SLAVISTIČNA KONFERENCA V OLOMUCU
V zgodnji pomladi letošnjega leta (23. in 24. marca) je pod organizacijskim vodstvom kateder za bohemistiko, slavistiko in rusistiko na filozofski fakulteti Univerze Palackega v Olo-mucu potekalo strokovno zborovanje na temo Problematika medslovanskih literarnih stikov. Poleg udeležencev z domačih čeških in slovaških fakultet, visokih šol in znanstvenih akademij so na olomuško slavistično konferenco prispeli tudi gostje iz Poljske, Nemške demokratične republike in Jugoslavije. Srečanja te vrste gotovo niso v današnjem času preveč odmevna (kot npr. v preteklih obdobjih razvoja literarne in jezikovne slavistike), vendar imajo na olomuški univerzi svojo logiko, utemeljeno s poslanstvom in vlogo tega moravskega središča.
Olomuc se ponaša z dolgotrajno univerzitetno tradicijo (Univerza ustanovljena 1573, v nemirnih časih protireformacije in rekatolizacije) in tudi z začetki slavistične znanosti, če jih ilustriramo z delovanjem Josefa Dobrovskega (1753-1829), ki je v 90. letih 18. stoletja preživljal v olomuškem samostanu Hradisko plodna in srečna leta. V novejšem obdobju razvoja olomuške univerze (po letu 1946, ko je ustanova dobila ime po češkem historiografu in pre-roditelju Františku Palackem) je slavistika tako kot na drugih čeških univerzah šla skozi institucionalne in vsebinske spremembe, utemeljene z razvojem matičnih strok o nacionalnih jezikih in književnostih. Ob bohemistiki, slovakistiki in rusistiki je bila ustanovljena še katedra za slavistiko (izraz katedra ima v češkem pomenu nekatere organizacijske oblike naših oddelkov), ki je vključevala jezike in literature ostalih slovanskih narodov (poljščine,
srbohrvaščine idr.), a tudi tako organizirana slavistika je leta 1972 izgubila samostojnost in bila priključena katedri češkega jezika in književnosti. V zvezi z vlogo olomuške slavistike bi omenili leto 1966, koje v okviru te katedre dobila posebno mesto polonistika: izobraževati učiteljski naraščaj za potrebe poljskih šol na narodnostno mešanem ozemlju (poljsko-češki narečni pas okoli Tešina) in pripravljati učitelje za češke šole na tem ozemlju. To vlogo si je slavistika olomuške filozofske fakultete ohranila do danes: v pristojnosti ne le te katedre, ampak tudi bohemistike in rusistike je prirejanje strokovnih srečanj s slavisti iz Poljske, zlasti z bohemisti in rusisti univerze iz Lublina, ki je z olomuško univerzo pobratena (prispevki v publikaciji Slavistickv sbomik olomoucko lu-blinsky. doslej izšel 1974, 1978, 1985). V zborniku z letnico 1985 je Jifi Skalička (znan tudi kot udeleženec ljubljanskih simpozijev) predstavil življenje in delo moravskega jugoslavista Bo-huša Vybirala (1887-1951), ki je na olomuški fakulteti vodil v študijskih letih 1946/47 do 1950/51 lektorat slovenskega jezika, v svojem opusu pa zapustil vrsto prevodov slovenske, predvsem Cankarjeve literature.
V povojnih letih, ko se je utemeljevala olomu-ška slavistika (tj. študij slovanskih jezikov in književnosti), so se tu kot predavatelji zvrstili strokovnjaki jezikoslovne - npr. Karel Horälek (1908) s Karlove univerze v Pragi in literarne smeri - Frank Wollman (1888-1969) z univerze v Brnu, komparativist z obsežnim delom s področja razvoja slovanskih literatur. S prevodom Wollmanove knjige Slovenska dramatika (Slovinske drama, 1925) bi izhodišča češke
48
komparativistike iz časov med vojnama postala bolj znana širšim slojem slovenskih izobražencev, gledana seveda v zgodovinski luči slavistične vede. V drugi polovici 50. let je ustvarjalno oživil olomuško rusistiko lingvist A. V. Isačenko (1905-1978); v ta leta sodi olomuško zborovanje jezikoslovcev iz vseh češkoslovaških univerzitetnih središč, iz Poljske in Sovjetske zveze, imena katerih so danes v strokovni litaraturi uveljavljena (prim, zbornik referatov: K hisioricko-srovnävacimu studiu slovanskych jazykü, Olomouc - Praha, 1957). V tem obdobju so bili vidni lingvisti olo-muške univerze poklicani na Karlovo univerzo v Prago, npr. dva dialektologa, Jaromir Belič (1914-1977) in Vaclav Kfistek (1918-1979).
Od tistih časov seje v slavistični znanosti marsikaj spremenilo: temeljni so seveda premiki v hierarhiji slavistične vede in njene organizacijske vključenosti v sistem matičnih strok (opazno je zlasti ukinjanje institucij - npr. Slovanskega inštituta v Pragi, premalo je danes izrabljena tudi vloga Slovanske knjižnice v Ljubljani). Jasno je začrtan obseg »slavističnih« vsebin, ki so v primerjalni slovnici slovanskih jezikov hankcijsko in metodološko utemeljene. Bogat repertoar tem in pristopov iz dosedanje slavistike se ocenjuje v sintetičnem razmerju do našega časa, ker pač vsaka generacija piše svojo zgodovino, izhajajoč iz svoje življenjske določenosti.
Na letošnji hterarnozgodovinsko usmerjeni konferenci, na kateri so poleg domačih udeležencev prevladovali bohemisti iz dveh poljskih mest, Lublina in Čenstohove, od ostalih dežel pa bili zastopani bohemisti pobratenih univerz iz Leipziga in Ljubljane, so značilnosti današnje literarne slavistike vidne že v sami organiziranosti zborovanja: v problematiki prebranih referatov prevladuje dvosmemost književnih stikov (poljsko-češki, češko-poljski, če-ško-slovaški, slovensko-češki itn.). Iz širše primerjalnega slovanskega vidika je v svojem teoretičnem referatu izhajal medievalist Eduard Petru (Olomuc - Tendence integracije in diferenciacije v poetikah slovanskih literatur iz obdobja renesanse in baroka). Teoretično primerjalno obravnavo je vsebovala tudi tema bohemistke lise Seehase (Leipzig - Murkova koncepcija medslovanskih literarnih stikov). Opazna značilnost današnje literarne komparativistike je odsotnost osebnosti, ki bi operirale z globinskim znanjem več slovanskih literatur. V smislu nekdanje narodopisne orienta-
cije slovanske Biologije je bil v program uvrščen referat etnologa in folklorista Oldi^icha Sirovatke (Brno - Češka ljudska balada v odnosu do poljske tradicije) in tudi prispevek o češki in sovjetski glasbi 20. stoletja A. Bure-šove. Rusistične teme so obravnavali referati poljskih (J. Ortowski - ideja panslavizma v ruski poeziji na začetku 20. stoletja) in čeških udeležencev, pri katerih je predstavljeno preučevanje češkoslovaško-sovjetskih literarnih in kulturnih stikov (M. Zahradka), zaznavanje ruske in sovjetske literature v Šaldovi beležnici (V. Kostfica) in odmevanje dela Vilema Zavade v Sovjetski zvezi (D. Žvaček). Več nastopajočih je izpostavljalo izhodišča percepcijske tradicije, npr. P. Winczer iz Bratislave na gradivu slovaško-poljskih stikov v obdobju 1945-1949, A. Lipovec ob temi Seifertove poezije na Slovenskem, W. Nawro-cki ob češki prozi po letu 1945 v poljski recepciji. Kot že rečeno, se opazna dvosmer-nost pri stiku med slovanskimi literaturami predstavlja največkrat ob izpostavljeni osebnosti, v temi M. Sobotkove - Lirska poezija Julija Sfowackega v češkem literarnem kontekstu in J. Skaličke - Josef Kocourek na Slovenskem.
Posebno metodološko skupino predstavljajo prispevki bohemistov, ki izrabljajo tehniko vodoravnega prereza in spremljajo slovansko problematiko v določenem obdobju, npr. v nastopu referenta Viktorja Viktore (Plzen - O značaju češko-jugosiovanskih literarnih stikov v 70. letih 19. stoletja), Z. Bastlove (Praga-Motivi domovine, naroda in slovanske vzajemnosti na prelomu stoletja, ob Wollmanovih spodbudah nakazana vzporednost med Antonom Aškercem in češkim pesnikom Svatoplukom Čechom) in v prispevku olomuškega referenta J. Fiale (1843 - leto preloma v prerodnem slo-vanstvu?). Vseh referatov v našem poročilu ne bomo mogli našteti, naslovi nekaterih gotovo vzbujajo zanimanje, npr. M. Zelenke (Praga -Nekaj vprašanj k oblikovanju historizma v slovanskih literaturah), dejansko vrednost in novost sporočene vsebine pa bomo lahko spoznali po izidu zbornika z letošnje olomuške konference. Globlje si bomo lahko zastavili vprašanja o strokovni ravni in metodologiji današnje literarne slavistike, o ustreznosti in vključenosti obravnavane tematike v ontologijo današnjega življenja slovanskih narodov.
Albinca Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani