Rade Krstič: Bojevnik.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012.
Dvanajsta pesniška zbirka Radeta Krstica z zgovornim naslovom Bojevnik odpira in pripira vrata v Krsticevo pesniško potohodje, na katerem znova poskuša razvozlati "tisto poslednjo pesem na svetu, / v kateri je zaklad vesolja / zakopan v eni sami besedi, / v eni sami misli, / skoraj v enem samem dihu, / crki, locilu, medmetu, / in se ji rece / življenje", ki je v vsej svoji (ne)polnosti tisti neusahljiv "vodnjak, / opozorilo večnosti, / da se razvijejo leta, / da ne usahne beseda". Prav zato se slednja najveckrat preobrazi v "osamljenega in tihega bojevnika, ki "snuje, zmaguje" in ki je "pripravljen na vse", da "nemoc v kali zatre", bojevnika, ki se (donki-hotsko) upira tako osebni kot globalni destrukciji bivanja.
Čeprav morda zveni malce passé, Krstic še zmeraj prisega na odrešilno moc besede, na (meta)orfeizem, v katerem se pesnik postavlja kot svetilnik med "dejavniki tveganja", ko se je "zareklo Nietzscheju, zalomilo Freudu in zdrsnilo Hipokratu". Še vec: pricujoco knjigo pospremi z motom, v katerem pravi, da je "treba iskati vecnost na vrhu nica", saj je to pravi cilj ali boj "osvobojene duše".
A njegova duša še zdalec ni osvobojena; vedno znova je v prometejskem krcu nad prepadom dvoma in iluzij ter na robu "rodne biti", zaklenjena v labirinte neuresnicene "žive sile ljubezni", ki se razkriva skozi refleks hrepenenja, ki napolni pesmi z neznosno težo ujetosti (vase in vanjo), iz katere ni izhoda niti magicnega vstajenja v podobi feniksa. Posoda pesmi je tako zvrhana solz, ki se potocijo za potresom na Haitiju, na pokopališcu hišnih ljubljenckov ali navsezadnje ob vsakdanji cloveški "razvalini". Tudi zavedanje, da "osiroteli ljudje vsakokrat / na novo narišejo v studenec življenja podmornico, potopljeno v cisto ciste solze", je zgolj fatamorgana, ki vsake toliko brezupno prisije med Krsticeve eks-presivne, bolj tradicionalne kot inovativne podobe, ki (pre)veckrat nosijo didakticno moralno-eticni (pod)ton. Podobe blodece cezoceanke, razbitega
poršeja, nebogljenega krokusa ali fazmagoričnega muzeja voščenih lutk samo stopnjujejo občutek utesnjenosti, razočaranja, brezizhodnosti in enigmatične danosti, v kateri se zaman "trudi ugotoviti, kje je metulj, / ki je pred kratkim razkazoval barve / v vsej svoji natančnosti".
Povečini prvoosebni lirski subjekt še najbolj spominja na krušeči se zid, ki po eni strani skuša ostati uporen, po drugi pa se fatalistično predaja destrukciji, čeprav "prisega na luč, / ki ga je iztrgala iz teme, / da nikoli // več ne bo / ponavljal starih napak". Obenem se, kar je malce presenetljivo, čuti nekako krivega za kaotično stanje sveta ter za izgubo vrednot, zato je njegova bolečina še hujša, a hkrati plodnejša za pesniško kreacijo. Tako v pesmi Pesniška prisega pomenljivo zapiše: "Vsa krhkost v meni / je del vesolja, / ki je neskončno daleč od sveta, / a vendar tako blizu razboleli duši." Naj je na križpotju še tako sam, bo "še vedno govoril / in nam polagal diamantne spomine / na srce naših besed". Vse lepo in prav, a priseganje na demiurgično moč besede ga mnogokrat pripelje do absurda, kajti "mi se drobimo, / odpademo /... / k tlom, / za zmeraj, / za vedno." S tem pa tudi sproti venijo "cvetovi smisla".
Krstičevi cvetovi smisla so brez dvoma - in to se kot rdeča nit vleče skozi vso zbirko - postulati pozitivnih (humanih) moralno-etičnih imperativov, ki jih skuša udejanjiti s svojo neagresivno držo. Mestoma se postavi tudi v vlogo razlagalca, češ "človeštvo izrisuje / svoje poslanstvo / skozi // didaskalije / vzrokov / presežnosti / smisla", razlagalca, ki se še kako zaveda, da bo stežka vzdržal, saj je venomer "nekje v svetlobi / izrisana / nedoslednost / komaj izrekljivega". Ob tem gre, kot sam pravi, tudi za relativnost (življenjskih) vrednot, na katere prisegamo predvsem ob pogledu na "najgloblje tolmune / prizadetih duš". Vse je torej hkrati na dosegu rok in izmuzljivo v svoji (ne)pojavnosti, zato smo obsojeni na nevednost, skepso, beganje ter upanje, da bodo "morda bogovi / s težavo odgovorili // na najtežja vprašanja življenja". Ki pa se vedno znova izzivalno in kljubovalno nastavljajo, dokler ne obnemimo.
Prav zato mu ostanejo zgolj (pavčekovske) preproste besede, ki so "vtkane kot vlakno, / ampak - // v nekih prsih!", torej na zemljevidu duše, ki prinika iz tišine mrtvih, širjave vesolja in navsezadnje iz smrti kot končnosti v osišču sveta, "kjer rana ziblje svoj sok / in hrepenenje ubogo pleza / na svoj osamljeni stolp". Naloga človeka, kot se razbira iz te poezije, je predvsem žrtvovanje, torej "pasti pod udarci / svinčenih zrn in / rešiti življenje // otroku": torej se vrniti v neskaljeni začetek, v humano prabit/pranačelo, ki da je še "zadnja priložnost / v labirintu usode in zla". Zato mora lirika, kot milobno vzklikne pesnik, ta "energija, ki jo čuti, ogenj, ki ga sluti", ostati "pomoč sesutim". Kakor se venomer počuti
tudi sam pesnik, ki na koncu pravi, da je "na pravi poti le tisti, / ki se na pol poti ustavi".
Seveda je ta pesniška lega že dodobra uhojena, njeni zametki segajo v (pred)romantiko, a pri Krstiču ne gre toliko za svetobolje, temveč za boleče "vsebevzetje", ki sicer ne bo odrešilo sveta, bo pa vsaj za hipec pokrpalo njegove (srčne, duševne) rane, ki so odprte zato, ker je "bog izpodrinil stvarstvo / na sam začetek bolečine". V Bojevniku zažarijo predvsem verzi in podobe, ki so blizu pejsažiranju narave ali mestnih vedut (Nevihta v Ljubljani, Zima, Pokopališče hišnih ljubljenčkov ...); velika večina preostalih (za)zveni kot déjà vu. Zbirka ne bo vidno vzvalovala sodobne slovenske pesniške vode, najbrž to tudi ni bil njen osnovni namen, bo pa v marsikom znova sprožila vrtinec nikoli odgovorjenih vprašanj, na katere je skušal pesnik bolj ali manj na novo odgovoriti. Prej slednje.