Blaž Marela: Zakrajska zadrega Zakraj leži Bogu za hrbtom, toliko visoko, da se izgubi vsaka pot do njega, toliko vstran od velikih cest, da se nihče ne spomni nanj. Sije sicer tam sonce, kakor povsod drugod, tudi ljudje živijo, polni malenkostnih skrbi, tiho živijo, delajo iz dneva v dan in morda bi bilo tako še dolgo vrsto let, da ne bi oblast poslala v ta, po njenem mnenju zapuščen kraj učitelja Janeza Čingulo. Janez Čin;'ula je bil v najboljših letih, poln poželenja po delu, mlade oči so se mu živo svetile in niti ni bil preveč presenečen, ko se je ustavil v Zakraju. Sedel je na obcestni kamen, izvlekel iz malhe zemljevid, primerja! ime v dekretu z imenom v zemljevidu in napasled je ugotovil, da je vsekakor prišel na svoj dom. Dom je pač dom in ob času hude ure in velikih preseljcvanj človek še bolj zahrepeni po njem. Iskal je Janez Čingula po bregovih, kje jc prav za prav vas. Tu in tam je stala samotna hiša, jesenski vetrovi so se valili čez bregove. Nič kaj prijetno mu ni bilo pri srcu. Pa so prišli mimo kmetje. Nezaupno so sc ozrli v človeka, v gosposkega človeka, ki sedi na kamnu in brska po papirjih. iPozdravili so ga zamolklo, veselo je odzdravil in jih ogledoval. Ko sr> dodobra presodili, da ni ne sodni birič ne davčni eksekutor, so se jim razvezali jeziki, oprezno so ga vprašali, kam gre in kdo je. Janez Čingula je bil korajžen človek in je vedro razložil, da je poslan v Zakraj za učitelja. »Zakraj, to je že pri nas,« so se popraskali kmetje za ušesi. »Ampak mi nimamo šole.« »Da je nimate?« je osupnil Janez Cingula. Neverno je zmajal z glavo, izvlekel dekret ter ga še enkrat natančno prebral. Seveda, po službeni potrebi v Zakraj. O tem ni nobenega dvoma. In zdaj je tu. »Pa mi nimamo šole!« so zatrjcvali kmetje. Gledali so učitelja, ki je sedel na obcestnem kamnu in se v zadregi smehljal. Ali se norčuje iz njih? O, to mora biti velik grešnik, da so ga pregnali v Zakraj. »Najbolje, da se kar nazaj odpravite,« so dejali. »Kaj pa bi mi z učiteljem?« Janez Čingula je začel resno razmišljati. Vsekakor bo treba nekaj ukreniti. Toda oblast že ve, kaj je prav. Oblast je zato tukaj, da jo poslušamo. Tudi kmetje so se zamislili. Seveda, ni dobro, da bi se protivili oblasti. Toda na cesti se ne bodo zmenili do kraja. Tisti, ki je bil za občinskega moža, je povabil vse k sebi. Gospod učitelj pa itak ne more še nocoj v dolino, kmalu bo mrak in ponoči je najbolje, če je človek doma. Sicer živi pod njegovo streho precej ljudi, na peči se bo pa že še našel kak prostorček. Odšli so počasi k bližnji hiši in Janez Čingula je bil nekako zadovoljen. Oblast že ve, kam ga je poslala in če ni šole, jo bo treba pač ustanoviti. Povedal je to tudi kmetom, ko so sedeli za široko mizo v hiši in si napivali z grenkim hruškovcem. Možje so najprej odkimavali, češ da so to nepotrebne stvari, pozneje jih je pa pijača ogrela. Če imajo šolo že v vsakih rovtah, zakaj bi je oni ne imeli. Začeli so se pridušati in delati načrte. Pobratili so se z Janezom Čingulo in preden se je popolnoma zvečerilo, je moral z njimi še v drugo, tretjo in četrto hišo. No, potem je pač ostal v Zakraju. Oblast je od Boga postavljena in jo je treba ubogati. Šole zaenkrat še ni bilo, pa mogoče bo kdaj pozneje. Tako si je mislil Janez Čingula. Hodil je z abecednikom od hiše do hiše, prerekal se z gospodinjami, zdravil bolnike, pisal prošnje, cepil drevje in dremal. Čas pa je tekel naprej in nekoč, ko so bili možje dobre volje, so se domislili, da bi šolo zgradili, kar sami, takole preprosto šolo za dvajset, trideset otrok, kolikor se jih potepa po zakrajskih bregovih, šolo z majhno sobo, da ne bi bilo treba učitelju hoditi po številkah. Dejali so sicer nekateri, bolj skopi, da bi vseeno počakali, kaj bo rekla oblast. Drugi so nemarao zamahnili z rokami. Kaj jih briga oblast! Dala tako ne bo nič. Kvečjemu nove davke bo naložila zaradi šole. Zato je pa čisto vseeno. Tudi Janez Čingula se je razveselil. Pljunili so v roke, zakleli po hribovsko in je držalo. Drugo jutro so že začeli kopati, vlačiti les, pesek in drugo. Janez Čingula je sprva mrmral nekaj o komisiji. Pa so možje vzrojili: »Ne boš, škric! Šola je naša, kaj briga gospodo, kakšna bo!« No, mislil je, da je pač vseeno, glavno pač, da bo nekje prostor in da bo pod streho. Šola je rasla iz tal, bila je vsak dan višja in ljudje so bili vsak dan bolj navdušeni. Otroci so vlačili kamenje, ženske so mešale malto in kadar so jih ob nedeljah vpraševali pri fari, kaj je v hribih novega, so samozavestno odgovarjali: »Mi pa šolo gradimo.« »Jej!« so se čudili ljudje. »Kako pa to?« »No, gradimo jo!« so bili Zakrajci ponosni... Janez Čingula je bil zmeraj bolj zadovoljen in je že sanjal, kako velika bo svečanost ob otvoritvi šole. Pripravljal se je na slavnostni govor, barval okna in vrata, risal napis nad vrati, ko je nenadoma dobil dekret, da je premeščen iz Zakraja. »Ta je pa lepa!« je vzkliknil. Seveda, bilo je spet veliko ljudsko preseljevanjc in ga niso pozabili. Popravili so mu krivico in ga pomaknili v Dolino. Nekoliko nevoljen je pobral svojo ropotijo in odšel. Zakrajci so bili nekoliko razočarani. Cakali so nekaj tednov, a ni bilo živega Boga blizu. Tedaj so šli, pobarvali okna in vrata do kraja, popravili napis nad vrati in vzdihnili: »Zdaj nam bodo pač koga poslali.« Pisali so oblasti. Pa oblast je daleč, dolgo hodi pismo iz Zakraja v prestolnico. Čakali so mesec, dva, nato so napisali novo pismo. Tudi zdaj ni bilo odgovora. Težko je v Zakraju, poprej so imeli učitelja, šole pa ne, zdaj imajo šolo, manjka jim učitelj. Sprva so mislili, da bi stavbo začasno porabili za svisli, toda se niso mogli sporazumeti, kdo naj bi spravljal v njej seno. Zdaj pa čakajo. Vsake tri, štiri leta, mogoče se bo takrat kdo spet zatekel v Zakraj in bo vesel, ker bo našel streho in učilnico, ne kot Janez Čingula, ki je romal z abeccdnikom od hiše do hiše.