Breda Pogorelec 3.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JEZIK IN STIL NOVE NAJDBE
Za našo predstavo o rasti slovenskega knjižnega jezika oziroma njegovih zvrsti sta v slatenskem urbarju zapisani besedili veliko bolj pomembni, kakor bi to lahko sklepali zgolj na podlagi dejstva, da po vsej priliki nista bili namenjeni širšemu občinstvu, javnosti, ampak kvečjemu za priložnostno izvajanje, igranje oziroma petje, ob posebnih, zasebnih priložnostih (tudi zabavah). Kažeta nam namreč, kakšen slovenski jezik so za zasebno rabo pisali izobraženci v začetku 18. stoletja, opozarjata na razmerje med pisano in govorjeno besedo v umetnem slovstvu (kar je za nas dragoceno, ker take vrste besedil za sedaj skorajda ne poznamo in so nam skoraj edini vir sklepanja besedila cerkvenega ali nabožnega značaja), obenem pa potrjujeta predpostavke, ki postajajo ob novem gra-
Gl. članek J. Höflerja Iz neke jezuitske anketne knjige, Kronika 1973, str. 105—109, in poročilo o korespondenci med baronico Ester Maksimiljano Coraduzi in baronico Marijo Izabelo Marenzi z objavo dveh pisem Marenzijeve v tržaški reviji Zaliv 1972, str. 1—20.
233
divu vse bolj verjetne: namreč da je slovenski knjižni jezik (seveda v ustrezni podobi) v deželah s slovenskim prebivalstvom v zgodovini veliko bolj prisoten, kakor smo bili vajeni sklepati doslej, pač zaradi tega, ker se je iz starejših časov ohranilo sorazmerno malo gradiva — ali pa smo le-to preskromno ocenjevali.
Zapisani pesnitvi sta nastali v različnem razdobju (arhivarji sklepajo na majhno razliko v času, za to govori tudi izrazna, oblikovna in pravopisna sorodnost prvega in drugega besedila), zapisali sta jih dve različni roki. S prvo roko — sklepajo na oskrbnika Andreja Jankoviča — sta napisani slovenska in nemška pesem, razen tega pa še skupina po večini nemških kronogramov, ki pričajo o oblikovalskem smislu slatenskega graščinskega oskrbnika in o njegovi izobrazbi. Da je obvladal — seveda najbrž do svoje stopnje — latinsko, nemško in tedanjo slovensko ortografijo, kažejo drugi zapisi v urbarju. Vasi, ki spadajo h graščini, zapisuje namreč v glavnem nemško, v gotici, le nekatere — posebej še nekatere ledinske oznake ob zaselkih — zapiše slovensko ali slovensko-nemško v latinici, kakor je bilo za slovenske vložke v navadi. Pri tem uporablja pri sklanjatvi samostalnikov moškega (srednjega) spola v 5. skl. končnico -o, značilno od 16. stol. naprej za tako imenovano gorenjsko-koroško predknjižno obliko slovenskega pismenega jezika, ki se je v zasebnih in polzasebnih zapisih obdržala vse do 18. stoletja in je z nekaterimi posebnostmi (sklanjatev pridevnika) verjetno vplivala tudi na poznejšo sodobno knjižno normo. Omenjena oblika je v začetku 18. stoletja pogosta tudi v tiskanih knjigah (Steržinar, Basar itd.). V urbarju zapisana krajevna imena, povsem slovenska ali delno slovenska, so: Na Proseko, Vdragi, MamoUe (= Mamole), Pod hribom, Am Wasser na poder-tem, Altenhof na Duoro, Pllassneg od Golli Verth, Dougi Erth in Reika, Sagariza bey Slatteneg, Vmlakach, Langenekh nad logam. Obla goriza, Zerouza, Dull. Zapis teh imen je v bohoričici, ki je seveda prirejena pod vplivom nemške pisave: th pomeni v tem primeru h (Verth = vrh), zapisal je po krajevnem izgovoru: Sagariza (Zagorica) ali pa je po tedanji pisni navadi zamenjeval o in a.
Na znanje latinščine opozarja rob izrezane latinske molitve sredi urbarja.
Da gre za izobraženca, ki je približno obvladal tedanjo poetiko, priča izbrana oblika tako nemškega kakor slovenskega besedila. Pri prvi slovenski pesnitvi smo pozorni na pomen naslova, ki očitno opozarja na umetelnost pesmi: zvrstni označbi Lepa peishem sledi označba vsebine: od pejaniga moža j no žene. Ta vsebina je napovedovala znano obliko komične prepirljivke oziroma zabavljiv-ke, za katero poetika tega časa (prim. Martin Opitz, Buch von der deutschen Poeterei. Ponatis prve izdaje 1624, Halle 1913, str. 22 d.) predpisuje tako snov in z njo govorni položaj (osebe kot nosilce dogajanja) kakor tudi nizko besedje, ki je uporabljeno po pravilih poetike izgubilo ostri slabšalni predznak, kakor ga ima sicer v vsakdanjem jeziku, v slovstvu pa zlasti v kasnejšem obdobju enostranske meščanske zglajenosti, tako knjižne kakor pogovornih jezikovnih zvrsti. Zdi se, da kaže prav zaradi povedanega usodo te slovstvene oblike zasledovati v smeri od umetnega slovstva v ljudsko slovstvo. V dokaj privzdignjeni podobi srečamo to obliko tudi pri Prešernu — Od železne ceste — ! Primerjava naše prve pesmi s stanovskimi pesmimi v K. Streklja Slovenske narodne pesmi IV kaže, da gre za umetelno pesnitev, ki se od Štrekljevih zapisov razlikuj-e tako po snovi kakor po ubeseditvi.
234
Omeniti kaže tudi opozorilo ob naslovu: »na novo sturiene 1712«, zapisano s prvo roko. Naj gre za prenovitev lastne ali tuje pesnitve — ali, kar je bolj verjetno, za novo ubeseditev — dejstvo, da sta tako prva kakor druga pesem zapisani gladko in skorajda brez popravkov, govori bodisi za to, da sta bili pesnitvi najprej peti oziroma govorjeni in ju je zapisal pisave razmeroma dobro vešči zapisovalec, ali pa — kar je bolj verjetno — da ju je pisec prepisal s prvotnega koncepta. Za to zadnjo možnost govori tudi zamenjava nekaterih črk, ki so si v pisavi podobne, npr. o in a, kar pa že v zapisih 17. stoletja ne pomeni nobene posebnosti (prim. V. Oblak, Doneski k historični slovenski dialektologiji. LMS za leto 1890.)
1. Prva pesnitev je umetelno zgrajena iz 16 dvogovorov med možem in ženo. Dvogovori se ponavljajo v urejeni zapovrstnosti po 4 kitic, razvrščenih Ukole: 2-f2, 2 + 2, 1 -f 1,2 + 1. Leva številka pomeni ženski, desna moški del dialoga. Pesem uvaja ženska, sklene pa moška partitura, pri čemer je 4. kitica 4. dela zgrajena iz dveh dvostišij: da bi bil zaključek vsebinsko in oblikovno krepkejši in psihološko učinkovitejši, je v samem zaključku pesnitve ponovljen
2. verz iz 15. kitice.
Verz je trohejski; pri branju pa se postavlja problem zapisa. Za»tedanjLjezi-kg^POJiainio j g značilen razloček med pisavo in govorom (kakor gajepostävir Schönleben v Evangelijih inu listuvih 1672), zato obstaja verjetnost, da je pisec drucfače govoril kakor pisal. Ta misel je potrjena tudi z nedoslednostjo zapisa, v katerem je videti tako sled knjižnega izročila ^akoL v_^i sapi_gritisk iz vora (prim. tudi navedeno študijo V. Oblaka), na katerega je vplivafa krajevna govorna osnova. Poudariti pa moram že na tem mestu, da se iz zapisa sicer kaže nekoliko »gorenjsko« barvanje knjižnega jezika, če ga primerjamo z morda bolj »dolenjsko« barvo knjižnega jezika protestantov. Vendar pa je treba tako v starejših kakor mlajših oblikah zapisa videti predvsem vpliv osrednje-kran^ke^ oblike jiaddialektnega kulturnega, jezika, tako predknjižne oblike pisirienega jezika, ki se širi zlasti v tako imenovani uradni slovenščini in zapisih poluradnega značaja (korespondenca), kakor knjižnega jezika, ki se razvija na temelju protestantske norme in dobiva v 17. stoletju vedno bolj gorenjske značilnosti. Narečno govorno izhodišče posameznih piscev nam sicer ' pojasnjuje postaje v razvoju slovenske knjižne norme, vendar je razumljivo, da mora biti pri tiskanih in pisanih besedilih naša#pozornost najpoprej namenjena • značilnostim nadnarečnega oblikovanja pisanih besedil, ki je peljalo do oblikovanja pisne navade kot predhodnice poznejše splošno sprejete in obvezujoče knjižne norme.
V pesmi je rima moška ali ženska, zato sta v verzih realizirani dve različici metrične sheme: v verzih z žensko rimo štiristopni trohej kot tip A:
-U|-U|-Ul-U;
in v verzih z moško rimo kot tip B:
-UI-U1-UI-.
Ta shema je realizirana po številu zlogov v 44 od 53 verzov, v enem verzu je zlogov manj (5), v ostalih jih je več (9 in 10). Analiza nas sili, da opozorimo na značaj verzifikacije: ta ni več zgolj silabična, ampak je silabotonična. Po tem
235
načelu je povsem pravilnih 28 verzov lipa A in 14 verzov tipa B, nekaj posebnosti (nepravilnosti) glede na shemo je v 6 verzih tipa A in 5 verzih tipa B.
Čeprav je imel »pisec zaradi^ posebnosti .slovenske_pisave_ in jzrekejia voiJiO;gč^ jezikovnih mo^gostUitolnozložni zapis in polnozložno izreko, polnozložni zapis in redukcijo v izreki, redukcijo v zapisu in izreki, redukcijo v zapisu in polnozložno izreko), je pisal pretežno polnozložno, redukcija samoglasnikov je kakovostna (v zapisu ali v predpostavljeni izreki). Brez samoglasnika je zapisal samo dve besedi: v prvem primeru je jasno, da samoglasnika tudi ni izgovarjal (13/1 — bla), v drugem primeru (14/2) je malo verjetno, da je besedo konec (zapisano konz), ki je »trohejska«, izgovarjal enozložno.
Na izpust saiQpgl^^ikov lahko sklepamo razen tega še v 7 verzih, čeprav je zapis polnozložen. Trikrat izpahuje prvi samoglasnik, da odpravi hiat, v 1/3 do 8/3 pii velelniku ter v 2/1 pri svojilnem zaimku v množini m. spola (tcie olrozhi) — drugič je v istem verzu redukcija pri isti besedi iz ritmičnih razlogov. V 1/4 in 4/2 se zdi, kakor da je pisec enozložno računal (izgovarjati ni mogel!) zveze s predlogom pri {per tebe, perkasti)- v 3/2 ni govoril zapisane (!) velelniške končnice; v 4/1 pa je opustil končnico pridevnika sr. spola (dobru) in izgovarjal veznik kür s poglasnikom (ka), ki ga je odpahnil in s tem obenem odpravil morebitni hiat.
yiaipm^se je vešče izogibal: v omenjenih štirih primerih (3 + 1) si je vzel«svo-bodo reducirane izgovarjave, v 3/2 je hiat le grafičen (baba ad tega), kajti med samostalnikom in predlogom je premor, enako v 15/2 in 16/4 (razen tega se zdi, da je v teh primerih predlog v izgovarjal soglasniško); nerazrešena sta tako le hiata v 12/1 in 16/1.
V skladu s tedanjo poetiko je »verz zaključena enota (največkrat je to samostojna poved). Konec enote je v pesmi zaznamovan z vejico oziroma s piko, niso pa tako zaznamovani vsi sistemski premori sredi verza. Tako obvezni kakor neobvezni premori se pokrivajo pogosto s prcwilom postavljanja premora po prvem oziroma drugem troheju.
Zdi se, da je»naglašal približno podobno, kakor naglašamo v ^Qjižnem_iezi^^ danes. Zdi se celo, da je imel pisec posluh za samoglasniško kolikost (kvanti-tetojT^aj je rimal kračino s kračino: bla j tega (3. kiticaj, brät /obstat, gläz I čas in dolžino z dolžino: ješ I ples, nisem pa opazila, da bi sredi besede kratko- < naglašen samoglasnik štel za nenaglašenega, nasprotno, tudi kralkonaglašeni samoglasniki se pojavljajo na iktičnih mestih (prim. o temi Isačenko, Slovenski verz, str. 51 d.), res pa je, da so na iktičnih mestih po večini dolgopoudarjeni samoglasniki.
Pri upesnitvi so očitno predstavljale problem netrohejske večzložnice, pri katerih si je treba predstavljati stranski naglas, in klitike, ki so se mestoma pojavile na iktičnem mestu in tako dobile naglas. V dveh primerih se je na neiktičnem mestu znašla polnopomenska beseda, enkrat je to pridevnik (hud — 14/4), drugič kazalni zaimek (določni člen) ta (10/4). Mimo naravnega naglasa imajo ikt tele besede: lakoti (2/2), sadauiti (2/4), prasniga, nasmasniga, nuzniga, zhedniga (12/1—3), gouorish (6/1), lakota (9/2). butara (9/4); se (10/1), nu (10/2), na (10/3).
236
Primeri moie (11/1), töku (13/1, 14/3) in zame (8/2) so očitne naglasne možnosti tedanje razmeroma proste izreke: prva dva naglasa kažeta gorenjsko barvo, zadnji primer pa je poudarjen, stilno privzdignjen in še danes v knjižnem jeziku v rabi (prim. J. Toporišič, SKJ 2, 129). Naglas na drugem mestu, kot bi ga pričakovali, je v 4/2: mesa.
Vse te posebnosti ^_realizaciji metrične_sheme prve pesnitve kažeio veliko umetelnost umetne verzifikacije, ki je spretno izrabljala jezikovne možnosti tedanjega slovenskega knjižnega jezika in govornih navad Ljubljane in okolice (naglasi, redukcija, akanje). Pesnitev ustreza na ta način načelom metrike glede pravilnega, knjižnega besednega oblikovanja in se po možnosti kar se da izogiba značilnostim vsakdanje narečne govorice, kije tedanji poetiki »napačna« (prim. M. Opitz, nav. delo, s. 27.) Isto pa velja tudi za druge značilnosti te zanimive pesnitve.
Preprosta metrična shema verzov je dopolnjena z značilno menjavo verzov z moško in žensko rimo, ki pa ni dosledna. Poteka takole;
Razvrstitev rim kaže zanimivo oblikovno zvezo z vsebino; če pomeni moška rima zunanje znamenje trde odločenosti, verz z žensko rimo pa izzvanja v skromni durovski veselosti besedila, najbrž ni naključje (izbor besednega gradiva!), da sta obe sklepni kitici (15. in 16.) sklenjeni z moškima rimama tipa u oziroma v. Zanimivo je tudi, da je sklepna moška rima tako v ženskem kakor v moškem delu dialoga v posebni zvezi z vsebino; zadnjo besedo ima v tej umetelni storiji seveda mož, ki za zaključek dvakrat »šaljivo« pribija pomembnost svoje volje; za to »zadnjo besedo« je pisec uporabil frazo-psovko, vsakdanjo v nekoliko slen-govsko obarvanem jeziku, izpričano tudi v ljudski pesmi (Štrekelj, nav. delo).
V šaljivi obliki klasične prepirljivke je upesnjen prastari »motiv dialoga med možem in ženo. Za to prastaro snov je kakor nalašč primerna oblika baročne organizacije besedila. Z«dosledno razvrstitvijo »pomenov je sestavljavec — čeprav navidez s preprostimi pesniškimi sredstvi — občuteno prikazal ne samo aktualni govorni položaj besedne »vojske«, ampak je tudi^,^siholLŠkopoglob-
l^eno_;^ in,j;endarvsklada--^Ož^^ — 9vi^52äv2Hf>LSiS^älSä\_
moškega in ženskoCustveno razmerje med njima je dinamična pomenska os baročnega besedila| ob_jujej se dogajanje dramatično vzgibuje do svojega viška^ in razrešitve. »Gibarije<< poteka zaradi izrabe dialoga kot posebnega pesniškega sredstva z dvojno napetostjo, ki bi jo bilo mogoče kar grafično predstaviti; napetost, ki obstaja v samem govornem položaju med obema sogovornikoma (zaradi tega vnaša oblika dialoga v umetnostno besedilo posebno, z besedami le nakazano pomensko intenzivnost), je podrejena dinamiki pomenskega poteka ob temeljni pomenski osi. Na videz nepremostljivo nasprotje je stopnjevano sprva počasi, nato pa vse bolj intenzivno; v ženini partituri se razpoloženje spreminja veliko hitreje in bolj dimanično kakor v moževem delu — zdi se, ka-
237
kor da moževo besedilo spremlja ženino igro sprva v počasnem stopnjevanju, to razmerje se pred koncem tretjega dela in v četrtem delu (del = skupina kitic) v nekakšnem zadnjem vzgibu za hip spremeni, takoj nato pa se povrne v navidezni izhodiščni položaj »vzvišenenegriz^^gt^i«, s čimer je pesnitev pomensko sklenjena.
V kitični ureditvi poteka opisana pomenska pot takole: v prvem delu (= skupini kitic) začne žena vznemirjati moža z očitki, da skrbi samo zase, da pijančuje in da mu ni mar družina: ta dvoboj se stopnjuje do moževe ugotovitve v 4. kitici prvega dela, da mu zgolj oskrba prav gotovo ni zadosti. To žena razume kot spodbudo, začne se dobrikati, mož jo še zmeraj vztrajno zavrača. Sele v tretji skupini kitic pride do komaj opazne spremembe: žena je otyinäl^t, mož pa ji v 12/3 oporeče z rahlo samohvalo. Ta s^ težavo doseženi in kpmai .opazni vzg|b! takoj nato strmo zdrsne v zmerljivih tožbah n/KiRcein 14/1—3 — v 14/4 se besedilo vnovič vzpne, a takoj v 15. in 16. kitici se naglo, skoraj reducirano razplete. Padec m^d^Lrvina_in^ugim__\^ zäXiEä-ELL252Ü-Iä2Ei^
in z ustvarjeno napetostjo mSđ'oKema vzponoma dramatično stopnjuje dinamiko dogajanja. Psihološka in sociološka analiza vsebinskih menjav v opisanem dialogu bi utegnila opozoriti na zanimiv verizem v pesniško stiliziranem prikazu razmerij.
Za pesnitev je poleg opisane, dokajuinetelne oblike značilna navidez preprosta HJi^^e^itg^Oblika dialoga predpošta'flja »vprašanje,»nagovor in .odgovor: zaze-leni govorni položaj je ustvarjen med menjavo oseb (povedki so v 2. osebi, tudi v 1. osebi, če je odgovor na vprašanje ipd.).
Naravnanost od enega sogovornika k drugemu pa je izražena tudi nekoliko neglagolsko (z osebnim ali svojilnim zaimkom v 2. ali 1. osebi), čeprav je povedek stavka v 3. osebi (npr. 2/1; Toie otrazhi toie shiuina sdei od lakoti poginete — ali v 4/3: Guislino tega meni ni sadasti.) Zaradi sobesedila v teh primerih ne moremo govoriti o kakem govorjenju vstran, kakor v 6/3-4 [Dober Leben poulien glasil meni stry prou kratig Zhas). Razmeroma malo je povedi v čisti tretji osebi, od tega so to bodisi vzklični stavki, ki so del besedila in navezujejo v dialog (3/1: Bug Debe taista Repa bia .. .), 12/1-3, nedoločniški stavki v 10/1-2 [Nili mujo se toshiti, malo iesti maiu pili), pa stavki s splošnim osebkom v 9/3-4 in 10/3-4. Kolikor je tu 2. oseba, je iz sobesedila razvidno, da gre za tipično obliko splošnega oseUka, rabljeno v dialogu.
Opazno sredstvo ubeseditve je velelniški stavek, in sicer z nagovornim stavkom na koncu (1/3, 3/8: Poide ad mene Kmba stara, 5/1: Vslisiie mene maska Brada; oziroma na sredi: 3/2 — Nagauori me Baba ad tega, 15/2, 16/4 pislie mene baba Vrel, 14/3 Toku shena meni Voshi; v asindetonu za naklonskim glagolom, ki ublažuje prošnji velelnik: proshem tebe vslishe mene (7/1), pa tudi neposredno, brez omilitev: 2/3, 11/2 (poide pak na Druge Dushelle, 16/3). Velelniški učinek je zmanjšan z dodatnim uvodnim naklonskim glagolom (7/1). s pojasnilom v neke vrste posledičnem odvisniku (časovna oblika bi terjala dodatno razlago); 13/1 — toku pi de Vshe saprouish, pri čemer je zmerjavka uravnotežena z nagovornim ti prederti Kurbesin; velelniški učinek je dalje zmanjšan tudi s figuro stopnjevanja oziroma stopnjevanja člena in z dodanim pojasnjevalnim stavkom; 14/1-2 — Pi pehare poune glaske, sei bo enkrat Konz toiga Zhajsa. K velelniškim stavkom kaže prišteti še 16/1, v katerem je želja izražena s členico naj : Neile pishe ter 5/4 z zvezo imeti + nedoločnik: Stem Jmash da smerle trorat, pa vzklični stavek s členico in velelniškim pomenom; 15/1 — Ante she bosh enkrat Sedt--).
Velelniške stavke, ki predstavljajo pomembno sredstvo naše ubeseditve, je mogoče tako razvrstit ina več vrst: 1. na krajše velelniške stavke z velelnikom, 2. na velelne stavke s členico naj ali drugimi členicami, 3. na stavke z velelnikom, v katerih je učinek ublažen zaradi drugega odstavka v zvezi ali kake figure. Po-
238
nuja se ugotovitev, da so y ženski partituri velelniški stavki razen v enem primeru (5/1) omiljeni z drugimi izrazi ali stavki, medtem ko so v moški partituri uporablieni pretežno kratki, neposredni velelniški (ukazovalni) stavki: v tem se fcrej izbor sredstev lepo ujema z idejo besedila.
Ob velelniških stavkih bi kazalo omeniti še samostojne vzklične stavke, nagovorne, kakor v 13/2 in 13/3 — med položajema obeh stavkov obstaja nekakšen hiazem (stavkov, ne zgolj stavčnih členov), isto figuro lahko simetrično opazimo tudi v prepletu velel-niškega stavka v 13/1 in retoričnega vprašanja s splošnim osebkom v 13/4, kar seveda poveča spevnost in neposrednost besedila. Samostojni vzklični stavki so v 3/1, tudi v 5/3, 6/1-2, 8/1-2, 11/1 (s ponavljanjem svojilnega zaimka), tudi v 12/1-3 (čeprav brez vzklične členice).
Ritem in poetika sta po večini terjala razmerje poved —• verz, zato so povedi kratke, obsegajo bodisi en verz (19), verz je sestavljen iz dveh povedi (tudi nagovornih stavkov) v 7 primerih, v 3 primerih se poved razteza čez dva verza (priredje), v 7 primerih se v dveh verzih razteza zveza s podrednim stavkom, dvakrat se čez dva verza razteza navadni prosti stavek, enkrat pa vzklični čez tri verze.
Priredni in podredni stavki so omejeni ne le po številu, ampak tudi po tipih. Od prired-nih imamo enkrat protivni stavek s pogojnim pomenom med obema deloma, enkrat je pojasnjevalni stavek, sicer pa so stavki oziralni (veznik kyr, bran mestoma tudi kot kT), bi bilo mogoče mestoma razlagati tudi s ker), po enkrat so časovni, pogojni, posledični in dopustni odvisnik.
Poleg teh skladenjskih sredstev — stavčnih tipov — ki so bili v prvi vrsti izrabljeni kot stilna sredstva, je treba omeniti vsaj nekatere figure, s katerimi so bili v tej dobi vajeni dosegati pesniške učinke; s temi postopki, in v manjši meri z izbiro ustreznega besednega gradiva (stalnih zvez, klišejev iz različnih besedil) se je v tej dobi oblikovalo slovensko pesniško besedilo. Od figur naj omenim: a) ponavljanje istega dela besedila (poudariti kaže ponovitev svojilnega zaimka, lahko tudi poliptotično (v drugi obliki): 2/1 toie otrazhi toie shiuina; ll/l Oh moi plejs moie Vej seile. V tem drugem primeru ima drugi vzklični stavek še posebno pomensko vlogo, saj je figura nekakšna stilistična pretvorba zveze (Moj ples je moje veselje.); b) epanastrofo, ki je mestoma zaradi uporabe v ženskem in nato v moškem delu besedila nujno kombinira s poliptoto (13/1-4); c) kot figura učinkuje tudi ponovitev veznika v frazi z antinomoma stara/mlada in č) epizevksa, ponovitev besede smta v 8/1 in 9/1, pri čemer je dodana antonimija v epiteto-nezi: smta stara : sruta mlada.
Redke so figure s pridevniki, povsem izjemen je v frazeologizirani metafori uporabljeni izraz vinski (vinski brat), pogosto so pridevniki deli frazeologizirane sintagme (kurba stara, stara baba). Sinekdoha je v nagovoru v 5/1 (moška brada) in v prislovnem povedkovem prilastku v 6/2: z vinam slahku spiš. Retorično vprašanje, obakrat v moškem dialogu, je izrabljeno dvakrat.
K skladenjskim posebnostim besedila kaže prišteti tudi posebnosti v ureditvi povedi: večina sprememb besednega reda v klasičnem verzu gre na račun realizacije metrične sheme, kar pa seveda opazno učinkuje tudi na pomenski ravnini, ne glede na razlog postopka. Take menjave so npr. v 1/4, kjer je poudarjeni osebni zaimek jest postavljen na izpostavljeno mesto pred nedoločnikom obstat ipd.
239
v nekaterih primerih je naravnost očitno, da gre za poskus klasične pesniške modifikacije besednega reda, saj bi bil verz tudi z običajno stavo povsem »speven«, tako v 4/1: Dohm ie tebi kür imash sadasti... s subjektivno stavo in iktom na dobru ipd. Z inverzijo so pesniško privzdignjeni tudi vzkliki, celo »nizki«, v 1/3 in 13/2 sta tako prilastka v skladu s poetiko (prim. Opitz, nav. delo) na opaznih mestih — »nizko« izrazje je s stilnim postopkom verjetno ustrezno opremljeno za pesniško ubeseditev, zmanjša se nizka slovarska vrednost besedja!
Vsi navedeni in nakazani stilni postopki so take narave, da so nam domači, zato so malodane skriti — zanimivo pa je njihovo število in preplet, ki povzroča, da besedilo spoznamo kot umetno pesnitev. Bolj ali manj očiten pesniški postopek je namreč zaslediti v vsaki vrstici. Zaradi te poetične ubeseditve se zdi, da pesnitev ne učinkuje banalno, ampak nasprotno, lahkotno in spevno. Skritost, malodane skopost (vsaj navidezna) v izrabi pesniških sredstev bi utegnila govoriti za krajevno posebnost umirjenega izraza, ki je značilna tudi za središčne baročne pridigrje (Kastelic, Rogerij, zlasti Basar); še izrazitejša kakor v prvi je ta posebnost v drugi pesnitvi.
Da gre za zapis tedanje, po vsej priliki osrednjeslovenske izreke knjižnega izraza, kaže jezikovna podoba besedila. Pisec je poznal tedanjo knjižno normo (pisno navado) in jo je v tem besedilu tudi uporabil. Vendar se zdi, da lahko na podlagi pisave sklepamo, da je poznal tako tradicionalna besedila kakor sodobnejše zapise: v naši pesnitvi namreč lahko opazimo zanimivo mešanico knjižnih (pisnih) in izgovornih prvin, inovacije, ki so se pozneje v marsičem občutile kot substandardne in v normo splošnega slovenskega knjižnega jezika niso prešle, čeprav jih je deloma priznal Pohlin v slovnici 1. 1768 (prim. Gutsmannovo kritiko v dodatku h Kristjanskim resnicam 1. 1770). Nekatere pisne posebnosti so take vrste, da kažejo na prevladovanje nemškega pravopisa (zapis t z dt, enkrat tudi t s tli, enkrat zapiše s tik), v prvi in drugi pesmi, sicer pa gre za zasebno različico bohoričice, pri čemer nekajkrat z znamenjem za šumevec zapiše sičnik: Peishem, otrazhi (otroci), mesha (mesa), proshem (prosem), shkozhesh (skočeš, čeprav Oblak v navedenem delu poudarja, da ni mogoče ugotoviti, ali šumevec ni bil tudi govorjen), plesh (ples); pa tudi narobe; za šumevec piše sičnik; maska (moška). Razumljiva je menjava med i za /, ki kaže znamenje doslednega zapisa: v medglasju ali pred soglasnikom (premorom) piše i, če lahko z ; začne verz ali besedo (z veliko začetnico), piše J: Jest, Jejsig, tudi za i Jmash (celo pod naglasom). Podobno rabi tudi u ob v. Z i/ zaznamuje dolgi i (čeprav kijr bere tudi s polglasnikom), skupino ij zapisuje z i: -pi, piesh. V nekaj primerih je opaziti tudi značilen zapis zvenečega zapornika na koncu besede (sped, kratig). Pravo jezikovno oceno nemara najbolj otežuje zamenjava črk a in o, ki je pogosta tudi že v zapisih iz 17. stoletja (primerjaj Oblak, navedeno delo), zlasti
v primeru, kakor je 2/3 (Kuhai Repa) oziroma 15/2 (pishe mene babo---) in
16/4, v katerem je namreč ista oblika z a (baba). Oblika z a je mogoča, če upoštevamo govorno osnovo ljubljanske okolice — za knjižni jezik je seveda verjetnejša oblika z o v 4. skl. in a v 1. sklonu, kar tudi sicer v pesmi prevladuje. Pritisk govora na zapis se najmočneje kaže v zapisu nenaglašenih i z e, ki pa ni dosleden, enako v zapisu a za nenaglašeni predtonični o in za e v predponi ne-(e za i: taberne, nasmasne, vinske, poide, per tebe — pisava predloga pri je obi-
240
čajna — toie, debe in podobno; za nenaglašeni e v pridevniku ima enkrat i: kratig; e piše za nenaglašeni a: toie shiuina, pa tudi de; za nenaglašeni o, verjetno preko a: pogineie; a za nenaglašeni predtonični e: nasmasne, ad mene, nagauori \ pri čemer je značilen zapis z nereduciranim i v velelniku), da smerte, namaram itd. ; poleg ei za ai, in to v dolgih in kratkih zlogih (Neidem, sdei, Neite — poleg ku- ; hai in podobno). Od samoglasnikov je omeniti še nedosledno zapisovanje (in S verjetno izreko?) glasov črke o: dolgi naglašeni o piše z u: Bug, laihku, kdu, i toku, tulkain, nenaglašeni ponaglasni o pa z o in u. Videti je, da sta na pisca { vplivali dve pisni navadi (starejša in mlajša knjižna ali knjižna in prednjižna) • oziroma izreka. Za knjižno pisavo (s protestantsko osnovo) je značilna pisava ' -u, gorenjsko-koroški zapisi 17. stoletja imajo -o (v pesmi je -o poleg -u, ne le j v isti kitici, ampak celo v istem verzu: malo iesti malu piti ali Dobru poleg Gui- j shno), po tedanji gorenjski izreki je verjetno tudi letoku. Gorenjski vpliv je videti tudi v obliki toie (za tvoji), voshi (rimano s koži!) in liolorat za kolovrat. Od oblik je nemara posebej zanimiva zveza se nota sadauiti (je + nedoločnik v pp- j menu prihodnjika?), sklanjatev laliot, lalioti (prim. Pleteršnik 1), kalkirana zveza poide palili na druge Dushelle (zapis hk je podoben zapisu th, za besedo dežela je značilno staro zapisovanje polglasnika z u), kjer je opazna raba predloga I na. Beseda je v urbarju zapisana še enkrat v nemškem besedilu in tam pomeni j deželana, tako da bi se dalo verz razlagati: pojdi pa k drugim deželanom (p r e - I beri si). Nedoločniške stavke v 10/1-2: Nili mujo (muja) se tožiti, malo jesti \ malu piti, smo prišteli med vzklične: Mar se je vredno pritoževati,! da je malo (za) jesti, malo (za) piti — ali — da malo jemo]
inmalopijemo. j
\
V skladu z navedeno Opitzevo poetiko je tudi zelo malo tujk, kar pa jih je, so i take, ki verjetno tako v vsakdanjem jeziku kakor v zapisu niso imele predznaka ! tujosti: leben, glash, nuzen, nesmasen (= nezmeren), posebno razlago terja kveč- j jemu oblika trorat, izpeljana verjetno iz nemške oblike trauren (žalovati, objo- j kovati usodo), beseda kaže na gorenjski govorni vpliv (monoftongizacija difton- i ga), rima jo s kolorat, in muja (muka, prim. Pleteršnika). Glede na dolgost ubese- j ditve je število teh tujk naravnost malenkostno, posebej ker nekaterih skarajda i niso upoštevali za tujke.
Primerjava z drugo pesnitvijo govori vsaj s stališča dognanosti pesniškega spo-' ročila vendarle v prid druge pesnitve. Kljub temu lahko tudi za prvo pesnitev < ugotovimo podobno, kakor je Oblak ugotovil za kakih sedemdeset let starejši j Skalarjev zapis: na pravopis in na jezik sta vplivala slovstveno izročilo prote- j stantov (ali kakor je po protestantih obveljalo) in sproščena krajevna izreka \ (ki pa seveda ni peljala proti narečju!). Zdi se, da lahko ponovno poudarimo, daj ne bi bilo pretirano predpostavljati za govorno osnovo te pesnitve jezik širše j ljubljanske okolice z močnim gorenjskim naglasom — ta jezik pa je tako podlaga večjemu delu uradnih besedil od 16. do 18. stoletja in je vplival na nova besedila na način, ki sem ga uvodoma poudarila.
2. Oe spada prva pesem k šaljivim komedijsko zasnovanim besedilom (prim. Opitz, nav. delo, str. 22), v katerih je nizko besedje zapoved poetike, ker je vrsti
primerno, spada druga pesem med elegije, v katerih so »--žalostne stvari
---, tožbe zaljubljenih. .. (Opitz, nav. delo 24). Po svoji oblikovni izpeljavi
(s stališča baročne poetike) je na prvi pogled morda manj dognana od prve — to
24V
kaže verjetno na poskuse posvetne, ne pete verzifikacije — preseneča pa po i svoji vsebinski zasnovi in zgoščeni, čeprav še vedno baročni predstavitvi lirič- ; nega konflikta: mlado, preprosto dekle se da pregovoriti materi in bratu, da j pusti svojega fanta, gosposki priliznik (uni črni tat na liribo), ki često pošilja po vino, pa se ji pokaže samopašen (dobro pije, je) in pokvarjen (malo moli). Morala; ker ne sme vzeti moža (verjetno, ker ji črni tat ne da dovoljenja), mora služit. V stiski se obrača k prvemu fantu s prošnjo (bodi ti moj) in v strahu (nikar en druge). !
Fabuliranje je skopo, skoraj klasično in je razdeljeno po kiticah: ker je pesnitev napi- ; sana v monologu, je baročna plastičnost dosežena s fabuliranjem na eni strani in s j skromnim komentarjem, neke vrste notranjim dialogom v 1. in 2. kitici, s katerim dekle i objokuje svojo nespamet: adšla je meni dobruta, kir sem se s pametjo skregala — po to- ] žeči predstavitvi, ki z uvodno formulo prosto navezuje na prvo pesem. V 4. verzu sledi i v asindetonu pojasnilo 3. verzu: lubimo perstan nazai dalla. Iz 2. kitice izvemo, da sta bila ; kriva za njeno nesrečo luba mati inu brat — komentar je grožnja v obliki neosebno i izražene misli; če bo to dolge terpelo, serce bo feiste klelo. 3. kitica vsebuje sicer odlo- j čilni gibalnik, čeprav je še ne bi mogli označiti za vrh besedila, tega kaže iskati šele \ v 4. kitici. Gosposki krivec za dekličino nesrečo je naslikan skopo, vendar izrazito črno. j V 4. kitici dosežejo razlogi svoj višek: dekle ne sme vzeti ljubega za moža in mora služit i (verjetno — čeprav to ni razloženo — k črnemu tatu na hribu), pa se obrača k svojemu fantu z željo in v strahu. Baročno besedilo tako pelje do sklepa, ki izzveni v preplašeno ] prošnjo: ta del je tudi oblikovno ločen od prejšnjega besedila; v prvih dveh verzih zadnje vrstice je pesem spet v 1. osebi (kakor v prvi kitici), v zadnjih dveh vrsticah prve kitice pa sledi apostrofa ljubemu, pesnitev je tako zaokrožena, njena vsebina tematsko \ sklenjena in naravnana na naslovnika — s tem pa — ker gre za pesniški dialog —¦ tudi pomensko intenzivirana. Pomenski in s tem oblikovni splet pesnitve je videti v obeh poudarkih: 2/3-4 in 4/3-4.
Kitica je tudi tu sestavljena iz štirih vrstic. Osnova metrične sheme je ravno tako kot prej j štiristopni trohej, vendar je shema v številnih verzih le piibližno realizirana (npr. v 1/1, 3/1, i 3/3, brano seveda z navadnim, »današnjim knjižnim« naglasom), drugod je treba po obi- j čaju časa brati s skandiranjem, ritmično neuljranost pa je mogoče razlagati tudi z me- j njavami znotraj osnovne trohejske sheme (jambska realizacija, dva naglašena zloga —¦ ob premoru itd.).
Jezik kaže podobne značilnosti kakor jezik prve pesmi; opaziti je le večje prizadevanje j po pisni doslednosti in nekoliko manjše število redukcij. Kakor v prvi pesnitvi je tudi j v drugi na začetku enkrat t zapisan s ih, vendar se kakor v prvi tudi tukaj rima s čistim i kakor da bi pisec potreboval nekaj časa, da se prestavi iz nemške pravopisne navade i v slovensko; srutha / Dobruta (zapis kaže, da ni gledal besedila prve pesmi, kjer je v enakem verzu t), opazno je skoraj dosledno razlikovanje med i in Ij (prvega zaznamuje ii, drugega 1; II ]e znak za 1 v medglasju; skregalla, dalla, terpello, klello, mollo, moUe, 1 pa zaznamuje / v soglasniškem sklopu; ad shla, dolge (v prvi pesnitvi piše v tej zvezi u: poune), slushite in Ij: lubimo, poshilo. J sredi besede je zaznamovan z i, tako tudi v ie sredi stavka, J je v primerih, ko piše veliko začetnico; Jest, Je. Podobna razvrstitev kakor pri i je tudi pri u oziroma v, ki zaznamuje oba glasova. Opazno je zamenja- i vanje a in o, zlasti pri dolgo naglašenih samoglasnikih, pa tudi pri nepoudarjenih, čeprav i je tega manj kakor v prvi pesnitvi. Kakor prizadevanja v pravopisu so pomembni tudi j primeri, v katerih je opazno razmerje med izročilom in izgovorjavo: najbolj izrazito je to videti v zapisu nenaglašenih i, ki jih v nekaterih primerih zapisuje po izročilu, v dru-gih po izreki kot e in jih med seboj rima (slushite / vseti oziroma lubi / druge); kaže, da : je zapis z i verjetno posledica pisnega izročila, zapis s polglasnikom pa opozorilo na J govorno realizacijo. Ce pa zaradi zveze z eno izmed nemških pesmi vendarle lahko skle- ; parno na umetno verzifikacijo, je očitno, da je imela pri ubeseditvi odločilno vlogo te- : danja središčna izreka, ki je bila praviloma »more regionis« (Schönleben).
Ce je pri i-ju očitna izreka polglasnika, pa je pri o treba omeniti samo knjižno (izročilo ! 16. stol.) u v dolgem zlogu; sruta, dobruta, sicer pa je v nenaglašenem položaju o: i terpello, klello, vino, dobro. Kakor -i je reduciran tudi -u, in sicer v dveh smereh: v 3. in j 5 .sklonu samostalnikov in v 3. sklonu pridevnikov moškega (in srednjega) spola je j
i
242
-O; lubimo, na hribo, podobno kot v prvi pesnitvi in v urbarskih zapiskih, v prislovu je zapisan -e: dolge. Od drugih pojavov je akanje v predponi: adshla, narečna je tudi oblika iet za iti.
Od oblikoslovnih posebnosti kaže opozoriti na verjetni namenilnik v spat (2/2) ob sicer tradicionalno prevladujočem dolgem nedoločniku na -il-e. Obliko kir lahko beremo kot ka (tudi za ker, torej v funkciji vzročnega veznika). V skladnji kaže opozoriti nemara na zvezo sfure meni sami spat (neke vrste daj. z nedoločnikom, lahko da ima gorenjsko narečno zaledje): zveza dajalnik z nedoločnikom je posebna oblika zveze s povedkovim prilastkom. Prav tako kaže nase tudi v starini pogosta zveza nedoiočnika + je v pomenu morati (z nosilcem dejanja v obliki osebnega zaimka v 3. sklonu).
Povedi so urejene različno: pomemben dejavnik ureditve sta shema in rima, v tem okviru je izrabljena ali členitev po aktualnosti (1/2: adslila je meni Dobiuta) ali pa običajen besedni red (prostega govora ali fraze). Kakor prej je po možnosti spoštovano načelo verz-poved ,v 2/1-2 in 3/1-2 je v prvem verzu imenska skupina, v drugem glagolska. Od opaznih stilističnih sredstev je na prvem mestu asindeton [kir sem se s pametio skregaila, iubimo perstan nasai Dalia, ipd., tudi v zadnji vrstici). V navedenem primeru je toliko bolj opazen zaradi elipse pomožnika. Dvakrat je ponovljena tudi figurirana
zveza [meni--kir: 1/2-3 in 4/1-2), figurirana zaradi tega, ker oziralni stavek ne stoji
ob odnosnici. Omeniti je treba še personifikacijo; (1/2: Dobruta] in pretiravanje z opaznim pridevkom [Uni Zherne tat na hribo), ki s pomenom in z zvočnim učinkom ustvarja potrebno nasprotje. To pa so poleg nekaterih poudarkov skoraj edina pesniška sredstva tega besedila.
In vendar prav ta druga pesnitev morda še v večji meri kakor prva kaže. da so pri nas podobno kakor v kulturnem prostoru, s katerim smo bili povezani, za posebne, zasebne priložnosti tudi izobraženci ustvarjali lirična besedila, ki pa so kvečjemu predhodnik poznejši izpovedni liriki. (Prim. Fritz Martini, Deutsche Literaturgeschichte. Stutgart 1968.) Večja ali manjša dognanost besedil je seveda v takem ustvarjanju zadeva pesnikove ubeseditvene moči, pobud za pisanje, odmevnosti med bralci, poslušalci. O vseh teh razmerah pri nas za ustvarjanje v slovenščini v tem času skoraj nimamo poročil. Prikazani pesmi nas sedaj silita, da to vprašanje ponovno načnemo.
3. Tu smo ponovno pri srži našega temeljnega vprašanja, na katero skušamo odgovoriti na podlagi še zmeraj skope analize. Ce gledamo ob novih besedilih podlago za nastajanje posebne jezikovne zvrsti slovenskega jezika, namreč jezika besedne umetnosti nenabožne vsebine, moramo biti pozorni v prvi vrsti na zgradbo besedil: na izbiro in oblikovanje snovi in na pesniške postopke (prim. Opitz, nav. delo, s. 27) — pri izbiri besedja pa kaže, da gre bodisi kakor v prvi pesnitvi za posebno izrabo klišejev, znanih iz tedanje verzifikacije, domače ali tuje (tudi obrabljenih formul bodi stara bodi mlada), z nizkimi vzdevki, ki so sicer pogosti tudi v ljudski pesmi (kurba stara, kurbe sin), največ pa — kakor v 2. pesmi — z vsakdanjim izrazjem, pesniško privzdignjenim s posebnimi pesniškimi postopki, ki jih je uveljavljala tedanja, na klasično renesančno navezujoča se poetika baročnega obdobja.
S tega stališča je najdba obeh pesmi za zgodovino nastajanja slovenske umetnostne besede res velikega pomena; razume pa se, da bo treba polagoma primerjati vsa posvetna besedila tega časa, tako jezikovno kakor slogovno, posebej še redke znane odlomke pesniških besedil. Ugotoviti bo treba razvitost posameznih jezikovnih zvrsti in stopnjo ubeseditvene moči. Analiza naših pesmi nam v prvem primeru razkriva razgibanost pesniških postopkov pri ubeseditvi, v drugem primeru pa redko ubeseditveno moč in kljub manjšim verzfikacijskim pomanjkljivostim veliko dognanost.
243