Druga živa slika se pokaže. V ozadju — velik križ; pred njim ljudstvo kloni glave in moli. Ves kor pade k molitvi na kolena. Zadaj za odrom pa zapoje piano zbor otrok prelepo pesem:
Ew'ger! Hore Deiner Kinder Stammeln! Hor' den lauten Dank der Herzen dann, Die beim groBen Opfer sich versammeln, Beten Dich voli heil'ger Ehrfurcht an.
In vsi smo zrli v križ - v duhu smo molili...
Le malo je trenotkov v življenju, ki se zapišejo za vedno, neizbrisno v spominsko knjigo človekovo. Pa še se pišejo najrajši z joki trpljenja — s krvjo bolečin, le redki so časi — veselja spomin. To pa je bil trenotek, ki se je zapisal v knjigo marsikoga s solzami veselja — mamečega začudenja .. .
Vse to je bil uvod v dramo. Namen ima pripraviti gledalca, da v pravem čuvstvenem razpoloženju, s pravega stališča more presojati dramo. Pa-sionske igre kot ostanek srednjeveških misterijev nudijo gledalcu priliko, da doživi na odru misterij — skrivnost vseh skrivnosti: kako je Bog sam z lastno krvjo odrešil svet. So religiozno-tendenčno delo, kojega glavni smoter je, poglobiti in utrditi v ljudeh čut verskega prepričanja, kakor tudi trdna vera   v   Boga,   čut   hvaležne   odvisnosti   od  Njega
Oberammergaucem veleva prirejati igre. Zato paNni dovolj, da človek samo gleda in se čudi, treba je tudi, da veruje v Boga, da je že občutil kdaj na sebi blagodejen vpliv svete vere in njenih skrivnostnih dobrot: v duhu mora pasti na kolena in moliti Boga, ki je tako ljubil svet, da je na gori Kalvariji postavil križ, da Njegov Sin umrje na njem in odreši vse človeštvo. — — —
Isto nalogo kakor v uvodu vrši zbor pevcev tudi v igri sami. Razlaga pomen živih podob iz starega testamenta in njihov stik z novim testamentom, opozarja na važne momente in pomembne dogodke in daje duška čuvstvom, ki morajo prešinjati gledalce. Česar ne poje kor, to pove „Prolog", ki nastopi v začetku vsakega dejanja in v lepih besedah razloži njegov pomen.
Priznati moram, da mi še nikdar ni bilo toliko jasno, kako je igral svojo vlogo kor v grški drami, kakor sedaj, ko sem videl kor pasionskih iger ober-ammergauskih. V vsej obleki, v pozi in obnašanju, v vseh kretnjah in gestah je neka enakomernost in umerjenost, tiči nekaj ritualnega — nekaj lepega, — nekaj klasičnega, kar spominja človeka na grško dramo.
(Dalje.)
^DDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDD^DDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDD^nDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDDD^
Moj izprehod.
Zložil I. Lovrencič.
Pred mano dvoje vrst luči
se v svetlo piko oži
in kliče me v razpoloženje polnoči,
ki daleč zunaj v polju osamljeno toži.
Korak
je zadnjikrat zapel ob trotoar
in svetle pike žar
na desni in na levi seče mrak
Poslušaj, polje: dvanajst težkih vdarcev
gre k tebi — taki so umirajoči vzdihi starcev —
in jaz sem z njimi, da v objemu tvojem se razjočem
in ti povem, kam vse jaz hrepenim, kaj vse jaz hočem.
Moči bi rad, da s prošlostjo vezi pretržem, sedanjost zabim in se smel v bodočnost vržem, kjer zaživel bi, kar kedaj sem sanjal, in ne bi glorioli gluposti se klanjal.
Polje molči,
le tih, pritajen vzdih
se vzbudil v travi je in razorih,
da čudno željo v srcu zagluši.
O polje, nisem več otrok, da v miloščino mi besede treba v življenja kupo sladek sok bogato toči mi že volje Heba!
uoi>—sioaaoiv-vnaDDDi/-
LMu