■ '•> - " ■ ■: • t-'. S M; letnik XIII oktober ’98 Naslovnica: TRGATEV Reliefi na naslovnici so delo učencev 5. razredov OS Draga Bajca Vipava Mentor: Brane Jazbar Vino je rdeče, temno rdeče, vijoličasto, je rudin in je črno Rot zajčja kri, gosto in dišeče, omamnega okusa po lovoru in po skrivnostih zemlje. Polno je v njem vseh mogočih sokov, okusov in priokusov, spominov stare trte in spominov silnih glodin. V njem so potop [jeni odrazi tistih, kj so se mučili pod vročim soncem, ki so Božali spomladanske poganjke in nežne, prosojne Ciste, ki so prekopavali težko zemCjo, uničevad pCeveC in se Boriti s trmasto in trdoživo travo. V vinu so potoptjene in raztoptjene njihove trde, žutjave in žitave roke. Znojne kapljice, ki so se nadirate med gudami od sonca ožgane kgže in so polzele navzdot po Cakteh, po vratu in po četu, po prsih in po vijugah hrBta... so kgptjate v trto, so pronicate skozi hrapavo, razpokano skorjo v notranjost sočnega tkiva. 'Tu so se združev z drugimi kapljicami, s tistimi, ki so jih posrkale korenine in koreninice iz pCasti skgpe, ati darežljive zemlje, in so se te kapljice potem prebijate gor, v vedno tanjše poganjke, v grozdne BuBice, v okrogle in ovalne sodčke. Vse to je v vinu in še marsikaj drugega. Šepetav ljubezenski napoj se skriva v njem, se lesketa v kristalni strukturi, se hihita skozi odseve. Vso omamnost ženskega, in moškega telesa začutimo v vinu, v curku, v cingljanju padajočih in pršečih kapljic. In srečni dvigamo čaše in slavimo naravo, ki nam je dala to srčno Bogastvo. (Odlomki iz °dz Pravljica o vinu) IZ NAŠE PRETEKLOSTI PODRAGA Ime Podraga je nastalo iz Drage1, po Dragi. Naselje je na nadmorski višini 155m in se deli na: Bitnje2, Gorico, Jagno3, Kočevje in dalje proti Podnanosu še Grbci. Nad vasjo se dvigajo gričevnati Vrhovi, pod temi je stala cerkev sv. Servula4, posvečena 1642. leta. Imela je dva zvonova; zvonik se je porušil in od leta 1874 se v njej ni več maševalo. Višji del nad vasjo je bil že pred našim štetjem naseljen, kar nam priča najdba keltskega grobišča v bližini. Župna cerkev sv. Mohorja in Fortunata je lepo vidna iz doline. V njej so slike znanih slikarjev Wolfa in Kiinhla. Glavni oltar je bil do leta 1730. v šembiški kapeli. Pred sedanjo cerkvijo, ki je bila prenovljena in povečana leta 1839, je na vhodnih vratih vklesana letnica 1690, kar „ » j ur j- pomeni, da je bila že davno pred Panorama Podrage z Nanosom v ozadju ' , J .. , r sedanjo cerkvijo v Podragi cerkev manjšega obsega in je imela tudi preprost zidan oltar, katerega ostanke so odkrili pri prenovi sedanjega oltarja. Tudi sedanji zvonik, ki je oglejskega tipa, razen zgornjega dela, je šele iz leta 1852. Prej je imela cerkev zvončnico, kakršno vidimo pri cerkvi sv. Miklava; to dokazuje prehod iz sedanjega zvonika na cerkveno podstrešje. Najstarejša letnica pa je Župna cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Podragi Obnovljena cerkvica sv. Urbana na Dobradu leta 1977 vidna na kropilniku, ki je bil očitno nekoč v prvotni cerkvi, potem pa so ga prenesli na pokopališče. Leta 1871 so ga odkrili, zaraščenega in zasutega, ter postavili ob poti k cerkvi, na njem je zapisana letnica 1587. Iz vasi priteka Mrzli potok, ki se izliva v Močilnik. Tam je bil na Dobradu mlin, žaga in stope. Na drugi strani ceste ob Močilniku je cerkvica sv. Urbana. Za to cerkev sta prispevala denar brata duhovnika, domačina, Franc Josip Trošt, cesarsko kraljevi nadžupnik v Rogatcu na Štajerskem in Elija Ignacij Trošt, župnik v Št. Vidu pri Ptuju; oba doma “od Jožkovih”, danes št. 51 v Podragi. Ta brata sta tudi začela snovati samostojno župnijo, s tem da sta dala sv. Urbanu 3.000 forintov, za kar je moral podraški beneficiat vsak teden zanju pri sv. Urbanu opraviti po dve sveti maši. Podraga se je 1889. leta ločevala od Šembida (Podnanosa), ker je imela že svojo župnijo; temu ni nasprotovala cerkvena oblast, marveč civilna -postonjsko okrajno glavarstvo. Podražani so tega leta 1889 iz političnega protesta prestopili (259 krajanov) v pravoslavje. To se je dogajalo meseca Obnova župnijske cerkve v 1977. letu septembra, že meseca marca naslednjega leta so se vsi vrnili v katoliško cerkev, razen Jovota Semeniča, ki ima sedaj na pokopališču spomenik v cirilici: Ovde počiva rab5 Jovan Semenič. Na kamnitem križu ob poti med Podrago in Šembidom (Podnanosom) je zapisano ime mojstra, ki je to znamenje izdelal, Anton SHORSH6 1828. Do tega križa je prišel šembiški župnik po umrle, in tu se je začel cerkveni obred do pokopa. Viri so iz podraške spomenice in iz pogovora s prof. Otmarjem Črnilogarjem. Podraška tura Na južnem pogorju Nanosa se dviga med Gradiško in Šembiško turo Podraška tura; lastniki parcel so iz Podrage - od tod ime. Na Nanosu so imeli senožeti in njivice, posejane z zeljem; sadike so pozneje posadili doma, v dolini, kar je ostalo, je bilo za prodajo. Na Nanosu je tudi takoimenovana Podraška bajta, ki so jo postavili Podražani in je služila Sv. Urban, oltarna slika, ki je bila pred leti Pogrebni križ med Podrago in Šembidom z ukradena napisom v bohoričici za zaklon pri naglem poslabšanju vremena. Pred sto leti ni bilo tod avtomobilov in traktorjev, ti imajo streho nad glavo. Ni bilo radia, televizije, ne meteorologov, ki napovedujejo vreme. Takrat so bili vozniki z vozovi in vprežno živino brez strehe nad glavo. Vprežno živino je bilo treba nakrmiti in napojiti, zato je bilo pri bajti korito za napajanje, v notrajosti pa zaklon za ljudi in živino. Vodnjak pri stavbi je dal napraviti podraški župan Ivan Božič. V tistih časih so tudi gozdni delavci, kosci in drugi hodili peš po poteh in stezah na Nanos in tudi njim je bila bajta namenjena. Podražani so bili od nekdaj znani kot marljivi poljedelci, živinorejci in vinogradniki. V sosednjih vaseh so jim rekli, “da spijo ponoči kar na lojtrah”7 Iz Podrage so bili doma znani možje: Jožef Mislej, 1761-1840, zdravnik in filozof; Anton Žgur, 1845-1908, publicist in Franc Žgur, 1866-1939, ljudski pesnik. Podražani niso hoteli zaostajati za drugimi kraji v naši ožji domovini. Dokaz za to je tudi knjižnica, ustanovljena že 1868. leta, in spada med najstarejše pri nas. Franc Cerovšek Op. pisca 1 Draga - dolinica 2 Bitnje - mlatišče, tam so mleli žito 3 Jagno - J’gnu, tu so imeli napajališče 4 Sv. Servula - vulgo ali po domače sv. Sencirb 5 Rab - božji služabnik 6 SHORSH - Zorž, zapisano v bohoričici 7 Lojtre - lojtmi voz, lojtra - lestev ZADNJI DNEVI PESNIKA DRAGA BAJCA Že vrsto let sem si želela videti hišo v Biljah, kjer je moj stric Drago Bajc umrl. Letošnje poletje se mi je ta želja izpolnila. Prijazna gospodinja Vinka Rusjan iz Bilj št. 101 (stara hiša št. 178) mi je takole pripovedovala svoje spomine na smrt strica Draga Bajca: „Ob njegovi smrti sem imela osem let. Tisti dan sem opazila, da se pri nas nekaj čudnega dogaja. K nam je prišla neka soseda, ki je takrat veljala za zaupno žensko. Menda so jo šli vprašat, če bi »varvala« mrliča v naši sobi. Šla je po stopnicah v sobo, jaz pa za njo. Takrat sem v sobi zagledala Draga že mrtvega. Ležal je v rjavi obleki, glavo je imel zvezano z ruto. Naši domači so pravili, da postelja poka, ker je bil tako velike postave. Še živ je bil pri nas že prejšnji dan, ko sta k njemu prišla duhovnik in italijanski zdravnik Bevilia. Ta je imel v Biljah prvo službo in sta bila z mojim očetom prijatelja. Sicer je bil Drago tudi prej večkrat pri nas. Bil je prijatelj mojih bratov, ki so prijateljevali z družino Humar. Humarjevi so študirali na univerzi v Padovi skupaj z Dragom. Nas otrok je bilo doma devet, pet fantov in štiri sestre. Jaz sem najmlajša. Z Dragom je bil najbolj povezan moj starejši brat Franc Peric, rojen 1899., umrl 1950. On je tudi prosil mojega očeta Andreja, če bi lahko vzeli Draga v našo hišo. Oče je res privolil. Moj brat Franc ga je dal ležat v sobo svoje žene Felicite, ki je takrat ni bilo doma. Služila je v Egiptu. Doma je pustila tri hčerke. Naša hiša je imela dva vhoda. To je nudilo možnost, da se Draga skrivoma pripelje k nam. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni in Jožefu Misleju. Napis na prvi plošči: Žrtvam prve svetovne vojne, Podraga 1993. Na drugi plošči: Filozof Jožef Mislej, Podraga 1761, Dunaj... Ko so ga k nam pripeljali obnemoglega, je šel skozi stranski vhod, ko pa so ga nesli v krsti mrtvega, so šli ven skozi glavni vhod. Sicer bi bil lahko pri Humarjevih, pa je bilo tam preveč nevarno. Najbolj se spominjam silovitega joka njegove sestre, ko so mrtvega nesli iz naše hiše. Tiste dni je moj brat Franc pisal pismo svoji ženi v Egipt. Po čudnih poteh se je to pismo vrnilo nazaj domov. Original sem oddala v arhiv. Delno je pismo objavljeno v knjigi Bilje - Kronika, izdani leta 1989, avtorice Nataše Nemec. Prvi pa je pismo objavil v celoti g. Marijan Brecelj pod gornjim naslovom v Primorskem dnevniku 27.1.1980 z vsemi tiskarskimi in slovničnimi napakami. Glasi se:“ Bilje, 25/X.28. Draga mi Felička, Danes vdobil tvoje pismo srčna ti hvala danes teden sem res gledal nekam žalostno za Tomažem, ker ga ni bilo pa mislil sem si da se godovo prekladaš, da so g. že prišli, pa najbrže so pa ta teden tisti dnevi Kaj? Ker mi piše da imam prav in tako naprej, rečem prvič to, da čudno se mi zdi da te venomer boli oziroma opominja. Čudno da te čaka toliko časa, ali pa bo minulo tako samo med seboj. Pa mamica bodi previdna in pazi se. Oh Felička pismo nadaljujem je že torek 30.X. Včeraj /'prečrtano/ Jutri bo teden sem začel ti pisati da ti koj odgovorim a žali bog nisem mogel in nisem mogel, tako je komaj danes tisti dan, in ti boš jutri že čakala pisma. Koliko sprememb in toliko groznega se je zgodilo v naši hiši ta čas / pol vrste uničene zaradi pregiba pisma/ zvedela. Pa pazi se in ne se preveč prestrašit. To kar se je zgodilo ima zopet na vesti naš tlačan, kateri nam preganja naš najboljši cvet, kateri nam uničuje in zapira naše najboljše ljudi. Toraj začnem in ti povem vse odkraja kaj se je zgodilo vse v naši hiši. Sedaj ko ti to pišem je torek 8. ur zvečir. Ob edni po polnoči bo teden ko je prišel Bajc v spremstvu Cvetke in Dušana od učitelja me klicat na okno od moje sobe (Gotovo ga si poznala kaj? Tisti študent ki je hodil zmeraj z Cvetko k nam z očali en visok.) Toraj prosil me je naj ga sprajmem za en večir da bo spal pri meni. Jaz sem ga sprejel in mi začne praviti kaj se mu godi. Pravil mi je da prihaja iz Padove kamor je šel pred nekaj dnevi da položi izpit na tamošnji univerzi kjer študira. Danes teden zjutraj je bil obveščen da ga išče policija, ter da je interniran za pet let na italijanske otoke, kamor pošiljajo sedaj politiki nevarne ljudi. Ko je to zvedel je hitro odšel in ob dotični uri kakor sem ti na oni strani pisal prišel k nam, z nado da drugi dan bo šel naprej in po noči čez mejo v jugoslavijo. Drugi dan namesto ustati je obležal v postelji z mrzlico, nič sluteč kaj hudega tolažil se je da bo šel pa ponoči naprej, ter da bo boljše. Mesto na bolje muje šlo zmiraj na slabše mrzlica zmiraj rastla, zdravnika ni pustil poklicati ker se je bal da se s tem izda. Tako je minila že druga noč, in ubogi človek bil je zmeraj slabše drugi dan ob desetih predpoldne ga vidim kako da hujša, grem v Gorico ponj zdravnika, slovenca, ker na Taljana se ni bilo za zanesti. Zdravnik je rekel da pride ob edni po poldne. Jaz grem domov. Med tem časom ko sem bil jaz v Gorici so že doma poklicali našega zdravnika, in g. kurata, tata stoji pred prtonom ko prihajam iz Gorice in mi pove da že umira ter da ni nikake pomoči več. Zdravnik je rekel da od strahu se mu je ustavila kri pri srcu, in od tega mu je prišla velika mrzlica kateri je v malih urah podlegel kot mučenik, našega preganjanega naroda star šele 24. leto v katero je ravno tisti dan stopil. Vsi smo jokali v hiši kakor bi bil naš. Oh kaj je bilo pa potem po par urah ko so prišli svoji iz Vipave oče sestra dva brata stric, to smo mislili da znorijo potem je prišla komisija iz gorice, karabinirji, jaz ves u strahu da me bodo zaprli, potem pa so ga nesli na pokopališče v kapelo, ter se maščevali nad njim mrličem stem da ga niso hoteli pogrebsti. v sredo kmalu po poldne je umrl, šele v nedeljo pred poldne so vdobili dovoljenje da ga smejo pokopati, in peljati domov v Vipavo. V Biljah ga je spremljalo ljudstvo iz celih Bilj do cirkve, vse polno vencev in rož se je nabralo da ni bilo mogoče jih kam spravit. Venci so prihajali iz vseh strani največ iz gorice ker je bil v Gorici v službi pri Edinosti. Potem iz Bilj ga peljejo v vipavo, kjer se je zbralo toliko ljudstva, da so pogreb oblastva prepovedala drugi dan ko so se ljudje poizgubili, so ga vendar dovolili pokopati. Jaz nisem šel ker je padal dež. /.../ Danes smo vse zvedeli kako da je bilo pri pogrebu, v ponedeljek se je zbralo še več ljudstva kako v nedeljo vencev iz rož toliko, da se še ni videlo pri pogrebu v naših krajih. Oblastva so začela zopet delati sitnosti in grozit da ga ne pokopajo ako ne gredo proč, in da naj nesejo tudi rože proč. Tako v ponedeljek prav z nočjo so ga vendar pokopali. Pravijo da niso pustili ne duhovniko in ne zvonenja in ljudem niso pustili ne moliti ne jokati kogar so videli jokati so ga fašisti pretepli. Tako ker jim je živ ušel so si razhladili na ta način srd da so se maščevali nad mrtvim. Zdi se mi da živimo v dobi od Atile, tudi po zaprli so jih nekaj V postojni so ustavili cel vlak dijakov kateri so prihajali iz Jugoslavije, ter jim niso pustili iti na pogreb. Jaz sem še vedno v strahu da me ne popeljejo karabinjerji hodijo vsaki dan sem me izpraševati in skušat vsakovrstne reči že 7. krat so bili tukaj od kar je umrl. Knjige in vse ropotije sem skril. Pismo nadaljujem je sreda. Danes vdobil tvoje zlato mi pisemce srčna ti hvala drugi teden hočem zopet ti pisati, in obširno odgovoriti na tvoje pisemce jutri so Vahte zopet žalostni dan. Ako bo lepo vreme bom šel v Vipavo obiskat stariše od pokojnega in njegov grob. Doma smo vsi zdravi, Danila se bojim da bo imela zopet grinte drugače je prav zdrava in naprej klepeče, te prosim odpišimi hitro na to pismo ker se zelo bojim, da se ne zgodi kaj zmano. Sedaj mi je rekel tomaž da moram prit jutri v Renče na županstvo nevem kaj pa tam mi hočejo. Felička zbogom odpišimi hitro in potolažimime. Tvoj zvesti Francili in Danila. Gospa Vinka Rusjan, hvala za vaše spomine in prijaznost. Zapis je nastal ob 70-letnici pesnikove smrti. Magda Rodman Objavljamo pesem Draga Bajca, ki ni vključena v zbirko Drevo sem: TOLAŽBA Umrla je mamica zlata, v sobici beli leži, nje duša srebrno krilata k belim oblačkom hiti... Ivanček moli med rožami v polju, plaka in moči njih čaše s solzami, blaži bolest si v njih čarobnem vonju, k belim želi si oblačkom z gorami. Zarja večerna je spletla iz las si srebrnih blesteči zastor, Ivančku v smehu je rekla: “Kjer zlati ovija se gor moj tihi, djamantni zastor, krilatih kjer angelcev zbor varuje bogati moj dvor, tam sobica zlata leži, v njej mamica tvoja živi... Zvečer pa ko spleta lase, zavese odgrne si vse, pogleda v dolino solza, če dušico belo ima še mali njen Ivanček zlati.” Z žarečimi Ivanček gleda očmi, kjer zarja z oblaki se brati, v njegovem pa srcu bolesti več ni. NA IDRIJSKI KMETIJI GOSPODARIL VIPAVSKI ROJAK Zgodovino idrijskih kmetij je raziskoval g. Stanko Majnik. Gradivo je objavil v Idrijskih razgledih (XXXII 1987/1). Opis veleposestva v Ljubevču je zanimiv tudi za vipavsko zgodovino, saj je na njem gospodaril Stefan Plemenstein, ki se je iz Vipave priženil v Idrijo. Na tem posestvu so gospodarili kar štirje rodovi Plemensteinov. Poglejmo v Idrijske razglede, kaj je o zgodovini tega posestva zapisal avtor Stanko Majnik: Veleposestvo v Ljubevču V drugi polovici 17. stoletja je tam gospodaril idrijski trgovec in posestnik Gašper Senovic (v Idrianisches Urbarium 1674 zapisano Gaspar Schenowitsch). Po njegovi smrti se je žena Marija Ana omožila z vdovcem Ambrozijem Bončo. Zaradi slabega gospodarjenja je sodišče to posestvo leta 1698 prodalo na dražbi. Iz Urbarja za l. 1723-1737 pa je v začetku 18. stoletja posestvo pripadalo Urbanu Hladniku. Leta 1808 se je v Ljubevč priženil Stefan pl. Premerstein. Rodbina Premerstein oz. Premrov izvira iz trga Vipave. Leta 1783 je cesar Jožef II. poplemenitil Andreja Premrova, posestnika tedanjega vipavskega gradu in mu dal naslov pl. Premerstein. Na skupni površini 151 ha, z gozdovi, senožetmi, pašniki in obdelovalnimi površinami, je bilo to vzorno urejeno gospodarstvo. Slabo uro hoda potrebujemo, da iz Idrije po položni poti pridemo do konca Ljubevške doline. Tam se vzdigujejo velika gospodarska poslopja: velik hlev, sezidan leta 1904, v katerem je prostora za trideset glav živine, mogočen, trideset metrov dolg kozolec s šestimi “štanti”, trdno zidana stanovanjska hiša ter pomožna zgradba. Posestvu so nekoč pripadali še opekarna, žaga in mlin, ki ju je poganjala Ljubevčica. Pridelovali so velike količine raznih poljskih pridelkov, predvsem pšenice, krompirja in fižola. Ljubevčar, tako so mu pravili po domače, je dosegal lepe uspehe v živinoreji in sadjarstvu. Na sadjarski razstavi v Radovljici leta 1904 je bil odlikovan s srebrno kolajno. Pri obsežnih poljskih delih so poleg hlapcev in dekel občasno pomagali tudi ljudje iz bližnjega rudarskega naselja Cegovnica. Od leta 1903 je bila tu gostilna. Tu so popotniku postregli z raznimi domačimi dobrotami. Podroben opis veleposestva v Ljubevču je napisal tudi M. Pirnat v Planinskem vestniku leta 1905. Zanimivi so naslednji podatki: V pismu, s katerim se je podelilo plemstvo Andreju Premrovu, so navedene njegove posebne zasluge: zgledno gospodarstvo, vzorno domoljubje, zvesto plačevanje davkov, skrb za podložnike, vrla vzgoja otrok (bil je štirikrat oženjen in je imel za svojega življenja 173 otrok, vnukov in pravnikov). Rodbina Plemensteinov ima svoj grb, ki smo ga že objavili v VG št. 37, vendar brez razlage. Ta razlaga je tudi objavljena v Planinskem vestniku leta 1905 in se glasi: "Grb pl. Plemensteinov je pokoncu stoječ ščit, razdeljen v štiri dele; v spodnjem levem in zgornjem desnem delu vidimo boginjo sreče (Fortuno), ki drži nad glavo razpeto jadro; v zgornjem levem in spodnjem desnem delu pa se nahaja vinska trta s tremi grozdi in nad njo tri zvezde; nad ščitom slonita dva turnirska šlema, obrnjena drug k drugem, šlema sta okrašena z dragocenimi preprogami, ki vise od njiju; nad levim šlemom vidimo orlove peruti z zlato zvezdo v sredi, nad desnim pa dva orlova rilca s srebrnim polmesecem v sredi. ” Na vipavskem pokopališču je vzidan na notranji strani pokopališkega zidu, na mestu, kjer je bila prej vodovodna pipa, nagrobnik, ki nam pove, da je tam pokopan Stefan Plemenstein, rojen 1768, umrl 1843. Nagrobnik obkroža podoba kače in je edino vidno znamenje o plemiški rodbini Plemensteinov iz Vipave. Tako smo poleg baronov, vitezov in grofov dobili Vipavci še enega predstavnika plemiškega rodu. Magda Rodman IZ POŠTNE ZGODOVINE Začetki poštnega prometa na našem ozemlju segajo v čas rimske države. Po razpadu rimskega imperija so se povsod poslabšale ne samo poštne, ampak tudi cestne razmere. Preden so namesto peš pošte vpeljali jezdno pošto, je preteklo precej časa. Jezdno poštno povezavo iz Ljubljane skozi Vrhniko, Logatec in preko Hrušice do Gorice so uvedli šele ob koncu 15. stoletja. Leta 1576 so na stroške nadvojvode Karla, po stari rimski trasi, gradili cesto v smeri Kranjske skozi Podkraj in preko Hrušice v Logatec. Razvoj cestnega omrežja je pripomogel k poživitvi prometa. Ob poštnih cestah so začeli sredi 15. stoletja postavljati poštne postaje, kjer so izmenjavali konje, postiljone in vozove. Velika popravila cest, zlasti v prvi polovici 18. stoletja, so omogočila, da so od jezdne pošte vse bolj prehajali na vozno. Poštna povezava je bila osredotočena na glavne prometne smeri. Na stranskih relacijah so pošto še vedno prenašali zasebni sli. Sredi 19. stoletja so v naših krajih postopoma opuščali poštne postaje in odpirali številne poštne urade. Ob poštni povezavi na relaciji Gorica-Ljubljana so bili naslednji poštni uradi: Črniče - Sv. Križ - Ajdovščina - Vipava Predfilatelistični žigi: c S. jO tlATilENSC.UAFT rimCN - r / 10. ✓ zerm-zcr s. OTT. Poštni urad Črniče je bil odprt že leta 1729. Več let, gotovo pa do 1870, je bil tam v rabi predfilatelistični žig v ležeči pisavi. Poštni urad Sv.Križ-Cesta1 je bil odprt 17.2.1893; v uporabi je bil enokrožni žig z označbo dneva in meseca brez letnice. Poštni urad Vipava je bil po nekaterih pisnih virih ustanovljen istega leta kot v Črničah. Poštna postaja Vipava pa je kontinuirano obstojala že iz obdobja od 16. stoletja dalje, do ustanovitve poštnega urada. Ajdovščina pa je bila pomembno prometno središče že leta 1728, ko so na predlog vrhovnega in državnega poštnega direktorja grofa Adama Paara zaradi slabe poti preko Hrušice preusmerili promet na relaciji Ljubljana-Gorica proti Postojni do Razdrtega in skozi Vipavo in Ajdovščino do Gorice. Tako J.V.Valvazor opisuje poštno hišo na Notranjskem: »...Proti Gorici pa gre z Vrhnike po suhem s konji skozi Hrušico. Pot je izredno kamnita in tudi sicer pusta, ker teče, ali bolje švedra in se vleče skozi same divjine.« WimjU* , 7 ^X&& 7- ' < ^S7 ' /ih&s. Predfilatelistično pismo, januar 1850 Pošiljatelj: Okrajno poverjeništvo Vipava Naslovnik: Rudniški urad Idrija Pismo je potovalo na relaciji Vipava (WIPPACH) - Vrhnika (OBERLAIBACH) - Idrija. Iz Vipave je bilo odposlano 4. januarja, na rudnik prinešeno 5. januarja. / ,/jy a ^U)KU.= * 4/Sv> cZJ / Pismo z dne 18. decembra 1852, pisano v gotici Pošiljatelj: Okrajno sodišče Ajdovščina Naslovnik: Rudniški urad Idrija, kamor je bilo pismo prinešeno 20. decembra Fotokopija pisma, ki ga je 10.12.1852 pisalo Okrajno sodišče Ajdovščine (Bezirksgericht Haidenschaft) in ga odposlalo na poštni urad Vipava (Wippach), kjer so pismo žigosali 18. decembra in ga odposlali Rudniku v Idrijo (K.K.Bergamt in Idria), kamor je prinešeno in tam v knjiženo 20. decembra. Omenjeno pismo nosi poštni žig WIPPACH, ker poštni urad HAIDENSCHAFT takrat ni posloval. Zgoraj desno, slabše viden, je ovalni pečat K. K. BEZIRKSGERICHT HAIDENSCHLAFT. Po pošti poslana pisma nekdaj niso imela ovojnic, temveč je bilo treba liste zložiti in jih na njihovem spoju opremiti s pečatom, tj. odtisom v rdečem vosku. Namesto pečatenja z voskom pa so pozneje uporabljali večbarvne koščke papirja kvadrataste oblike in različnih Stanko Majnik Opombe: 1- Leta 1728 so pošto iz Sv.Križa prenesli v Vipavo. Dne 26. februarja 1778 so jo v Sv.Križu spet odprli, a je bila 31. julija 1858 ponovno ukinjena. Namesto tega so pozneje odprli poštni urad v kraju Cesta pri Sv.Križu. (FJuriševič: S pošto skozi preteklost Slovenskega Primorja in Istre, str. 48) 2- Edling leta 1783 navaja, da je bil za upravnika vipavske pošte imenovan pl. Ludvik Abramsberg in da je pošta imela sedem konj ter postiljona. Za prevoz poštne kočije po klancu Rebernice med Vipavo in Razdrtim je bila potrebna priprega, zato so morali potniki za ta del ceste plačati še posebno pristojbino, ki jo je izterjala že pošta na Razdrtem. 3- Vir: FJuriševič: S pošto skozi preteklost Slovenskega Primorja in Istre, str. 48. 4- Predfilatelistični enovrstični žigi so se uporabljali še po letu 1850, in sicer do uvedbe enokrožnih poštnih žigov. 5- Ko je žvižgala vipavska burja, so voz zadržali z vrvmi; na vsaki strani se je krepak mož upiral z močno vrvjo, da se kočija ni prevrnila (vir: Koledar MD Celje - leto 1957) 6- Poštni urad Ajdovščina (HAIDENSCHAFT) je bil odprt 1.9.1845 do njegovega zaprtja 5.10.1852, urad so ponovno odprli 1.3.1853. VIPAVA IN VIPAVCI V OGLEDALU BLEIWEISOVIH NOVIC Osmo nadaljevanje Tokrat objavljamo še nadaljevanje in konec obširnega poročila o slovesni ustanovitvi trinajste slovenske čitalnice v Vipavi, ki smo ga zadnjič prekinili med domoljubnim vzdušjem ob zdravici predsednika čitalnice presvitlemu cesarju Francu Jožefu. Iz Ipave. (Rojstni god 13. slovenske čitavnice - 14. avgusta 1864.) (Konec.) Okoli štirih vstali smo od preveselega obeda. Dragi nam gostje so se razšli ogledovat praznično oblečenega našega trga, obiskovat svojih prijatlov in znancev ter seznanjat se z dosedaj po osebi neznanimi. Došlo je proti večer še obilo gostov iz prijazne Gorice, bližnje nam Ajdovščine in ipavskih vasi. Okoli šeste ure pred grajščino v rog zatrobita sokolova trobentača in to bilo je znamenje, da se sokolovci zberč. Naglo bili so skupaj. Zbranim načelnik naznani, da „Južni sokol“ spozna za svojo dolžnost, iti poklonit se prečastitemu čitavničnemu gospodu ravnatelju, ki je društvo tako milo, tako prisrčno sprejel. Z veseljem sprejeli so Sokolovci predlog svojega načelnika čute, da jim je iz srca vzet, in hajd v lepem redu v župnijo na grič; pred poslopjem, od kodar je prekrasen pogled po vsi dolini, ustavijo se Sokolovci, njihov načelnik gosp. dr. Costa, podnačelnik gosp. dr. Zupanec in odbornikov eden pa podajo se k dekanu ter mu z navdušenimi besedami izreko srčno svojo zahvalo. Ponižni gospod pa noče priznati, da bi njemu šla kaka zahvala in čast, rekoč, da njemu je le dolžnost, zahvaliti se zlasti tudi „Južnemu sokolu“, ki je s svojo pričujočnostjo toliko zvišal današnjo slovesnost ipavsko, da slavnega društva nikdar ne bodo pozabili hvaležni Ipavci. /.../ Ob sedmih zapalil se je bil možnar, čegar silni pok je naznanjal, da se bližamo „besedi." Ljudstvo jelo je vreti pred grajščino in veliki prostor tako napolni, da se je človek komaj prerinil skoz množico; ob pol osmih zagrmi drugi možnar ko znamnje začetka. /.../ Ko se ustavi vstop, dalo se je znamenje in začne se beseda, ki se je vrstila po programu tako-le: 1. Overtura, po slovenskih napevih zložil A. E. Titi, kapelmojster c. kr. opere na Dunaji. - Igrali so lepo kompozicijo kaj izvrstno domači godci ipavski, in jako vjemno spremljala sta jih na glasoviru gosp. L. Hiti in gospodična Alojzija Dolenčeva. „Slava" in „živio“ jim je donelo od vseh strani, ko so odigrali. 2. Nagovor družbinega ravnatelja. Blizo tako-le nas je ogovoril prečastiti g. dekan in kanonik Grabrijan: „Slavni" mili gosti! Velikokrat v mojem življenji me je dolžnost gnala ljudem javno nagovore delati, pa naravnost rečem, skoraj nikdar me niso nasprotni občutki tako motili, kakor ravno nocoj, ko se napravljam, Vas v imenu naše mlade čitavnice počastiti s srčnim pozdravom; zakaj, ker Vas v taki nepričakovani obilosti skorej iz vseh bližnjih in daljnjih slovenskih okrajin iz bele Ljubljane in prijazne Gorice, iz bogatega Trsta in zlate Prage, iz Gradca in Zagreba, iz pisane Loke in sosednje nam Pivke in iz vse bližnje okolice naše, sebrane vidim, ker med Vami prve veljake na slovenskem polji, ker možake iz vseh stanov zagledam, ki jih vlada, domovina in učenost za zveste svoje podpore spoznava, posebno, če se ozrem na krasni venec naših blagih domorodkinj, in če k temu pomislim, da Saj nemila, trda sila Nejevoljnih Vas prignala V naše nizke kroge ni; Da slovensko je občutje, Ki Vas goni, ki Vas vleče, Narodna da pripeka kri. To če pomislim, gospoda moja! to mi občutke moti in mi ne da pri pozdravu ostati, da mi ne bi tudi raztrgovalo ran starih bolečin moje mladosti. Dovolite mi tedaj, slavni gostje! da Vas za malo časa za 40 let nazaj premaknem. O kako revno, kako prazno in pusto bilo je tačas še na slovenskem polji! Vse zaraščeno in s tujino prevlečeno je bilo; temna moč je narodno zavednost pokrivala, slovensko občutje je bilo celo neznana reč. Komaj tukaj in tam je kak blag mož pustoto spoznaval, narod plašno budil, in v tihi noči slovensko blago iz silnega plevela trebil. In to rečem plašno, zakaj s čem, kaj menite, gospoda moja! so se zasluge teh vrlih mož spoznavale? Omikani so jih zaničljivo pogledovali, kakor ljudi, ki se z nepotrebno in neumno rečjo pečajo, bolj priprosti so jim očitali, da jim hrvaščino vrivajo! V mojih mladih letih je bila politika - saj nam - neznana reč, in še manj sem vedil, kaj je politika o narodnih pravicah; pa zamolčati vendar ne morem, kako me je srce bolelo, kadar sem se bil zavedel, da naš narodni jezik nobene veljave ni imel; da so nas že otroke najpred z nemščino in grščino silili, da pa po vseh šolah od našega milega domačega jezika ni bilo ne duha ne sluha. / .../ Taka je bila, gospoda moja! s slovenščino pred 40 leti. Pa, dasiravno še trda zima, koren je bil le začel gibati, nevidoma je sok poganjal, in zmiraj veče mladičice čiste slovenščine so v kakem zavetji ozelenovale; dokler ni Bog dvajset let kasneje - moža obudil, po kterem je slovenščina začela v velem narodu zeleneti in cvesti. Njemu, kterega pričujočnost tukaj nas Ipavce danes posebno razveseljuje, je bila sreča bolj mila, kot nam nekdaj. Vstanovile so se bile „Novice", in njih predragi domovinski listi so z vso pridnostjo marljivih čebelic začeli po vseh teh mladičicah pobirati narodni sok; po žilicah cele slovenske zemlje se je začel kot živa kri po životu razlivati; srce naše predrage domovine se je spomladno ogrelo, in razveseljivno cvetje slovenskega duha je jelo poganjati krog in krog. Pred 40 leti, gospoda moja, se tedaj ni bila Ljubljana o slovenščini še čisto nič zavedla, in kaj Vam bom še le od Gorice, Trsta in vse druge naše slovenske domovine omenjal, kjer je bilo še vse bolj v trdi zimski noči zamrznjeno! In danes kako veselo spremenjenje! Bela Ljubljana nas počastuje z možaki, ki niso samo slovenski prvaki, kakor sem že rekel, ampak so tudi veljaki, ki slovijo po učenosti, po uradnih in drugih razmerah, nam pošlje tudi svojega prvega moža, slavnega mestnega župana, v kterega zmožnost in domoljubnost se ne samo njeno, temuč tudi deželno zaupanje steka; nam ne pošlje samo enega in drugega, nas razveseljuje s celo množno četo vrlih zvestih sinov matere Slave pod imenom Južnega Sokola. “ Ako se ozrem na Gorico, ki pred malo časom ni imela drugega v sebi, kot samo slovensko ime, in danes nam že pošlje blagih možakov, ki se s talijanščino in nemščino enako hrabro borijo, da napol zadušeno slovenščino oživljajo, jo v šolah in z drugimi pripomočki med ljudstvom čistijo in na staro veljavo povzdigujejo. Staroslovenski trg - Trst - dene celo svoje kupčijske skrbi na stran, in nam v svojih poslancih trdi, da mater Slavo počastiti in njegova zadnja skrb. /.../“ V imenu gostov ljubljanskih zdaj povzame besedo gosp. dr. Jan. Bleiweis; al čakati je moral nekoliko, predno so potihnili navdušeni slava-klici, s kterimi ga je sprejela množica, da preprijazni pozdrav ravnateljev odzdravi blizo tako-le: „ Kakor ima vsak človek iz svojih let začrtkanel saj nekatere dneve, ki mu, dokler živi, ostanejo v blagem spominu kot svitle zvezdice na le prevečkrat oblačnem nebu svojega življenja, tako tudi ima vsako društvo v kroniki svoji zapisane nektere dogodbe, kterih se memo druzih spominja s posebno radostjo. Tak posebno vesel dan, slavna skupščina! ima zapisan v svoj dnevnik tudi čitavnica ljubljanska - bil je 4. maj leta 1862! Kaj neki se je godilo tisti dan v beli Ljubljani tako posebnega? Prišli ste Vi predragi Ipavci k nam, - niste nam sicer prinesli ne zlata ne srebra; al prinesli ste nam najlepši dar: srca polne ljubezni svoje; prinesli ste mladi čitavnici naši bratovsk pozdrav! /.../ Da Vam pa djansko pokažemo, da nismo prezrli dolžnosti svoje, prišli smo danes k Vam, da se z Vami radujemo rojstnega dne čitavnice Vaše, sestrice predrage naše. Kar ste Vi nam prinesli, prinesemo Vam tudi mi danes: srca bratovske, srca radosti polne, da tudi pri Vas je zagledala beli dan tista naprava, ktera je domoljubju vedno živo ognjišče. Iz srca ji želimo krepak napredek, o kterem ni dvombe, kajti kjer narodu tako, kakor pri Vas, srce bije za omiko in oliko domačo, kjer so ravnatelj in odborniki taki previdni in skušeni možaki, kakor pri Vas, kdo bo dvomil, da čitavnica stoji na podlagi, ktere ne omaja nobena protivna burja, naj je silovita kakor koli. Poglavitno, česar potrebujemo zdaj, ko mili Bog tako lepo blagoslovuje narodno stvar, je to, da kraljuje sloga med nami.“ /.../ 3. Tretja točka: „Slavska domovina“ privabila je na oder ljubljanski pevski kor; vse, kar smo o njega izvrstni izurjenosti že slišali in brali, je presegal občutek, ki so nam ga zbudili njegovi čisti in čvrsti glasovi; ni čuda tedaj, da mu je donela zaslužena hvala in slava brez konca in kraja. - 4. „ Slovenca skrb“ po izvrstnem napevu Hribarjevem pel je vrlo dobro naš ipavski kor. Ne vemo, kaj nas je s takim prisrčnim veseljem navdajalo: ali naš. čeravno ne številni, pa vendar tako navdušeni pevski zbor, ali pa mladi iskreni pevovodja g. Hribar, ki s tako malo močmi dovršil je tako lepo svojo nalogo. Ker bi utegnila beseda mične te pesmi večini „Novičinih“ bravcev še neznana biti, natisnemo jo prihodnjič. - „Stari in novi časi“, govoril g. L. Hiti, vodja glavne ipavske šole. govor ta od konca da kraja pričal je na slavo izurjenemu gosp. govorniku, do se je spustil v globokejše preiskovanje zgodovinsko, v čem so obstajale veselice nekdaj pri narodih različnih, in v čem obstajajo naše narodne veselice dandanašnji. Čitavnica naša ima od gospod govornika po tem, kar nam je danes podaril, pričakovati še marsiktero zanimivo in podučno stvar v besedah naših. Hvala mu tedaj! - 6. „Sveta noč", pel je to nježno pesmico ljubljanski pevski zbor tako ubrano, da smo se kar čudili o lepem soglasju; - 7. „Rožice in deklica", pel je ipavski pevski zbor kaj ganljivo; kako prijeten je glas mlade primadone ipavske gospodične Klementine Dolenčeve, pokazali so poslušavci s tem, da niso jenjeli ploskati, predno se ni na oder prikazala mlada pa izvrstna pevka, ali kakor so jo imenovali „ipavski škrjanček.“ In da je vredna tega prislova, pokazala je ravno v pesmi „škerjanček“, ki so jo zahtevali poslušavci od nje; - 8. Dialog (dvogovor) iz „ Viljem Tell“ III. dj. 2. priz.; toda prav mojstersko prenarejen tako, da se „Ljudomila“ (Berta) krepko poganja za domačo reč in odpadnika Janko ta (Rudenca) res tudi preveri. Gospodična Maričika Zvokeljnova tako dobro je delala za narod svoj vso vneto Ljudmilo, da ni čuda, da seglo je globoko v srce poslušavcem, kar je prišlo tako naravno in brez vse hlimbe iz srca. Ko stopita govornika z odra, ni bilo ploskanja konca, dokler se nista prikazala zopet na odru. - 9. S peterospevom: „Domovina“, ki ga je kor ipavski tako izvrstno pel, kakor vse prejšnje, in z deklamacijo „Prijatel“ mladega Štajerca gosp. Vek. Rajha, dovršena je bila okoli pol enajstih slovesna beseda naša. Po besedi bil je pred grajščino bengališki ogenj, potem pa hajdi na ples, kterega so komaj pričakovale ume mlade noge. Krasna dvorana spremeni se v prostorno plesišče, ker se množica kmali razide nekoliko na grajščinski vrt, da se ondi pokrepča z malo večerjico, nekoliko pa v odprte sobe tik dvorane. Ko godba zapoje, vrelo je mladstvo na plesišče in začelo se je pošteno rajanje, ki je trajalo do treh po polnoči s kratkimi prenehljeji, v kterih se je zopet pelo ali deklamovalo. Oni pa, kterim so noge ali druge okoliščine odpovedale ples, radovali so se nad veselo mladino in pri prijaznih pogovorih v steklenem ohišji, kamor je bilo privrelo tudi kmetiškega ljudstva toliko, da so bile vse mize popolnoma obsedene. Med prijaznimi pogovori so nam tekle tu ure tako hitro, kakor da bi bil čas krila imel. - O polnoči se je začel grajščinski cvetnjak prazniti, ker odhajali so bližnji gostje, ki niso plesali, domu, daljni pa in domači ljudje k počitku. /.../ Izbral in uredil Božidar Premrl Opombe: 1 Začrkan - zapisan TRIFE ALI OSMICE Letos mineva 55 let od konca italijanske okupacije naših krajev (9.9.1943), ki so bili 25 let gospodarsko in kulturno zatirani. Z novonastalo mejo po I. svetovni vojni je Italija prekinila dotedanjo dobro vpeljano trgovino z vinom na Dunaj in v Prago. Tako je povzročila veliko ekonomsko škodo vinogradnikom in vinarjem. Zaradi vsesplošne gospodarske krize v času italijanske okupacije je šlo veliko primorskih kmetij “na boben”, prehajale so v roke trgovcev in bank. Kljub časovni odmaknjenosti tega zgodovinskega obdobja so še živa pričevanja in spomini na “trife”, ki so takratno vinsko krizo skušale reševati na svojevrsten način. Poglejmo te “trife” malo pobliže, zakaj so bile, kje so bile in kako so potekale. “Trife” ali “osmice” so bile oblika prodaje vina na kmetijah, kjer so imeli vinograde, torej prodaja lastnega vina. Beseda “trifa” izhaja iz francoske besede tarifa - cenik, pristojbina. Za tako prodajo vina na domu je bilo treba vložiti prošnjo na “dacarijo”. Nato je “dacar” obiskal hišo, ki je zaprosila za tako prodajo vina. S palico je izmeril količino vina v sodu, odmeril “dac” (davek na vino) in domači so lahko odprli “trifo”. Ta je trajala enkrat na leto osem dni, zato jo tudi imenujemo “osmica”. Nekateri vedo povedati, da je trajala, dokler ni gospodar prodal vseh viškov doma pridelanega vina. Cena vina je bila po “trifah” veliko nižja kot v gostilnah. Na “trifah” so prodajali samo vino, brez hrane. Po okolici se je hitro izvedelo, kdo ima “trifo”. Sosed je povedal sosedu in tako je šla vest naprej. Zunanje znamenje za “trifo” je bila bršljanova veja, ki so jo obesili pred hišo, ponekod tudi “oblanca”, šop oblancev. Ponoči je pred vhodom v hišo gorela svetilka. Če se je gospodar “prijugal” pozno zvečer domov, mu je žena očitala: “Se vidi, da si bil pod frasko”. Navada je bila, da so po “trifah” točili prvi četrt vina, “en firkelc” brezplačno, kar je seveda privabilo ljudi. Take navade so se obdržale do konca II. svetovne vojne. Starejši ljudje še pomnijo “trife” pri Bagu, Posegu, Rcnerju, pri Bajcovih in drugod. Najboljše vino so točili pri Rzčesnikovih - Anton Kodelja - sedaj na Hribu 1. Tam so imeli pred hišo latnik “grštane”, ki vsako leto dozori že za god sv. Ane, 26. julija. To grozdje so pobrali in ga s konjem peljali v Trst prodat. Za izkupiček so kupili moko in nujne potrebščine. Če so pili po “trifah” slabo vino, so rekli, da so pili “brluzgo”. Izkupiček od “trif” je služil za večja popravila ali za nakup orodja, zimske obleke ali pa kar za plačilo Trgatev v farovškem vinogradu na Slapu po letu 1922 dolgov, ki jih je imela takrat skoraj vsaka kmetija na Primorskem. Zanimivo je tudi, da se je pod Italijo banka “vsedla” s hipoteko le na vinograd, gozd ali njiva nista bila dovolj velika poroka, da se bo dolg izplačal. Veljalo je tudi pravilo, da vinograd kupi njivo, njiva vinograda nikoli. Ljudje so na kmetijah težko živeli. Povsem se je ustavila skoraj vsaka gradnja nove hiše ali gospodarskega poslopja, pa tudi vsa popravila. Že napeljava elektrike in vodovoda v hišo je predstavljala velik strošek za domačijo. Mnogo ljudi se je tudi zato izselilo in zbežalo v Jugoslavijo in drugam s trebuhom za kruhom. Oživljene osmice so le podaljšana tradicija nekdanjih “trif’ in tudi te pomagajo reševati gmotno stanje naših kmetov in kmetic. Uvrščamo jih v ti. dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Ob vsem tem pa rešujejo tudi potrebo po združevanju ljudi, kjer sta radio in televizija izključena in sta važnejša pogovor in srečanje z ljudmi. Taka oblika združevanja je zakoreninjena in jo lahko brez sramu postavimo na isto raven kot so organizirane prireditve društev in strank. Letos z veseljem pozdravljamo oživljene “trife” v naši čudoviti Podskalci. “Okorajžilo” se je nekaj “osmičarjev” in začelo po stari navadi. Škoda, da se je to zgodilo ob koncu letne sezone. Podskalca bi morala biti odprta vsako leto od 1. maja do 1. oktobra. To je za ta kraj najboljši čas. Podskalco so očistili, malo uredili in prebelili stavbo in prostore. Lahko zapišemo, da ni več prav “črna točka” Vipave. Lepo, le tako naprej! Pričevalci: Ivan Poniž, Dora Seljak, Vinko Premrl, Peter Bago in drugi. Magda Rodman ŠOLSKA KRONIKA Peto nadaljevanje >/#/? ............. 'Tie.rjL ........ s __' ,44M4r..yt6ie#/(^^iMŽ5^e*e-i....-........—............ tx p, tfori. J* f- — ............ k£r??.JLc*Žl*- flff .rfesc4*,...SXZ^.t /hk:*./t*2 stS. SŽZsr ..&.. JfnS* ...; rrnvLsuA&jJf.h. <2^.ye. ,.j£e>. . ...SOtSj..^..,„yfc/&7.>. s7va~^ .Ott***. V£ /Trt tkttr. . st**h■ . si*tyA / ' s#..yfonyrrv*v*^ ‘