SLOVENSKE KULTURNE AKCID e Leto IV - 15 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA ISO. 7. 1957 UMETNOST RECITACIJE Rapsod, ki poje o davnih dneh in ljudeh. . . Pravljičar, ki baja o neznanih deželah. . . Trubadur, ki z brenkanjem na plunko spi'emlja zgodbo o junaku. . . Prvi recitatorji — vsi trije. Daleč prej kot pa je pisana beseda dokument zgodovine. To so početniki recitacije. Nezavedno. Ni umetniškega teženja v njih nastopanju* Ja pa že prvi vzgon, ki pozneje vodi v — umetnost govorjene besede. Je hkrati tudi to, kar je za gledališko umetnost samo bistveno: podzavestno prikazovanje povedanega; dejanje, ki raste iz besede; igranje notranjega razpoloženja, čustva — po besedi. In kar je najzgovornejše: ne sami sebi, marveč občinstvu. Ni gledališča brez občinstva. Ni recitacije — brez občinstva. Beseda. Govorjena. Ne napisana. Umetnost govorjene besede, ne umetnost napisane, ki je umetnost pisateljeva. Pesništvo, v vseh oblikah in odtenkih: zato tudi — pesništvo se ne rodi samo po sebi, marveč iz recitacije; se pravi — po prvih pevcih, ki so hkrati recitatorji. Je umetnost govorjene besede samostojna umetnost? Ali je samo pomoček v celokupni zgradbi gledališke umetnosti? Gledališka umetnost je celota. A te celote ni, če ni dveh osnovnih prvin, ki sta -vsaka zase spet celota: umetnost govorjene besede — recitacija; pa umetnost molka — pantomima. Obe skupaj skladno ubrani v eno samo celoto, ki ju barva dramlska igra, ne kot nova tretja prvina, marveč samo kot žlahtni nadih, gradita celoto, ki je — umetnost gledališča. Umetnik govorjene besede je nujno igralec. Igralec, ki mora biti hkrati tudi umetnik molka — pantomime. Ne moremo ju ločiti. Drugo brez drugega je mrtev stvor. Drugo z drugim povezano je živost, igra, po moči igralčeve umetnosti. To je nujnost igralčevega ustvarjanja. A kot ista si beseda in kretnja v nenehnem spremenljivem ravnovesju, takisto tudi igralčeva umetnost z ubranim teženjem k celoti nenehno niha med besedo in kretnjo: zdaj je kretnja vrh, zdaj spet beseda. Če kretnja sama — je mimos, če beseda sama — recitacija. Naš večer naj pokaže umetnost govorjene besede, recitacijo. Kretnja se bo tokrat podredila besedi, ker bo beseda po moči igralčevi segla na vrh. Beseda bo govorila sama po sebi, kretnja ji bo v pomočeh za višji izraz, bolje: kretnja bo njen odmev v prostoru. Rapsod, pravljičar, trubadur — recitator. Pesnik po moči govoi'-jene besede, ki gledalca-poslušalca iz vsakdanjega sveta prestavlja v višji, žlahnejši svet domišljije in čiste resnice. Tja teži, tja hrepeni, tja se pne človek k svojemu Stvarniku, ki je Beseda, večni Ldgos. Ta sposobnost človekovega poustvarjanja po moči, ki mu je po Milosti dana od zgoraj, je edinstvena odlika resničnega igralca, je njegova umetnost. Z njol živi in živi v njej in jo daje drugim. Ne more se ji odtegniti, kot se poet ne more odtegniti svojemu petju. —nj. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Gledališki odsek Sedmi kulturni večer v soboto dne 17. avgusta ob ipol 8 zvečer Župnijska dvorana v Ramos Mejia UMETNOST RECITACIJE Posebnih vabil ni. Igralec ima samo eno možnost, da poustvari pesnikovo stvaritev: da pesnitev s svojo besedo govori in da jo hkrati igra. Res je to najtežja spoznavna sposobnost, a je v gledališki umetnosti prva in najvišja: pravimo ji — recitacija. Louis JoMret,T'emoigna-ges sur le theatre, 1950. Skrajna levica gledališče umetnosti je umetnost kretnje — čista mimika; skrajna desnica pa je umetnost besede — čisto govorjenje. Dve vrsti besede sta — pisana in govorjena. Govorjena beseda je mnogo starejša od pisane. Ima starost Boga samega. Je BESEDA. Gledališka umetnost se po svojem bistvu poslužuje govorjene besede. Da je pa stoletja ne uničijo, jo hranijo zapisano. A v trenutku, ko jo dramski pesnik ustvarja, mora ustvarjati ne napisano, marveč govorjeno besedo. Igralec ne sme predstavljati pesnitve, a samo preprosto povedati je tudi ne sme. Igralec se mora pri recitaciji sprostiti v svojsko ustvarjalno vzdušje, ki mu pomore, da pesnitev prav pove. Biti mora v posesti n fiksne posebne milosti, do katere se je vzpel po ljubezni. Jean-Louis Bnrrault, Reflejrions sur le thea- tre, 1949. Deseta prireditev 1957 Sedmi kulturni večer v soboto 17. avgusta točno ob pol osmih zvečer na odru župnijskega salona v Ramos Mejia gledališki nastop UMETNOST RECITACIJE Večer je v okviru Gledališkega odseka. Enajsta prireditev 1957 Osmi kulturni večer v soboto 24. avgusta ob 7 zvečer KONCERTNI NASTOP V okviru Glasbenega odseka. Dvorana v kolegiju Santa Rosa, B. Mitre 1655, Capital IZŠLO France Papež : OSNOVNO GOVORJENJE poezije. V TISKU: Stanko Kociper : IN SVET SE VRTI NAPREJ Roman,okr. 400 strani. nosi večeri AVTONOMISTIČNA IZJAVA IZ L. 1921 Šesti kulturni večer je bil v okviru Zgodovinskega odseka in sicer je bilo na sporedu predavanje, ki ga je iz Pariza poslal akd. Fran Erjavec. Avtor je znan islovenski publicist in je že v domovini posameznim obdobjem slovenske novejše politične zgodovine posvetil precej publikacij. V zamejstvu nadaljuje s tem delom in je v zadnjem času zbudilo pozomoist široko zasnovano delo o koroških Slovencev, ki izhaja v podlistku v celovški Kroniki, vendar sta tega dela že dva dela izšla v knjigi (glej kritičen prikaz v Meddobju III/3-4). Erjavec’sodeluje še pri drugih slovenskih publikacijah v zamejstvu, kot ustvarjalni član zgodovinskega odseka Slov. kult. akcije pa je za letošnje kulturne večere pripravil razpravo Avtonomistična izjava slovenskih kulturnih delavcev 1. 1921. Na kulturnem večeru dne 27. julija sta jo prebrala gg. Miha Smersu in Marijan Marolt. Med podpisniki izjave v letu 1921 je bil tudi Fran Erjavec. Še več: poleg Abdituisa — Albina Prepeluha in drja Dragotina Lončarja je bil on njen urednik in zbiralec podpisov. Sicer je še precej njenih podpisnikov med živimi (podpisalo jo je 45 kulturnih delavcev), vendar je le E. mogel najbolj točno in zanesljivo podati sliko tedanjih razmer v slovenski politiki. Razpravo je zajel zelo široko in je iz zgodovine skušal podati oris razvoja borbe slovenskega naroda za svoj jezik in obliko političnega življenja. Opisal je usodo borbe za zedinjenje slovenskega naroda, omenil načrte za federalno ali avtonomistično povezavo ozemlja v iskupnp enoto. Obširno se je nato ustavil ob dogodkih, ki so spremljali izbruh prve svetovne vojne in navajal podrobnosti v zvezi s pripravami Majske deklaracije. Po avtorjevem mnenju so njeni avtorji mislili predvsem na čim tesnejšo povezanost s Srbi in Hrvati v enotni državi, ki bi morala biti močna in trdno na znotraj zgrajena. V glavnem je Erjavec to delo spremljal v tedanji slovenski socialistični stranki, kjer se je pridružil skupini mladih, ki sta jih vodila Prepeluh in dr. Lončar. V stranki je potem prišlo do trenj in ponovnih razkolov, dokler se skupina mladih 1. 1921 ni odcepila od stranke. V stranki se skupina ni mogla uveljavati v glavnem glasilu (Naprej), zato so ustanovili svojo revijo Naši zapiski, kjer je bil E. urednik, ki je dejansko vodil vse uredniške posle poleg ostalih dveh urednikov Prepeluha in Lončarja. Dogodki so med tem šli svojo smer, in se je v Sloveniji razmahnilo avtonomistično gibanje, ki ga je vodila Slovenska ljudska stranka. Skupina okoli Naših zapiskov se je mislila po odcepitvi od soc. stranke nasloniti na SLS in v njo tudi stopiti, še poprej pa je bilo sklenjeno v reviji objaviti posebno avtonomistično izjavo slovenskih kulturnih delavcev. Med glavnimi podporniki publikacije take izjave je bil vseuč. prof. dr. Ivan Prijatelj, svoje nasvete k njeni končni redakciji pa so dajali še drugi (Aleš Ušeničnik). Izjava je vzbudila mnogo odmevov in pristaši centralistične ureditve države so jo seveda začeli takoj napadati in jo proglasili celo za “intrige klerikalcev”. Vendar meni E., da je bila izjava tista, ki je mnogo pnispevala k razjasnitvi pojmov in postavila naš problem v novi državi na trdnejšo podlago. Avtor je nato med podpisniki orisal nekaj ostrih in zanimivih potez glavnih osebnosti tedanjega slovenskega kulturnega življenja, ohranil je marsikaj za našo zgodovino, škoda le, da je bilo predavanje tako obsežno, da zaradi pozne ure debata ni bila več mogoča. obrazi in obzorja “Osnovno govorjenje” je eno od del, ki so 1. 1955 prejeli božično nagrado. V presledku od tedaj do izida v teh dneh je zbirka še zorela in prikazuje, kje se pesnik sedaj nahaja. Prav tako kot obe drugi nagrajeni deli (Jurčecevo in Simčičevo) je tudi Papeževo nastalo po oploditvi domače tradicije s pelodom, ki polni nemirno ozračje sodobne in polpretekle književnosti velikega sveta. Avtor ‘ je vztrajno študiral, resno delal in meditiral o tujih in svojih dognanjih. Nazori o umetnosti in življenju so dobili tisto prepričljivo silo, ki jo nudi njihov tesni stik z najbolj intimno mislijo, z globinami duše. Seveda to ne pomeni še dokončne podobe: pot je dolga in aktivni notranji človek se polni “s pripravami za veliki končni nemir”. Pesnik je pač dosegel določeno višino, njegov pogled sega v globino in v daljavo, tudi drugim ljudem v orientacijo in upanje. Kam bo še prišel in kdaj? On sam čuti zdaj, da “prava vednost in moč izhajata iz poti navzgor in navzdol, mimo množice stvari in odpadajočega listja”. Tudi se ne vara glede varnosti in miru, ki sta mu večkrat darovana, kajti “bodočnost in bitje sta kakor gora, kjer je smrtni boj že reševanje in priprava na moč”. Vendar ga včasih preseneti, “da more biti življenje po zmagi tako težko, izpreminjanje v mir tako negotovo”. To, kar nam je na tej postaji poklonil in za kar smo mu hvaležni, je tipična filozofska lirika, bolje: lirika metafizike. Pri nas je tega bore malo. Človek se spomni na Kocbeka, na Vodnika, na Jarca. Še bližji je Papežu brez dvoma Eliot ih pa filozofi Kierkegaard, celo Hegel, predvsem ipa Heidegger, veliki lovec bitja. Tudi na Nietzscheja spominja večkrat slovesna dikcija in nekateri strastno prizadeti prebliski (n. pr. zaključni, močno podčrtani verzi zbirke o pravem razmerju do življenja, “ki je: .. .upor in stalno vračanje — eno samo veliko ponavljanje in začetek”). Papeževa poezija je razved (— tako je poimenoval prvo od osrednjih dveh pesmi v zadnjem delu zbirke —) ob stvareh, ljudeh in času in to troje so naslovi delov, v katere je knjiga razdeljena in katerih vsak vsebuje osem pesmi. Kam se obrniti? “Tu je višina poletja, tu so stvari v svojih določenih položajih,- izpolnjujoč prvotno praznino in mir. Tu je vse, kar je potrebno za sestavo mojega sveta: oči, urejenost besed, načrti, hitenje, srečanje v domu, namišljene in stvarne podobe. ‘Pesnik se bori za podlago v bistvu stvari, v človeški biti in v večnosti. Eksistenčno gradivo za to borbo mu dajejo pretekla vojna in revolucijal ter spoprijem be- 1 Sintetično je obdelana ta tema v “Črnomlju”. guncev s stvarnost; Napada. Problematika le-tega2 ga ne krat žene prav v njegove korenine v^tiki. Tako se pesnikov boj pretvar. ^ reševanje celega našega občestva ( duh občestvenosti je močan; večkrat izražen v 1. osebi množine —) in v 'anje, značilno za vedno bolj številni ionirje sodobnega človeštva, iskanje ega načina življenja, pravilnega ot^ do stvari in stvarstva, životvoila razmerja med ljudmi, obogatitve ?&nja in zanesljivih ciljev izven po'eznika in družbe. Odtod je deloma i **net;i na prvi pogled čudaški naslov ige: pesnikova misel in intuicija kaži k osnovam, k preprostosti, zdravju, 'snju. Govorjenje pa se odkrije kot ;Vo življenja: “Ob ■meni je vse tiho, s* besede se gibljejo proti duši, zven^eko časa in odkrivajo pravo glob trenutkov. Življenje je govorjenje - Mi strani: p0 besedah, ki jih spreMno, je vse naše čutenje, delovanje Mišljenje3 vredno in večer, ki prihaj; d lep in umirjen. Temu sledi naše o