STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA PEDAGOGIKA Alenka Šverc Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana Uvod Prehod v novo ne samo stoletje, temveč tisočletje je označevala tudi vrsta študij, s katerimi so strokovnjaki želeli preučiti ali pa opozoriti na poja- ve, ki bi lahko bili pomembni za prihodnji družbeni razvoj. Opozarjali so na spremenjeno razumevanje razmerja med posameznikom in družbo, na spremenjena demografska gibanja, na razvoj tehnike in tehnologije, podnebne spremembe ipd. Zdi se, da so bila najučinkovitejša opozori- la o morebitnem razvoju tehnike in tehnologije, na druge napovedi smo bili manj pozorni. Ali pa se nam je zdelo, da nas ne bodo zadevale tako močno kot npr. tehnologija. Pa vendar postaja več kot očitno, da bodo ravno tiste spremembe, ki so kljub opozorilom strokovnjakov prišle »bolj potiho«, pomembno vplivale na način našega življenja v prihodnje. Med tovrstne spremembe gotovo spadata ravno demografska slika in vpraša- nje starajoče se populacije. Družbene spremembe Kompleksnost in dinamizem sodobne družbe vse bolj zaostrujeta vpraša- nje, kateri so temeljni dejavniki in procesi, ki odločilno vplivajo na dana- šnjo oziroma prihodnjo podobo družbe. Ob koncu prejšnjega stoletja ozi- roma kar tisočletja so se vrstile študije, ki naj bi napovedovale prihodnost. Kar nekaj tovrstnih študij (npr. Therborn; študije OECD ...) je poudarjalo, ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII (2007) ŠTEVILKA 3/4 str. 151-163 152 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 da so za prihodnost sodobne družbe pomembne predvsem spremembe v razumevanju in vlogi znanja ter odnos med posameznikom in družbo. Posamezniku naj bi bila omogočena večja mera realizacije njegove enkratnosti in neponovljivosti, vendar je hkrati soočen s kompleksnostjo družbenih odnosov, kjer so tveganja napačnih izbir mnogo večja kakor ka- dar koli doslej. Prav zato nekateri (npr. Beck) sodobno družbo označujejo kot družbo tveganja. Posamezniku sta priznani avtonomnost in odgovor- nost, vendar je po drugi strani vse bolj ranljiv, saj postaja v (pre)kompleks- nem svetu njegova samouresničitev nemogoča brez ustreznega znanja, brez sposobnosti za osmišljanje svojega bivanja, brez ustrezne opremlje- nosti za etično presojo svojega bivanja in delovanja. Vse pomembneje to- rej postaja, kako si posameznik v svetu nenehnega preizpraševanja, kom- pleksnosti in negotovosti oblikuje jasna in trdna sidrišča, oprijemališča. Oblikovanje le-teh pa je tesno vezano na družbene spremembe, ki po- membno oblikujejo današnji in prihodnji čas. Ena od študij, ki zelo natančno opisuje temeljne družbene procese, ki bodo po mnenju strokovnjakov zaznamovali našo prihodnost, je štu- dija OECD (What Schools for The Future, 2001), ki je sicer v drugem delu usmerjena v iskanje možnih scenarijev nadaljnjega razvoja šole kot usta- nove, v prvem delu pa skuša jasno razgrniti temeljne determinante razvoja sodobne in prihodnje družbe. Opozorili so na naslednje determinante: • generacijska vprašanja, problem starajoče se družbe, • vprašanja, povezana s spolom, družino, • vprašanja, povezana z drugačnim pojmovanjem znanja, vlogo tehno- logije, • spremembe v načinu življenja, • prepletanje različnih ravni (globalno, lokalno, internacionalno). Med generacijskimi vprašanji študija posebej poudarja, da je členitev živ- ljenjskih obdobij tesno povezana s kulturo konkretne družbe. Opredelitve niso odvisne samo od kulture posamične družbe, temveč se spreminjajo skozi čas, na kar je opozoril že Aries (1973). Študija poudarja, da je oprede- ljevanje adolescence, kakršno poznamo danes, »izum« sodobne evropske kulture. Torej se pojmovanja spreminjajo tudi v okviru posamične kultu- re, družbe. Za vsako od življenjskih obdobij veljajo določene značilnosti, predvsem pa, kdaj in kako je posamezna skupina vključena v družbo. 153 STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA ... Za sodobno družbo je po ugotovitvah iz navedene študije (OECD, 2001) značilno vse bolj zgodnje vključevanje v ustanove (vrtce in šole), označuje jo tudi vse daljše šolanje, vstop mladih v svet dela oziroma v svet odraslih se vse bolj odmika. Nekateri to obdobje poimenujejo »podaljša- na adolescenca«. V študiji ugotavljajo, da se je samo v zadnjem desetletju (torej od 1990 do 2000) za dve leti podaljšala doba, ko mladi vstopajo v svet dela. Tako se povečuje razkorak med javno in zasebno sfero, ko so mladi vse daljši čas odvisni od staršev (podaljševanje obveznega šolanja), po drugi strani vse prej nastopajo kot samostojni subjekti v svetu potro- šnje. Starši jim omogočajo, da vse bolj zgodaj samostojno izbirajo in na- stopajo kot povsem samostojni subjekti na trgu storitev, blaga. Ustanove, v katere mladi vstopajo in v katerih nastopajo kot bolj ali manj samostojni, so tako vse daljši čas predvsem šole. »Zunanji svet«, v katerega posame- zniki vstopajo, je tako precej zamejen, z dovolj jasnimi »pravili igre«, jasno opredeljenimi odnosi, v katerih je mladostnik soočen predvsem s svetom vrstnikov in še v povsem določenih (na nek način zelo zoženih, v primer- javi s situacijah. Študija OECD kot pomembno ugotovitev izpostavlja tudi, da sodobne generacije ne sprejemajo več tradicionalnih organizacijskih modelov, tradicionalnih oblik avtoritet in discipline. Hkrati se vse bolj spreminjata način življenja in bivanja. Za sodobne družbe je značilen močno spremenjen položaj žensk. Povečalo se je števi- lo zaposlenih žensk, hkrati pa se podaljšuje čas, ki ga oba od staršev preži- vita na delovnem mestu. To seveda še posebej vpliva na oblike in možno- sti družinskega življenja. Študija opozarja na spremenjen življenjski slog prebivalcev razvitih držav Evrope. Poudarjajo predvsem nagnjenost k po- trošništvu in premajhno informiranost o dejavnikih trajnostnega razvoja. Analiza spremenjenega življenjskega sloga in načina družinskega življe- nja poleg podatkov, ki opozarjajo na rast enostarševskih družin ter na vse večjo zaposlenost staršev (podaljševanje časa, ki ga zaposleni preživijo v službi), opozarja tudi na spremenjene razmere, v katerih danes družine ži- vijo. Najpogostejša oblika je življenje v jedrnih družinah, kjer se povpreč- no število otrok vsaj v razvitem delu Evrope nenehno zmanjšuje, kjer je družina najpogosteje dvogeneracijska (starši – otroci) in kjer je življenjski prostor pogosto omejen na stanovanje (v zahodni Evropi celo praviloma najemniško stanovanje). Vse bolj se podaljšujeta čas šolanja otrok in čas, ko otroci ustvarijo svojo družino. Tudi zaradi možnosti bivanja, možnosti zaposlovanja, nemožnosti bivanja v lastnem stanovanju. Ob vsem tem podatki kažejo (OECD, 2001) na izrazit proces staranja prebivalstva in zmanjševanja obsega aktivne populacije. Študija ocenjuje, 154 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 da bo v vseh evropskih družbah že leta 2030 naveden proces povzročil nepopravljive posledice, če ne bo prišlo do sprememb politike razvoja določenih družbenih področij. Morda se zdi z vidika razprave o populacijskih spremembah ter spre- membah v načinu življenja nepomembno, pa vendar na naše življenje bistveno vplivajo tudi spremenjen odnos (razumevanje) znanja ter spre- membe na področju tehnologije. Študija OECD (2001) poudarja, da sodobne družbe radi označujemo kot na znanju temelječe družbe. David (1996 v OECD, 2001) npr. opozarja, da je za dvajseto in še bolj za enaindvajseto stoletje značilno intenzivno naraščanje znanja ter da so najintenzivnejši sektorji v gospodarstvu rav- no tisti, ki temeljijo na znanju. Številne spremembe, hitra rast znanja zato zahtevajo oblikovanje stalno učeče se družbe – torej razvijanje tistih spo- sobnosti posameznika, ki vodijo k sposobnosti za stalno učenje. Še več. Hitra rast znanja problematizira določene vrste znanja (samo sposobnost nizanja podatkovnega znanja) v primerjavi s sposobnostjo pridobivanja in oblikovanja novega znanja. Spremembe na področju znanja se seveda kažejo tudi v številnih teh- noloških spremembah in pri spreminjanju narave dela. Razvoj tehnologi- je vpliva na naše vsakdanje življenje tako močno, da smo ohromljeni pri opravljanju cele vrste povsem običajnih opravil, če nismo usposobljeni za rokovanje s sodobno tehnologijo, na primer za delo z računalniki. Razvoj tehnologije tako povsem neposredno vpliva na funkcionalno pismenost prebivalstva. Nove tehnologije vplivajo na padec ali vzpon posamezne industrijske panoge ter na spremembe v vrsti in naravi dela. Hkrati se s pojavom vse večje zamenljivosti delovne sile oblikuje ozek segment do- ločenih delovnih mest, ki so vse bolj zahtevna in kjer mora posameznik dokazati veliko mero samostojnosti in kompetentnosti. Sporočilo študije je med drugim tudi, da klasične oblike šolanja in usposabljanja za delo ne zadoščajo več. Praktično ne moremo več priča- kovati, da bo nekdo vse svoje življenje opravljal samo en poklic, zato se je treba nujno usposabljati za hitro prilagajanje novim zahtevam trga dela. Še več, zaposlenost in nezaposlenost sta vse bolj konstanti v življenju po- sameznika in se nenehoma prepletata. Menjavanje obdobja zaposlitve in brezposelnosti očitno postaja del vsakdanjega življenja vseh. Tako stanje povečuje občutek negotovosti. Eno izmed pomembnih vprašanj današnjega časa je prav zato vpra- šanje zaposlenosti in prostega časa. Če smo še pred kratkim verjeli, da bo razvoj tehnologije povečeval prosti čas, študija OECD (1995) ugotavlja, da 155 STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA ... tisti, ki so zaposleni, delajo čedalje več, še posebej, če se hočejo obdrža- ti v hudi konkurenci, ki vlada na trgu delovne sile. Problem zapolnitve (preživljanja) prostega časa pa postaja vse bolj značilen samo za določene družbene skupine: upokojence in brezposelne. Vplivi nekaterih družbenih pojavov so protislovni, kot sta npr. globa- lizacija, internacionalnizacija. Po eni strani se povečuje potreba po multi- kulturalizmu, po drugi pa zahteve po bolj poudarjeni nacionalni identi- teti. Podobno ugotavlja tudi Halsaz (1996). Po eni strani ima posameznik mnogo večje možnosti, svobodo, da se mu odpirajo nove možnosti, po drugi strani pa mu je naložena precejšnja odgovornost. Sposoben mora biti lastne refleksije, oblikovanja kritičnega odnosa do družbenih proce- sov, odprt mora biti za druge kulture in se hkrati zavedati lastne identitete ipd. V tem okviru je moč razumeti tudi zahtevo po poudarjenem multi- kulturalizmu in multilingvizmu. Odprtost družb naj bi se izražala tudi z dostopnostjo informacij. Z odprtostjo informacij se povečuje dostopnost spoznanj, različnih razvojnih paradigem, kultur in vrednot. Posameznik je tako soočen s pluralnostjo, ki jo mora znati sam osmisliti. Vse navedene spremembe močno vplivajo na način življenja posa- meznika in določenih družbenih skupin. Z vidika populacijske politike in starajočega prebivalstva gre za izjemno pomembne premike in posledice tako za mlade kot starejšo generacijo. Premiki so tako izraziti in predvsem tako hitri, da lahko povzročijo izrazit razkorak med mladimi in starajočo se populacijo. Črnogledi napovedovalci prihodnosti zato opozarjajo, da se ob nespremenjeni politiki do navedenih vprašanj lahko celo zgodi obli- kovanje dveh povsem »ločenih svetov«, v katerih bodo živele posamezne družbene skupine (mladi in starejši). Starajoča se populacija – problem Evrope Problem staranja evropske populacije je že tako izrazit, da je Evropska unija oblikovala programski dokument z naslovom Zelena knjiga, v kate- ri razpravlja o populacijski politiki in mogočih scenarijih. V dokumentu ugotavljajo, da je namesto rodnostne stopnje 2,1 otroka na žensko, ki je nujna, da število prebivalstva ostaja enako, le-ta v številnih članicah EU pod 1,5 otroka – v Sloveniji je med najnižjimi. Dokument ugotavlja, da se bo število starih nad 80 let v Evropi med letoma 2010 in 2030 dvignilo za 57 %. Slovenija je po starosti prebivalstva v evropskem povprečju. Pri tem je treba poudariti, da najizraziteje narašča 156 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 število ljudi v pozni starosti, to je tistih nad 85 let. Številčno nesorazmerje med mlado, srednjo in staro generacijo v Evropi še nikoli ni bilo tako po- rušeno. Tudi programski dokument EU Zelena knjiga ugotavlja, da imajo mla- da, srednja in tretja generacija med seboj malo živih stikov, da pogosto druga druge niti ne poznajo, zato vladajo med njimi številni predsodki in stereotipna gledanja. Gre za pomemben premik, saj so bili stari ljudje v preteklosti za mlajši dve generaciji glavni vir informacij, znanj in veščin za vsakdanje delo in druge bistvene vidike preživetja. Danes tretja generacija s težavo sledi naglemu tehničnemu razvoju. Obdobje starosti je do neke mere postal celo družbeni tabu, obdan s številnimi predsodki in negativnimi stereotipi. V takih razmerah imajo stari ljudje slabe pogoje za sprejemanje svoje starosti in njenih možnosti, še posebej onemoglosti in smrti. Posledica tega je množična osamljenost starih ljudi. Zelena knjiga ugotavlja, da so stari in nemočni ljudje v današnji družbi marginalizirani, prav tako pa sami ne sprejemajo svoje starosti in ne vidijo specifičnih možnosti, ki jih nudi tretje življenjsko obdobje vse do konca življenja. Zelena knjiga tudi opozarja, da je ravno zaradi nevključe- nosti problem starajoče generacije doživljanje starostne praznote življenja. To pomeni, da star človek doživlja brezciljnost vsega, kar sam počne ali kar se dogaja z njim. Pri starejših ljudeh se ta motnja kaže v obliki brezciljno- sti, malodušja, neaktivnosti, negativnega stališča in vedenja do mlajših, za- padanja v omame in zasvojenosti, v depresijah in samomorilnosti. Redna posledica doživljanja praznote življenja pri starih ljudeh so psihosocialne motnje, zlasti doživljajska otopelost, zagrenjenost in črnogledost, ki delajo stare ljudi neprijetne sebi in okolici. V današnji Evropi narašča alkoholizem pri starejših ljudeh, naraščajo ločitve zakona po osamosvojitvi otrok, tudi največ samomorov naredijo ljudje tretje generacije. Ta in podobna dogaja- nja so psihosocialna posledica doživljanja starostne praznote življenja. Sle- pa pega v doživljanju smisla starosti se kaže tudi pri mlajših, in sicer v tem, da se izogibajo starih ljudi, misli na starost in pogovoru o njej. Programski dokument Zelena knjiga se zato zavzema za razvoj pogo- jev za krepitev nove družbenosti, kot to imenuje Whitty (2003), oziroma medgeneracijske solidarnosti, kot to imenuje Zelena knjiga. Medgenera- cijska solidarnost je v tem dokumentu pojmovana predvsem kot krepitev osebne in skupinske samopomoči, ki povezuje različne generacije. 157 STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA ... Stanje prebivalstva in ocena prihodnjih demografskih gibanj v Sloveniji Slovenija spada v krog dežel z izrazito starim prebivalstvom. Ob popisu 1991. leta je znašal delež starejših od 65 let v celotnem prebivalstvu 11,2 %, ob popisu leta 2002 se je povečal že na 14,7 %, konec leta 2005 je bilo pri nas že več kot 15,5 % starejših od 65 let, kar drugače povedano pomeni, da je v tej starostni dobi že več kot 310.000 prebivalcev Slovenije (Nacionalna strategija skrbi za kakovostno staranje prebivalstva in za solidarno soži- tje generacij v Sloveniji, 2006). Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je bila v Sloveniji v letu 2002 za moške več kot 72,6 leta, za ženske pa nekaj več kot 80,6 leta. V istem letu je bila pričakovana življenjska doba za moške, starejše od 65 let, še 14,6 leta, za ženske v isti starostni skupini pa že 19,1 leta (vsi podatki po WHO). Med vsemi starejšimi je več žensk, in sicer kar 62 %. Starejših od 80 let je med vsemi starejšimi že približno 20 % ali kar 60.000 prebivalcev. Leta 2003 je skupno število prebivalcev, starejših od 65 let, prvič preseglo sku- pno število prebivalcev od 0 do 15 let. Delež starejših v celotni strukturi prebivalstva bo v obdobju od 2006 do 2010 naraščal nekoliko počasneje kot v letih pred tem, saj bo v tem obdobju starostno mejo 65 let prestopila generacija, ki se je rojevala v ob- dobju med drugo svetovno vojno, ko je bilo število rojenih otrok bistveno nižje kot v letih pred, zlasti pa po tem obdobju. Bistveno pa se bo povečal delež prebivalcev, starejših od 80 let. Število starejših od 65 let bo po za- dnji projekciji EUROSTATA do leta 2010 zraslo za 29.000 oziroma bo delež v celotni strukturi prebivalstva presegel 16,5 %. Tabela 1: Rast deleža prebivalcev, starejših od 65 let, v obdobju 2005–2010 2005 2006 2007 2008 2009 2010 Prebivalci do pod 65 let 1.693.942 1.691.262 1.688.905 1.685.652 1.682.798 1.682.207 Od 65 do pod 80 let 245.750 248.096 250.154 252.837 255.130 255.165 Starost do pod 65 let 60.030 63.497 66.834 70.440 74.065 77.430 Vsi prebivalci skupaj 1.999.722 2.002.853 2.005.893 2.008.929 2.011.993 2.014.802 Vir: Eurostat 158 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 Trenutne dolgoročne projekcije prebivalstva do leta 2050 kažejo na nadaljnje naraščanje deleža starejših v Sloveniji, zlasti pa se bo občutno povečal delež prebivalstva nad 80 let. Tabela 2: Rast deleža prebivalcev, starejših od 65 let, v obdobju 2010–2050. 2005 2010 2020 2030 2040 2050 Prebivalci do pod 65 let 1.693.942 1.682.207 1.605.975 1.503.132 1.406.978 1.308.802 Od 65 do pod 80 let 245.750 255.165 307.931 377.093 379.836 391.475 Nad 80 let 60.030 7.7430 102.784 125.772 178.507 200.572 Vsi preb. skupaj 1.999.722 2.014.802 2.016.690 2.005.997 1.965.321 1.900.849 Vir: Eurostat PROJEKCIJE PREBIVALSTVA SLOVENIJE PO LETIH IN STAROSTNIH SKUPINAH osnovna varianta, (vir: Eurostat) 159 STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA ... Na pomembne demografske spremembe in s tem nujnost oblikova- nja ustrezne socialne politike je opozoril že dr. Ramovš (2005) v gradivu Predlogi in izhodišča za Nacionalni program socialnega varstva starih ljudi v obdobju 2006–2010. Vendar ne gre le za področje socialnega var- stva. Šola je pomemben socialno-integracijski prostor, ki lahko vpliva na procese oblikovanja socialne kohezije. Socialno- integracijska vloga šola in socialna kohezija V družbi, ki je vse bolj kompleksna in je hkrati tudi vse bolj zahtevno obli- kovanje identitete, je zato toliko pomembneje, kakšna naj bi bila vloga pomembnih socializacijskih dejavnikov – še posebej šole, ki ni pomem- ben dejavnik samo zaradi nove vloge znanja in pomena znanja kot pozi- cijske dobrine, temveč predvsem zato, ker je šola ena od tistih inštitucij, ki mora po mnenju številnih avtorjev (npr. Whitty, 2003; Ball, 2004) prispe- vati k oblikovanju nove družbenosti, prispevati k premiku od napačno razumljenega individualizma k razumevanju enkratnosti in neponovljivo- sti posameznika, ki pa se lahko oblikuje le ob odgovornem ravnanju do sebe, drugih do naravnega in družbenega okolja. Šoli naj bi bila po mne- nju že navedenih avtorjev odgovornost za oblikovanje nove družbenosti v sodobnih družbah pripisana še v večji meri kot v preteklosti ravno zato, ker naj bi bila za današnji čas značilna odsotnost usmerjevalnih središč. Poleg že navedenih razlogov raziskovalci pogosto spregledajo dej- stvo, da je šoli proces povezovanja generacij imanenten. Šola že v svojem PROJEKCIJE PREBIVALSTVA SLOVENIJE PO LETIH IN STAROSTNIH SKUPINAH osnovna varianta, (vir: Eurostat) 160 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 samem bistvu vključuje prav komponento povezovanja generacij. S pre- nosom znanja in z akulturacijo (kot pravi Therborn, 1995) dejansko pove- zuje generacije, in to ne samo bližnje preteklosti, ne samo treh generacij, temveč številne pretekle generacije, današnjo generacijo ter hkrati soo- blikuje življenje prihodnjih generacij. Ne glede na to, kako je šola organi- zirana, katere konkretne vsebine posreduje, sama po sebi (zaradi načina delovanja, njenega bistva in poslanstva) povezuje generacije, pa čeprav ti procesi potekajo še na tako nezavedni ravni. Šola naj bi tako prenašala in legitimirala znanje preteklih generacij, opravljala socialno-kompenzacijsko vlogo (zmanjševala družbene razli- ke, neenakost, prispevala k socialni mobilnosti), s spričevali podeljevala licence za vstop v svet dela oziroma nadaljnje izobraževanje, usposabljala posameznika za kompetentno vključevanje v družbo in s tem usposablja- la posameznika za osmišljanje sveta. Z usposabljanjem posameznika za kritičen pogled na obstoječe naj bi razvijala inovativnost posameznika, sposobnost oblikovanja novega, novih rešitev in vizij, novega pogleda v prihodnost. Šola, kjer se že po naravi stvari povezujejo preteklost, sedanjost in pri- hodnost, zato lahko odigra pomembno vlogo pri oblikovanju novih med- generacijskih povezav. Še posebej to velja, kadar je izraz šola razumljen kot področje vzgoje in izobraževanja, v katerega se bolj vključujejo različ- ne generacijske skupine in kjer ni mogoče govoriti predvsem o otrocih in mladini, temveč se v različne oblike vzgoje in izobraževanja vključuje vse več odraslih, še posebej starejših oseb. Povezovanje med generacijami vsaj na področju vzgoje in izobraževa- nja ne poteka več linearno, temveč so vloge učenec, učitelj, posredovalec znanja, učenec generacijsko povsem pomešane. Zaradi vseh navedenih razlogov se ne gre čuditi, da je bil tudi pri nas oblikovan predlog Nacionalne strategije skrbi za kakovostno staranje prebivalstva in za solidarno sožitje generacij v Sloveniji (2006), kjer je poudarjeno, da so za Slovenijo značilne podobne razvojne spremembe in izzivi kot za večino držav članic Evropske unije, kar pomeni, da se pre- bivalstvo stara, da se nenehno spreminjata delo in življenje zaradi hitrega razvoja tehnologije in znanstvene revolucije ter procesa globalizacije. Pri- haja pa tudi do večje socialne stratifikacije, pri čemer je prav z izobraže- vanjem in usposabljanjem mogoče te razlike zmanjšati ter omogočiti po- sameznikom osebno rast, zaposlitev, blaginjo ter večjo socialno varnost, družbi pa razvoj, napredek in socialno kohezijo. 161 STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA ... V tem kontekstu je poseben poudarek dan področju vzgoje in izo- braževanja. Strategija predlaga, da bi bilo treba na področju vzgoje in izo- braževanja uresničiti naslednje naloge za doseganje temeljnega namena strategije, to je kakovostno staranje prebivalstva in za solidarno sožitje ge- neracij, in sicer: 1. sistematična vzgoja in izobraževanje ter usposabljanje mlade gene- racije za komplementarno sožitje z generacijo tretjega življenjskega obdobja, 2. socialna vzgoja za poznavanje in sprejemanje starosti, 3. oblikovanje in implementacija metod in oblik za medgeneracijsko po- vezovanje in prenos znanja in izkušenj, 4. povezovanje in sodelovanje z drugimi resorji (sociala, kultura, zdrav- je, regionalni razvoj ...). Ob tem dobiva tudi eden od ciljev, zastavljen v dokumentu EU Ure- sničevanje evropskega prostora vseživljenjskega učenja [ Communica- tion on Making a European Area of Lifelong Learning a Reality, COM (2001)678] povsem nov pomen. Uresničevanje ciljev navedenega doku- menta (tj. oblikovati območja vseživljenjskega učenja, katerega namen je omogočiti državljanom prosto prehajanje med učnimi okolji, zaposlitva- mi, regijami in deželami s kar najboljšim izkoristkom njihovega znanja in kompetenc ter uresničitev ciljev in ambicij Evropske unije in držav članic, da bi bolje uspevale, bile bolj povezovalne, strpne in demokratične) je treba razumeti tudi v kontekstu starajoče se populacije in nove vloge, ki jo ta del populacije mora oblikovati. Poudariti velja, da ni naključje, da je tudi Slovenija na začetku leta 2007 oblikovala in sprejela Strategijo vseži- vljenjskega učenja, v katerem ima ravno prenos znanj in izkušenj med generacijami pomembno mesto. Medgeneracijska pedagogika Vse navedeno govori v prid tezi, da je treba zagotoviti pogoje, kjer bo medgeneracijsko povezovanje naraven proces, kjer bo mogoče sistema- tično vzgajanje in usposabljanje mlade generacije za komplementarno sožitje z generacijo tretjega življenjskega obdobja, kjer bo mogoč prenos znanj in izkušenj z ene generacije na drugo, kjer bo socialna vzgoja za 162 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 3/4 poznavanje starosti sestavni del vzgojnega procesa, vseživljenjsko učenja pa sestavni del življenja (Ramovš, 2005). Uresničitev navedenega cilja danes ni povsem samoumeven in nara- ven proces še posebej zato, ker (kot smo že navedli) načini življenja v sodobni družbi praviloma privedejo do ločenega življenja med generaci- jami. Sodoben način življenja označuje življenje v jedrni družini (prepleta- nje več generacijskih skupnosti je tudi zaradi možnosti bivanja vse redkeje prisotno), pa tudi druge oblike življenja potekajo v nasprotju s preteklo- stjo vse bolj ločeno. Če so v preteklosti praviloma potekali dogodki, ki so povezovali generacije (načini zabave ...), danes praviloma potekajo na vse bolj ločenih mestih in čedalje redkejši so dogodki, kjer se srečujejo raz- lične generacije. S tem se zmanjšuje tudi možnost pridobivanja izkušenj, spoznavanja generacij in povečuje možnost utrjevanja stereotipov. Še več, utrjuje se možnost videnja starejše populacije samo kot breme mlajšim, kot nekaj, kar ni zaželeno in kar je treba čim bolj skriti, odriniti. Nekateri raziskovalci (npr. Bury, M., Gabe, J., 2004) namreč že opozarjajo tudi na utrjevanje stereotipov, povezanih s staranjem, ohranjanjem lepih teles. Za sodobno družbo naj bi bila značilna široka možnost izbiranja iden- titet in izbir življenjskih slogov. Prav zato nekateri (npr. Melucci, 2006) opozarjajo, da težko govorimo o značilnostih določene starostne skupine – je samo še posameznik, ki oblikuje svojo identiteto ne glede na starost – je po drugi strani mogoče slediti povsem protislovnim procesom, za ka- tere je značilno ločevanje prostorov, oblik in načinov življenja družbenih skupin, generacij. Glede na to, da ni mogoče računati na izkušnjo, na naravno prežema- nje življenja generacij, je treba razviti ustrezne strategije, metode in oblike dela za medgeneracijsko sožitje. Gre za razvoj ustreznih pedagoških stra- tegij, s katerimi bi zagotovili uresničevanje medgeneracijskega sožitja. Za- gotovo je oblikovanje tovrstnih strategij mogoče na podlagi spoznanj pe- dagoške stroke, vendar klasična spoznanja na tem področju niso dovolj. Treba jih bo nadgraditi z novimi znanji, saj se je klasična pedagogika do sedaj ukvarjala predvsem z mladino in v zadnjih desetletjih tudi z odraslo populacijo, vendar aktivnim prebivalstvom. Tu gre za povsem nove izzive, tudi cilji pedagogike niso naravnani predvsem na prenos uradnega, for- malnega znanja, kot se je to pogosto dogajalo pri klasični pedagogiki. Cilj klasične pedagogike je vendarle v osnovi bil prenos formalno priznanih znanj za dosego določene vrste izobrazbe, poklicne usposobljenosti. V našem primeru je treba pedagogiko nadgraditi z novimi cilji, novimi zna- nji o različnih generacijah, z novimi strategijami, oblikami in metodami 163 STARAJOČA SE POPULACIJA – IZZIV ZA EVROPSKO DRUŽBO – MEDGENERACIJSKA ... dela. Prav zato bi bilo moč to smer pedagogike poimenovati medgenera- cijska pedagogika. Sklep Demografske spremembe, ki smo jim priča, ter spremenjen način življenja pomembno vplivata na povsem drugačno razumevanje vloge različnih generacij. Predvsem pa se spreminja odnos do starajoče se populacije. Ne gre več za populacijo, ki je potisnjena na rob. Ta postaja vse bolj številčna, hkrati pa način življenja v sodobnih družbah v veliki meri preprečuje pre- pletanje življenja med generacijami. To ovira tudi oblikovanje medgene- racijskega sožitja. Eden od pomembnih izzivov prihodnjih družb bo zato oblikovanje strategij za uspešno medgeneracijsko sožitje. V tem procesu ima lahko področje vzgoje in izobraževanja pomembno mesto, vendar je treba oblikovati ustrezne strategije pedagoškega dela. Strategije pedago- škega dela na tem področju zahtevajo nadgradnjo doslej poznanih metod in oblik dela, zahtevajo rekonceptualizacijo ciljev. Prav zaradi tolikšnih sprememb povsem novega koncipiranja področja, bi ta del pedagogike lahko poimenovali medgeneracijska pedagogika. Literatura Ball, S. J.(2004): The Routledge/Falmer reader in sociology of education. London: Routlege Falmer. Bury, M., Gabe, J. (2004): The Sociology of health and Illness. London: Taylor and Francis Group. Komisija Evropske skupnosti (2007). Spodbujati solidarnost med generacijami. Bruselj: COM. Evropska komisija (2005). Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami: Zelena knjiga. Bruselj: Urad za uradne publikacije evropske skupnosti. Ramovš, J. (2005). Predlogi in izhodišča za Nacionalni program socialnega varstva starih ljudi v obdobju od 2006 do 2010. Therborn, G. (1995). European Modenity and Beyond. The Trajectory of European Societies, 1945–2000. London: Sage Publications. Whitty, G. (2003): Making sense of education policy. London: Paul Chapman Publishing.