0 zemljedelskih potovalnih učiteljih (Deželnim poslancem v preudarek.) Dandanes kmet ne more izhajati, če ne dela racijonelno, to se pravi, če ne sili vsake pedi zemlje, da mu daja kolikor sploh možno, in če tega ne razume doseči z naicenejšimi sredstvi. To spoznavši, so zastopniki ljudstva temule poskrbeli takozvane potovalne učitelje in sicer na deželne, stroške, ki gredo tje, kjer jih žele, ter v vsaki stroki zemljedelstva podavaje učč tiste, ki jih pridejo poslušat. Gotovo bolje, nego nič, ali pravo vendar ni; mnogo več vredna je volja Ijudskih zastopnikov, nego pa te naredbe uspeh. Le poglejmo si stvar natančneje! Potovalni učitelj gre navadno tje, kamor ga pokličejo. Kaj pa tam, kjer ga ne žele ? Ali ga tje ni treba? Nam se zdi najbolje, ker je tam ljudstvo za racijonelno zemljedelstvo Se brezbrižno in na taki stopnji zeruljedelstva, da se v njem želja po strokovnemu pouku še niti ne oglaSa. Radi tega gotovo potovalnega učitelja nikjer ne ignorirajo, ker jim je pouk odveč. Tudi se opazuie, da so taki shodi mnogo slabše obiskovani, kakor si zaslužijo. Potovalni učitelj vendar ne pride jemat, marveč le dajat, in sicer čisto zlato, pa zastonj, in vkljub temu se njegov poduk malo uvažuje. Kar pa tej naredbi iemlje, rekli bi, skoro vso vrednost, je to, da je pouk teoretično predavanje pri mizi. Po tem učnem načinu se še ni nikdo ničesar naučil. Če bo črevljarski mojster svojemu učenčku le pravil, kako se čevelj dela, ali ga bo ta-le kedaj znal zbiti? Učenček v vsakem posameznem slučaju mojstra vpraša, ta mu pokaže, on poskuša posnemati in zopet mojstru delo pokaže, da izvč, je-li delal prav ali ne. Ta ali podoben način pouka vidimo povsod, kjer se gre za t6, da se kdo kaj nauči, le za potovalnega učitelja in kmeta ne velja. Ta predavajočega učitelja posluša, in recimo, da ga verno posluša in vse odobrava, na koncu predavanja še tudi sklene, to ali ono po novem nasvetu storiti, ali doma se nasveti radi lega ali onega ne izvršuiejo. Kaj ga ovira? Ali je kaj pozabil, kar je slišal, ali ne ve, kako bi se to naj pri njem izvedlo, kar je učiteli z ozirom na občne razmere svetoval, ali si ne ve preračuniti, bi se li, kar se je v obče svetovalo, pri njegovih razmerah obneslo ali ne, ali pa ga mine trdna volja, itd.; nato ga nihče več ne priganja in vse ostane pri starem. Potovalni učitelj je lepo govoril, dosegel pa ni nič, in kmet je pouk z deželnim davkom plačal, koristi pa ima od njega le presneto malo, najčešče pa nobene. In končno še nekaj, kar jemlje itak malovrednemu pouku zadnjo trohico vrednosti. Bralno društvo bi naj priredilo veselico. Sestavlja se vspored: ogovor predsednikov, poročilo tajnikovo in blagajnikovo, tombola, par komadov petja — vspored je še prekratek, ko bi še kaj bilo! Potovalni učitelj naj pride in nekaj pov6; kaj, to je vsejedno, da je le vspored mnogobrojniši. Učitelj se naprosi, učitelj pride, učitelj govori, ali fantje in dekleta in žene in otročaii že težko čakajo, da bo učitelj končal in se začela mnogo lepega obetajoča tombola, nemirno med seboj kramljajo, možje pa hvaliio dobro vino, ki ga krčmar toči; učitelj začne postajati nevoljen, ker se njegova beseda nikamor ne razume, on konča, občinstvo ploska, potovalni učitelj odide in doma zabeleži v poročilu do svoje oblasti zopet jedno predavanje, in oblast je jako zadovoljna, da za povzdigo kmetijstva toliko stori! Takih predavanj je, da ne rečemo preveč, dobra polovica. Mar ni res? Dokazali smo, da običajni pouk potovalnih učiteljev ne velja nič. Ravno tako nedvomno pa je tudi, da je slovenskeinu kmetu strokovno višje izobraženega človeka treba, da ga uči in vodi. V tem hipu se spominjamo specijelno rajhenburškega okoliša proti Koprivnici. Kako malo se iz istega rodovitnega sveta prideluje, kako slabo se izrablja gruda, vkljub temu, da trpi prebivalstvo najhujo revšeino! Po našem prepričanju bi se potovalnih učiteljev naj nastavilo več in sicer za jeden, oziroma dva okraja, če sta manjša, po jeden tak mož. Ta bi irael hoditi od kmeta do kmeta, mu na licu mesta svetovati, mu preračunjati, mu kazati, in zopet priti ter se prepričati, kako se je svet izvedel. Včasih bi učitelj tudi vse kmete sklical, kadar bi se mu to zdelo treba, toda ne v gostilno, ampak pod kmetsko streho. Na tak način bi se kmetijstvo na Spodnjem Štajarskem, katero bi poprek lahko najmanj še enkrat toliko dobička dajalo, kakor dandanes, moralo povzdigniti. In vsak okraj bi svojega strokovnega učitelja lažje plačeval, kakor pa sedaj ves Spodnji Štajar jednega. In še nekaj bi ta okrajni potovalni učitelj lahko in naj imel pod skrbjo: šolske vrte. Sedaj šolski vrti v obče ne dajo te koristi, katero bi lahko. K večjemu, da se otroci mala drevesa cepiti naučijo, to pa je tudi blizo vse. Šolski vrt mora biti v najožji zvezi z vsemi panogarai zemljedelstva dotičnega kraja. Zato pa bi okrajni potovalni učitelj bil jedino pravi mož, ki bi ga imel nadzorovati, raimo tega, da okrajni šolski nadzorniki mnogokrat o kmetijstvu prav malo ali celo nič ne umejo. Naj se le pomisli, koliko bi okrajni kmetijski in pa krajni učitelj za kmetijstvo lahko skupno storiia. Ljudski učitelji se morajo o kinetijstvu na učiteljiščih precej mnogo učiti, sedai vsega lega še prav uporabljati ne raorejo, v družbi strokovnega potovalnega učitelja pa bi postali faktor, ki bi bil za razvoj kmetijstva eminentne važnosti. Ne bode dolgo, da bode zopet deželna hiša odprta. Tedaj bi bil čas za to, da se naša misel izpremeni v deianje; gotovo bi to ne bilo tako težavno; za to pa gg. poslance prosimo, naj jo uvažujejo.