Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VII. št. 18.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 6. maja 1938.
UMUJ
\
mn
I j A
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Rešitev slovenskega izselniškega vprašanja
Izselniško vprašanje je eno izmed usodnih vprašanj 'slovenskega naroda. Tega se še pred nedavnim nismo dovolj jasno zavedali. Danes je že mnogo kolje, vendar še mnogi mislijo, da je treba reševati izselniško vprašanje po znanem »genialnem« geslu: »Naj ostanejo ljudje doma, pa ne ko izselniškega vprašanja!« Dandanes se .že tudi najnaivnejšim glavam v Sloveniji dani, da je izseljevanje potrebno, Iker vsaj nekoliko lajša pritisk preštevilnih delovnih moči na naš delovni trg, zmanjšuje brezposelnost ter ohranja življenjsko raven na dosedanji višini. Veindar pa se še mnogim ni zjasnilo, da se slovensko izselniško vprašanje ne da reševati ločeno od drugih gospodarskih, kulturnih in zlasti političnih vprašanj slovenskega naroda, saj je v vzročni zvezi z njim. In le, kadar bo rešeno »slovensko vprašanje«, to je ob dnevu naše resnične narodne svobode/ bo rešeno tudi izselniško vprašanje.
Da pokažem vzročno zvezo med izselniškim vprašanjem i n med vprašanjem slovenske narodne samostojnosti ter tem, kar iz tega sledi, hočem navesti le en primer, ki ga pa menda že mnogi poznajo: Znano je, da gre na leto do sedem sio petdeset milijonov dinarjev iz Slovenije, milijonov,
Zdaj vzemimo svinčnik v roko in si izračunajmo, koliko slovenskih družin bi lahko živelo od tega denarja! Recimo, da dolbiva vsak družinski poglavar ali hranilec družine na mesec 1000 dinarjev plače. S tem se že da za silo živeti, in to je dandanes celo nadpovprečna delavska plača v izmozgani, obubožani Sloveniji. Dobili 'bomo uspeh, ki nas bo osupnil. 62.500 (dva in šestdeset tisoč in petisto) družin bi bilo deležnih te plače! Če računamo pri vsaki družini samo 5 udov, da to 213.500 (tri sto dvanajst tisoč pet sto) ljudi! Torej toliko slovenskih ljudi bi našlo dovolj trdega vsakdanjega kruha doma in bi se jim ne bilo treba izseliti! K teinu pa je treba še računati dejstvo, da se vrši od neke strani sistematična demontaža slovenske industrije, uiradi tega izgubljajo novi deset in sto tisoči krutp bi bi ga bilo dovolj zanje in za nove sto tisoče, ce bi se slovenska industrija mogla razvijati, ako pa je obsojena na smrt. in
najpogostejsi relren naših časnikov zadnjih nekaj let je samo eden: »Industrija se seli iz Slovenije! Sistematična c ©sine ustrializacija Slovenije! .. .« Seveda, raeun »meke strani« je jasen: najprej je treba uniči i s i nsko gospodarstvo, z gospodarstvom vred so izpodneseoa tla tudi slovendki kulturi, nn bitka za »nas« bo dobljena...!
v T(> zat?’ ik smo. videli, da *e izselniško vprašanje ne da reševati samo zase, brez zveze z osta hm, slovenskimi vprašanji, ampak ie samodejne vključeno v skup.no ostalih slovenskih vprašan
ki jih moremo imenovati na ~kZatko''»Iloven"ki boj za svobodo in samostojnost«.
Vendar pa moramo računati, da je Slovenija že zdaj precej gesto .naseljena. Res je, da ima Velika Britanija is 192 prebivalci na 1 kvadratni kilometer mnogo večje relativno gostoto od Slovenije, kjer pride na isto površino 80 ljudi, prav tako Italija s 130 prebivalci, Češkoslovaška's 107 »rebivalci, Nemčija s 141 prebivalci, zlasti na še
Belgija z 272 prebivalci in Holandska z 242^prebivalci. Toda zavedati se moramo, da so to same velike industrijske države z velikimi rudnimi bogastvi pn tem pa še n
gaisivi pri tem pa še ravninske, z morjem, ki pri-f !<Klke ‘M redi ponekod več desetin odstot Prebivalstva, da zunanjih naselbin niti nc TS.JVenii“ pa je gorata, s podne£ jem, •	1 v no primerno za poljedelstvo (po-
gosta toča, deževje, popiuve <,t>rskiii re,k(
mraz!),
odrezana od lastnega morja po mirovnih pogodbah, od hrvaškega	H	b
bogastev v Sloveniji ni. Tega se je treba zavedati. Iz vsega tega sledi, da bi se morda relativna gostota prebivalstva v Sloveniji še mogla zvišati na 90 ali celo 100, toda le ob ugodnem gospodarskem razvoju, ki je spet odvisen od politične svobode in samostojnosti. Vendar bo ta maksimalna meja že v dogledni dobi dosežena. In kaj potem? Na to si moramo odkrito odgovoriti. In ostane nam le en odgovor: treba se bo izseljevati.
Breznačrtno izseljevanje pa je smrt narodov.
. tu'jvečjimi napori bi .se nam mogoče posrečilo ohraniti slovenstvu tri rodove izseluikov v Severni ali Južni Ameriki, v Franciji, Holandiji in drugod. In to le, če bomo pošiljali za njimi cele množice duhovnikov, učiteljev in organizatorjev, za kar pa	že	zdaj nimamo inogo-
čosti. imajo pa to mogočost Nemci in jo tudi izrabljajo, vendar se tudi njim četrti rod izseluikov potujčuje. Tu se ne da pomagati. Rešitev je samo ena in se glasi: strnjena kolonizacija redko ali nenaseljenih ozemelj!
Do mala vsi evropski narodi so postali že pozorni na ta način rešitve izselniškega vprašanja. Opozoriti hočem le na Nemce, ki zlasti zadnje čase zatrjujejo, da so narod brez prostora. Zato zahtevajo kolonije, da spravijo tja svoje izselaike. Imajo pa tudi drugod po svetu velike naselbine, ki so samo nemške, kjer so Nemci strnjeno naseljeni, /lasti v Braziliji, kjer so cele pokrajine zasedene z nemškimi izselnilki. (Opozarjam na hrup, ki ga je pred nedavnim časom zagnala Brazilija, češ da
zlasti v deželi
Sao Paolo!) Velike, strnjene nemške naselbine so še ob Volgi, v zahodni Sibiriji, v raznih južnoameriških državah (tudi izven Brazilije, katero sem že omenil) in drugod. Kljub temu pa zahtevajo Nemci še kolonije, kajti tam strnjena kolonizacija ne bo trpela pod takimi težkočami kot drugod,
Značilen primer je tudi Italija, ki si je »preskrbela prostor« v Afriki in načrtoma kolonizira Abesinijo. Tudi Poljska, ki ima sicer še dovolj prostora, skrbi za bodočnost in si skuša zagotoviti prostor v francoskih kolonijah, katerih Francozi sami ne morejo naseliti. Rusije, Anglije, Japonske in drugih dežel niti ne bom omenjal. Kako energično »si dela prostor« Japonska v Mandžuriji in na Kitajskem in kako poželjivo škili po vzhodni Sibiriji, je tako vsem znano.
Toda še vse večje važnosti kakor za velike narode je to vprašanje za majhne, ki pa se ga še ne zavedajo v vsej resničnosti. Na nasilen način si prostora tudi ne morejo ustvarjati, pač pa na miren način. Švicarji so že naredili prvi korak s tem, da skušajo kolonizirati nekatere kraje zahodne Kanade. Ravno pred kratkim je odšla v tiste kraje večja skupina švicarskih izseimikov.
Slovenci pa do zadnjega časa nismo imeli človeka, ki bi bil izselniško vprašanje dovolj globoko razumel in ki bi bit imel tudi dovolj odločnosti in požrtvovalnosti, da bi .se bil spravil na delo. Če bi bili imeli kakšnega takšnega moža pred dvema stoletjema ali še pred pol stoletjem, bi bila zavzela slovenska zgodovina in uisoda mogoče drugačno smer ... Toda samo žalovati za zamujenimi priložnostmi ni moško delo in povrh še več kot nepotrebno,, ker drugega že večina Slovencev od prevrata sem tako ne dela. Rajši skušajmo popraviti, kar se da.
Kakor na vseh drugih področjih »slovenskega vprašanja«, tako se tudi v izselniško vprašanje vnaša zadnje čase več jasnosti in daljnovidnosti.
, P.a P° za;dugi tistih, ki bi bili za to najbolj poklicani — ti še vedno rešujejo izselniško vprašanje z nekaj govori na leto, — ampak po zaslugi raznih posameznikov, ki so čisto samostojno prišli do istega zaključka: Nam Slovencem je potrebna nova zemlja, nov življenjski prostor!
Zanimivo je, da je izšel že pred nekaj leti (zdi se mi, da db koncu leta 3933. ali v začetku leta 3934.) v »Sloveniji« članek, ki je to dovolj jasno ugotovil. Od tistega časa glasovi, ki zahtevajo za nas nove zemlje, niso več utihnili, ampak se vedno bolj množijo. To je znamenje, da je stvar pereča. Razveseljivo pa je, da se objavljajo tudi že kar določni načrti, kje nat Slovenci dobimo nove zemlje in kako jo naj koloniziramo. Nekateri teli načrtov so sicer precej nepremišljeni in premalo realni, ozirajo se na primer premalo na podnebne razmere, na lego, na prometne razmere in dostopnost, zlasti pa na razvojne možnosti novega ozem-IJ a • ki bi stelo za slovensko kolonizacijo, toda neke resnosti jim ne moremo odrekati. Sploh je za enkrat važno le to, da smo do tega spoznanja, kako potrebna nam je nova zemlja, že kedaj prišli. Kje pa naj iščemo nove zemlje in kako naj postanemo njeni lastniki, pa ne morejo odločati več razni posamezniki, ker to je za enega samega človeka skoraj prevelika naloga, ampak za rešitev te naloge se mora zavzeti večja skupina ljudi. Najbolje ce samo Slovensko drušvto to stori, ki je nastalo z namenom, da pomaga vsem slovenskim vprašanjem do rešitve.	F.	J.
Po napačni sledi ne pojdemo!
-niče do Sušalka. Tudi posebnih rud
n ih
»Nova doba«, ki je s sedanjo notranjo ureditvijo Jugoslavije .seveda sila zadovoljna, je dala nedavno tega svetu tole globokoumno spoznanje:
Narodnostno zatiran pa je narod tedaj, če se mu jemlje pravica do občevanja v narodnem jeziku, prepovedujejo narodni običaji itd., skratka če se mu odreka možnost nacionalnega in kulturnega razvoja.
V	takem položaju sino bili na primer Slovenci v Avstriji, ki nas je nasilno potujčevala, v takem položaju
ki se doslej niso smeli posluževati materinega
jezika.
Hrvatom v Jugoslaviji pa nikdo ne krati njih jezika, 'ki jim je skupen z brati Srbi in tvori državni jezik, katerega se poslužuje ogromna večina jugoslovanskega naroda. Hrvatov tudi nihče ne ovira v nacionalnem in kulturnem razvoju.
In ker hoče ta nacionalni list le nekje iztakniti vzroke hrvaške nezadovoljnosti in ker mimo dejstva	le	ne	more	iti,
ga preprosto naprti Zidom!
Hrvatje torej po »Novi dobi« nimajo prav nobenega vzroka, da bi bili nezadovoljni. Dovolj je,
ce nihče ne krati pravic njihovega jezika, pa je ze dan dokaz, da niso v svojem narodnem razvoju ovirani. In talko gre »Nova doba« veselega srca in zadovoljnega obraza mimo vsega tistega
ki ima za
dejanski nasledek neenakopravnost na vseh drugih poljih, zlasti na polju omike. Kajti na tem tvornem svetu je že tako, da je gospodarsko življenje najpoglavitnejša podlaga vsemu drugemu življenju. Tako tesno je povezano gospodarsko življenje narodov z njihovo duhovno kulturo, da ne more biti in tudi nikjer na svetu ni prave narodne omike,
A kaj je jugoslovenslki »Novi dobi« za vsa ta tako očitna dejstv a, za vso to1 bridko resnico ki bije že dve desetletij vsakega opazovalca našega državnega življenja v obraz! Mirno hodi mimo vse te naše revščine, lahke vesti zamolčuje njene prave vzroke, samo da more centralizmu sluziti.
Ko .pa že prihaja »Nova doba« s primerom Slovencev v Avstriji, ali je ni morebiti samo majčkeno obšlo spoznanje, kako šepa tisto njeno pri-mei janje. Kajti recimo, da bi bila Avstrija sicer
Vhodna blaq<>!
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ogledala, ščetke, turistovske potrebščine dobite
najceneje
f\ti Vdbdinc, £{Mictna
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
Slovenccm dala vse pravice do uporabe njihovega jezika v uradu, v šoli, da bi jim bila dala popolno vseučilišče, alkademijo in kar že potrebuje samostojen, omikan narod, pa če 'bi jim Ibila pri tem odtegnila vse denarne vire v ta namen in ves denar pobrala za Dunaj in njegove potrdbe, tako da bi bile dejansko vse tiste pravice in svoboščine ostale samo ,na papirju, mrtev plod, — če bi bilo torej tako, ali se »Novi dolbi« ne zdi, da bi se bili Slovenci v takem primeru čutili zatirane in izkoriščane, imorebiti še precej huje izkoriščane, kakor so se dejansko čutili?
Odveč je pri vsem tem pripominjati, da sicer »Nova doba« vzdihuje nad Hrvati, da pa misli pri tem seveda prav tako, če ne še v večji meri, na Slovence. Tudi Slovenci bi morali biti po njenem mnenju s svojo usodo kar zadovoljni, ko nam vendar nihče ne jemlje pravice do občevanja v našem jeziku. Pri tem se ne bomo niti spominjali številnih kričečih zgledov zapostavljanja slovenščine, ki smo jih že dovolj navedli v našem listu, zlasti zadnje čase ob poenotitvi šolskih knjig. Nad take malote je »Nova doba« pač vzvišena. In ker med Slovenci Židov v znatnejši meri ni, bi morali biti s sedanjimi razmerami še bolj zadovoljni od Hrvatov.
Kajti za jugoslovensko »Novo dobo« ne pomeni nobene krivice, če moramo na primer leto za letom plačevati do treh četrtin milijarde več, kakor plačujejo druge pokrajine.
In kar zadovoljni moramo 'biti, če dajejo slovenske železnice sicer četrtino vsega dohodka, če pa pri tem ljubljansko, skoraj sto let staro postajno poslopje samo krpajo,
In seveda je gola in čista pravica, če donašajo slovenske pošte sicer tretjino vseh dohodkov, če pa jih morajo donašati ob zmanjšanem številu osebja, ki je zato seveda p r e ob r emen j c n o, in če jih donašajo na ta način, da se opušča redna dostava poštnih pošiljk.
Prav tako more samo ka)k zakrknjen sloveno-borec biti nezadovoljen ob dejstvu 75 fondov v Belgradu, fondov, za katere prispevajo sicer največ Slovenci in Hrvatje, ki pa se zato upravljajo tako, da nimajo Slovenci in Hrvatje nobenega vpliva nanje. In naravnost zoper narodno »edin-stvo« bi 'bila zahteva, da naj se porablja denar iz fondov po pokrajinah, v katerih je bil zbran! Če
Nekaj pogledov nazaj
Spisal Ilinko Sevar. — (Dalje.)
Lastnik obeh letakov je g. 1. Hribovšek, posestnik v Zagorju ob Savi, ki ima menda še nekaj drugih iz tiste dobe v rokopisu. Naj bi se zanje pobrigal kateri naših znanstvenih zavodov, da ne prepadejo. Oba navedena letaka sta natisnjena na trpežnem papirju, vsaik na štirih straneh velikosti 17X10 cm. Prvi ima na koncu na četrti strani za okrasek lipove vejice in topovslke cevi med zastavami, drugi pa vazo.
Zanimivejši od prvega je drugi letak, o katerem je mogel reči izobraženec že takrat, da trdi neresnico. Najbrž so- pritislkali iudi na Valentina Vodnika, ki je 4. januarja 1897. začel izdajati »Lub-lanske Novice«, da bi pisal slabo o 1* rancozih, ker je zapel:
»Ne morem lagati Ne letos ne lan;
Kir neče me brati,
Naj dene na stran!«
Za njegovo resnicoljubnost in naklonjenost Francozom ga je avstrijska oblast po odhodu teh upokojila s tretjino plače. Tako je, kakor prvi slovenski pisatelj Primož Trubar, postal tudi prvi slovenski pesnik žrtev reakci je.
Ludvik XVI. je bil obsojen na smrt zaradi izdaje naroda in države sovražniku iz osebnega koristoljubja, da si ohrani prestol. Smrtne obsodbe zaradi veleizdaje so bile v Avstriji Ikaj pogoste, vendar je po obsodbi Ludvika najbolj kričala prav avstrijska reakcija. Franc Jožef je dal obesiti že
ne bi pomenilo to celo naravnost »zatiranje« mile
Seveda bi moral biti naš narod tudi nad vse zadovoljen, če se zida v Belgradu razkošna državna tiskarna za 200 milijonov, tiskarna, glede katere so celo srbski tiskarji mnenja, da ni potrebna, mi pa 'ne moremo dobiti niti toliko lastnega denarja nazaj, da bi si že kedaj postavili pošteno bolnišnico. Kajti seveda ni to nobeno izkoriščanje, nobeno zatiranje, če morajo slovenski bolniki po dva ležati na eni postelji, po tleh, po hodnikih, če morajo okuževati se in umirati, ker je zaradi pretesnih in okuženih prostorov vsaka prava higiena nemogoča, in če se denar, ki ga Slovenci vendar plačujemo, ali ga vsaj hočemo plačevati v prvi vrsti za potrebne lastne namene, trosi za nepotrebne druge stvari.
Ne, toliko škode, kolikor so nam je prizadejali nacionalni centralisti, bi nam ne bili mogli narediti vsi Židje na Balkanu. Sicer nam še na misel ne prihaja, tla bi jih kedaj zagovarjali, in popolnoma prav je precej previdnosti v tem pogledu. Toda če prihaja »Nova doba« z njimi ravno v teh dneh, dokazuje to prvič, njeno neposredno povezanost s tujo fašistično miselnostjo, drugič pa, kako že unitarizmu trda prede, ko mora ljudsko
prvo leto svojega vl'adanja 12 plemiških košutov-s>kih generalov zavoljo upora, ne da bi bil kdo zaradi tega le črhnil na avstrijski strani. Radetzky je dajal, obešati uporne rodoljube v Italiji posebno slovesno, obrnjene z olbrazom proti Milanu, kjer je imel svoj sedež. Avstrijska reakcija je to odobravala.
Trditve o izikopavanju »brumnih mrličev« iz grobov, o postavljanju »človečkih mesnic« na cestah, o »desetkrat s>to tisoč« umorjenih in druge so stresene iz rokava. Izmišljala si jih je reakcija, hoteč z njimi zastrašiti ljudstvo, da bi ne spregledalo in se uprlo, biti še dalje molzna krava mogočnežem vseh vrst.
Tak način poročanja ni bila nobena posebnost tiste dolbe, reakcija se ga ie> posluževala še ves čas potem do najnovejše dobe. Včasih se je zdelo, kakor da se niti niso potrudili, ampak so preprosto prepisali že sto let stare pamflete. Posebno v začetku tega stoletja so širili naravnost neverjetne vesti o Mehiki, Špani ji in seveda tudi o Francciji. Zalkaj to in kdo je imel od tega korist, danes ni težko uganiti. Zgodovina kopiči dokaze.
Današnja zgodovina računa število žrtev revolucionarnega sodstva v vsej Franciji na največ 20.000 (ugotovljenih je 14.807 smrtnih obsodb). Letak pa jih našteva nad petdesetkrat več, in to v času, ko revolucija še ni bila končana. A medtem ko se vsi uradni zgodovinarji narejeno zgražajo nad francosko revolucijo, pa molče prehajajo mimo resnično velikanskih žrtev istočasnega pleme-nitniškega upora v Vendeji, mali pokrajini na severozahodu Francije, katerih število cenijo vsi zgodovinarji brez izjeme na najmanj 150.000! 1 n je bilo v resnici mesarsiko klanje: rojalisti so po-
nevoljo na tak način poskušati zaobrniti v napačno smer.
Pa ne pojdem« na limanice, dragi jugosloveni. Slej ko prej 'bomo Slovenci in Hrvatje zahtevali svoje pravice. Slej ko prej ne 'bomo odnehali od zahteve po resnični enakopravnosti. In slej ko prej bomo zahtevali zategadelj, da upravljamo svoje zadeve sami. A zlasti bomo zahtevali tudi, da velja to glede denarja.
Kajti priznajte že kedaj. vi edinstveniki, da vam. gre zanj, samo zanj. Gotovo sami najbolje veste, da bi. pravičnost v tej poglavitni stvari ne samo ne slabila države, ampak bi jo celo še prav močno krepila. Vam pa ne gre za skupnost in ne za ljudstvo, samo za vaše lastne majhne osebe in stranke vam gre. In ker bi finančna samouprava sicer okrepila državno zavest, ki je ne more biti brez pravice in pravičnosti, ker bi pa tudi ob njej poniknili v nič vsi zlagani edinstveni nauki in njihovi pripadniki, zato ste zoper' n jo. Sicer čutite dobro, kako so vaši nauki na slabih nogah. Zato si tudi, ne upate glede finančne samouprave zavzeti stališča, /ato molčite o njej. Čaršiji pa prišepetu jete: »Pazite vendar, za denar gre, in slabo ho za vas, če ga daste iz rok.
bili vse republikance do kra ja, a ker so bili klavci fevdalna gospoda in njeni zavezniki, reakcija tega pokol j a skoraj ne omenja.
Nazadnjaški zgodovinarji so obesili napoleonskim vojskam na vrat najrazličnejša hudodelstva. Vojna je vojna, pa bi bilo zgrešeno, olepšavati jo: vendar je resnica, da je bila med nastopanjem posameznih armad vselej neka razlika. Med nemškimi vojnimi zgodovinarji, in to med najboljšimi, jih je dosti toliko nepristranskih, da jemljejo francoske armade glede njih discipline in morale v bran, med temi zlasti Carl Bleibtreu in polkovnik v. Lettovv-Vorbedk. Med dvanajsterimi narodi, ki so navalili leta 1812. pod Napoleonom na Moskvo, označujejo skoraj vsi ruski pisatelji za najbolj divje'. nemške Bavarce in VViirttemberzane. Bavarci so si bili pridobili že tri leta prej, v Schvva.zu na Tirolskem žalostno^ slavo st lasnih surovin zaradi zverinskega, mučenja in pohabljanja francoskih ujetnikov. Zlagana zgodovina pa jih je slikala kot domoljubne junake.
Danes so vse to dognana dejstva, ki se ne dajo utajiti. Dognano bo čez čas kot neresnica še marsikaj, kar is e še šopiri 'kot najičistejša resnica. Oznanjevalci neresnice se zadovoljujejo s trenutnimi uspehi in da jih ne ibo več, ko ibodo postavljeni na laž. Žalostna tolažba; Ikomur je le do herostratske slave, je lahko zadovoljen z njo.
Avstrija, še pred pičlimi dvajsetimi leti >>ve' kovna tvorba«, je žalostno prepadla. Izginila je čez noč. Niso je mogla rešiti stoletna nasilja, ne njeno zlagano božje poslanstvo, ne temini opne-niki. Slednji so jo zapustili prvi, ko se je zama jala.
Nadaljevanje prihodnjič.
O jezikih in jezikovnem pouku
»Slovenski narod« poroča o anketi belgijskega dnevnika »Politike«, ki se je obrnila na svoje naročnike z vprašanjem, katerega jezika bi se hoteli učiti. Uspeh te ankete je bil tak, da ni mogel nobenega presodnega človeka iznenaditi. Kajti medtem ko se jih je oglasilo na primer 7035, ki bi se hoteli učiti italijanščine, 6461, ki so za ruščino, in 42G3, ki bi hoteli znali češki, se jih je priglasilo za slovenščino samo 114. Ta dejstva pa spremlja »Narod« s temle premišljevanjem:
»Mnogi Slovenci so že pred prevratom navdušeno govorili srbohrvaški kakor ruski, po ustanovitvi naše skupne države pa je bilo za marsikaterega Slovenca neogibno potrebno, da se je naučil srbohrvaščine, zlasti še, če je hotel dobili državno službo. O Srbih in Hrvatih pa ne moremo trditi, da so se po prevratu začeli kaj bolj zanimati za slovenski jezik. Značilno je, da se mnogi še vedno niso naučili slovenščine, čeprav so pri nas že skoraj 20 let. Slovenski jezik je v resnici zelo težek, saj ga znajo dobro le redki Slovenci, vendar se zdi, da se ga naši bratje ne učijo predvsem iz drugih razlogov. Posebno zanimivo je, da se Čehi uče mnogo bolj slovenščine kakor Srbi. Slovenski znajo celo aktivno številni členi čoškoslovaško-jugoslovan-skih lig na Češkoslovaškem. Razen tega se Čehi tudi zanimajo za naše kulturno življenje najbrž bolj kakor Hrvati in Srbi...«
V	tej razlagi je najprej nekaj dejstev, ki so vredna, da se slovensiki človek s svojimi mislimi ustavi pri njih. Najprej to, da se namreč Slovenec mora učiti srbohrvaščine, če hoče dobiti državno službo, medtem ko se Srbu slovenščine ni treba, četudi je po ustavi in, kar je zlasti poglavitno, po zgodovinskih pogojih združitve slovenščina v vsakem pogledu popolnoma enakopravna s srbščino. Nadalje nič manj važno dejstvo je, da je ob vsej tej jugoslovenski enakopravnosti še med nami Srbov, ki se jim ni zdelo, da bi se bili našega jezika naučili, niti tistim ne, ki so v državni službi in ki so že 20 let med nami. In tretjič imamo dejstvo, ki je naravnost katastrofalno značilno za no-
tranjo vsebino in resničnost tistega opevanega narodnega edinstva, pri čemer si bo bralec stvarno na jasnem šele, če bo vzel besedo edinstvo v n jenem slovenskem pomenu, edinstveno dejstvo namreč, da se Čehi uče slovenščine bolj, kakor Srbi, četudi žive v drugi državi in če tudi jih loči dvoj-, na državna meja od nas.
Toda, kakor rečeno, prav nič čudnega ni, če je tako. Čemu bi se Srb učil slovenščine, ko pa se trudi vsak jugosloven iz Slovenije v polni m upravičeni! — zavesti svoje vsestranske manjvrednosti že od prvega leta združitve, da zatajuje pri občevanju s Srbi svojo govorico, pa sc rajši peha z nekakšnim jugoslovenskim volaplikom? In če še vidi povrh, da so tudi tisti Slovenci, ki jim jugoslovenarstvo še ni docela otopilo možganov in skrivilo hrbtenic, trudijo in prizadevajo, da marnjujejo v »cirilici« z njimi? A zlasti se, ce vidi, da so le redki med nami, ki bi zahtevali, da se enakopravnost slovenščine vseskozi izvaja?
Sicer pa lahko samo še rečemo, da nam je prav za prav precej vseeno, če in koliko se hočejo Srbi učiti slovenščine ali ne. V nekem pogledu je še prav dobro, da se v tej smeri ne dela nobenega pritiska. Kajti le tako bomo mogli tudi mi Slovenci urediti svoj jezikovni pou'k tako, kakor bo najbolje za naš kulturni razvoj.
Kajti danes se razvijajo stvari tako, da kmalu ne bo noben Slovenec znal pošteno pisati in govoriti nobenega svetovnega jezika. Veliki narodi, kakor Nemci, gledajo, da imajo zmeraj dosti ljudi, ki znajo gladko v pismu in besedi angleški, francoski, tudi ruski. Pri nas se v tem pogledu prav malo stori. Kljub vsem donečim besedam o slovanstvu se na primer ni ničesar storilo niti za učenje ruščine, tega največjega slovanskega jezika. Omejene glave so bile očitno mnenja, c a nam jo more nadomestiti srbohrvaščina.^ po i mn i vidikov pa je za nas še važnejše učenje francoščine in angleščine. A vsak vid., kako se v tem pogledu dela in zakaj se tako dela. Kajti namen
ju^osiovenov je, da potisnejo našo omiko na čim nižjo raven. Le tako bomo kmalu godni za stap-Ijanje, ali z drugimi 'bolj riaravnostnimi besedami povedano, za naš narodni pogin, ta zadnji in najvišji jugoslovenski cilj. Dokler pa bomo obrazo-vali svojo omiko in oliko s pogledom na veliki evropski svet, seveda za stapljanje v vsaki mlaki ne bomo zreli.
Te besede so brez vsakih predsodkov in prav tako daleč od vsakega opočitanja ali črta. Kajti vse, kar more na primer nuditi Slovencu pomembnega srbsko izvirno leposlovno ali znanstveno knjištvo, prebere in dojame lahko slovenski bralen v nekaj mesecih. Nadalje mu za njegovo omiko ne nudi ničesar. Ostane mu torej samo dvoje: ali da se lovi nadalje brez koristi v tem ozkem krogu ali pa da začne šele potem s tistim, s čimer bi bil moral začeti že davno: da namreč najprej preuči domačo slovensko omiko, ki mu nudi v vsakem pogledu seveda mnogo več, zlasti mnogo več po kakovostni strani, in ki mu more in mora biti edina naravna in zdrava osnova, potem pa pogleda naravnost z izvirom evropske človečnostne omike.
Zadnje čase so sprevideli to vkladno resnico že velo nekateri jogosloveni. l ako na primer bere-mo v nekem oglasu za »narodno koalicijo« tele insnične besede:
»Razen tega so časniki v drugih jezikih dandanes .ovencem le še v malem številu dostopni, a mladina zal zajema svoje znanje in svojo modrost največ samo iz domačih izvirov.«
A ne samo časniki v drugih jezikih niso danes slovenski mladini dostopni — to bi navsezadnje še ne bila taka škoda! — tudi knjige, vredne, dobre knjige jim niso pri sedanjem jezikovnem pouku dostopne. To pa pomeni veliko, le težko popravljivo škodo. Edina pomoč je, da se pouk srbohrvaščine omeji na tisto mero, v kateri se poučuje slovenščina na jugu, potem pa zaobrne ves naš pouk v smer, ki je za nas najbolj živa in smotrna.
Toda morebiti poreče kdo, naš človek se mora vendar učiti srbščine že zgolj iz pridobitnih razlogov, zaradi izseljevanja na jug in podobno.
Pred vsem bi tu ugotovili, cla se je največ Slovencev preselilo na jug prva leta po združitvi. Nobeden izmed teh se ni učil srbohrvaščine v šoli, pa le ni prišel v zadrego. Sicer pa, kakor ugotavlja pravilno »Slovenski narod« sam, tudi med Slovenci žive Srbi že po dvajset let. pa še ne znajo slovenščine, nekaj, kar bi se glede znanja
srbščine pri Slovencih na juigu komaj moglo reči.
V	tern pogledu torej res ne more biti pomislekov in jih tudi ne sme biti, razen če hočemo sami neenakopravnost in manjvrednost slovenščine in slovenstva.
In tisti hi p, ko bomo Slovenci upravljali svoje stvari in svoj denar kot svoboden narod na svobodni zemlji, bo tudi prenehala potreba izseljevanja na jug. Res, še bomo imeli izselnike, kakor jih imamo tudi sedaj, ko je 45% vseh izselnikov iz naše države v zamejstvo Slovencev.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
VSE ZA PISARNO
dobaoljn Ul poplavlja
PRIL0&
LJUBLJANA ^rSevalS”"
hotela Slon
Opazovalec
Slovenstvo in napredno starešinstvo
V	jugoslovenskem mesečniku »Misel in delo« obravnava neki Z. »posebne vrste cenzure«, kakor jim pravi. Predstavljajo se mu kot nekake »podtalne cenzure«, ki ne dajo, da bi se o sodobnih važnih vprašanjih moglo stvarno razpravljati. Iztaknil pa je ta modri mož celo posebno slovensko cenzuro, kakor pravi:
»Še drugo cenzurno geslo je zlasti pri nas moderno in vplivno, to je geslo »slovenstva«. Njegovo območje SeSa v literarne revije, priložnostne tednike in propadajoče slovstvene družbe. V teh krogih se moč tega jtesla izčrpa, ako slučajno s podporo kake posebne po-'hčne akcije ne seže še malo dlje.«
Ne bomo ugibali nad miselno sposobnostjo tega ^Poznavavca, ki prisoja najprej podtalni cenzuri slovenstva tolikšno moč, da kar ovira svobodo raz-ravnavanja, in katerega globokomiselnosti ne mo-h ce takoj nato razglaša, da je moč slovenskega gesla prav za prav brez vsakega pomena in ve-jave. aki i umskih prekopicevan j smo na jugoslovenski strani že	•	•	•	-	i	i
v • i • -	. Piecej vajeni, in ce se dobe
naroonilki, ki imajo takirb,	i	i	-
J luKsna protislovja za dušno paso — njihova stvar. Turi; i„ „„	•	j-
da postavlja j ugosloven	^“/fe
r- čistega tako ne more doumeti, za tofetreba meti ze Vec zakladov uma in srca, kakor iih ie
nTmaVai •,u.?,os!ovcnom "“klonila Samo to nL za-
j, Jih je nasprotstvo do slovenstva: udarilo s tolikšno slepoto, da slovenstva že kar nočejo videti več: tja med odljudne literate, v neznane tednike in ničvredne slovstvene družbe bi ga hoteli skriti.
Pa ne čutijo, tako so umsko okrepeneli, da se S'redo samo še slepe miši. Ko bi le malo pobrskali v obzorniku, ki jim je vsaj po založništvu blizu, namreč v »Ljubljanskem zvonu« in sicer prav v JRegovih zadnjih letnikih! Tam bi lahko brali,
kako ^ -J • ■ '---------------------- o--—	-	--
jj  _  ,
b oliko zvedeli iz tega obzornika, s kakšnim za-
Res, kateri so, ki oznanjajo Slovencem novo razodetje, po katerem spada slovenstvo le še v narekovaje? Berimo imena mož, o berimo' jih: dr. Bajič, dr. Čermelj, dr. Spiller-Muys, dr. Zalokar. Kolektivno oznamenilo pa se glasi: napredni jugoslovenski akademski starešine, okrajšano ipo vzorcu raznih patentiranih izdelkov v ljubko »Nasto«.
Kakor simboli so nam lahko ta imena. Visoko v zvezdah prvi. Daleč, daleč tam doli drugi.
Slovencem se res ne ibo težko odločiti.
Se iole^ da je podtalna cenzura slovenstva tako huda, da ze kar ovira svobodno' obravnavanje in razravnavanje, tudi to odkritje je vredno naprednih starešin v dobi, ko slišimo vsak čas smešenje in maloten je slovenstva, kakor ga je edino jugo-slovenstvo pnJiramlo za nas.
lik ie Poudarjal slovenstvo Prešeren in s ko-ju»° odločnostjo in jasnostjo genija je odklanjal m ^slovenstvo kot plod nezrelega duha. A š<
še bolj
n[v ---------.----..............................nim za-
p°vainjem in posmehom je odklanjal Cankar ^brsko kol o lok t a rs t vo «.
dv. oda, na umski ravni »Misli in dela« sta ta sj d nasa ponija bržkone samo dva propadla slov-enika, ki nista v sijaju iugoslovenskega nacionalnega spoznanja niti vredna, da bi ju upoštevali. £ajti zasenčila ju je veličina mož, ii so odkrili ou> nacionalno nalogo: likvidirati njuno veliko
Za Slovenijo ni denarja
Lansko spomlad je kupila Poštna hranilnica stavbišče ob vogalu Blcivveisove in Erjavčeve ceste, kjer je stala jahalnica. Naše dnevno časopisje je pozdravilo to kupčijo z velikim zadovoljstvom in pohvalilo Poštno hranilnico, da ima vendarle nekaj razumevanja tudi za slovenske potrebe. Tedaj je bilo rečeno, da bo hranilnica postavila tukaj lepo stanovanjsko hišo za svoje uradništvo. Začetek zidanja jo bil določen za prvi avgust lanskega leta, in društvo, ki je stavbišče prodalo, je napelo vse sile, da je stavbni prostor pravočasno očistilo od ruševin nekdanje jahalnice.
Prišel je prvi avgust: stavbišče je bilo spraznjeno, in vsi smo pričakovali, da se bo pričelo z zidanjem stavbe, ki naj bi po napovedih v suro-vem stanju bila dogotovljena še do zime. Toda stavbišče je ostalo prazno, in kar nič ni bilo znakov, ki bi kazali, da se bo z zidanjem res pričelo.
Ko so glasovi razočaranja nad to okolnostjo postali le nekoliko nadležni, so poslali na stavbišče nekaj delavcev, ki so izkopali nekaj* ne ravno preglobokih jam. Javnosti so to obrazložili s tern, da šote jame bile izkopane zaradi preučitve temeljev. Od takrat se je za poletjem zvrstila jesen in zima ter ^prehaja že nova pomlad v poletje, vendar stavbišče stoji nedotaknjeno in tudi izkopanih jam nihče ne preučuje. Zakaj tudi bi, saj Bosna je mirna!
V	resnici si ne moremo razlagati, zakaj Poštna hranilnica ne začne z zidavo. Ona vendar ni odvisna v tem oziru niti od preračuna niti od kakih
kreditov. Najboljši dokaz za to je pač ogromna palača, ki jo je v zadnjem času sezidala v Bel-gradu zraven novega parlamenta. Obseg te palače je tako velik, da je postal parlament poleg nje prava igračka. In vendar so parlament gradili nič manj kakor petindvajset let, a Poštna hranilnica za svojo palačo ni rabila niti dve leti.
Zato morda niso v zmoti tisti, ki domnevajo, da že od vsega začetka ni bilo resnega namena za takojšnjo zidavo hiše v Ljubljani, ampak da je šlo za čisto nekaj drugega.
Mi smo mnenja, da je dolžnost Poštne hranilnice, da hišo takoj sezida. V svojih blagajnah ima še vedno dovolj slovenskega denarja in ga tudi s to zidavo še dolgo ne bo izčrepala. Z zidanjem samim pa bo tudi najbolj preprosto in uspešno zavrnila vse očitke, ki se zaradi tega proti njej vzdržujejo.
Iz umskih in nravstvenih nižav
Dr. Lončar je gotovo med odličnimi slovenskimi kulturnimi delavci. Bil je med prvimi, ki so raziskovali slovensko zgodovino, zlasti slovensko novejše politično dogajanje po vodilih in načelih novodobne zgodovinske znanosti. In ker je bil dosleden v iskanju resnice, je ostal tudi dosleden Slovenec. Že zgolj kot stvarnemu človeku mu je moralo biti zategadelj tuje jugoslovenstvo, tisto nekaj, kar bi hotelo postaviti na glavo ves razvoj tako našega naroda posebej kakor narodov sploh.
Lončar zato seveda ne more biti jugoslovenom všeč. To je popolnoma naravno, in zeli se nam, da bi bil sam najmanj zadovoljen, če bi bilo drugače. A tem manj jim more biti všeč, 'ko vidijo, kako skuša slovenskega kmeta in delavca rešiti nacionalne unitaristične tlake. Samostojen, zaveden naš delavec in kmet, ki bi s a m užival sadove svojega dela — nezaslišano za jugoslovensko za-jedavstvo! Treba je torej iti v boj zoper njega.
Toda le kako? Razlogov, dokazov nimajo. Mar naj naravnost povedo, da nočejo enakopravnosti in pravice? Da hočejo naš narod s tvarnim in nravstvenim ugonabl jan jem pripraviti godnega za tisto tolikanj zaželeno »tiho in postopno likvidacijo«?
Z razlogi torej ne gre. Da bi pa molčali ob udarcih, ki jih dobiva njihova »ideja« od slovenskega in hrvaškega ljudstva dan za dnem, teden za tednom, to je spet težko.
Kjer ni razlogov, tam prihaja pri nezrelih in nedostojnih ljudeh osebna žalitev.
»Branik«, ta biser jugoslovenskega nacional-stva, navaja neko politično okrožnico, ki jo je podpisal dr. Lončar. Stvaren, resen človek, ki bi se ne ujemal z njo, bi skušal razkrojiti njeno vsebino in jo pokazati kot napačno v njenih podstavah in njenih sklepih. Tega seveda jugosioven ne more in ne zna. Zato dela rajši s takšnimile »razlogi«: ... o potovanjih glavnega tajnika, ki... je že zdavnaj v letih, ko se na moškem pričenjajo pojavljati prvi znaki starostne odrevenelosti ...«
Osebno zaletavanje in zmerjanje je vedno dokaz nečesa nezrelega, smrkavskega, pri čemer seveda niti ni potrebno, da je dotičnik zmeraj tudi po letih mlad. So med mladimi resni ljudje, ki znajo umovati z razlogi, a so med starci miselno okrepeneli, infantilni, ki si morajo pač pomagati z dokazi pobalinov. To so dejstva, znana vsakemu vzgojitelju in dušeslovcu. A ugotoviti jih je treba, pokazati in visoko pribiti prav v teh časih, ko išče nacionalni barbarizem tudi na stari, pošteni slovenski zemlji tal.
„Jutro“ in Kitajci
Nedavno tega je priobčilo »Jutro« poročilo, da je kitajski maršal Čan-kajšek — slovenskega po-kolenja! In sicer da izhaja naravnost iz rodovine nekega slovenskega frančiškana Čakajška, ki se je pred kakimi 300 leti napotil na Kitajsko spreobračat pogane. Zdaj je to vest pobral za njim tudi »Deutsches Volksblatt«, 'ki izhaja v Novem Sadu.
Ta zgodba nas spominja na vesele izume Rado Murnikovega pivskega omizja za časa rusko-ja-poniske vojne. Takrat so še vse več japonskih in kitajskih generalov in oblastnikov razglasili za Slovence. Talko na primer je izhajal kitajski diktator juanšiikaj naravnost iz Šiške, japonski general Takašima (taka širna) pa seveda iz škofje Loke. Japonski maršal Ojama je bil 'kakopak tudi pri nas doma. Sploh bi bilo dobro, da se stvar zasleduje. Nekatera japonska, kitajska, pa tudi indijska imena zvene hudo po slovensko. In če bi pri Čangkajšku ne šla razlaga z misijonarjem Čakaj-šlkom, pojde pa morebiti s kakim Ljubljančanom Žan Kavškom. Zdaj, ko smo že s Turki v žlahti zakaj bi pa še z njihovimi soplemenjaki ne bili!
Dober nasvet
»Sekcija ju gos loven sik e ženske zveze« v I iub ljam je razposlala te dni uredništvom slovenskih časopisov in lastnikov kinov spomenico.
Ali ste poravnali naročnino?
Namen zveze je brez vsakega dvorna hvale in upoštevanja vreden. Nehote pa se v človeku pri pogledu na ime tega iniciativnega društva vzbudi vtisk, da tudi to samot s isvojim »jugoislovenskim« imenom zanaša zmedo med slovensko ljudstvo. Če zveza res hoče vzgojiti »ljudi v značajne državljane, ki bodo vedeli, kje so doma«, kot pravi spomenica, potem se mora pač v prvi vrsti pri sebi razgledati, kje je doma, in temu primerno spremeniti svoje ime. Dokler pa se svojega slovenskega porekla sramuje, ji kaj malo pristoji deliti nauke slovenskim časopisom in podjetnikom.
Kako smo si Slovenci priborili svojo zastavo
V »Našem kovinarju« beremo:
Borba za slovensko zastavo je takole potekla.
Bo izbruhu revolucije na Dunaju marca meseca leta 1848. so nemški dijaki povsod izobešali vsenein-ško zastavo, ki so si jo izmislili študentje v Jeni: črno-rdečo-rumeno. Odkar je Hitler prevzel 1. 1933. oblast v Reichu, velja ta zastava kot zastava velike Nemčije.
V	tistem trenutku so bili Slovenci primorani poiskati simbol slovenske narodnosti. Odločili so se za barve dežele Kranjske kot čisto slovenske upravne celote. Narodna straža v Ljubljani se je dne 4. majnika 1848. odločila, da bo nosila kranjske barve: belo-modro-rdečo. S to odločitvijo, ki je bila čisti slovenski narodno zavedni akt, se je vnela borba za slovensko zastavo. Pripadniki nemške stranke na 'Kranjskem ter vsi Nemci so zahtevali, da nosi Narodna straža v Ljubljani barve starih kranjskih stanov, ki so prav v tistih dneh izgubili vso veljavo: zlato, modro, rdečo.
Borba za barve slovenske zastave in proti njej je trajala od maja do oktobra leta 1848. Nazadnje je zmagala slovenska stranka z odlokom dunajskega ministra Doblhoffa. Dne 4. oktobra je izšel uradni list z ministrovim odlokom. Še isti dan so se vršile v Ljubljani velike politične manifestacije. Narodna straža je korakala po mestu z uradno priznano slovensko zastavo, prepevala se je pesem: »Živi, živi, duh slovenski« in klicali so slavo Bleiweisu, Ambrožu, Jelačiču itd. Ustavili so se pred Bleiweisovim stanovanjem. Množicam je Bleiweis spregovoril sledeče besede: »Bratje! Zadobili smo zopet naše stare pravice, zadobili smo jih proti vsem peklenskim napadom. Zopet se bleste naše narodne barve pred Slovenijo, kakor beli dan, bratje! Dokler bo le ena kapljica slovenske krvi tekla v naših slovenskih žilah, ne ločimo se več od teh znamenj slovenske narodnosti!«
Vojna?!
Zgodovina se tako rada ponavlja. Kar nekako tesno je torej človeku pri srcu, kadar brska po starih listih in revijah. Nekaj podobnega se mi jo zgodilo zadnjič, ko sem listal po prvem berilu svoje 1 juidskošolske dobe — po »Svetovni vo jski«. Revija je izhajala 1. 1914. in 19.15. po dvakrat na mesec v Ljubljani, z osemnajstim se-
šitkom. nenadoma prenehala ter pomeni danes že bibliofilsko redkost. Slike iz revije so se mi v onih mladih in težkih dneh tako živo vtisnile v spomin, da se mi je pri sedanjem pregledu po 24 letih zdelo, kakor da sem jih videl šele včeraj. Zanimiv je začetni članek v prvem sešitku. Sledi takoj za bojno pesmijo o smrti; pisan je sicer v slabem slogu, a je poučen:
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika „Slovenije“!
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenije«.
Mali zapiski
Prepovedani letaki.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti tele letake:
1. »Nakon zabrane«;
2. »Oprez, važno, pročitaj pomno«;
3. »Radnicima i namještenicima grada Zagreba«.
Letaki so izšli v Zagrebu.
Jugoslovenska pesemska zbirka.
V	Belgradu je izšla antologija domoljubnih pesmi pod naslovom »Pesme domovini«. Izdal jo je prof. Trifun Djukič. V zbirki je vsega 129 pesmi
od 62 pesnikov. Med njimi je 40 Srbov z 89 pesmimi, 12 Hrvatov s 15 pesmimi in 10 Slovencev s 35 pesmimi. Pripomnimo naj, da so prišle v zbirko pesmi, ki so nastale že pred vojno. Kar se tiče pesmi, ki so nastale po vojni, so ali jugo-slovenske ali pa take, ki poveličujejo Srbijo. V celoti pa je štiri petine pesmi, ki so izrazito srbsko domoljubne.
Pričakovati pa je, da bodo to' za Slovence in Hrvate nemogočo zbirko vsiljevali tudi pri nas, zlasti mladini. Kajti kadar gre stvar zoper Slovence in Hrvate, so jugosloveni zmeraj zraven, pa če gre tudi isamo- za ponesrečeno antologijo.
Angleški obzornik o našem političnem položaju.
O položaju Slovenije po pridružitvi Avstrije Nemčiji priobčuje v angleškem tedniku »New Sta-tesman« sestavek ga. Marija Vilfan. V njem opozarja Angleže tudi, da je pravilno ime Maribor in ne Marburg.
Nacionalna pot.
Indeks svetovne proizvodnje se je dvignil od 100 v letu 1929. na 101.4 konec leta 1937.
V	istem času pa so se dvignili stroški za oboroževanje in vojne od 100 do 165.
Časnikarska uniforma
Nemški časnikarji, ki spremljajo Hitlerja na njegovi poti v Rim, so dobili uniforme.
Širite naš list »Slovenijo"!
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI s. z. z o. z. KONGRESNI TRG
Priporoča
Ivana Cankarja zbrane spise
20 zvezkov z uvodi in opombami Sz. Cankarja
Ti spisi niso samo naš najobšlrneišl narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; 3ak. Kelemina, Literarna veda.
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
(Nadaljevanje)
Kmet je bil dotlej večini prvakov le predmet, mrtva podstava ob času volitev za dosego mandata, krajevnim mogočnikom pa vrh vsega še molzna krava. Volilna pravica kmetova je bila omejena, posredna; volil je samo zaupnike, volilne može imenovane. Ti šele so volili poslanca. V večini primerov so volili kmetje na pritisk .krajevne mogočnike, svoje upnike, od katerih so si izposojali denar na visoke obresti. Kandidatu, se torej ni bilo brigati za kmete, opravil je kar z volilnimi možmi, svojimi prijatelji. V navadi so- bili le sestanki volilnih mož; če se je pa prikazal kandidat tudi pred volilci, je to bila zanje že velika čast.
Ves politični račun narodnih prvakov je počival na nespremenljivosti obstoječega stanja. Računali so v prvi vrsti s trajno zaostalostjo kmeta in brezpravnostjo delavca, ki sploh ni imel volilne pravice. V stalnosti državljanske neenakosti, v nedotakljivosti krivičnega volilnega reda in se celi vrsti drugih razlik med državljani m stanovi so videli najzanesljivejše poroštvo za nepremak-ljivost svojega gospodujočega položaja. Gledajoč na življenje s tega stališča, jim je bilo- sleherno delo med ljudstvom odveč.
Dasi je večina slovenskega razumništva izhajala iz kmečkega rodu, je vendar medenj im in kmetom zijal širok prepad, ki se je odražal zlasti v medsebojnem občevanju. Biti označen za kmeta, jo pomenilo nekaj ponižujočega, manjvrednega. Kmetavz, kmečki štor, zarobljen kmet, so bile vsakdanje psovke, rabljene neredko celo v dnevnem tisku. Komaj nekaj let je tega, ko se je razpisala neka olikana dama v najstarejšem slovenskem dnevniku o dostojnosti v obnašanju, ra-beč pri tem primero, da mnogi »je kakor kakšen kmet«. Nazorneje bi se bila izrazila, pa tudi spodobneje, če bi bila rekla kratko in malo, da »žre«; kajti tudi »diniranje« po vseh pravilih dostojnosti je lahko navadno žretje, še celo, kadar mora tisti, ki plača račun, ostati pred vrati.
V	prepiru so se tudi »boljši« ljudje obkladali s hribovci, irhovino in jaro gospodo; slednje pomeni v meščana preoblečenega kmeta, to se pravi človeka, ki sicer zna po gosposko jesti, jezika pa najbolje ne stegne. Govoreč o preteklosti, ne v tem ne v drugih primerih ne zapostavljam sedanjosti, ki ni dosti boljša; saj smo še nedavno imeli pravdo o rovtarstvu, dokaz, da je med nami ne samo v zasebnem, ampak tudi v javnem življenju še dosti jare oblastnosti. Nekaj podobnega duha se je bil nalezel v mladih letih za hip še Cankar, da je zatajil svojo mater zaradi njene kmečke preproščine.
Ločevanje množic v »boljše« in »nižje« sloje se je ohranilo do današnjega dne. Delitev, ki jo moremo gledati z očmi, je pa samo navidezna; zraven te je še druga, globokejša, tako globoka, da nam branijo gledati v njen prepad iz strahu, da se nam ne zvrti v glavi. O pripadnosti boljšemu sloju kajpada ne odloča dragoceno krzno ali cilinder, tudi ne znanje ali plemenitost duha, najmanj pa način, kako kdo nosi žlico v usta, za to so druga merila. V jedru se skoraj ne razlikujemo od Indijcev, kjer se pari ja umika brahmanu v velikem loku, da se ne dotakne njegove svete sence. Nam se to zdi smešno, domačinom je pa stvar resna, kakor je samoobsebno tudi pri nas, da krivimo hrbet in snemamo klobuk pred dvomljivim poštenjakom, o katerem pač šepetamo, ne povemo pa na glas, kako je prišel do milijonov in si še kopiči nova bogastva. Navrženo nam je celo, da se nam ni treba ogibati njegove sence, ampak se lahko še hladimo v nji. Razdelitev med »boljše« in »nižje« torej ni nobena slovenska posebnost, da, lahko rečemo s ponosom: Nas in Indijcev je tristo in en milijon.
Še manj veljave kakor kmet je imel delavec. Vendar se je ta začel najprej gibati iz lastne moči. Prve klice so zanesli na Slovensko potujoči rokodelci, pa tudi agitatorji, poglavitno z nemškega severa. Leta 1868. so si ljubljanski tiskarji ustanovili izobraževalno društvo, ki mu je v kratkih presledkih sledilo še več delavskih društev po Slovenskem. Vlada je budno zasledovala delovanje teh društev, pa pridno pošiljala vanja svoje vohune in izzivače. Enega iz »veleizdajniškega procesa«
zoper Franceta Železnikarja in tovariše leta 1984. sem poznal tudi sam; Karel Linhart, ki je imel dobre zveze, mi je pravil o- njem 1. maja 1.911. zvečer na postaji v Mariboru, pa tudi že prej. da je prejemal od policije po 25 gld. na mesec:, mučilno je, da obtoženci, sami delavci, v Ljubljani niso mogli dobiti zagovornika, da n i je moral priti zagovarjat v Celovec kjer je bila obravnava, dr. Ellbogen z Dunaja. Dr. Ivan lavcar in gromovnik dr. Valentin Zarnik sta celo v »Slovenskem narodu« javno odklanjala zagovorni,štvo v tej
pravdi.	.	. ...	,.	,
Vsi obtoženci so bi h udje 1. 1870. ustanovljenega Delavskega izobraževalnega društva, ki ga j® započel in mu bil kratek čas predsednik krojač Matija Kunc. Le-ta je na enem društvenih shodov predlagal in utemeljeval, da naj bi imele prihajati po društvene knjige tudi svojke udov. Komaj je slišal, za kaj gre, mu je navzoči policijski komisar prepovedali vsako nadaljnjo -besedo o tem. »Slovenski narod« je zabeležil dogodek z očitnim zadovoljstvom. Kako malo veljave je imelo delavstvo zaradi svoje popolne brezpravnosti, dokazuje še bolj nazorno naslednja objava v »Slovenskem naroclu« z dne 27. maja 1884:
»— (Stroig ukaz za delavke v tobačni I' a b r i k i.) Kranjsko katoliško društvo Bnl(’ 0 se jev posebne} ulogi pri finančnem ministerstv u, da delavke tobačne fabrike v Ljubljani po vseh javnih cestah in sprehajališčih pozno v noe pohaj-kovajo z vojaki in drugimi. Vslcd te uloge dosel je ukaz z Dunaja, ki se je vsem delavkam v tobačni fabriki prijavil po mojstrih, da bode vsako, katera se bode po deveti uri zvečer našla s kakim moškim na ulici in ni oženjena policija prijela in da bode takoj iz tobačne tabrike odpuščena. Treba se bode tedaj, kakor kaže, le možiti. Ljubezen sama ne ugaja visokim uradom.«
»Slovenec« ni poročal n i česar. V »Katoliški družbi za Kranjsko«, kakor se je imenovala, so bili zraven duhovnikov tudi mnogi meščanski veljaki naprednega kova. Iz navedene objave, posebno iz strupene opazke na koncu, odseva vse zaničljivo razpoloženje tiste dobe zoper delavce. Oblast ni imela nobenega vzroka za tako poniževalno odredbo.