726
y.: Snežec, beli sne"žec . .  .
»Ukaz od zgoraj velel: Prišel je čas slovesa — Izidi! ,  .  . Sdmo jedno Potožim  vam,  nebesa!
»K zibeli moji nčkdaj Prišle so blage  Vile, Darov so pevskih meni Dobrotno podelile.
»Dorasel sem mladenič, Razvil se v brdkem  cveti Tedaj  iz srca pesmi Pričele so mi vreti  .  .   .
»Ni lahko petje tdko V deželi se glasilo, Bil6 rojakom, meni Čarobno je tešilo.
»Umiram zdaj.   A z mdno In to budi mi togo  — Umro vsi pevski  glasi, Tešeč sred ubogo . .  .
»In vender,  ve" nebesa, Ki pevca me volila, Lahkd v srce zdaj drugo Čut pevski bi izlila!
»Lahko .  .  .t  Prestane pevec, Molče se kvišku sklone  —
V   prirodi  vččer diha, Za goro solnce tone.
»Odprite okno«, lahno
Prijateljem šepeče,
»Da solnčni žar poslednji
V   stanico prileskeče!«
Poslušajo drugovi; Na solnčuega  sijaja Prozornem žarku  — slavec Priletel je iz gaja.
Obkrožil pevcu gldvo,
Poljubil čelo bledo
In zopet je odletel
Med svojcev dragih sredo . . .
Vtonilo. solnce zldto Za gorske je grmade  — Ostavil pevec bolni Zelje" in upe mldde.
Tedajci se oglasil
V  grmičji je dobravec: Zapel je slddko pesem
V  goščavi drobni slavec.
Neb6 je culo pevca: Bolesti v lek pere"či Od takrat poje slavec Ljubezni spev zvene"či!
Gr. Novak.
Snežec, beli snežec .
Ujn6žec,  beli sne"žec Krije polje, log;
Od kapele s hriba Gledam svet okrog.
Dušo sen objame, Gledam ves zavzet:
Pod seboj doline, Zoren gledam svet.
V vrtu cvetnem poje Deldica glasno,
Čez ograjo gleda, Sluša jo nekdo  .   .  .
Sne"žec, beli snčžec Prebudi oči  —
Duša se zamisli
V mlade prešle dni