K obravnavanju narodnostnega in jezikovnega vprašanja v komisiji za pospešitev upravne reforme. Spisal dr. A. Volkar, c. lir. naraestnišlii svetni!« v p.') I. Komisija, ki je bila leta 1911. postavljena za pospešitev upravne reforme, je proti koncu lanskega leta, ko ji je potekla določena triletna funkcijska doba, objavila tretje poročilo o svojem delovanju, katero so bili prekinili vojni dogodki. V poročilu se naštevajo obrav-nani referati o organski reformi notranje uprave, nadalje tozadevni sklepi plenarne seje in trije predlogi manjšine, potem dva sklepa komisije in sicer o organizaciji ter reformi računskega poslovanja in o ustanovitvi naredbenega sodišča in končno predlogi, o katerih se je deloma vršilo posvetovanje in sicer o ustanovitvi zakonodajnega arhiva, o začetni in nadaljevalni izobrazbi pisarniških organov ter reflektantov za državno računsko službo. — Nadaljnji referati, ki so pridržani sklepanju v plenumu komisije, so navedeni v letnem poročilu ti-le: O jamstvu države za škodo, ki jo provzro- •) Ta spis je priobčen v let. .Oesterr. Zeitsclirift fur Vervvatung" št. 1 do 3 in nam ga je dal na razpolago sam g. pisatelj, naš rojak, sedaj živeč v Litomyšlu na Češkem in znan po svojiti mnogiii publikacijah iz upravnega prava. Spis pri-občujemo v celoti, ker je živa slika o načinu delovanja v komisiji za pospešitev upravne reforme, živa slika pa tudi našega jezikovnega vprašanja kot .noli me tangere". Uredništvo. 6* š4 K obravnavanju narodnostnega in jeziitovnega vprašanji . . . čijo njeni uradnilti in služabnil^i v izvrševanju poverjene jim javne oblasti, potem referati o noveliranju zakonov glede upravnega in državnega sodišča. — Kot pripravljalna dela komisije se navajajo: Uravnava policijskega kazenskega postopanja in kazenskega postopanja pri finančnem oblastvu ter predlogi o začetni in nadaljevalni izobiazbi uradnikov v avtonomni upravi. — Končno je podan pregled o vsem preteklem delovanju komisije. — Za dokaz vseh v tretjem poslovnem letu izvršenih in deloma že prej objavljenih del so poročilu priklopljeni: nasveti, spomenice, motivna poročila in načrti zakonov o reformi notranje (državne) in autonotnne uprave ter o reformi upravnega pravosodja, potem šest stenografičnih zapisnikov o posvetovanju v odseku referentov, v stalnih odborih in v plenarnih sejah komisij. Glasom tega poročila je komisija zaključila svoje delovanje v zavesti, da bodo njena, četudi ne popolnem do konca dozorela dela, dragocena podlaga in trajnega pomena za veliko reformo uprave, ki bode v prihodnjosti gotovo stala v ospredju državne delavnosti. Iz dolge vrste navedenih, večinoma jako obsežnih elaboratov nekaterih komisijskih članov, naj vzamemo v pretres tiste, ki se tikajo predmeta in ga utegnejo razjasniti. Da se dobi pregled obupnega stanja te zadeve, naj se predvsem na kratko omenja neznatno delovanje naših zakonodajnih korporacij in nedelavnost centralne uprave na polju narodnostnega in jezikovnega vprašanja, dokler ni nastopila ces. komisija za pospešitev upravne reforme. Jedro teh vprašanj nahajamo še vedno zgol v vsebini člena 19. drž. osn. zak. o občnih pravicah državljanov iz leta 1867. Z jezikovnim, kulturnim in družabnim razvojem posameznih narodov monarhije in z njihovim političnim poseganjem v javno upravo, se je dovolj dokazalo, da običajno opisovanje narodnostnih in jezikovnih pravic po čl 19. vsebuje marsikatere nedostatke in pravne utesnitve. Zakonodajno in upravno delovanje naših vlad je v tej točki pogostem pokazalo toliko slabosti in ravnodušnosti, da so vsled tega dobili narodni in autonomistični elementi strank zaželjeno vzpodbujo k separatističnim in protidržavnim napadom na ustavno življenje. Ker se je držala vlada teorije, da se ne intervenira, da ostane pasivna v narodnih in jezikovno-pravnih bojih, ker se je držala tradicije »zaradi ljubega miru«, je vse to povzročilo med državljani, hotečimi pravnega varstva, in pa med izvrševatelji K obravnavanju narodnostnega in jezilcovnega vprašanja ... 85 zakonov, konflikte, ki so predobro znani! Enotnost državne volje je izginila in tako tudi prizadevanje, da se ta volja uveljavi. Iz posameznih poizkusov vlade, da se v konkretnem spornem slučaju uredi jezikovno vprašanje z razpisi in naredbami, je videti, da se je pojem deželnega jezika in deželnonavadnega jezika po zmislu čl. 19. drž. osn. zakona razumeval zelo omahljivo in poljubno; rabijo se izrazi: »sodno-navadni«. »krajevno in okrajno navadni«, »pri uradih razumljivi ali nerazumljivi jezik«, ali le beseda: »uradni jezik«, vse brez ozira na besedilo čl. 18. osn. zak. Komaj je preteklo pet let, odkar je bil uveden ta člen drž. osn. zakona, že se je naše zakonodajstvo izognilo normiranemu zakono-vemu izrazu »deželno-navadni jezik«. Paragraf 100 k. pr. r. iz 1. 1873. govori o spisih, ki so spisani v »sodno-navadnem jeziku«. V §§ 163 in 198 je govor o obtožencih in pričah, ki ne znajo »sodnega jezika«. Kiičeč dokaz, kako nejasno in okorno je razumevanje in označevanje deželnih jezikov, podajajo zakonski načrti in poročila za reformo civilnega pravdnega reda, tozadevna posvetovanja in sklepi permanentnega odseka (priloge stenografičnih zapisnikov poslaniške zbornice 1893—1895). V oddelku: Ustno postopanje (§ 195 načrta o sodnem postopanju v državljanskih pravnih sporih) se nahaja določba: Ce se udeleže razprave osebe, ki ne znajo jezika, v katerem se vrši razprava, in ki se tudi ne morejo izraziti v jeziku, katerega so zmožne stranke, sodnik in zapisnikar, tedaj je privzeti tolmača. Paragraf 199 piše: tolmač mora napraviti prevod listin, ki so sestavljene v tujem jeziku. V pojasnilih vlade k temu zak. načrtu se navaja: Nadaljna skrb za to. da se bodo predpisi c. pr. reda uporabljali v duhu ustnosti in neposrednosti postopanja, se mora pridržati instrukcijam, katere bo svojčas izdati za izvedbo c. pr. reda. V poročilih permanentnega odseka, ki je bil postavljen za posvetovanje in sklepanje o tem zakonskem načrtu, nahajamo o določbi navedenega § 95 naslednje misli: »Posvetovanje o tem paragrafu je povziočilo v odboru razgovor o jezikovnem vprašanju. Od vseh strani se je pripoznavalo, da je treba prav tako, kakor se danes (v oktobru 1894) § 13 o. sod reda (ter tudi § 100 k. pr. r.) bavi z jezikom pri sodišču, zavzeti pri uvedbi novega civ. pr. reda stališče glede te jako važne zadeve. Odsek pa je prišel do zaključka, da ureditev jezikovnega vprašanja ni stvar pravdnega reda samega, nego da zistematično spada v uvodni zakon ali pa v tisti zakon, ki 86 K obravnavanju narodnostnega in jezikovnega vprašanja . . . spravlja v sklad administrativno sodno instrukcijo z novim civilnim pravdnim redom. Obenem se je poudarjalo, da se je tako ravnalo tudi v nemški državi, kjer se določbe o sodnem jeziku niso rešile v pravdnem redu. nego v §§ 186 do 193 sod. ustavnega zakona. Tudi z jezikovnim vprašanjem tesno zvezane določbe o tolmačih, o prisegah v tujem jeziku, o razpravah z gluhoneme! itd, so uvrščene v nemški sodni ustavni zakon, ne pa v pravdni red. Odsek je torej sklenil, da se pridrži rešitev tega vprašanja na primernem mestu (?) in da se črta cel § 195.« Stavek o tolmačih po § 199 zak. načrta je tudi črtan. Naletimo pa pri reformi civilnega procesa še na nekatera mesta, ki kažejo nejasnost našega predmeta in dajejo povod k samovoljni razlagi zakona. V pojasnilih vlade k I. členu načrta za uvodni zakon k civ. pr. redu sc glede abrogacije navaja med drugim: »Za-konodajstvo se bo moralo zadovoljiti, da poda zgol občno direktivo za presojo derogujoče moči novih pravdnih zakonov. Sicer pa mora prepustiti sodniku, da odločuje o uporabi tega pravila in o posledicah uporabe v posameznem slučaju, tako, kakor glede vsakega drugega pravnega pravila po instancah... Neveljavni postanejo vsi tisti predpisi, ki so nadomeščeni z določbami novih zakonov ah ki so s temi v protislovju.« Določbe o rabi jezika v teh predpisih ni. Poročilo permanentnega odseka pa pravi k 2. odstavku čl. 1. zakonskega načrta nastopno: »V gradivo, ki se ga novi civilno-pravdni red ne dotika, spada tudi § 13 obč. sod. reda, ki se nanaša na jezikovno vprašanje. Po besedilu v govoru stoječega 2. odstavka člena L, ostanejo zakoni in ukazi glede rabe jezikov pri sodišču nedotaknjeni. Razni odsekovi člani so sicer zase in za svoje stranke pridržali si stališče v jezikovnem vprašanju. Obenem se je pa zastopala tudi misel, da je možno obdržati status quo v tem vprašanju začasno in še potem, ko stopi novi civilnopravdni red na mesto našega sedanjega sodnega reda. Tudi se je poudarjalo, da naj se, če bi bilo potreba, zavzame nadaljno stališče k jezikovnemu vprašanju v tistem zakonu, s katerim naj bi se spremenila sodna instrukcija (poslovni red).« — Paragraf 13 obč sod. reda iz leta 1781. ima glede .sodne razprave s strankami določbo: »Oba dela (tožnik in toženec), kakor tudi pravni zastopnik, se morajo v svojih govorih posluževati dežel no -navadnega jezika.« Zaradi natančnejše in sicer pravo deželnih jezikov utesnjujoče interpretacije omenjene določbe K obravnavanju narodnostnega in jeziiiovnega vprašanja ... 87 se večkrat poseže po § 14 zapad. galic. sod. reda iz leta 1796, glasom katerega se morata oba dela kakor tudi pravni zastopnik v svojih govorih posluževati v deželi pri sodišču navadnega jezika. V poslovnem redu za sodišča I. in II. instance, ki je bil temeljem člena 24 uvod. zakona k civ. pr. redu izdan z ministrsko naredbo od 5. maja 1897 drž. zak. št. 112, pa ni najti predpisa o ureditvi in rabi deželnih jezikov ali deželno-navadnih jezikov. Paragraf 20 govori le o razdelitvi poslov med sodnike iz »jezikovnih« ozirov, in v § 123, v predpisu o pritegnitvi tolmačev k sodnim, razpravam, je govor o osebah, ki ne znajo razpravnega jezika, in se tudi ne morejo izraziti v jeziku, ki so ga zmožni sodnik in zapisnikar. — Niti v novih civilnopravdnih zakonih, niti v tozadevnih izvedbenih na-redbah ni direktnih navodil o rabi jezika pri sodiščih z obveznimi, iz besedila člena 19 osn. zakona posnetimi izrazi! II. Da je potreba urediti narodnostne in jezikovne spore in s tem zagotoviti uspeh reformam v državni in autonomni upravi, o tem ne more biti nobenega dvoma. Samo nekaj izjav iz kroga komisije za pospešitev upravne reforme naj se o tej točki navede. Predsednik komisije baron Schwartzenau je v javnosti in v komisijskih sejah izrekel svoje prepričanje tako: »Ni predpogojev za upravno reformo v Avstriji, ker ni narodnostnega zakona, s katerim bi bilo uravnano pravo razmerje med državno voljo ter svrho in med posameznimi narodi. Dokler se država ne odloči, da jasno, načelno uredi svoje razmerje do posameznih narodov, tako dolgo se v Avstriji ne more ustvariti nič koristnega, torej tudi nikaka reforma uprave.« Ta izjava, ki se je podala celo leto, predno se ie konstituirala navedena komisija, se čudno glasi vpričo dejstva, da med 43 vprašanji, ki so se razposlala na enketo, da se poizvedo želje udeleženih slojev ljudstva, ni niti enega vprašanja, ki bi se nanašalo na ureditev narodnostnega in jezikovnega vprašanja. Vprašanja 11 do 17 se tičejo izrecno le poslovanja pri državnih upravnih oblastvih in dotičnih nedostatkov. Vzlic temu se je naše narodnostno in jezikovno vprašanje pletlo po vsej razpravi enkete; osobito se je grajalo, da najvažnejši predmeti autonomna uprave 88 K obravnavanju narodnostnega in jezikovnega vprašanja . . . pridejo do rešitve šele tedaj, ko so se o tem posvetovali in oklepali pristaši strank v narodnih društvenih zbirališčih. V pojasnilih k »temeljnim osnovam reforme za organizacijo notranje uprave« naglasa referent baron Haerdtl, da med vnanjimi momenti, ki so merodajni za notranjo upravo, stoje pri nas danes narodne razmere pač v pivi vrsti. Reforma, ki prezira te razmere, bi se že naprej izjalovila ob svoji lastni nedostatnosti; zaradi treh vprašanj da je nastal narodni boj: zaradi šolskega vprašanja, zaradi uradnega jezika pri oblastvih in zaradi udeležbe pri autonorani upravi. Jezikovno vprašanje pa da je v področju državnih oblastev bistveno zgol stvar notranje uredbe. Vzlic tem in podobnim klicem ter opominom premnogih in znamenitih članov komisije so se vendar v njih krogu pojavili pomisleki proti kompetenci komisije za razpravo o ureditvi narodnostnega in jezikovnega vprašanja. Z autonomne strani se je izrazil nazor, da bi komisija stopila na polje, na katerem se giblje tudi politični boj novega časa. Vprašanje okrožnih zastopstev da je del čeških poravnalnih razprav, naj se pusti v miru, kar je zgodovinskega in se je udomačilo. Večina komisije ni mogla odobravati takih ugovorov zoper delokrog komisije; njej da ni rešiti narodnopoli-tičnih vprašanj, nego je njena naloga, misliti, da je v narodnem pogledu že podan pravičen in objektiven smoter države, smoter ki naj bi se uresničil po upravi, reformirani v zmislu njenih nasvetov. Poglejmo sedaj, kako je komisija za upravne reforme izpolnila to nalogo. 1. Referat barona Haerdtla (»Grundziige einer Reform der Or-ganisation der inneren Verwaltung«) obravnava med drugim ustanovitev političnih okrožnih oblastev in okrožnih zastopstev, ki naj bi se v jezikovno mešanih deželah uvedla zlasti za to, da se uprava varuje slabih posledic narodnega boja. Pri določitvi uradnih okolišev okrožnih oblastev naj se kolikor moči jemlje ozir na narodne razmere v deželi. V jezikovno mešanih deželah je osnovati okrožna zastopstva, ki naj obsegajo občine z enakovrstno narodno večino gotovega dela dežele ali cele dežele. Ce je v okrožju zastopana večja narodna manjšina (kakih 8%), tedaj na! se pravice narodne manjšine do primernega vpoštevanja pri zavodih in napravah okrožja določijo zakonitim potom. Narodnim strankam naj bo dovoljena pritožba zoper kršitev teh pravic. Sestava okrožij bi K obravnavanju narodnostnega in jezi!