Etnolog 19 (2009)
ZVOK BESED, GLAS ZVOKOV
o kulturi sporazumevanja z delovnimi voli na Slovenskem
Inja smerdel
37
IZVLEČEK
Vsakdanje življenje posameznega kmečkega gospodarja je bilo tesno povezano z življenjem njegovih delovnih volov. Za ubrano delovno tovarištvo je bilo nepogrešljivo medsebojno sporazumevanje, v katerem so prav vsi čuti igrali svojo vlogo: okus, voh, tip in sluh. Pričujoči prispevek se suče zlasti okoli slednjega, saj so bili človeški glas - govorjene ali pete besede in medmeti (klicanje volov z lastnimi imeni, dajanje ukazov in petje pesmi med oranjem) -, zven žvižga in pok biča nepopisno učinkovita nesnovna orodja v okviru živinorejskih tehnik. Dognanja temeljijo na ustnih pričevanjih in opazovanju (poleg na ustreznih virih in slovstvu); na gradivu, zbranem v letih 2001, 2003-2004, 2006 in zlasti 2007 med terenskim raziskovanjem v izbranih krajih v štirih slovenskih etnoloških območjih. Relevantna so za desetletja med svetovnima vojnama, za tretjo četrtino 20. stoletja ter le v posameznih primerih (na podlagi podatkov s kmetij z "živimi" volovskimi vpregami) tudi za sedanjost.
Ključne hesedei delovni voli, lastna imena, ukazi, petje, žvižganje, glasba sporazumevanja
ABSTRACT
A farmer's daily life was tightly interwoven with that of his oxen. Mutual communication was indespensable to a harmonious working companionship and in it all the senses played their role: the taste, the smell, the touch and the sense of hearing. The paper focuses on the latter, dealing with the sound of words - the intangible tool of human voice - calling the oxen by their names, giving commands and singing songs; it also deals with two other sounds applied in communicating with oxen - the voice of human whistling and the sound of cracking of a whip. The findings of the paper are based in particular on oral testimonies and ethnographic observation (as well as on relevant sources and literature), recorded in 2001 and 2003-07 as part of field research carried out in selected locations in four Slovenian ethnological regions. They are relevant to the decades between the two World Wars, to the third quarter of the 20th century and, in few cases (rare farms with "active" ox teams), to the present. Keywords: working oxen, proper names, commands, singing, whistling, music of communication
Začetna beseda o volu, o sporazumevanju z delovno živino in o raziskavi1
"V začetku je bil vol," je v slikovitem besedilu z naslovom Usoda moči ne dolgo tega zapisal berlins^ci filozof Andreas Hofbauer (2007), katerega so v preteklem desetletju povsem očarali in miselno prevzeli skorajda bleščeče beli, dolgorogi, veličastno mili in vzdržljivo močni istrs^ki voli. Skoznje je spregovoril o bitjih, Iki sicer ne zmorejo "besede", a vendarle trdno in vznemirljivo "stojijo" na začetku abecede. Alef, prva črka hebrejske abecede (iz katere izvirata grška alfa in latins^ki a), je namreč v semits^kih jezikih primarno pomenil, ter v obliki glave z rogovi prepoznavno označeval, prav vola oziroma govedo (Kallir 1961: 19). Zgodba o razmerju med človekom in volom, tako večno prisotnem 38 in tako neobhodnem v stoletjih "zgodovine dolgega trajanja" - v evropski ^kmečki
- civilizaciji in v številnih drugih kulturah -, a vendarle zavoljo svoje vsakdanjosti za mnoge
neopaznem in nevznemirljivem, se zgovorno pne iz globočin "noči časa" v današnje dni; ko je "vol - kljub svoji zgodovinski pomembnosti, v kateri v ničemer ne zaostaja za konjem - izginil, ne da bi o njem spregovorili", kakor je pred leti na tihotnost te zgodbe opozoril Frangois Sigaut (1998: 1082). In po tem je bilo pozneje, še posebej v Franciji, napisanih kar dosti besedil, ki so imela za torišče delovne vole.2 Človekovim živalskim pomočnikom, ki so vse od udomačitve in začetkov delovne rabe do odhajanja s kmetij v prelomnih obdobjih mehanizacije s svojo energijo in podjarmljeno močjo vlačili debla in kamenje ter premikali ali poganjali številna orodja, naprave in prometna sredstva - od ral, plugov, vozov in sani do mlatilnih naprav, raznovrstnih mlinov in podobnega -, se je nazadnje po^donila Cozette Griffin-Kremer; v tehtnem prispevku o vpreganju v dve temeljni obliki jarma, ^ki ga je sklenila z besedami, da je bil vol "tisti čudoviti stroj, ki je spremenil zemeljsko površino", "une formidable machine qui a transformé la surface de la terre" (Griffin-Kremer 2007: 66).
Ali naj jih res - vse preveč v sozvočju z Descartesovim mehanicizmom - označimo kot kompleksna orodja oziroma kot stroje, četudi metaforično? Saj ta bitja nikakor niso bila samo moč orodij; samo žive "naprave", ^ki so z menjavo ustreznih nastavkov opravljale več funkcij - podobno kakor njihov nadomestek traktor. Stroj se na primer ne ustavi pred skalo v zemlji, da bi tako preprečil poškodovanje pluga ^ In ne pripelje sam voza na ^kmetijo, ker natanko ve, kje je doma ^ Voli so bili nedvomno mnogo več. Je morda mogoče te ^kmetove delovne pomočnike in tovariše - živali, ki so omogočale preživetje - metaforično označiti kot "duše orodij"?3 Raz^krivanje razmerij med človekom in njegovo vprežno živino v o^krilju kontinuitete vsakdanjih delovnih praks, ob katerih
1	Prispevek je bil predstavljen na študijskem dnevu ''L'homme et l'animal - voix, sons, musique^", ki ga je organiziralo francosko društvo Société d'Ethnozootechnie 4. decembra 2008 v Parizu na Académie de l'Agriculture. V francoskem jeziku je besedilo izšlo v periodični publikaciji Ethnozootechnie, št. 84, str. 49-71.
2	Objavljena so zlasti v dveh publikacijah - zbornikih prispevkov iz dveh študijskih srečanj s tematskim naslovom Les boeufs au travail (1997, 1998) in v zborniku prispevkov študijskega srečanja Les bovins: de la domestication à l^élevage (2006), ki je pod istim naslovom izšel kot 79. številka revije Ethnozootech-nie.
3	Morebitno filozofsko razpravljanje o živalih kot dušah oziroma o živalski, o volovski duši nikakor ni namen tega besedila, čeprav bi se morda zdelo vanj mikavno vplesti vsaj Aristotela in njegovo pojmova-
nje tridelne oziroma pri živalih dvodelne duše kot gibalnega vzroka telesa.
se je porajala "filozofija stvarnosti vsakdanjega življenja", namreč pomeni eno samo, mikavno zanikanje akademskega filozofskega dualizma v medsebojnem razmerju človek - žival. V vsakdanji bližnjosti so bili voli v besedi in v pomenu nemalo^crat enačeni z ljudmi, o čemer zgovorno pričajo naslednji stavki: "Kakšen volje bil tudi bolj živ - kakor človek." - "Je bil bolj pameten kot človek." - "Se je bilo treba pogovarjat z volom kot z
39
Istrski vol, žival ene izmed najbolj ubogljivih in vzdržljivih delovnih ^ pasem (foto: Inja Smerdel, 2003).
otrokom."..4 Na mnogih slovens^cih kmetijah so jih šteli za družinske elane; za "familijo", ^ki je našla svoje mesto v družinskih albumih fotografij ali na uokvirenih fotografskih podobah, viseeih na vidnih mestih središčnih bivalnih prostorov domaeij.
O bližnjosti vola in kmeta ter prepletenosti njunih življenj še posebej mikavno priča njuno medsebojno sporazumevanje, ki je bilo nepogrešljivo za ubrano delovno tovarištvo. V njem so prav vsi čuti igrali svojo vlogo: okus, voh, tip in sluh. Pričujoči prispevek se suče zlasti okoli slednjega, saj so bili človeški glas - govorjene ali pete besede in medmeti -, zven žvižga in pok biča nepopisno učinkovita nesnovna orodja v okviru živinorejskih tehnik. V teh tehnikah z rabo maloštevilnih orodij, v delovnih opravilih
40
"To je pa naša familija," so bile besede vdove volarja iz Sv. Antona nad Koprom v slovenski Istri, ko mi je spregovorila o okvirjeni fotografiji v jedilnici, na kateri sta oba z možem, njuna sinova in oba domača vola
(foto: Inja Smerdel, 2007).
"brez predmetov", namreč prevzamejo prevladujočo vlogo abstraktni procesi ter delovne veščine in znanja, temelječa na opazovanju (Digard 1988: 144-147). In prav tovrstne veščine in znanja so zavoljo težko "ulovljive", neoprijemljive nepredmetnosti kljub svoji nesporni pomembnosti vse premalo raziskana. V svojem tokratnem poizkusu razkrivanja razmerij med človekom in delovnimi voli tako prodiram v sestavine medsebojnega sporazumevanja: pomensko razčlenjujem "zvoke besed" - volovskih imen in delovnih
4 Iz zapiskov IS, nastalih med terenskim raziskovanjem v letih 2001-2004, 2006 in 2007. Gradivo hrani Arhiv SEM.
velelnic oziroma ukazov, dota^cnem se petja pesmi ob oranju in zapišem nekaj ugotovitev o "glasovih zvokov" - o pokanju z bičem in o žvižganju volom med napajanjem.
Beseda "sporazumevanje" vključuje obojestranskost: živali namreč niso zgolj slišale človeškega glasu ali drugih namenskih zvokov, temveč so se nanje tudi ustrezno odzivale. Na glasove, vzklike, besede in zvoke, ki jih je vol poznal oziroma na katere je bil navajen, se je odzival na povsem določen način; na način, ki ni odražal le njihovega zaznavanja, temveč tudi razumevanje njihovega pomena in namembnosti. Ali se tu ne ponuja prav mikaven, z jezikoslovnim poststrukturalizmom ubran ugovor zoper ontološko ločevanje med animalnim in humanim? Zoper trditve, da "brez jezika ni uma" in da "živali nimajo niti enega niti drugega"?5 Poleg zgovornih pričevanj iz vsakdanjega življenja na kmetih na primer tovrstne trditve občuteno zanika tudi prodoren literarni zapis; besede tržaškega novinarja in pesnika Jurija Paljka v črtici o zadnjem domačem volu Mišku, ki je bil "dober in razumen", in o katerem je mama včasih re^da: "Samo beseda mu manjka" _ (Paljk 2001: 162).
Na Slovenskem so kot delovna živina, ki je bila vpeta v večstoletno spiralo vsakoletnega naravnega in kulturnega ciklusa kmetijskih opravil in s katero se je moral človek sporazumevati v teku delovnih procesov, tja do sedemdesetih let preteklega stoletja prevladovali prav voli. Kot kaže v večini slovenskih regij - še posebej v hribovitih in gorskih predelih, kjer si na strmih njivah brez njih skorajda ni bilo mogoče zamišljati oranja - in na večini najštevilčnejših, srednje velikih ^kmetij. Tam, kjer so kmetovali zlasti z voli, so imeli manjši posestniški ponavadi po enega, srednji po dva oziroma en par volov in veli^ki kmetje po dva ali tri pare volov. Ponekod drugod, na primer v ravninskih vaseh na Pivki so pripovedovali, da so "ta bogati" delali s konji, "ta srednji" z voli in da so reveži vpregali kar krave (Smerdel 2005: 357). V ubornih vaseh slovenske Istre, kjer je bila "mizerija" in trda, ilovnata zemlja, na kateri se ni dalo orati niti s konji niti z osli, pa je na primer nastal zapis, da so imeli večji kmetje po par volov, "kakšen je imel kakšnega oslička", na najbolj ubornih domačijah pa niti osla ni bilo najti, da bi ga vpregli. Dokaj uveljavljeno je mnenje, da so bili na slovenskem podeželju konji statusni simbol; prepoznavni živalski glasniki premožnega in družbene sanje ubožnega kmeta. A poleg vaških okolij ter v njih posameznikov, ki so visoko vrednotili predvsem konja in njegove delovne sposobnosti, so se v teku raziskave o razmerjih med kmeti in vprežno živino začela razkrivati tudi prava "volovska območja". V njih "so bili voli zlato", svojim gospodarjem so dobesedno "pridelovali kruh", v volih se je vrednotilo premoženje, merila dota, in skrb za njihovo zdravje je bila pogosto pomembnejša od skrbi za zdravje človeš^kih članov kmečke družine ^ (Smerdel 2005: 375; 2007: 141, 147). Moja dognanja o sporazumevanju z delovnimi voli temeljijo na ustnih pričevanjih iz nekaterih takšnih družbenih in kulturnih okolij: na gradivu, zbranem v letih 2001, 2003-2004, 2006 in zlasti 2007 med terenskim raziskovanjem v izbranih krajih v štirih
5 Šele poststrukturalistična lingvistika se je usmerila v komunikacijsko, uporabno vrednost jezika in ni povsem nedojemljiva za sodobne študije animalnih mentalnih in jezikovnih kapacitet. (Prim. Graifoner
2000: 219, 220)
41
42
slovens^kih etnološ^cih območjih:6 v panonskem (na Kozjanskem in v delu Posavja), v osrednjeslovenskem (v delu Posavja in v Zasavju), v sredozemskem (na Pivki, na Krasu, v Brkinih, v Savrinih v slovens^ci Istri) in v alpskem (na Pokljuki na Gorenjskem in na Koroškem). Glede na starost informatorjev7 so relevantna za desetletja med svetovnima vojnama, za tretjo četrtino 20. stoletja ter le v posameznih primerih (na podlagi podat^cov s kmetij z "živimi" volovskimi vpregami) tudi za sedanjost. V razčlenjevanje imen in velelnic oziroma ukazov sem pritegnila t^di zadevne drobce, od^krite v gradivu Terens^kih e^kip Slovenskega etnografskega muzeja iz 40. in 50. let preteklega stoletja (ter povedne za Dolenjsko, slovensko Istro, Goriško, Brda, Tolminsko in Cerkljansko), posamezna zrna iz leposlovja, le redke zapise, najdene v etnološkem slovstvu, in nekaj primerjalnih začimb, ki sem jih zapisala v Istri in na otoku Pagu ali pridobila s korespondenco.
Z volovskimi lastnimi imeni skozi čas in prostor
"Kadar imenujemo, smo stopili že daleč naprej po poti človeškega kognitivnega razvoja," je v zvezi s poimenovanjem živine napisala Griffin-Kremerjeva (2001: 174), zavedajoč se kompleksnosti tega procesa. Dajanje lastnih imen volom - zlasti na podlagi barve kože, drugih telesnih značilnosti in značajskih potez - je pomensko nedvomno prvovrsten označevalec njihove istovetnosti. A ob njem so se posameznim raziskovalcem porajali dvomi, ali je šlo pri tem resnično za lastna imena ali zgolj za opise (descriptions) oziroma morebiti povečini za občevalna imena (Umgangsnamen). O tem so se na primer spraševali John T. Killen (1992: 105) pri razvozlavanju volovskih imen na tablicah v linearni pisavi B iz Knososa in poleg Ulricha Bentziena - na podlagi njegove študije o živalskih lastnih imenih v arhivskih virih iz Mec^denburga - tudi Hermann Bausinger (1971: 171). Potrditev predpostavke, da gre najverjetneje vendarle za lastna imena živali, so našli v sodobnih analogijah.8 V tem pogledu najbolj zgovorna, življenjska in neposredna potrditev pa prihaja s slovenskega ozemlja. Pritresel jo je oseminšestdesetletni koroški ^kmet Jože, gospodar samotne gorske kmetije Jezernik z Libeliške gore, ki mi je na vprašanje, ali je volovsko ime Jfrs kaj pomenilo, odgovoril najprej: "Tak rumen rjav." In potem dodal: "To je ime blo, kak pa jaz Jože
Prva zapisana oblika lastnega imena kakega vola je najverjetneje nastala v palači v Knososu, v 2. tisočletju pred našim štetjem. Imena, kakršna so na primer: Ke-ra-no (Kelainos oziroma Črni), Wo-no-qo-so (ki vsebuje izraz woinoq, barve vina oziroma rdečkast, kar je za vole omenjal tudi Homer v Iliadi) in Ko-so-u-to (Ksouthos oziroma
6	V njih je bila prisotna kontinuirana raba različnih pasem goveje živine in različnih tipov vprege oziroma jarmov. Pri izbiri krajev raziskave oziroma posameznih informatorjev pa sta bila poleg pasme in tipa vprege odločujoča še posebej naslednja kriterija: že obstoječa etnološka krajevna monografska raziskava izbrane ali bližnje vasi; kmetije s še vedno - ali ne dolgo tega delujočimi volovskimi vpregami oziroma s posameznimi vprežnimi voli.
7	Seznam informatorjev z vsemi ustreznimi podatki hrani Arhiv SEM.
8	Ko se KiHen v 2. dopolnilu k svojemu članku (1992: 105) sprašuje, ali je na primer Ke-ra-no Črni, ali gre zgolj za črnega vola, ugotavlja, da niti prvega niti drugega ni mogoče dokazati. Potem dodaja, da primerjava s sodobnimi poimenovanji volov (in konjev) pokaže, da je (bilo) dajanje imen po fizičnih značilnostih živali splošna praksa. Bausingerja pa zamika analogija v otroškem poimenovanju kuncev, ki ga je mogoče razumeti kot živ primer "pretoka" občnega imena v lastno. V hlevu, polnem kuncev, jih otroci poskušajo razlikovati; in tako na primer "tisti z belim madežem" oziroma flekom na koncu postane Fleckle - in tako naprej.
rjavkastorumen), so povsem nedvoumno imena, dana na podlagi prepoznavnih fizičnih značilnosti živali (Killen 1992: 102). Napisana so bila v zlogovni linearni B pisavi kretsko-mikenske kulture, datirani med 15. in 12. stoletje pred našim štetjem, in sicer v grščini9. Eden njihovih preučevalcev, John Killen, ki je tipal po življenjskem okolju volovskih imen iz Knososa, pa je predpostavljal še naslednje: razloge oziroma namen dajanja imen parom delovnih volov - katerega prepoznava v preprečevanju morebitne prevare volarjev oziroma njihovih vodnikov ali pastirjev;10 osebe, ^ci so vole poimenovale - kot slednje predvideva uradnike palače (Killen 1992: 103), ker naj bi bili prav tej voli pripadali (kar potrjujejo njihova natančno zapisana imena v arhivu centralne palače); in pogojno tudi trenutek imenovanja - saj izločuje pomene imen, ki ne ustrezajo kriteriju "takoj prepoznavnih fizičnih značilnosti",11 po katerih so živali ponavadi dobile ime že ob rojstvu (prim. Ilievski 1958: 8).	443
Dajanju imen po telesnih značilnosti živali, zlasti po barvi kože, je mogoče pri goveji živini slediti skozi stoletja vse do danes. Tozadevno mikavne priče so še posebej nekateri viri iz evropskega ustnega slovstva: na primer tako imenovane Triade, "Triades de l'ille de Bretagne" iz irskega srednjeveškega izročila, ali pa škotska srednjeveška pesem o oranju, ThePlough-Song. V prvih, v Triadah, je Cozette Griffin-Kremer (2000: 95, 96) od^krivala poleg vloge treh poglavarjev bikov, treh zaščitnikov bikov in treh pomembnih ^krav tudi pomen treh glavnih volov otoka, ^ki so nosili imena Plavec, Rjavec in Lisec (Melyn Gwanhwyn ali francosko Jaune-Blanc, Gwineau ali Chataigne in yr Ych Brych ali Le Tacheté). Iz drugega vira pa je Alexander Fenton (1970: 180) izluščil imena osmih volov v vpregi, ki je morala vleči srednjeveški plug, in ob tem ugotavljal, da opisno sporočajo značajske ali telesne značilnosti živali12 (ter poleg tega odsevajo občutja ubogljivosti, poslušnosti in potrpežljive moči v vpregi).
O imenih volov (in ^krav), najsibo lastnih ali občevalnih, pričajo tudi poznejši arhivski viri, na primer nekateri nemški inventarji posesti plemenske živine iz druge polovici 17., 18. ter iz prve polovice 19. stoletja. V njih imena živali na podlagi telesnih značilnosti vidno izstopajo kot najštevilčnejša. Ulrich Bentzien je na primer z razčlenjevanjem tozadevnih virov iz Mecklenburga dognal, da so tam v celotnem 18. stoletju v kar 71 odstotkih prevladovala imena po barvi. V 12 odstot^cih imen so bile motiv druge telesne značilnosti živali, njihov značaj je sporočalo 14 odstotkov imen
9	Da gre za grščino, sta odkrila angleška raziskovalca Ventris in Chadwick, ki sta leta 1952 razvozlala linearno pisavo B na glinastih tablicah z večinoma upravnimi zapisi z gospodarskega področja (Javornik 1997: 2315).
10	Killen se sprašuje, zakaj se naj bi bil pisar palače v Knososu sploh potrudil, da je na tablice zapisal imena parov delovnih volov. Zagovarja možnost, da je pri volih, ki so bili dodeljeni posameznim volarjem - nedvomno za oranje - izven nadzora palače, administracija čutila potrebo po dajanju in zapisu njihovih opisnih imen, da bi tako onemogočila volarjem oziroma pastirjem, da bi dodeljene živali (morda) zamenjali z manjvrednimi (Killen 1992: 101, 102).
11	Meni, da je tako na primer Po-da-ko najverjetneje "Belonogi" in ne "Hitronogi"; To-ma-ko najverjetneje "Belogobčni" in ne "Glasni" itn.
12	Npr.: Brandie - skoraj povsem rjav vol, s progo preko hrbta (do 20. stoletja tudi pogosto kravje ime, povečini na jugu Škotske); Cromack - žival z upognjenimi rogovi (v obliki Crummie je bilo ime v škotskih narečjih razširjeno še v 20. stoletju); Hakey - vol (in tudi krava) z belim obrazom; Humly - žival z odbitimi rogovi; Garie - po hrbtu ali ob straneh progast ali pisan vol; in podobna imena (Fenton 1970: 180).
in le za majhen preostanek, za tri odstot^ce imen, so bili navdih všečnost ali graja, odobravanje ali neodobravanje, pore^do in datum rojstva. Bentzien je iz omenjenih virov razbiral tudi družbeno pogojenost živals^dh imen: živino naj bi bili poimenovali zlasti rejci iz višjih družbenih plasti; tisti z veli^dm številom glav in posledično z neobhodno potrebo po razločevanju svojih živali (po Bausinger 1971: 171). V izrazitem nasprotju z mec^denburškimi pa so na primer švabski inventarji posesti živine iz Feldstettna (Kr./ onkraj Münsingen), ^d segajo od leta 1651 do 1851. Omenjeni viri pričajo o ubožnosti tedanjih tamkajšnjih Ikmečkih posestev, na katerih očitno ni bilo potrebe po razlikovanju in trdnem poimenovanju maloštevilnih živali. Tako so zapisana le njihova občna imena, s katerimi je pisar označeval razlike v barvi in starosti: "rdeča krava" (rote Kuh), "rdečkasta hirava" (rotblessete Kuh), "enoletno tele" (einjährigs Kälble) (Bausinger 44 1971: 172). Ob njih se ponuja primerjava z najverjetneje podobno bornimi sodobnimi stanji na primer v Cotacachiju v Andih (Meininger 1997: 71) ali v odmaknjeni vasici na Kreti,13 kjer goveda prav tako nimajo lastnih imen.14
Iz začetka 19. stoletja prihaja še osamljen in od vsega povedanega odstopajoč italijanski vir: besedilo o oranju v Piemontu, v katerem Pictet leta 1802 (5(368), 6(371)) omenja zgolj dve, vedno znova ponavljajoči se imeni levega in desnega vola - Eist in Gia .
In potem je tu 20. stoletje, v katerem Bausinger v Nemčiji tudi pri živini odkriva -tako kakor v zadnji četrtini 19. stoletja Wilhelm Heinrich Riehl pri ljudeh - zbir imen od vsepovsod, ^ki skoraj ničesar več ne označujejo in ne povedo (a nedvomno pričajo o njihovi relativno svobodni osebni izbiri). Na podlagi razčlenitve 6200 poimenovanj približno enakega števila moških in žens^kih živali v katalogu iz leta 1959, združenja rejcev lisaste živine iz Blaufeldna (Frankovsko-Hohenloe), je ugotovil, da so med njimi le trije odstotki takšnih, ki živali označujejo na podlagi njihovih telesnih in drugih značilnosti; 18 odstotkov je človeških moš^kih imen (pri kravah je kar 82 odstotkov imen žens^kih), prevladuje pa pisana mešanica lastnih imen, kakršna so na primer: od Hallo do Pauschal, od Bismarck do Picasso, od Prolet do Paladin, od Kokos do Pflug, /./ od Bristol do Palermo (Bausinger 1971: 174, 175). A za njimi se najverjetneje vendarle vedno skriva nek navdih. Tako kakor na primer za imeni kreolskih volov iz Guadelupeja, ^ki odsevajo športne strasti svojih lastnikov: Barési, Tigana, Boli, Lémon . ali pa miselnost šampionov: Energie, Fierté, Diamant, Danger . (Versini 1997: 79).15
13	Podatke mi je prijazno posredovala kolegica Sabine Beckmann s Krete, sodelavka v programu EARTH (Early Agricultural Remnants and Technical Heritage) v okrilju European Science Foundation.
14	V Cotacachiju goveda označujejo po barvi ali po starosti - na primer "lisasti črno-beli" ("le tacheté noir et blanc'"), "mali rdeči" ("lepetit rouge^"), "bela krava" ("la vache blanche'") - in jih Okličejo v s^kladu s spolom in starostjo: "bik!" {"taureau!'"), "krava!" {"vache!'"), "tele!" {"veau!'"). V kretski vasici, kjer so do nedavnega delali s kravami (orali in mlatili), so jih Sklicali preprosto samo: "krava!"; ali pa na primer: "Pripelji 'malo kravo'!". Razlog neobstoja lastnih imen zanje je morda v tem, da so bile vse enake - samo rjave barve; najverjetneje pa se skriva v prevladujočem pomenu ovčereje. Ljudem v tej vasici se je namreč zdelo smešno, da bi kravam dajali lastna imena. "Ampak ne, taksna imena so sam^ za ovce," so se smejali .
15	Navedena imena odsevajo tudi družbene in gospodarske spremembe, ki jih je v 70. letih 20. stoletja prinesla mehanizacija. Kreolskim volom, do tedaj nepogrešljivim pri prevažanju sladkornega trsa, so spremenili namembnost: skupaj z vozniki so postali športni junaki dirk z volovskimi vpregami, ki so se v 80. letih razvile v popularno športno manifestacijo.
Ne dosti drugačne od Bausingerjevih spoznanj o sodobnih imenih goveje živine v Nemčiji bi bile najverjetneje tudi ugotovitve sorodnih raziskav v drugih evropskih živinorejskih okoljih. Prisotnost "imen od vsepovsod" na primer v določeni meri razkrivajo tudi posamezne francoske študije (in prav tako pričujoče slovensko besedilo); a dva prebrana prispevka o volovskih lastnih imenih, napisana na podlagi etnoloških oziroma folklorističnih anket iz druge polovice prete^dega stoletja,16 vendarle sporočata tradicionalno prevlado imen po telesnih značilnostih živali, v največ primerih po barvi. Glede tematike imen in virov navdiha zanje je še posebej zgovorno besedilo Nicole Morin (1986: 330-332). V tem pogledu so v njem razvrščene naslednje skupine imen parov vprežnih volov, vedno v dvojicah: imena, specifična za posamezno pasmo, na primer Jaunet - Blondin za tako imenovane bele vole pasme "Parthenai"; imena z "opisno temo" oziroma z opisnim navdihom, kakršna so na primer Jaunet - Blanchet, 445 Chatain - Rougeaud, Noiraut - Rougeaud in druga; imena z "vojaško temo" oziroma z domoljubnim navdihom, na primer Sergent - Major, Capo - Canon, Turco - Marocain in podobna. Sledi sočna skupina imen na temo "telesnih užitkov", z navdihi v življenjski sreči, ljubezni, romantiki, oblačilih, hrani in pijači: na primer Trésor - La vie, Amoureux - Gentil, Galant - Mignon, Pantalon - Jupon, Salé - Poivré, Pernod - Cassis ^ Zadnjo skupino, "druge teme", sestavljajo imena z navdihi v cveticah (npr. Rosiers - Lilas), živalih (npr. Poulet - Lapin), poklicih (npr. Boulanger - Pàtissier), v napredku (Taxi -Metro), politiki (Daladier- Gamberlin) in geografiji (kjer gre povečini za imena, povezana z izvorom živali). Tu in tam pa sta navdih za volovska imena tudi šala ali odraz odnosa ^kmetov do družbe (npr. Bourgeois - Rentier, Paysan - Malhereux). Ob vsebinski analizi imen Morinova ne pozabi na njihov življenjs^d kontekst: spregovori o pomenu imen, o tem, kdaj so jih za delo namenjenim volom dajali, in o podobnem.
Po prebiranju predstavljenih francoskih volovskih imen ostane spoznanje, da slednja poleg ugotovljenih vsebin odsevajo tudi pravi izbruh ustvarjalne domišljije. Na konec tega primerjalnega izleta po raziskovanjih volovskih imen skozi prostor in čas pa velja natresti še ščep sorodne afriške začimbe iz spominskega leposlovja - ustrezen odlomek iz romana Karen Blixen Spomin na Afriko iz leta 1937, iz njenega poglavja Voli:
"Na posestvu smo imeli sto dvaintrideset volov, kar je pomenilo osem delovnih e^dp in še nekaj dodatnih živali. Prihajali so Njose, Ngufu, Faru z Msungom - kar pomeni belega človeka. Gonjači pogosto dajejo svojim vpregam tudi imena belcev in Delamere je za vola prav običajno ime. Prihajal je stari Malinda, veliki rumeni vol njegova koža je bila nenavadno posuta s senčnimi liki, podobnimi morskim zvezdam, in mogoče je zaradi tega dobil ime: Malinda namreč pomeni Skrilo" (Blixen 2004: 194).
16 Prvi je prispevek Simone Brissaud (1967), ki je nastal na podlagi podatkov iz ankete revije Fol-^klore za regijo Montréal (Aude), Villasavary (Aude), Rouergue (blizu Toulousa) in kanton St-Amans-Soult (Tarn). Druga pa je študija Nicole Morin (1986), za katero je bila začetni navdih publikacija Noms de boeufs en Vendée. Potem pa je v začetku 80. let 20. stoletja potekala obsežna zbiralna akcija, ki je Morinovi pomenila temelj za razčlenjevanje imen. Anketiranje so najprej izvajali člani Foyer Rural de Saint Loup-,amairé, za njimi pa še številna druga združenja in tudi šolski razredi v Airvaultu in Parthenayju.
O volovskih lastnih imenih na Slovenskem: raziskanost, statistika, vsebina, življenjski okvir, namembnost, zvočnost
Ko sem se v preteklih nekaj letih s svojimi slovenskimi sogovornicami in sogovorniki pogovarjala o njihovem delovnem sobivanju z voli in jih - poleg vsega drugega - spraševala tudi o volovskih (in kravjih) lastnih imenih, sem po njihovem spominu tipala še posebej z vprašanji o mestu teh glasovnih oznak živalske individualnosti v vsakdanjem življenju: kdaj so dajali ime za delo namenjenemu juncu, kdo ga je poimenoval in zakaj je bilo pomembno, da je žival sploh dobila svoje lastno ime. A pred tem sem imena zapisovala ter poskušala dognati pomen tistih v svoji zbir^d, 46 ^ki niso bila takoj razumljiva.
- V drugih slovenskih rokopisnih in skopih tiskanih virih je bilo mogoče najti le
posamezne zbire volovskih in kravjih imen, večinoma brez zgovornejših kontekstualnih podatkov. Najzgodnejši med njimi je kot kaže dragoceni vir, ki prinaša popotnico tovrstnih imen iz 19. stoletja - ne samo goveje živine, temveč tudi ovac in koz -, in sicer delo Frana Erjavca "Iz potne torbe", objavljeno leta 1875. Omenjeni pripovednik in naravoslovec je v svojo "torbo" s širše pomembnimi prispevki za zgodovino slovenskega besedišča natresel tudi niz "imen govedjih".17 Slednjim je tu in tam dodal vsebinske razlage, kakor na primer: "Béleh, gen. Béleha, bel vol. Bélha, bela hirava. S~èp, Ščepana ima na glavi belo liso v podobi lune" (Erjavec 1875: 225). Dragocen pomočnik pri raziskovanju navdihov za starejša volovska imena je potem še eno delo s konca 19. stoletja, Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika. Z njegovo pomočjo sem na primer od^krila pomen enega dokaj pogostih lastnih imen istrs^kih volov, Bakin, razširjenega tako v slovenskem kot v hrvaškem delu Istre: bak - nemško der Widder, der Leithammel - je beseda, ki je v ogrskem delu nekdanje monarhije označevala ovna oziroma ovna vodnika (Pleteršnik 1894: 10)18 in je v volovsko ime spolzela najverjetneje zavoljo sorodne imenitnosti rogov ali pa na podlagi vodilne vloge vola s tem imenom v vpregi.19 V 40. in 50. letih preteklega stoletja potem sledijo omembe posameznih imen volov v zapis^kih nekaterih članov Terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja20 - z raziskovanj na Dolenjskem, v slovens^ki Istri, na Goriškem, v Brdih, na Tolminskem in na Cerkljanskem - in nazadnje sta tu še niza imen domače živine (med njimi tudi volovskih) iz dveh koroških vasi, objavljena v etnološ^kih ^krajevnih monografijah Marije Makarovič Strojna in Strojanci iz leta 1982 in Sele in Selani iz leta 1994.
Nekaj okruškov iz slovenskega leposlovja pa poleg imen volovs^kih "glavnih junakov" prinaša tudi stavke, ki pisateljsko prenikavo raz^krivajo vlogo in pomen volov
17	Béleh/Bélha, Beluša; Cik/Cika; Hróvat; Plavec/Plavka; Pfruh/Pfrhana; Rjavec/Rjavka; Rumelj/ Rumenka; Sabin; Sivec/Sivka; [èèp/[èepana; Tiger/Tigra in še številna druga imena za krave v tolminskih hribih: Bistrina, Blasa (siva krava), Breza, Burja, Bušina, Gada Sejalka (maha z glavo kakor bi sejala), Srna, Sovra, Vida (Erjavec 1875: 225).
18	Na hrvaškem ozemlju (podatek je iz Istre) pa tudi na obmejnem slovenskem ozemlju (poleg podatka iz slovenske Istre naj bi - na podlagi ustne informacije - bak pomenil ovna tudi v Prekmurju).
19	Moj sogovornik Virgilio iz zaselka Cesari v Istri mi je svojega vola Bakina predstavil kot desnega vola; tistega, ki vodi v vpregi in kateremu najprej izreče delovne ukaze.
20	Lastna imena goveje živine je zapisoval zlasti Boris Orel (in posamezni drugi člani Terenskih ekip, ki so poleg njega zbirali gradivo o kmečkem gospodarstvu).
v vsakdanjem življenju njihovih človeških sotrudnikov. Povsem stvarno na primer pripovedujejo o tem, kakšen je bil telesni izgled teh delovnih živali (na podlagi katerega so najpogosteje dobile lastno ime), kako so bile mirne in pametne, in o medsebojnem razmerju z otro^d:
"Miško je bilo ime našemu zadnjemu sivemu volu, na katerega smo bili vsi pri hiši navezani: tehtal je več kot tono, bil je dober in razumen, neverjetno močan in blage narave, sivkasto-rumene, bele barve. 'Sam.o beseda mu manjka,' je re^da včasih mama in vsi smo se strinjali z njo razumel je sam, gotovo dosti bolj kot mi otroci, ki smo ga včasih tudi jahali Miško je zrasel z nami, saj ga je na svet dala krava Sivka" (Paljk 2001: 161, 162).
Sporočajo tudi, da je bil lep par volov gospodarjev ponos, ki je sodil v spomin na 47
družins^dh fotografijah:	-
'bi ti slikal mene in moje vole, mojega Carina in Bakina? Bi? /./Poglej kakšne roge imajo!Ko slonovi okli!' Čarin je bil, kot že ime pove, bolj temen, Bakin pa srebrno sivkast. Silvano je ponosno hodil okoli njiju (Tomšič 1990: 153).
Posamezni odlomki pa so vznemirljivo mikavni za premišljanje o razmerju istenja animalnega in humanega. Takšnih je na primer nekaj stavkov morebitne pisateljske izmišljije (a morda vendarle odseva resničnosti),21 ki pripovedujejo o prenosu iz živalskega v človeško; ko imena volov postanejo imena otrok, v določenih telesnih značilnostih sorodnih volom:
"Peti otrok pa prvim štirim ni bil čisto nič podoben. je bil peti kratko nasajen in skoraj čisto sive barve. 'Kje je le Radmanca sta^knila tega jirsa?' se je čudila soseska. Sivega dečka se je oprijelo ime Jirs. / ^J Bil je rdečih las, črnikastih obrvi, obraza pa bledega in pegastega. Soseska se je spet čudila. 'Kje je Radmanca popadla tega šeka?' / ^J Bil je spet čisto samosvoj, rjavkast, velike glave pa močnih kosti. /^J Ker je bil tak, mu je ostalo ime Pram" (Prežihov 1969: 93, 94). Na podlagi vseh zgoraj navedenih virov ter v njih prebranih volovskih imen in tistih, zapisanih na mojih raziskovalnih poteh,22 sem potem izvedla številčno in vsebinsko analizo. V razčlenjevanje sem zajela 201 volovsko lastno ime. Število se morda ne zdi prav veliko, in vendar je dovolj relevantno. Ista imena in njihove izpeljanke so se namreč po vseh obiskanih regijah iz kraja v kraj samo ponavljala, ali pa so ustrezala že znanim primerkom iz drugih virov.
21	Pisatelj Prežihov Voranc ima svoje mesto med pripadniki slovenskega socialnega realizma oziroma verizma - stvarnega upodabljanja resničnosti.
22	Skupaj z mojimi transkribiranimi posnetki (neizpisana je še okoli četrtina gradiva) sem v razčlenjevanje v^ključila tudi posnetke Boštjana Perovška. Slednji je leta 2005 med delovnimi potmi za Slovenski etnografski muzej - v Breginj, Divačo, Padno, Raven, v Briše nad Kamnikom, Krašce, Malo Ligojno, Mrzlo lužo, v Gorišnico, Gornje Slaveče, Strojno, Veliko Mislinjo, Ostrog in v Zuniče - na temelju najinega dogovora v vseh omenjenih krajih spraševal po volovskih imenih in delovnih velelnicah.
Številčna analiza 201 volovskega lastnega imena:	
• imena na podlagi telesnih značilnosti	155 ali 77,11 %
(po barvi kože 105, po vzorcu kože 30, po rogovih 20)	
• imena na podlagi zemljepisnih sestavin	7 ali 3,48 %
• imena na podlagi človeških značajskih potez	6 ali 2,98 %
• človeška imena	3 ali 1,49 %
• ljubkovalna imena	10 ali 4,97 %
• imena od vsepovsod	19 ali 9,45 %
448	Številčna analiza je v bistvenem prinesla potrditev temeljnega spoznanja od
drugod - na primer iz sorodnih nemških ali francos^dh raziskav -, ^d ga čas v valovih naplavlja že vse od skoraj tri in pol tisočletja starih zapisov volovskih lastnih imen na glinastih tablicah s Krete. Najštevilčnejša so pač imena na podlagi telesnih značilnosti (155 imen oziroma 77,11 odstotka) in med njimi tista po barvi (105 imen oziroma 52,24 odstotka). Tem sledijo imena od vsepovsod ali tista z nedognanim pomenom (19 imen oziroma 9,45 odstotka) in njim ljubkovalna imena (10 oziroma 4,97 odstot^ca); oboja so bila v rabi šele v zadnjih desetletjih delovnega tovarištva z voli. Nekaj je tudi imen na podlagi zemljepisnih sestavin ali krajevnega izvora živali (7 oziroma 3,48 odstotka), pojavijo se takšna na podlagi človeš^dh značajskih potez (6 oziroma 2,98 odstotka) in v osamljenih primerih (3 oziroma 1,49 odstotka), a vendarle, so med zapisanimi tudi moška človeška imena.23
Drugače povedna pa je razčlenitev najpogostejših volovskih lastnih imen po etnoloških območjih oziroma po vanje umeščenih regijah, katero je mogoče v določeni meri brati kot svojevrstno sporočilo o najbolj razširjenih govejih pasmah na Slovenskem (oziroma v posameznih regijah). Imeni Sivc in Muri ali Moro ter njune različice, ^d se pojavljajo povsod in v največjem številu, tako omogočajo s^depanje, da so jih nosili še posebej "montafonci" - voli sive do temnorjave barve, živali ene od dveh tako imenovanih slovenskih tradicionalnih pasem goveda.24 "Eden je bil Sivc, nasleden Murč - pol si pa spet zamenjal," so se na primer spominjali na kmetiji pri ta zgornjem Bor^šk v Rodežu v Zasavju; v krajih, kjer so bili vsi voli "od nekdej sivci, montafonci" (in nekateri med njimi tudi bolj temne živali te cenjene delovne pasme). Imeni Lisko in Sek z izpeljankami najpogosteje označujeta "sekaste (lisaste) simentalce", drugo tako imenovano slovensko tradicionalno govejo pasmo.25 In potem je tu še eno ime, ^d
23	Slednjih, človeških ženskih imen, je v pregledanih slovenskih virih in v lastnih zapiskih mogoče več prešteti pri kravah. "Eni so dali ženska im^na: Milka je bla krava" ali pa Beba, Zora, Mica, Irma ipd. Drugače so (bila) lastna imena krav v dokajšnji meri le ženske različice volovskih imen. Npr.: Cik - Cika, Bavh - Bavha, Pirh - Pirha, Šek - Šeka, Rjavc - Rjavka, Sivc - Sivka ipd.
24	Gre za slovensko rjavo govedo (sivo do temnorjavo), ki je rezultat že sto in nekaj let trajajočega selekcijskega dela, od leta 1904, s plemenskimi živalmi, ki so prihajale v Slovenijo iz Švice in Avstrije ter so še danes znane med rejci pod imenom montafonsko govedo (Smerdel 2005: 349; prim. Čepon et al. 2002: 14-16).
25	Lisasto govedo izhaja iz populacije švicarskega simentalskega goveda, od druge polovice 19. stoletja dalje (Smerdel 2005: 349; prim. Čepon et al. 2002: 14-16).
prepoznavno sporoča pasmo, in sicer Plavc ali Plavček. Takšno ime so dajali živalim srebrnobele ali rjavorumene starokranjske pasme.26
Najpogostejša volovska lastna	PANONSKO	OSR. SLOV.	SREDOZEMSKO	ALPSKO	
imena	OBMOČJE	OBMOČJE	OBMOČJE	OBMOČJE	
	(od 29 imen)	(od 38 imen)	(od 87 imen)	(od 47 imen)	
Sivc, Sivi, Sivček, Sivko	5	9	13		23
Muri, Murko, Muro, Murč, Moro	2	6	8	6	20
Lisk, Lisko, Lise	5	2	4	1	11
Plavc, Plavček	4	4	2		10
Jelen, Jalen		1	7	2	10
Šek, Šeki	3	2	1	3	8
Miško, Mišo, Miki	1	2	4	1	7
Rjavc, Rjavček		1	4		5
Jirs				7	7
Bavh				5	5
Boškarin			6		6
Gajardo			5		5
49
Zadnji dve dvojici v predstavljeni tabeli najpogostejših volovskih imen pa sta izrazito regionalno zamejeni: Jirs in Bavh sta doma zgolj na Koroškem, Boškarin in Gajardo v slovenski Istri (oziroma v Istri nasploh). In če imeni prvih dveh morebiti nista neobhodno povezani s kakšno govejo pasmo,27 sta Boškarin in Gajardo nedvomno imeni, ^d ju nosijo le beli, dolgorogi istrski voli.28
A zdaj končno stopimo skozi vsebinsko razčlenitev volovs^dh lastnih imen in si oglejmo nekatere že dognane (ali najverjetnejše) razlage tistih med njimi, ki morda niso razumljiva na prvi pogled. Ko sem svoje sogovornice in sogovornike spraševala, kateri so bili njihovi prvi navdihi pri poimenovanju oziroma na podlagi česa so dali ime svojim živalskim pomočnikom, je bil njihov najpogostejši odgovor, da "po barvi in po značilnostih". Katarina Mihorjeva iz Predgrada v Beli krajini mi je na primer razložila: "Po barvi. Ce je bil siv, je bil Sivi; če je bil črn, je bil Cade; če je bil rumen, je bil Rumen. Eni so še dali tako imena, ko divje živali - srne. Mi smo imeli enega vola Srne. Prav lep je bil, svetlo siv, pa okrog oči je imel črno; rogove lepe je imel." In Karlo Kasarnov iz Skadanščine v Br^dnih mi je povedal, da je ime "odvisno od dlake. Je klicala njegova dlaka in povečini seje po tisti dlaki tudi ga začelo klicat - se mu je dalo ime". Pri zadnjih lastni^dh delovnih volov pogosto ljubkovalno ime Miško pa so na primer - kakor se zdi29 - živali dobivale ne glede na svoj izgled: "Ponavad je bil kar Miško eden za drugim," se je spominjal Valentin Tinčkov s Koprivnika.
Imena na podlagi telesnih značilnosti, najprej tista najpogostejša po barvi, so bila tako na Slovenskem naslednja:
26	Tako kakor drugim križanim oblikam svetlih pasem v Vzhodnih Alpah je bilo tudi starokranjski pasmi osnova tako imenovano noriško govedo (Smerdel 2005: 348; prim. Novak 1970: 378).
27	Kakor so mi povedali na dveh koroških kmetijah, Jezernik na Libeliški gori in Sasel v Spodnjem Razboru, so ime Jirs dajali rumenkasto rjavkastim, svetlim volom. V tistih krajih je bila doma "marijadvor-ska (pasma); ti so bili pšenične barve".
28	Živali teh podolskih goved veljajo za avtohtono istrsko pasmo, ki pripada skupini evropskih primitivnih primigenih goved in je osteološko zelo blizu izhodiščni fosilni vrsti Bosprimigenius (Brajkovic
1999: 10).
29	V sredozemskem območju, v Brkinih, kjer je prevladovala pasma sivorjavih "montafoncev", je namreč Miško ^"bol sivega vola pomenil"; v alpskem območju, na Koprivniku, pa so bili Miškoti voli cika-stega goveda.
1.	Sivi voli so dobivali imena: Sivec, Sivc, Sivi, Sivko, Sivček; Plàj, Pléj (le na Koroškem; morda iz nem. Blei - svinec, svinčeno siv); Kulambin (morda iz it. colombino - golob, golobje siv). Svetle, belkasto rumenkaste vole so imenovali: Plàvc, Plavček (tako kakor je svetlolaska plavolaska);30 Rmàn (morda po rmanu, belkasto cvetoči rastlini Achillea millefolium); Béleh, Béli, Bélko; Rumen, Rumelj; Kajarin (morda iz kanarin, po rumenem ptičjem pevcu kanarčku); Bàvh, Bavšej, Bóuh (v koroškem narečju ime belkastega vola; SSKJ 1970: 107). Temni, sivorjavi ali črnosivi voli so nosili imena: Muri, Murč, Murko, Móro, Morà~(iz Maver,31 človek temne, črne polti);32 Càdk, Càde, Cadtn, Carin ("ime enega sajasto črnega vola"; Pleteršnik 1894: 92); Temul (morda iz temen). Rdečkastorjavkaste vole so poimenovali: Rós, Ró{o, Rustn (rjavordeč, "rus vol";
550	Pleteršnik 1895: 445);33 Rozin, Nagelj; Pirh, Piruh ("en rdečkast ali temno
rdeče rjav vol"; Pleteršnik 1895: 39); Jirs, Hirs, Irs, Irsi (v koroškem narečju rdečkastorjav vol; SSKJ 1975: 72). In potem so tu še rjavi voli, z imeni: Rjàvc, Rjàv~ek; Vidran (morda barve vidrinega kožuha);34 Pràm, Pràmi ("konj rjave barve"; SS^CJ 1979: 956).
2.	Sledijo imena po vzorcu kože; po lisah, progah in podobnih značilnostih: Lisc, Lisk, Lisko, Lise; Sek, Šeko, Šeki, Šeqi, Swèjc; Ctk ("po hrbtu bel vol"; Pleteršnik 1894: 83);35 S~èp ("ima na glavi belo liso v podobi lune"; Erjavec 1875: 225); Tiger (morda progast kakor tiger, morda močen kakor tiger; v Istri sem na primer zapisala besede: "pravi mlàdi~, pravi tigar'); Grdelin (morda lisast kakor ptičji pevec lišček, kateremu v sredozemskem območju pravijo grdelin); Peran (v Beli krajini, v Predgradu zapisano ime je pojasnila različica z otoka Paga: Peronja - "šarast", lisast vol).
3.	In še imena po rogovih; na podlagi njihove oblike ali velikosti oziroma izjemnosti: Rogina, Regin, Ragin; Jàlen, Jelen ("je bilprov bel in s tistimi velikimi rogovi; če je bil bel, je bil Jelen", so mi povedali v Brkinih in na Krasu); Sabin (morda s sabljastimi rogovi); Kabrjól (morda iz it. capra - koza, z rogovi kot koza); Kapin (na Pivki vol, ki je imel "napréj rogé"; "kapast vol; tak vol ali krava, ki ima roge iz početka nekaj nizdolu obrnjene, a potlej zopet k višku zasu^knjene"; Pleteršnik 1894: 386, 387);36 Bakin (gl. razlago na str. 46).
30	Sorodno francosko volovsko ime je na primer Blondin (Morin 1986: 330).
31	V srednjem veku so prebivalci Pirenejskega polotoka imenovali Mavri Arabce in arabizirane Berbere; špansko Moros (Javornik 1998: 2513).
32	Sorodno francosko volovsko ime je na primer Mouret (Morin 1986: 331).
33	Sorodno je francosko ime Roussel, Rousseto (Brissaud 1967: 7, 8).
34	Obstaja pa tudi druga možnost, in sicer, da gre za ime po rogovih. Vtdra je namreč kozje lastno ime iz Erjavčeve "potne torbe" (Pleteršnik 1895: 768).
35	Ime je zapisano že v Erjavčevi "potni torbi" (1875: 225), Pleteršnik (1894: 83) ga umešča v Poljansko dolino oziroma na Gorenjsko. Gre za ime volov avtohtone slovenske pasme cikastega goveda, nastale iz avtohtonega enobarvnega bohinjskega goveda, oplemenjenega s pincgavsko pasmo (Smerdel 2005: 349; prim. Čepon et al. 2002: 14-16).
36	Francoski imenski sorodnik je morda na primer Courbet (Brissaud 1967: 7, 8).
Volovskim lastnim imenom na podlagi treh temeljnih telesnih značilnosti -barve kože, vzorca kože in rogov - pa je mogoče iskati navdih tudi v nekaterih drugih sestavinah in jih (povečini že zgoraj navedena) nadalje členiti takole:
•	po človeških telesnih značilnostih: Muri, Murč, Murko, Móro, Morač (temen kakor Maver); Bajs (debeluh, debelinko);
•	po drugih živalih glede na telesnost: Kulambin, Kajarin, Vidran, Srne (po barvi goloba, kanarčka, vidre, srne); Tiger, Grdelin (po tigrovih progah in liščkovih lisah); Jelen, Kaptn, Kabrjól, Bakin, Srne (po jelenovih, kozjih, ovnovih, srnjakovih rogovih);
•	po rastlinah glede na zunanji izgled: Nagelj (rdeč kakor nagelj), Brinč (morda bodeč kot brin), Rman, Rozin, Salvin (morda po srebrnosivih, belkastih listih divjega žajblja - it. salvia);	51
•	po drugih sestavinah iz narave: Plaj, Pléj (po svincu; gl. razlago na str. 50), S~èp (po luninem ^krajcu; gl. razlago na str. 46), Boškarin (najverjetneje po gozdu, iz it. bosco - gozd, v katerem so bili pogosto na paši istrski voli);
•	po sestavinah iz domačega okolja: Cadk, Cade (po sajah; gl. razlago na str.
50);
•	in po sestavinah praznikov: Pirh, Piruh (po rdečih velikonočnih pirhih ali pisanicah).
Sledijo pa še tista volovska lastna imena, ki vsebinsko večinoma v ničemer ne odsevajo zunanje podobe poimenovanih živali:
•	imena po zemljepisnih sestavinah: Cič, Hórvat (po regionalnem izvoru, vol iz Gičarije ali iz Hrvaške), Napoli, Palermo (imeni istrskih volov po italijanskih mestih);
•	ljubkovalna imena: Miško, Mišo, Miki (pogosto ime konja, tudi medveda, vendar pri volih najverjetneje v ekspresivnem pomenu: deček, fantek; SSKJ 1975: 794), Màndl (najverjetneje iz nem. - možic, možiček);
•	človeška moška imena: Boltezar, Miha ("Zdej pa gresta Janez pa Miha," so se na primer šalili na Gorjušah na račun gospodarja in njegovega vola z moškim imenom; delovna tovariša so tako nezavedno ali pa morda zavestno enačili);
•	imena po človeš^kih značajskih značilnostih: Gajardo (najverjetneje iz it. gaio -veder, vesel), Edel (najverjetneje iz nem. - plemenit, žlahten);
•	in nazadnje še (pomensko nedognana) imena od vsepovsod: Folk, Bizo, Vaudi, Bendi, Souri, Olina, Curi, Romi, Zomp, Boc, Budel
Pričevanja o tem, kdaj natanko so delovni voli dobili svoje lastno ime, niso povsem ubrana. Ponekod so pripovedovali, da prav takoj - že kot telički -; in spet drugod, da šele kot junčki, izbrani za delo.37 Celo v isti hiši, na koroški domačiji Jezernik, sta gospodar in gospodinja o tem pripovedovala drugače. Po njenem spominu je vol dobil ime, "ko je na svet prišel; so ze rekli: tak ti bo ime". In po njegovem so dobili imena, "ko si jih začel učit; al pa ze prej, ko si začel past". Slednje se zdi bolj verjetno, saj so izbranega junčka,
37 Bodočega delovnega vola so v krajih, koder so jih izbirali izmed domačih telet (in ne kupovali), izbrali glede na potomstvo ("odprejšnjih" oziroma "po kravi'"), glede na njegovo obnašanje in na telesni ustroj. Junce so povečini skopili čim prej - pri sedmih, osmih, do desetih tednih (Smerdel 2007: 146).
52
^d pozneje morda "ni ustrezal, da ni htelpeljal, daje bil divji", namenili naprej za zakol (za kar ni neobhodno potreboval imena). Če pa se je "prilagodil, da ni bil plašen, da je bil dober zapeljat, za vleko, potem je ostal pri hiši" in postal "domač - kakor hišni ~lóvk" (Smerdel 2005: 363).
Vsi hišni "ljudje" pa potrebujejo svoja lastna imena - mar ne? In tista, ki so jih dobivali delovni voli, so bila neobhodna za medsebojno sporazumevanje in ubrano delovno tovarištvo. "To smo krstili ga tako, da ima vou ime; če ne nisi mogu ne ànka ga vabit (vodit, gonit); je rabuime se je o tem slikovito in stvarno izrazil nekdanji volar Emil iz Topolovca v slovenski Istri. Medsebojno prepoznavanje je bilo pač predpogoj za us^dajeno skupno delo. Ljudje so morali najprej poznati in z imenom individualizirati žival, od katere so potem z ukazi terjali določena dejanja. In vol se je odzval, ko je slišal . svoje ime; ker je vedel, da je ukaz namenjen prav njemu. "O, je zastópuglih kufant," sem o tem zapisala na Krasu; in na Pivki: "Živina je točno slišala na svoje ime. Voli so poznali točno na imena..." (Smerdel 2005: 366).
Poimenovanje delovnih volov je moralo biti v prete^dosti v posameznih evropskih ^kmeč^dh okoljih hudo pomembna naloga, ^d je označevala pripadnost domačiji. O tem na primer mikavno priča pesnitev o oskrbniku Helmbrechtu, Meier Helmbrecht, iz za^dadnice nemškega ustnega slovstva. V pesmi oče Helmbrecht omenjeno nalogo dodeli dolgo odsotnemu sinu in slednji z njeno izpolnitvijo dokaže obujene vezi z domom (Bausinger 1971: 170). In kdo je "^^rščeval" domače živalske delovne tovariše v vaseh na mojih poteh? Najpogosteje sem slišala, da gospodar ^kmetije, čigar ponos so bili ponavadi lepi in poslušni voli; ali pa tisti, ki je z njimi največ delal (povečini ponovno gospodar). "Navadno je oče dal ime - al pa gospodinja; al pa že tud kak pastir, da so upoštevali, če je pastir reku," so se na primer spominjali na koroš^ki ^kmetiji Jezernik. V Zasavju, pri ta zgornjem Bor^šk so mi stvarno povedali, da je junčku dal ime ponavadi oče, "pa otroci tud; kir je bil u glavnem u štali". In prav življenjsko se je tega spominjal tudi Emil iz istrskega Topolovca: "Vedno smo živeli u velikih družinah in so dali vsi skupaj; eden je réku - ta, ki je navadno délou ž njimi - in je dal zdej ime."
A če so na primer pred okoli tremi tisočletji in pol, na Kreti, voli iz palače v Knososu dobili svoje ime zavoljo izogibanja morebitni prevari; in je bilo mogoče na podlagi posameznih nemških arhivskih virov iz preteklih stoletij sklepati, da je bilo njihovo poimenovanje v nekaterih okoljih družbeno pogojeno in potrebno zavoljo razločevanja posameznih živali v veli^kih čredah - odsevajo spoznanja, kakršna je bilo mogoče oblikovati na podlagi slovenskega gradiva, drugačno vzročnost. Dajanje lastnih imen volovskim tovarišem je bilo na Slovenskem zlasti jasen odraz delovnih potreb po njihovi individualizaciji.38 Tako pri poimenovanju kakor pri sporazumevanju z voli družbeni kontekst pač ni bil temeljnega pomena: najsi je šlo za majhne, ubožne Ikmetije najsi za velike in premožne, povsod so svojim delovnim živalim dajali lastna imena. In naj so jih pri delu vodili otroci (kakor na večini slovenskih kmetij) ali hlapci (kakor na primer na velikih koroških kmetijah), eni in drugi so jih usmerjali z naučenimi, v njihovih okoljih ukoreninjenimi delovnimi velelnicami oziroma ukazi.
38 Sorodne ugotovitve je mogoče prebrati tudi v uporabljenem francoskem slovstvu.
A preden se potopimo vanje, se velja ustaviti še pri eni sestavini volovskih lastnih imen - pri njihovi zvočnosti. O njej sem premišljala še posebej ob soočanju volovskih imen, zapisanih v slovenskih krajih, z onimi s sosednjega hrvaškega ozemlja, z dalmatinskega otoka Paga. Paška imena so slovens^dm povsem sorodna v tem, da je bila tudi zanje v največji meri navdih volovska telesnost - barva kože, njen morebitni vzorec ali rogovi -, telesnost drugih živali in nekatere druge sestavine tamkajšnjega naravnega ali kulturnega okolja.
Primerjalna začimba - volovska imena z dalmatinskega otoka Paga: 39
Rtsonja - "žučkast i sa crticama" / rumenkast in s črtami (kakor ris); Ljubota - "žut, sa bilom glavom" / rumen, z belo glavo; Dràgonja - žut / rumen; Peronja - šarast / lisast; Vrànota - crn / črn (kakor vran);
Krivota, Krilonja - "crn, sa bilim krpama" / črn, z belimi lisami (Skrili);
Zékonja - "zekast, sivi" / siv kakor zajec;
Jélota - "rozi (rogovi) u zrak, ka jelen" / z rogovi kakor jelen;
Mrkonja - "škuri, a lice čadžavo (crno)" / temen, s sajasto črnim obrazom;
Žutonja - žut / rumen;
Uglješa i Gàle{a - "óba crna, ka gàvrana" / oba črna kot gavrana, krokarja - in z belo glavo (imeni para volov Cimeta iz sosednje Povljane).
53
Ob glasnem prebiranju prvih in drugih pa je mogoče zaslišati ritem zlogov in zaznati razlike v naglaševanju. Večina slovenskih volovskih lastnih imen je namreč enozložna - kakor na primer: Stvc, Ltsc, Murč, Sek ipd., ali pa dvozložna - en^krat z naglasom na prvem zlogu, kakor na primer: Plàvček, Murko, Béleh, Jàlen ipd., drugikrat z naglasom na drugem zlogu, kakor na primer: Sabin, Kaptn, Salvin, Bakin ipd. Naglas na drugem oziroma na končnem zlogu se pojavi zlasti pri imenih iz sredozemskega kulturnega območja, iz katerega prihajajo tudi edina slovenska trizložna volovska imena, ka^kršna so na primer: Boškarin, Grdelin, Kabrjól ipd. Hrvaška imena z otoka Paga pa so vsa trizložna in vsa z naglasom na prvem zlogu: Risonja, Zékonja, Ljubota, Krivota ipd.40 In ob takšnem prebiranju se je vznemirljivo spominjati najverjetneje prvih zapisanih volovs^kih imen - na primer Po-da-ko, Ke-ra-no ipd. - v zlogovni pisavi, na glinastih ploščicah s Krete ^
A tisto, kar je pomembno v procesu raz^krivanja glasovnega sporazumevanja človeka z delovnimi voli, je spoznanje o zlivanju volovskih imen in tem živalim namenjenih delovnih velelnic oziroma ukazov v ritmično, zvočno ubrano "melodijo".
39	V vasi Smokvica, kjer so bila imena zapisana, so vole uporabljali samo za oranje (tja do zadnje četrtine prete^klega stoletja). Krav večinoma niso imeli, saj je tam še danes temeljna živinorejska panoga ovčereja. Imena sta pripovedovala in jih pojasnjevala gospodinja Mare in gospodar Mate Negulic, roj. 1926, kmet/ribič-delavec/solinar-ovčar; Smokvica b.b., otok Pag, zapis IS, 2008.
40	Za jezikoslovca bi bilo nedvomno vznemirljivo tudi nadaljnje premišljanje, analiziranje in primerjanje značilnih končnih imenskih zlogov v obeh jezikovnih okoljih.
"Melodije" sporazumevanja z voli: glas delovnih velelnic, zvok biča
"Melodije" delovnega sporazumevanja z voli so ponekod daljše, drugod ^krajše ritmične kompozicije zdaj rastočih zdaj padajočih, odsekanih ali razpotegnjenih glasov delovnih velelnic in ustrezno naglašenih volovskih imen ter le tu in tam tudi tleskajočih, pokajočih zvokov biča. "Sti Bakin, štiBoškarin!" na primer zazveni v Istri pri usmerjanju volovskega para na desno, k sebi (med tem ko jima nad glavama tleska bič); in potem kot opozarjanje vodilne desne živali: "Baaak!Bakiii!" Pri tem gre za intonacijo, gre za ritem - torej za dve izrazito glasbeni kategoriji (Cvetko 1990: 61). Gre torej za svojstveno "glasbo sporazumevanja": za ritmično melodijo besed in - v primeru pokanja z bičem 54 - "pomens^dh" zvokov.
- O tem posebnem jeziku sporazumevanja z delovno živino, z voli, v slovenskem
etnološkem slovstvu skorajda ni bilo mogoče najti povedne vrstice. Izjema je besedilo o poljedelstvu in živinoreji v zamejski vasi Gornji Senik, v katero je Marija Kozar - Mukič (1978: 53) zapisala delovne velelnice, ka^kršne so v Porabju uporabljali pri oranju in drugem delu s kravami. Drugače se da tudi v tem primeru - tako kakor pri volovskih lastnih imenih - tu in tam prebrati kako zrno v leposlovju. Na primer v kmečki povesti Domačija ob Temenici pripovednika Ivana Zorca, v kateri dolenjs^d kmečki gospodar Nace veli ustaviti vole z ukazom: "Boho ^ boho!" (Zorec 1929: 38). Ali pa na primer v avtobiografski povesti Alojza Rebule Klic v Sredozemlje, ko Ikraški ded Mohor "postane, da počaka junca in da po nepotrebnem poči z bičem nad njima: 'Hovt!'" (Rebula 1957: 35). Zgovoren vir so prav tako lahko pesmi, ki so jih peli volom med oranjem; saj se v njih, poleg imen živali, ponavadi pojavi vsaj ena ali več delovnih velelnic (gl. naslednje poglavje). Nekaj ukazov, s katerimi so usmerjali vole, so ob izteku 40. let in v 50. letih preteklega stoletja zapisali tudi posamezni člani Terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja: na Dolenjskem, Cer^djanskem, Goriškem in v slovens^d Istri. Vse druge delovne velelnice, ki jih danes hrani muzejski arhiv, pa so se nabrale na mojih terenskih poteh.
Kadar so jih moje sogovornice in sogovorniki izgovarjali, in ko sem jih pozneje, že zapisane, prebirala, se mi je to izrazje - s katerim je človek usmerjal gibanje in obnašanje svojih živalski delovnih pomočnikov ter se z njimi zagotovo učinkovito sporazumeval - slišalo kakor nek poseben "jezik ne-besed". Jezik vz^dikov in medmetov z natanko določenim pomenom, povsem razumljiv volom in njihovim vodnikom, volarjem, a vsem drugim nerazumljiv. Pa vendar gre pri tem za "še stare indoevropske in praslovanske medmete", ki so se terminologizirali v velelenice, za nekaj "medmetiziranih, a še izluščljivih besednih zvez in oblik", za nekaj "zanesljivo izposojenih, saj jih najdemo v več jezi^dh, in jih moramo prišteti k kulturnim besedam", in za manjši del "takšnih velelnic, ^d bi lahko nastale v vsakem jeziku posebej" (Šivic - Dular 1984/85: 147). Navedena spoznanja je prinesla jezikoslovna študija dialektologinje Alenke Šivic - Dular,41 ki je v
41 Šivic-Dularjeva je gradivo delovnih velelnic, ki se nanašajo na konje in na vole oziroma govedo, pridobila iz različnih slovenskih ter posameznih črnogorskih in srbskih krajev, kjer so jih zanjo zbrali posamezni kolegi in kolegice. O njem je menila, da "ni popolno niti za slovenščino," (Šivic - Dular 1984/85: 148) in vendar je, kakor kaže, omogočilo poučna dognanja.
več primerih pojasnila izvor navideznih "ne-besed" v sporazumevanju z voli. Pred njo so omenjeno izrazje v določeni meri upoštevala nekatera večja slovarska dela42 in še en jezikoslovec, slavist in slovenist Jože Toporišič, v svojih delih Slovenski knjizni jezik iz leta 1970 in Slovenska slovnica iz leta 1976 (Šivic - Dular 1984/85: 147).
In zdaj si oglejmo zbirko slovens^dh delovnih velelnic za vole, za govedo, ki je nastala na podlagi vseh omenjenih virov in skopega slovstva. Razčlenjena je po etnoloških območjih in po pomenskih skupinah: po velelnicah za začetek gibanja, za usmerjanje naprej ali za priganjanje k hitrejšemu gibanju; po velelnicah za prenehanje gibanja, za ustavit; po velelnicah za smer gibanja na levo, na desno in ritensko, nazaj.
Panonsko območje (Porabje, Kozjansko, Posavje, Bela Ukrajina) naprej: ne / gyo (Porabje); ija / hajd / ajd, di (Kozjansko, Posavje); hajde / ajde / ajmo (Bela Ukrajina)
ustavi: oha (Porabje); woha / woha / woha / woha / štik (Kozjansko, Posavje); woga / eee, ega (Bela krajina)
levo: hajs / hajst / hop (Porabje); ajs / ajs / ajs / ajs (Kozjansko, Posavje); štis / štis (Bela Ukrajina)
desno: ča / higča (Porabje); stija / stija / stija / stija (Kozjansko, Posavje); ča (Bela krajina)
nazaj: hejk / curik / crukšte (Porabje); štu / šti nazaj / štik (Kozjansko, Posavje); štu (Bela krajina)
55
Osrednjeslovensko območje (Dolenjska, Notranjska, Zasavje, Posavje) naprej: ale, gremo / ajdi, djo naprej (Posavje); dijo / dija (Zasavje); dir (Krašce); hej / dijo / djo (Dolenjska)
ustavi: bohou / bohou (Posavje, Zasavje); oha / boha / boho / eeej (Dolenjska)
levo: ajs (Posavje); hole k seb / bistahar (Zasavje); ajs / lei seb / lese brn (Dolenjska)
desno: stija (Posavje); od sebe / hout (Zasavje); stije / stija / ca be / ce be brn / tihot (Dolenjska, Notranjska)
nazaj: šti nazaj / šti se (Posavje, Zasavje); cruk
Sredozemsko območje (Pivka, Brkini, slovenska Istra, Kras, Brda, Tolminsko)
naprej: ajdi, bejžmo naprej / ala, gremo / hija (Pivka); naprej, hija (Goriško) dijo, pejmo / ala naprej, gremo (Kras); je, naprej / ala, dajmo (slovenska Istra) ala (Br^dni); ejla / alo, gremo (Breginj); je / hej / gej / hi / hijo (slovenska Istra Tolminsko)
' Šivic-Dularjeva kot tako delo omenja še posebej Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika.
56
ustavi: uoha / uooo / ve / veha (Pivka); uo (Goriško); uoha / uoha (Kras); uoha (Brkini); voga / uga, uuu (slovenska Istra); vo / vooga / oha / uoha (slovenska Istra, Tolminsko)
levo: le sebi / les k sebi / le seb / dej k sebi (Pivka); les k sebi (Goriško); k sebi / bejži k sebe (Kras); lejs (Br^dni); ča / ca / čo (slovenska Istra); bistagor / bistegor (Tolminsko)
desno: gout / hout (Pivka); hout / hout (Goriško, Br^dni); hout / bejži čo (Kras); les sebe / šti sebi na (slovenska Istra); jes / vot sebe / od sebe / gout (slovenska Istra, Tolminsko)
nazaj: curik (Pivka, Jurišče); hejš nazaj (Goriško); štuc nazaj (Kras); šti / šti (Tolminsko)
Alpsko območje (Gorenjska, Koroška, Štajerska)
naprej: ji / ji (Koprivnik, Gorjuše); hej / hejc / hejs (Koroška); dija (Vel.
ustavi: jee / jee (Koprivnik, Gorjuše); uoo (Koroška) levo: tibo / tibo (Koprivnik, Gorjuše); hap okou / hop okolo (Koroška) desno: bistahar / bistahar (Koprivnik, Gorjuše); štije / šti okou / štija okolo (Koroška)
nazaj: cruk / cruk (Koprivnik, Gorjuše); šti zod / šti zad (Koroška)
V pričujočem besedilu se ne zdi prav smiselno ponavljati vseh jezikoslovnih izvajanj o delovnih velelnicah za živino. V bistvenem pa vendarle kaže povzeti vsaj nekaj obstoječih razlag o izvoru nekaterih temeljnih ukazov.
Med tistimi za začetek gibanja, za usmerjanje naprej, se v vseh štirih slovenskih etnoloških območjih pojavljajo velelnice di, dije, dija, dijo in i, ji, hi, hija, ^d so drugače v rabi tudi pri sporazumevanju s konji. Večina jih počiva na medmetih gi, hi, i (tu gre morda za pramedmet i z mehkonebniško protezo), podaljšanih s členico -jaJ-jo/-j, ki jo srečamo tudi v drugih jezikih. Pri ukazu di, dijo, dije pa ni nemogoče, da gre za stari velelnik idi glagola iti, ki se je naslonil na druge medmete (Sivic - Dular 1984/85: 148). Druge, skoraj povsod razen v alpskem območju pogoste velelnice hajde, hajd, ajdi, ajd, štejejo etimološ^d slovarji za izposojenke iz turščine ali tatarščine. In tretje, prav tako po vseh območjih razširjene velelnice hej, hejs, hejc, morda izvirajo iz madžarskih ukazov za priganjanje živine (haisz, hoisz, heisz, hisra); kar pa ni nujno, saj so lahko nastale tudi iz spodbujajočega klica hej, haj (z dodanim s-jem oziroma c-jem), ki je v slovans^dh jezikih (a tudi izven njih)43 zelo pogost (Sivic - Dular 1984/85: 149).
Sledijo velelnice za prenehanje gibanja, za ustavljanje, bolj ali manj enake v vseh štirih slovenskih etnoloških območjih, za katere razen omembe rabe takšne ali drugačne oblike, v tem ali onem Okraju, ne obstaja kakšna poučna razlaga. Morda velja navesti le soroden kašubs^d ho ha, ^dic za ustavljanje (ne)zapreženega goveda (Sivic - Dular 1984/85: 149).
43 Na primer angleški hey (Fenton 1970: 181) in "hee, hi ali hey", ukaz, s kakršnim v Tuniziji poganjajo vole, da stopijo hitreje (Anderson 2007: 252).
"Uohà Miško!" ukazuje gospodinja kmetije pri Kasarnovih domačemu volu, naj ne stopa naprej, da bo lahko gospodar izpregel plug po kon~anem izoravanju krompirja na njivi, nedale~ od vasi skadan{~ina v
Brkinih (foto: D. smerdel, 2007).
Z jezikoslovnega vidika so potem najbolj zanimive velelnice, s katerimi so spreminjali smer gibanja živali, "saj se prav v njih skrivajo ugotovljive besedne oblike in zveze" (Šivic - Dular 1984/85: 149). Na Slovenskem je bilo potrebno vole usmerjati tako na levo kakor na desno. Z njimi so namreč vle^di, vozili in orali - slednje na dva poglavitna načina: na kraje ali na sloge, ogone (z enojnim plugom, katerim so eno leto razmétali in drugo skladali), in na ploh ali na ravno (vzporedno oranje z ralom in z dvojnim plugom) (Smerdel 2008: 58, 59). Za usmerjanje volov na levo je bil v dveh slovenskih etnološ^dh območjih, v panonskem in v osrednjeslovenskem, najbolj razširjen ukaz ajs, sam ali v besednih zvezah, na primer ajs k sebi. V tem primeru naj bi šlo za tvorbo iz medmeta aè enakega pomena (Šivic - Dular 1984/85: 149). O izvoru navedene velelnice pa je vznemirljivo premišljati ob starem imenu za levega vola v Piemontu -Eist (Pictet 1802: 6(370, 371)). V osrednjeslovenskem, v sredozemskem in v alpskem območju se tu in tam tudi za vole pojavijo ukazi bistahar, bistahor, bistegor, drugače v rabi pri usmerjanju konj na levo. Vse glasovne različice izvirajo iz nemško bavarskega wiste her, wist - levo (Šivic - Dular 1984/85: 149). A v pokljuških vaseh Koprivnik in Gorjuše so ukaz bisthar uporabljali za usmerjanje volov na desno (na levo pa so jim veleli s prav tako konjem namenjenim "desnim" ukazom tibo). V osrednjeslovenskem in še posebej v sredozemskem območju pa so kot velelnice pri usmerjanju na levo najpogosteje uporabljali številne različice besedne zveze z dajalnikom povratnega zaimka: le sebi, les k sebi, k sebi, bejži k sebe ipd., in te zlasti nazorno sporočajo položaj goniča (vodnika volov, volarja), ki je hodil ob levem volu. Vendar ne povsod, čeprav
na večini slovenskega ozemlja. V slovenski Istri, koder so volarji hodili na desni strani, ob desnem volu, so velelnice ca, ča, čo44 - s katerimi so na primer v Porabju in v Beli krajini usmerjali vole na desno - pomenile premik "od sebe", na levo.
Najbolj razprostranjen ukaz pri usmerjanju volov na desno pa je kot kaže v vseh štirih slovens^dh etnoloških območjih stija, z glasovnimi različicami stije, štija, štije ipd. Pri njem je morda mogoče izhajati iz medmeta sti, šti (in členka -jaJ-jo), ki velja za stari medmet. In ta naj bi bil zlasti v povsod rabljenih velelnicah za ritensko premikanje -šti, šti nazaj, šti zad ipd. - povezan z glagolom štikati/štikniti (ter s sorodnimi glagoli v nekaterih drugih slovans^dh jezi^dh, ki pomenijo kolcati se) (Sivic - Dular 1984/85: 150, 151). Ob tem ni nemogoče sklepati, da je ta pomen povezan s telesnim dejanjem, z vzporednim dotikanjem vprežene živali s šibo, z ročajem biča ali z dreganjem vola
__z ostenom - "palico se železnim šilom na konci, s katerim se tu ter tam zbadajo in
poganjajo voli" (Erjavec 1880: 164). Prav to pa so najverjetneje počeli tudi pri usmerjanju odročne živali na desno, stran od sebe. A tu je še ena, zlasti v sredozemskem območju razširjena velelnica, in sicer hot/ hout oziroma gout; ponovno ukaz, ki so ga povečini uporabljali konjarji in je izposojen iz nemško bavarskega hott - desno (Sivic - Dular 1984/85: 150).
Na koncu pa prihajajo velelnice za usmerjanje nazaj, za ritensko premikanje. Poleg že omenjenih šti, šti nazaj, šti zad ipd. je skoraj po vseh slovens^dh etnoloških območjih mogoče dokaj pogosto slišati zlasti ukaz curik ali cruk, ki je prav tako spolzel od konjarjev h volarjem (kar se je dogajalo še posebej v Okrajih, koder so vole, poleg konj, pogosto uporabljali za gozdno delo). In tudi v tem primeru gre za nemško izposojenko, za besedo zurück - nazaj (Sivic - Dular 1984/85: 151).
A zdaj vrnimo delovne velelnice tja, od koder smo jih vzeli - v vsakdanje življenje. V njem so bili namreč poleg vseh navedenih temeljnih ukazov po potrebi v rabi še drugi: na primer za počasno stopanje, za kar so na Kozjanskem veleli "Počdsa!" ter v hribih nad Sevnico in o^krog Kuma "Bohóu!" (kakor drugače pri zaustavljanju) - z jasno namembnostjo, da so lahko pazili, "da se niso oplazi (nezorani kosi zemlje) délal". Za stopanje navzgor ali za obračanje so na primer na strmih koroš^dh njivah velelnicam za usmerjanje na levo ali na desno dodajali še posamezne besede z ustreznim pomenom: kadar je šel vol prenizko, "da je pod brazdo šel, da je plug ven vrglo", so mu re^di "Hap gor!"; in ko so prišli na ozare na levi ali desni konec njive, kjer so obračali, so veleli "Hap okólo (okóu)!" - kadar so morali obrniti levo navzgor in "Sti okóu!" - za desno navzgor. Ali pa na primer, če je vol stopil na vprežno verigo, štrdngo, ali čez njo in prek vprežnega droga, timóna, so mu v vaseh nad Koprom v slovenski Istri rekli: "Stópi, prestópi." Na Krasu pa so stopili k njemu ter mu takole prigovarjali, naj dvigne nogo (da so lahko umaknili štrdngo):: "Déj, ópi, ópi Sivko, ópi Sivko; ma tu je kuker človek Tem živalim so dajali takšne ukaze, "take komande, kuker bi dali tudi človeku". "Je žvàd to čutla. Tisti, ki je z njo lepše delal, ga je bolj ubogala," so se povsod zavedali
44 Sivic-Dularjeva (1984/85: 150) o velelnici čud (oziroma ca, ča, čo) pravi, da etimološko ni jasna, iz arealnih razlogov pa je morda romanska. Ob tem se velja ponovno spomniti sporazumevanja z delovnimi voli v Piemontu, kjer je orač desnega vola Sklical in usmerjal z imenom Già. Imenu je spredaj dodajal velel-nico sti (Sti Già!), kadar je desni vol dohitel levega ter se je moral ustaviti, in ali (desnemu) ali eli (levemu), kadar je levi ali desni dohitel drugega in ga je orač pognal naprej (Pictet 1802: 6 (370, 371)).
dobri gospodarji in njihovi družinski člani; zlasti tisti, ^ki so vole vpregali ali jih gonili pri delu. Med natikanjem jarmov so jim mirno prigovarjali: na primer "Sek, dej glavo not," ali pa "Bod priden, ubogaj Z voli so se preprosto pogovarjali. "M0rš govórt zraven; pa pomagat mu; pa pocartat. Ne vem - glih tak pri zvadi kot pa pri mihnemu otroku," mi je zaupala Jezerntkova gospodinja s koroške Libeliške gore. In tudi Grgač iz Slavine na Pivki je prodorno ugotovil, da se je treba z živalmi "pogovarjat ko z otroki". Potem so razumeli - "glih ku fant. " Kakšni voli naj bi bili tako vse razumeli (oziroma so bili tako vsemu privajeni), da se ne zdi prav nič nenavaden poklon, ki ga je svojemu živalskemu delovnemu tovarišu izrekel pivški gospodar Matija Urbanov iz Selc: "Bol si pameten ku čl0vk . " Karlo Kasarnov iz Skadanščine v Brkinih je o tem takole besedoval: "Se navadi tudi živino - glih ko ljudi. Bolj so znali takrat voli, koker dans kakšen čl0vk."Za Valentina Tinčkovega s Koprivnika je bil tak vol, ki je ubogal, ki je razumel na besedo, "srčen vol". Gospodar Anton z Mrzle Planine nad Sevnico pa je pritresel misel o srži sporazumevanja z domačimi voli: "So ko ludjé - čist sam govórt niso znal
A kakor so mi pripovedovali mnogi, živali niso razumele ter sledile le ubrani melodiji delovnih velelnic in svojih imen, temveč so se odzivale še posebej na glas, ki jih je izgovarjal. "Po glasi so vedli, kaj morajo narest; to so tud stari ljudje pravli." Kadar na primer na Pivki, na ^dancih pri vasi Jurišče niso mogli speljati z vozom, "da je bla zvau kot da bi bla obsedena - in če je pršu ta prau zadi - da je zakriču - je šlo skózi". Za druge, ki so jih poskušali pognati, se voli sploh niso zmenili. "Je škoda kričat - te ne šliši," so re^di. Za dobro sporazumevanje z voli so bili potrebni posebni ljudje. "Tu ti je prirojèno ." (Smerdel 2005: 367).
Človeški glas je pač mogoče označiti za najbolj prepričljivo nesnovno orodje, s katerim je gospodaril z govejo živino (Griffin-Kremer 2001: 173). Etološka dognanja sporočajo, da je sluh pri govedu dejansko izjemno dober, saj v primerjavi z nekaterimi drugimi živalmi sliši "dobro do zelo dobro" in ima višjo mejo območja zaznavanja visokih frekvenc kakor človek (Štuhec 1997: 15). Voli so gospodarja (povečini je bil prav on tisti v družini, ^ki se je največ ukvarjal z njimi) spoznali po glasu, ne da bi ga zagledali, in so ga tudi drugače začutili. "Žvad to čuti - ko si bil velik zraven; čut in voha." Kadar je prišel gospodar na dvorišče in spregovoril, so se voli v hlevu takoj odzvali v svojem "jeziku" - z mukanjem. Če pa so govorili drugi, so ostali tiho. "Žival ima strašnoprefinjen čut za glas" in sposobnost razlikovanja glasov, je o tem povedala Franka Cunarjeva z Jurišč na Pivki; med spominjanjem, kako se živina odziva na možev glas. "Tulku ludi - magari tle zadej, pa bodo zivali čist tiho. Sam Franc bo spregovóru - vse se bo oglaslu
A v sestavljeni celosti sporazumevanja z delovnimi voli je mogoče poleg valovanja človeš^kih in volovskih glasov ugotavljati tudi dotikalno sporazumevanje in posamezne pomenske zvoke. Dotikov sta bili v poglavitnem dve vrsti: delovni (pomirjevalni ali spodbujevalni) in ljubkovalni. Pri prvih, kjer so dotiki spremljali delovne ukaze, so uporabljali dve orodji z več ali manj enako namembnostjo: najsibo palico - pogosto kar v grmu urezano leskovo ali drenovo šibo - najsibo bič. S slednjim so nekateri tu in tam po potrebi "pošlatali" desnega vola - so se "stegnili z gajzlopreko, po bedrih"
-, medtem ko so vodili levega in ob njem hodili. Dotik s palico ali z ročajem biča po prednjih nogah ali po gobcu pa je ponavadi spremljal ukaz za ritensko stopanje. Pri drugih dotikih, ki so bili pogosto prav tako delovni, je bilo orodje mehka človeška roka. Z njo so vole malo pobožali in potrepljali, največkrat po vratu in po hrbtu ter za rogovi. Tako so jih mirili in spodbujali med delom: "Ko smo prišli gor - pa dol po njivi, pa sem jih pobožala." Drugače pa z božanjem po vratu volu preprosto "pokažeš, da ga maš rad
Preden se dota^knemo tleskanja ali pokanja z bičem kot pomenskih zvokov, ^d so tu in tam spremljali melodijo glasov delovnih velelnic in volovskih imen, velja omeniti še eno sestavino sporazumevanja z delovnimi voli - rožljanje z vprežnimi verigami.
60 Kakor kaže, je imelo slednje dva pomena. Posamezni^d se spominjajo, da so ga živali
Upodobitev biča oziroma biču podobnega (zvočnega) orodja, morda najzgodnejša te vrste, iz groba v Tebah, okoli 1200 pr. n. št. (iz: Arpag Mekhitarian, Ägyptische Malerei, Genève 1954 (Skira), str. 149).
prepoznavale kot zvok, ^d je naznanjal odhod na delo. "Sàmo če je ležou u štali, ne, jest sem s ketnami od ojesa pozvónu - je vstal gor in šel (ven) k vozu," je na primer o tem povedal gospodar Emil iz Ošelj pri Šempetru. Drugače so ga ponekod uporabljali kot orodje strahu pri učenju juncev. Tem so najprej pripeli zadaj kakšne verige, da bi se ustrašili rožljanja, zavoljo tega prenehali bezljati in bi umirjeni prisluhnili besedi. Ponekod drugod pa so se pri učenju izogibali zvokom rožljanja ali ropotanja. Pri Jezernik na Libeliški gori so na primer pravili, da juncev zavoljo tega niso prav hitro vpregali v voz. "Zato ko je ropotalo zàdi, jih je pa strah blo." Najprej so jim dali vleči nekaj takega, "daje tiho šlo". Znanj o odzivanju mladih volov na omenjene zvoke pač niso povsod enako uporabljali.
61
Raba bi~a, upodobljena v angleškem srednjeveškem Luttrellovem psaltru (iz: Janet backhouse, Medieval Rural Life in the Luttrell Psalter, Toronto 2000, str. 17).
Najstarejša znana upodobitev vodenja volovske vprege z rabo biča, iz Valvasorjeve Topografije Koroške, iz leta 1681; žanrski detajl z vedute gradu Hagenegg bakrorezca Andreja Trosta (Grafični kabinet
Narodnega muzeja Slovenije).
In potem je tu še bič in njegov zvok oziroma njegova namembnost. Na Slovenskem je raba biča kot kaže prvi^krat sporočena s Koroške, iz zadnje četrtine 17. stoletja (na bakrorezu v Valvasorjevi topografiji Koroške iz leta 1681).45 O nekdanji rabi ostena v naših krajih - tega ne zvočnega, temveč dotikalnega orodja za vodenje volov -, razširjenega še posebej po Sredozemlju (tudi na sosednjem Hrvaškem in v Italiji),46 pa priča le Erjavčev zapis iz leta 1880 (gl. str. 58).
45	Gre za žanrski detajl na upodobitvi gradu Hagenegg, nedaleč od Železne Kaple, katere avtor je bakrorezec Andrej Trost (v: Janez Vajkard Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae modernde, Heervorgebracht zu Wagensperg in Crain, 1681). Zgovorna priča o rabi biča v nekaterih drugih evropskih deželah pa je na primer upodobitev oranja v angleškem srednjeveškem psaltru iz druge četrtine 14. stoletja (v: Janet Backhouse, Medieval Rural Life in the Luttrel Psalter, University of Toronto Press 2000, 17).
46	Rabo ostena na primer razkrivajo posamezne srednjeveške upodobitve iz Italije in Francije. Pictet z začetka 19. stoletja za Piemont sporoča, da orač "v desni roki drži štirinajst čevljev dolg trs, imenovan cana, ki ima na enem koncu iglo (oziroma ost), na drugem pa otko za čiščenje zemlje z orala" (Pictet 1802: 4 (363)). O enaki obliki ostena z otko ponekod na Hrvaškem priča risba v delu Branimirja Brataniča Orače sprave u Hrvata (Zagreb 1939, str. 89). O rabi enakega orodja pri oranju z voli v sodobni Tuniziji pa piše tudi Patricia Anderson (2007: 251, 252).
Kjer koli so bič uporabljali, so menili, da je neobhodno orodje medsebojnega sporazumevanja; saj se je z njim vole vodilo. Po potrebi so jih malce dregnili, a drugače se je "z žajglo bolj pokazalo živini V navadi je bilo, da so stopali naprej in z bičem volu kazali, kam naj krene. "Zaokr0žlo se mu je proti glavi in vol je šel za tabo in se je obračal," so se spominjali v vaseh na Piv^d (Smerdel 2005: 368). Temu so marsikje rekli, "vola se vabi .". Tam, kjer so zraven tudi tleskali ali pokali z bičem - na primer v Istri -, so govorili, da vola vodijo "pod bičem"..4"7 Številni ^kmeč^d gospodarji pa so menili, da so biči nepotrebno razkošje. Da so bili prav dragi, so se na Krasu in v Brkinih spominjali "koprivcev" (tudi "koprivovcev'), cenjenih bičev s prepletenimi lesenimi bičevniki (za govejo živino in z glad^dmi za konje), ^d so jih vsaj že v prvi polovici 19. stoletja izdelovali v Skopem pri Komnu, nedaleč od Koprive na Krasu.48 "Je mógu lahko delat dve uri za tisti bič, tri	663
A v krajih in na kmetijah, koder so bili voli (in ne konji) ponos kmečkih gospodarjev, je bil bič njihov vidni in zvočni zunanji prepoznavni znak. Kot takega ga nedvomno sporoča odlomek iz dolenjske kmečke povesti pisatelja Frana Jakliča:
"Ko je bil Antonač iz Zatišja dobil od očeta grunt /^/, on je imel hlev v os^krbi. S sivci se je postavljal. Ko je vozil težke vozove z njiv, ko je senožetino spravljal in vlačil iz gozda drva. Hej, kako je pokal z bičem tedaj, da je šlo pokanje na vse strani, da so vsi vedeli, da je bil Antonač z vprego zunaj (Ja^dič 2004: 161) Tako so si bičev želeli tudi manj premožni kmečki gospodarji, o čemer prenikavo govorijo stavki v avtobiografski povesti Tržačana Rebule:
"Ukazal je še šop novih bičev. In je s toplim nasmeškom v košatih, z njuhancem natresenih brhkih sledil voljnim Ikretnjam trgovca, Iki mu je zavijal v papir tisti rumeni blagoslov. Saj ni bilo treba, da bi imel v hlevu dvanajst glav živine! A če bi stopil na cesto s postavnim volom, naj bi ga švrkalpo zadnjici z leskovo šibo? Osla, pipe, biči, to so bile trdne stvari, neogibne za kmeta." (Rebula 1957: 10, 12) Z veščinami sporazumevanja z delovnimi voli in z vsemi potrebnimi znanji so se podeželski otroci - še posebej fantiči - zelo zgodaj seznanjali. Mnogim se je zadevno vajeništvo začenjalo že pri petih letih in prve stike z živino so imeli ponavadi najprej v domačem hlevu ter potem na paši. Številni sinovi so prav ob volih odraščali in zoreli v kmečke gospodarje. Njihovih tovrstnih znanj in obvladovanja veščin sporazumevanja z vprežno živino pa niso merili le v krogu družine, temveč tudi v okviru vaške skupnosti, o čemer slikovito priča primer zadevnega ocenjevanja iz brkins^kih vasi: "Ej, Vardjanov Frane, ali Pépi je dober volar (tisti, ki je pasel in vodil vole pri delu). Pépo Kasàrnov je tudi dober volar; on zna tudi dobro jih privrnit..."
47	V hrvaški Istri vodenje vola "pod bič" pomeni, da gospodar samo maha z bičem, ne da bi se z njim dotikal svojih volov. Ti ga morajo poslušati "na riječ", na besedo (Meden 1999: 52).
48	O tem na primer priča upodobitev Franza Kurza von Goldensteina iz leta 1838, na kateri moški v noši iz kraja Sveto pri Komnu drži v roki šop bičevnikov (iz Arhiva SEM). Milko Matičetov pa v članku Etnografija zapadnih Slovencev - kjer med drugim piše, kako so se na Krasu z istimi obrtmi ukvarjale cele vasi - omenja "izdelovalce bičevnikov v Svetem pri Komnu" (Matičetov 1948: 22).
Goldensteinova upodobitev možaka iz Skopega pri Komnu na Krasu s šopom bičevnikov v roki, iz leta 1838 (Dokumentacija SEM).
Kmet Virgilio iz zaselka Cesari v Istri vodi svoja vola Boškarina in Bakina "pod bič^em^" (foto: Inja Smerdel,
2007).
Fantič iz Homa na Dolenjskem stopa pred volovsko vprego in vodi vprežena vola (foto: Fanči Sarf, 1961).
Glasba spodbujanja ali pomirjanja: petje volom med oranjem, žvižganje med napajanjem
Poleg melodije besed in pomens^dh zvokov, Iki je delovne vole zdaj spodbujala, zdaj po potrebi pomirjala - so v ta namena še v 19. stoletju marsikje po evropskih deželah živini tudi peli ali žvižgali, kakor je na primer izpričano na Škotskem (Griffin-Kremer 2001: 175; Fenton 1970) in v Franciji (Sigaut 1998: 1083), pa tudi na Slovenskem. A zapisov pesmi, ^d naj bi jih bili v naših Okrajih peli volom med oranjem, skorajda ni. Za njihovo preštevanje zadoščajo le prsti ene roke.
Tam sredi 19. stoletja, leta 1856, je bil v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavljen spis "Usmiljen gospodar z živino, dober gospodar zase",49 ki je v zakladnico slovenskega ustnega slovstva pritresel do nedavnega edino - kot tovrstno prepoznano pesem. Prepisano iz Novic je potem v zbirki Marije Lisjak našel jezikoslovec Karel Štrekelj in jo objavil v četrtem zvezku korpusa Slovenske narodne pesmi, ^d je izhajal od leta 1895 do 1924. Uvrstil jo je med "Pesmi stanovske", v razdelek "Poljsko delo", v katerem se pod številko 7240 nahaja le omenjena pesem, zapisana v Poljans^d dolini v Beli Ukrajini (Štrekelj 1908-1923: 229). Njenemu komentarju: "Kadar Poljanci orjejo, pojó ali žvižgajo živini in živina pohlevno orje," v objavi sledi pesemsko besedilo.
49 y Novicah (tasć, Tečaj XIV, str. 166), časopisu, ki je leta 1843 (do 1902) začel izhajati v Ljubljani na pobudo Kranjske kmetijske družbe, je pisec omenjenega spisa podpisan kot Ž.
"Nekateri pojó tako":
66
Dolga mi je njiva, Huda mi je gospodinja. Hej, hej, hej, hej, hej! Volek, hej, hej, hej!
Pomagaj nama Bog In Marija iz nadlog!
Od kraja do kraja, Mati potico vsaja.
Od kota do kota, Mati peče kokota.
Ljubi moj rogina, Midva bova pila vina.
Lepi moji štirje voli, Ki niste nobeni moji:
Eni ste svete Trojice, Drugi ste Marije device.
Eni ste svet'ga Antona, Drugi ste druzgapatrona.
Solnce mi gorko seje, Naj po plečah dobro greje.
Nama bo odtodi iti, Se muham v senco skriti.
Vročina je velika, Naj ze muha pika.
Gornji komentar zgovorno potrjuje, da je bilo sredi 19. stoletja na Slovenskem - vsaj v Beli Ukrajini - petje in žvižganje volom med oranjem prav res v navadi. O tem mikavno priča še eno besedilo iz Novic, iz leta 1844, in sicer prva kitica "Pesmi v setvi", ^d gre takole: "Pridno in neutrudljivo / Orjemo vsak svojo njivo / S petjem gor' in dol' grede Žvižganje med oranjem drugače sporoča le nedaven zapis iz Porabja, kjer naj bi bili fantje med delom žvižgali kravam.51
Prva pesem pa prinaša tudi nekaj zgovornih besed o življenjskem okviru dogajanja: o težkosti oranja (na "hudi", najverjetneje težki ilovnati zemlji), o stvarnem družbenem kontekstu (ko kmet orje z voli, ki niso njegovi),52 o svetniških zavetnikih živine, o vročini in mušji nadlogi . A za pričujočo razpravo je pomembneje, da razkriva vsaj eno volovsko ime - Rogina (čeprav pisano z malo začetnico) - in v refrenu v^djučuje
50	Pod pesmijo je podpisan Radoljub Ledinski. Izšla je v Novicah 1844, Št. 15, na strani 57.
51	V zamejskih porabskih vaseh Gornji Senik, Slovenska ves in Verica - Ritkarovci je na podlagi moje prošnje leta 2006 zadevne podatke zbrala in zapisala etnologinja Katalin Munda Hirnök.
52	Tu gre morda za odsev tako imenovane obrestne ali činžne živine (nemško Zinnsviehe, Kirchen-zinnsviehe), posebne oblike zakupa zlasti vprežne goveje živine, na Slovenskem v prete^klih stoletjih močno razširjene pravne ustanove. Podložniki, ki niso imeli svojih živali, so morali za najete lastnikom plačevati določene obresti. In še iz sredine 18. stoletja je sporočeno, da je na območju večine zemljiških gosposk na Dolenjskem (in na Notranjskem) prevladovala zakupna in obrestna živina - največ je bilo naštetih prav volov (Smerdel 2005: 349, 350; po Britovšek 1964).
na Slovenskem pogosto delovno velelnico Hej!.^^ V tem je pesem sorodna ^krat^dma štirivrstičnicama s Koroške in s Stajerske, s Pohorja, najdenima v arhivu Slovenskega etnografskega muzeja. Prva, zapisana v Stenici na južnem Pohorju v 60. letih preteklega stoletja,54 gre takole:
Jirs, Vaudi, Plaj, Muri (imena štirih volov), ga z gajžljo nakuri, karnacija, hejc, hejc (ukaz za naprej), kol'kor moreš vlejc!
In druga, ^d je bila najprej, v 80. letih preteklega stoletja, v ne prav oddaljenem koroškem Spodnjem Razboru zapisana pomensko malce nejasno55 - Hejcbendi, štimavri / ga z jejžli nakouri / bendi hejc, hejc / kar moreš le vléjc -, gre po opravljeni preverbi 67 (po obisku zapisovalkinega očeta, ki jo je pred leti tudi pel) takole:
Hejc (ukaz za naprej) Bendi (ime vola), šti (ukaz na desno) Mavri (ime vola), Ga z jejžli (z gajžlo oziroma bičem) nakouri, Bendi hejc, hejc, Kar moreš le vléjc.
A potem sem med branjem pesmi Jurija Vodovnika (1791-1858), koroškega bukovnika, ljudskega pevca in igrca, ki se je navdihoval v vsakdanjem življenju, izsledila še njuno tretjo različico. Slednja petje te štirivrstičnice umešča vsaj že v prvo polovico 19. stoletja.56 In poti po hribovskih kmetijah v teh Okrajih bi najverjetneje pritresle še kakšno tovrstno pesem, saj sem le za lučaj od obiskane kmetije v Spodnjem Razboru zapisala še njeno četrto, nekaj krajšo različico, v kateri je spremenjeno le ime drugega vola - Souri; dva^krat je ponovljen ukaz za naprej - hejc Bendi, hejc Souri; in izpuščena je tretja vrstica.
Iskanje sledi za morebitnimi drugimi zapisi - kakršne koli druge pesmi ob oranju - se je končalo pri neuspešnem pregledovanju novega korpusa Slovenske ljudske pesmi5^ in nazadnje na Glasbenonarodopisnem inštitutu v Ljubljani. Iz njegovega arhiva mi je etnomuzikolog Julijan Strajnar lahko posredoval le kratek zapis besedila (in melodije) iz sosednje hrvaške Vivodine, v katerem se pojavi samo en verz ter obenem refren:
53	Glede tega je možna primerjava z zapisom škotske pesmi ob oranju iz poznega 16. ali zgodnjega 17. stoletja, v kateri so prav tako navedeni delovni ukazi in vzkliki (Fenton 1970: 181), tudi medmet hej oziroma angleški hey.
54	Leta 1963 jo je zapisal tedanji muzejski kustos za ljudsko gospodarstvo Angelos Baš in je bila skrita med raznovrstnimi drugimi podatki o živinoreji v vasi Stenica.
55	Arhiv SEM, Fond "jarem"; Vprašalnico iz leta 1986 je izpolnila Viktorija Linasi, tedaj učenka 8. razreda Osnovne šole Zarazber, doma s hribovske kmetije Krničnik v Spodnejm Razboru.
56	Pri Vodovniku je različica štirivrstičnice umeščena kot dvovrstični refren v šesto kitico njegove pesmi O pohorskem kmetu: Kmet deske nabaše na zabuoj s pedeset, / vuole napreže, pa uklen^ jih speit. //: "Hajd Stija, plej Muri!" (gre za dva ukaza in dve imeni, zato je v zapisu napačna raba velikih začetnic) ga z gajžlo n^kuri: "Kan^lja, hajd, hajd, boš mogu ke vleič" :/ (Cvetko 1988: 146).
57	Le-tega od leta 1970 dalje izdaja Glasbenonarodopisni inštitut Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, a knjiga s poklicnimi pesmimi v njem zaenkrat še ni izšla.
Zapis monotone melodije pesmi iz Vivodine na Hrvaškem, s podobnim besedilom, kakršnega ima prva kitica pesmi ob oranju iz Predgrada v Beli krajini (Strekljeva zbirka, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta
ZRC SAZU).
Duga njivo, huda gospodinjo - o - o - o.58 Besedilo verza je skoraj enako kakor tisto v pesmi iz Poljanske doline v Beli krajini, le da ima slednja refren: Hej, /.// Volek, hej, hej, hej!, saj so jo peli med oranjem (hrvaško ^kratko različico pa naj bi bile pele ženske med žetvijo). In to je bilo prav vse, kar je bilo mogoče najti v tem arhivu. Takšnih pesmi "nismo iskali", mi je povedal Strajnar; saj "ne sodijo med tiste ta lepe, ki smo jih ves čas
58 Fond GNI, št. 20.296, trak 58/A, pela je Katica Vrbanek. Pesem je maja 1956 posnel Valens Vodušek, transkribcijo melodije in teksta je prispeval Julijan Strajnar. Kot referenca je navedena pesem št.
7240 iz Štre^kljevih Slovenskih narodnih pesmi.
zbirali".^'9 Tako kaže, da bo razdelek po^dicnih pesmi - pri pesmih o poljskem delu, o oranju - ostal v novem korpusu Slovenske ljudske pesmi najverjetneje prazen. Razen če bodo vanj znova uvrstili staro pesemsko znanko iz Bele krajine. Na njeni sledi sem leta 2006 obiskala vas Predgrad v Poljanski dolini; a v njej se po poldrugem stoletju od prvega zapisa - in po slovesu, ki so ga dali volom v 70. letih preteklega stoletja - prav nihče več ni spominjal, da bi med oranjem kaj prepevali ^
In kjer koli sem hodila, po vseh obiskanih krajih na mojih poteh skozi štiri slovenska etnološka območja, nikjer razen na Koroškem niso nič vedeli o prepevanju volom med oranjem. "Kakšen jefàjn kléu," je stvarno pribil Pečnik iz Marije Reke v Zasavju in povedal, da so med tem delom (kadar vol ni šel "točno po tisti liniji") celo drugače mirni moža^d radi prav sočno kleli. V Planini nad Podbočjem so pri Pavlétovih
k temu dodali: "O, kje pa^. Takrat je blo pa več kletvine ko pa pesmi Na koroš^d _:_
Libeliški gori pa so se pri Jezernik med smehom spominjali soseda, ki je med oranjem neprenehoma ponavljal svojim volom: "Volički, telički, le gremo, le gremo! / Voltčki, telički, le gremo, le gremo!"
A marsikje so mi po nikalnem odgovoru glede petja razkrili, da so svojim volom žvižgali; vendar ne med oranjem, temveč med napajanjem. Nekaj besedic o žvižganju sem pozneje odkrila tudi v podarjeni spomins^d črtici ljubiteljske pisateljice60 o domačem volu Sivčku, kateremu je teta, ki mu je vsako jutro prinašala vedro vode v hlev, že na pragu začela žvižgati. Z mojih poti pa je to početje sporočeno iz vasi Gradec in Planina v Posavju, Predgrad v Beli Ikrajini, Mrzla Planina v Posavju, Spodnji Razbor na Koroškem, v največ primerih pa iz sredozemskega etnološkega območja: iz vasi Škofi na Krasu, Dobravlje v Vipavski dolini, Skadanščina v Br^dnih in Topolovec v slovens^d Istri. Posnet^d in trije obstoječi notni zapisi61 pričajo o preprostih, ritmičnih in kakor kaže povsem individualnih melodijah. Če bi se slednje dalo zbrati v večjem številu, bi se morda pokazal kak lokalni ali regionalni vzorec; vendar pripravljenih "žvižgačev" najverjetneje ne bi bilo prav dosti. Večini tistih, ki so mi znanje o spodbujevalnem žvižganju med napajanjem sicer razkrili, je bilo namreč že v naslednjem trenutku nerodno. Nekdanja modrost se jim je z današnjega vidika zazdela skoraj neumnost, ki so jo pospremili z zadrego in s smehom.
In vendar je bilo v "časih delovnih volov" žvižganje med napajanjem hudo pomembno početje; a le v primeru, če je zares učinkovalo spodbujevalno. Da vol ob žvižganju raje in hitrejejaije, so izkusili in verjeli. Njegovo namembnost sta razložila Ida in Danilo, Vànkova iz Škofov: "Žvižgalo se je làhko, če ni htéu pit. Ko ni htéu pit, prej ko je imu za jet delat, se je žvižgalo. Kadar je konču delat (in je bil žejen), ni blo treba žvižgat." Ali z drugimi besedami: zjutraj, preden so šli z voli na delo, ti morda niso bili
59	Po delovnih pesmih, ki naj bi jih bili peli med oranjem, sem spraševala tudi hrvaške kolege in dobila od Jerka Bezica (nekdanjega sodelavca zagrebškega Instituta za etnologiju i fol^doristiku in profesorja etnomuzikologije) skoraj dobesedno enak odgovor, kakršnega mi je dal Strajnar. Moj paški informator Mate Negulic iz Smokvice pa mi je petje takole potrdil: "Covik sam, ongundi m^lo za njima; muu se čini kao da lipše ide ondapivašza njim^: 'Ajde vooole m^j, ori - da dodem^oprije kraaju
60	Spominska črtica Irme Jančar priča o življenju na majhni, uborni kmetiji v Srednjem Lipovcu pri Dvoru na Dolenjskem, v letih po 2. svetovni vojni.
61	Prispeval jih je do nedavnega muzejski kolega, etnomuzikolog Igor Cvetko.
Zemljevid Slovenije z označenimi kraji, v katerih je bilo registrirano ali posneto petje med oranjem in
žvižganje med napajanjem.
žejni; vendar je bilo še kako pomembno, da so se napili (in da niso prepočasi pili), saj jih med nekajurnim oranjem niso niti smeli niti mogli napajat. Melodije žvižganja živini med napajanjem je tako mogoče označiti kot spodbujevalno zvočno orodje.
A vrnimo se še enkrat k drugemu "glasbenemu orodju", k pesmim, ^d lahko prav tako spodbujajo, poživljajo ali pomirjajo. In tu je v obeh primerih mogoče najti vzporednico med človeškim in volovs^dm. Tako kakor so s pesmijo, ^d so jo med oranjem peli monotono, pomirjali vole med težkim delom (in obenem podpirali njihov napor), so podobno zazibali v sen otroke. Pesmi, kakršne so nekoč peli volom med oranjem: s preprosto, monotono melodijo,62 z enakomernim ritmom in barvo glasu, so namreč v svojem bistvu - po vseh omenjenih značilnostih - podobne otroškim zazibalkam.63 A tu so še one druge - bolj vesele, spodbujajoče in poživljajoče -, ka^kršne na primer sporoča notni zapis iz koroškega Spodnjega Razbora. V njem si je pesem, peta med oranjem, sposodila melodijo človeškega veselja, znano vižo "Preljubi vi svatje".64 In kot takšna nedvomno ni spodbujala le obeh volov, temveč tudi samega orača. Lajšanje
62	Takšna je bila na primer tudi škotska The Plough Song, prvikrat objavljena leta 1666, za katero pravi Fenton: "Terry Pesmi ob oranju ni pripisoval nobene glasbene vrednosti, /./. Gre za monotono vrsto pesmi (Fenton 1970: 175). In tudi Sigaut piše o francoskih les briolages, da so razpotegnjene pesmi, s katerimi orač spodbuja, podpira napor svojih volov (Sigaut 1998: 1083). Podobno, pisateljsko slikovito, jih je že sredi 19. stoletja opisala George Sand (1962: 21-22).
63	Na kar me je prijazno opozoril etnomuzikolog Julijan Strajnar.
64	Koroška svatovska, ljudski snubitveni ples štajeriš.
napornega dela, v tem primeru z veseljem, je bilo pač potrebno obojim - človeku in njegovim živalim.
Trije notni zapisi žvižganja volom med napajanjem (Dokumentacija SEM).
71
Notna zapisa pesmi ob oranju iz Spodnjega Razbora na Koroškem (Dokumentacija SEM).
Za konec - prgišče temeljnih spoznanj
Na koncu tega spisa o "zvokih besed" in "glasovih zvokov" v sporazumevanju z delovnimi voli na Slovenskem se zdi smiselno pritegniti pol stoletja stari predpostav^d Clauda Lévi-Straussa o človekovi kulturi kot spletu različnih sistemov komuniciranja (Cvetko 1990: 61; po Lévi-Strauss 1958). Dejansko gre za množino, za človekove kulture, med katerimi pomeni kultura sporazumevanja z delovno živino sestavljeno celost dotikov in svojstvenega jezika - izročenih besed in glasov (medmetov, besednih zvez in oblik), pomenskih zvokov (tleskanja, pokanja, žvižgov) in petja - oziroma svojstvene "glasbe sporazumevanja" kot nesnovnega orodja v gospodarjenju z delovnimi živalmi. Nekatera temeljna dognanja o tej posebni kulturi sporazumevanja, natresena skozi 7^2 celotno besedilo, so strnjeno ponovljena naslednja:
- • Glede volovskih lastnih imen je številčna analiza slovenskih imen prinesla
potrditev primerjalnega spoznanja od drugod, in sicer, da so najštevilčnejša lastna imena na podlagi telesnih značilnosti in med njimi tista po barvi.
•	Razčlenitev najpogostejših volovs^dh imen po slovenskih etnoloških območjih je pokazala na najbolj razširjene goveje pasme, med katerimi je pri delovnih volih prevladovalo slovensko sivo do temnorjavo govedo.
•	Vsebinska razčlenitev imen je razkrila, da so bile na Slovenskem poleg barve kože, vzorca kože in rogov pri poimenovanju volov še posebej pogost navdih telesne značilnosti drugih živali ali rastlin in druge sestavine iz narave.
o	o
•	Dajanje lastnih imen volovskim delovnim tovarišem je bilo zlasti jasen odraz delovnih potreb po njihovi individualizaciji. Ljudje so morali najprej poznati in z imenom individualizirati žival, od katere so potem z ukazi terjali določena dejanja.
•	Kot pomembna sestavina volovs^dh lastnih imen je bila prepoznana njihova zvočnost, čemur je sledilo spoznanje o zlivanju imen in delovnih velelnic oziroma ukazov v ritmično, zvočno ubrano "melodijo sporazumevanja". V njej so vedno najprej izgovarjali velelnico in potem ime.
•	Te ponekod daljše, drugod krajše ritmične kompozicije - zdaj rastočih, zdaj padajočih, odsekanih ali razpotegnjenih glasov delovnih velelnic in ustrezno naglašenih volovskih imen ter tu in tam tleskajočih, pokajočih zvokov biča - je bilo mogoče označiti kot svojstveno "glasbo sporazumevanja" (saj gre v njih za intonacijo in za ritem, za dve izrazito glasbeni kategoriji); kot ritmično melodijo besed in "pomenskih" zvokov.
•	Izrazje, s katerim je človek usmerjal gibanje in obnašanje svojih živals^dh delovnih pomočnikov ter se z njimi učinkovito sporazumeval, ni bilo "jezik ne-besed", temveč poseben jezik medmetov, terminologiziranih v velelnice, in še izluščljivih besednih zvez in oblik, največkrat indoevropskega ali praslovanskega izvora.
•	Voli so se odzivali še posebej na glasove, s katerimi so bile izgovorjene delovne velelnice in imena. Glas gospodarja oziroma tistega, ki se je z njim največ ukvarjal, so prepoznavali izmed vseh drugih. Z voli pa so se "njihovi ljudje" tudi pogovarjali in jim prigovarjali kakor otrokom.
•	V celovitost sporazumevanja z delovnimi voli sodijo tudi dotiki - delovni (pomirjevalni ali spodbujevalni) in ljubkovalni - in posamezni pomens^d zvo^d. Orodja dotikalnega sporazumevanja so (bila) človeška roka, palica, nekdaj osten in bič. Med pomens^dmi zvo^d pa še posebej tleskanje ali pokanje z bičem in rožljanje verig ali ropotanje.
•	V Okrajih, koder so bili voli ponos ^kmečkih gospodarjev, je bil bič njihov vidni in zvočni prepoznavni znak.
•	Z veščinami sporazumevanja z delovnimi voli in z vsemi potrebnimi znanji so se ^kmečki otroci, zlasti deč^d, zelo zgodaj seznanjali. Njihove zadevne sposobnosti so pozneje, pri odraščajočih fantih, pogosto ocenjevali v okviru vaških skupnosti.
•	Poleg melodije besed in pomenskih zvokov, ki je delovne vole zdaj spodbujala, 73
zdaj po potrebi pomirjala, so jim v ta namena tudi na Slovenskem, še v 19. stoletju -
in ponekod celo sredi prete^dega stoletja, peli in žvižgali. V vseh pesmih se vedno pojavljajo posamezne delovne velelnice in volovska imena.
•	Žvižganje živini med napajanjem je mogoče označiti kot spodbujevalno zvočno orodje.
•	Na Slovenskem je bilo mogoče prepoznati dve vrsti pesmi, ki so jih peli med oranjem: preproste, z monotono melodijo, podobne otroškim zazibalkam, in bolj poskočne, s katerimi je človek lajšal naporno delo sebi in živalim.
Zdi se, da posamezna dognanja o glasbi oziroma o posebnem jeziku sporazumevanja z delovno živino, z delovnimi voli, in še posebej njihov življenjski okvir, stkan iz premnogih zgovornih pričevanj, prav res sodijo v območje "filozofije stvarnosti vsakdanjega življenja" (kakor jih pomensko označujem) in dodobra negirajo staro stalnico filozofskega dualizma: delitev na animalno in humano, z večno nadvlado slednjega. Voli naj bi bili vse, kar so jim govorili, veleli, peli, žvižgali, tleskali in pokali - ali kar so jim sporočali z dotiki -, razumeli in se ustrezno odzivali. Njihovi človeš^ki delovni tovariši so jih imeli za pametne, kot so ljudje, in tu in tam so se kakšnega vola spominjali celo kot pametnejšega od človeka; z njimi so se pogovarjali kakor s soljudmi in jim prigovarjali kakor otrokom, jim peli pesmi ^ Le govorili niso - "čist sam govort niso znal", temveč so svoje odgovore in občutite zamukali.
In če jim je manjkala samo "beseda", so jo v odziv na "glasbo sporazumevanja" sploh rabili? Na podlagi študij o izgubi govora ali vida pri človeku je bilo na primer dognano, da glasbeni spomin prevladuje nad govornim in vidnim, saj gre za globok možganski sestav (deep-brain complex; Griffin-Kremer 2001: 177). Prav pri govedih pa so etologi spoznali, da je njihova občutljivost na glasove, na zvoke velika (v primerjavi z nekaterimi drugimi živalmi) in da imajo višjo mejo območja zaznavanja viso^kih frekvenc kakor človek (gl. str. 59).
A končajmo z mislijo Jacquesa Attalija iz njegovega dela Hrup (s katero je slovens^ki etnomuzikolog Cvetko (1990: 59) začel svoj spis o različnem slišanju in zapisovanju oglašanja živali v različnih jezičkih in kulturah): "Že petindvajset stoletij poskuša zahodna znanost svet gledati. In še danes ni doumela, da se svet ne vidi, ampak sliši; da se ga ne bere, ampak posluša
74
LITERATURA IN VIRI
ANDERSON, Patricia
2007 Le travail à l'araire aujourd'hui en Tunisie: le point de vue d'une ethno-archéologue. V: Bourrigaud, R., Sigaut, F. (ur.): Nous labourons, Actes du colloque Techniques de travail de la terre, hier et aujourd'hui, ici et là-bas. Nantes: Centre d'histoire du travail. Str. 247-283.
BAUSINGER, Hermann
1971 Tierzucht und Namengebung: zu den Eigennamen des Zuchtviehs. V: Bindschedler, M., Hotzenkocherle, R., Kohlschmidt, W. (ur.): Festschrift für Paul Zinsli: (zum 65. Geburtstag). Bern: Francke. Str. 170-184.
BLIXEN, Karen
2004 Spomin na Afriko. Ljubljana: Delo d. d.
BRAJKOVIC, Dejana
1999	Pragoveda i goveda Istre. V: Stifanic, A., Kovač, M. (ur.): Monografija o istarskom govedu. Višnjan: Savez uzgajivača istarskog goveda. Str. 4-13.
BRISSAUD, Simone
1967 Les noms des boeufs. Folklore 30, št. 2, str. 7-8.
CVETKO, Igor
1988 Jest sem Vodovnik Juri: o slovenskem ljudskem pevcu 1791-1858. Ljubljana: Partizanska knjiga.
1990 O zvočni in glasbeni identiteti (tokrat malo drugače). Muzikološki zbornik 26, str. 59-65.
DIGARD, Jean-Pierre
1988 Jalons pour une anthropologie de la domestication animale. L'Homme 28, št. 108, str. 27-58.
ERJAVEC, Fran
1875 Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske, str. 218-228.
1880 Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske, str. 156-223.
FENTON, Alexander
1970 The plough-song: a Scottish source for medieval plough history. Tools and Tillage 1, št. 3, str. 175-191.
GRAJFONER, Dušan
2000	Živali in jezik: lingvistična interpretacija razmerja med jezikom in umom. V: Vogrinc, J. et al. (ur.): Prestop: spominski zbornik Iztoka Sakside - Saxa. Ljubljana: Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta. Str. 213-225.
GRIFFIN-KREMER, Cozette
2000	Images du bovin, traditions littéraires et populaires dans les pays celtiques insulaires. V: L'an^mal et l'imagin^ire: actes du colloque du Festival Animalier International de Ram^bouillet. Rambouillet: Bergerie Nationale. Str. 93-112.
2001	Bovine bodies and the domestication of the human mind. V: Del Giudice, L., Porter, G. (ur.): Imagined states. Logan Utah: State University Press. Str. 167-192.
2007 Du joug de tete au joug de garrot: récit mythique et changement technique? Ethnozootechnie (Les bovins: de la domestication à l'élevage), št. 79, str. 51-67.
HOFBAUER, Andreas
2007 Usoda moči. V: Sturm N., Zekoff, J. (ur.): Moč = Kraft. Klagenfurt = Celovec: Drava Verlag [brez paginacije].
ILIEVSKI, P. Hr.
1958 "Po-da-ko". Živa antika 8, str. 338.
JAKLIČ, Fran
2004 Kapelica sv. Ane v Zatišju. V: Samotar n^ Selih in druge povesti. Celje: Mohorjeva družba. Str. 161-168.
JAVORNIK, Marija (ur.)
1998 Veliki splošni leksikon: peta knjiga (Ma-Ož). Ljubljana: DZS.
KALLIR, Alfred
1961 Si^ and design: the psychogenetic source of the alphabet. London: James Clarke & Co. Ltd.
KILLEN, John T.
1992 The oxen's names on the Knossos Ch tablets. Minos 27/28, str. 101-107.
KOZAR-MUKIČ, Marija
1978 Poljedelstvo in živinoreja na Gornjem Seniku: diplomska naloga. Ljubljana: [samozaložba].
MAKAROVIČ, Marija
1982 Strojna in Strojanci: narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
1994 Sele in Selani: narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec: Mohorjeva založba. MEDEN, Anton
1999 Smotra istarskog goveda "boškarina" u Kanfanaru (pučka fešta) "Jakovlja". V: Štifanic, A., Kovač,
M. (ur.): Monografija o istarskom govedu. Višnjan: Savez uzgajivača istarskog goveda. Str. 51-54. MEININGER, Héléna
1997	Les bovins laboureurs à Cotacachi (Andes septentrionales de l'Equateur). Ethnozootechnie (Les boeufs au travail), št. 60, str. 67-74.
MORIN, Nicole
1986 A travers les noms de boeufs. Bestiairepoitevin, str. 329-332. PALJK, Jurij
2001 Miško. V: Očetovstvo m^lo drugače. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. Str. 159-167. PICTET, Charles
1802 Agriculture, De la Charrue du Piémont, et de la Culture d'Azigliano. V: Bibliothèque britannique -
Agriculture anglaise, Genève, vol. 7, No 10, An XI (oct. 1802). Str. 357-396. PLETERŠNIK, Maks	75
1894	Slovensko-nemški slovar: prvi del (A - O). Ljubljana: Knezoškofijstvo.
1895	Slovensko-nemški slovar: drugi del (P - Ž). Ljubljana: Knezoškofijstvo. PREŽIHOV, Voranc
1969	Samorastniki; Boj na požiralniku; Jirs in Bavh; Ljubezen na odoru. V: Izbrano delo 3. Ljubljana: Mladinska knjiga.
REBULA, Alojz
1957 Klic v Sredozemlje. Celje: Mohorjeva družba. SAND, George
1962 Le labour. V: Salomon, P., Mallion, J. (ur.): La Mare au Diable, Francois le Cham^i. Paris: Editions
Garnier Frères. Str. 13-25. SMERDEL, Inja
2005 "Bol si pametan ku človk," je rekel volu?: o razmerju človek - vol v vsakdanu in kulturi pivškega kmeta. V: Boštjančič, J. (ur.): Slavenski zbornik. Slavina: Kulturno društvo. Str. 341-379.
2007	"Les gens ressentent plus de compassion à la mort d'un boeuf que lorsque meurt un homme
sur les soins pou la santé des boeufs de travail en Slovénie (aux 18e, 19e et jusqu'au dernier quart du 20e siècle). Ethnozootechnie (Les bovins: de la domestication à l'élevage), št. 79, str. 141-154.
2008	Orala: zbirka Slovenskega etnografskega muuzeja = Ploughing Implements: the collection of the Slovene Ethnographic Museum. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.
SSKJ
1970	Slovar slovenskega knjižnega jezika: 1. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 107. SSKJ
1975 Slovar slovenskega knjižnega jezika: 2. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 72. SSKJ
1979 Slovar slovenskega knjižnega jezika: 3. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 956. SIGAUT, Frangois
1998	Compagnie des animaux utiles et utilité des animaux de compagnie. V: Cyrulnik, B. (ur.): Si les lions pouvaient parler: essais sur la condition animelle. Paris: Gallimard. Str. 1078-1085.
ŠIVIC-DULAR, Alenka
1984/85 Slovenske delovne velelnice za živino. Jezik in slovstvo 30, str. 147-152. ŠTREKELJ, Karel
1908-1923 Slovenske narodne pesmi: 4. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica. ŠTUHEC, Ivan
1997 Etologija domačih živali: (zapiski s predavanj). Domžale: Biotehniška fakulteta, Oddelek za
zootehniko. TOMŠIČ, Marjan
1990 Šilvano. V: Kažuni. Ljubljana: Kmečki glas. Str.151- 160. VERSINI, Francine
1997 De la compétition des boeufs-tirants et des charetiers en Guadeloupe. Ethnozootechnie (Les boeufs
au travail), št. 60, str. 75-84. ZOREC, Ivan
1929 Dom^ija ob Temenici. Celje: Družba sv. Mohorja.
BESEDA O AVTORICI
Inja Smerdel, mag., muzejska svetnica, kustodinja za ruralno gospodarstvo v Slovenskem etnografskem muzeju 1980-1995, glavna urednica znanstvene publikacije Etnolog 1991-1995, direktorica SEM 19952005 in od tega leta dalje ponovno kustodinja za ruralno gospodarstvo oziroma za kulturo gospodarskih načinov. Je avtorica več kot sto šestdeset objavljenih razprav in člankov, izmed katerih so nekateri izšli tudi v tujini; z njimi si prizadeva umeščati vedenja o posameznih prvinah slovenske etnološke dediščine v 76 mednarodni strokovni prostor. Tema, ki jo
-je vsa leta raziskovanj raznovrstnih sestavin
ruralnega gospodarstva nedvomno najbolj vznemirjala, so odnosi med človekom in živalmi. Po razkrivanju razmerij človek - ovca in človek - ptica so prišli v zadnjem času v središče njenih raziskovalnih prizadevanj delovni voli: od njihovega stvarnega pomena v strukturah vsakdanjega življenja v ruralnih civilizacijah do njihovih preteklih in sodobnih metaforičnih pomenov.
ABOUT THE AUTHOR
Inja Smerdel, MA, is a museum consultant with the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana. She was curator of rural economic activities at the Slovene Ethnographic Museum from 1980 to 1995, editor-in-chief of the scientific periodical Etnolog from 1991 to 1995 and director of the museum from 1995 to 2005, since when she has once more been curator of subsistence and agriculture. She has published over one hundred and sixty treatises and articles, some of which have been published abroad; in these articles she attempts to place the knowledge on the individual cultural elements of the Slovene ethnological heritage in the international professional domain. The theme that has animated her most throughout her research activities into various elements of the rural economy are the relations between man and animal. After exploring the relations between man and sheep, man and birds, her latest research work focuses on working oxen: from their actual significance in the structures of daily life in rural culture to their past and contemporary metaphorical meanings.
SUMMARY
THE SOUND OF WORDS, THE VOICE Of SOUNDS. ON THE CULTURE Of COMMUNICATION wITH WORKING OXEN IN SLOVENIA
The day-to-day life of an individual farmer was closely connected with the life of his working oxen. Mutual communication was indispensable to a harmonious working companionship, and in it all the senses played their role: the taste, the smell, the touch and the sense of hearing. The present article specifically focuses on the latter because the human voice - spoken or sung words and interjections (calling the oxen by their names, giving commands, and singing songs when ploughing) - the sound of whistling, and the cracking of the whip were incredibly efficient, intangible tools in animal husbandry techniques. Besides on relevant sources and literature, the article's findings are based in particular on oral testimonies and etnographic observation - e.g. material collected in the course of field research in selected places in Slovenia's four ethnological regions in 2001, 2003-04, 2006, and especially 2007. They are relevant to the decades between the two world wars, the third quarter of the 20*^ century and, in only a handful of individual cases, to the present (based on data from farms with "active" ox teams).
The two first chapters - An introductory word on oxen, on communication with working animals, and on the research and Tracing ox names in time and space - are followed by an analytical presentation of ox names, working commands, singing and whip cracking in the chapters: On ox names in Slovenia: state of research, statistics, contents, living environment, purpose, sonority; The "melodies" of communication with oxen: the voice of working commands, the sound of the whip; and The music of encouragement and soothing: singing to the oxen while
ploughing, whistling while watering them. The text on the "sounds of words" and the "voices of sounds", the culture of communication with working animals, especially with oxen, which includes the whole of touches and a specific language (delivered words and sounds: interjections, phrases and forms, meaningful sounds: clicking, cracking, singing), or the specific "music of communication" as an intangible tool of managing working animals, concludes with a range of fundamental findings. One of them, for instance, is that the frequency analysis of Slovene ox names, confirmed a comparative finding from elsewhere: that the most frequent names are based on body features, and that skin colour prevails among them. - The analysis of the most frequent ox names by individual Slovene ethnological regions showed which cattle breed prevails: the Slovene grey to dark-brown breed. - The analysis of the contents of the names revealed that in Slovenia beside skin colour, skin pattern and horns, the names of oxen were quite frequently inspired by the body features of other animals, or plants, or other elements from nature. - Giving names to their oxen-working companions was above all a clear reflection that their work required 77
individualisation. - An important element found in ox names was their sonority, followed by the _
finding that their names and working commands blended into the rhythmic, harmonious sound of a "melody of communication". - These rhythmical compositions of different length in different places - with the alternatively rising and falling, brisk or drawn sounds of the working commands and suitably emphasised ox names, as well as here and there clicking and the cracking sounds of the whip - can be characterised as a special "music of communication"; a rhythmic melody of words and "meaningful" sounds. - The expressions man used to direct the movements and behaviour of his working companions and to communicate efficiently with them were not a "non-word language", but a special language of interjections, terms turned into commands and still detectable phrases and forms, mostly of Indo-European or ancient Slavic origin. - Oxen responded best to the voices pronouncing working commands and their names. They identified the voice of the farmer or the person who mostly worked with them out of all other voices. - The tools of touching, working (soothing or encouraging) or affectionate communication are were the human hand, a stick, in the past a spike, and a whip. Clicks, whip cracking, rattling chains, and clattering were the most meaningful sounds. - Farm kids, especially boys, were introduced very early to the skills of communication with working oxen and all other required skills. Their relevant skills were later, with adolescent boys, often judged within the village community. - In addition to the melody of words and meaningful sounds which encouraged or soothed working oxen, farmers used to sing and whistle to oxen for the same purposes in Slovenia in the 19th century and even in the mid 20th century. - Whistling to the cattle when watering them may be characterised as a sound tool for encouragement. - Two types of songs sung while ploughing were established in Slovenia: simple songs with a monotonous melody, similar to lullabies, and more dynamic songs, sung to make ploughing easier to the farmer and his animals.
The individual findings on the music or special language of communication with working cattle, working oxen, and especially their living environment, woven from a wealth of eloquent stories, belong to the sphere of the "philosophy of everyday reality" (as the author meaningfully characterises them) and reject the adage of philosophical dualism: the division into the animal sphere and the human sphere, where the latter rules eternally.