ODMEV: 26. FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA 
.na Obreza 
Premice 


Zazibani v lagodnost obžalovanja ali povelicevanja minulosti in omamljeni od blešcecih ali tesnobnih predvidevanj prihodnosti dnevno pozabljamo na zdajšnjost. Misli nam vijugajo dlje od svojega izvira kot tok najdaljše reke na svetu, v globoke temne vode svojega custvovanja se spušcamo brez neoprena in jeklen­ke. Sedanjost je potrpežljiva, pripravljena cakati do konca vec-nosti. Kot spregledani molceci gost za našo mizo sedi in caka, da se ji posvetimo. Prej bi strmoglavila v brezno brezcasja, kot dobi-la pošten obrok naše pozornosti – ce ne bi v jedilnico neizogibno vkorakala sestradana kriza. Kriza ni potrpežljiva in kriza ni mol-ceca. Kriza je neizprosna in kriza zahteva. Kriza pravi: »Tako ne gre vec naprej.« Kriza poudarja: »Nekaj bo treba spremeniti!« Kriza postavlja pred dejstvo: »Odlociti se moraš. Zdaj.« 
V mirnih casih kriza ležerno križari od ene do druge hiše, ka­mor gre terjat odlocitev in spremembo, s katero se hrani – v nemirnih casih pa ji je dano biti vsepovsod naenkrat. Ko se po strmini spusti prvi revolucionarni kamen, ki mu sledi plaz, in ko namesto fanfar vojno zacne odjek prve eksplozije, kriza vstopi v bivališca vsega naroda hkrati. Tako je z revolucionarnimi paro­lami in plakati nase opozorila prebivalce Irana (1979), preplavi-la Romunijo (1989) in zavzela Ukrajince ob ruski invaziji dobri dve leti nazaj (2022). V kriznih obdobjih postane preteklost zabrisano oddaljena in prihodnost bolece negotova. Iznenada spregovori sedanjost: »Ostaneš ali greš?« 
Hibridna filmska pripoved Med revolucijama (Intre revolutii, 2023, Vlad Petri) z montažo arhivskih posnetkov gradi podobi dveh mest in njunih prebivalcev, Bukarešte in Teherana, v casov­nem razponu 1979–89. Politicne prevrate in družbeno atmosfero s konca 70. in v 80. letih osvetljuje prek zapisov o intimnem do-življanju, kot ga v pismih popisujeta tesni prijateljici, Romunka Maria in Iranka Zahra. Njuno pisanje je literarizirano zgodo­vinsko pricevanje, ki ga je na podlagi številnih pisem iz arhiva romunske tajne policije Securitate s pretanjenostjo izpisala pri­znana romunska pisateljica Lavinia Brani.te. Poeticni naboj ko­respondencnih zapisov dodatno krepi liricini izrek dveh pesnic, Romunke Nine Cassian, ki se je pred grožnjami romunskega ko­munisticnega režima nekaj let pred revolucijo umaknila v ZDA, in Iranke Forugh Farrokhzad, katere poezija je bila zaradi svo­bodomiselnosti še desetletja po islamski revoluciji prepovedana. 
Subtilna izpovednost ženskih glasov je melodija, ki jo harmo-nicno dopolnjuje in širi filmska podoba. Glasova pripovedovalk Marie in Zahre vseskozi ostajata breztelesna, sijeta skozi oci nepreštevnih oblicij neznancev in podcrtujeta gibe ljudi, ki jim ne vemo imena. Nasmejana skupina mladenk se skrivnostno spogledujejo s kamero. Umetelno izvedeni ženski skoki v vodo jemljejo dih. Pred- in porevolucionarno vrvenje migota z mno­žico rok in nog, brezštevilni glasovi vzklikajo v en glas. Mlade­nici, skoraj še decki, tecejo v bitko iransko-iraške vojne. Tisoci moških in žensk prispevajo k impozantnosti usklajene manife­stacije. Crno-bele mestne vedute se izmenjavajo z barvami be-žecih pokrajin. Arhivski posnetki, pospremljeni s koresponden-co, zvecine govorijo le z akcijo – sem in tja pa tudi spregovorijo: Iranci bolj ali manj odlocno izrekajo svoje misli o volitvah, Irak pošilja ženske v boj, romunska propaganda spodbuja mlade, da se porocajo in si ustvarjajo družine. 
ODMEV: 26. FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA 
Raznorodni dokumenti izbranega izseka minulosti gledalca popeljejo na pot spiralnega približevanja srciki osebnega izku­stva kolektivne krize. Ne poznamo usod, ki se skrivajo za obrazi na platnu, in vendar duh casa, ki preveva filmsko gradivo, daje slutiti sorodnost toka teh neznanih življenj. V naši domišljiji vznikajo ugibanja, še bolj pa se oblikuje premislek o kolektivni usodi, o neizogibnosti pritiskov politicnih dejavnikov, ki obli­kujejo zasebna življenja, o okolišcinah, ki preusmerijo zacrtane življenjske poti, odmerjajo svobodo smeri posameznikove rasti. 
Zahra leto pred medicinsko diplomo zapusti Romunijo, da bi lahko sodelovala pri spremembi, ki jo nadse klice njen narod. Želi si sooblikovati novo družbo, cuti, da je del necesa vecjega, da je njeno pravo mesto v njeni rodni deželi, kjer moc svojega glasu lahko pridruži volji ljudstva, ki se v (pred)revolucionar­nem vrenju zdi enotna. Kmalu po prelomu pa njen glas – kakor tudi glasovi vec tisoc drugih Irank in Irancev – ne najde vec za­vetja v množici. Premiki, h katerim so težili, preobrazba, ki so se je veselili, je ubrala drugo smer, kot so si predstavljali in upali. Zahrin glas do konca filma povsem obnemi in Maria lahko le upa, da je za to kriva romunska cenzurna služba, ne pa nasilna smrt drage prijateljice. Vtem tudi Romunija docaka svoj revolu­cionarni trenutek, padec komunisticnega režima in konec Ceau-.escujeve diktature. Kljub neizogibnosti politicnega preobrata so koraki v novo smer polni tesnobe in negotovosti. 
Melanholija – zdaj frustrirana zdaj resignirana – tiho tli v teku filma Med revolucijama. Mladost ima velike oci. Poti ljudi se srecujejo pa spet cepijo, a mladim se zdi, da vse peljejo k obljub­ljeni sreci. V deželo prisopejo topli vetrovi in vse buhti v cvetju, ko kriza zareže z zmrzaljo. Sadeži preobrata so trpki. Sreca se opotece. Mladost zamiži. 
Clovek na široko odpre oci in se zacne ozirati za novimi potmi, ko na njegovo deželo zacno deževati bombe. Melanholija ponikne nekam v bodocnost, gon za preživetje se osredotoci na iska­nje možnosti izhoda. Od ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 se je bilo prisiljenih odseliti iz svojih domov – znotraj ali zunaj domovine – že preko 14 milijonov Ukrajincev, kar pred­stavlja vec kot tretjino prebivalstva in pomeni najvecjo evropsko begunsko krizo po drugi svetovni vojni. Poljski režiser Maciek Hamela svojega režijskega etosa ni omejil na simbolicno gesto pripovedi vojnih zgodb, temvec je s humanitarno akcijo preva­žanja pred vojno bežecih prekrižaril neskoncne kilometre av-tocest, blatnih podeželskih cest, kolovozov in stranpoti. Njegov kombi, krhka plocevinasta lupinica, je za beguncem postal var-no zavetje in pušcica upanja, usmerjena v bodocnost. 
V vzvratnem ogledalu (Skad dokad, 2023, Maciek Hame-la) je dokumentarni film, ki oko kamere vecino casa usmerja v notranjšcino kombija, k potnikom. Naj potnik v rokah stiska le malo torbico ali skuša tovoriti kaj vec – vedno ima s seboj svojo zgodbo. V notranjšcini kombija, ki jim predstavlja obljubo pri­hodnosti proc od vojnih grozot, se begunci polagoma odprejo in spregovorijo. Zgodbe namrec nocejo biti zamolcane in bolecine nocejo ostati zagozdene v vse tesnejšem prsnem košu travmatizi­ranih. Nekateri so se pravkar locili od družin, drugi se odpravljajo naproti družinskim clanom, tretji na situacijo gledajo s svetle pla-ti, ceš da bodo prisilni beg izkoristili za uresnicitev želje življenja v tujini. Vcasih odrasli s cmokom v grlu molcijo in v vsej prosto­dušni neposrednosti še za njih spregovorijo otroci, spet drugic iz težkih spominov vzniknejo humorne iskre, ki trpece skušajo ogreti in ohraniti živo srce njihovega zaupanja v smisel življenja. 
Poti niti dva dni niso enake, situacija se nenehno spreminja. Kombi se izogiba ruskim kontrolnim tockam, se obraca pred mi-niranimi cestami in mostovi, ki se koncujejo v prazno. V prožni prilagodljivosti zahtevam nestalnosti je moc za kljubovanje uni­cujocim okolišcinam, obenem pa se ljudje ob odsotnosti utecene vsakdanjosti in vsakršnih formalnosti zdijo izpostavljeni, razga­ljeni. Vojna tre vse maske. In ranljiva golota cloveških eksistenc na filmu je lepa, kljub bolecini, ki jo tudi v gledalcih obudi empa­tija. Potniki so nam blizu, zdi se skoraj, da smo v kombiju z nji-mi. Neskladje med preprosto željo živeti in vojnim razdejanjem, ki ga lahko vidimo skoz okna kombija, nas reže po drobovju. 
Kljub vojni krizi, ki jo oriše film, pa ga zaznamuje obcutje spon­tanosti. Nobenih intervjujev ni in nobenih vnaprejšnjih predpo­stavk. Ni poglobljenih zgodovinskih raziskav in na horizontu še ni nove (politicne) ere. Je samo sedanjost, je le trenutek, ki ga (nakljucno) beleži tudi kamera. V kombi vstopajo številni po­samezniki in družine, ki jih prepoznavamo kot celostne osebe: imajo svoj glas in obraz, z nami delijo delcke svojih zgodb, v ka­terih lahko zaslutimo njihovo osebnost in usodo, ki pa je vselej povezana tudi s kolektivno usodo naroda – vojno travmo. 
Za spremembo od revolucije, ki obicajno klije iz nadiha upanja v spremembo na bolje, vojna raste iz semen sovraštva in stra­ši z grožnjo unicenja. Ko sedanjost v vojni vpraša: »Ostaneš ali greš?« ji torej mnogi odgovorijo z odhodom. V vsem brezupu na­silja namrec le tako lahko ohranijo živo vsaj drobno seme upanja.