, clovek, ki ima gotovo izredno veliko zaslug, da je Egipt razmeroma mirna in varna država. Nacin vladanja je seveda nekoliko svojevrsten. Predvsem je ocitno potrebna zelo trda roka, kar pomeni, da mora imeti na svoji strani vojsko in policijo. Še posebej v zadnjih casih so poostreni varnostni ukrepi nujni tudi pri njegovem varovanju, ceprav so ta dan morda vendarle nekoliko pretiravali. Okrog 10. ure, ko sem prišel v mesto, sem že opazil gruce neoboroženih varnostnikov ter skupine oboroženih vojakov in policistov, ki so se razporejali ob cestah. Na obeh straneh nekaj kilometrov dolge avenije ob morju in povsod po mestu, kjer se je peljal predsednik, so na vsakih deset metrov stali razporejeni uniformirani varnostniki. Cetrt ure pred prihodom predsednika je bila ulica zaprta, prepovedano je bilo tudi preckanje peš. Nato je prišlo nekakšno nadzorno vozilo pa nekaj motoristov, ki so umikali morebitne zapoznelce, potem pa reci in piši 43 vozil v tesni gruci in nekje na sredini predsednikov avto. Cez nekaj minut je promet spet stekel, varnostniki so še stali na svojih mestih in cez kakšni dve uri se je vse skupaj ponovilo, saj se je predsednik verjetno vracal domov. Ob vsej previdnosti pa se je vseeno zgodilo, da se je tik pred drveco kolono znašel terenec, verjetno vojaški, ki je skoraj ustavil kolono. Motoristu iz predhodnice so glasilke skoraj pokukale iz grla ... No, stvar se je vendarle srecno koncala in Aleksandrija je živela naprej. Prva pot me je peljala k slovenskim šolskim sestram. Zelo prijazni sestri Gabrijela in Elizabeta sta mi razkazali nekdanji azil za Slovenke, ki je v svoji zgodovini igral tudi vlogo slovenskega kluba in šole, zdaj pa je dom upokojenk. S s. Gabrijelo sva ugotovila, da je njen necak Tomaž moj sopevec v zboru Ave (svet je majhen ...). Imel sem sreco in cast, da sem se lahko pogovarjal s 94-letno Marijo Cvenk, Aleksandrinko, o kateri je v Mladinitikpred mojim odhodom v Egipt pisala novinarka Meta Krese. Ceprav sem glede na njeno pisanje pricakoval živahno gospo, so me njene prve besede: »Pozdravljeni, kako se imate? Sedite, da se ne boste utrudili ...« vendarle prijetno presenetile, predvsem pa spravile v smeh in dobro voljo. Na hitro sem si ogledal še nekaj fotografij o zacetkih »organiziranega slovenstva« v Aleksandriji, kapelo s podobo svetogorske Marije, prostor, v katerem so slovenska dekleta v casu pred drugo svetovno vojno uprizarjala gledališke igre, pela in se zabavala, pomudil pa sem se tudi v sobi Marije Cvenk. Fotografiral sem njen potni list iz casa kraljeve Jugoslavije – v Egipt je namrec prišla kot deklica davnega leta 1914 – bilo pa je še veliko zanimivih fotografij. Gorje, ce se vse to dragoceno gradivo izgubi ...! Vec v zapisu pogovora. 29.oktober Na komuniciranje s taksisti sem se koncno nekako navadil, tako da mi zdaj ne racunajo vec po 10 funtov, ampak jim v roko preprosto stisnem toliko, kolikor mi svetujejo rojaki, receptorji oziroma kdor že, torej le po 2, 3, morda 5 funtov. Nikakor se ne smem spustiti v pogovor o ceni ... Razmeroma poceni sem tako prišel že pet minut pred uro do Silicevih. Gospa je že rojena v Egiptu in govori arhaicno goriško narecje, saj je bila njena mama doma iz Renc, gospod pa je prišel v Egipt še kot enajstletni otrok iz Bilj na Goriškem. Ker so ju pred mano obiskali že novinarka Mladines fotografom in novinarka TV Slovenija s snemalcem, sem moral najprej premagati njuno zadržanost in vzpostaviti karseda neformalen stik, povedati veliko o sebi, tako da sta sicer izjemno odprta zakonca kmalu zacela prehitevati drug drugega s podatki in spomini. Gospa je prinesla cel kup fotografij, žal pa nimata niti enega posnetka jugoslovanskega doma, ki je tu deloval vse do leta 1970. Njuno stanovanje je v stari stavbi z velikimi sobami in zelo visokimi stropi. Povedala sta, da je bil tu marsikateri sprejem za Slovence in druge prijatelje iz jugoslovanskega kluba. G. Berto je bil od leta 1947 dalje tajnik oziroma direktor – upravitelj kluba in je hranil vse podatke in dokumente, vse dokler jih ni po letu 1970 izrocil jugoslovanskemu konzulatu. Upam, da na veleposlaništvu ZRJ res še hranijo to dragoceno gradivo ... Ce kdo, potem Berto lahko oceni, koliko bi utegnilo biti v Aleksandriji Slovencev. Žal tudi on ne ve skoraj za nikogar vec, razen še za enega rojaka. Ocenjuje pa, da bi morda lahko našli nekje do 20 potomcev. Dve uri in pol sta minili, kot bi mignil, saj imata zakonca Silic res veliko povedati in pokazati. Vendar je pome že prišel dr. Ismail, mož ge. Milojke, ki me je povabila na kosilo. Po navodilu g. Silica sva tik za hišo v sosednji ulici našla hišo, v kateri je bil od leta 1936 do 1946 prvi jugoslovanski dom, in stavbo sem seveda fotografiral. Zakonca Ismail imata spet cisto drugacno zgodbo. On je prišel na doktorski študij v Ljubljano in na novoletni zabavi spoznal njo, »cistokrvno«, »zapeckarsko« Gorenjko, ki je neskoncno ljubila svoj dom in nikoli ni niti razmišljala dlje od Ljubljane. Pa se je zgodilo to, kar se v takih primerih najveckrat. »Koncala« je v Aleksandriji in se kljub hudemu kulturnemu šoku privadila na novo okolje. Življenjska pot ju je z možem vodila še za dve leti v Slovenijo, pa za dve leti v Libanon in zdaj sta spet v Aleksandriji, skupaj s 17- in 21-letnima Jaserjem in Ekremom. Otroka dobro govorita slovensko, tako kot tudi oce, izredno kultiviran in umirjen ter odprt clovek, sicer doktor fizike. Presenetilo me je, da se je 45-letna gospa pred kratkim sama od sebe odlocila, da prestopi iz katoliške v muslimansko vero, pa ceprav je še danes veliko stvari, ki jo v arabski oziroma egipcanski kulturi motijo, in ceprav komaj caka, da bosta bodisi sama z možem bodisi skupaj s sinovoma spet odšla živet v Slovenijo. Tudi mlajši sin Jaser bi rad šel v Slovenijo, ce ne zaradi drugega zaradi študija. Kosilo je bilo kakopak zelo okusno, nekoliko me je zmedla le navada, da Arabci jedo juho hkrati z glavno jedjo. Seveda sem ob pišcancu in na poseben nacin pripravljenih makaronih pozabil na juho, tako da sem jo pojedel na koncu. Nazadnje sem se seznanil še z rdecimi, temno rjavimi in vloženimi datlji, ki so po mojem zakrivili manjše želodcne težave. Zakonca Ismail sta z menoj odšla še do pokopališca, na katerem so pokopane mnoge Slovenke in Slovenci, vendar je bilo že zaprto. Pokopališca namrec niso stalno odprta kot v vecini krajev v Sloveniji, ampak so obdana z zelo visokim zidom in zastražena. Dogajalo naj bi se namrec, da so izginjala sveža trupla, ki so jih tatovi prodajali za razne poskuse. Ker nismo nicesar opravili, smo se peš namenili še do slovenskih sester – upal sem namrec, da bom imel kaj vec srece s s. Martino. Pa sem imel spet smolo. Sestri Gabrijela in Elizabeta sta se sicer zadržali z nami v krajšem pogovoru, s sestro Martino pa sem se komajda utegnil dogovoriti za sestanek naslednji dan. Res bi se rad pogovoril z njo, ker je nekaj let delovala v Libiji in pravi, da je imela tam opravka s Slovenci ... V azilu slovenskih sester me je pognalo na stranišce in sestra Gabrijela je takoj poskrbela za zdravilo – domaci borovnicevec. Ne vem, ali je bil res tako zdravilen ali je šlo le za psiho, ampak naslednje tri ure, do trenutka tega zapisa, je crevesje dalo mir ... V hotelu sem skušal na številki, ki mi jo je dal g. Silic, dobiti Richarda Vidmarja, vendar je bila številka ocitno že spremenjena, saj se je oglasil Arabec, ki ni znal niti besede angleško in tudi ni kazal znakov poznavanja priimka Vidmar. 30.oktober Ceprav je noc minila mirno, me je belina na jeziku opozorila, da bi bilo pametno zaužiti preventivno merico medicinskega oglja ... Po obilnem zajtrku sem koncno uspel spregovoriti nekaj besed s sestro Martino v azilu slovenskih šolskih sester. Pogovora nisva snemala, pa tudi ni bilo potrebno, saj je moja sogovornica v Egiptu šele deset mesecev. Rojena je bila leta 1933 in v redovništvo je vstopila šele, ko ji je bilo 34 let. Kot višja medicinska sestra je že sredi 50. let odšla z zdravniško ekipo v Libijo, najprej v Tripoli. Tam je živela 15 let in v tem casu srecala zelo veliko Slovenk in Slovencev, ki so tam delali predvsem kot zdravniki in inženirji. Sama je najvec casa živela pri družini Cizej. Povedala mi je, da so imeli v Tripoliju ves cas »jugoslovanski dom«, v katerem so se srecevali predvsem ob petkih (muslimanska nedelja). Presenetila me je z oceno, da je v tistih letih v Libiji živelo vsega skupaj kar 500 do 600 (!) Slovencev. Leta 1967 se je vrnila v domovino, kmalu za njo pa tudi vsi drugi, saj se je zacelo obdobje revolucije, vojn, gostujoci delavci niso vec dobivali placila itd. O Slovencih v Libiji bom moral še govoriti z nekaterimi osebami doma, v Sloveniji, saj tega pred odhodom enostavno nisem utegnil ... Po vrnitvi v Slovenijo je s. Martina vstopila v red šolskih sester in tudi kot re-dovnica nadaljevala z delom v ljubljanskem Klinicnem centru. 12. 12. 2000 je prišla pomagat sestram v Aleksandriji – za tri leta, morda pa tudi vec, saj jo azil potrebuje. Še zadnjic sem šel pozdravit gospo Marijo Cvenk, ki (pri štiriindevetdesetih!) vsak dan sama pride do kuharic in pri njih spije kavico, pa še kakšnega bolnika obišce ... Nato so mi sestre predstavile še eno dejavnost – gostijo namrec decke z ulice. Otroci, ki vecinoma pobegnejo od doma in ne vedo kam, se zatecejo k njim. Tu dobijo zajtrk, se umijejo, sestre jim operejo obleko, imajo tudi šolo, a popoldne in cez noc morajo spet na ulico, saj sestre ne zmorejo te dejavnosti. Zgodi se, da jih pobere policija in koncajo v poboljše­valnici. Pa vendar so mi pokazali seznam kar nekaj fantov, ki so tu spet našli pravo pot in zdaj hodijo v šole ali službe. Mor­da bo vzgojiteljem – mladim socialnim delavcem – letos pri nekih redovnikih uspelo ustanoviti zavod, v katerem bi bili taki otroci ves cas. Eden od vzgojiteljev me je vprašal, kako je z malimi brezdom­ci v moji deželi in z olajšanjem sem mu lahko povedal, da jih zaenkrat, kolikor vem, skorajda nimamo. Komaj je verjel ... S sestro Gabrijelo sva odšla do katoliškega pokopališca. Predstavila me je upravniku, ki mi je pokazal nekaj seznamov pokopanih. Žal imajo samo nekateri seznami rubriko izvorne države, nekateri niti tega ne. Ugotavljanje narodnosti pokopanih je prakticno nemogoce, zato si s seznami nisem mogel prav nic pomagati, razen da sem po dolgem iskanju vendarle našel tudi nekaj slovenskih priimkov. Bolj uspešno je bilo iskanje slovenskih grobov, saj sem jih v dobre pol ure našel gotovo vec kot 25. Nagrobni napisi so v italijanšcini ali slovenšcini (»Tukaj pociva ...«), nekateri tudi v nemšcini ali francošcini. Našel sem grob mame ge. Silic pa mame ge. Marije Cvenk in celo grob Rudolfa Žigona iz Renc. Ni sorodnik, pa vendar. Obcutki ob prebiranju slovenskih napisov v Egiptu so še bolj nenavadni kot ob podobnih »obiskih« pri pokojnih izseljencih v ZDA ali Argentini. Kje vse so pokopani naši ljudje! Na križu, ki že nima vec svojega groba, je pod imenom pisalo: »Naj ti bo lahka tuja zemlja.« Preostanek dneva sem izkoristil za ogled izjemno lepih mošej na koncu zaliva in utrdbe, ki pa žal še ni popolnoma urejena za ogled. Med dolgim pešacenjem vse do hotela sem se še zadnjic preprical o tem, kako neprimerljivo lepše od Kaira je to mesto, predvsem promenadna ulica ob obali. Krasijo jo visoka, lepa procelja in palme, na vsakem kilometru pa je vecji trg s spomenikom neznanemu vojaku ali kralju Faruku. Mešcani so ponosni na popolnoma novo veliko in najsodobneje opremljeno univerzitetno knjižnico, poleg nje je urejen park itd. Celo tolsti podgani, ki sta pri belem dnevu skakljali tik ob plocniku, nista mogli pokvariti vtisa ... Na žalost ima vsaj predel, v katerem sem živel, precej slabo »oskrbo« z Mac’Donaldsi, Pizza-Hutami in podobnimi zatocišci zahodnjaških želodcev. 31.oktober Aleksandrijadanes Na zacetku tega ne ravno koristnega dne sem na železniški postaji ugotovil, da gre naslednji vlak šele cez dve uri, ob desetih, do takrat pa sem predvsem stiskal pesti, da mi ne bi bilo treba uporabiti neznansko umazanega stranišca. Ta živcna vojna se je nato nadaljevala vse do hotela v Kairu, kamor sem prispel šele ob 14. uri. Potovanje v obratno smer, torej iz Kaira v Aleksandrijo, je bilo iz meni neznanih razlogov krajše za skoraj polovico. Spet sem najprej potelefoniral in se uspel dogovoriti za sestanka z go. Abdallah in z go. Kaucic, ki je z menoj raje govorila kar angleško. Na veleposlaništvu sem se srecal z go. Pongracic, doma s Pohorja. Gospa je oblecena kot muslimanka, z ruto na glavi, cedni hcerki, ki sta jo spremljali, pa popolnoma zahodnjaško. Zdelo se je, kot da sta z življenjem v Egiptu manj zadovoljni kot mama. Ga. Silvija je ocitno oseba, ki se zna hitro prilagoditi, naucila se je celo pisati po arabsko, cesar nekateri drugi rojaki niso uspeli v vsem življenju. Kar 20 let so skupaj z možem živeli v Združenih arabskih emiratih. Hcerkama je bilo tam bolj všec kot v Egiptu, ampak tudi tja se ne bi vrnili. Pocutita se tujki in radi bi šli v Slovenijo, pa ceprav ne znata slovensko in tam še nista bili. Seznanil sem ju z možnostmi ucenja slovenšcine, pustil nekaj prospektov, ki sta jih z zanimanjem ogledovali, gospa pa se je uspela pogovoriti tudi z Natalijo glede državljanstva za otroke. Sestra Kristina je v naslednjem telefonskem pogovoru na moje razocaranje koncno priznala, da ne bi rada govorila o verjetno res že velikokrat premletih stvareh v zvezi s slovenskimi rojakinjami in rojaki, pa tudi zdrava ni še povsem. Ceprav ji nisem prav nic zameril, se je zelo opravicevala. Po vecerji (koncno spet normalna lasagna) sem opral perilo in se z Andrejem z veleposlaništva dogovoril za izlet v petek, dan pred odhodom v Švico. 1.november Po današnjem dnevu sem ugotovil (upam, da ne delam prezgodnjih zakljuckov ...), da sem vendarle že kar dober kairski cestni macek, sploh potem, ko sem opazoval velikega svetlolasega turista popotnika, ki se je hotel junaciti s preckanjem ceste, pa bi jo skoraj skupil. Rešilo ga je že skoraj nogometaško bocno preskakovanje. Pa zacnimo na zacetku dneva. Najprej sem obiskal prvonovembrsko mašo v kapeli doma slovenskih šolskih sester. 86-letna sestra Silverija se ne da kar tako in ne le, da je »mežnarila«, tudi pela je »naprej«. Bila me je zelo vesela, medtem ko je druga sestra pozabila, da sva se pred nekaj dnevi že videla. S. Kristine ni bilo k maši, zato sem sestram zanjo izrocil nekaj spominkov in lepe pozdrave, nato pa sem odhitel v hotel, kjer sem pocakal Marto Abdallah. Gospa je že v sedemdesetih, pa še vedno vozi avto po Kairu. Pristala sva v znanem hotelu Hilton-Nil, kjer me je gostila s pecenimi kruhki in krompircki. Mladost je preživela v rojstnem Šmarju pri Jelšah in v Celju, študirala in živela pa je v Avstriji. Moža Egipcana je spoznala na dopustu v Dubrovniku, kjer se je poslavljal od študija v Jugoslaviji. Prilagajanje na življenje v Egiptu, ki sta ga zacela leta 1961, niti ni bilo tako strašno težko, saj jo je moževa sicer dobro stojeca in izobražena družina lepo sprejela. Leta 1967 se jima je rodila hcerka Mirijam, od takrat naprej pa je bil mož ves cas bolehen, dokler ni pred nekaj leti umrl. Tudi tu sem se lahko samo cudil, kakšne jezikovne kombinacije so lahko v rabi v mešanih zakonih. Zakonca Abdallah sta med seboj govorila angleško. Mož je s hcerko govoril arabsko, žena nemško. Mirijam je hodila v nemško šolo in se naucila tudi angleško, da o arabšcini niti ne govorimo. Za slovenšcino žal ni bilo prave priložnosti, kajti ga. Marta je predogo živela v Avstriji, pa tudi nobene rojakinje ali rojaka ni poznala, da bi materni jezik lahko kje obnavljala. Kljub vsemu ji gre še vedno kar dobro, pogosto tudi potuje v Avstrijo in Slovenijo na pocitnice. Odgovor na vprašanje, kako se identificira hci Mirijam, je bil seveda nemogoc, saj je odrašcala v okolju, ki je bilo vecnacionalno, v glavnem je imela vrstnice in vrstnike iz podobnih mešanih zakonov. Tudi ga. Abdallah ne pozna nobenega drugega rojaka, razen nekaterih s seznama, ki mi ga je dala Mateja. Na slovenskem veleposlaništvu sem se zadržal v krajšem »poslovilnem« pogovoru z namestnikom veleposlanika mag. Pogacarjem in omenil sem mu pobudo ge. Žužek za morebitno ustanovitev slovenskega društva. Obljubil je, da bo na sprejemu ob koncu leta navzoce rojake pobaral in obljubil pomoc veleposlaništva, seveda v okviru pristojnosti, ki jih ima. Nadvse iskreno sem se zahvalil tudi Nataliji, saj je bila ambasada z njo in Andrejem v teh dneh zame pravi »bazni tabor«. Nekaj prostih ur pred vecernim srecanjem z go. Kaucic sem izkoristil za novo avanturico. Z mestnim metrojem sem se odpravil do razmeroma oddaljene nove koptske katedrale. Sama katedrala je sicer res mogocna in lepa (žal sem jo lahko videl le z zunanje strani), a pravo doživetje je bila vožnja z metrojem v prometni konici dneva, ko vsi hitijo domov. Da stvar ne bo popolnoma nezanimiva, sem ugotovil že na peronu, ki je bil iz trenutka v trenutek bolj natlacen. Ko pa se je vlak ustavil, je iz njega pritekla prerivajoca se množica, kot bi notri gorelo ali kaj podobnega. Ko se je tok obrnil v drugo smer, v vagon, sem se skoraj nagonsko še sam vrgel vanj in znašel sem se na svojem kvadratnem decimetru. Pasti v taki gneci ni bilo mogoce, dihati pa tudi ne, vecino zraka so namrec porabili neki nervozneži, ki so se zaceli prepirati. Smilile so se mi ženske in starejši, ki enostavno niso bili fizicno sposobni za tako vožnjo. Zlahka bi koga poteptali. Ljubljancanom, ki nergajo nad LPP-jem, bi privošcil vsaj eno samo minutko na takem vlaku ... Enkrat sem se še sprehodil po mostu cez Nil, potem pa je bil že cas za go. Kaucic in tajsko vecerjo. Vecerni prevoz s podzememno železnico je minil brez vecjih pretresov in z Youssefom ter mamo Miro Kaucic smo prav kmalu sedeli v popolnoma evropsko zasedeni restavraciji. Pogovor je potekal v anglešcini, ceprav ga. Kaucic govori slovensko. A v tujini je že od svojega 14. leta, pa tudi Youssef naju ne bi razumel. Pozneje se je izkazalo, da bi se slovenšcine prav rad naucil in z zanimanjem je prisluhnil mojim zagotovilom o kakovosti poletne šole slovenskega jezika. Ga. Kaucic je doma iz obmejne vasi Cmurek pri Šentilju. Tam je koncala osnovno šolo, nato pa je odšla v Avstrijo, kjer je tudi spoznala moža, Egipcana. Nekaj casa sta živela v Libiji, potem v Avstriji ter nazadnje v ZDA, kjer se je sin naucil odlicno angleško. Zanima jo vprašanje žensk v Egiptu, predvsem priseljenk, kot je tudi ona. Tema je kot nalašc za našo Marino z Inštituta za izseljenstvo, ki vodi raziskovalni projekt o Slovenkah v tujini ... Povedal sem ji vse o svojem delu in ji omenil pobudo ge. Žužek o osnovanju društva Slovencev v Egiptu. Ceprav je imela doslej pravzaprav zelo malo stikov z rojaki, je zamisel popolnoma podprla in pokazala interes za sodelovanje predvsem v smislu organiziranja ucenja slovenskega jezika ... Dirka s taksijem do hotela je bila najbolj nora doslej. 2.november Ogled piramid z Andrejem Dernovšckom z veleposlaništva in priprave na odhod. * Verjetno se spodobi, da potegnem crto pod svojim bivanjem v Egiptu. S svojim delom sem zadovoljen, saj sem uspel dobiti skoraj vse osebe s seznama, ki mi ga je zaupala Mateja, ponekod tudi njihove otroke. Vsega skupaj sem imel 21 terminov. Obiskal sem pokopališci v Kairu in Aleksandriji, se srecal oziroma govoril z 22 Slovenkami in Slovenci oziroma njihovimi potomci, ce ne štejem diplomatov na slovenskem veleposlaništvu, fotografiral sem vecino sogovornikov in tudi vec nagrobnikov pokojnih rojakov, sprožil sem povecano zanimanje za ucenje slovenšcine med mladimi ter predlagal ustanovitev društva, o cemer sem govoril tudi z veleposlaništvom. Nekoliko pa sem razocaran nad dejstvom, da nisem uspel »izvohati« skorajda nobenega »novega« rojaka, ce ne štejem pricevanja g. Silica v Aleksandriji, ki je omenil še dva rojaka prve generacije in ocenil, da bi v Egiptu lahko našli okoli 20 otrok slovenskih izseljencev. Stanje je torej precej borno, lahko bi celo rekel, da se pocasi bližamo koncu »slovenske zgodovine« v tej državi, ceprav je bila ta svojcas zelo bogata. V vsakem primeru bo morebitna ustanovitev društva dobrodošla in v kvalitativnem smislu tudi koristna za ohranjanje in vecanje resnici na ljubo ne ravno mocnih kulturnih in siceršnjih stikov med Slovenijo in Egiptom. Preprical sem se, da v Egiptu trenutno živi najvec do 20 Slovenk in Slovencev prve generacije, skupno pa najvec do 80 oseb slovenskega porekla ter osebje veleposlaništva. Slovenska identiteta je opazna v razlicnih oblikah in razlicno mocno, od otrok, ki govorijo tekoce slovensko (Žužek), do takih, ki ne znajo niti besede, bi se pa radi ucili. 3.november – pot v Zürich, prenocišce pri sestri Bernardi Na daljšem sprehodu po mestu sem na vsakem koraku opažal, kako velike so lahko kulturne razlike. Mesto se mi je tokrat zdelo lepše kot kdajkoli in ljudje strašno zadovoljni in prijazni, tako da sem postal kar nekako otožen in osamljen. Najraje bi zavil domov, k svoji ženki. No, tolažila me je misel, da je za mano že polovica poti, in to tista, ki sem se je najbolj bal. 4. november – pot iz Züricha v Johannesburg Draga gospa Kavcic s Swissaira – v oddolžitev za vso negotovost in travme, ki sem jih doživljal ob težavah, s katerimi se je ta cas srecevalo to švicarsko podjetje, mi je rezervirala sedež ob zasilnem izhodu. Noge so prav nesramno svobodno štrlele v praznino pred menoj, kar sem doživel prvic na tako dolgem letu. Prihod v Jo’burg je minil brez težav. Ob izhodu me je cakala gospa Pavla Babnik, s katero se poznava že izpred šestih let, in me zapeljala do doma v bližini letališca. Tam sem se rokoval z gospodom Francem Babnikom, s katerim sem že pred leti opravil intervju in ga objavil v Slovencu. Nazdravili smo z medenim žganjem in cajem in zacetek je bil res obetaven. 5. november Dopoldne sta do »nas« prišla zakonca Kostanjevec, glavna organizatorja mojega obiska. Imel sem veliko sreco, da sem v Rodnigrudiopazil intervju s Tonetom, sicer elektroinženirjem in slikarjem. Pismo, ki sem jima ga poslal, sta sprejela z velikim veseljem in se takoj lotila zbiranja naslovov v Južni Afriki živecih rojakov. Pa ne samo to: na vsakega od zbranih naslovov sta poslala celotni »imenik« in vabilo na skupno srecanje, poleg tega pa sta nalašc zaradi mene prišla iz 70 kilometrov oddaljenega manjšega kraja, samo da sta me lahko pozdravila in se dogovorila za nadaljnji program. Dogovorili smo se, da prideta pome cez pet dni, v petek popoldne. V Sasolburgu poleg njiju živijo še njuni otroci, vsak s svojo družino. Srecal se bom z vsakim od njih posebej, verjetno tudi skupaj, šli naj bi na kratek izlet v »bližnje« (240 km oddaljene ...) hribe, v nedeljo pa imamo skupno srecanje. Vse lepo in prav, ampak za naslednje dni sem si moral zadeve urediti sam. Sedel sem na telefon in zacela se je »slaba sreca«, saj se nikakor nisem mogel z nikomer dogovoriti o nicemer, saj bodisi nihce ni dvignil telefona bodisi zaenkrat niso utegnili. Pa se nisem prevec sekiral, kajti na obisk sta prišla tudi Junes in Sreco Venika, h katerima sem odšel to noc. »Sistem« kontaktiranja s Slovenci mora biti v JAR namrec popolnoma drugacen kot v Kairu. Egiptovska prestolnica je sicer res zelo obljudena, a na razmeroma strnjenem ozemlju, ima podzemno železnico in ogromno razmeroma poceni taksijev in – kar je najpomembneje – izredno malo ali skoraj nic kriminala. Po nekaj dneh, ko sem se otresel prvih strahov, sem se v mestu pocutil že kar domace, obvladal sem orientacijo in taksiste in tako razmeroma lahko obiskal vse rojake ... Johannesbourg pa je mesto z najvišjo stopnjo kriminala na svetu. Ni ga Slovenca, ki mu ne bi vsaj dvakrat vlomili v hišo, mu ukradli en ali vec avtomobilov, ga oropali na cesti ali kako drugace. Središce nekoc zelo urejenega mesta je postalo podobno džungli, v kateri preživi mocnejši, torej tisti, ki je bolje oborožen. Veca se stopnja nezaposlenosti, razsaja aids, iz centralnoafriških držav se valijo množice nelegalnih priseljencev. Temnopolta oblast po razpadu apartheida predvsem po zaslugi legendarnega Nelsona Mandele sicer ni ravnala »crno-belo«, ampak je bil prehod dokaj mehak, pa vendar imajo v državnih službah zdaj menda prednost temnopolti in veliko premožnejših belcev je v zadnjem desetletju že zapustilo državo. Razdalje med posameznimi predeli mesta so zelo velike in premikanje je možno skoraj samo z osebnim avtom, cesar si nisem mogel privošciti. Velika je namrec možnost, da bi zašel v nevarne predele, kjer je vsak postanek pred semaforjem lahko priložnost za oboroženi napad na voznika oziroma za krajo avtomobila, vožnja poteka po levi strani ceste, zavarovalnice pa niso ravno navdušene za povracila stroškov nezgode ali kraje. Bivanje v hotelu je sicer možno in bi bilo verjetno tudi za silo varno, a to bi lahko povzrocilo velike preglavice mojim gostiteljem, ki bi morali pome in me zvecer, v nevarni temi, voziti nazaj v hotel. Situacija me je torej pripeljala do tega, da sem ubral morda nekoliko nelagoden »sistem« prenocevanja pri izseljencih, kar je po eni strani sicer zelo dobro. Videl sem lahko domovanja rojakov, se vživel v njihov nacin življenja, spoznal njihove bližnje, se ob vecerih zadržal v prijetnih neformalnih pogovorih, ki velikokrat o sogovorniku povedo vec kot intervju ob vkljucenem diktafonu. Ima pa tak nacin tudi svoje slabe lastnosti – potrebno je veliko prilagajanja, previdnosti, da ne postaneš prevec vsiljiv in v nadlego, in veliko dogovarjanja, saj so me morali rojaki vendarle nekako »dostavljati« drug do drugega, ceprav je šlo navadno za »štafetni« nacin, torej da sem bil gost ljudi, ki stanujejo razmeroma blizu drug drugemu. Zacetek je bil težak. Vecer pri prijaznem in prakticnem Srecu je minil v znamenju pogovora z njim in v bližini živecim Francem Kocjancicem ter dokaj neuspešnega telefoniranja. Najbolj me je zmedel skoraj polurni pogovor z dolgoletnim prijateljem Janezom.44 Izkazalo se je namrec, da je bila njegova nepripravljenost za sodelovanje posledica ne le razocaranosti nad južnoafriškimi rojaki, ampak tudi nad nami v Sloveniji. Ko je bil lansko leto v domovini, je namrec pricakoval veliko vec gostoljubnosti in pomoci, kot je je bil deležen. Poleg tega je medtem huje zbolela tudi njegova resnicno vedno prijazna in prakticna žena. Po daljšem razmisleku sem prišel do zakljucka, da se kljub ocitku, ki sem ga zaznal, ne cutim krivega, saj sem v okolišcinah oziroma v casu, v katerem je bil na obisku v Sloveniji, storil najvec, kar sem mogel. Za druge pac ne morem odgovarjati. Dogovorila sva se, da se pred odhodom še slišiva in morda (!) vidiva, ampak odlocil sem se, da se ne mislim hoditi posipat s pepelom, ceprav to ne zmanjšuje moje hvaležnosti za vse, kar je pred šestimi leti storil zame in za »moj« pevski zbor. Pogovora s Srecom in Francem nisem snemal, ker sem ocenil, da bi predvsem drugi tega morda ne sprejel ravno z odobravanjem. Sreco je 54-letni Ljubljancan mladostnega videza. Doma je koncal šolanje, nato pa kmalu odšel na delo v Nemcijo. Ponudila se mu je priložnost in ne zaradi kakšnih posebnih politicnih ali ekonomskih vzrokov, ampak predvsem iz cistega avanturizma, izziva drugacnosti, je leta 1973 odšel v Južno Afriko. Tu je zelo hitro naletel na nekaj rojakov in kar nekaj let tudi delal v podjetju v lasti Slovencev. V sedemdesetih je nameraval 44 Psevdonim iz osebnih razlogov. odpotovati v Kanado, a je medtem spoznal Junes, belo Južnoafricanko, s katero sta se porocila in dobila dva otroka. Zdaj ima samostojno delavnico za popravilo oziroma izdelavo sestavnih delov za razlicne mesarske predelovalne naprave. Dokaj pogosto je odhajal na obisk v Slovenijo, kjer ima še žive starše in druge sorodnike in tudi letos decembra nameravata z ženo na pocitnice tja. Prijazen »možakar«, poln idej in tudi zanimivih hobijev. Nekoc je imel stanovanje polno akvarijev, ukvarja se z umetnostjo tridimenzionalnega rezbarjenja v usnju, ima crni pas v karateju, v zadnjem casu pa trenira tai-chi. Žena Junes je zelo simpaticna gospa, med drugim uživa v peki domacega kruha, izdelavi raznih mil, marmelad itd. Nad Slovenijo je naravnost navdušena in ce bi tako kazalo, bi bila takoj pripravljena oditi tja – tu jo pravzaprav drži samo še navezanost na starše. Otroka sta zdaj že odrasla. Niki je stevardesa. Slovensko sicer ne govori, razen nekaj besed, in živo mi je predstavila komicno situacijo, v kateri se je znašla, ko je nekoc sama prišla v Slovenijo in tako rekoc nihce od njenih sorodnikov ni znal niti besede angleško. Sicer pa ji je bilo tam zelo všec. V svoji veckulturnosti uživa, zdi se ji zelo v redu, da je potomka razlicnih narodov. V družini so vedno govorili v glavnem angleško, ceprav se spomni, da ji je oce, tudi ko je bila že velika, rad zapel Moj ocka ima konj’ca dva. Za trenutek sem srecal tudi mlajšega brata, ki dela v delavnici skupaj z ocetom. Z njim nisem imel priložnosti spregovoriti kaj vec kot »nice to meet you«. Je še mlad in ima seveda veliko opravka s prijatelji in prijateljicami. 65-letni Franc živi le nekaj ulic od Sreca, sicer pa je doma iz Slovenske Bistrice. Preden je prišel v Južno Afriko, je delal v Nemciji, nato prek podjetja v Keniji, nazadnje pa v južnoafriškem Durbanu in nato v Johannesburgu. Je locen in nima otrok, v Sloveniji ni bil že dolgo. Tudi njega so že veckrat oropali, pokazal je tudi sledove strelne rane na boku. Ceprav se ni premikal, je ropar ustrelil vanj, kar tako, za vsak primer ... 6.november Sreco me je zgodaj zjutraj odpeljal do delavnice Štefana Gumilarja. Ceprav sta popolnoma istih let in sta prišla v Afriko ob tako rekoc istem casu, se še nikoli nista srecala. (Še ena koristna stran mojega potovanja ...) Štefan ima v avtomehanicni delavnici tajnico, ki je Hrvatica, rojena v Argentini. V razmeroma dobri hrvašcini mi je povedala, da sta starša odšla živet domov, ampak da se nameravata vrniti v JAR, ker da so doma razmere za življenje nemogoce. Moj sogovornik je bil ves cas razpet med stranke, telefon in delavce v delavnici, tako da nisva utegnila sesti in se v miru pogovoriti. Ubral sem nekoliko drugacno taktiko in ga zacel »zasliševati« kar stoje, sredi delavnice. Komaj polnoleten je odšel na delo v Avstrijo, kjer je dobil vec ponudb za delo v Severni Ameriki, Avstraliji in v Južni Afriki. Za zadnje se je odlocil predvsem zaradi precej boljših pogojev in placane vozovnice. Tu je bilo dela dovolj in življenje je bilo kar dobro, tudi po menjavi oblasti. Tudi njega seveda skrbi kriminal – pred kratkim so mu oboroženi roparji ukradli avto. Pogosto odhaja domov, v okolico Murske Sobote. V Sloveniji bi rad odprl delavnico, tako da bi bil štiri mesece v letu tam, osem pa v Južni Afriki. Tako bi ohranil stik z domovino in se izognil zimi ... Povabil me je tudi k sebi domov, tako da bi mi predstavil ženo Cehinjo in otroke. Posebno enajstletna hci je zelo navezana na Slovenijo, precej bolj kot na Ceško, in Štefanu se zdi, da bi se nekoc utegnila odlociti za preselitev tja. Dogovorila sva se, da se oglasim pri njih doma po srecanju v Sasolburgu. S telefoni sem imel ta dan nekaj vec srece in iz delavnice sem poklical Toneta Kuharja in Ludvika Podkrižnika, lastnika tovarne plasticnih izdelkov. Na hitro smo se dogovorili, da prideva s Štefanom »na en pir« in res sem kmalu sedel v njuni pisarni s pivom v roki. Tone in Ludvik sta prijatelja in sodelavca že od mladih let, ko sta se skupaj ucila v Litostrojevih delavnicah. V JAR sta prišla »delat biznis«, obogatet, in to jima je tudi uspelo. Da ne gre za prazne besede, sem se preprical že pred šestimi leti, ko smo se na vrtu Tonetove hiše pevci zbora Ave in še nekateri tukajšnji Slovenci mastili ob pecenem odojku in drugih dobrotah. Tone je takrat deloval nekoliko brezbrižno, a ni mi ušla rosa na njegovem ocesu, ko smo peli Nocoj pa, oh nocoj ... Ima odraslo hcer, ki se me je celo spomnila. Ludvik je na videz bolj glasne in trde narave, predvsem pa zelo neposreden. Alergicen je na brezkoristno tarnanje o daljni domovini in tudi ne razmišlja o preselitvi tja, kajti boji se dolgcasa. Zelo ga jezi odnos domovine, predvsem domacega gospodarstva, do poslovanja z državami, kot je JAR, in še posebej do poslovanja s slovenskimi podjetniki v izseljenstvu. Tega namrec skoraj ni. (Kot Postojncan sem s ponosom sprejel informacijo, da z njima sicer posluje postojnski Liv.) Nedolgo tega so gostili delegacijo GZS, ki pa ni bila dovzetna za številne obiske, ki so ji jih organizirali. Kar pa se tice izseljenstva, misli, da je ohranjanje slovenstva odvisno od dobre materialne podlage. Slovenci po svetu so po njegovem sprti med seboj predvsem tam, kjer je življenjski standard nizek. Šofer me je odpeljal proti središcu mesta do univerze Witts, kjer sem bil dogovorjen s prof. dr. Aleksandrom Boškovicem. Kljub svoji mladosti – prihodnje leto jih bo dopolnil 40 – je mednarodno uveljavljen socialni antropolog. Mama je Makedonka, oce Srb. Magistriral je v ZDA, doktoriral na Škotskem, raziskoval je verovanja Majev v Gvatemali, kot gostujoci profesor je predaval v Braziliji, Sloveniji, Južnoafriški republiki in verjetno še kje ... Pozna veliko slovenskih antropologov, publicistov idr., saj je pri nas opravil obsežno študijo o feminizmu in vsako leto gostuje na Fakulteti za družbene vede na povabilo dr. Vesne Vuk Godina. Iz popolnoma prakticnih razlogov sem se odlocil, da sprejmem njegovo povabilo in prespim v njegovi dnevni sobi, saj me bo Rudi Košir naslednji dan gotovo precej lažje našel pred veliko in znano univerzo kot v majhnem hotelu, katerega naslov sem dobil v pisarni oddelka za antropologijo. Svoje stvari sem tako pustil v profesorjevi pisarni do naslednjega dne. Pri malici se nama je pridružil dr. Robert Thornton, ameriški predavatelj, ki je nekoc tudi že obiskal Slovenijo. Sicer je že dolga leta gost oziroma raziskovalec na razlicnih univerzah po Afriki, v Zanzibarju pa se ukvarja s »kulturnim turizmom« – skušal mi je pojasniti, kaj naj bi to bilo, a mu ni cisto uspelo ... Omenil je, da je lansko leto na univerzi slucajno naletel na skupino študentk, ki so se med seboj pogovarjale slovensko. Z dr. Boškovicem sva odšla domov in imela ves cas zelo zanimive pogovore o vsem mogocem. Kot sem pricakoval, nima ravno navdušenega odnosa do pomena etnicne ali nacionalne pripadnosti, saj je rojen v mešanem zakonu, živel je na obmocju, ki je doživljalo dokaj izrazito »etnicno« vojno, sam pa že vrsto let vsakodnevno uporablja po vec jezikov in se druži z ljudmi z vsega sveta. Tekoce govori srbsko, špansko, portugalsko, angleško, francosko, makedonsko, razume slovensko itd. Presenetil me je odnos, ki ga imajo tukajšnji profesorji do študentov – na cesti se prijateljsko pozdravljajo kot stari znanci, moj gostitelj se pogosto tudi druži z njimi. Skupaj s še nekaj prijatelji, v glavnem podiplomskimi študenti ali raziskovalci, sva šla v kino, ki je seveda popolnoma enak kot vecina tovrstnih manjših kinematografov v nakupovalnih središcih povsod po svetu. 7.november Thorntonova omemba slovenskih študentk me je seveda popolnoma presenetila, zato sem zjutraj odšel na referat za tuje študente. Na seznamu študentov iz tujine so bili sicer štirje iz Jugoslavije, a nobenega iz Slovenije. Moral bi na referate posameznih fakultet, pa še tam bi lahko dobil podatke morda le v primeru, da bi mi prof. Boškovic napisal priporocilo. Torej slabo kaže, razen ce v dneh, ki mi ostajajo, vendarle uspem najti cas za ponovni obisk na fakulteti, po predhodnem dogovoru itd. Na univerzo so me prišli iskat kar trije Koširjevi: mama Stanka ter oce Rudi in sicer hudo bolan 30-letni sin Rudi. Pri Koširjevih smo bili pred šestimi leti na kosilu nekateri pevci iz zbora Ave. Gospa je doma iz sosednje vasi kot moji starši, zato mi je ostala toliko bolj v spominu. Ker so starši v povojnih letih iz življenjske nuje optirali v Italijo, ima hude težave pri pridobivanju slovenskega državljanstva. To jo zelo boli, saj se je vedno imela za zavedno Slovenko.45 Z možem Rudijem, sicer doma iz Sodražice na Dolenjskem, sta se srecala v Rimu, porocila pa sta se v Južni Afriki. To je bila prva (in zelo verjetno zadnja) »slovenska« poroka v tej državi, saj ju je leta 1958 porocil slovenski misijonar g. Kladnik, price in svatje pa so bili prav tako tukajšnji Slovenci. Sicer imata še tri hcerke, vse zelo uspešne. Pred kosilom sem nenapovedano srecal Ivana K.46. H Koširjevim je prišel zaradi neke vsakdanje zadeve in naletel name. Potem ko sem mu pojasnil, kdo in kaj sem, se je razgovoril, a na snemanje ni pristal. Z ženo sta prišla v JAR leta 1975. Kot elektrotehnik je hitro dobil delo in stvari so šle še kar dobro. Z ženo sta bila pogosto v Sloveniji, ljubezen do domovine je bila tako mocna, da sta se že dvakrat poskusila vrniti. Toda ko je doma spraševal za službo, so se mu skorajda smejali, saj ni vec v rosno mladih letih, tako da življenje na koncu koncev ni bilo tako, kot bi si ga želel povratnik iz izseljenstva. V JAR sta se z ženo vrnila pred dvema mesecema, 45 Zaradi razocaranja, pa tudi zaradi sinove bolezni mi Koširjeva ni dovolila objaviti intervjuja, in tudi epizoda v dnevniku je precej skrajšana. 46 Psevdonim. odprla sta trgovino, pred dvema tednoma pa so jima jo popolnoma izropali. Ivan ima sicer rad Slovenijo, a je razocaran nad tem, kar se mu je tam dogajalo, tako da se zdaj ne namerava vec vracati. Tega dne me je cakalo še eno presenecenje. Na kratek obisk je prišel Miha Kušar, 35-letni Ljubljancan, ki je v Južni Afriki od leta 1992. Ob prihodu je nekako našel Koširjeve in pri njih živel mesec dni, dokler si ni uredil službe in stanovanja. Sicer je kemijski inženir. Zame pa je sploh zelo zanimiv, saj je dalec najmlajši »pravi« izseljenec, s katerim sem imel kdajkoli opravka. Casa za daljši pogovor ni bilo, a saj se bova srecala v Sasolburgu. Zadnja je h Koširjevim prišla še ga. Silvija Rijavec. Je njihova dobra prijateljica in sploh zelo prijazna gospa, ki je že veliko pretrpela. Pred nekaj leti ji je umrl mož, prav tako Slovenec, pred petimi leti pa je izgubila tudi hcer. Gospod Rudi me je nazadnje odpeljal še do Mirka Bizjaka in njegove žene, napol Slovenke, napol Bosanke, sicer pa Dubrovcanke Zlate. Zlata je res zlata, pa njen mož tudi – zelo prijazni osebi z zanimivo življenjsko zgodbo. Ceprav sem o Mirku, mesarju z Repentabra, slišal že pred davnimi leti in ceprav je v JAR že zelo dolgo, tudi on ne pozna nobenega Slovenca vec, kot jih je na seznamu Kostanjevcevih. Bilo jih je seveda še vec, vendar jih je veliko že pomrlo, precej pa se jih je tudi izselilo, predvsem v zadnjem casu. G. Bizjak se je bal, da bo po menjavi vlade huje, kot je v resnici; ko bi le ne bilo toliko kriminala ... Bizjakova imata sicer sina in hcerko, ki živi v ZDA, sama pa sta že upokojena. Vseeno imata kar veliko skrbi s šestimi stanovanji, ki jih oddajata v najem. Vec v zapisu pogovora. Po vecerji sva z Mirkom šarila po internetu, da bi odkrila podatke o slovenskih zdravilišcih, pa tudi sicer se je izredno zanimal za vsa dogajanja doma. Z ženo obiskujeta domace kraje na dve ali tri leta. Po telefonu sem skušal dobiti Marjano Pintar, a je še vedno ni bilo doma, s Potocnikovimi pa sem se dogovoril, da se dobimo v nedeljo v Sasolburgu. 8.november Ta dan je bil precej manj naporen. Dopoldan me je Mirko kljub težavam z išijasom odpeljal do starega znanca Rudija Mladovana, s katerim se nista videla že kar nekaj casa. Rudi je letnik 1921 in ima precej živahno življenjsko zgodbo. Kljub svojim letom še vedno dela v svoji delavnici za izdelavo gumijastih tesnil in odloca o stvareh, poleg tega pa poprime za harmoniko, kuha lastno žganje, tako za prijatelje, itd. itd. Je najstarejši še živeci Slovenec v Južni Afriki z najdaljšim »stažem« bivanja v tej državi, saj je sem prišel pred davnimi 50 leti. Veckrat je bil oropan, tako da je moral na stara leta zaceti tako rekoc z nicle. Nekoc je imel sedem zaposlenih, zdaj ima samo še dva, pri delu pa mu izdatno pomaga tudi hcerka. Stanje se je tako poslabšalo, da zdaj že kar nekaj let ni mogel domov, ker ni imel s cim kupiti vozovnice. Ampak zdaj gre delo na bolje in verjame, da bo prihodnje leto prišel na obisk v rodni Ozeljan. Želja je res velika, kajti solze ne lažejo ... Vec v zapisu pogovora. Mladovanov šofer me je odpeljal do Sreca Venike, pri katerem sem eno noc že prespal. Pozno popoldne sem si vzel cas za pisanje dnevnika, zvecer pa me je Sreco peljal s seboj na trening tai-chija. Doma sva izvedela, da so vlomilci v kakšnih dvesto metrov oddaljeni hiši ustrelili oceta Nikine prijateljice ... 9.november Zbudil sem se živ, a še vedno pod mocnim vtisom grozljivih zgodb o kriminalu v tej državi, ki jih poslušam vsak dan. Ljubezniva Junes me je odpeljala do Babnikovih, od koder naj bi me Marko Kostanjevec odpeljal v Sasolburg. Ga. Babnik pa mi je pripravila prijetno presenecenje: dogovorila se je za pogovor z g. Aleksandrom - Acom Jokovicem. Gospod je sin Slovenke in Srba. Rodil se je v Ljubljani, nato pa so se zaradi ocetove službe – bil je oficir – odselili drugam, nazadnje so bili v Beogradu. Govori srbsko, a z vsem srcem ljubi Slovence in Slovenijo. Pred leti je celo ustanovil podjetje Slovenia Trade, s katerim naj bi spodbudil trgovanje med Slovenijo in JAR, a se je zataknilo na slovenski strani, ki ni pokazala nikakršnega zanimanja. Podjetje še vedno obstaja na papirju. Ceprav se je mudilo, naju je z go. Babnik odpeljal na kosilo v portugalsko restavracijo. Kalamari, veliki škampi, cabernet souvignon, vse je bilo vec kot odlicno. Medtem pa se je g. Babniku doma zažgal zrezek ... No, hiša je ostala cela in Marko Kostanjevec me je konec koncev cakal samo nekaj minut. Odpeljala sva se mimo zabavišcnega parka in turisticnega rudnika Golden Reef City, kjer sva pobrala še Ziono, 21-letno potomko Burov, sicer Markovo ženo. Marko je 33-letni sin Pavle in Toneta Kostanjevca. Z ženo delata v Johannesburgu, živita pa v Sasolburgu in imata »luštno« hcerkico. Marko govori tekoce slovensko in mu Johannesburg in sploh Južna Afrika nista niti malo všec. Nima se za Južnoafricana, ampak v popolnosti za Slovenca. Želi si oditi v Slovenijo, a težava je, kako tam dobiti službo, stanovanje itd. S starši in sestro so doma vedno govorili slovensko, zato resnicno nima težav. Njegov položaj je zelo podoben mnogim mladim v Argentini rojenim Slovencem, ki bi radi »domov«. Vzrok je seveda težko financno stanje v državi, v kateri živijo, v Južni Afriki pa tudi cedalje bolj nemogoce varnostne razmere zaradi narašcajocega kriminala. Zakonca Kostanjevec sta me sprejela z odprtimi rokami, komaj sta cakala, da se (spet) vidimo. Imeli smo nekoliko bolj svecano vecerjo, potem pa sem posnel življenjski zgodbi oziroma pogovor z njima. Vec v zapisu pogovora. 10.november Dan je bil namenjen razvedrilu. Tone, necak Bogdan in jaz naj bi šli hodit v »bližnje« (250 km oddaljene) hribe. Vreme je bilo bolj kot ne deževno, tako da sem sicer res cudovite skalne tvorbe lahko samo fotografiral. Odpeljali smo se še dlje, do zacetka narodnega parka Drakensberg. Odpirali so se resnicno cudoviti pogledi, ceprav je podobo kvarila megla, peljali pa smo se tudi skozi nekaj zulujskih vasi, tako da sem dobil vsaj bežno podobo življenja na vasi. Spoznal sem tudi strukturo manjših industrijskih mest, kot je Sasolburg. Velika industrijska cona, lepo nacrtovano mesto z okoli 40.000 belimi prebivalci, na obrobju pa barakarsko naselje, zraslo v zadnjih petih letih. Prevozili smo 750 kilometrov, kar se v lepem beemveju sploh ni zdelo tako hudo. Bogdan je vozil hitro in zanesljivo. Danes 41-letni Ljubljancan je prišel v JAR leta 1989. Najprej je pravzaprav samo obiskal strica Toneta in se vrnil v Slovenijo, a je kmalu prišel za stalno, delal nekaj casa pri stricu, nato pa se je osamosvojil. Ukvarja se z racunalniškim hardverom in posel mu gre ocitno kar dobro. Pravi, da domovino hudo pogrešaš prva leta, ko se tudi zelo rad vracaš na obisk, potem pa se privadiš na novo življenje. Ko le ne bi bilo toliko kriminala ... Porocen je z Bolgarko, ki je v JAR prišla s hcerko. Med seboj govorijo hrvaško, Bogdan pa prakticira svojo slovenšcino pri Tonetu. Zvecer sem pofotografiral Toneta v slikarskem ateljeju ter prebral zadnje novice s svojega elektronskega nabiralnika. S Tonetom sva tudi dopolnila podatke na seznamu Slovencev v JAR in natisnila novega, s Pavlo pa sva se pogovarjala o tem, kako bi lahko ustanovili društvo oziroma kako naj bi potekalo nedeljsko srecanje. 11.november Nedelja se je zacela s kratkim obiskom parka ob reki, kamor hodijo ob nedeljah Sasolburžani. Zelo lepo, ampak kaj, ko je vse zagrajeno, zavarovano in sploh kot vse drugo v Južnoafriški republiki urejeno v stilu zapora odprtega tipa. S Tonetom sva odšla v edino katoliško cerkev v mestu. Tu se je izkazal tudi kot vitražist in kipar, saj so vsa poslikana okna in lesen kip sv. Jožefa njegovo delo. Priprave na srecanje Slovencev so bile že na višku – Tone in Pavla sta vse res temeljito pripravila, od usmerjevalnih tabel »Slovenci« do zastave na vhodnih ograjnih vratih. Zaradi nesporazumov glede ure zacetka srecanja so nekateri precej zamudili, ampak vendarle se je zbralo okoli 40 oseb (tudi nekaj takih, ki jih ni bilo na seznamu Kostanjevcevih), kar je absolutni rekord. Najvec Slovencev se je v JAR zbralo na kupu pred tremi leti, ko je državo obiskala državna sekretarka Mihaela Logar, in sicer predvsem kot predsednica Zveze kmeckih žena Slovenije ter zgolj posredno tudi kot sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Takrat so Letnikovi gostili okoli 15 ljudi. Srecanje je zacel Tone Kostanjevec, ki je pozdravil navzoce, nato pa je besedo predal meni. Navzoce sem pozdravil v imenu državne sekretarke Magdalene Tovornik. Kolikor mogoce na kratko sem predstavil sebe, delo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter delo Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, v katerega okviru tudi opravljam projekt Slovenci v Afriki. Informiral sem jih o približnem številu rojakov v izseljenstvu in še o drugih ustanovah, ki se v Sloveniji ukvarjajo z izseljenstvom, predstavil sem možnosti obiskovanja poletne šole slovenskega jezika v Sloveniji, posebno pozornost pa sem posvetil možnostim osnovanja društva Slovencev v Južni Afriki. Poudaril sem prednosti, ki jih lahko prinese ustanovitev društva, kot na primer možnost vplivanja na Ministrstvo za zunanje zadeve glede morebitnih konzularnih dni v tej državi (v vsej Afriki ima RS samo eno veleposlaništvo, in to v Egiptu), možnost dajanja pobud za ucenje slovenskega jezika v JAR ali na daljavo, vecja medsebojna informiranost in možnosti medsebojnega sodelovanja na gospodarskem in še katerem drugem podrocju itd. Splošna ugotovitev je bila, da so tovrstna srecanja zelo dobrodošla, kajti izkazalo se je, da se mnogi sploh niso poznali, pa ceprav živijo razmeroma blizu drug drugemu že 20, 30 ali celo 40 let. Nekateri so se srecali prvic po 15 letih. Udeleženci se bodo skušali spomniti še nekaterih imen ali naslovov rojakov, za katere vedo, da živijo v JAR, pa jih ni na seznamu oziroma niso prišli na srecanje. Obveljalo je tudi splošno strinjanje glede ustanovitve društva, vendar pa sam nisem mogel oziroma smel nadaljevati, saj morajo društvo ustanoviti izseljenci sami, ne pa raziskovalec oziroma državni funkcionar. Uradni del srecanja se je koncal s ploskanjem in petjem slovenske himne, nadaljevali pa smo z zdravico in okusno hrano, ki so jo pripravile žene. Blestela je Južnoafricanka Junes, žena Sreca Venike, saj je med drugim spekla prav okusno, cisto »slovensko« potico. Med srecanjem sem bil na voljo za razna individualna vprašanja in prevladovala so tista v zvezi s pridobivanjem (novih) slovenskih potnih listov. Dobil sem tudi nekaj vprašanj glede možnosti pridobitve slovenskega državljanstva, študija oziroma zaposlitve v Sloveniji. Vse sem si zapisal in obljubil, da bom poskušal najti odgovore. Kljub splošni prezaposlenosti mojih sogovornikov sem se uspel dogovoriti za še nekaj pogovorov. Na kratko sem se pogovoril s Francem Pircem starejšim in tudi mlajšim, ki ga zanima služba oziroma življenje v Sloveniji, vendar pa ne zna niti besede našega jezika. Pogovarjal sem se tudi z Jožetom Mavrijem. 62-letni rojak živi sam, brez družine, v izseljenstvu pa je od leta 1956. Najprej je sedem let delal na Švedskem, nato pa se je odlocil za JAR, za kar mu je še danes žal. Približno podobno zgodbo ima tudi Franc Terpinc, ki je prišel v JAR leta 1967 in je prav tako samski. Oba sta na slovensko srecanje v Sasolburg prišla nenapovedana in oba sta bila nad vsem skupaj zelo navdušena. Nasplošno so bili vsi udeleženci zelo zadovoljni s srecanjem in si želijo še vec podobnih dogodkov. Cutil sem, da jih je razmeroma veliko število navzocih razveselilo in opogumilo. Zanimivo je tudi, da starost tamkajšnjih rojakov niti ni zelo visoka. Pripadniki prve generacije štejejo vecinoma okoli 55 let, je pa tudi nekaj starejših in mlajših. Spodbudno je, da je »dosegljivih« kar nekaj pripadnikov druge generacije, še vec pa bi jih bilo zainteresiranih, ce bi nekoc dejansko mogli pripraviti denimo tecaj slovenšcine. Na seznamu, ki ga je Tone dopolnjeval pozno v noc, najdemo skupno 47 naslovov. Iz podatkov na seznamu ter nekaterih še nepopolnih dopolnilnih informacij, zbranih med mojim bivanjem ter neposredno po srecanju, lahko razberemo, da je v JAR in Bocvani najmanj: - 56 oseb (izseljencev) I. generacije (dva Polslovenca, dve misijonarki v Bocvani), - 30 oseb slovenskega porekla oz. II. generacije, vecinoma iz narodno mešanih zakonov, - 5 oseb III. generacije, - 15 sorodnikov – Neslovencev, skupaj torej najmanj 91 oseb slovenskega porekla (do tretje generacije), od tega 6 v Bocvani. (Op.: Za nekaj družin nimam podatkov o potomcih, zato je predvsem število pripadnikov druge in tretje generacije gotovo višje.) Delzbranedružbeobpetjuslovenskehimne Celotna skupnost Slovencev in njihovih neslovenskih družinskih clanov torej šteje najmanj 106 oseb. Poleg tega sem izvedel še za zakonski par, ki je v Namibiji pred kratkim odprl turisticno – safari agencijo. Po srecanju sem za kratek caso obiskal Marjetko, Marka in Bogdana oziroma njihove družinice. Pogovori so se vecinoma sukali okrog možnosti življenja v Sloveniji, o primerjavah kakovosti življenja tu in tam itd. Moja ugotovitev je bila, da je v JAR še vedno lažje zaslužiti dovolj denarja za osnovno eksistenco, kot npr. veliko stanovanje, dober avto itd., Slovenija pa ima prednost zaradi relativne socialne in osebne fizicne varnosti (kriminal). 12.november Marko in Ziona sta me odpeljala v Johannesburg k Štefanu Gumilarju. Iz njegove pisarne sem se javil ge. Povoden v Kenijo in spet brezuspešno iskal Marjano Pinter, nato pa sem odšel na univerzo Wittwatersrand, saj sem na vsak nacin hotel izbrskati resnico o slovensko govorecih študentkah. Srecal sem dr. Boškovica, ki je ta dan odhajal na Škotsko in nato v Slovenijo, ter dr. Thorntona, ki mi je pomagal navezati stik s tajnico dekana fakultete za družbene vede (približen naziv). Ta me je napotila na osrednjo informacijsko pisarno univerze (Academic Information System Unit), kjer sva z asistentko Maggie ugotovila, da bi bila edina možna pot do odkritja slovenskih študentk in študentov preko kategorije oziroma gesla »home language« – jezik, ki ga študentje govorijo doma. Ni verjela, da bi bil na univerzi kdo, ki bi govoril slovensko, a vendarle je bil na seznamu zabeleženih doma govorjenih jezikov tudi slovenski. Ugotovitev me je seveda navdala z veseljem, ki ga ob tovrstnih odkritjih verjetno zacutijo detektivi ... Ker se mora držati zakona o varstvu osebnih podatkov študentov, je od mene zahtevala pisno garancijo o sodelovanju s kom na univerzi in dr. Thornton mi ga je brez oklevanja napisal. Z Maggie sva se nato dogovorila, da se bo cisto zares potrudila in mi skušala sporociti katero od imen v naslednjih dneh. Dal sem ji vedeti, da bom tecen. Dokaj zadovoljen z brskanjem sem pocakal Gumilarjevega šoferja, ki me je odpeljal nazaj v delavnico, tam pa sem se koncno lahko posvetil urejanju vtisov prejšnjega zelo napornega dne. G. Gumilar se je spomnil, da se je pred leti 12 do 13 slovenskih družin udeležilo srecanja Hrvatov pri hrvaškem župniku Veselku Grubišicu, zdaj župniku nekje v Dalmaciji. Štefan ima veliko, lepo hišo z zelo dobrim varovanjem, vendar, kot je žalostno ugotovila njegova sporoga Sasha, sicer Cehinja, živijo kot v zaporu. Štefan je bil zelo navdušen nad mojim prihodom in sploh nad tem, da smo se lahko pogovarjali o cemer koli že, saj sem bil razen njegovega brata prvi Slovenec v njegovi hiši. Z ženo sta razmeroma pozno dobila simpaticno hcerko Simon, ki je že bila na Ceškem in v Sloveniji in se zelo rada spominja trenutkov na snegu. Štefan mi je pokazal lovsko pratiko za leto 2001, v kateri je prispevek o slovenskem paru, ki je v Namibiji kupil posestvo in ima zdaj tam safari turizem. 13.november Zgodaj zjutraj sva s Štefanom odšla do pisarne, od koder sem poklical v Slovenijo, nato pa me je šofer odpeljal do Babnikovih, kjer so me cakali Škofovi. 40-letna Petra in 45-letni Franc Škof sta doma iz Hrastnika. On je rudarski inženir, zato sta se leta 1990 odpravila v južnoafriški Welkom, kjer je dobil dobro službo. Rudniki v JAR pa se zapirajo in to je bil eden od razlogov, da sta se preselila v Bocvano, ki je še vedno zelo mirna država z eno najvišjih gospodarskih rasti na svetu, predvsem pa polna rudnikov diamantov. Sin koncuje srednjo šolo v Welkomu in zanj bi bilo po njunem najbolje, ce bi šolanje nadaljeval v eni od držav z angleškim jezikom. Triletna Špela hodi v vrtec skupaj z bocvanskimi otroki in z njimi prepeva pesmice v jeziku cvana, sicer pa z lahkoto tekoce in izmenicno govori angleško in slovensko. Marca se nameravata vrniti v Slovenijo. Škofovi so kmalu odšli, saj je bila pred njimi dolga pot do doma v Bocvani, mene pa je kmalu prišel iskat Willy Krevatin. Zapeljal me je do svojega doma v »bližnjem« Kempton Parku (samo 15 minut vožnje ...), kjer sta me cakali še žena in hci Tatjana. Žena je Afrikanka, torej potomka Burov, sicer pa imata tri hcerke. Te govorijo samo angleško in dve se ne zanimata kaj prevec za ocetovo domovino, medtem ko je Tatjana nekoliko drugacna. Vec v zapisu pogovora. Pri Babnikovih sem si pod vecer nekoliko odpocil, tudi psihicno, kajti pri njih se pocutim zelo domace. Kako bi se ne, saj Pavla sama pece razne vrste zavitkov in je sploh zelo »operativna« (oprala je tudi moje perilo), soprog, ki sem ga pred šestimi leti intervjuval za casnik, pa je zelo prijeten sogovornik. Zvecer smo bili vsi utrujeni in pogovor, ki sem ga nameraval opraviti s Pavlo, smo soglasno prestavili na naslednji dan. 14.november Zjutraj me je obiskal Franky Babnik, 43-letni racunalniški programer, ki je nekaj let preživel v Sloveniji. Tam je koncal srednjo šolo in en letnik fakultete, nato pa se je vrnil v Zambijo. Že na zunaj je zelo podoben ocetu, verjetno pa ima v sebi tudi kar nekaj ocetovega neustrašnega in nemirnega duha. Vec v povzetku pogovora. Po telefonu sem se pogovarjal z Maggie, tajnico statisticnega oddelka na univerzi Witts, ki je v skladu z mojimi pricakovanji ugotovila, da iz rubrike »home language« ne more izbrskati študentk ali študentov slovenskega rodu. Žal. Franc Babnik se je kar namucil, preden je od nekod izbrskal telefonsko številko gospe, pri kateri je bil pred leti na obisku. Potem sem tudi sam govoril z go. Miro Krošel, 73-letno vdovo iz Ljubljane, ki je v JAR že 40 let, pa ni vedela za tako rekoc nobenega od rojakov. Razumljivo je torej, da je bila še kako presenecena, ko sem ji povedal, da se nas je pred dnevi v Sasolburgu zbralo okoli 40. Z veseljem mi je sporocila svoj naslov, ki sem ga nemudoma posredoval Kostanjevcevim. Preostanek dneva je minil v znamenju zelo zanimivih pogovorov najprej s Francem, nato pa še s Pavlo Babnik. Ker je šlo za precej osebne izpovedi, pogovorov ne nameravam javno obnavljati. Pavli sem pustil knjigo o Sloveniji in cede zbora Ave za Janezovo47 družino, pri katerih ocitno nisem zaželen. Prevec so razocarani nad drugimi tukajšnjimi Slovenci, nad Slovenci v Sloveniji, tu so še osebni problemi itd. Upam, da se bodo zadeve obrnile na bolje in da bodo še kdaj za stike – jaz sem na to pripravljen. Zvecer sta pome prišla Irena in Branko Potocnik. Spadata med mlajše izseljence prve generacije v JAR. Mariborcan Branko je odšel od doma kot 19-letni mladenic, in sicer najprej v Nemcijo. Tam je spoznal ženo Ireno, sicer Madžarko iz Lendave. Po petih letih sta se odlocila za Južnoafriško republiko, tako, samo za kakšno leto. Kot je to obicajno, se je leto raztegnilo na desetletje, nato na še eno desetetje in tako se zdaj zacenja že 28. leto njunega bivanja v tej državi. Imata dobri službi, veliko prijateljev in tudi doma imata zadeve dokaj urejene. Konec koncev sta v Sloveniji vsako leto in njuni stiki z domacimi so tekoci. Irena ne ve za veliko Madžarov v JAR, sicer pa je njena identiteta spet »posebne sorte«, saj je pripadnica madžarske manjšine, odrasla v Sloveniji, porocena s Slovencem, vec kot polovico svojega življenja pa živi v JAR. V piceriji smo preko Brankovega prijatelja izvedeli, da se je slovenska reprezentanca uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu. Še jaz, ki nisem ravno nogometni navdušenec, sem kar kipel od ponosa, Branko pa je svoje veselje komaj obvladoval. Tudi onadva v glavnem ne poznata nobenega drugega rojaka, pa ceprav imam obcutek, da bi skoraj vsak od mojih sogovornikov, ce bi se res zavzel, utegnil najti še koga. 15.november Gospa Pavla me je zjutraj odpeljala na letališce. Zelo v redu gospa. Bila je zelo vesela, ko sva srecala nekatere od kar 90 slovenskih turistov, ki so prav takrat cakali na letalo za Viktorijine slapove, znala pa se je tudi postaviti po robu kakšni po rasizmu dišeci debati ... Polet je bil dolgocasen, saj je bilo skoraj vso pot oblacno, povrh vsega pa so mi šli na živce še japonski turisti na sedežih pred mano, ki so sklenili, da se ga bodo na letalu zastonj nacukali. V Kenijo sem vstopil brez najmanjših težav. Pri izhodu z leta­lišca me je cakala Majda Povoden-Nginja. Ker so cene hotelov v Nairobiju vrtoglavo visoke, rojaki pa živijo precej narazen, mi je ponudila, da lahko ostanem pri njej doma, saj ima prazno sobo z dvema posteljama in s tem bi tudi precej olajšal obiske njim in sebi. Glede na to, da so me tako ali tako cakale predvsem še pocitnice, zav­ 47 Psevdonim. oljo svojega dela pa naj bi bil v Nairobiju le še dva, tri dni, sem pristal na to in ni mi bilo žal. Že prvi dan sem srecal dva od treh Majdinih sinov, Sashija in Branchija, pa pomocnika Kisija in njegovo 9-letno hcerko. Z Majdo dela že 15 let in predv­sem zato se njegova otroka imenujeta Tatjana in Mitja. Arhitektka Majda je spoz­nala moža v Sloveniji, v Kenijo pa je prišla leta 1968. Vec v zapisu pogovora, ki se je prijetno zavlekel tja do zgodnjih jutranjih ur ... 16.november Dopoldne sem v bližnjem nakupovalnem središcu zamenjal nekaj denarja, kupil zdravila proti malariji in se srecal z go. Nušo Muinde. Zelo podjetna gospa, sicer psihologinja, predavateljica na raznih univerzah, mojstrica reikija itd., je prav tako kot ostale tri tu živece Slovenke spoznala moža Kenijca v Sloveniji in je mati treh otrok, le da njeni živijo v ZDA. Vsi trije bi radi sodelovali s Slovenijo, pa ne vedo, kje zaceti. Potem ko smo se nagledali cudovitega parka, sredi katerega je Nušina hiša, sva z Majdo, ki me je prišla iskat, odšla še do Silve Owure - Drnovšek. Kot receno ima tudi ona tri otroke, dva sinova in hcerko. Glavna tema pogovora so bila vprašanja, povezana z državljanstvom (bodisi slovenskim bodisi kenijskim) in težavami, ki jih imajo tukajšnji rojaki s tem. Vec v zapisu pogovora in Silvinem pismu. 17.november Ta dan je bil zelo pomemben. Sicer maloštevilni Slovenci so namrec ustanovili Društvo Slovencev vzhodne Afrike. Ustanovitvenega srecanja se je udeležilo sicer le devet odraslih oseb, vendar to nikakor ni zmanjševalo pomena in resnosti sestanka. Zacela ga je Majda, ki je najprej obnovila vec let tleco zamisel o organiziranju društva, do cesar nikakor niso prišli. Pozdravila je mene kot raziskovalca pa tudi vladnega uslužbenca in me prosila za besedo. Na podoben nacin kot v Južni Afriki sem predstavil delo Inštituta za slovensko izseljenstvo ter Urada za Slovence po svetu in mojo vlogo pri vsem tem, še posebej sem tudi tokrat poudaril prednosti, ki jih lahko prinese formalna ustanovitev društva. Nastajajocemu društvu sem izrocil kaseto s slovensko himno, cede s turisticnimi informacijami o Sloveniji, faksimile Zdravljice in namizno slovensko zastavo, poleg tega pa sem jim v informacijo pustil tudi zgibanke o Inštitutu in o zadnjem simpoziju v Gozd Martuljku. Seveda je vsak prejel tudi znacko z uradnim slovenskim turisticnim znakom – stiliziranimi planikami in napisom »Slovenija«. Ceprav so štiri Slovenke, ki so steber »slovenskega« dogajanja v vzhodni Afriki, zelo razlicnih znacajev, je ustanovni sestanek potekal v znamenju treznega sodelovanja, brez kompliciranja, sprošceno in hkrati cisto resno. Z glasovanjem so najprej potrdili voljo za organiziranje društva, nato so dolocili ime (Društvo Slovencev Vzhodne Afrike – Association of Slovenes of East Africa), odbor (predsednica Majda, tajnik Vojko, blagajnicarka Nuša), sedež in druge formalnosti, ki jih zahteva kenijska oblast. Clani društva so Slovenke in Slovenci, živeci v Vzhodni Afriki, in sicer sami izseljenci ter potomci, pa tudi ožji sorodniki, ki po rodu niso Slovenci. Clani so lahko tudi družinski clani, ki živijo drugod po svetu, kot na primer sinovi in hcerke kenijskih Slovenk, živeci v ZDA, JAR, Sloveniji ali drugod. Helenina hcerka, ki živi v Johannesburgu, pa ni vedela za srecanje rojakov v Sasolburgu, zato me je Helena prosila za naslov organizatorjev – Kostanjevceva bosta torej dobila novo (mlado) ime na že kar obsežnem seznamu. Glede na število oseb na seznamu in njihove družinske clane ocenjujem, da društvo trenutno šteje 34 oseb. Od tega vecina živi v Keniji, pa tudi v Tanzaniji (4), ZDA (3) in Sloveniji. Pet je neslovenskih družinskih clanov, 7 izseljenk in izseljencev prve generacije, 20 druge generacije in 2 tretje generacije, skupaj 29 oseb slovenskega porekla, kar je zaenkrat tudi koncna ocena števila rojakov v tem delu sveta.48 V naslednjih dneh bodo zadevo predali odvetniku in še pred mojo vrnitvijo v Slovenijo bom prejel uradno obvestilo o ustanovitvi društva, seznam clanic in clanov ter kopijo dokumenta, potrjenega od kenijske oblasti. Mladi in starejši so že zaceli kovati prve nacrte za prihodnost društva, od nabiranja morebitnih novih clanov v Tanzaniji in drugod, vprašanj o možnostih študija v Sloveniji za enega od mlajših fantov pa do povezovanja s Slovenci v JAR, Egiptu in Jordaniji. Seveda sem vso zadevo ovekovecil na fotografiji. Naslednji dan se mi je Majda še posebej zahvalila za navzocnost, saj bi sicer vse skupaj verjetno spet ostalo le pri besedah. Moje študijsko potovanje se je torej koncalo z res veliko »piko na i«, saj sem bil navzoc pri ustanovitvi slovenskega društva, prvega v tem delu sveta, ce ne štejemo že razpadlih društev v Egiptu iz prve polovice 20. stoletja. Upam, da bodo zgledu iz Kenije sledile tudi rojakinje in rojaki iz JAR in Egipta, 48 Spomladi 2003 sem izvedel za slovenski par, ki je šele po ustanovitvi društva prišel v Kenijo in osnoval turisticno agencijo ter družinico, društvu pa se bo z veseljem pridružil tudi mladi Kranjcan, ki se je odlocil za življenje v Ugandi. Od casa pisanja dnevnika do izida knjige se je število torej povecalo še za tri. saj se oboji zanimajo za to.49 Po 17. novembru sem v Keniji skupaj z ženo, ki je prišla za mano iz Slovenije, preživel še dobra dva tedna dopusta, 2. decembra pa sva bila oba navzoca še na drugem sestanku DSVA v Nairobiju, na katerem so dolocili odbor društva in sprejeli pravilnik, »formalni« del pa smo kronali s petjem slovenske himne. Vrnitev domov 5. decembra 2001. *** Zakljucek dnevnika je nemara nekoliko suhoparen. Tak je zato, ker naj bi knjiga vendarle obdržala doloceno »znanstveno« distanco, nepristranskost. Custva, ki tu in tam vendarle niso mogla ostati skrita, opozarjajo na raziskovalcevo subjektivno naravo. Ampak temu bi lahko rekli tudi »cloveškost« – taki pac smo ljudje in kdor zanikuje svojo subjektivnost, je tudi od objektivnosti še zelo dalec. Naj bo torej subjektivno ali objektivno, znanstveno ali ne, vsem, ki so mi na tak ali drugacen nacin pomagali izpeljati tole potovanje, sem ob njegovem koncu vsekakor dolžan najmanj en velik in iskren HVALA! 49 Predvsem v JAR se je moje upanje uresnicilo, saj je bilo 3. marca 2002 ustanovljeno Društvo Slovencev Južne Afrike. 78 C IZSELJENCI O SEBI METODOLOŠKI UVOD Bistvena prednost kvalitativnega družboslovnega raziskovanja je, kot jo sam vidim, (tudi) v tem, da je odnos med raziskovalcem in »raziskovancem« postavljen na raven, ki presega dominacijo, morda manipulacijo in vcasih celo zlorabo. Standardno anketiranje s kvantitativno obdelavo podatkov je vsekakor lahko zelo dobrodošlo in koristno, vendar pa vprašanj v povezavi s kulturno identiteto enostavno ni mogoce v celoti uokviriti v kvantitativne kategorije. Poleg tega se po vsaki še tako skrbno nacrtovani empiricni raziskavi lahko pojavi nov »zakaj«, »kje«, »kdaj« ali kakšno drugo vprašanje, ki smo ga spregledali in bi interpretacijo tematike morda bistveno ali vsaj delno, pa vendar, spremenil. Moj nacin dela je bil prav zato v veliki meri prepušcen sodelovanju samih Slovenk in Slovencev v Afriki in na Arabskem polotoku. Raziskovanje je namrec potekalo po razlicnih poteh. Zacelo se je s pismom z zelo okvirno zastavljenimi vprašanji oziroma izhodišci, pred katerimi sem najprej karseda podrobno predstavil samega sebe. Po pricakovanjih na pismo ni bilo veliko odgovorov, je pa služilo kot predpriprava na osebni pogovor »v živo«. Ko sem torej potrkal na vrata rojakov v Egiptu in drugod, so vsaj približno vedeli, s kom imajo opravka in kakšni so nacin, cilji in smisel mojega dela. Tudi sami pogovori so potekali, kolikor je bilo mogoce, v neformalnem ozracju, prej kot sprošceno kramljanje, v katerem pa so sogovornice in sogovorniki povedali o sebi in o sami temi pogovora veliko vec, kot bi nemara z obkrožanjem anketnih odgovorov. Vprašanja so se prilagajala trenutni situaciji oziroma poteku pogovora, rdeca nit je bila namenoma komaj vidna. Gre torej za znacilni polstrukturirani globinski intervju. Metodo »opazovanja z udeležbo«, ki bi zahtevala nekajmesecno bivanje na terenu, sem tokrat dodobra prilagodil tehnicnim možnostim oziroma zelo kratkemu casu, ki sem ga lahko namenil terenskemu delu. Ce je bilo le mogoce, sem slovenske rojake obiskal na njihovem domu, kajti tudi urejenost stanovanja je velikokrat lahko odlicen pokazatelj nacina življenja in cutenja. Raziskovalec vsaj za nekaj minut ali ur »zaživi« življenje sogovornika, morda si ogleda družinske albume z dragocenimi fotografijami, vecerja kranjsko klobaso, narejeno tam nekje onkraj oceana, ali celo izmenja nekaj besed z mladoletnim sinom, ki ga te stvari sicer sploh ne zanimajo, a je med dvema obveznostma prihitel zamenjat garderobo … Izbor intervjujev in dnevnik s potovanja sta zato nepogrešljiv del informacije o Slovencih med Africani in Arabci. Intervjuji in pisni odgovori imajo dokumentarno vrednost, saj je njihovo sporocilo neposredno, poleg tega pa predstavljajo podlago in razlago za ugotovitve, zapisane v deskriptivnem oziroma analiticnem delu knjige. V mislih, izrecenih med pogovori ali pisanjem, lahko »v živo« zacutimotisto, kar po branju prvega dela zgolj vemo. Pri intervjuvanju nisem izbiral sogovornikov, saj teh ni bilo tako veliko, da bi si lahko privošcil kaj takega. Ceprav sem si na ta nacin nakopal veliko težav v boju s casom, sem, ce je bilo le mogoce, govoril z vsakomer. V dobrih treh tednih sem v okviru terenskega dela obiskal rojake v Egiptu, Južnoafriški republiki in Keniji. V Egiptu sem obiskoval rojake v Kairu in Aleksandriji, v JAR sem se mudil v Johannesburgu in Sasolburgu, v Keniji pa v Nairobiju. Posnel sem 25 pogovorov, med katerimi sem se pogovarjal s skupno 50 osebami – v skoraj vecini globinskih polstrukturiranih intervjujev sta namrec sodelovala oba zakonca ali mama s sinom ipd. Vseh srecanj s slovenskimi rojaki je bilo seveda še veliko vec, zato so tisti pogovori, ki niso bili posneti, povzeti v Dnevniku. Med intervjuji je tudi nekaj pogovorov, opravljenih v Sloveniji, ter nekaj odgovorov, poslanih v pisni obliki. Objavljeni so za obravnavano tematiko pomembni deli intervjujev, saj sicer v nicemer ne bi pripomogli k poznavanju tematike, ampak bi le zameglili bistvene dele. Oris ozracja med posameznim intervjujem je podan v Dnevniku. Pisni odgovori so navedeni karseda dobesedno, popravljene so zgolj slovnicne in nekatere skladenjske napake, ki so posledica dolgoletnega bivanja v neslovenskem okolju, a ne tako znacilne, da bi jih bilo vredno ohranjati. Poudariti velja, da je jezik glede na dolžino bivanja v tujini izjemno dober, gotovo boljši kot pri velikem delu v Sloveniji živecih Slovencev. Predvsem v Južnoafriški republiki in Keniji je bilo kontaktiranje s slovenskimi izseljenci dokaj olajšano zaradi že prej vzpostavljenih stikov z nekaterimi rojaki. Na veliko odprtost in pripravljenost za sodelovanje pa sem naletel tudi v Egiptu, ceprav nisem nikogar poznal. Kooperativnost pripisujem tudi vec mesecev pred prihodom poslanemu pismu. Ceprav je v glavnem obležalo v predalih, so se ga moji sogovorniki takoj spomnili in se mi celo opravicevali, ker niso uspeli odgovoriti v pisni obliki. Ce lahko intervjuje razumemo kot primarni vir informacije o ciljni populaciji, potem velja raziskovalcev dnevnik razumeti kot najbolj subjektivni in na svoj nacin tvegani del pisanja. V dnevniku raziskovalec razgalja svoje obcutke, zapisuje vse tisto, kar spremlja tovrstni nacin dela: utrujenost, strah, negotovost, veselje, lastno gledanje na deželo, v kateri se trenutno mudi, itd. Objava dnevnika je nekaj podobnega, kot ce bi skozi steklo laboratorija opazovali raziskovalno delo biologa – vidimo, da kdaj tudi kaj polije, da se nemara znoji zaradi pokvarjene klimatske naprave, opazimo nasmeh na obrazu, ko mu eksperiment uspe … V dnevniku so tudi povzetki srecanj in pogovorov, ki jih iz razlicnih razlogov nisem snemal. Na bodoce sogovornike sem poleti 2001 (in nato po potrebi še veckrat na na novo pridobljene naslove) naslovil naslednje pismo z okvirnimi vprašanji. Vsebino sem v naknadnih odpošiljanjih malenkostno priredil naslovniku, kar velja predvsem za pisma, odposlana po vrnitvi s terenskega dela. Po potrebi sem pisma napisal tudi v anglešcini. Spoštovani!Ljubljana,julij2001 Na Vas se obracam s prošnjo za sodelovanje pri izpeljavi projekta Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku. Šepredenpreidemkpodrobnostim,najseVamnakratkopredstavim. /.../VokvirumojegaraziskovalnegadelanameravamvletošnjemleturaziskatinavzocnostSlovencevinslovenskekulturenaafriškicelini,patudinaArabskempolotoku.KervSloveniji orojakihvtemdelusvetanevemotakorekocnic,semkotraziskovalecprakticnonasamemzacetku.Ustvaritimorampredvsem»informacijskomrežo«–imenikoseb,kisoživeleališeživijotam,intakoustvarititemeljezanadaljnjedelo.Dosedanjepoznavanjeslovenskegaizseljenstvainlastneizkušnjespotovanjsomeprivedledopredpostavke,dabom,polegmisijonarjev,najvecSlovencev»našel«vEgiptutervJužnoafriškirepubliki.Kernameravamkonecoktobrazanamenraziskaveprebitiponekajdniveniindrugidržavi,potrebujemzakakovostnodelonaterenupredhodnopripravodoma.Gotovojetudi,dasenebommogelsrecatizvsemirojakinatakovelikemobmocju,kotstaAfrikainArabskipolotok.Zatosemseodlocil,danavseVas,katerihnaslovesemuspelizbrskativdomovini(tehniravnoveliko),naslovimtopismo.VnjemVasvljudnoprosimzanekaj»uslug«oziromasodelovanje,scimerbostepomagalinelemenikotraziskovalcu,ampakpredvsemsamemupoznavanjuslovenskegaizseljenstvainstemvecjemuzavedanjurojakovvdomovinionavzocnostiinpomenutegadelaslovenskeganarodnegatelesa. 1. ProsimVas,dapobrskateposvojibeležkiinskušatenajtinasloveSlovencevinnjihovihpotomcevvdržavi,vkateriživite,mordatudivdrugihdržavahzomenjenegaobmocja,injim,cejemogoce,posredujetetopismo,menipanjihovenaslovealivsaje-maile. 2. ProsimVas,dasivzametenekajsvojegacasainskušatevpisnioblikiodgovoritinanaslednjavprašanjaoziromaopisati:-svojoživljenjskozgodbo:odkodstedoma(vSloveniji),kdaj,zakaj,skom,kako,kam…steseizselili,-kakosteseprilagodilinovemuokolju,vkolikšnimerijenaVasindrugerojakevplivalonovookolje,predvsemtudinamorebitnepotomce, -nakakšennacinuspevateohranjatisvojoslovenskoidentiteto,kakšnajetadanes(vprimerjaviscasomvašegaprihoda),kakojevzvezistempridrugihrojakih,kijihmordapoznate(stikissorodnikidoma,branjeslovenskihknjig,petje,molitev,druženjezrojaki, radio,tiskizSlovenije…),-kakojevzvezizohranjenostjoslovenstvaprimladih, -kolikojepoVašioceniSlovencevvdržavi,vkateriživite,oziromatam,kjerpoznaterazmere, aliobstajajokakšneoblikedruženja,združevanja, -alimislite,daobstajajomožnostivecjeorganiziranostislovenskihrojakovv»Vaši«državivdruštvo,kibilahkosodelovalopripomocipromocijeslovenskekultureinsplohSlovenije, -aliimatestikezdomovinotudivformalnemsmislu–državljanstvo,stikizMinistrstvomzakulturoRS,UradomzaSlovenceposvetu…)itd. Vprašanjnimalo,zatobomrazumel,cebostemordaodgovorililenanekatera.SevedasempripravljenprititudiosebnodoVasalisepogovoritizVami,cebosteslucajnonaobiskuvSloveniji.MojapripravljenostnaobiskpriVasjesevedapogojenasfinancnimisredstviincasom,jepazelorealnainuresnicljivavprimeruEgiptainJužnoafriškerepublike.Vtidvedržavisenamrecodpravljamkonecoktobrainvnovembruletos.VEgiptusebommudilpredvidomaod24.oktobrado3.novembra,natopaodidemševJužnoafriškorepubliko,kjerbomdo15.novembra. Namenmojegadelaje:-ugotovitikarsedaverodostojnošteviloSlovencevvdržavahAfrikeinArabskegapolotoka(danesinvpreteklosti),-opisativzrokeizselitve,nacinprilagajanjanovemuokolju,sedanjostopnjoohranjenostislovenstva,…-ugotovitimožnostizaohranjanjeslovenskeidentitetein»zastopanje«slovenskekulturev prihodnosti.NapodlagiVašihrazmišljanj,morebitnegapogovorazVamiinpodobnobomsestavilelaboratzapotrebeMinistrstvazakulturoRS,napisalbomobširnejšistrokovniclanekoSlovencihvAfrikiinnaArabskempolotoku,vprihodnostipanameravamiztegagradivamordaizdatitudiknjigonatotemo–vnjejbi,zVašimljubeznivimprivoljenjemseveda,objaviltudiVašarazmišljanja.Poudarimnaj,danimamnamenaizkorišcatiVašeljubeznivostizanudenjeprenocišcaindrugematerialneusluge,sajmojopotinbivanjekrijeslovenskoministrstvozakulturo. Številneizkušnjemeucijo,dasetovrstnapismazaradiodlaganjanapoznejšicaspogostoizgubijovpredalihinnanjenedobimodgovora,zatoVaslepoprosim,celahkoodgovoritecimprej,mordaževnaslednjihdneh.Odgovoritelahkoprektelefona,faksa,e-maila,pošte…,vslovenšcinialianglešcini…ZanimamepredvseminsamoVSEBINA,nepaoblikasporocila. Vupanju,damibostemogliinželelipomagati,VaslepopozdravljaminseVamvnaprejzahvaljujemzacimprejšnjiodgovor,mordacelopogovor! ZvoneŽigon EGIPT 1. Postojna,november2000:MartaMladovan(1922) Zapis pogovora Gospa Mladovan je bila od mojih otroških let dalje naša soseda. Po njenem odhodu v Egipt sem za njo izgubil sled in jo po nakljucju srecal po koncertu pevskega zbora Ave, v katerem sem nastopal, v kairski mestni operi. Zaradi bolezni se je vrnila v Slovenijo, kjer se ji je stanje popravilo šele po precej zahtevni operaciji. Še pred zacetkom dejanskega raziskovanja slovenstva v Afriki sem jo obiskal v njenem stanovanju v Postojni, ko je bila v zelo slabem zdravstvenem stanju. Pozneje se ji je po zahtevni operaciji zdravje izboljšalo in preselila se je v dom za upokojence. Na vprašanje, kako je »pristala« v Egiptu, je povedala, da je tam že od leta 1922 živela njena starejša sestra Suzana, od leta 1925 pa tudi Ana. Ga. Marta je po sestrini smrti podedovala precejšnje premoženje v Egiptu, vendar pa naj bi italijanska država prevzela tri cetrtine. Po prihodu v Kairo leta 1981 je spoznala sestrinega dolgoletnega advokata, Egipcana, s katerim se je spoprijateljila in ostala. Zacetki so bili hudi, predvsem zaradi povsem drugacne kulture, jezika, pa tudi sitnosti na sodišcih. Po nakljucju je spoznala slovensko fizioterapevtko in preko nje še nekaj slovenskih rojakinj in rojakov, vsega skupaj približno osem. Slovenci se obcasno zbirajo na veleposlaništvu, in sicer za dan slovenske državnosti in neodvisnosti, omenila pa je tudi velikonocna srecanja. 2. Vrtovin,18.10.2001:LojzkaKodricSlamic(1907) Gospa je bila ob mojem obisku za svojih 95 let izjemno cila, še tisti dan je šla sama z avtobusom v Gorico. Pri 80 je bila še »po svetu«, bere brez ocal ... … V Egipt sem prišla 8. marca 1926, z 19 leti. Takrat so vse punce, vse ženske hodile dol. Tu so bili fašisti, dela ni bilo, ce pa je bilo, so ga dobili Italijani iz drugih delov Italije. Šli sta dve sosedi, dve leti pred menoj tudi moja sestra. Sama nisem imela ravno veselja, da bi šla, kajti doma sem morala pustiti mamo. KakostesipredstavljaliEgipt?Takratnamrecšenibilotelevizije,dabiimelikakšnopredstavo… Res nismo imeli nobenih informacij, razen morda radia in pisem. Ko sem prišla dol, sem bila najprej pri svoji sestri, vendar so gospodarji od mene prevec zahtevali. Tako kot sestra in vsi drugi sem tudi sama delala kot služkinja. Mordaveste,kolikojebiloSlovenkinSlovencevtakratvEgiptu? O, Marija, bilo jih je veliko! Tam so bile že Slovenke, ki so prišle v Egipt dolgo nazaj (v 19. stoletju), takrat so služile kot »baglie« (dojilje). Še dobro, da so bile tam tudi slovenske sestre (redovnice). Vecinoma so vse varovale otroke. … Po devetih mesecih v Aleksandriji sem šla v Kairo, kjer sem že drugi dan dobila novo službo. Varovala sem hcerko avstrijskih Judov. Tam je bilo dobro. Mama ni hotela, da bi bila jaz sama v Kairu in je hotela, da grem nazaj k sestri v Aleksandrijo, tako da sem še enkrat šla v Aleksandrijo, a žal k istim gospodarjem, tako da sem kaj kmalu spet zamenjala delo. Pri tej družini, sirijski, sem delala enajst let. Ta družina je bila zelo v redu, imeli so me kot za clanico družine. Še po dolgih letih so me vabili k sebi, pa ne na delo, ampak na pocitnice. V tistem casu, leta 1938, sem se tudi porocila, s Slovencem. Moj mož je delal v švicarskem hotelu v pušcavi. Bil je upravnik. Jebilovelikomož–Slovencev? Da, veliko, le da so oni delali predvsem kot »autisti« (šoferji), natakarji in podobno. … Potem je prišla vojna in prišlo je spet veliko naših fantov – vojakov. V Kairu (v letih 1942–43) so naredili jugoslovansko-slovenski klub, v katerem je bilo veliko rojakov. V Egipt so prišli bodisi s celimi družinami bodisi kot vojaki, pa so se tam porocili. Iz Egipta jih je potem veliko odšlo v Avstralijo, Brazilijo in še kam. Po vojni jih je precej prišlo tudi nazaj domov, vendar ne vsi, saj so nekateri od tam zbežali, ko je prišlo do tiste zmešnjave s Titom ... Moj mož je dobil v Egiptu delo v nekem hotelu sredi pušcave, jaz pa sem bila pri njem prvo leto. Ampak kmalu so morali vsi Italijani od tam, tako tudi on. Nato so vse italijanske državljane, tudi njega, zaprli – tako je v Suezu preživel dve, tri leta. Kmalu po vojni je prišla tista zmešnjava z Naserjem. Arabci so se dvignili in zaceli metati iz služb vse Evropejce. Moj mož je osem let delal v angleškem kolidžu, potem pa je to službo izgubil. Sploh so se po prihodu Naserja na oblast zacele dogajati hude reci. Vsem bogatim je nacionaliziral premoženje in mnogi so izgubili vse. Družina, pri kateri sem delala, je šla v Švico, njihova mati je imela veliko denarja, ki ji je ostal, in od tega so živeli. Najhuje pa je bilo za Slovenke, ki so bile porocene z Italijani. Obe moji sestri sta z družinama morali zapustiti Egipt – brez vsega. Najprej so bili v begunskih taborišcih, potem pa se je ena naselila s sinovi v Rimu, druga pa v Bologni. Sestra Ivana je že zdavnaj umrla, 93-letna sestra Olga pa še živi s hcerko v Bologni. Jaz sem lahko ostala v Egiptu, saj sem imela jugoslovansko državljanstvo, Tito in Naser pa sta bila prijatelja. Leta 1950 sva prišla v Italijo, v Jugoslavijo pa nisva mogla priti. Z bratom in njegovo družino smo se pogovarjali cez žico v Novi Gorici. Leta 1952 sva prišla na obisk v Slovenijo, po vrnitvi v Egipt pa mož ni vec dobil dela. Jaz sem delala kot šivilja in s tem sva živela nekaj casa, a zelo slabo. Šla sva v Slovenijo, kjer pa mož spet ni dobil dela. Medtem ko je on iskal službo, sem šla sama spet v Egipt. Imela sem kar dobro delo in vsako leto sem prišla domov. Vendar pa so bile razmere vedno slabše in leta 1972 sem se morala vrniti. Vsako leto sem nato cez poletje odhajala na delo v Švico, v Ženevo, k neki premožni družini. Tam sem delala še, ko sem imela 80 let. Mož se je leta 1952 za stalno vrnil v Vrtovin. Delal je pri gozdni upravi in bil receptor v hotelih Sabotin in Park, pa tudi v Bovcu. Potem se je upokojil in v osemdesetih umrl (1983). KakojebilovEgiptu–vasjebilovelikovslovenskemdomu? Da, srecevale smo se v azilu Franca Jožefa. V dom so, poleg Slovenk, hodili tudi drugi, predvsem Hrvati. Aleksandrija je bila cudovito mesto, en sam vrt! Bilo je vse zeleno, cisto. Zdaj je vse rumeno, porušeno, drugace. KakosteserazumelizArabci? Na moc dobro. Še posebej so imeli radi Tita. Bili so dobri, ustrežljivi. Spomnim se, kako je neka Slovenka med delom padla z balkona in se ubila; pustila je tri otroke in Arabka jih je zastonj cuvala, vse dokler se ni vrnil njihov oce, Slovenec. Bili so res dobri. Ampak potem, ko je prišlo do revolucije, so postali drugacni. Stesenaucilikajarabsko? Malo že, ampak ne veliko, saj je bilo vse v francošcini, italijanšcini itd. KolikocasajeobstajalslovenskiklubvKairu? Ni bil ravno dolgo. Dokler so ga fantje lahko obiskovali, je deloval, potem pa so ga zaprli. Vodja kluba je bil neki moški, ki je odšel v Trst. Sicer sta bila dva kluba, v Aleksandriji in v Kairu. Še danes morajo tam delovati slovenske nune. Spomnim se sestre Marceline, ki je hodila po hišah in preverjala, kako gospodarji ravnajo z nami. Imeli smo tudi slovenskega duhovnika. Vsako nedeljo smo imeli slovensko mašo in tam se nas je tudi najvec srecalo. Ko pa je prišel na oblast Naser, so duhovniki morali oditi. Ostal je eden, pater Jozafat. Bil je Štajerec. Patra Stanka, ki je bil sicer Hrvat, so poslali v Južno Ameriko. LojzkaKodricSlamic Steimelikakšnepredstave? Ne, samo peli smo, pa plesali, se pogovarjali in podobno. To so bili v glavnem sami Primorci, pa tudi Hrvati, tisti, ki so bili v klubu. Semordaspomnite,dajekaterarojakinjapozabilaslovensko? Ne, ne. Tega se ne pozabi! Maternega jezika se ne pozabi. Kakosteseprilagodili,kostesevrnilivSlovenijo? Ja, prav dobro, brez težav. 3. Kairo,25.10.2001,YoussefKaucic(1984)–pogovorposnetvanglešcini Youssef je inteligenten, podjeten in za svoja leta zelo zrel. Slovensko ne zna, zato sva se pogovarjala v anglešcini. Doma je bil sam, z mamo, Slovenko, pa sva se srecala kasneje. Cenajprejzacnevapriživljenjskizgodbitvojemame… Moja mama je doma iz kraja Trate pri Mariboru, blizu meje z Avstrijo. V Avstriji, kjer je študirala, je srecala oceta, Egipcana. Takrat je delal za OPEC. Prišla sta v Egipt in se tu porocila. Hodil sem v pakistansko šolo, kjer je bil pouk v anglešcini, nato pa sem skupaj s starši živel štiri leta v ZDA. Tudi doma smo vedno govorili angleško. Arabsko govorim, ne znam pa brati in pisati. Veliko, polovica otrok iz mešanih zakonov je takih kot jaz. Ce se arabšcine ne uciš od malih nog, jo je zelo težko obvladati. Poznam zelo malo izjem, ki jim gre … Govorišinmislištorejvanglešcini.Kako,kajsetorejpocutiš–Egipcana,Slovenca,Americana? Pocutim se predvsem Egipcana, saj tu živim, pa tudi nekoliko Slovenca. Mislim, da sem prevzel mentaliteto od oceta. Tudi moja mama se po vseh teh letih cuti Egipcanko. AmpakzdišsemidrugacenodEgipcanov,kijihvidimnacestah… Nikoli ne bom tak kot oni. Veliko sem potoval, videl sem Evropo, ZDA, veliko stvari. Imam sreco, da sta moja starša iz razlicnih narodov. KolikokratsibilvSloveniji,kakodobrojopoznaš? V Sloveniji sem bili morda petkrat. Vsakic, ko grem tja, grem v Trate, komaj da poznam Maribor, Ljubljano sem le obiskal, tako tudi nekatere turisticne kraje. Nazadnje sem bil v Sloveniji leta 1998. Rad bi še šel tja. KakosisepocutilvSloveniji?Setijezdelo,daimaškajskupnegazljudmi,kisijihtamsrecal? Po zunanjem videzu se lahko primerjam z njimi, saj delujem »evropsko«. O jeziku nimam pojma. Moji stari starši v Sloveniji govorijo nemško, tako da se z njimi lahko pogovarjam v nemšcini. Zelo udobno se pocutim v Ljubljani, še posebno v starem delu mesta. Slovenci se mi zdijo prijazni, v redu. Seveda pa bi bili moji obcutki precej drugacni, globlji, ce bi v Sloveniji tudi nekaj casa živel, ce bi živel z njimi. Sicer kar dobro poznam vsakdan mojih starih staršev in vasi, kjer živijo. So kmetje in njihova mentaliteta je popolnoma drugacna od tiste v mestih. Zanimivo je, da je ta razlika opazna tudi pri mladih in reci moram, da mi mladi Slovenci s podeželja niso všec. Mladi v mestih so bolj odprti, na vasi pa nocejo sprememb, do tujcev so precej zaprti. AliniistovEgiptu? Tu, v Kairu, imajo tako rekoc vsi stik z zahodnim svetom. Egiptovski filmi zacenjajo posnemati ameriške itd. Glavna razlika med mestnimi in primestnimi mladimi je, da mestni porabijo vec denarja. Privošcijo si pijaco, šišo itd., ker imajo vec denarja. Cetekdovprašaponarodnosti,poizvoru,kajmupoveš,kdosi? Sem Egipcan, a ce me vprašajo po narodnosti, povem, da sem napol Egipcan in napol Slovenec. Prihajam pa iz Egipta. SevSlovenijipocutišEgipcana? Prav gotovo se ne pocutim kot Slovenec, ampak tudi kot Egipcan ne. Mislim, da se nikoli ne bom cutil Slovenca, razen ce bi tam ostal 20 let. Ce bi se moral omejiti na eno, bi se opredelil za Egipcana. Ampak stvar ni tako preprosta. Sem popoln Egipcan, pa vendar se popolnoma razlikujem od katerega koli drugega pravega Egipcana. Sotuditvojiprijateljipodobne»sorte«? Imel sem prijatelja, ki je bil prav tako napol Slovenec, a se je vsa družina preselila v Kanado. Imam pa še enega in ta je napol Avstrijec in napol Tajec. Ne vem zakaj, ampak ne morem si predstavljati, da bi »sedel na istem colnu« z nekom, ki bi bil napol Egipcan in napol American. Biti ameriški Egipcan je popolnoma drugace. Nekoc je to pomenilo, da so imeli dostop do vsega najsodobnejšega in podobno, danes, po 11. septembru in napadu na Afganistan, je to drugace … Danes je dobro imeti potni list države, ki je cim bolj nepoznana, kot na primer Slovenija … 4. Kairo,25.10.IrenaŽužek(rojenav50.letih) Doma sem iz Polja pri Ljubljani. Moj mož je živel sedem let v Sloveniji. Tam je tudi doktoriral iz fizike. Razume in tudi nekoliko govori slovensko. Z možem sva se spoznala v študentskem naselju na nekem družabnem srecanju. Po vecletnem druženju sem se odlocila. Najprej sem prišla sem na obisk, spoznala sem družino bodocega moža in zdelo se mi je, da bi se tu dalo živeti. V Egiptu sem od leta 1985. Stesociologinja–kakosteseprilagodili? Clovek predvsem ne sme imeti predsodkov. Ce jih ima, je bolje, da ostane doma. Meni se je zdela ta kultura predvsem zanimiva, drugacna, tako tudi religija, ceprav sama nisem religiozna. Kljub temu pa je bilo na zacetku težko. Mož je musliman in religija je tu navzoca povsod, vendar me vse to ni nikoli motilo. Tako mož kot njegova družina so zelo tolerantni ljudje, nikoli jim ni prišlo na misel, da bi me silili v kar koli. Sicer pa je Kairo zelo svetovljanski, tu so vajeni tujcev in se zanje skorajda »ne zmenijo«. Kajjebilonajtežjeobprihodu? V Sloveniji sem bila zaposlena, delala sem na SCT. Najtežje je bilo pravzaprav zaceti živeti brez zaposlitve, doma, pasivno. A pohitela sva z otrokom in cas je bil zapolnjen. Nato smo šli leta 1988 za štiri leta v Alžirijo, v Egipt pa smo se vrnili ravno, ko so se tam zacele težave. Po vrnitvi se je rodil še drugi sin, ki mu je zdaj 8 let. Zdaj sem zaposlena, delam v majhni simpaticni predšolski ustanovi. Težko je bilo z jezikom, ki mi je bil seveda popolnoma tuj. Zdaj že lahko gledam televizijo, kaj preberem, govorim dovolj, da grem lahko po opravkih. PoznatešekajSlovencev?StejihsrecalivAlžiriji? Da, v Alžiriji so bili predvsem delavci iz Slovenije, saj je imel SCT tam vecji projekt. Kakogovoritedoma? Jaz govorim z otroki slovensko in oni mi odgovarjajo slovensko. Z možem se pogovarjajo arabsko, midva z možem pa med seboj govoriva angleško. SootrocižebilivSloveniji? V Sloveniji smo vsako leto, v casu bivanja v Alžiriji sem s starejšim sinom Aleksandrom prišla domov celo za tri, štiri mesece. Zdaj gremo tja za mesec in pol. Otroka zato govorita tekoce slovensko in imata tam tudi nekaj prijateljev. Starejši je bil letos na Triglavu in sploh imata zelo rada Slovenijo. Slovenšcina je njun materni jezik, pred arabšcino, s katero imata tudi kakšno težavo. Tu je še anglešcina, saj obiskujeta angleške šole, tam pa se ucijo še francošcino ... Panisootrocinikolikazaliodporadotega,dabigovorilislovensko?Srecalsemnamrecževelikoljudi,kisezotrokitrudijovslovenšcini,tipajimodgovarjajovjezikuokolice… Ne, nikoli nisem imela težav. Do tega pride verjetno v primeru, ko zacneš prepozno. Tudi do mešanja besed iz razlicnih jezikov ni nikoli prihajalo, ceprav govorimo doma tri jezike. Mlajši sin, Adam, je prav danes v šoli dobil priznanje za najbolj pridnega ucenca v razredu, kar pomeni, da mu jezikovna situacija ne povzroca težav, ampak ga še spodbuja. VisteSlovenkavEgiptu.Kajpasovašiotroci? Oboje. Starejši petnajstletni sin ima nekako skoraj raje Slovenijo, mlajši pa zaenkrat še ne kaže kakšnih »opredelitev«. Aleksandru so všec zelenje, cistoca, urejenost Slovenije. Tudi po zunanjosti ima nekaj vec »evropejskega« in kot takega ga dojema tudi okolica. V Sloveniji se pocuti kar doma. Sama imam veliko prijateljic in tako je tudi z otroki. KakovašasinovasprejemaokolicavSloveniji? V glavnem ju vsi obcudujejo, kako lepo govorita slovensko. Imajo ju cisto za svoja, saj sta v soseski vsako leto vec kot mesec dni. Govorita popolnoma brez naglasa, tako da ju tudi po tem ne morejo lociti od ljubljanskih otrok. Sicer pa sta oba rojena v Sloveniji. SoobcasnisprejeminaslovenskemveleposlaništvuedinaoblikadruženjatukajšnjihSlovencev?Kolikoosebseudeležujetakihsprejemov? Na žalost je to res edina oblika. Bile so pobude za ustanovitev društva, ampak za kaj takega je treba imeti svoj prostor, kjer se lahko pogovoriš, prebereš slovenski casopis itd. To pa je seveda povezano s financami. O tem sem že govorila s predstavniki veleposlaništva, pa ni bilo kakšnega konkretnega odziva. Sprejemov se sicer udeležuje okoli 30 Slovenk, Slovencev in njihovih sorodnikov. Nerodno je, ker se ne poznamo, ne vemo drug za drugega. IrenaŽužekzmožeminmlajšimsinom Pamislite,dabimedljudmibilavoljazaustanovitevtakegadruštva? Mislim, da, vsaj z moje strani lahko tako recem. Vem, da se dekleta v Jordaniji dobivajo na rednih neformalnih srecanjih, enkrat pri eni, drugic pri drugi. Stežerazmišljaliotem,dabiprišliživetvSlovenijo? To je tudi možnost, odvisno od moža, otrok, od upokojitve itd. Mislim, da bi bil mož tudi za, s tem da je seveda lepo priti pogosto nazaj, morda za nekaj mesecev. Odprte imamo vse možnosti. 5. Kairo,26.10.2002,FrancZajtl(salezijanec,misijonar) Imamseznam14naslovovSlovencevvEgiptu.Jihvipoznatekajvec? Ne, ne. Poznam slovenske redovnice, kakšno starejšo ženico in še nekaj posameznikov oziroma posameznic. Imel sem vec stikov z dvema družinama, ki pa sta se odselili. Z ostalimi se srecam enkrat, morda dvakrat na leto, navadno na veleposlaništvu. Kakšnajevašaživljenjskazgodba,kakosteseznašlivEgiptukotmisijonar? Veliko je v knjigi, ki sem jo izdal, vse do leta 1991. Rojen sem bil leta 1947 v Šentrupertu nad Laškim, sicer sem salezijanec. Šolal sem se doma, tri leta na Hrvaškem, v Želimljem, nato, takoj po koncani gimnaziji, sem šel za dve leti v Aleksandrijo za vzgojitelja (1969). Po tem obdobju bi se lahko vrnil v domovino, a sem se do takrat že dodobra vživel, zato sem kar ostal. Zacel sem študirati jezike – anglešcino, italijanšcino, arabšcino … Leta 1970 sem odšel študirat v Palestino, v bližino Betlehema, kjer sem po petih letih koncal teologijo. V duhovnika sem bil posvecen v dvorani Jezusove zadnje vecerje v Jeruzalemu na veliki cetrtek. Potem sem odšel v Slovenijo, kjer sem imel novo mašo, pot pa me je kmalu vodila v Kairo. V tujini sem torej skupaj že 32 let, od tega 27 let v Egiptu. Delam v revnem predelu mesta Shoubra, kjer živi okoli 5 milijonov ljudi. Po podatku, ki sem ga prebral v casopisu, naj bi v nekaterih predelih živelo celo 128.000 ljudi na enem kvadratnem kilometru. V eni sobi živi tudi po 10 ljudi. V salezijanski šoli sem odgovoren za disciplino med ucenci, kar ni lahko, saj moram držati »na vrvici« 525 živahnih, pogosto že odraslih fantov. Steimelivednoželjooditivtujino,vmisijone? Da. Že kot majhen sem rad splezal na hrib in razlagal, da bi rad odšel tja dalec … V gimnazijo v Želimlje je nekoc prišel iz Rima eden od višjih predstojnikov našega reda in propagiral misijonarstvo. Vprašal je, kdo bi želel v misijone in javil sem se, vsaj za kakšno leto, potem pa sem ostal. Želel sem ne samo za vzgojitelja v Italijo, ampak prav v misijone, v Egipt ali na Filipine. Prva priložnost je bila pac Egipt. Kakšnisobiliprvitrenutkipoprihodu? Takrat sem bil mlad, vedno sem bil s fanti, ucenci na dvorišcu in med njimi sem se dobro pocutil. Gre za našo zasebno tehnicno šolo, ki jo obiskujejo v glavnem muslimani in pravoslavci. Od 525 fantov je 280 kristjanov, 8 jehovcev, ostali so muslimani. Med kristjani je tudi nekaj malega katolicanov. Kakopajezverskimpoukom?Semedsebojdobrorazumejo? Pri nas je tako vzdušje, da ni težav, drugace je »zunaj«. Urnik v šoli je tako usklajen, da imajo pripadniki razlicnih veroizpovedi ob istem casu vsak svoj verouk. V razredu se ucijo skupaj, pogosto se najboljša prijateljstva stkejo prav med pripadniki razlicnih ver. Tak nacin sobivanja jih gotovo bogati. Kakopridevtemokoljudoizrazavaša–slovenskanarodnost?Kakosteseprilagodilinovemuokolju? Živim v italijanskem zavodu oziroma skupnosti, ki je sicer mednarodna – imamo dva Poljaka, Belorusa, Centralnoafricana, Slovaka, tri Arabce, ostali pa so Italijani. Med seboj govorimo italijansko, tako da slovenšcina absolutno odpade. Tudi o Sloveniji kot državi ni nikoli govora, smo premalo poznani. Vedno mi je bila zelo všec arheologija dežele, v kateri sem živel oziroma živim. Ko sem bil v Palestini, sem dobro poznal tamkajšnjo arheologijo, na podoben nacin sem se ob prihodu v Kairo dobro seznanil z zgodovino in arheologijo koptov, muslimanov, zgodovino starega Egipta itd. Tudi z živimi ljudmi se dobro razumem, s fanti se veliko pogovarjam. F.Zajtlins.Kristinavpogovoruzmladimkoptskimvoznikom(Kairo,1994) Sevamzdi,dastedojeliislam? Prebral sem veliko knjig, živim sredi muslimanov, delam z njimi, se pogovarjam, tako da mislim, da islam poznam. Inkakogledajodruginavaskotkatoliškegamisijonarja? Vecinoma me sprašujejo, kakšna je naša vera, ceprav smo za muslimane pravoslavci in katolicani eno in isto, oboji smo kristjani. Navadno tudi mi recemo, da smo kristjani, ker je to za vecino lažje razumljivo. Misijonarstvopomenivosnovioznanjanjevere.Vpogovoruzvamipadobivamobcutek,dastepredvsemnekevrstesocialnidelavciindavsakomurpustite,daživisvojovero… Da, mi smo socialni delavci, naš namen je vzgoja. Ce je kdo musliman, mu pomagamo, da bo dober musliman. Pri nas se nauci obrti in ko je usposobljen za pošteno delo in življenje, lahko tako živi tudi svojo vero. Nimamo namena, da bi koga spreobrnili, konec koncev je to tu tudi prepovedano – ce bi se musliman odlocil za kršcanstvo, bi s tem tvegal izobcenje iz svoje družbe, družine, to pa so hude stvari. Tukajšnji ljudje vero že imajo, kar potrebujejo, je vzgoja, znanje. Steseizstikovzdrugimiveramikajnaucili,pridobili? Nismo samo mi tisti pravi, ki moramo pridigati in uciti druge. Velikokrat so muslimani in drugi tisti, ki nam dajo zgled, kako naj dojemamo življenje ali pac Boga, vdanost v božjo voljo. V tem so mocnejši kot mi. Vera je pri ljudeh v teh krajih nekaj vsakdanjega, povsod vidijo božjo navzocnost, ne le muslimani, ampak tudi kristjani. Razliko opažam tudi na sebi, posebej, ko grem na obisk domov. Tam živim drugacno življenje, kot da bi moral popustiti v tistem, kar živim tu. Okolje v Sloveniji je precej manj sakralno. 6. Kairo,26.10.2001,Marija(1934)inYoussefEid(sin) Pogovor je potekal med kosilom v libanonski plavajoci restavraciji na Nilu. Sogovornika sta mi brez težav dovolila snemanje, ki pa je bilo zaradi okolišcin – kosilo – seveda veckrat prekinjeno ali moteno in tudi pogovor ni bil strnjen. Zapisani so zgolj inserti iz sicer zelo sprošcenega pogovora o marsicem. KakosteprišlivEgipt,odkodste…? Doma sem iz Grosuplja, rojena sem leta 1934, po poklicu fizioterapevtka. Najprej sem živela in delala v Sloveniji. Ko je prišlo tu do vojne, so nas vprašali, kdo bi bil zainteresiran za delo v Egiptu. Sama sem se od nekdaj želela dotakniti piramid itd. Prijavila sem se in tako prišla sem. Tu smo bili takrat, leta 1960, trije fizioterapevti. Po letu in pol smo se v Egipt vrnili za stalno, tega je zdaj že okroglo 40 let ... Egipt je bil namrec zelo zelo lepa dežela, ljudje so bili prijazni itd., zdaj pa se je vse spremenilo. Steimelikajtežavsprilagajanjemnanovokulturo? Ne, pravzaprav me je vse skupaj predvsem zelo zanimalo, na primer opazovati, kako ti ljudje živijo v casu ramadana – posta. Zdaj je tudi to drugace, saj vec govorijo, kot da bi se zares postili, pa nervozni so zaradi tega itd. Vedno sem bila tesno povezana s tukajšnjimi ljudmi, tudi z zelo visokimi sloji, saj so bili moje stranke. Med drugim sem na primer kar nekaj casa skrbela za ministra za kulturo. Sicer pa sva s sinom zelo pogosto v Sloveniji, tako rekoc vsako leto. Kakopastevkulturnemsmislu»shajali«zmožem,Egipcanom? Moj mož je študiral v Švici, bil je vzgojen v zahodnjaškem duhu, pripadal je maronitski veroizpovedi, ki je zelo sorodna katoliški, tako da sploh nisem imela obcutka, da sem porocena z Egipcanom. Njegova mati je bila sicer Sirijka, oce pa Libanonec … KolikoslovenskihrojakovjevKairuinkjeso? Najvec jih je v Heliopolisu, pa tudi v Maadiju (ena lepših cetrti Kaira, kjer živi vecina bolje situiranih evropskih in tudi egiptovskih družin). Vem tudi za kakšnega v Aleksandriji, vendar nikogar, ki ga vi že ne bi imeli na seznamu. Na sprejemih na slovenskem veleposlaništvu se nas zbere okoli 25, morda kakšen manj ali vec. 7. Kairo,26.10.2001,Mary(1929)inZmagaPušpan(1942) VidvestarojenivEgiptu.Odkodsovajinistarši? Mary:Moja mama je iz Prvacine, oce pa iz Kojskega. Oce je prišel v Egipt leta 1910, star šele 14 let. Tu je namrec imel teto, mamino sestro. Ona je bila porocena z nekim Sicilijancem, ki je izdeloval okvirje za slike. Imela sta štiri sinove in necaka je povabila, naj pride, da bo lahko tudi on pomagal pri delu v delavnici. Mama je ušla pred fašisti in spoznala sta se šele tu, leta 1925. Takrat je prišlo v Egipt veliko Slovencev. Spomnim se, da nas je bilo zelo veliko. Precej jih je tu tudi umrlo, mnogi pa so po vojni odšli domov. Z ocetom sta se porocila leta 1929, ko sem bila jaz rojena. Sespomnitacasov,kostabilišemladi–jebilovKairuvelikoSlovencev? Zelo zelo veliko. Vsako leto smo vsi šli do cerkvice Device Marije v Matariji (ime po zvocnem zapisu). Med nami smo imeli tri šoferje, ki so nas peljali s svojimi avtobusi. Bilo nas je vec kot sto. Sicer pa smo se dobivali enkrat pri eni, drugic pri drugi družini. Imeli smo tudi slovenske sestre, nune. Pri njih smo imeli vsako nedeljo popoldan slovensko bogoslužje, potem pa družabno srecanje ob caju. Bogoslužje je vodil slovenski duhovnik. To je trajalo vse do leta 1950, ko sta morala slovenska duhovnika oditi drugam. Ko je bila vojna, smo imeli jugoslovanski dom – v ulici Sherif – v katerem smo bili sami Slovenci. Ta dom je kmalu po vojni prenehal delovati, saj so se vsi preselili v Jugoslavijo, Južno Afriko, Italijo, … Zmaga:Klub je pravzaprav obstajal še nekaj casa, tam je deloval srbski Inter-Export. Tam sem tudi jaz delala od leta 1960 dalje. Sopotemprišlislabšicasi? Niti ne, ni bilo slabše. Ljudje so se pac bali, sama ne vem zakaj. Tudi moj oce je odšel, ampak zato, ker si je želel umreti v Sloveniji. Mi pa smo ostali tu. Kakšnojebiloživljenjedoma,stegovorilislovensko? Mary:Da, da, seveda. Doma smo govorili slovensko. Sicer smo hodili v nemško šolo, naši prijatelji pa so bili Egipcani, Italijani, vse sorte. Mama in oce sta imela slovensko branje, pogosto smo pisali domov. V domu smo imeli slovensko šolo, v kateri je pouceval profesor Rudolf. On je imel tudi casopis Bazovica. V šolo nas je hodilo okoli 20. Danes vseh teh ljudi ni vec, saj so pomrli ali se odselili. Zmaga:Jaz sem imela prijateljice Armenko, Slovenko, Cehinjo, Grkinjo, … Tu najdete vse narode. StesepocutilekotEgipcanke,SlovenkevEgiptu…? Mary:Do nastanka Jugoslavije nismo imeli nobenega potnega lista. Mama je imela italijanskega, a ga je v trenutku, ko je prišla s parnika, raztrgala. Oce pa je prišel kot avstrijski državljan. Šele po vojni smo naredili jugoslovanske potne liste, glede Egipta pa smo imeli rezidencno dovoljenje. Ko je prišla Slovenija, smo naredili slovenske potne liste, no, ampak zdaj imamo tudi egiptovske. Sicer pa sama ne berem in ne pišem arabsko, zgolj govorim lahko. Zmaga je mlajša in se je ucila arabšcine v šoli, jaz pa ne. CebinatelevizijipredvajalinogometnotekmoSlovenija–Egipt,zakogabinavijali? Zmaga:Za Slovenijo! Ješevectakih,kotstavidve–rojenihtu? Mary:Veliko sva jih poznali, a so se odselili. Zdaj nas je tu zelo malo. Veleposlaništvo nama redno pošilja vabila na sprejeme, ki pa se jih udeležuje malo Slovencev, vedno manj. StabilikdajnaobiskuvSloveniji?Biradišešli?Mary:Jaz sem bila, ko sem bila stara tri leta, potem pa leta 1978. Saj naju vabijo, caka naju streha nad glavo in postelja in tudi radi bi šli, ampak težava je v denarju. Obe sva že upokojeni. Zmaga:Jaz sem bila enkrat, in sicer leta 1963. Potem nikoli vec. Imam odraslega sina, ki ne govori slovensko, si pa zelo želi videti Slovenijo. KakostasipredstavljaliSlovenijoizpripovedovanjastaršev?Staobobiskuvideli,karstapricakovali? Mary:Mama je vedno pripovedovala, kako so živeli, ko je bila majhna, in ko sem prišla domov, je bilo ravno tako, bilo je lepo. Bilo je, kot bi že kdaj bila tam. Pocutili sva se zelo domace. 8.Kairo,27.10.2001,NataliaAl-Mansour(1976) Kakšnajepravzapravtvojaživljenjskazgodba? Moj oce, Sirijec, je prišel študirat strojništvo v Slovenijo. Tam je spoznal mojo mamo, doma z Vrhnike. Ko je doštudiral, sta leta 1974 šla v Sirijo in tam ostala tri leta. Medtem sem se jima leta 1976 rodila jaz. Nato je oce dobil še eno štipendijo in vsi skupaj smo odšli v Slovenijo, kjer je oce magistriral in doktoriral. Leta 1986 smo šli spet v Sirijo, po štirih letih pa je oce dobil ponudbo Instituta Jožef Stefan in tako smo se spet znašli v Sloveniji. Študirala sem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Leta 2000 sem se porocila z Egipcanom in tako zdaj približno leto dni živim tu ter delam na slovenskem veleposlaništvu. Kakogovoritadomazmožem,kakostegovorilivdružini? Z možem govoriva arabsko, s tem da jaz zelo rada govorim tudi slovensko in tako tudi moj mož že zna nekaj besed. V družini nas je sicer šest, dve sestri, dva brata ter mama in oce. Zdaj so vsi v Sloveniji. V naši družini je veljalo pravilo, da smo v Siriji doma vedno govorili samo slovensko, da ne bi pozabili. V Sloveniji naj bi govorili arabsko, ampak mlajša brata ne znata vec dobro. Vsaj vsakih nekaj let gremo oziroma gredo v Sirijo. Moja starša sta oba zelo narodno zavedna, zato sta vedno spodbujala ohranjanje obeh jezikov in narodnih identitet. Mislim, da je v Sloveniji premalo spodbujanja, negovanja slovenske identitete. Svojim prijateljem v Sloveniji sem povedala, da sem jaz bolj Slovenka kot oni, saj jaz svojo identiteto spoštujem, oni pa je ne. Morda je to zaradi tega, ker smo živeli v Siriji, morda zato, ker je mama iz zavedne slovenske družine. Hecno je, da v Sloveniji nisem skoraj nikoli pela slovenskih pesmi, v Siriji in v Egiptu pa jih zelo rada. Zelo rada berem knjige in ko smo živeli v Siriji, sem prebrala celo knjižno zbirko Zlato jabolko. Ker sem morala koncati osnovno šolo, sva bili s sestro v Siriji leto dni brez staršev, ker sta že odšla v Slovenijo. V tistem casu sem res veliko prebrala in ko sem potem prišla v Slovenijo, sem govorila cisto knjižno slovenšcino. VSirijisicernidrugihSlovencev? Ne da bi jaz vedela, so pa kakšne Hrvatice, Srbkinje itd. (V avtorizaciji januarja 2003 N. Al-Mansour sporoca, da je izvedela za tri slovenske družine – op. Z. Ž.) Kakšnajetvojaidentiteta–siSlovenka,Sirijka…? Oboje. Vsi v Sloveniji mi pravijo, da imam nek temperament, ki ni slovenski, ceprav imam v sebi veliko cankarjanskega svetobolja. Res je, da se v Siriji pocutim bolj Slovenko, v Sloveniji pa bolj Arabko. Tu, v Egiptu, pa sem oboje, sem dvojna tujka. Na sebi vidim, da je slovenska kultura v meni pustila globlji pecat, konec koncev sem tam živela veliko vec casa. Moja percepcija sveta je predvsem slovenska. Tijeznano,alijevmešanihzakonihvecproblemovzaradikulturneinverskerazlicnosti? Tukajšnjih slovenskih rojakov ne poznam dovolj dobro, zato težko recem. Toda, sama izhajam iz take družine in vecina ljudi, s katerimi se družim, pripada tovrstnim družinam – in težav je res veliko. O tem je sicer težko razpravljati, ker ljudje sami o tem ne govorijo. Ko se porociš, ne razmišljaš o kulturni razlicnosti. Takrat ne razmišljaš o tem, v kakšnem jeziku boš vzgajal otroke, katere praznike boš praznoval, ali boš lahko praznoval svoje praznike, ne da bi pri tem žalil partnerjeva custva … Poznam kup primerov, kjer se je zalomilo, pa to nima zveze s Slovenci. Menim, da morajo biti ljudje, ko vstopijo v medkulturni zakon, pripravljeni na marsikatero odrekanje in trud … 9. Aleksandrija,28.10.2001,MarijaCvenk(1907),s.Gabrijela,s.Elizabeta GospaCvenk,kolikostebilistari,kosteprišlivEgipt? M.Cvenk:Imela sem šest, sedem let. To je bilo leto 1914. Mama je delala že prej tu, takrat pa je prišla pome. Oce je umrl v vojni. Hodila sem v nemške šole, govorili smo tudi italijansko, obiskovala pa sem tudi slovensko šolo tu v Egiptu. JebilotakrattuvelikoSlovencev?Soimelisvojklub? M.Cvenk:Polno, polno, vsa Gorica. Še vec pa jih je prišlo po vojni. Obstajal je jugoslovanski dom. S.Elizabeta:Leta 1908 so prišle v Aleksandrijo slovenske šolske sestre iz Maribora, da bi imele tu šolo za avstrijske državljane. Najprej je bila to šola Franca Jožefa, po razpadu Avstrije pa je postala azil sv. Franciška. Sem so prihajale mlade rojakinje, predvsem z Goriškega. Prek azila so dobivale službe, ob sobotah in nedeljah pa so prihajale sem, imele družabna srecanja, mašo, litanije, uprizarjale so gledališke igre, vadile petje itd. V cerkvi sv. Katarine so bile v tistih casih pri nedeljski jutranji maši baje polne klopi Slovencev. Zlasti med drugo svetovno vojno, ko je bilo tudi veliko rojakov Slovencev v italijanski vojski. Ko so jih zajeli Angleži, so se ti Slovenci javili, da se želijo pridružiti angleški vojski, da osvobodijo domovino. Mnoge so Angleži urili, na primer kot radiotelegrafiste, in jih pozneje pošiljali kot padalce v Jugoslavijo, da bi se borili proti okupatorjem. Naše sestre so prišle v Kairo leta 1929 in tudi tja so vsako nedeljo popoldne prihajala naša dekleta. Tudi tam je deloval klub. M.Cvenk:Da, v azilu je bilo lepo, igrale smo tombolo, tudi do devete ure. Sicer pa so eni šli v klub, drugi k sestram. V Kairu sem delala z otroki, pri norveškem konzulu. Cuvala sem princeso. Imela sem visoko placo, tako da sem, ko sem šla domov, v Slovenijo, lahko šla na izlet v Ljubljano. Prvic sem šla domov, ko sem imela 30 let. Najprej sem šla v Trst, potem pa v Ljubljano, kjer sem imela prijateljico, ki je nekoc živela tu. S.Elizabeta:Še pred desetimi leti, ko je bila tu Dorica Makuc, je bilo precej vec Slovenk. Ko sem jaz prišla v Aleksandrijo (1975), jih je bilo v tem azilu dvanajst, danes pa je samo še Marija Cvenk. Vecinoma so bile neporocene. S.Gabrijela:Ob stoletnici naše kongregacije (1969) je izšla knjiga, v kateri je omenjena tudi naša hiša. Bila je najstarejša podružnica sv. Petra in Pavla. Eden prvih duhovnih voditeljev je bil pater Hubert Rant. Njega je zamenjal p. Benigen Snoj. Vsi so si vztrajno prizadevali za izseljence. Tako je leta 1908 prišlo do nastanka šole. Najprej je bilo vpisanih 5 otrok, a število je hitro narašcalo. Ucni jezik je moral biti nemški, poucevali pa so tudi slovenšcino, srbohrvašcino in francošcino. Cez dve leti so sestre odprle še otroški vrtec. Šola je narasla na tri razrede, pouk pa se je raztegnil še na rocna dela in klavir. Leta 1914 se je zacela vojna in veliko ljudi je odpotovalo domov ali so bili internirani. Odšle so tudi sestre, ostale so le štiri, ki so živele izredno osamljeno. Po koncani vojni je zaradi poraza Avstrije ugasnila osnovna šola za avstrijske državljane. Sestre so vse svoje moci usmerile v azil, v katerem so se zbirala slovenska dekleta. Fašisticne težnje so se poznale tudi v Egiptu. Italijanski konzulat je od sester zahteval, naj izpraznijo azil Franca Jožefa. Morale so se preseliti v drug prostor, ki so ga imenovale zavetišce sv. Franciška (1930). Ker se je število varovank do leta 1937 mocno povecalo, so sestre kupile še dve manjši hiši. Pozneje so ju podrle in naredile novo stavbo (1979). S.Elizabeta:Za casa druge svetovne vojne so zavezniški bombniki ogrožali tudi zavetišce, ker se nahaja blizu železniške postaje. Zveza z domovino je bila tri leta popolnoma pretrgana. Po vojni so mnogi spet odšli domov, po tukajšnji revoluciji pa je mnogo tujcev moralo oditi, ker jim nova oblast ni vec hotela podaljšati dovoljenja za bivanje. Titova Jugoslavija pa ni vec pustila, da bi sem prihajale nove izseljenke, kar je bilo po svoje tudi prav, saj družine niso bile vec raztrgane in ni se vec dogajalo, da otroci niso vec spoznali svojih mater, ko so se po letih vrnile iz Egipta itd. Govorilisteopredstavah–zakakšnepredstaveješlo? S.Elizabeta,s.Gabrijela: Dekleta so se naucila gledaliških iger, ki so jih izvajale v slovenšcini. Imele so tudi prave operete, pa družabno petje itd. Verjetnojihjevelikoodšlonazajdomov? S.Elizabeta: Da, po vojni so mnoge odšle domov, precej pa jih je tudi ostalo tu. Porocile so se in ustvarile družine. Nekatere so se oddaljile od slovenske skupnosti,ker so se porocile z muslimani ali tudi z Italijani. Kakojebilo,gospaMarija,kosteprišlidomov?Kdajstebilinazadnjetam? Domacega kraja sem se zelo malo spomnila, saj sem odšla še kot zelo majhna. Prijateljica mi je vse pokazala … Nazadnje sem bila v Sloveniji leta 1950. Ga.Cvenk,kakšnojebilovašedelo?Steimelisvojosobo…? Da, imela sem svojo sobo. Jaz sem bila zadolžena samo za otroke, hodila z njimi v klube, na sprehode …, pri mizi pa so stregli drugi. Govorili smo italijansko in francosko, v šoli pa smo govorili nemško, ker je bila nemška šola. Družina je bila zelo prijazna in dobra do mene, saj sem pri njih, v Kairu, živela še ne tako dolgo tega. Hci, ki je bila princesa, je postala balerina. Imajo me kot za svojo mamo in vsako leto grem z njimi na morje za dva, tri mesece. Steimelikakšnegafanta,SlovencaaliArabca? Ne, nisem hotela, sem se bala. Bala sem se, da ne bi bila srecna. Veliko je bilo takih, ki sem jih videla zelo trpeti, tudi Slovenk, in tega si nisem želela. Videla sem Slovenko, ki jo je mož, Italijan, tepel. Ne, sem si rekla, mene že ne bo nihce tepel. PastesekdajpocutilikotEgipcanka? Ne, še vedno imam shranjen potni list Kraljevine Jugoslavije, zdaj pa sem šla delat slovenskega, vendar imam težave, ker ne najdejo podatkov. Sestre,kakojebilozavas,kosteprišlevEgipt.Pravtakostesemoraleprilagoditinovikulturi,podnebju,jeziku,prevladujocemuislamu…? S.Elizabeta: V samostanu smo govorile veliko slovensko, z nekaterimi italijansko itd., tako da z arabskim svetom niti nismo imele tako veliko neposrednega stika. Nismo bile vržene v nek tuj svet. Huje je bilo s samo arabšcino, ki je zelo težka. Ampak po nekaj mesecih in s prakso zdaj kar dobro govorim. S.Gabrijela: Kot je rekla s. Elizabeta, cutim tudi jaz: redovnice, ki nas Kristus povezuje v redovni družini, nismo vržene v tuj svet. Kultura koptskih kristjanov ima svojo lepoto, ki tudi nas bogati. Težave tukajšnjih kristjanov med muslimani so tudi naše težave. Vendar ljubezen vse premosti. Dekletom, ki se želijo pridružiti naši redovni družini, želimo nuditi strokovno in duhovno izobrazbo v njim razumljivem jeziku. Imajo pa domacinke velik dar za jezike in se tudi slovenskega naucijo kar mimogrede. Alijeres,dajebilaAleksandrijavcasihlepša,kotjedanes? Seveda, seveda! Bilo je cisto, same vile in vrtovi. Tu so živeli v glavnem sami tujci, Judje in Evropejci. S.Elizabeta: Bilo je okoli 60.000 Italijanov, pa še vec Grkov, veliko Angležev, Francozov, tudi Armencev. Razlika je velikanska. Sedanji prefekt mesta (župan – op. Z. Ž.) se zelo trudi, da bi Aleksandrijo uredil in olepšal. Po pogovoru sem si ogledal prostore, v katerih se je nekoc razlegala slovenska pesem, še zdaj pa v omarah kraljujejo skoraj izkljucno slovenske knjige, ki so zelo obrabljene, kar pomeni, da so Slovenke rade brale. Marija Cvenk mi je v svoji sobi pokazala 50 do 60 fotografij iz mladih let. Med drugim tudi mladega vojaka, s katerim je, kot kaže, vendarle imela ljubezensko razmerje. A verjetno se pac ni hotela na nikogar vezati. Bila je zelo vesela mojega obiska in ob slovesu je prav vedro in vdano dejala, da »se še vidimo, ce ne drugace, pa naj jo pridem obiskat na pokopališce …« 10. Aleksandrija,29.10.2001,Berto(1923)inIvana(1932)Silic Ga.Silic:Moj oce je Grk, mama pa Slovenka, doma iz Renc. V Egiptu je bilo poleg mame še pet njenih sester. Mama je prišla sem leta 1913, druge pa so prihajale za njo. Samo ena je prišla sem že porocena, za možem. Aleksandrija je bila v tistih casih S.Elizabeta,s.Gabrijelains.Martinassvojo»varovanko«MarijoCvenk majhen Pariz, so pravili, tu je bilo vec Italijanov, Grkov, Francozov, Angležev itd. kot Egipcanov. Takrat je štela okoli pol milijona prebivalcev, zdaj pa 5 ali 6 milijonov. Še posebno mocna je bila grška skupnost, ki je imela svoje šole, cerkve, urade, vse. Še danes imajo grške šole. Jaz sem sicer rojena leta 1932. Mi smo vedno živeli popolnoma evropsko življenje, saj je bila tu neke vrste evropska kolonija. Hodila sem v grške šole, tako da znam tudi ta jezik. Tu vsi govorimo po vec jezikov. Moji otroci so, ko so hodili v šole, že znali arabsko, francosko, italijansko in slovensko. V šoli so se naucili še angleško in nemško. Sin je naredil francoske, hci pa nemške šole. Zanimivo, kako je imel moj sin rad arabšcino – bil je najboljši v razredu, pa ceprav Slovenec po rodu. Kakostegovorilidoma? Mama ni znala grško, oce ni znal slovensko, oba pa sta govorila italijansko, zato je bil pogovorni jezik pri nas doma italijanski. Veliko casa sem preživela pri stricu in teti, kjer pa mi italijansko niso pustili govoriti. Tako sem ohranila svojo slovenšcino, ceprav smo otroci med seboj govorili francosko … Tukajšnji Slovenci so bili torej trdni, zelo so se trudili, da bi ohranili slovenski jezik pri svojih otrocih. V naš dom so pogosto zahajali mornarji z jugoslovanskih ladij. Govorili so nam, da so Slovence srecali na vseh koncih sveta. A ugotovili so, da ni nikjer družine, katere otroci in otroci otrok tako govorijo slovensko. Hci, ki živi v Avstraliji, mi je povedala, da slovenski otroci tam sploh ne znajo vec slovensko. Rekli so ji, da jim v šolah ne pustijo uciti se drugih jezikov, da ne bi mešali. Hci se jim je zacela smejati, saj je sama od rojstva dalje živela s štirimi jeziki. Pri nas doma je bila Slovenija. PaGrcija? Ne. Moj oce, Grk, je živel, kot bi bil Slovenec. Mama je namrec praznovala vse praznike, tako kot doma, pekla je flancate, krofe, potice … Zato je pri nas slovenska kuhinja, pa tudi ce kdaj pojemo tudi kakšno egipcansko poslastico, ker nam je pac všec. Pavi,govoritearabsko? Pred revolucijo v zasebnih šolah arabšcina ni bila obvezna, s prihodom Naserja pa je arabšcina postala obvezni jezik tudi tam. To se mi zdi prav. Mlajše generacije zato znajo arabsko, brati in pisati. Jaz sem se naucila brati skupaj z otroki, pa s televizije, tudi govorim dobro. Pisati pa je zelo težko in ne znam. SeimatetorejzaGrkinjo,Slovenko,Egipcanko,vsakegamalo…? Imam grški in slovenski potni list. V Grciji sem bila dvakrat, ampak samo v Atenah. Moj oce je bil namrec rojen že v Egiptu. Njegova mama je bila Dalmatinka, tako da je v meni nekaj dalmatinske, nekaj grške in nekaj slovenske krvi. Seveda, rojeni smo v Egiptu in to državo imamo radi. Tudi moji otroci imajo to mesto zelo radi. StepoznalivelikoSlovenk?Kakšnesobile? Tu je bilo seveda zelo veliko Slovenk in Slovencev. Ženske so bile zelo cenjene, ker so bile pridne, delavne, poštene in ciste. Najbolj so bile iskane kot varuške. Bile so dobro placane in rade so se lepo oblacile. G.Silic,visteletnik1923.Kakšnajevašaživljenjskazgodba? Rojen sem bil v Biljah na Goriškem, sem pa sem prišel kot otrok, leta 1934. Najprej je prišla mama, že leta 1927. Ko je oce umrl, sem sam oziroma z drugimi Slovenkami prišel za njo. Ženska, ki je na ladji skrbela zame, se je v Egiptu porocila z domacinom in je pred kratkim umrla. V Aleksandriji sem naredil italijansko šolo Don Bosco. Zaposlen sem bil kot vodja podjetja, ki je prodajalo parket, gospodar pa je bil Jugoslovan. Sicer sem bil ves cas po vojni tajnik in direktor jugoslovanskega kluba. Ga.Silic: Naju z Bertom je porocil slovenski duhovnik (1956), pater Kerubin Bregelj. Bilastaprecejdejavnavjugoslovanskemoziromaslovenskemdruštvu… G.Silic: Da, v Aleksandriji je bil jugoslovanski klub, v katerem so bili vecinoma Slovenci. Nastal je leta 1936, imenoval pa se je Jugoslovanski dom. Gre za stavbo prav za našim stanovanjem. Pozneje vam jo pokažem. Imeli so biljard, zbor, ansambel itd. Pevski zbor je bil zelo dober in je pel tudi pri slovenskih sestrah in patrih; vodil ga je profesor, ki se mu ne spomnim imena, potem pa je vodstvo prevzel Miha Batistic. Imeli so štiri base, da jih v vsej Aleksandriji ni bilo takih! Zbor je bil mešan, vcasih pa so nastopali samo moški. Pri sestrah pa so bile samo ženske. Klub je deloval tudi v casu vojne, dr. Rudolf (imena se ne spomnim) je celo izdajal casopis Bazovica, v katerem je pisal za Slovenijo in Slovence. Ga.Silic: Leta 1948 so zaprli Jugoslovanski dom. Šele pozneje smo izvedeli, da so klub dali pravzaprav zapreti srbski kraljevi privrženci. S prihodom Gamala Abdela Naserja pa je prišel ukaz, da se mora klub spet odpreti; to je bilo leta 1954. Takrat ni bilo vec toliko ljudi, pa vendar nas je bilo dovolj in prostori so bili cisti, urejeni. Zanj so skrbele v glavnem ženske. Imeli smo vrsto prireditev, od praznovanja dneva republike 29. novembra, Titovega rojstnega dne pa do pustovanja, božica, redno smo imeli novoletni ples, pogosto nas je obiskala jugoslovanska vojna ladja Galeb. Tito je bil tu vsako leto in takrat so nas povabili na sprejem na ladjo. Castniki so bili v našem klubu vsak vecer in s sabo so prinesli vse sorte, od vina naprej … Slovenci smo bili tam tako rekoc vsak vecer, drugi so prišli samo za vecje praznike. Kolikoljudijeprihajalo,kolikojebiloclanov…? V prvem obdobju je bilo zelo veliko clanov, v zadnjem obdobju pred zaprtjem pa jih je bilo registriranih 348. Vec kot tri cetrtine je bilo Slovencev, nekaj je bilo Hrvatov in Makedoncev, drugih pa skoraj ne. Klub je leta 1970 nehal z delovanjem in kmalu po tem sem kot tajnik društva in direktor kluba vse dokumente izrocil jugoslovanskemu veleposlaništvu v Kairu. Pri slovenskih sestrah v azilu smo se dobivali za vse praznike. Še do 60. leta smo imeli vsako nedeljo pri sv. Katarini slovensko mašo. Udeležilo se je je veliko ljudi, seveda pa s casom vedno manj. JedanesvAleksandrijiševelikoslovenskihrojakov? Veliko je bilo takih, ki so bili rojeni v Egiptu. Sam poznam štiri osebe, ki še živijo tu, v Aleksandriji. Mislim, da jih je še vsaj 20. Vedo, kje je doma njihova mama, vendar pa skoraj nihce vec ne zna slovensko. Nekaj jih je tudi v Kairu, a o njih veliko ve sestra Kristina, ki vodi vso stvar tam že vec kot 20 let. O številkah je težko govoriti, ker so se mnogi porocili z neslovenskimi partnerji in se »izgubili«, z njimi nimamo stikov in ne vemo ne, kje so, ne, koliko jih je. 11. Aleksandrija,29.10.2001,MilojkaIsmail(1956)insoprog Kakosejezacelovaše»egiptovsko«življenje? Leta 1975 je moj mož prišel študirat v Slovenijo. Spoznala sva se na novoletni zabavi leta 1978. 16. oktobra 1979 sva prišla v Egipt in se tu še isto leto porocila. Imela sva precej težav z raznimi dokumenti in ko so naju nekega dne koncno vprašali, kdaj naj bi se porocila, sem rekla, da kar takoj. Glede poroke sva uredila zelo na hitro. Leta 1985 sva šla za dve leti spet v Slovenijo, kjer se je rodil drugi sin. Potem smo odšli v Aleksandrijo in ostali sedem let, nazadnje pa smo bili še dve leti v Bejrutu, v Libanonu. Tudi tam je bilo sprva hudo, ko smo videli vse razrušeno. Imeli smo omejeno porabo elektrike in vode, bila je nevarnost ropov itd., vse hiše so imele pred vhodnimi vrati zid, za primer bombnega napada … Ampak stvari so se scasoma uredile. Notranjost je sicer zelo lepa, imajo celo sneg, vec je zelenja. Tudi ljudje so bolj sprošceni, odprti, vidi se, da je tam vec ver na kupu. Kakosteseprilagodili? Ko sem prišla, je bilo vse zelo drugace kot danes. Veliko stvari ni bilo mogoce dobiti, danes se vsi oblacijo bolj evropsko, stanovali smo v slabšem predelu mesta v študentskem stanovanju. Bila sem ena redkih tujk v tistem predelu in poslušati sem morala kar nekaj opazk. Sprva je bilo hudo. Nisem jedla njihove hrane, nisem pila njihovega mleka, nisem sprejela nacina življenja, kulture. Zdaj sem se kar prilagodila, pred kratkim sem celo prevzela muslimansko vero. Vedno sem bila zelo rada doma, še Ljubljana me ni vec zanimala, zato je bilo ob moji odlocitvi za Egipt zacudenje mojih staršev in okolice še kako veliko. Mama je mislila, da se bom porocila in ostala v Sloveniji. Moja starša sta prišla nekaj mesecev za nama na obisk, nato še enkrat, po mamini smrti pa je oce sam prišel še dvakrat. Ko sta oce in mati videla, kako tu živim, sta se nekako pomirila. Imatedvasinova.Steznjimagovorilislovensko,znatamaternijezik? Da. Ko sta otroka izgovarjala prve arabske besede, sem se z njima ucila tudi jaz, hkrati pa sem ju vzporedno ucila še slovenskih izrazov. Menila sem namrec, da morata znati slovensko, kako se bosta sicer pogovarjala z dedkom in babico. Hecno je bilo, da je starejši sin po dveh letih v Sloveniji pozabil arabsko. Sicer pa hodimo skoraj vsako leto na pocitnice v Slovenijo. Vasvlece,dabisevrnilizastalno?Vidim,daimateavdiotehnikoprilagojenotako,dalahkogledateslovenskotelevizijoinposlušateslovenskiradio… Da, vlece me in upam, da nam to tudi uspe. Zadeva s slovenskimi programi je zelo v redu, tako smo na tekocem z dogajanjem doma, po drugi strani pa imam zato še toliko vecje domotožje. StafantacistaEgipcana? Vsakega nekaj. Starejši – Akrem – bo kmalu diplomiral in ima dekle, Egipcanko. Zanj ne vem, ali bi bil pripravljen iti v Slovenijo. Jaser, mlajši, je tu … Jaser,alitetvojivrstnikiimajozanapolEvropejca? Da, vedo, da je moja mama Slovenka, ceprav na cesti tega ne morejo ugotoviti. Akrema sicer prej »pogruntajo«. Tudi jaz bi kar rad odšel v Slovenijo, tam je tudi vec možnosti za študij. Res pa je, da sem navajen tega okolja, da ne znam najbolje slovensko … 12. Kairo,31.10.2001,SilvijaPongracic(1944)inhcerki Doma sem s Pohorja, rojena leta 1944. Najprej sem hodila v šolo v Šmartnem na Pohorju, potem smo se preselili v Zgornjo Polskavo, pozneje pa me je pot vodila še v Slovensko Bistrico in v Maribor. Tam sem spoznala svojega Muhameda, ki je študiral v Sloveniji. Preselila sva se v Egipt, v Port Said (1964), kjer je koncal svoje šolanje, jaz pa sem študij pustila. Življenje ni bilo slabo. Mesto je lepo, moževa družina je bila prijazna z mano. Težava je bila edino z denarjem, tako da smo morali kdaj kaj potrpeti. Tam sva ostala tri leta, potem pa sva se preselila v Združene arabske emirate in tam smo živeli 20 let. Slovencev tam nisem srecala, samo eno Hrvatico in eno Srbijanko. Tam je bilo življenje precej lažje. V Egipt smo spet prišli pred sedmimi leti. V Sloveniji sem bila 1974 in 1975, potem pa spet 1995. Mama me je prišla kar trikrat obiskat v emirate. Kakosteseprilagodilinovemuokolju,kosteprišlivEgipt?Kakosonatogledalidomaci? Kar hitro sem se privadila, tako kot vedno v življenju. Mislim, da nisem nic drugacna od drugih ljudi in da lahko živim tako kot oni. Jezika sem se hitro naucila in zdaj znam brati in pisati. Ucila sem se kar z otroki, ce sem jim hotela pomagati pri delu za šolo … Prestopila sem v muslimansko vero, ki pravzaprav uci prav tako vero v enega boga tako kot kristjani ali judje. Muslimanska vera se mi zdi zelo enostavna, uporabna v vseh življenjskih okolišcinah. Je cista vera. Vera sama brez fanatizma pa je dobra. Prej sem bila katolicanka in ni mi bilo všec cašcenje raznih »malikov«. Na primer: ne morem verovati v božjega sina itd. V islam sem prestopila že skoraj prej, kot sva se porocila. Doma so se nekako sprijaznili. Mama mi je sicer ocitala, da zapušcam vero svojih dedov – ampak povedala sem ji, da ne verujem v hudica, ampak prav tako v boga. Pomembno je, kako živimo. Vidim,dasteoblecenikotmuslimanskeženske,imateruto… Ko sem pred kratkim odšla na obisk v Slovenijo, ker mi je umrla mama, sem se odkrila in sem hodila oblecena tako, kot se oblacijo doma. Tu pa prav tako nocem izstopati. Sicer pa, oblecena sem cisto normalno, samo ruto si dam na glavo, kar so konec koncev pocele tudi moje tete in mama doma v Sloveniji … Vasvlece,dabišliživetnazajvSlovenijo? Zdaj je težko, saj imam sedem otrok. Nekaj je res že odraslih. Tri starejše hcerke so zdravnice, sin je strojni inženir itd. Šolanje je veliko stalo in na druge variante nismo niti pomislili. Mlajše hcerke bi rade dobile slovensko državljanstvo in morda odšle živet v Slovenijo, tako da zdaj išcemo potrebne dokumente. Zotrokinistegovorilislovensko? Vcasih poskusim, vendar je težko. Edino starejša hci, ki zdaj živi v Angliji, je veckrat obiskala svojo babico v Sloveniji in še kar govori slovensko. Tudi drugi bi, ce bi bili kakšna dva meseca v Sloveniji, hitro spregovorili. OtrocisožeobiskaliSlovenijo.Kakojimjebilavšec? Bili so skoraj vsi in moja domovina jim je bila zelo všec. Radi imajo Slovenijo in ce jih vprašate, bodo rekli, da so napol Slovenci. Radi bi dobili slovensko državljanstvo in zanima jih ucenje slovenskega jezika. PogovorshcerkamaMono(18)inShaimo(20),vanglešcini(odlomek): BiradištudiralivSloveniji–kakovamajevšec? Da, radi bi dobili državljanstvo in šli študirat, delat, živet, ne kam drugam, ampak prav v Slovenijo. Midve sicer še nisva bili tam, a videli sva fotografije. Sodec po fotografijah nama bo zelo všec, ima gore, jezera, veliko zelenja. Ko je najina sestra nekaj casa živela v Sloveniji, se je tam pocutila kot doma, kot v svoji domovini. Mama nam je veliko pripovedovala o svojem domu. StaEgipcanki,mordadelomaSlovenki…? Tu se ne pocutimo dobro, ne moremo se prilagoditi Egipcanom, ceprav bi se radi. Vecino življenja smo pravzaprav preživeli v emiratih in že zato smo tu obravnavani nekako kot tujci, poleg tega pa smo še napol evropske krvi. Pa tudi v emiratih se nismo pocutili res dobro, kajti ljudje so tam precej zaprti do prišlekov. Še najbolje se razumemo z drugimi napol Egipcani in med njimi imamo najboljše prijatelje. Slovensko ne govorimo, ampak gotovo imamo nekaj slovenskega v sebi. JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA 1. Johannesburg,4.11.2001,SylviaRijavec(1930) Kakšnajevašaživljenjskazgodba? Doma sem iz Avc blizu Kanala pri Gorici. Februarja 1951 smo šli od doma, cez mejo v Italijo, jaz, moj mož in njegov brat. Doma je bila revšcina, dela pa ni bilo. Moža so vsakega pol leta klicali v rezervo in imel je vsega dovolj. Porocila sva se šele v Italiji, v Neaplju, kjer sva ostala dve leti in pol. Hotela sva v Kanado, a je bila najina prošnja zavrnjena, v Avstralijo nisem hotela, nazadnje pa naju je v JAR povabil stric, ki je sem prišel že med vojno kot jugoslovanski (angleški) vojak iz Egipta. Sem sva prišla leta 1953, z ladjo, po tritedenskem potovanju iz Brindisija prek Sueza do Durbana. Sprva sem doma gospodinjila, saj sva imela sedemmesecnega sina, nato pa sem se zaposlila in obcasno delam še danes. Imela sva tri otroke. Dva sinova sta tu, hci je živela v Kanadi in je umrla pred petimi leti. Eden od sinov bo šel zdaj kmalu v Avstralijo. StehodilinaobiskevSlovenijo?Kakojebilo,kostebilitamprvicpotolikihletih? Prvic sem šla po petnajstih letih, potem pa še veckrat. Nazadnje sem bila tam maja 2000. Ko sem bila doma prvic, sem bila res samo doma. Zdelo se mi je, da moram biti doma, pri starših. Morda me je bilo tudi malo strah, ker sem zbežala. No, nihce me ni nic vprašal in vsi so me dobro sprejeli. Drugic sem bila že bolj sprošcena. Paotroci,sožebilitam? Starejši sin je bil, drugi pa ni šel nikoli, ceprav zna slovensko. SesinovapocutitaSlovencaaliJužnoafricana? Za nobenega ne bi mogla reci, da se ima za Južnoafricana … Vedo, da so potomci Slovencev … 2. Johannesburg,4.11.2001,MirkoBizjak(rojenv30.letih)inženaZlata G.Mirko,zakajsteseodlocilizaizselitev,kakšnajevašazgodba? Doma sem iz Repentabra, ki je bil nekoc v znameniti »coni A« in je zdaj v Italiji. Leta 1951 sem na slovenski realki v Trstu koncal gimnazijo. Vpisal sem se na pravo, vendar pa nisem imel dovolj denarja za študij, zato sem se zaposlil. Ko je zavladala Italija, se mi tudi ni vec zdelo smiselno študirati. Hotel sem v Kanado, potem pa sem v casniku prebral oglas, da tukajšnje železnice išcejo delavce. Prijavil sem se in bilo nas je okoli 30. TudikakšenSlovenec,kimordaceloživikjetublizu? Da, to je bil Vili Krevatin, ki živi v Johannesburgu, pa še nekaj drugih. V JAR smo prišli leta 1956. Pogoji pri železnici so bili zelo slabi, Afrikanarji so z nami slabo ravnali. Zato sem si kmalu poiskal drugo službo in se vpisal na dopisni študij prava. S še enim rojakom sva odprla majhno trgovinico, prodajali smo »fish’n’chips«. Razmere so se pocasi nekako izboljšale, tako da sem leta 1963 prvic odšel domov. Naslednje leto sem odšel še enkrat, z namenom, da bi doma tudi ostal. Takrat sem spoznal Zlato in leta 1966 sva drug za drugim odšla v JAR. Porocila sva se prek zastopnikov, na daljavo, nato pa še »zares«, ko sva bila skupaj. Rodila sta se nama hci in sin. Hci Sonja že štiri leta živi v Kaliforniji, sin Jožko pa tu blizu, v Johannesburgu. GospaZlatajepoocetuHrvatica,pomamiSlovenka,viSlovenec,živitevJAR.Kakogovoritaincutitaotroka? Zlata: Da, moja mama je Slovenka, vendar sta se z ocetom porocila v Beli Crkvi v Vojvodini, nato odšla v Sarajevo in se kasneje preselila v Dubrovnik. Zanimivo, da me, odkar je mama umrla, nic vec ne vlece tja. Jožko govori malo slovensko, malo hrvaško. Ko je šel prvic na obisk v naše kraje, je bil zelo nervozen, kako se bo odrezal, a so bili vsi zelo veseli … 3. Johannesburg,5.11.2001,RudiMladovan(1921) Doma sem iz Ozeljana, kjer sem bil rojen leta 1921. Letos sem praznoval 80-letnico. Naši hiši pravijo »Fežulova hiša« in tam imam še danes brata Milana. Ko sem bil še majhen, nas je oce zaradi fašizma odpeljal v Ljubljano. Ko so prišli Italijani tudi tja, smo šli nazaj domov. Ko mi je bilo 18, 19 let, so me odpeljali na Sicilijo v delavski bataljon. Dobili smo vojaško uniformo in kopali rove, v katere smo zakopavali žrtve angleškega bombardiranja. Ko so leta 1943 prišli Americani, so nas odpeljali v Tunizijo v vojaško taborišce. Vsi Jugoslovani smo bili v enem delu taborišca, tako da sem se tudi sam javil v vojsko kralja Petra, ki je bila vkljucena v angleške enote. Šli smo delat na letala v Alžir. Castniki jugoslovanske vojske so vprašali, kdo se javi za angleško letalstvo za pilota ali strelca in z bratom sva se javila. Odpeljali so nas v Egipt, od koder smo z ladjo odšli v ucni center v Južno Afriko. Najprej smo se v Pretoriji ucili jezika, nato pa me je pot peljala v Port Elizabeth, kjer sem spoznal svojo ženo, Angležinjo, in dalje v Cape Town, kjer sem se izuril za strelca na bombniku. Ker jugoslovanski kralj ni imel vec denarja, da bi nas placeval, sem se javil v angleško vojsko, ki me je placala za šest mesecev nazaj. Dobil sem cin »sargenta« in kar dobro placo. Potem se je vojna koncala in ženo sem odpeljal domov, v Ozeljan. Jaz sem moral še za dve leti v Beograd, medtem pa je žena živela v Ozeljanu. Koncno je prišel ukaz, da morajo moj letnik izpustiti iz vojske, pa me niso hoteli. No, ko sem šel do nekega slovenskega oficirja in mu povedal, da imam doma ženo, ki sploh ne zna našega jezika, sem koncno dobil civilno obleko in sem lahko šel. To je bilo leta 1947. Nekaj let smo živeli doma, ko pa se je rodil prvi sin Andrej, je žena zacutila domotožje po svoji domovini in hoteli smo v Južno Afriko. Ona je dobila potni list, saj je bila južnoafriška državljanka, jaz pa ne. Tako sem ju odpeljal v Trst na ladjo in spet se nismo videli dve, skoraj tri leta. Kar trikrat sem prosil za potni list, pa so mi samo zagrozili, da bom šel v zapor, ce bom še vztrajal. Bilo mi je vedno bolj hudo in nekega vecera sva s prijateljem odšla v Italijo. Najprej v taborišce Fraschete, kjer so bili sami hudi kriminalci. Od tam so me poslali v lepo taborišce v Neapelj, kjer sem delal kot kuhar za dojencke. In šele od tam sem leta 1951 odšel v Južno Afriko. Tega je že pol stoletja! Žena mi je takoj uredila službo v gumarski industriji, kjer sem delal 32 let, nakar sem šel na svoje in še danes se ukvarjamo z izdelovanjem tesnil in drugih izdelkov iz gume. SteobprihoduvJARvedelizašekakšnegaSlovenca? Po radiu sem slišal, da je prišla skupina Jugoslovanov, ki delajo v nekem rudniku. Med njimi je bil Bruno Kuret in šel sem ga obiskat. Še danes sva prijatelja. Potem sem kmalu spoznal Mirka Bizjaka, Boltarja, pa še pokojnega Toneta … SteseSlovencikajsrecevali? O, da, kar pogosto. Naomarividimnalepljenekarzanimivefotografije,kipricajoovašemživahnemživljenju… Da, to so fotografije mene in mojega sina, pa fotografija nogometnega moštva moje tovarne v Ljubljani, kjer sem bil delovodja, jaz kot zmagovalec kolesarske dirke okoli Ljubljane in nas šest Primorcev, vojakov, na kamelah pri piramidah v Kairu leta 1942 … Kakostesepogovarjalivsvojidružini?Otrocicutijovsebikajslovenskega? Žena zna slovensko, otroci – dva sinova, hci in še posvojeni sin – pa niso hoteli, morda znajo le kakšno besedo. Sicer govorimo angleško. Z družino sem bil vcasih doma vsako drugo leto, zato otroci poznajo svoje korenine. Zdaj bo že osem let, kar nismo mogli v Slovenijo, saj posel ni tekel in še ogoljufali so nas. Zdaj gre posel spet bolje in nacrtujem obisk doma prihodnje leto junija, pa tudi ce bi si moral denar izposoditi. Hocem domov!!! 4. Johannesburg,10.november2001,AleksandarJokovic(1937) (pogovor v srbšcini) /…/ Zelo sem vesel, da ste prišli. Rojen sem bil v Ljubljani (1937), saj je bil oce oficir JLA v topniški enoti. Tam je spoznal mojo mamo, Slovenko, in porocila sta se. Zaradi njegove službe smo se preselili v Belo Crkvo, Hercegnovi in nato v Beograd. Leta 1962 sem sam odšel oziroma pobegnil iz Jugoslavije in prišel do JAR. Vedno me je motilo, ko so me ljudje spraševali, ali sem Srb ali Hrvat ali kar že. Doma sta me starša vzgajala tako, da spoštujem vse ljudi na tem svetu. Zelo mi je žal za vse, kar se je zgodilo na tleh nekdanje Jugoslavije. Kakostešlicezmejo? Odšel sem na Dansko, kjer je imel moj klub Crvena zvezda tekmo, hotel sem tam ostati, a so me ujeli in hoteli vrniti. Takrat sem pred Hamburgom ušel z vlaka in še enkrat so me prijeli. No, takrat je dal zame garancijo nek nemški trener, tako da sem tam ostal pet let. V tem casu sem se prvic srecal s šovinizmom in sovraštvom med Srbi in Hrvati, imel sem celo nekaj težav. Vse to je prispevalo k moji odlocitvi za preselitev v Avstralijo ali Kanado. Vsak konec meseca smo morali v nekakšno zbirno taborišce, kjer so izbirali izseljence. No, po neki drugi zvezi in priporocilu sodelavca sem se odlocil za Južnoafriško republiko. Pisal sem pismo mami, da bi želel tja, ampak mama ni bila za to. No, kljub temu je prek ocetovega poznanstva dobila nek naslov v JAR. Ko sem leta 1965 prišel tja, so me že prvi teden napadli temnopolti roparji, me zabodli in okradli. Takrat sem se spomnil, da je imela mama prav. No, vseeno sem s taksijem nekako prišel do družine na naslovu, ki sem ga imel. Niso mi kaj dosti pomagali, a sem se sam vseeno znašel. Delal sem v neki tovarni dve leti in pol, nato pa sem odprl lastno podjetje, ki je bilo kar uspešno. Imam dve hcerki (18 in 16 let) in življenjsko sopotnico, ki mi pomaga pri administraciji. Hcerkama nisem nikoli govoril o Srbiji, veliko pa sem jima pripovedoval o Sloveniji. Sicer pa ne govorita ne srbsko ne slovensko. StešekdajobiskaliSlovenijo? V Sloveniji sem bil samo še enkrat, ampak samo na letališcu, na poti v Beograd. Žal nisem smel iz tranzitne cone, telefona pa nisem imel. Bil sem veckrat v Nemciji zaradi posla, v Sloveniji pa ne, tudi v Srbiji skorajda nic. Bi pa seveda rad imel slovensko državljanstvo, vložil denar v Sloveniji in imel tam svojo hišo. Nikoli nisem nicesar ukradel, vedno sem veliko delal in pošteno služil svoj denar. V Ljubljansko banko v Beogradu sem vložil veliko denarja, ampak zdaj te banke ni vec in z njo tudi ne denarja … Kolikozaposlenihimatedanes? Razmere so danes precej slabše. Kot lahko vidite, imam veliko tovarno, ki pa je precej prazna, imam samo še osem delavcev. Podjetja vsak dan propadajo. Težava je v delovni sili, saj ni kvalificiranih zanesljivih delavcev. Velik problem je tudi kriminal, saj nikoli ne veš, od kod te bodo napadli, ne veš, ali ne boš ti naslednji … To ni vec država prihodnosti, zato bi rad vzgojil svoje otroke in jih odpeljal v Slovenijo. Sodeloval sem s slovenskimi podjetji, tudi z g. Pucnikom z Intertrada, vendar na drugi strani ni bilo pravega interesa. Osnoval sem celo podjetje Slovenia Trade (1991), ki pa je žal ostalo samo na papirju. Moja prizadevanja, da bi tu izvedeli kaj vec o Sloveniji, so bila neuspešna. Možnosti je veliko – zakaj ne bi Slovenci tu prodajali usnjene galanterije, kristala itd.? Imatešekakšnosestroalibrata? Imam sestro, ki je bila prav tako rojena v Ljubljani, sicer živi v Beogradu, imam brata pomorca, ki živi v Kotoru, precej sorodstva pa imam v Ljubljani in Celju. Vedno sem bil bližje mami, ki me je tik pred slovensko osamosvojitvijo obiskala. Takrat mi je vsa srecna povedala, da se bo Slovenija, kot kaže, odcepila. StevJARsrecalikajSlovencev? Slovence je težko najti. Bilo je veliko Srbov in Hrvatov, obstajal je celo klub, v katerega so zahajali vsi, vendar nikoli ni bilo prave sloge, veliko je bilo predvsem pijace, kockanja in celo nasilja. Mislim, da danes še obstaja hrvaško društvo, ki ima tudi svojo cerkev, za Srbe pa ne vem. Sam sem imel vedno prevec dela, da bi se komu pridružil. V zadnjem obdobju je prišlo veliko novih priseljencev iz Srbije. 6.Sasolburg,10.11.2001,Tone(1937)inPavla(1938)Kostanjevec Pavla: Doma sem iz Dragovic pri Grgarju na Primorskem, kjer sem se rodila leta 1938. Danes temu kraju pravijo Grgarske Ravne. Tam je bilo nekoc kakšnih 25 naseljenih hiš, danes pa je skoraj vse prazno. Tudi moje sestricne so razseljene po vsem svetu. Bilo nas je šest otrok. Oce je še pred vojno sam odšel v Argentino. Dva brata partizana sem izgubila zadnje leto vojne, jaz pa sem pozneje, 17-letnica, odšla v Ljubljano k slepi sestri in kmalu potem našla delo v Iskri. V Iskri sem delala 10 let in stanovala pri raznih družinah, nekaj casa celo na podstrešju tovarne. V podjetju smo mladi zaceli s folklorno in dramsko skupino. S Tonetom sva se srecala na folklori, ne med delom. Invi,Tone? Rodil sem se v Dolenji Nemški vasi pri Trebnjem leta 1937. V družini nas je bilo 13, a samo 9 nas je preživelo otroštvo. Moj stari oce je zaradi pijace zapravil vse premoženje, zato so se moji starši morali preseliti k teti in jaz sem se rodil dobesedno na poti med selitvijo. Ker je bila revšcina velika, je oce lahko preživel samo pet otrok, šesti pa je moral od hiše. Prvi štirje so bili zato oddani bogatejšim kmetom v pomoc pod pogojem, da jih izšolajo, po koncani osemletki pa so si otroci sami odlocili življenjsko pot. Za menoj so prihajali na svet novi otroci in še kot majhen sem se bal, da bom kmalu moral od doma tudi jaz. Ampak zadnja dva bratca sta kmalu po rojstvu umrla, tako da sem jaz lahko ostal pri hiši. Po koncani osemletki sem odšel na tehnicno šolo in zacel sodelovati pri folklorni skupini. Nekoc smo šli v okviru izmenjave folklornih skupin na Dansko, kjer sem stanoval pri neki gospe – ta je imela hcer, ki je takrat plesala v Sloveniji, pozneje pa se je porocila v Južni Afriki. No in ta hci nama je pomagala, da sva s Pavlo leto dni po poroki pristala v JAR. V Iskri sem 10 let delal kot elektronski tehnik. Nekaj let sem se vozil z vlakom v službo in vstajal ob 2.30 zjutraj. V Iskri sva ugotovila da vsaj nekaj let ne bova mogla dobiti stanovanja, zato sva se leta 1965 odlocila za tujino. S potnimi listi sva kot turista odšla na Dansko, kjer sva ostala devet mesecev in z velikimi težavami le prišla v JAR, tu pa naju je že cakala hci gospe z Danske. Od vsega zacetka sva v Sasolburgu, kjer sem se že po treh dneh zaposlil v tovarni SASOL, kjer predelujejo premog v vse vrste ogljikovodikov. Po treh tednih pa sva si že izbrala hišo. Kakojebilonazacetku,stesehitroprivadili? Tone:Pavli je bilo zelo težko. Bila je sama doma, jezika ni poznala itd. Jaz sem bil cele dneve zdoma, saj sem se ob delu še dodatno šolal, ker mi niso priznali izobrazbe iz Jugoslavije. Ob prihodu nisva imela nicesar, denarja je bilo komaj za majhen hladilnik in za mizo v kuhinji. Pavla:Ves cas sem samo jokala in se jezila na Toneta, kaj je naredil z mojim življenjem. Pocutila sem se, kot bi me odpeljali v pušcavo in me spustili z letala sredi nicesar. Imela sva hudo domotožje in šest let nisva vedela, kako se bova na koncu koncev odlocila. Po šestih letih sva odšla za tri mesece v Slovenijo in takrat sva ugotovila, da se bo treba odlociti in si nekje pac ustvariti dom. Takrat sva se odlocila za JAR. Tone:K sreci sva kmalu spoznala neko angleško družino in še druge ljudi, tako da je bilo vkljucevanje v družbo vendarle lažje. Po treh letih sva dobila tudi hišo, ki je bila vecja in bližje tovarni. V njej živiva še danes. 20 let sem se prebijal od radiomehanika do inženirskega naslova, v tem casu sem dobil od podjetja tudi avtomobil. Kakšnisobilisicerstikizdomovino,stebilipogostodoma? Tone:Hodila sva kar pogosto, Pavla je šla veckrat sama z otrokoma. Moji bratje in sestre si ne upajo sem doli, Pavlina sicer slepa sestra pa je bila tu že 13-krat po nekaj mesecev. Zdaj si zaradi kriminala tudi ona ne upa. Kakostedomagovorilizotrokoma? Pavla:Doma smo govorili slovensko in zdaj oba, Marjeta in Marko, govorita slovensko. Na ulici in v šoli ni bilo nobenih težav, takoj sta se naucila angleško in afrikansko (razlicica flamšcine). Tone,vistetudislikar… Da, vedno sem bil dober za risanje in slikanje. Imel sem že 16 razstav, na prvi sem prodal polovico slik, zdaj pa se ne prodajajo vec tako dobro. Ce mi Bog nakloni v življenju naslikati še 200 slik, bom slikal zelo pocasi, sliko ali dve na leto … Poslikal sem tudi tukajšnjo katoliško cerkev, in sicer vitraže, pa tudi nekaj lesenih kipov sem izdelal. StesrecalikajSlovencev? Skoraj nic. Spoznali smo eno družino, v Johannesburgu smo spoznali še nekoga, pa ga nismo vec videli … Šele v zadnjih letih smo uspeli navezati stik in zdaj sva zelo zagnana, zato tudi pripravljava srecanja, ki bodo od zdaj naprej bolj pogosta. Najprej sva imela samo 15 naslovov. Vsem sva pisala, naj nama odgovorijo, ce poznajo še koga, pa ni skoraj nihce odpisal. Šele po treh letih in številnih telefonadah nama je uspelo, da sva zbrala okoli 40 naslovov in na pobudo dr. Žigona smo marca 2002 ustanovili Društvo Slovencev v JAR. Prepricana sva, da je še kakšnih 100 družin Slovencev v tej državi, za katere še ne vemo.50 RazmišljateovrnitvivSlovenijo? Razmere tu so vedno slabše. Okoli milijon mladih belcev naj bi že zapustilo JAR, vecinoma so šli v Kanado in Avstralijo. Belci so konservativni in nocejo, da bi se otroci mešali s temnopoltimi. Tu je še »afirmative action« – pravilo, po katerem dobi državno službo najprej temnopolta ženska, nato temnopolti moški, potem »coloured« (mulati) ženska oz. moški, za njimi pridejo na vrsto Indijka in Indijec in šele na zadnjem mestu belka oz. belec (Evropejec). Kvalifikacije in izkušnje niso vec glavno merilo – gre za nekakšno ustvarjanje ravnotežja in da se popravi krivica, ki jo je apartheid povzrocil temnopoltim v preteklosti. Najina dva odrasla in porocena otroka v takih razmerah tukaj ne vidita PavlainToneKostanjevecobdružinskemavtoportretu 50 Zadnji stavek je bil dodan ob avtorizaciji, saj v casu opravljanja intervjuja društva še ni bilo, tisti dan smo se skupaj s Kostanjevcevima pripravljali na prvo srecanje Slovencev. Op.: Z. Ž. prihodnosti. Sin se bo v kratkem preselil v Cape Town in razmišlja o selitvi v Slovenijo, izselila bi se rada tudi hci z družino. Midva se bova morala najprej prepricati, da sta družini najinih otrok v redu, šele nato bova razmišljala o preselitvi. Pa še to je veliko vprašanje, saj so tukajšnje pokojnine dvakrat premajhne za življenje v Sloveniji, tam tudi nimava stanovanja itd. 7.Sasolburg,11.11.2001,FrancPircml.(1979)(pogovor v anglešcini) Star sem 22 let. Moj oce, star je 53 let, je iz Kranja. Tu se je porocil z mojo mamo, ki je angleško govoreca Južnoafricanka. Imam še dve starejši sestri, ki jima je 31 oziroma 33 let. Slovensko ne govorimo, se pa, še posebej v zadnjih letih, ko sem odrastel, sam pocutim zelo »slovensko« in zelo rad bi odšel živet v Slovenijo. Tam sem bil pred dvema letoma in zelo mi je bila všec. Poleg tega pa imam do Slovenije še poseben, custven odnos. KakosisepocutilvSloveniji–kottujecalitudinekolikokotSlovenec? Vsekakor sem cutil pripadnost tej deželi, del nje, zdela se mi je znana in v kulturnem smislu sem se hitro udomacil. Sploh ker sem veliko tega doživljal že tu v Afriki, prek oceta – na primer kuhinja, pa nekateri slovenski prijatelji, ki jih imamo tu. Jeocepogostoobiskovaldomovino? Vcasih, ko je bila še živa njegova mama, da. Potem nekoliko manj, no, v zadnjih dveh letih pa spet. BitiodšelživettudivkakšnodrugodržavoalitemikapravSlovenija? Moj oce je Slovenec in Slovenija je na prvem mestu. Cakam prvo priložnost za odhod tja in rad bi se naucil slovenšcine. 8.Johannesburg,13.11.2002,WillyKrevatin(1936),hciTatjana (pogovor v slovenšcini in anglešcini) Rojen sem bil v Trstu leta 1936, živel pa sem v kraju Bane. Hodil sem v slovensko šolo v Rojanu, kjer sem se tudi izucil za strojnika. Bratranec je z dekletom hotel oditi in tako sem tudi jaz hotel z njim. Ampak bratrancevo dekle je zanosilo in ostala sta doma, jaz pa sem odšel v JAR – sam. Najprej sem prišel v Durban, od tam pa v Kemton park pri Johannesburgu. To je bilo leta 1956. V železniškem podjetju sem se tri mesece ucil angleško in afrikansko, potem pa sem dobil službo natakarja na letališcu v Johannesburgu. Po sedmih letih sem spoznal svojo ženo. Delo sem nadaljeval v jeklarni, nato pa sem postal mehanik. Bil sem tudi potapljac. Zdaj kaj naredim, ce me prosijo, sicer pa sem v pokoju. Vse, kar sem ustvaril, sem ustvaril s svojimi rokami in nihce mi ni pomagal, zato sem danes zadovoljen. Imam tri hcerke. Tatjana, ki je z nami, je stara 36 let, druga je leto mlajša, tretja pa ima 28 let. Kakšenjebilprihod?Kajstepravzapravpricakovali? Ko sem bil mlad, sem bil precej »divji«, tako sem tudi Afriko vzel predvsem kot avanturo. Sploh si nisem predstavljal, kako zgleda ta celina, videl sem jo samo na zemljevidu. Najprej sem štiri leta delal na letališcu, vecinoma med belci, tako da ni bilo hude spremembe. Sicer pa sem se dobro znašel tudi zaradi znanja jezikov. Govorim slovensko, italijansko, angleško, flamsko in portugalsko – slednjega sem se naucil »v postelji«, imel sem namrec portugalsko dekle. AlistesrecalitudikajSlovencev? Poznal sem samo Koširja in Bizjaka, pa Mladovana. Kolikosteimelistikazrodnimkrajem?Kdajsteodšliprvicnazaj,domov? Jaz sem pisal, vendar mi bratranec ni nikoli odpisal. Odgovorili so mati, oce, tete. Prvic sem odšel nekje leta 1959, in sicer službeno, samo do Rima, kamor me je prišla obiskat mama. Na letalu, na katerem sem takrat delal, so bili Italijani, Grki, Nemci, tudi Slovenci. Prav domov sem šel nekje 1963. leta, kasneje pa sem prišel tudi z ženo leta 1971. V Sloveniji in na Tržaškem so bile tudi vse tri hcere. Vašiotrocinegovorijoslovensko.Jetotežkozavas? Niti ne, res pa je, da je hudo, ce nimaš s kom govoriti maternega jezika. Ce govoriš sam s sabo, pa lahko kdo pomisli, da si nor. Tatjana,tirazumešslovensko? Ne prav veliko. Govorimo svojo afrikanšcino (flamšcino), pa tudi anglešcino, imam kar nekaj angleško govorecih prijateljev. Kakšnajebilatvojaslikaoocetovidomovini?Kajsipricakovalainkakojebilovresnici? Vse je bilo zelo lepo, dežela, ljudje …, zmotilo me je le to, da Italijani z menoj niso hoteli govoriti slovensko. Sicer smo se v vasi pocutili precej domace, saj so vsi vedeli, od kod prihajam, in so mi vedno priskocili na pomoc. Spomnim se tudi obiska v Tomaju, kjer me je ocetov prijatelj odpeljal v zvonik, od koder sem posnela vinograde in vas. Ljudje v Sloveniji se mi zdijo zelo navezani na družinsko življenje, radi pomagajo, boljši so kot Južnoafricani. Cutišvsebitudikajslovenskekrvi?TemordazanimaodhodvSlovenijo? Ceprav je moj oce formalno v Italiji, se gotovo ne pocutim Italijanke in v Italiji se ne pocutim domace. Bila sem v Rimu, Milanu, pa mi ljudje niso bili všec. Na nek nacin se res pocutim tudi Slovenko, gotovo sem bolj Slovenka kot na primer Italijanka. Tudi tu vedo, da nisem standardna bela Južnoafricanka, že zaradi »ruskega« imena Tatjana. Vsem moram dopovedovati, kje je Slovenija. 9. Johannesburg,13.11.2001,FrenkiBabnik(starblizu40let) (pogovor v anglešcini – odlomek) /…/ Da, bil sem že v Sloveniji, saj sem tam študiral, in sicer v Ljubljani, na tehnicni šoli. Poslali so me starši, s katerimi smo sicer takrat živeli v Zambiji. Bilo je kar težko. Novo okolje, novi prijatelji … In ko sem se vrnil, ista zgodba. Z nekdanjimi prijatelji smo se v petih letih precej odtujili. KdosobilivašiprijateljivZambiji? Šlo je vecinoma za otroke belih priseljencev iz Evrope in vsi smo imeli precej podobne zgodbe. Dalec najvec je bilo Britancev oziroma belih Južnoafricanov. Vsi ostali, razen navedenih, smo v veliki meri ohranjali svojo etnicno identiteto. Sicer pa so najvec veljali Britanci, potem Afrikanerji (Buri), tisti, ki smo prihajali iz komunisticnih držav, pa nismo veljali kaj dosti … Ampak ni bilo tako hudo, razen tega, da si moral bolj dokazovati svoje kvalitete. KakšnisobiliobcutkiobprihoduvSlovenijo?Stesitakopredstavljali? Bilo je zeleno. Zeleno, zeleno, zeleno. Prevec zeleno. Živel sem pri sorodnikih. Sošolci oziroma vrstniki so me sicer sprejeli cisto normalno, ne kot kakšnega tujca. Potem sem bil še enkrat v Sloveniji in rad bi še kdaj šel. Živet pa bi šel tja samo v primeru res hude sile … KENIJA 1. Nairobi,14.11.2001,MajdaPovoden-Nginja(rojenav40.letih),sinSashi(1975) Ga. Povoden je v Ljubljani študirala arhitekturo. Med študijem je spoznala svojega moža, Kenijca, se porocila in v Sloveniji rodila prvega sina Nichija. Po preselitvi v Kenijo je rodila še dva sinova, Branchija in Sashija. Najstarejši, Nichi, živi v Sloveniji, Sashi se je ravnokar vrnil s triletnega bivanja v Sloveniji, Branchi pa je porocen s Kenijko in slovensko razume, govori pa ne najbolje. /…/ Sama sem se že velikokrat spraševala, zakaj pride do tega, da si v deželi, v kateri se preseliš, tako želiš svoje domovine, ko pa prideš domov, si spet želiš tja, kjer je tvoja nova domovina. Kaj je pravzaprav domotožje? To obcutim jaz, pa tudi moji sinovi, ceprav seveda na precej drugacen nacin, ker so zrasli v drugacni kulturi kot jaz. Kakojebiloobprihodu?Stedoživelihudkulturnišok? Že preden sem se sem preselila, sem se zavedala, v katero in kakšno deželo odhajam. O Keniji sem zelo veliko prebrala in ker me je zanimala politika oziroma politicna sociologija, sem bila na tekocem tudi z afriško politiko. Mož je bil agronom, zato smo bili po prihodu v Kenijo nastanjeni na neki agronomski postaji na deželi. Zame je bil pravzaprav vecji šok prav to, torej prehod iz mesta, v katerem sem rasla in živela, na deželo. Rada imam mesta, hiše, saj sem arhitektka. Na deželi je bilo sicer cudovito, lahko bi celo rekla, da so kraji spominjali na Slovenijo, vendar je bilo polno polj, gozdov itd., jaz pa sem mestni clovek. Imela sem hudo domotožje, zato sem kljub drugacnim nacrtom – najprej sem si hotela privošciti tri mesece pocitnic – kmalu odšla v službo. Kmalu smo se preselili v Nairobi, jaz sem se zaposlila v nekem vecjem podjetju, v katerem sem delala 25 let, preden sem zacela s samostojnim delom. Ker smo gradili po vsej državi, sem imela veliko stika z ljudmi in njihovimi obicaji in to je bilo zelo zanimivo in koristno. Namrec, vsakdo je rojen v neki kulturi in obicajno mislimo, da je ta edina prava in najboljša. Potem pa greš v svet in spoznaš, da obstajajo še drugacni nacini življenja, vse skupaj vidiš z druge strani. Ugotoviš, da imajo tudi ti ljudje svoj prav, svoje razloge – od nacina oblacenja pa do vzgoje, arhitekture itd. Na primer mnogoženstvo. Življenje je bilo velikokrat težko, prišla je suša in zacele so se vojne med plemeni – za hrano, za preživetje. Da bi se možje bolje borili, bili med seboj bolj povezani, so od dolocene starosti naprej živeli skupaj, v fantovski skupini. Enako je bilo potem z dekleti. Vse je bilo podrejeno skupini, tudi custva, lastnina, kajti le na ta nacin je posameznik lahko preživel. Zato je bilo tudi dokaj normalno, da je žena ugotovila, da sama ne zmore vsega in je možu predlagala, naj vzame še eno ženo, morda njeno najboljšo prijateljico. Poleg tega je bilo mož manj, ker so izgubljali življenja v bojih. Kakosovas,Evropejko,sprejelimoževisorodnikiindrugiAfricani? Tu je navada, da mati ne sme stanovati pod isto streho kot odrasli sin. Ko naj bi naju moževa mama obiskala v Nairobiju, je nastal problem, kako naj naju obišce, ce pa bo morala spati pod isto streho kot midva. A k sreci je bila zelo inteligentna. Vseeno je prišla in brez najmanjših zadreg stanovala pri naju, ceš da so v mestu navade pac drugacne. Tudi prehrambene in vse druge navade je prilagodila mestnim. Tako je tudi mene sprejela, zelo dobro sta se razumeli celo z mojo mamo, ko je ta prišla na obisk. Doma, v Sloveniji, je bilo sprva nekoliko hudo, kar razumem. Televizija prikazuje skoraj samo slabe novice – shujšane lacne otroke, vojne itd., zato si Afriko podzavestno predstavljamo kot tako. Moji sicer niso bili proti moji zvezi, pac pa so bili zelo zaskrbljeni, da grem v Afriko. Ko pa so prišli sem na obisk in ugotovili, da so zadeve drugacne, je bilo vse v redu, še vec, postali so neke vrste »ambasadorji« Kenije v Sloveniji, vsem so razlagali, da ni tako hudo. Moja mama je bila tu trikrat po vec mesecev, oce je hotel celo ostati tu za vedno … Sicer pa je v Keniji veliko kultur in razlike med njimi so lahko zelo velike. Priseljenec spozna to razlicnost in zacne razumeti in spoštovati vse, vsaka znacilnost ima svoj vzrok, tako v Keniji kot v Sloveniji. KakšnisostikimedtukajšnjimiSlovencioziromaSlovenkami? Slovenke, ki tu živimo, veže podobna usoda in tudi starost, tako da smo dobre prijateljice. Rade se dobivamo, ceprav je vcasih težko, ker je Nairobi vendarle velik, vsaka ima veliko svojega dela itd. Zanimivo je, da se naši otroci zelo zanimajo za slovenstvo in Slovenijo. Ko bi videli, kako srecen je bil Sashi, ko je dobil slovensko državljanstvo oziroma potni list … Me smo že nekoliko v letih in razmišljam, kaj oziroma kdo bo ostal za nami tu, v Keniji. Ker imajo naši otroci vez s Slovenijo, bodo tudi oni, ker bodo skoraj gotovo ostali tu, širili slovensko kulturo, kolikor je imajo v sebi. Branchi na primer bolj s težavo govori slovensko, ker skoraj nima s kom govoriti, svojo ženo, Kenijko, pa uci slovenšcino in jaz z njegovo hcerko, torej mojo vnukinjo, govorim slovensko … Sashi je rojen leta 1975 v Keniji. Sredi 90. je odšel študirat medicino v Rusijo, v Moskvo, in tam ostal tri leta. Bila je dragocena izkušnja, spoznal je tudi, kaj je rasizem, saj je postal tarca tamkajšnjih obritoglavcev. Nato je odšel za tri leta v Slovenijo, kjer je prav tako študiral in delal. Govori torej slovensko, angleško, rusko, svahili, francosko in še dva lokalna afriška jezika. Sashi,kakodojemašsvojodvokulturnost? Že pred daljšim bivanjem v Sloveniji sem bil tam kar nekajkrat, vendar sem se v Kenijo vracal z drugacnimi obcutki kot zdaj, ko sem tam živel tri leta. Zdaj mi kar nekaj manjka. Privadil sem se drugacnemu življenju, spremenil sem se, medtem so se spremenili tudi moji tukajšnji prijatelji. Sicer smo ohranili prijateljstvo,vendar so naši nacini življenja postali precej razlicni. Po približno letu dni v Keniji še ne vem tocno, kje sem. Nekoc sem cutil nekaj slovenske kulture, navijal sem za Slovenijo v raznih športih itd., vendar to ni bilo isto kot sedaj. Po treh letih sem resnicno zacutil slovenstvo. Ker sem v Keniji treniral rugby, sem v Sloveniji tudi igral za slovensko rugby reprezentanco. Tam ni bilo nikakršnega rasizma, nasprotno, bil sem deležen veliko resnicnega prijateljstva. Zdaj imam v Sloveniji prijatelje, trenutno se z njimi razumem bolje kot s tukajšnjimi, in cutim se resnicno povezanega z njo. Nekoc sem se v Sloveniji pocutil kot turist, zdaj ne vec. Vcasih smo se ob obiskih z brati družili predvsem s sorodniki in podobno, zdaj pa z mnogimi prijatelji, ki sem jih spoznal v casu svojega bivanja tam. Zanimivo je, da imajo vsi, ki se vrnejo s študija v tujini, nekoliko drugacno mentaliteto. 2. Nairobi,16.11.2001,NushkaMuinde(rojenav40.letih) Ga. Muinde je v Kenijo prišla pred 32 leti. Ima prav tako tri odrasle otroke. Hci, ki je slikarka, živi v Kaliforniji (ZDA) in bi zelo želela razstavljati v Sloveniji. Pogovor je bil bežen, spoznaven, saj ni bilo dovolj casa za daljši zmenek. /…/ V casih nekdanje Jugoslavije je bilo tu veliko Slovencev, gotovo okrog 50. Bilo je namrec veliko predstavnikov slovenskih podjetij. Najveckrat smo se dobivali na jugoslovanskem veleposlaništvu oziroma v rezidenci veleposlanika. Tiste, ki smo bile porocene s Kenijci, smo bile sicer drugacne »kategorije« … Zdaj smo tu me štiri, pa g. Zlatko, v Tanzaniji je še ga. Vinani, pa ga. Cidzero v Zimbabveju, za druge pa ne vem. Morda je še kje kdo »izgubljen« in nihce ne ve zanj … Prišla sem v mesto in zato s prilagajanjem ni bilo nobenih težav, saj so vajeni tujcev. Drugace bi bilo morda na deželi. Bivanje v tej deželi mi je gotovo koristilo, tudi v profesionalnem smislu. Tako sem bila navzoca pri številnih obredih lokalnih vracev, ki imajo svoj pristop do zdravljenja npr. depresije. Sicer pa sem ostala cista Slovenka, tukajšnja kultura moje osebnosti ni bistveno spremenila. 3. Nairobi,15.11.2001,SilvaOwureDrnovšek(1944) Rojena je v Zagorju, sicer je živela v Rogaški Slatini, študirala pa v Mariboru. V Kenijo je prišla leta 1974. Ima dva odrasla sinova in hcer. Vecina družine je sicer živela v Zagrebu. Prvi sin se je rodil v Sloveniji in je prišel v Kenijo kot otrok in še ni znal svahilija. Doma so nekaj casa govorili slovensko, vendar zdaj govorijo svahili ali angleško. Mladi še kar dobro razumejo slovensko, vendar ne govorijo. Silva je bila v Sloveniji nazadnje ob smrti staršev, potem pa ne vec. /…/ Ob prihodu je bilo kar težko, vse je bilo drugace. Najprej smo živeli v Mombasi. Morali smo imeti rešetke na oknih, stražarja pred hišo, v kateri sem bila najvec casa sama, saj je mož delal na terenu. Drugacna je bila tudi kultura, razlicne vere itd. Leta 1983 smo prišli v Nairobi. Ves cas je bilo težko, saj nisem mogla dobiti službe, ker sem prišla iz »komunisticne« države. Težave sem imela tudi z državljanstvom. Ko sem leta 1984 dobila kenijsko državljanstvo, sem dobila tudi službo, in sicer kot uciteljica. Nekoc smo imeli tu veleposlaništvo, kar je bilo zelo v redu. Zdaj imamo težave – Henry, najstarejši sin, ni mogel študirat v Indijo, ker nima potnega lista. Moji otroci so zelo jezni zaradi tega, saj jim nikakor ne uspe dobiti slovenskih potnih listov, tu pa zdaj nimamo nobenega diplomatskega predstavništva. … Mladi bi radi šli iz Kenije, radi bi šli pogledat Slovenijo in morda bi tudi tam ostali. Stike s Slovenijo bomo v vsakem primeru ohranili in tudi jezika ne bomo pozabili. Ko je Slovenija igrala na nogometnem evorpskem prvenstvu, so bili otroci strašno navdušeni … Ga.Silvajetudipisnoodgovorilanamojepismozokvirnimivprašanji. Kratkaživljenjskazgodba DomasemizRogaškeSlatine,rojenaleta1944vZagorjuobSavikothcerkaHinkainElzeDrnovšek.Mojocejebilsteklar.Leta1965semkoncalauciteljišcevMariboruinsezaposlilakotuciteljicanaosnovnišoliZibikapriMestinjuvŠmarjupriJelšah.ZadnjeletonauciteljišcusemspoznalasvojegamožaHenryjaWirrosaOwurejaizKenije,kiještudiralnavisokistrojnišolivMariboruinjediplomiralkotmehanicniinženirleta1973.VtemcasusvaseporocilainrojenastabilasinovaHenryVladoOwure(1967)inTommyOwure(1971),hcerkaBettySusanjeedina,kijebilarojenavKeniji(1978).Mojadružinajemojegamožasprejelazelolepo,mojocemujebilvzorinmojistaršisobilizelonavezaninavnuke.DelnojetudiživelzmenojvZibiki.LetodnipomoževemodhoduvKenijosemsetjapreselilatudijaz,skupajzotroki(1974).Takojsemspoznala,dajenacinživljenjacistodrugacen–socialnirazredi,služabniki,nocnicuvaji,zasebne/državnešoleinbolnice,plemensketradicijeitd.ZamekotEvropejkojebilogibanjezeloomejeno. Pocasisemspoznavalanacineživljenjarazlicnihras(domacini,Azijci,ljudjezZahoda)insepocasiprilagajala.Družabnegaživljenjanibiloveliko,mordaobiskiobnedeljahalisobotah,inzabavevzeloozkemkrogu,najveczmešanimizakoni.Tudiotrocisoobiskovaliistošoloinsetakomedsebojnospoznavali.Otrokesmovzgajalivslovenskemduhu,govorimoslovensko,otrokesemtudiucilaslovenskenarodnepesmiinposlušalismodomacoglasbo.Moževiklanskistarešinesodvignilivsoplemenskotradicijozmojedružine,takodaotrocinepoznajonjihovegajezika(luo–objezeruVictoria)intudineobicajev,karmijezelopomagalo,kojemožleta1992umrlvprometninesreciinsemimelaprosteroke,dadelamponaših,katoliškihobicajih.Plemensketradicijesicerpripisujejoženizelomajhnovlogo,glavnobesedoimastarešinaklana.Težavesemimelatudisslužbo,kersemprihajalaiz»socialisticne«države.Zaposlenasembilaletuintam–honorarno.Zahodnapropagandajeucila,dasoizobrazba,ucenje,nacinživljenjaitd.boljšiodnašega.Težavesemimelatudi,kernisembilakenijskadržavljanka,državljanstvoinslužbopajebilobrezpodkupovanjatežkodobiti.Koncnosemleta1984dobiladržavljanstvoinslužbo,zaposlenasembilakotuciteljicakemijeinbiologijenagimnaziji.Imelasemstikezotrokivsehrazredov,pogovarjalasemsesstarši,dejavnosodelovalavrazlicnihorganizacijahzunajšoleitd.,karmijezelopomagalopriprilagajanjuokoljuinpridobivanjunovegakrogaprijateljevzrazlicnihkoncevKenije.Tudimojegibanjejepostaloboljsvobodno,sajsoljudjepomojemvedenjuspoznali,dasemenaodnjih.Kotuciteljicadanessrecujemsvojenekdanjeucencenaraznihpoložajih,karmipomeniosebnozadovoljstvo,pomeni,dasempriznanaindajemojeznanje,kisemgapridobilavSloveniji,enakovrednozahodnemu.Pomoževistranizvasjonismoimelivelikostikov,kerotroknihotelprestrašitisplemenskimiobicaji,ceremonijamiitd.,sajsobilivnjihšeelementi»carovništva«.Cepravtetradicijepocasiizumirajo,setuintamšepojavljajo.Pomoževismrtismopodedovalizemljo,takodajepokopanvlastnizemlji,zotrokipasmonapravilidomacijo.Veckratnaletogremotja(400kmodNairobija),dajouredimo,daotrocisrecajosorodnikeitd.Opazilasemnamrec,daonjihnevedoskorajnicesar,sprejetipasobilizvelikocastjo.Danestakožemalogovorijojezikluo,lahkosepogovarjajosstarejšimiinsodejavnivklanskiorganizacijiternatanacinpomagajopriizboljševanjuživljenjanavaseh.Tojekenijskidelnjihoveidentitete.Vendar,kosovNaribiju,so»mzungu«–belci–luoinprihajajovkonfliktzlastnoistovetnostjo,karsekažeprisklepanjuprijateljstevaliiskanjuslužbe.Plemenazahtevajotudi»dowry«,placilozadekle,kibijohoteliporociti,inzahtevajospoštovanjenekaterihobicajev.Tojezaotrokevelikaovira,sajsejetaobicajskomercializiralinbikot»mzungu«moraliplacatiševec.Višinoodkupninezadeklesevedadolociklan. Vmojidružinismoohranilislovenskoidentitetozgovorico,poslušamopesmi,obiskujemosemedsabo,jazberemknjige,sinovapazelonavdušenosleditaslovenskemušportu,predvsemnogometu.Našiotrocisošeohranilislovenskoidentiteto,sajjebilavnasstaršihslovenskazavestzelomocna,pricemersonaspodpiralitudinašimožje.Toslovenskoidentitetobibilomožnoohranitinatanacin,dabiustvarilicelicoslovenskihrojakovinnavezalistikezministrstvomzakulturoterpromoviralislovenskokulturoprektiska,filmovoSloveniji,športaitd.Dobrodošlebibiletudiizmenjaveobiskovkulturnihskupin. Kohranitvislovenskegajezikabivelikopripomoglamožnost,dabinašiotrociinnjihovipotomcilahkoodhajalištudiratvSlovenijo.Cutijosezapostavljeni,kernjihoviprijateljidobijopomocizmaticnihdržav,SlovenijapajenanašeotrokevAfrikipozabila.NašiotrocibodonadaljevaliznašimdelomvAfrikioziromaKeniji,ostalibodo»ambasadorji«slovenskegajezika,kultureinznanosti.ZrodnoSlovenijoimamstikeprekdopisovanjasprijateljiinsestro.Staršisoumrli,predtremimesecijeumrlšebrat.Uradnezadevesicernaslavljamnaministrstvozazunanjezadeve,drugihstikovsslovenskodržavopanimam. 4.NevenkainRomanBiondic,Nairobi,MasaiMara,17.april2003 (Besedilo je po elektronski pošti prispelo tik pred oddajo rokopisa.) PozdravljenZvone! Najprejseopravicujevazamalopozenodgovor,kersvabilatednizelozasedena.LeposezahvaljujevazaposredovaninaslovgospeMajde,kijoobišcevatonedeljo.OdruštvuSlovencevsvažeslišalanedolgoponajinemprihoduvKenijo,vendarnisvauspelavzpostavitistika.Zatosvasenoviceodruštvuzelorazveselila,kernasjeocitnokarnekajtukaj.Drugacevamzveseljempomagavaspodatkizavašoknjigo,kolikorlahko,seveda.Navecinovprašanjžalnemorevaodgovoriti,kersvavKenijišelemaloveckotletodni,lahkopanakratkoopiševa,kakoinzakajsvasepojavilatukaj.RomanjedomaizPoljanskedoline,natancnejeizGorenjevasi.JazsemizDomžal.VKenijosvaprišla18.januarja2002.NajinprvotninacrtjebilizgradnjamajhnegacampavMasaiMarinaozemljudomacinov,kisemjihspoznalaletoprejnasvojempopotovanjupoVzhodniAfriki.Skupajsfantomsvaseodlocila,daposkusivasvojosrecotukaj,sajsvašemladainssvojimaslužbamadomanisvabilanajboljzadovoljna.TrimesecesvatakonajprejpreživelavMasaiMari,kasnejepasvasepreselilavNairobi.Tusvaodprlaturisticnoagencijoznamenom,dapripeljevasemcimvecturistoviznašebivšeJuge.Zacelasvasslovenskimtrgom,kjersvaizdalasvojkataloginsedajupavananajbolje.TrenutnoposkušavazmarketingomšenaHrvaškeminvSrbiji.Novemuokoljusejetežkoprilagoditi,vsajprvihnekajlet,pobesedahostalihpriseljencev.Navadetukajšnjihljudisozelodrugacneodnašihinpredvsemtojetisto,karnamaotežujesituacijo.Semsvaprišlasposlovnimnamenom,karpajeizrednotežko,sajsvapopolnatujcavtemzelodrugacnemsvetu.KertukajnivelikoSlovencev(vsajmidvanisvadodanesspoznalanobenega),jezadevašetežja,sajresnicnonikogarnemorešvprašatizanasvet.Pocasisesevedaprilagajava,vendarzavseskupajpotrebuješvelikovoljeinpotrpljenja.TukajsvanajboljnavezananaskupnostMasajev,vkaterisvapreživelaprvihnekajmesecev,injihimavakotsvojodružinotukajvKeniji.Tamsvaseavgustatudiporocilanatradicionalninacin.SSlovenijoimavavsakodnevnestike,vendarvecinomaleprekointerneta.Vjulijupapricakujevadojencka,tako,dabošeenSlovencekvec.RoditnajverjetnejepridemvSlovenijo.Mislim,dajetovse,nakarlahkoodgovoriva,inupam,dasvavsajdelnopripomoglakvaširaziskavi.Hvalašeenkratzaposredovaninaslovinvednonajulahkovprašate,cevasšekajzanima. Leppozdrav,NevenkainRomanBiondic JORDANIJA S Slovenkami v Jordaniji sem kljub neobetavnim zacetkom navezal kar nekaj stikov, pa ceprav iz Slovenije. Tako sem se najprej obrnil na castnega konzula RS v Jordaniji, opravil informativni pogovor z eno od jordanskih Slovenk in njeno hcerko v Ljubljani poleti 2001, intervju poleti 2002, prejel pa sem tudi pismo. 1. Ljubljana,avgust2001:MetaHiasat Kratek povzetek pogovora Ga. Meta Hiasat je doma iz Ljubljane, kjer je koncala prvo stopnjo ekonomske fakultete. V Ljubljani se je tudi porocila z Jordancem, ki je tu študiral in doštudiral medicino, in se v Jordanijo preselila leta 1970. Tistega leta je tja prišlo osem Slovenk in vse so štele cez 30 let. Zacetek v Jordaniji je bil težak, saj je dežela kulturno precej drugacna, 85 odstotkov je muslimanov, 15 odstotkov pa pravoslavnih in katoliških kristjanov. Doma je z otroki vedno govorila izkljucno slovensko, enako tudi druge Slovenke. Celo moževi starši so se naucili nekaj slovenskih besed, uporabnih predvsem pri varstvu otrok. Z drugimi Slovenkami so ostale prijateljice in že 30 let se dobivajo zdaj pri eni, drugic pri drugi. Vcasih so Slovenci med seboj kontaktirali tudi prek jugoslovanskega veleposlaništva, ki je prirejalo prireditve. Zdaj je v Amanu nov »jugoslovanski« klub, v katerem prevladujejo predvsem Srbi, Slovenke pa tja ne gredo rade. Po oceni ge. Hiasat je v Jordaniji 15 do 20 Slovenk. 2. Aman,19.maj2002:AniAttar,Jordanija(elektronskopismo) SpoštovanigospodŽigon, precejcasaježepoteklo,odkarnamjenaštukajšnjicastnikonzulrazdelilVašepismozželjo,daVamcimprejodgovorimo.Žaljeresobležalovpredalu.Ampakdržalasebompravila:boljšepoznokotnikoli.Spoštujemljudivaševrste,zatobomodgovorilanavašavprašanja,inupam,davambom s temkajpripomoglaprivašemdelu.Torejmojazgodba. VJordanijosemprišlaleta1973.Kajmejeprineslosem?Ljubezen,seveda.Zmožemsvaštudiralanamedicinskifakulteti.Onmedicinoinjazstomatologijo.Ponekajletihnihanja,kjenajbiseustalili,jezmagalaJordanija.Semsvaprišlazdvemahcerkama,podjužnimsoncemstaserodilašedvasinova.Prvahcerkajediplomiralaizfizikeinmagistriralaizfilozofije,drugajestomatologinja,prvisinjeekonomistindelamagisterijizinternationalhospitalitymanegmentvŠvici,najmlajšipaješeštudentelektronike.Mojsoprogjebilginekolog,aježalžepreddesetimiletizapustiltasvet.Jazdelamvsvojiprivatnikliniki.Kakosemseprilagodila?Nisemimelavelikihtežav.Ressodrugakultura,drugenavade,drugavera,drugjezik,drugacenhumoritd.Moževadružinamejezeloleposprejela;soprecejnapredni,drugacepasmosiživljenjeurediliposvoje.Vtemsvetu,recimovAmanu,jevelikonacinovživljenja,mismosipacizbralitakega,kinamustreza.VvelikopomocsomibileSlovenke,kisožeživeletukaj.Sedemdoosemsenasževsataletarednosrecuje.Nekoczotroki,kosobilišemajhni,zdajboljsame,obraznihpriložnostihsepasrecamotudizmlajšogeneracijo,kmalubotutuditretja.SevedasemSlovenka,ponosnanasvojemaloštevilnerojake,ponosnanavse,karjedobregaslovenskega,vsimojiotrocigovorijoslovensko,kolikorlemoremoinutegnemo,gremovSlovenijo,kijosedajobiskujejotudidrugisorodniki.Kosobiliotrocimajhni,smojimbraleslovenskeknjige,zdajpažeberemvnukom,morampareci,dajetožemalotežje.Rednodobivamoslovenskocasopisje,kisigamedsebojizmenjujemo,poslušamoradio,dveletipalahkogledamotuditelevizijo.Sevedabreznašepesminegre.OtrocivsehtukajživecihSlovenkgovorijoslovensko,enivec,enimanj.NekajjihjeobiskovalošoloslovenskegajezikavSloveniji,nekajjetamkoncalouniverzo,edenjeceloostalinživivSloveniji.TukajživipetnajstSlovenk.Zotrokiinvnukinasjepaokrogosemdeset.Bilismozelopocašceniinsrecni,konamjepredletinašaambasadorkavTelAvivupripeljalaslovenskioktetVrtnica,karjebilaedinakulturnaprireditevtukaj.Sevedamožnostvecjeorganiziranostiobstaja,posebnocebibilapodprtaodnašematicnedržave.Vseimamoslovenskodržavljanstvo,tudinašiotrociinvnuki.DrugegauradnegastikasSlovenijonimamo,kadarkolipakakšnauradnaosebaobišceJordanijo,takojnavežemostik.LetossmoimelisrecosrecatisezgospodomKucanom,kijebilnaobiskunaosebnopovabilokralja.Koncalabom.Upam,danisemedina,kiVamjeodgovorila.MojasosedaMetaHiasatmijeomenila,dastasežepogovarjala.ceimatešekakšnovprašanje,misporocite.Upam,dabomodgovorilahitreje.Lepopozdravljeniinmnogouspeha!!! AniAttar 4.Ljubljana,9.avgust2002:LiljanainhciDibaAttar,Jordanija Kakšnajevašaživljenjskazgodba,kakosteprišlivJordanijo...? Liljana: Rodila sem se v Ljubljani, mama je Slovenka, oce Dalmatinec. Tu sem doštudirala ekonomijo in bila tudi zaposlena v gradbenem podjetju IMP. Takrat smo veliko sodelovali z Irakom, zato so prihajali na izpopolnjevanje številni iraški inženirji, ki niso znali nobenega jezika. Moj sedanji mož je bil takrat študent racunalništva na ljubljanski univerzi in ker je govoril tako slovensko kot arabsko, ga je moje podjetje prek študentskega servisa poklicalo za prevajalca. Takrat se je med nama spletla vez, ki je pripeljala do poroke, tu v Ljubljani, kjer se je rodila tudi prva hci Diba. Mož je kmalu odšel v Jordanijo, da bi si našel službo in ustvaril življenjske pogoje za vso družino. Po dveh letih sva tja prišli tudi Diba in jaz. Kakojebiloobprihodu? Liljana: V Jordanijo sva s hcerko Dibo prišli leta 1986, ko ji je bilo 5 let. Ni znala jezika, šola pa se je naglo bližala. Zato sem vse okoliške otroke vabila s sladkarijami in podobnim, da so se cim vec družili s hcerko in se je ta hitro naucila arabšcine. Tudi sama nisem znala niti besede arabsko. V bližini so imeli pouk za nepismene in prijavila sem se kar tja. V družbi resnicno nepismenih sem hitro napredovala in v dveh letih koncala šestletno osnovno šolo. Potem sem šla v službo, in sicer projektno, k slovenskemu SCT-ju, kot lokalna sodelavka, nato pa še k nekemu španskemu podjetju. Pred 13 leti se je rodila še ena hci. Kulturni šok je bil ob prihodu seveda velik, vendar pa je Jordanija izjemno odprta in tolerantna dežela, ljudje so do tujcev zelo prijazni, razumevajoci in odprti, mesto pa je tako kozmopolitsko, da si lahko prakticno vsak izbere tak nacin življenja, kot si ga želi. Mislim, da bi bila Jordanija lahko za zgled vsem državam, v katerih živi vec ver. Ce upoštevam še to, da sem že prišla z namenom, da se prilagodim, potem lahko danes povzamem, da vse skupaj ni bilo tako hudo, pa ceprav je vsak zacetek težak. Diba,vJordanijosiprišlašekototrok.Kakšnasobilatvojašolskaleta,kakosiseinsešedanespocutiš–kotSlovenka,kotJordanka...? Diba: V Jordaniji se ne pocutim nic drugace od drugih Jordank, pa ceprav me »pravi« Jordanci spoznajo po nekoliko svetlejši polti. Je pa v Jordaniji res ogromno mešanih zakonov, zato taki kot jaz nismo prav nobena posebnost, to je nekaj povsem normalnega. To še posebej velja v prestolnici Aman. V Sloveniji se imam bolj za Jordanko kot v Jordaniji za Slovenko in tudi to se mi zdi povsem normalno, sploh ce upoštevam, da je oce Jordanec. Ce bi bila oba Slovenca, bi bilo vse skupaj nekoliko drugace. Sicer pa sem kot študentka anglešcine zdaj v Sloveniji na praksi in se mi zelo pozna na jeziku. Kakojebilooziromajezohranjanjemslovenstvavdružini? Liljana: Dibi je šel jezik vedno lažje, saj je prva leta preživela v Sloveniji. Druga hcerka nekoliko nerada govori slovensko, ker se zaveda, da ne zna tako dobro, ampak v Sloveniji kar spregovori. Doma govorimo slovensko in arabsko, odvisno od situacije. Zadnje case imamo na voljo tudi internet, satelitsko televizijo, radio itd., najvec pac velja obisk doma. SiimelakdajnamenživetialištudirativSloveniji?Kakojesslovenstvompritvojigeneraciji? Diba: Da, še pred nekaj leti sem bila skoraj prepricana, da grem študirat v mamino domovino, vendar pa sem to mnenje ali prepricanje zdaj nekoliko spremenila. Zame je v Jordaniji vendarle veliko lažje, v nicemer se ne cutim omejena. Tudi drugi mladi v glavnem govorijo slovensko in hodijo na pocitnice v Slovenijo, ceprav resnici na ljubo tudi cedalje bolj zgolj zaradi staršev. Vnuki ne govorijo slovensko, saj gre za tretjo generacijo, za otroke mešanih zakonov. Liljana:Potem ko se mlajši porocijo in imajo svoje družine, je konec koncev tudi financno obisk Slovenije velik podvig. Bi pa v primeru kakšnega koncerta in podobnega zagotovo vsi prišli poslušat ... Diba,cebisesrecalinogometnireprezentanciJordanijeinSlovenije,zakogabinavijala? Diba: Ce bi tekmo spremljala v Sloveniji, bi za Jordanijo, v Jordaniji pa bi spodbujala slovenske nogometaše ... Liljana: Ja, podobno je z nami, »original« Slovenkami. Ko smo v Jordaniji, kritiziramo Jordance, njihove navade itd., v Sloveniji pa jih »branimo«. Ne, da bi se cutile Jordanke, ampak to deželo in ljudi zelo dobro poznamo, morda smo se celo navzele delcka njihovega razmišljanja. KolikojeSlovenkinSlovencevvJordaniji?Kakooziromakdajinnakakšennacinsedobivate?Stenakakšennacinorganiziranioziromaalirazmišljateoustanovitvidruštva? Liljana: »Originalnih«, rojenih v Sloveniji, nas je 12. Skupaj z otroki, prvimi vnuki in drugimi posamicnimi primeri nas je danes v Jordaniji okoli 80. Imamo seznam vseh, po generacijah. Ožja skupina osmih prijateljic, Slovenk, se na neformalnih srecanjih sestaja vsak drugi teden, vsakic pri eni od nas. Doslej smo se enkrat tudi mocneje »aktivirale«, in sicer ko je v Izraelu gostoval primorski oktet Vrtnica. Takrat smo na pobudo veleposlaništva v Tel Avivu organizirale koncert v Amanu in zadeva je prav dobro uspela. Že nekaj casa razmišljamo tudi o tem, kako bi se organizirali kot društvo, saj bi se vsaj enkrat na leto radi srecali tudi v vecjem številu, torej da bi se nas dobila vecina od omenjenih 80 oseb. IZRAEL 1.Ljubljana,2.10.2002:slovenskaizseljenkavIzraelu,zdajzopetživecavSloveniji Spoštovani! Malcepoznoodgovarjamnavaš»mail-vprašalnik«,kistegaposlalipredkakšnimitedni.VprašalniksemposredovalanaprejznancemvIzraelu,kibimordabilizainteresiraninanjodgovoriti.Jazvasmoramžalrazocarati,sajsemizdijovprašanjaprevecosebnenarave,zatonanjaneodgovarjam.Mordakdajkasneje,kosebodoobcutkiskristalizirali.Sempapripravljenapomagativkakšnihdrugihprojektih,vezanihnaSlovenijoinIzrael.KotrecenosemtudivprašalnikposredovalavIzraelinmordabokdonavezalstikzvami.Kljubtemuvamželimuspešnodeloinvaslepopozdravljam, Podpis51 2.KlemenJelincic,Ljubljana,3.november2002 Pisni odgovor 1 Prihajamizslovenskedružine.Materinjezikenegadedkainobehstarihmamjeslovenski,medtemkojebilmojidrugidedekizBarcelone.Priobehbabicahsejesicergovorilatudinemšcina,vendarboljkotposledicabivanjavMariboru.Mojamati,slovenskapisateljicaBertaBojetu,jeodkrilajudovskoporeklosvojegaoceta,kosemimelnekako10let,boljintenzivnopasejeobeleževalajudovskatradicijašele,kosemimelokoli15let.Vvsakemprimerulahkozatrdim,dajebilomojedružinskookoljemultikulturnovmnogihozirih.PrihajalisoprijateljizvsehkoncevtedanjeJugoslavije,patudiizAvstrije,Italijeindrugihevropskihdržav,bilisoraznihveroizpovedi,prepricanjinjezikov.SamsemsezaodhodvIzraelnaštudijodlocilpri18letihpozakljuckusrednješolenaGimnazijiBežigrad.Napotsemseodpravil17.oktobra1991.Nekajdnisemprebilvprehodnemcentruzaruske 51 Zaradi navedenega ne razkrivam identitete avtorice. Žal nihce od njenih znancev še ni navezal stika z mano. ŽidevBudimpešti,kjersempricakaldveprijateljiciizSarajeva.VIzraelusmopristali23.oktobra1991.Dokumentacijo,potrebnozavselitev,smodobiliževBudimpešti.SpomocjoorganizacijejugoslovanskihŽidov–UdruženjeJevrejaizJugoslavije–smosenastanilivkibucuŠaarHaamakim,kisogatizgradiližev30.letih20.stoletja.KibucpripadapionirskemusocialisticnemugibanjuHašomerHacair,kijebiloustanovljenoželeta1916.VkibucusmosepridružiližetamnastanjenidružiniizOsijeka,kijeprišlapribližnomesecdniprednami.PonekajmesecihkibucasemsepreselilvsevernapredmestjaHaife,doklersemesecamaja1992nisempreselilvješivo,ultraortodoksnoverskoakademijolitovskesmeri,kijebilavtemuprimernicetrtivJeruzalemu.Tamsemostaldojeseniistegaleta,kosvasezmojoravnokarvseljenomamopreselilavsekularnidelmesta.TamjemojamamanapisalatudisvojdrugiromanPticjahiša.HkratisempricelsštudijemnaHebrejskiuniverzi.Jeseni1994semsepreselilvTelAviv,kjersemspremorom8mesecev,kosembilvLjubljani,stanovalvsedosvojevrnitvejulija2002.NauniverziTelAvivsemdiplomiralizsociologijeinantropologije. 2 Novemuokoljusemsepopolnomaprilagodil.Postalsemjudovskipriseljenec,kiboscasomapostalšeedenodmnogihIzraelcev,kinisobilitamrojeni.Mojiprijateljisobilinazacetkudrugipriseljenci(nesamoizbivšeJuge),pocasipajemojjezikkomunikacijesprijateljiprenehalbitiangleškiinpostalvveciniprimerovhebrejski.Znekaterimiljudmisemsesporazumevalvanglešcini,imelpasemtudinekajprijateljev,skaterimismosepogovarjaliizmenicnovhebrejšciniinhrvašcinialisrbšcini.Primeniosebnosejeprelomilo,kobimoralpostatiIzraelec,Telavivcan,kiimavSlovenijisamošekorenine.Zatobibilpotrebenprelomnaarhetipskiravni.Tusejeizkazala(vmojemprimeru)prvinskostslovenskegajezikainnjemuustrezajocegaprostora.TakratsemsevrnilvLjubljano. 3 VJudovskoskupnostSlovenijesvasezmamovpisalašeleleta1997,jazpasemseiznjetudiizpisal,insicernekajmesecevposvojivrnitviizIzraela.VvsakdanjemživljenjuTelavivcanajepotrebaposlovenskijudovskiidentitetizeloredka,naprimernasrecanjihnaambasadialipazljudmiizSlovenijealibivšeJugoslavije.PriobiskuvSlovenijipasicerpridedostikovsclanislovenskejudovskeskupnosti,vendarnazasebnialiprijateljskiravni. 4 Svojoslovenskoidentitetoohranjam(seveda,ceseprestavimnekajmesecevnazaj)zbranjemslovenskihknjig(imamssebojceloknjižnico–približnopolovicaknjigjemojih,ostalepasosestavljalemaminoknjižnico,deltesemleta1998poklonilslovenskemuveleposlaništvuvTelAvivukotspominskoknjižnicoBerteBojetu)alidrugihpublikacij,elektronskopoštoindopisovanjemsprijatelji,telefonskimiindrugacnimistikizdružinoinprijateljivSlovenijiinvsekakortudisskorajvsakoletnimobiskomdoma.ZaohranjanjeidentitetesamesrecanjanaambasadialisslovenskimiIzraelcineigrajobistvenevloge,sopaedinasticnatockazaljudislovenskegaporeklasstalnimalizacasnimprebivališcemvIzraelu. Slovenska skupnost v Izraelu – poskus socio-antropološkega orisa SlovenskaskupnostvIzraeluvsekakornienanajvecjihskupnostiSlovencevzunajavtohtonegaslovenskegaprostora.Jedroteskupnosti,kinepresega50ljudi,sestavljajodružineinposamezniki,kisosevIzraelpriselilinaosnovizakonaovrnitvi(HokHašvut–LawofReturn).Tapodeljujeizraelskodržavljanstvovsakomur,kilahkodokumentirajudovskoporeklovsajenegaodštirihstarihstaršev.VtojedrobilahkoštelitudinekajSlovenk,kisosevIzraelpriselileizromanticnihrazlogov,nisopanujnosprejeletudijudovskeveroizpovedi.Pojavjebilomogoceopazitipredvsemv90.letihprejšnjegastoletja.SkupnobibiloštevilodržavljanovIzraela,kisopoporekluizSlovenijealidelomaizSlovenije,vecje,vendargretuzanekajdesetljudi,kisoprispeliizJugoslavijevletih1948–50,kojeprišlovIzraelskupnookoli9000od13.000vsehJudov,kisopreživeliholokavstnajugoslovanskihtleh(leta1940jebilovJugoslavijiokoli70.000Judov)insosvoje»etnicno« življenjeosredotocalinaUdruženjeJevrejaizJugoslavije.Pritehljudehjekotjeziknjihovegaporeklapocasiprevladalasrbohrvašcina,jezik,kigajevecjideltepopulacijeobvladalžepredprihodomvIzrael.Tadrugageneracijaobvladasamošejezikokoljainznaobicajnolenekajslovenskihbesed(vtemsopodobnidrugimimigrantskimpopulacijamvIzraelu). VsekakorjeprikategorizacijislovenskihIzraelcevpotrebnoupoštevatitudiširšojugoslovanskojudovskoidentitetotakovizraelskemkotvširšemjugoslovanskemkontekstu.SkupnostjugoslovanskihJudovvIzraelujedokajvisokonalestvicietnicnestratifikacijeinje»dala«državidvapomembnagenerala(HajimBarLevizZagrebainDadoElazarizSarajeva)inšedanesaktivnegapolitikazimenomTomiLapid(rojenvNovemSadu).JugoslovanskajudovskaskupnostjevIzraelusoustanovilatudidvakibucainenmošav.VdeželahbivšeJugoslavijesoseJudjepojavljalikotetnicnakategorijavseh70letobstojatedržave,cepravtaskupnostpoletu1950nikolinivecštelaveckotpetdošesttisocpripadnikov(SavezjevrejskihopštinaJugoslavije).Claniskupnostisomocnoasimiliranivnejudovskepopulacijeinuporabljajovvsakdanjemživljenjuvseuradnejeziketehpodrocijkakortudiladino,madžarsko,nemškoinitalijansko.Leta1991sobilenajmocnejšeobcineBeograd(1.700clanov),Sarajevo(1.200),Zagreb(1.100)inNoviSad(300).Ljubljanskažidovskaobcinajeleta1991štelaokoli90clanov.Vobdobjuodleta1990sejevIzraelpreselilookoli1.500jugoslovanskihŽidov.Jugoslovanskajudovskapopulacijajebilageografskozelomobilna,takodasobiliclanimarsikaterihdružinrojeninarazlicnihkoncihtakratnedržaveinsovzdrževalituditemuprimernestike.Toveljatudizanemajhendelslovenskejudovskeskupnosti.ClaniJudovskeskupnostiSlovenijesotudinemalokratsodelovalivskupnihprojektih,kotsotobilinaprimermladinskiinotroškipoletnitaborivDalmaciji.ToveljatudizajudovskeclaneslovenskeskupnostivIzraelu,medkaterimiimajonekaterisorodstvenevezitudinapodrocjihzunajSlovenijealipasosepoprihoduvIzraelprikljucilizdruženjupriseljencevUdruženjeJevrejaizbivšeJugoslavijeuIzraeluinvzdržujejoosebnestikezneslovenskimiclanitegazdruženja.Privsehljudeh,kisoprišlipo1950(v80.in90.letihjeprispelookoli20ljudiizSlovenije),pajepresenetljivavisokaravenslovenskegajezikainpovezavesslovenskimprostorom.TepovezavesotemeljilepredvsemnadružinskihinprijateljskihvezehsSlovenijoinSlovencivIzraelu,obcasnembranjuslovenskihknjigintiskakakortudiobiskihvSlovenijisami.Zodprtjemslovenskegaveleposlaništvasredi90.letpasevsekakorprvicpojavinekatocka,kilahkopredstavljasticišcezavseljudislovenskegaporeklavIzraelu.Tradicijo,kijojezacelagospaveleposlanicaBavdažKuret,danesnadaljujegospodveleposlanikToš.Srecanjanaambasadisevrstijoobpraznikih,kotsodandržavnosti,danneodvisnostialiPrešernovdan.Razlicnasrecanjasolahkotudiposledicagostovanjslovenskihkulturnoumetniškihustvarjalcev.Natasrecanja,kjerigratanezanemarljivovlogoslovenskakulinarikainvino,prihajajovsisegmentislovenskepopulacijevIzraelu,kisevsataletavmnogihprimerih,cepravsosenekaterispoznališeleprekoambasade,rednosrecujejo.VtejsticnitockipridedosrecanjamedSlovencivsehveroizpovedi,regionalnihidentitetinprepricanj:odkoroškihSlovencev,poklicnihnogometašev,vernihslovenskogovorecihJudovsŠtajerske,vojakovinvojakinj,takšnihindrugacnihpredstavnikovinposlovneževdoantropologov,študentov,nuninpatrov–slovenskajudovskaskupnostvIzraelu,Slovenci,kisovIzraeluboljalimanjzacasnozaradiposlovnihalištudijskihpotreb,Slovenci,kisosetrajnonaselilivIzraelu,anenaosnovijudovskegaporekla,predstavnikislovenskekatoliškecerkve,kisenahajajovSvetideželi,kakortudidrugageneracijapriseljencev,kibijihnajboljeopredelilikotIzraelceslovenskegaporekla.JedroslovenskepopulacijevIzraeluohranjamocnestikesslovenskimcivilizacijskimvzorcem(vcemersopodobniJudomizdrugihdelovbivšeJugoslavijeinnjihovemuodnosudotehkultur),karseneodražasamovstikih,kijihposameznikivzdržujejozdrugimislovenskogovorecimi,alivobiskanostisrecanjnaambasadi,ampakcelovgeografskimobilnosti,izraženivpogostihobiskihvSlovenijialicelostalninastanitvivSloveniji,karjevzadnjihnekajletihstorilookoli10oseb.DeltehljudinavežestikezJudovskoskupnostjoSlovenije,medtemkosedrugiposvecajoboljnejudovskimvidikomživljenjavSloveniji.Dalobisereci,dajeslovenskaskupnostvIzraelunegledenasvojorelativnoštevilcnomajhnostzeloraznolikavkategorijah,pokaterihbisedolocilanjihovaslovenska(aliizraelska)identiteta,hkratipaostajanedvoumnopovezanazobemapolomateidentifikacijskekombinacije. KlemenJelincic ALŽIRIJA 1.AddaBendiaDušica–pismopoelektronskipošti,november2002 Spoštovani! Veselime,dajevSlovenijiševednotakovelikozanimanjezaizseljence,kotjebilovcasu,kosemšesamaživelatam.Kersemsedajoddaljenaoddomovine,mijepactuditadejavnostposameznikovtujainnepoznana. NaVašavprašanjabomodgovorilanakratko,insicer:-VAlžirijosemsepreselilaleta1990skupajssvojimmožem,kijebiltedajštudentgozdarstva nafakultetivLjubljani.-Vescassvojegabivanjavtujiniimamrednestikessvojimidomacimiinzbližnjimiprijatelji.-Zmojimmožemsetrudiva,dabicimboljohranjalaslovenskiduhinzatojenajpomembnejša inprvapravslovenšcina.Kerjotudimojmožaktivnoobvlada,setakovecinomapogovarjavalevtemjeziku.Rednoprebiravatudivsoprispeloslovenskoliteraturointako(vsajmislim)nenazadujevagledetega. -Najiniotrocisotudislovenskegaroduintrudimse,dabicimboljegovorilislovensko,cepravjetovtujideželikarnapornodelo.ZanjemibližnjivSlovenijirednopošiljajošolskeknjigeinknjigezaucenjeslovenskegajezika. -ZaenkratvAlžirijinipriseljenihdrugihslovenskihdržavljanov. NajVampovem,dasmodružina,kidobroohranjaslovenskijezik,kijetemeljidentitetevsakegaSlovenca,intrenutnosiprizadevamo,dabitudimojmoždobilslovenskodržavljanstvointakopostaldelslovenskeganaroda. Nakoncumislim,dasemodgovorilanavsanajpomembnejšavprašanjaVašegaraziskovalnegadela. Srecno!AddaBendiaDušica UGANDA 1.MihaLogar,Uganda,8.4.2003–elektronskopismo »Afriški del moje življenjske zgodbe … MojiUgandibilahkorekliigrausodealimordaceloboljromanticno:kamtepripeljeljubezen.Ampakne,nikakornegrezatipicnozgodbo...Leta1998in1999semseukvarjalzdiplomskonalogokotzakljuckomštudijanovinarstvanaFakultetizadružbenevede.Osnovnatemasobileinformacijsketehnologije,torejinternetinpodobnesodobnepogruntavšcine,prikaterihmejezanimalo,cedejanskokajkoristnegaprinašajorevnimokoljem.KotštudijaprimeramijeavtomaticnoprišlanamiselAfrika,packotprimerizjemnoubogeregijeinnikakornekotprimerdelasveta,kibimeposebejprivlacil.No,izkazaloseje,dadobitikontaktvAfriki,nekoga,kitiboodgovarjalnapošto,niti»podrazno«nipreprostazadeva.PopolletavecinomabrezplodnegapisarjenjaelektronskihinpapirnatihsporocilsomesrcnezadeveslucajnoodpeljalevAntwerpen.Inkersembilravnovsosešcini,semskocilšedoMaastrichta,doknjižniceinštitutazanovetehnologijeOZN,nakateregamejeopozorilamentoricaMajaBucar.Nainštitutusomipovedalizazanimivegaugandskegaprofesorja,kisejevdoktoratuukvarjalspodobnotemokotjazinskaterimsoizgubilistik.Slišalosejedovoljizzivalno,dasemsegladkoodlocil,daodletimvvzhodnoAfriko,najdemtegacloveka,zravenpašepotrkamnanekajvratinsipoišcemsvojoštudijoprimera.Itaksemžeodprejvedel,dajeUgandanasamemceluuvajanjainpreizkušanjainformacijskihtehnologij,dražilmejenjihovprojekttelecentrov,takodarazlogovzaizbiroUgandezaresnimanjkalo.Gledalsemfotografijezelenihgricevinneštetihvoda,svojiprijateljicimimogredeomenil,dabitoznalabitikombinacijakotnalašczamojodušo,ampakšesvitalosemini,damebotropskaAfrikatakohudohudozadela…Konec1999semvUgandi,KenijiinTanzanijipreživeltrimesece.Nekjenapolovicisemstaršeobvestil,dabomnazajprišellediplomiratinopravitvojaškirok,potempadasevracamvUgando,kerdanocemživetinikjerdrugje.Kajmejetakopresunilo?Afrika,kisemjosrecalnaekvatorju,nibilasušna,vroca,nepriljudnacelina,kakršnosemsibilpredstavljal.Nasprotno:bujnozelenje,neverjetnenaravnelepote,boljtoplokotvrocepodnebje,izjemnoprijazniljudje,zravenpašeobilicaprostorazanoveideje,vsetomejedobesednovrglo.Sevec,tocnonaekvatorju,tam,kjerjedelalmojiskaniprofesor,semodkrilkrasnomajhnoprivatnouniverzozmednarodnimosebjem,UgandaMartyrsUniversity(UMU).Nisemševidelboljidealnegakrajazaštudij,kijeobtemtudicenovnolepodostopen(nekajveckot2000 dolarjevzamagisterij,vkljucnoznamestitvijoinhrano).Pravhitrosemsklenil,danebompodiplomskoštudiraltehnologijvAmeriki,temvecdasebomrajeposvetilštudijuproblematikedržavvrazvoju,zzacetkomvseptembru2000.Inkoncno,namejizRuandosemodkriljezeroBunyonyi,najlepšejezero,karsemjihkdajvidel(pasemjihvidelveliko).Mojnacrtjebiltorej:naUMUdobitipotrebnoznanje,natopasepreselitiobBunyonyiterteorijospravitivprakso.Trenutnosmovletu2003,jazpalahkoocenim,dasemsvojnacrtdokajuspešnoizpolnil.Magisterrazvojnihznanostisem,kiobBunyonyijugradiEdiriso(www.edirisa.org),nenavadnoorganizacijozarazvojskoziinformacije.NaUMUvsaketolikocasapredavammednarodneodnose,komojecokoladnodeklenataistiuniverzisrediletazakljucisvojštudijposlovneadministracije,pasebopreselilakmeniobjezeroinvodilaposlovnidelEdirise.Saj,ljubezen…MedtemkomejelepoticaizBelgijenekakoposlalavAfriko,bokrasoticaizUgandekotkažepostalamojažena.Ampakmojazgodbajezgodbaonekidrugiljubezni–ljubeznido»biseraAfrike«,kakorjeUgandokrstilWinstonChurchill.Vsakaljubezenpoznavzponeinpadce,tudimojazAfrikojihima,ampakhkratijeabsolutnopremocna,dabisevidelkjedrugje. Prilagajanje na okolje … Nepretiravam,cerecem,dasemvUgandiodkrilsvojpravidom.Prilagajatisemoramincudnosepocutim,kadargremnaobiskvEvropo…VplivAfrikesenajboljkaževtem,dasem,pobesedahmojemame,»šeboljpocasen,kotsembilprej«.Tosištejemvcast.Kakovostnašegaživljenjanaekvatorjujeneprimernovišjaodtega,zacimersepehajoEvropejci. Slovenska identiteta … Odkritomorampriznati,daseprvenstvenoštejemzaZemljana,potemzaAfroevropejcainvkoncnifazizaSlovenca.Todatonepomeni,daseodrekamsvojimkoreninam.Šezlastizato,kerAfricanompolagamnasrce,najbodoboljponosninasvojotradicijoinnajmanjkopirajobelce,sinesmemprivošciti,dabisampotiskalnastransvojeslovenstvo…Posebnozavezanostcutimdoslovenskedržave,kermejezZoisovoštipendijopodpiralavecinomojegaštudija.Tudizatosemobvezan,daustanovimslovenskovejoEdirise.KadarsemvstikusSlovenci,neredkougotovim,dasemboljnatekocemzdogajanjemvSloveniji,kotsooni.Kadarsemnauniverzi,vsakdanberemslovenskemedijenainternetu,šeposebejvnetotakrat,kadarigraUnionOlimpijaalislovenskanogometnaalikošarkarskareprezentanca.StaršimipošiljajoMladinoinSobotnoprilogoDela.Odzacetkajanuarjastazmanodvaslovenskaprostovoljca,kistaprišlazaenoleto,takodajeslovenšcinadejanskoglavnijeziknašegaprojektaobjezeruBunyonyi.Mojaugandskadeklicaseucislovenšcine,dabovaizpolnilaobljubostaršeminstarimstaršem–dabodonajinimešanckigovorilislovensko. Slovenci v Ugandi … SamomitrijeobBunyonyiju,skorajpopolnomaprepricansemotem.Sebompapridružilkenijskemudruštvu. MihaLogarzizbranko Povezanost s Slovenijo in Slovenci … EdirisajetudioknozaSlovence,davidijoAfriko.Edirisinprojekt»Srce«objezeruBunyonyijebilmeddrugimzamišljenkotslovenskabazavUgandiinvzhodniAfriki,kjerlahkodobišinformacijeinpomoc.Vtemsmislubisiželel,dabiimelirednestikezMinistrstvomzazunanjezadeveindrugimioddelkislovenskedržave.MedzadnjimbivanjemvSlovenijisemseoglasilpriSvetovnemslovenskemkongresu,toliko,davedozame,kakšnegaboljoprijemljivegasodelovanjapadoslejšenibilo. MihaLogar KONEC POVZETEK Redki dostopni zgodovinski podatki ali zapisi pricajo predvsem o nekdanji navzocnosti Slovencev oziroma Slovenk v Egiptu (Aleksandrinke) ter deloma tudi o slovenskih vojakih predvsem na severu Afrike. O Slovencih na drugih ozemljih ni zapisanega nicesar – razen seveda reportaž o posameznih misijonarjih, ki pa so v tem besedilu namenoma skoraj v celoti izpušceni oziroma obravnavani kot posebna kategorija. Lahko torej sklenemo, da je sodobno slovenstvo v tem delu sveta po dobi svoje navzocnosti razmeroma mlado, vecinoma, razen Egipta, ne sega dlje kot tri do štiri desetletja v preteklost. Delo se osredotoca na tri oziroma pet držav: na Egipt, Južnoafriško republiko, Kenijo, pa tudi Jordanijo in Izrael – predvsem zato, ker se ob vendarle opaznejšem številu tam kažejo zametki organiziranosti z namenom zavestnega, nacrtnega, celo formalnega ohranjanja slovenske kulturne oziroma narodne identitete. Ker kljub temu ne gre za razmere, ki bi jih lahko primerjali z organiziranostjo Slovencev v znacilnih izseljenskih državah, je še vedno v ospredju kulturni model posameznika – izseljenca, ki svojo etnicnost prenaša na potomce predvsem znotraj družine, kar pa ne pomeni, da mu bližnja navzocnost drugih sonarodnjakov ne pomeni veliko. Knjiga se v prvem, izrazito deskriptivnem delu loteva opisov osnovnih znacilnosti slovenskih skupnosti oziroma posameznikov v posamicnih državah, kjer je navzocnost slovenstva izrazitejša. Najvec prostora je namenjenega Slovencem v Egiptu, predvsem zaradi presenetljivo bogate zgodovine izseljevanja s slovenskega etnicnega ozemlja v to državo, ki v literaturi o izseljenstvu pogosto sploh ni omenjena kot ciljna destinacija naših izseljencev. Resnici na ljubo je ravno v Egiptu že konec 19. stoletja iskalo boljšega življenja vec tisoc slovenskih deklet – dojilj, guvernant, služkinj itd., v casu med svetovnima vojnama pa se jim je pridružilo še veliko drugih, znacilnih primorskih politicno-ekonomskih izseljencev. Slovenstvo v tej deželi danes sicer ni vec navzoce v tako veliki meri, pa vendar se besedilo ustavi tudi pri nezanemarljivi skupini nekdanjih študentk, ki so se na slovenskih fakultetah spoznale z egiptovskimi sošolci in se pozneje odlocile za življenje z njimi v njihovi domovini. Te trenutno tvorijo najbolj živ del slovenske kulture v tem delu Afrike, podoben model pa najdemo tudi v Keniji in Jordaniji ter vec posameznic v nekaterih drugih državah. Ceprav brez slovenske »izseljenske« zgodovine, je Južnoafriška republika tista dežela, v kateri trenutno najdemo najvec slovenskih izseljencev. Gre za ekonomske emigrante, vecinoma iz 60. in 70. let, ki doslej niso bili organizirali in tudi niso vedeli drug za drugega, prav napoved te raziskave pa je spodbudila njihovo povezovanje do te mere, da so ustanovili slovensko društvo. V analiticnem poglavju skuša delo oblikovati osnovno tipologizacijo slovenstva v tem delu sveta, in sicer glede na vzrok oziroma namen izselitve in osnovne znacilnosti, ki jih ima (oziroma jih je v preteklosti imela) vsaka od skupin. Besedilo doloca šest osnovnih kategorij slovenstva v Afriki in na Arabskem polotoku: • Aleksandrinke, • vojaki, • povojna ekonomska emigracija, • emigracija iz osebnih razlogov, • zacasna delavska – poslovna emigracija • misijonarji. Posebno poglavje je namenjeno ženskam kot izseljenkam in nosilkam izvirne etnicne identitete. Kvalitativni deskriptivni pristop, ki prevladuje v raziskavi, je nujno dopolnjevan z empiricnimi približki oziroma prvimi ocenami o številu rojakov v posamezni državi. Pisne izpovedi in zapisi pogovorov in polstrukturiranih intervjujev, opravljenih v Sloveniji in zunaj nje (Egipt, JAR, Kenija), dajejo knjigi dokumentarno vrednost, hkrati pa bralcu omogocajo, da iz ust samih primarnih »živih virov« globlje razume – zazna vso kompleksnost cutenja in ohranjanja primarne etnicne identitete sredi tako drugacnih kultur. Raziskovalcev osebni dnevnik s študijske poti se zdi nujen dodatek opisnemu poglavju in izpovedim izseljencev, saj zapise dodatno osvetli iz raziskovalceve osebne perspektive. Na tem mestu izvemo vse o subjektivnih obcutkih in opažanjih samega avtorja, o vseh vrstah težav pri terenskem delu, skratka o vsem, cesar osrednje besedilo pac ne bi preneslo. Ceprav se nemara zdi nekoliko paradoksno, knjiga ravno na ta nacin, torej prek popolnega razgaljenja vse avtorjeve subjektivnosti, doseže vecjo objektivnost. K vecji objektivnosti in dokumentarni vrednosti prispevajo tudi fotografije, ki obeležujejo ne le materialno zapušcino slovenstva v Afriki (stavbe, nagrobniki itd.), ampak tudi prelomne trenutke oblikovanja organizirane slovenske skupnosti v Južnoafriški republiki oziroma ustanovitve društva v Keniji. Po opravljeni raziskavi so veliko bolj jasni kolicina, potek, nacini in vzroki izseljevanja Slovencev v Afriko in na Arabski polotok, besedilo pa predvsem nudi popolnoma svežo podobo o trenutnem stanju ohranjenosti oziroma navzocnosti slovenstva v tem delu sveta. S tem je vsaj delno zapolnjena velika vrzel v poznavanju slovenskega izseljenstva, izsledki in tudi dosežki (formalna organiziranost Slovencev v dve novonastali društvi) pa so pomembni za slovensko kulturno, zunanjo in – tako lahko upamo – gospodarsko politiko. SUMMARY The scarce accessible historical data or written records witness above all to former presence of Slovene men and women (Aleksandrinke – the Alexandrines) in Egypt and partly to Slovene soldiers mainly in the North of Africa. Nothing is written about Slovenes on other territories – except of course reports on individual missionaries who are in this text deliberately almost entirely omitted or dealt with as a special category. We can thus conclude that the actual Slovene population in that part of the world is by period if its presence relatively young and that it mainly, except for Egypt, does not reach further into the past than three to four decades. The present work is focused on three or five states: Egypt, The South African Republic, Kenya, and as well Jordan and Israel – mainly because of the fact that a noticeable number of attempts of organisation with the aim of conscious, systematic, even formal preservation of Slovene cultural or national identity are emerging there. As – despite the mentioned – the circumstances are not such we could compare them with the organizedness of Slovenes in typical emigrant states, still in the forefront is the cultural model of the individual – emigrant who transfers one’s ethnicity to descendants mainly within the family, which does not mean that the near presence of other fellow countrymen is not precious to them. In the first, explicitly descriptive part, the book deals with descriptions of prin­cipal characteristics of Slovene communities or individuals in different states where the presence of Slovene population is more distinctive. The most space is dedicated to Slovenes in Egypt, above all because of a surprisingly rich history of emigrating from Slovene ethnic territory to that country, which is in literature on emigration nearly not at all mentioned as a target destination of our emigrants. In fact, already at the end of the 19th century, thousands of Slovene women – wet nurses, govern­esses, servants etc. were seeking a better life precisely in Egypt. Between the two world wars many other, typical political-economic emigrants from the Primorska region joined them. Slovenes in Egypt are not present in large number, but the text does mention a not negligible group of former women students who met Egyptian classmates at Slovene faculties and have decided to live with them in their country. Those women at present form the most vivid part of Slovene culture in that part of Africa; we find a similar model in Kenya and in Jordan, and a number of individual women in some other states. Although with no Slovene »emigrant« history, the South African Republic is the country in which we at present find the most of Slovene emigrants. They are economic emigrants, mainly from the 60ties and 70ties who have until now not been organised and did not know for one another; the very announcement of the present research has stimulated their connecting to such an extent that they founded a Slovene society. In the analytical part the research attempts to form an elementary typologisa­tion of Slovene population in that part of the world in regard of cause or purpose of emigration and basic characteristics each group carries (or carried in the past). The text defines six basic categories of Slovene population in Africa and in the Arabian Peninsula: • Alexandrines, • Soldiers, • After-war economic emigration, • Emigration from personal reasons, • Temporary labour – business emigration, • Missionaries. A special chapter is dedicated to women as emigrants and carriers of original ethnic identity. The qualitative descriptive approach, which prevails in the research, is necessar­ily supplemented with empirical approximations or first estimations on the number of compatriots in individual states. Written evidences and notes of discussions with emigrants and semi-structured interviews carried out in Slovenia and abroad (Egypt, S.A.R., Kenya) give the book a documentary value and at the same time enable the reader deeper understanding and perception of the complexity of sensation and preservation of primary ethnic identity in the midst of such different cultures from the mouths of the very primary »live sources«. The researcher’s personal diary from the journey seems a necessary supple­ment to the descriptive chapter and to the evidences of emigrants as it additionally enlightens the records from the researcher’s individual perspective. At this point, we find out all about subjective sensations and observations of the author himself, about all kinds of troubles in fieldwork, in short, about everything the central text could not bear. Although it might seem somewhat paradoxical, the book in this manner – that is through total exposure of the author’s subjectivity – achieves a greater objectivity. The photographs, which represent not only the material heritage of Slovene population in Africa (buildings, tombstones etc.) but as well the turning points in forming an organised Slovene community in the South African Republic and the foundation of the society in Kenya, also contribute to greater objectivity and documentary quality. After the realisation of the research, the quantity, the course, the manners and causes for the emigration of Slovenes to Africa and to the Arabian Peninsula are much more evident; above all the text offers an entirely new image of the present state of preservedness and presence of Slovenes in that part of the world. Thus, a large gap in knowledge about Slovene emigration is at least partially filled up. The results and as well the achievements (formal organization of Slovenes in two newly formed societies) are important for Slovene cultural, foreign and – hopefully – economic policy. IZVLECEK Namen besedila, ki je sad dvoletnega dela, še posebej raziskave na terenu, je povzeti zgodovino, predvsem pa prikazati sedanjost slovenstva v državah Afrike in Arabskega polotoka; skratka: ugotoviti kolicino, potek, nacine in vzroke izseljevanja Slovencev v ta del sveta ter opisati sedanje stanje. Ker je bilo doslej – ce izvzamemo »Aleksandrinke« – o tem delu slovenske diaspore napisanega zelo malo ali nic, je delo v mnogih pogledih pionirsko oziroma pilotsko, saj prinaša prvi splošni prerez s kvantitativnimi podatki, kvalitativno analizo ter dokumentarnim gradivom. Ker kljub nekaterim opaznejšim oblikam (samo)organiziranja stanja ni mogoce primerjati z vectisocglavimi izseljenskimi skupnostmi, je v ospredju še vedno kulturni model posameznika. Besedilo doloca osnovne kategorije slovenstva na tem geografskem obmocju: Aleksandrinke (dojilje, guvernante ipd. v egiptovskih Aleksandriji in Kairu), slovenski vojaki v sklopu italijanske, jugoslovanske oziroma pozneje angleške vojske, predvojna in povojna ekonomska emigracija, emigracija iz osebnih razlogov, zacasna delavska – poslovna emigracija, misijonarji. Deskriptivne opise in kvantitativne ocene dopolnjujejo dragocene osebne izpovedi v obliki intervjujev in pisem ter raziskovalcev osebni dnevnik s študijske poti, obogaten s fotografijami dokumentarne vrednosti. ABSTRACT The purpose of the text, which is a result of a two-year work, particularly fieldwork, is to resume the history and above all to present the present time of Slovenes in African states and in the Arabian Peninsula, shortly, to establish the quantity, course, way and causes for the emigration of Slovenes to that part of the world, and to describe the present situation. As up to the present – if we except the »Alexandrines« – little or nothing has been written about this part of Slovene diaspora, this research is in many aspects breaking or pioneering as it brings the first general profile with quantitative data, a qualitative analysis, and documented material. As – despite some noticeable forms of (self)organizedness - the condition cannot be compared with emigrant communities of several-thousand members, the cultural model of the individual is still at the forefront. The text defines primary categories of Slovenes in that geographic region: the Alexandrines (wet nurses, governesses and similar in Alexandria and in Cairo in Egypt), Slovene soldiers within Italian, Yugoslav and later British armies, the pre- and after-war economic emigrants, emigration from personal reasons, temporary labour – business emigration, missionaries. The descriptions and quantitative estimations are supplemented with valuable personal evidences in the form of interviews and letters, and with the researcher’s personal diary from his study journey, enriched with photographs of documentary value. ZAPISI URADNIH DOGODKOV 1.ZapisprvegasrecanjajužnoafriškihSlovencev11.11.2001vSasolburgupridružiniKostanjevec (Po zvocnem zapisu formalnega dela srecanja) Pavle Kostanjevec (v anglešcini): Veseli smo, da vas je toliko prišlo, da lahko v naši hiši gostimo toliko Slovencev in njihovih bližnjih. Kot verjetno veste, se je vse zacelo z Inštitutom za slovensko izseljenstvo. Ta je pokazal zanimanje za Slovence v Afriki in interes, da bi se mi »aktivirali«, se povezali med seboj in z maticno domovino. O tem bo govoril dr. Zvone Žigon, ki je prišel iz Slovenije, z Inštituta, in se bo sam predstavil. Zvone Žigon (slovensko): Dobrodošli tudi v mojem imenu. Doma sem iz Postojne, moji starši pa so z Vipavskega. Po izobrazbi sem novinar, potem pa sem študiral še antropologijo itd. Delal sem pri casopisih Slovenec,Deloin podobno, vedno pa sem se ukvarjal s Slovenci po svetu. Zacelo se je tako, da sem za pol leta odšel v Južno Ameriko in spoznal veliko Slovencev. Tako sem se zacel zanimati za to, kako rojaki po svetu ohranjate slovensko kulturo. Na to temo sem naredil magisterij in doktorat ter izdal dve knjigi, prvo o potomcih izseljencev v Južni Ameriki, drugo pa o slovenski politicni emigraciji. Po desetih letih sem se odlocil, da bom skušal ugotoviti, koliko je naših rojakov na afriški celini in Arabskem polotoku. Ce morda še niste vedeli – v ZDA in Kanadi naj bi bilo okoli 300.000 slovenskih rojakov, je pa težko reci, saj so eni odšli kot italijanski, drugi kot avstrijski, tretji kot jugoslovanski državljani. V Argentini jih je okoli 30.000, od tega 6.000 povojnih emigrantov, nekaj rojakov pa je tudi v Braziliji in Urugvaju. V Avstraliji je okoli 25.000 Slovencev, v Evropi pa jih je najvec v Nemciji, najvišje ocene so celo do 80.000, bolj realna je številka okoli 40.000. V Franciji ocenjujemo to številko na okoli 20.000, v Švici 4.000, precej tudi na Švedskem in v Angliji. Za Afriko se ni vedelo, koliko je Slovencev in kje so, zato sem se že med svojim prvim obiskom v JAR, ko sem bil tu s pevskim zborom Ave, odlocil, da bom nekoc to raziskal. Vedel sem, da je bilo veliko rojakov tudi v Egiptu in da jih je nekaj v Keniji. Zato sem 10 dni že preživel v Egiptu, zdaj sem tu med vami, potem pa grem še v Kenijo. Ugotovil sem na primer, da je bilo v Egiptu nekaj tisoc Slovenk, predvsem dojilj in služabnic, ki so delale pri bogatih družinah. Slovenka je denimo vzgojila celo Butrosa Galija. Sam sem »našel« okoli 50 oseb, najvec slovenskih rojakinj in rojakov pa pociva na pokopališcih. Glede JAR sem zelo hvaležen Pavli in Tonetu, tako da imamo zdaj nekaj podatkov in se sled ne bo izgubila. Z nekaterimi sem že naredil intervju, nekatere bom še prosil. Zanima me, kako ste prišli v JAR, kako ste se tu vživeli, kakšen je vaš pogled na prihodnost itd. V službi sem tudi na Ministrstvu za zunanje zadeve, na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gre za vladno ustanovo, ki rojakom v tujini pomaga pri ohranjanju njihove kulture. Vsako leto imamo tako razpis, na katerega se prijavi kakšno slovensko društvo in dobi denar za svoje delovanje. Pomagamo tudi tako, da koordiniramo dejavnost z MŠZŠ, MK in drugimi ustanovami, ministrstvi itd. Trenutno sodelujemo pri pripravi resolucije o Slovencih po svetu, na obzorju je tudi zakon. Moja predstojnica je ga. Magdalena Tovornik, jaz pa sem zadolžen za rojake v cezoceanskih oziroma oddaljenih državah. V njenem imenu vas ob tej priložnosti iskreno pozdravljam in vam želim veliko uspeha pri delu. Predstavim naj vam še Rodnogrudo, mesecnik za Slovence po svetu, ki ga izdaja Slovenska izseljenska matica, podobne vrste pa sta še društvi SVS in SSK. Urad za Slovence po svetu je vladna ustanova. Ga. Tovornik mi je pred odhodom rekla: »Ustanovite društvo!« Tega jaz seveda ne morem in tako niti ni bilo mišljeno, to morate storiti sami. Osebno sem zelo zadovoljen že s tem, da se je danes zbralo tako veliko ljudi, nekateri se vidite prvic, drugi po tolikih letih. To je lepo in gre za velik uspeh. Še enkrat hvala Tonetu in Pavli! Rad bi vam pojasnil, zakaj je dobro, da se ustanovi slovensko društvo. Ce imate vsi naslove vseh, se lahko med seboj informirate in se lažje srecujete, morda poslovno sodelujete, se srecate z morebitnimi rojaki iz domovine, ki pridejo na obisk, lahko se srecate ob takih in drugacnih priložnostih. Morda je dovolj, da se dobite le enkrat na leto, da le imate stik med seboj. Pomembno je, da formalno društvo lahko piše v Slovenijo in uradno prosi za pomoc iz Slovenije (potni listi, ucitelj slovenšcine, …), lažje organizira gospodarske stike itd. Ce imate težave s tem ali onim, me, prosim, pozneje pocukajte za rokav in zapisal si bom vaše probleme. S kom od vas bi se še rad srecal in se pogovoril, že v sredo pa odhajam v Kenijo, kjer bodo tamkajšnji rojaki v moji navzocnosti ustanovili društvo. /…/ Petje slovenske državne HIMNE. /…/ Prosti pogovor z navzocimi/. ZAPISNIK obcnega zbora Društva Slovencev v JAR, 9. marca 2003 ob 13:30 v Kareekloofu. PRISOTNI: Babnik Franc, Pavla in Frenki Jokovic Alexandar s hcerko Kostanjevec Bogdan, Teodora in Plamena Kostanjevec Tone in Pavla Kuhar Tone in Nolet Lepej Anton in prijateljica Potocnik Branko in Irena Wagenaar Marjetka in Cornel Škof Franc in Petra Skupno je bilo prisotnih 14 clanov društva. OTVORITEV Predsednik duštva je izrazil dobrodošlico vsem prisotnim in pojasnil, da je to letni obcni zbor društva. PROGRAM 1. Sprejetje zapisnika 2. Novoletne cestitke 3. Pregled dela preteklega leta 4. Finance 5. Clani/neclani (clanarina) 6. Razno, himna, pesmi, vecerja, … SPREJETJEZAPISNIKAPREJŠNJEGASRECANJA Zapisnik srecanja 6. oktobra 2002 je bil sprejet. NOVOLETNECESTITKE Prebrali smo novoletne cestitke prejšnjega predsednika Slovenije Milana Kucana in drž. sekretarja iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. I. Simonitija. Predsednik se bo zahvalil za cestitke ter povabil g. Kucana na obisk v JAR. PREGLEDDELAPRETEKLEGALETA2002: a) Glede na ponudbo MZZ za sofinanciranje naših programov in projektov (ohranjanje jezika, kulture, mediji, šport, gospodarstvo) smo zaprosili za 11.500 randov za racunalnik za društvo. Mi bi prispevali 2000 randov. b) Prvo srecanje Slovencev je bilo 3. marca 2002 v Kareekloofu. Osnovali smo društvo, izvolili svet in predlagali vsoto vpisa in clanarine. c) Drugo srecanje je bilo 13. aprila v K & P tovarni. Sprejeli smo statut in pojasnilo glede potnih listov in državljanstva. Odprta je bila knjižica za finance društva. Kuhar in Podkrižnik sta nam darovala faks. Od 14. do 27. marca 2002 je bila tu ekipa RTV Ljubljana in posnela življenje Slovencev v JAR. Do danes so oddajo predvajali že petkrat (nemška, slovenska televizija in CNN). Odziv: gospod Turk iz Kocevja bi se rad dopisoval z nami. Ponudil se je Anton Lepej. Od 5. do 18. maja 2002 so bili v JAR clani Gospodarske zbornice Slovenije. Nekaj se nas je pridružilo vecerji z njimi 11. maja. Pisali smo clanek v Rodnogrudo. 3. septembra 2002 smo se srecali s predstavniki slovenske vlade in Gospodarske zbornice. d) Svet društva se je sestal 8. junija 2002. Zacutili smo zanimanje in želje za uspeh, izražena v pismih MZZ in GZS. Gospa Majda Klemenz išce podatke o Dušanu Premruju iz Postojne. Tone in Pavla bosta iskala podatke. Predsednik je zbiral dokumente za potne liste itd. e) Tretje srecanje društva je bilo 22. junija 2002. f) Cetrto srecanje je bilo 6. oktobra v Kareekloofu. Vsem znanim Slovencem smo poslali statut, naslove in informacije o delovanju Urada za Slovence po svetu. g) Peto srecanje je bilo 30. novembra 2002 pri družini Venika. Skoraj vsi Slovenci so prišli, tudi iz Cape Towna in Durbana. Prisoten je bil tudi III. sekretar s slovenskega veleposlaništva v Kairu, gospod A. Dernovšcek, ki je bil tukaj 10 dni in je urejal naše dokumente. FINANCEat28Feb.2003: Total income R9662.00. Less admin, bank charges, hall and food expenses R4961.40. Na knjižici imamo R4095,60. Gotovine R605.00. Na banki bo predsednik uredil, da se clanarina lahko pošlje direktno na bancni racun društva. CLANARINA Nekateri upokojenci niso bogati, zato smo sprejeli predlog, da clani nad 60 let starosti placajo polovicno clanarino. RAZNO Vsi napišemo naš življenjepis, 1–2 strani, za arhiv. Za obliko bo Tone vprašal dr. Žigona. Državljan: eden od staršev Slovenec, otrok do 36. leta starosti. Za državljanstvo ali potne liste ima predsednik vloge in podatke. Vsak pa se lahko obrne direktno na veleposlaništvo v Kairu. Za slovenske turiste lahko v sili pomaga avstrijska ambasada. Predsednik je na kratko obnovil politicne dogodke iz Slovenije (novi predstavniki vlade, vstop v EU, veleposlaništvo v JAR je v nacrtu). Za clane, ki imajo nekaj let delovne dobe v Sloveniji: pocakamo s prošnjami do prikljucitve Slovenije v EU. Oblika clanske knjižice je bila sprejeta. Primer pošljemo dr. Žigonu. Predsednik in blagajnik bosta napravila knjižice do naslednjega srecanja. Clani bodo imeli popuste pri placevanju vstopnin ali hrane. Na srecanja pa bomo še vedno vabili vse Slovence, cetudi ne placajo clanarine. NASLEDNJESRECANJE: 24. maja 2003 ob 14. uri. Kraj: Kuhar ali Podkrižnik. ZAKLJUCEK Po bogati vecerji, dobri kapljici in petju slovenskih narodnih. 2.ZAPISNIKPRVESEJEDRUŠTVASLOVENCEVVVZHODNIAFRIKI ASSOCIATION OF SLOVENES IN EAST AFRICA MEETING NO. 1. ( FORMATION MEETING ) HELD ON 17TH NOVEMBER 2001 PRESENT Mr. Zvone Zigon ZZ Ms. Helena Kithinji HK Ms. Silvi Owure-Drnovsek SO Mr. Sasha Nginja SN Mr. Branko Nginja BN Mr. Henry Vlado Owure HO Mr. Tommy Owure TO Mr. Vojko Vrbancic VV Ms. Nuska Muinde-Pogacnik NM Ms. Majda Povoden- Nginja (recording ) MPN MINUTENO.1.1.2001-FORMATIONOFASSOCIATION Those present confirmed that an informal association between the Slovenes living in Kenya has existed for the last 30 years and that various social gatherings amongst them have been taking place. They further confirmed that all the members maintain close contacts with their relatives and friends in Slovenia. They, however, expressed concern that since the independence of Slovenia there has been no official representation of Slovenia in Kenya or anywhere in East Africa. This situation has had a negative impact on the social and cultural life of Slovenes living here, and has caused severe inconvenience for the Kenyan Slovenes wishing to visit their mother country, or maintain social or other contacts with it. It was further noted that the second and third generation of Slovene descendants, who were born and grew up in Kenya, also wish to continue to maintain cultural and other contacts with the country of their parents’ origin. The members, therefore, unanimously agreed that there was a need to establish a formal association of Slovenes in Kenya to maintain and promote welfare, cultural, sports and other activities among members as well as with relevant organizations in Slovenia. They, however, noted that there may be other Slovenes living in Tanzania, Uganda and other neighboring countries. It was, therefore, agreed that the association should be open to all Slovenes in East Africa. It was further noted with satisfaction and pride, that the proposed association would be the first known formal association of Slovenes in Africa. MINUTENO.2.1.2001-DETAILSOFASSOCIATIONActionby After some discussion the following details were agreed upon: NameofAssociation : ASSOCIATION OF SLOVENES IN EAST AFRICA (DRUŠTVO SLOVENCEV V VZHODNI AFRIKI) Membershipqualification : All born in Slovenia or of Slovene parents, their ALL descendants and their parents of non Slovene origin. Members were asked to forward the names of other interested members from their families as well as other Slovene friends who were not present at the meeting. FormofAssociation:Formal association registered with GOK and MPN information passed to Zavod za Slovence, RS. The title of association to be HK confirmen and Articles of Association to be prepared for formal submission for registration with GOK during the following meeting. Membershipfee:It was proposed that members pay an enrollment fee NM of Shs.1000 and thereafter Shs.100 annual fee. This matter was left for further discussion. A bank account is to be open. Officelocation:The residence of incumbent Chairperson Address: NP offered her P.O. Box in Lavington NM Constitutionandrules:As per specimen Constitution for a society. The rules ALL to be adjusted to the need of the proposed association. These details to be worked out the during the next meeting. MINUTENO.3.1.2001-ELECTIONOFOFFICEBEARERS Members have agreed to elect the following officials, as standard requirement for formal association, on yearly basis. The Chairperson: Majda Povoden-Nginja The Vice-Chairman: vacant The Secretary: Vojko Vrbancic The Assistant Secretary: vacant The Treasurer: Nusa Muinde -Pogacnik The Assistant Treasurer : vacant It was agreed upon to elect office bearers for the vacant posts during next meeting. It was also agreed, that younger members i.e. second generation be considered for these posts. MINUTENO.4.1.01-WELCOMEGREETINGS Members welcomed the presence of Mr. Zvone Žigon, representative from the Ministry of Foreign Affairs of Republic of Slovenia, Department for Slovenes overseas and around the world, who explained the roles of that department as well as other relevant Ministries of Republic of Slovenia. He also conveyed greetings from the Department and presented the cassette with the Slovene national anthem, Slovene table flag and some other small memoirs for which the members thanked him warmly. The members in turn informed him about the problems Slovenes are facing in Kenya and in particular about the difficulties to maintain contacts with and visit to their mother country. They asked him to inform the relevant authorities in Slovenia about these difficulties, through his office, with an aim to improve the situation. MINUTENO.5.1.01-DATEFORNEXTMEETING Next meeting to be held on Sunday, 25th November, 2001 at MPN’s house. 3.STATUTINPOSLOVNIKDRUŠTVASLOVENCEVVJUŽNIAFRIKI 1. IME Ime društva je Društvo Slovencev v Južni Afriki (DSJA), ki vkljucuje Namibijo, Bocvano in Zimbabve, v nadaljevanju društvo. 2. CILJI: a) pospeševanje blaginje clanov in ohranjanje slovenske identitete; b) ohranjanje in spodbujanje družbenih in kulturnih dejavnosti med clani, stikov in zvez s Slovenijo in z drugimi podobnimi društvi Slovencev po svetu; c) organizacija športnih prireditev; d) pospeševanje izobraževalnih in znanstvenih izmenjav med prebivalci Južne Afrike in Slovenijo; e) krepitev gospodarskih vezi in turisticnih dejavnosti med prebivalci Južne Afrike in Slovenijo; f) pospeševanje stikov in medsebojnega sodelovanja med južnoafriškimi in slovenskimi institucijami in organizacijami. Društvo nima politicnih ciljev. 3. CLANSTVO Clanstvo v društvu ima dve kategoriji: stalno in pridruženo clanstvo. a) Stalnoclanstvo 1) Vsi ustanovni clani, vsi Slovenci po rodu ali rojeni slovenskim staršem in njihovi potomci ter zakonski partnerji, ki soglašajo s cilji in prizadevanji društva, izpolnjujejo pogoje za stalno clanstvo. 2) Vpisnina znaša 100,00 R, letna clanarina pa 240,00 R za osebe nad 21 let ali toliko, kot doloci Svet v rednih casovnih presledkih. 3) Svet po lastni presoji odobri ali zavrne prošnjo za clanstvo. 4) Svet po lastni presoji in ob upoštevanju naravnega prava izkljuci clana ali mu odvzame clanstvo zaradi grobih kršitev obveznosti ali neplacane letne clanarine. Da bi se izognili nejasnostim, se za grobo kršitev obveznosti štejejo neprimerno vedenje, kraja ali nezakonita prisvojitev sredstev društva, korupcija, spodkopavanje ciljev in idealov društva ter vsako ravnanje, ki škoduje dobremu imenu in ugledu društva. 5) Clan lahko tajnika kadarkoli pisno obvesti o odpovedi clanstva, vendar brez vracila vpisnine ali clanarine. b) Pridruženoclanstvo 1) Svet lahko po lastni presoji povabi v društvo kot pridruženega clana vsako osebo, ki soglaša z ideali, prizadevanji in cilji društva. 2) Pridruženi clani ne sodelujejo pri volitvah društva, vendar Svet obcasno poišce njihov nasvet v zvezi z zadevami društva. 3) Svet odvzame clanstvo pridruženemu clanu z utemeljenim razlogom. Pridruženi clan lahko tajnika kadarkoli pisno obvesti o prekinitvi clanstva. 4. NOSILCIFUNKCIJ a) Nosilci funkcij v društvu so: 1) predsednik, 2) podpredsednik, 3) tajnik/blagajnik, 4) clan, 5) clan. 5. DOLŽNOSTINOSILCEVFUNKCIJ a) Predsednikpredseduje vsem sestankom društva in je njegov uradni predstavnik, razen ce mu to prepreci bolezen ali drug utemeljen razlog. b) Podpredsednik zastopa predsednika in opravlja naloge, ki mu jih obcasno dodeli Svet. c) Tajnik piše zapisnik in hrani vso dokumentacijo društva. d) Blagajnikje odgovoren za racune društva in primerno vodenje poslovnih knjig. e) Clanaopravljata naloge, ki jima jih dodeli Svet. 6.SVET a) Svet je sestavljen iz nosilcev funkcij v društvu, ki so izvoljeni na letnem obcnem zboru. Svet se sestaja ob casu in na kraju, ki ga doloci sam. b) Nepricakovana prosta mesta v Svetu zaradi smrti ali odstopa Svet zapolni do naslednjega letnega obcnega zbora društva. c) Clani Sveta imajo dvoletni mandat in so lahko ponovno izvoljeni. Clan Sveta izprazni svoje mesto, ce odstopi, zamudi 3 zaporedne sestanke brez utemeljenega razloga ali drugace preneha biti clan društva. 7. DOLŽNOSTISVETA a) Svet je odgovoren za vodenje društva, zato lahko daje nosilcem funkcij navodila o zakonitem izvajanju njihovih nalog. b) Vsa sredstva, porabljena v imenu društva, odobri Svet. c) Svet doloci postopek, za sklepcnost je potrebnih pet clanov. 8. OBCNIZBORI a) Svet ima dve vrsti sestankov: letne obcne zbore in posebne obcne zbore. b) Clani društva se srecajo vsako leto na letnem obcnem zboru v casu in na kraju, ki ga doloci Svet. Tajnik s pisnim obvestilom sklice letni obcni zbor vsaj 14 dni pred dolocenim datumom. c) Dnevni red za letni obcni zbor vsebuje: – potrditev zapisnika prejšnjega letnega obcnega zbora, – pregled poslovanja, – volitve nosilcev funkcij, – druge zadeve, ki jih odobri predsednik. d) Tajnik lahko sklice posebni obcni zbor, ce tako odloci Svet ali na podlagi pisne prošnje, ki jo podpišeta dve tretjini (2/3) clanov. e) Za sklepcnost na letnem obcnem zboru sta potrebni dve tretjini (2/3) vseh clanov društva, ki redno placujejo svoje obveznosti. 9.POSTOPEKNASESTANKIH a) Na sestanku društva prevzame predsedovanje predsednik, v njegovi odsotnosti podpredsednik, v odsotnosti obeh pa clan, ki je izbran na sestanku. b) Predsednik lahko po svoji presoji omeji število oseb, ki smejo zagovarjati doloceno pobudo ali se izraziti proti njej. c) Sklepi se sprejemajo z dvigom rok. V primeru neodlocenega rezultata ima predsednik drugi ali odlocilni glas. 10.SKRBNIKIINREVIZOR Skrbnikov in revizorja ni. 11.SREDSTVA a) Sredstva društva se lahko uporabijo za naslednje namene: – nakup pisarniškega materiala in drugih ustreznih materialov za ucinkovito vsakodnevno vodenje pisarniškega poslovanja društva, – financiranje družabnih dejavnosti, ki jih organizira društvo. b) Ves denar in sredstva prejme blagajnik. c) Svet ima pooblastilo, da zacasno izkljuci iz clanstva nosilce funkcij, za katere obstaja utemeljen razlog, da niso ustrezno porabili sredstev ali premoženja društva, in na njihovo mesto imenuje druge osebe. O takšni izkljucitvi Svet poroca na obcnem zboru, ki mora biti sklican najkasneje dva meseca od dneva izkljucitve in ta ima polna pooblastila, da odloca o nadaljnjih ukrepih v tej zadevi. d) Financno leto društva je od 1. januarja do 31. decembra. e) Svet ima nadzor nad sredstvi in premoženjem društva, jih varuje in z njimi razpolaga. f) Clani sveta niso upraviceni do placila za svoje delo, vendar pa so upraviceni do povracila upravicenih in razumnih stroškov, ki jih imajo pri opravljanju dolžnosti za društvo. 12.SPREMEMBASTATUTA Društvo ne spreminja svojega imena ali svojega statuta, razen ce tako odlocita dve tretjini (2/3) vseh clanov, ki redno placujejo svoje obveznosti, na obcnem zboru, ki je bil sklican v ta namen. Take spremembe se ne morejo izvesti brez predhodne pisne odobritve registratorja, ki jo izda na pisno prošnjo, ki jo podpišejo trije nosilci funkcij. 13.RAZPUSTITEV a) Društvo se lahko razpusti samo s sklepom, ki ga sprejmeta dve tretjini (2/3) vseh clanov, ki redno placujejo svoje obveznosti, na obcnem zboru, ki je bil sklican v ta namen. Sklepcnost na sestanku je dolocena v tocki 8 d. Ce sestanek ni sklepcen, se predlog za razpustitev društva predloži na naslednjem obcnem zboru naslednji mesec. O tem sestanku se obvestijo vsi clani društva vsaj 14 dni pred dolocenim datumom. Na tem sestanku se za sklepcnost štejejo prisotni clani. b) Društvo se ne razpusti brez predhodnega dovoljenja registratorja, na pisno prošnjo, ki jo podpišejo trije nosilci funkcij. c) Ce po likvidaciji oz. razpustitvi društva in poravnavi vseh dolgov in obveznosti ostane premoženje, se to podari ali prenese na društvo ali društva, ki jih izberejo clani in imajo podobne cilje. 14.PREGLEDRACUNOVINSEZNAMCLANOV Poslovne knjige in vsi z njimi povezani dokumenti ter seznam clanov društva so na sedežu društva na vpogled vsakemu nosilcu funkcij ali clanu društva, ki pa mora vsaj sedem dni prej pisno obvestiti društvo. VIRI IN LITERATURA Afrika južno od Sahare – zbirka Deželeinljudje(ur. Marjan Krušic). 1993. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana. Bazovica. 1941–1944. Jugoslovanski odbor iz Italije. Kairo. Barnard, Alan; Jonathan Spencer (ur.). 1998. EncyclopediaofSocialandCulturalAnthropology. Routledge, London. Barfield, Thomas (ur.). 1997. TheDictionaryofAnthropology. Blackwell, Oxford. Cernigoj, Borut; Cotar, Andrej; Furlan, Matej; Vidmar, Tjaša; Žejn, Andrejka (mentorja: Mikuž, Nežka, Jeroncic, Tone). 1995. Aleksandrinke. Raziskovalna naloga. Srednja šola Veno Pilon, Ajdovšcina. Ajdovšcina. Dey, Ian. 1993. Qualitativedataanalysis. Routledge. London, New York. Drnovšek, Marjan. 1991. Potslovenskihizseljencevnatuje. Mladika, Ljubljana. Egypt, Spletna stran Yahoo–Travel, oktober 2002. Fabjan, Igor. 2000. Tunizijska Slovenka. V: Rodnagruda, št. 3, marec 2000, str. 45. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana. Gosar, Anton. 1978. Obseg, vzrocnost in karakteristika slovenskega izseljevanja v tujino. V: IseljeništvonarodainarodnostiJugoslavije, str. 144–158, 168–179. Krt, Ljubljana. Heršak, Emil. 1985. Druga generacija migranata i utjecaj sociolingvistickih procesa na materinski jezik migranata. V: MigracijsketemeI, 2, str. 23–38. Centar za istraživanje migracija i narodnosti, Zagreb. Israel&thePalestinianTerritories. 1996. Lonely Planet Publications, Hawthorn, Australia. Jordan, Spletna stran Yahoo–Travel, oktober 2002. Južnic, Stane. 1978. Socialnainpoliticnaantropologija. Partizanska knjiga, Ljubljana. Južnic, Stane. 1987. Antropologija. DZS, Ljubljana. Južnic, Stane. 1993.Identiteta. FDV, Ljubljana. Klemencic, Vladimir. 2002. Aleksandrijke.Reportažna oddaja – RTV Slovenija. 24. 12. 2002. Kolar, Bogdan. 1991. Cerkev in Slovenci po svetu. V: ZgodovinaCerkvenaSlovenskem, str. 273–304. Mohorjeva družba, Celje. Kolar, Bogdan. 1998. NamisijonskihbrazdahCerkve. Mohorjeva družba, Celje. Krapež, Marija (spraševala). 1995. Aleksandrinke. Raziskovalna naloga. Videoposnetki intervjujev z nekdanjimi Aleksandrinkami: Franciška Pecenko (Batuje), Franciška Plahuta -Bavcar (Batuje, Selo), Marija Pišot (Selo), Matilda Živec (Crnice). Zgodovinski krožek Srednje šole Veno Pilon, Ajdovšcina. Krese, Meta. 2001. Lepe Vide. V: Mladina, št. 40, 8. 10. 2001, str. 47–51. Mladina, Ljubljana. Lukšic - Hacin, Marina. 1995. Kotujinapostanedom. ZPS, Ljubljana. Makuc, Dorica. 1993. Aleksandrinke. Goriška Mohorjeva družba, Gorica. Merljak, Sonja. 2002. Vez z domovino so bili zavitki in potice. V: Delo, 21. 8. 2002, str. 8. Delo, Ljubljana. Petric, Ina. 1980. SocializacijskidejavnikivprocesuoblikovanjanoveidentiteteSlovencev. RSS, Ljubljana. Prešeren, Jože. 1997. Slovenska Urugvajka v Ghani. V: Rodnagruda, št. 8–9, avgust– september 1997, str. 34–35. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana. Prešeren, Jože. 2000. Slovenija na jugu Afrike. V: Rodnagruda, št. 3, marec 2000, str. 8, 9. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana. Russell, Bernard H. 1991. ResearchMethodsinCulturalAnthropology. Sage Publications. Newbury Park, London, New Delhi. Severna Afrika in Arabski polotok – zbirka Deželeinljudje(ur. Marjan Krušic). 1994. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana. South Africa, Spletna stran Yahoo–Travel, oktober 2002. Slamic, Ivana. 2001. Izseljevanje v Egipt. V: Ortaona–Vrtovin1001–2001, str. 83–84. Krajevna skupnost Vrtovin, Vrtovin. Slamic, Ivana. 2001. Vrtovinske Aleksandrinke. V: Ortaona–Vrtovin1001–2001, str. 114–121. Krajevna skupnost Vrtovin, Vrtovin. Toš, Niko. 1988. Metodedružboslovnegaraziskovanja. DZS, Ljubljana. Tretjak, Franc. 1995. Koreninezla–afriškeslike1,2. Karantanija, Ljubljana. Trstelj–Aleksandrinke. 1995. Glasilo ucencev osnovne šole Dornberk, št. 3. Osnovna šola Dornberk, Dornberk. Vuk - Godina, Vesna. 1990. Skrite tendence in nenamerni vplivi v delovanju agentov (politicne) socializacije. V:Teorijainpraksa, št. 5, str. 675–679. FSPN, Ljubljana. Žene–matere,služkinje,dojilje,razpetevbojuzavsakdanjikruh– razstavni listic. 1994. Goriški muzej, Nova Gorica. Žigon, Zvone. 1993.Problemdvojnenarodnostneidentiteteprislovenskihizseljencih(diplomska naloga). FDV, Ljubljana. Žigon, Zvone. 1995. Za vetrom in soncem. V: Slovenec, 20. 11. 1995 (intervju s Francem Babnikom iz Južne Afrike). Slovenec, Ljubljana. Žigon, Zvone. 1996. Funkcionalni bilingvizem in Slovenci v Argentini in Urugvaju. V:Dvedomovini/TwoHomelands–Razpraveoizseljenstvu/MigrationStudies, št. 7, str. 71–95. Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana. Žigon, Zvone. 1996a. Kolovratenje po jugu Afrike. V: Slovenec, 27. 12. 1995–31. 1. 1996 (podlistek). Slovenec, Ljubljana. Žigon, Zvone. 1996b. Težava belcev je v (obcutku) vecvrednosti. V: Slovenec,10.februarja1996,št.33,str.27(Sobotnobranje–IntervjusFrancemTretjakom,piscemknjigeKoreninezla).Slovenec,Ljubljana. Žigon,Zvone.1998b.Otrocidvehdomovin.ZaložbaZRC,Ljubljana. Tretja knjiga dr. Zvoneta Žigona prinaša bralcem v domo­vini tako rekoc novo tematiko, saj je bilo doslej o Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku bistveno manj objavljen­ega kot pa o naših rojakih v drugih delih sveta. Avtor se je lotil te pionirske raziskave s svojo preskušeno metodo, ki uvodoma obsega zacetno evidentiranje izseljencev na obravnavanem geografskem obmocju, vzpostavitev prvih stikov, nadaljnje širjenje seznama kontaktnih oseb, raz­pošiljanje vprašalnika in naposled študijsko pot z voden­imi intervjuji, sodelovanjem pri ustanavljanju izseljenskih društev in pisanjem slikovitih dnevniških zapiskov. Drugi del raziskave predstavlja kabinetno delo: sistematicno in pregledno problemsko razclenitev podatkov (kolicinski pregled ter socialno- in kulturnoantropološka analiza tamkajšnjega slovenskega priseljenstva, vzroki izselje­vanja Slovencev v te dele sveta, nacini in poti izseljevan­ja, prilagajanje na novo okolje, organiziranost izrazito majhnih izseljenskih skupnosti in ohranjanje slovenske narodne identitete v državah, v katerih se kultura bistveno razlikuje tako od slovenske maticne kulture kot od multikul­turne prakse znacilnih priseljenskih držav). Pestra vsebina monografije, le deloma dopolnjena s podatki iz kolicinsko skromne dosedanje literature, izhaja predvsem iz bogate­ga empiricnega gradiva, ki v prilogah prinaša vse prej kot suhoparno branje. Delo je namenjeno študentom in raziskovalcem s podrocja socialne in kulturne antropologije, geografije in etnologi­je, raziskovalcem razlicnih profilov v okviru migracijskih študij in vsekakor tudi širši slovenski javnosti. Avtorjev slog se namrec odlikuje tako po jasnosti, zgošcenosti in nazornosti kot tudi po spontanosti in osebni neposrednos-ti. Izzivi drugacnosti torej ne predstavljajo le relevantne interdisciplinarne strokovne študije; prinašajo tudi izrazito zanimivo in mestoma celo presenetljivo vsebino, podano na privlacen nacin. Dr. Janja Žitnik