241
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Breda Dvorák Dra{ler
EVANGELI^ANSKA CERKVENA OB^INA
V LJUBLJANI V 19. IN 20. STOLETJU
ˆ
* Odlomki iz diplomske naloge Oris nastanka in zgodovine evangeličanske cerkvene
občine v Ljubljani, oddane septembra 2004 na koncu študija na Teološki
fakulteti v Ljubljani in napisane ob mentorstvu doc. dr. Bogdana Dolenca
in somentorstvu prof. dr. Stanka Janežiča. Za podlago sta bila predvsem
spisa dveh ljubljanskih evangeličanskih duhovnikov, in sicer: Hans Jaquemar,
Gemeindegeschichte bis 1864 (Zgodovina cerkvene občine do 1864) in Franz
Morgenthaler, Geschichte der evangelischen Kirchengemeinde Laibah (Zgodovina
evangeličanske cerkvene občine Ljubljana). Tipkopisna prepisa njunih
rokopisnih spisov sta se ohranila v arhivu evangeličanske cerkvene občine v
Ljubljani. Uporabljena je bila tudi knjiga Vili Kerčmar, Evangeličanska cerkev
na Slovenskem (Murska Sobota 1995).
4.1 Prvi poskusi evangeličanskega bogoslužja v Ljubljani*
Na začetku 19. stoletja se je v Ljubljani spet zbralo majhno število
evangeličanov, tako trgovcev kot podjetnikov, ki so prišli s protestan-
tovskih območij v Nemčiji in Švici. Bilo pa je tudi nekaj vojakov in
oficirjev, ki so bili prav tako pripadniki evangeličanov. To je začetek
ljubljanske cerkvene občine po tolerančnem patentu leta 1781. Prav
ti ljudje so pripomogli k prvemu evangeličanskemu bogoslužju v
Ljubljani. […]
4.2 Prvo javno evangeličansko bogoslužje v Ljubljani
[…] Gospod Wolf [pastor reformirane cerkvene občine v Trstu;
prišel je v Ljubljano na pogreb Antona Capretza, pogreb pa je smel
biti le rimskokatoliški] je namreč dobil od oblasti dovoljenje, nekako
zaradi tolažbe, da sme darovati bogoslužje za te vernike. Tako je 1.
julija pripravil pobožnost (Andacht), naslednjega dne pa pridigo z
242
RAZGLEDI, VPOGLEDI
bogoslužjem (Abendmahlfeier). Udeležilo se ga je 20–30 evangličanov.
To bogoslužje (2. julija 1826) imamo za prvo javno evangeličansko
bogoslužje v Ljubljani. Bilo je darovano po več kot dvesto letih nasilne
prekinitve. Ni pa natanko znano, kje je bilo opravljeno. Nekateri viri
trdijo, da v dvorani nemškega viteškega reda, Medicus pa omenja
dvorano filharmonije. Prejšnja bogoslužja, ki jih je opravljal pastor
Blume, so bila darovana samo v zasebni sobi. […]
4.3 Prošnje in trud glede »rednih« bogoslužij
5. aprila 1827 so se ljubljanski evangeličani s pisno prošnjo obrnili
na deželno predsedništvo (Landespräsidium) v Ljubljani. Prosili so
ga, da bi jim dovolilo imeti večkrat na leto ali pa vsaj samo enkrat
letno kako pobožnost, ki bi jo lahko vodil eden od obeh tržaških
duhovnikov, ki jim je po kilometrih najbližji. To prošnjo je izdelal
pastor Wolf, podpisali pa so jo med drugim tudi Josef Hermann,
Christof Capretz, Peter Gilly, Wolfgang F. Günzler, Ludwig Wahl in
Wilhelm Heinrich Korn. Dne 14. aprila 1827 prejmejo negativen
odgovor.
Pa vseeno niso vrgli puške v koruzo. Zato so se odločili in 13.
avgusta leta 1827 odposlali še eno prošnjo superintendentu Justusu
Hausknechtu na Dunaj. Ta dokument so podpisali tako v imenu
helvetskih vernikov (zanje je odgovarjal Joseph Hermann) kot tudi v
imenu luteranskih vernikov (zanje je odgovarjal W. F. Günzler). V
pismu ga kot nadpastirja reformirane Cerkve in kot namestnika
evangeličanske Cerkve v Avstriji prosijo, da to njihovo prošnjo za
dovoljenje obhajanja letnega bogoslužja posreduje evangeličanskemu
konzistoriju in tudi drugim višjim instancam. Poleg te prošnje so
predložili tudi seznam vseh vernikov dežele Kranjske: skupaj 71 duš.
55 duš je bilo v Ljubljani, 12 v Novem mestu, 2 sta bili iz Kranja in
2 iz Tržiča. Pri tem seznamu ljudi pa niso bili upoštevani pripadniki
iz vojske, nekateri nepoznani ročni delavci, rudarji itd. Pravilnost tega
seznama je potrdil celo župan J. N. Hradetzky.
Pri tem najstarejšem seznamu, ki je ohranjen še do danes, se
razpozna, da je večina teh vernikov kavarnarjev iz Švice. Izhajajo
predvsem iz mesta Gornji Engadin. Od petinpetdesetih evangeličanov
243
v Ljubljani jih je bilo 36 kavarnarjev, od šestnajstih zunaj mesta pa
jih je bilo kavarnarjev šest. Prav oni so bili ustanovitelji »kavarniškega
življenja« v celi deželi Kranjski. […]
29. decembra [1836] prejmejo od deželnega gubernija odgovor [na
ponovno prošnjo s 13. 12. 1836], ki pa jih opozori na to, kar je določil
že dekret z dne 17. marca 1784: da pri bogoslužju in drugje nikdar ne
smeta biti združeni obe veroizpovedi.
Sedaj pa jim res ni preostalo čisto nič več drugega, kakor da
osebno prosijo cesarja Franca I. za pomoč. Milo ga prosijo za to, kar
je tolerančni patent z dne 17. marca leta 1784 dovoljeval v bistvu že
zdavnaj.
To prošnjo so temeljito pripravili. Napisal jo je pastor Libergauer
iz Gradca. Poslal jo je v kontrolo tudi drugim svojim zaupnim
možem. V Ljubljani pa so en izvod prihranili zase. To zadevo sta vodila
spet Wahl in Günzler. Poizkus, da bi to prošnjo pregledali tudi na
Dunaju, kamor bi jo zanesla dva ljubljanska vernika osebno, je
propadel, ker so se, prvič, bali visokih stroškov poti in, drugič, ni bil
nihče od njih pripravljen tega narediti. Marca leta 1837 je to prošnjo
podpisalo okoli 80–90 ljudi. (Nekatera imena: gospod Kärcher, L.
Wahl, P. Gilly, gospod Hundt, gospod Günzler itd.) Odpošljejo jo po
pošti. Toda tudi ta poizkus je propadel. 1. julija 1837 sporoči to novico
o propadu našim vernikom ljubljanski magistrat.
 Tako je propadlo tudi upanje, da bi lahko kaj dosegli z vlaganjem
pisnih prošenj. Sedaj so bili že enajst let brez bogoslužja. […]
Leta 1844 v mesecu septembru se je razširila novica, da bo Ljub-
ljano še isto leto obiskal cesar Ferdinand I. To pa je pomenilo novo
upanje za evangeličansko cerkveno občino. Odločili so se, da bodo ta
obisk izkoristili in tako morda končno dosegli svoj cilj, za katerega
so si zaman prizadevali že 25 let. Ponovno so sedli skupaj in izdelali
prošnjo, v kateri so prosili, da bi lahko dvakrat letno praznovali
bogoslužje v Ljubljani. Maševat pa bi hodil kak duhovnik iz Trsta ali
s Koroškega. Napisali so seznam ljudi, ki so evangeličani: 112 jih je
bilo, 99 v Ljubljani, drugi pa v njeni okolici.
Po skoraj letu dni, v sredini julija, pa je končno le prispel tako
dolgo pričakovani odgovor cesarja, ki jim dovoljuje imeti dvakrat v
BREDA DVORÁK DRA[LER
ˆ
244
RAZGLEDI, VPOGLEDI
letu privatno bogoslužje ob sodelovanju tržaškega ali koroškega
duhovnika.1
Toda to cesarsko dovoljenje so spremljale tudi določene omejitve,
kot so npr.: da imajo bogoslužji v času velike noči in še enkrat letno v
nekem primernem prostoru, bogoslužja ne smejo obiskovati katoliški
verniki, da je vedno prisoten pri bogoslužjih kak magistratni ali
policijski uradnik, o terminih bogoslužij morajo vnaprej obvestiti
deželno oblast itd. […]
Pri organizaciji del pa je bil glavni prav [trgovec Gustav] Heimann.
Iskal je ustrezno dvorano. Pridobil je dvorano redute na Jakobovem
trgu. Tukaj je imel prvo javno bogoslužje 12. oktobra 1845 super-
intendent Franz. Že pri tem prvem bogoslužju jim je nekako uspelo
pridobiti orgle, tako da je bilo vse skupaj še bolj svečano. V dvorano
so postavili tudi leseno prižnico, ki so jo obdali z blagom in okrasili z
nekakšnim baldahinom. Naredili so še oltar, pred njim je bila pre-
proga, na oltarju pa Sveto pismo. Gospa Magdalena Günzler pa jim
je podarila srebrn križ, ki je prav lepo krasil oltar. […]
Drugo bogoslužje so obhajali v velikonočnem času 26. aprila leta
1846. Vodil ga je luteranski senior Friedrich Wagner, pastor v Zlanu
na Koroškem. Oblast si je tokrat izmislila strožja pravila. Pri prvem
bogoslužju so se namreč kljub strogi pazljivosti znašli med njimi
nekateri katoličani. Pozneje jim je to očital tudi baron von Weingar-
ten. Da pa se to ne bi ponovilo še enkrat, jim je oblast tokrat postavila
pred dvorano miličnike in njihove sodelavce, ki so budno pazili na
red. Vsak udeleženec bogoslužja je tako moral prehoditi dvojno
stražo. Ena je stala pred vhodom v hišo, druga pa je bila v prvem
nadstropju pred vhodom v dvorano. Vsakega od njih so vprašali,
kakšni veri pripada, in če se je izkazalo, da je katoličan, ga niso spustili
v dvorano. Pri mešanih družinah so katoličani morali odstopiti. Ko
se je začelo bogoslužje, so dvorano zaklenili, v dvorani pa je ostal
1 »Seine k. k. Majestät haben mit allerhöchster Entschließung vom 21. Juli
1845 allergnädigst zu gestatten geruht, daß die Protestanten in und um
Laibach überhaupt zwei Mal des Jahres einen Privatgottesdienst, durch einen
dahin von Triest oder Kärnten berufenen Pastor, und zwar jede, nämlich die
augsburgische und die helvetische Confession, durch einen Pastor ihres
Bekenntnisses abhalten.«
245
policijski komisar. Ta je budno pazil, da je potekalo bogoslužje
pravilno. Ti ukrepi so kajpada ljudi zelo prizadeli, posmehovalo se
jim je namreč celo mesto in bili so predmet raznih opravljanj. Počutili
so se kot zaporniki, ki jih mora nadzorovati straža. Superintendent
Franz pa jih je tolažil, češ da bo oblast kmalu popustila. Vendar so
bili ljudje preveč prizadeti, da bi mu mogli verjeti. Zato so se odločili,
da napišejo dve pritožni pismi. Prvo so poslali na dvorno pisarno (Hof-
kanzlei). V njem se pritožujejo nad stanjem, ki ga morajo prenašati.
Drugo pritožbo pa so napisali nadvojvodi Karlu. Njegova pokojna
žena Henriette von Nassau-Weilburg je bila tudi protestantka. […]
4.4. Pomembno leto 1848
To je leto, ko se je za evangeličane v Avstriji marsikaj spremenilo.
Napočil je čas, ko niso bili več samo »prenašani«, ampak so bili
izenačeni s katoliško cerkvijo. Evangeličani so bili sedaj od države
priznani za enakopravne.
2. decembra leta 1848 je sédel na prestol mladi cesar Franc Jožef I.
Ljubljanski evangeličani so se odločili, saj jim je bila ta možnost sedaj
dovoljena, da ga bodo prosili, da bi lahko imeli več kot samo dve
bogoslužji letno. Na Heimannovo prigovarjanje je prišel gospod
Steinacker iz Trsta in pridigal 7. januarja 1849 na aktualno temo.
V tem letu je bilo novo tudi to, da je smela imeti vsaka priznana
Cerkev javno verouk, sama svojo organizacijo, namesto molilnic pa
so se smele graditi prave cerkve s portali, zvonovi in zvoniki. Mini-
strstvo je v ta namen sklicalo sejo superintendentov na Dunaju, ki je
trajala od 29. julija do 14. avgusta. Na njej so se trudili, da bi te stvari
sistematizirali in da bi se povsem izenačili ter pobratili s katoliškimi
sobrati. Sicer je trajalo deset let, da so rezultati te seje prišli v javnost,
toda svoboda je bila v Avstriji evangeličanom že dana. Tega so se
zavedali tudi evangeličani v Ljubljani.
4.5 Ljubljana kot podružnično (filialno) občestvo Trsta
Po tem, ko je imel [tržaški pastor] gospod Buschbeck 22. aprila
1849 svoje redno spomladansko bogoslužje, so položili denar za
cerkveno parcelo. Do konca tega leta so jo tudi povsem plačali. Kmalu
za tem, 13. maja 1849, pa so se sestali pod vodstvom Heimanna v
BREDA DVORÁK DRA[LER
ˆ
246
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Virantovi hiši in določili, da se od sedaj naprej imenujejo »Evange-
ličanska cerkvena občina v Ljubljani in njeni okolici«.
Naredili so si tudi nekak provizorični red in izvolili pet pred-
stojnikov (W. F. Günzler, G. Heimann, J. Hermann, D. Moline in dr.
von Nagy) in njihove namestnike (M. Lausch, F. Eder, F. Bamberg), ki
naj bi jih zastopali dve leti. Za to filialno občestvo, ki je obsegalo
180—200 članov, so nastopile velike naloge. Predvsem se je vodstvo
sedaj trudilo, da bi opozorilo nase vse ljudi, ki so bili razsejani po celi
Kranjski. Treba jih je bilo spodbuditi, da bi začeli darovati denar. Nato
pa se je morala že začeti priprava na gradnjo cerkve. Za pomoč so
vprašali profesorja Heidelhoffa iz Nürnberga, ki je nekoč izdelal načrt
za evangličansko cerkev v Welsu. V bistvu so ta načrt potem tudi
obdržali, pa čeprav je bil nekoliko prevelik. Ko pa so uredili te zadeve,
so lahko začeli z zbiranjem preostalega denarja za samo gradnjo. Že
malo pred 12. januarjem leta 1849 so napisali prvo prošnjo pod
vodstvom obeh tržaških duhovnikov. Napisali so jo vsem prijateljem
vere in evangeličanske svobode, prav posebno pa vsem protestan-
tovskim sobratom v Avstriji in tudi zunaj nje. Oba duhovnika iz Trsta
sta delovala po svojih najboljših močeh in zbirala denar po svojih
občinah. Med darovalci so bila znana tržaška imena, kot npr. družina
Ganzoni, družina Escher, družina Cloctta itd.
30. maja istega leta je pastor Steinacker obiskal evangeličansko
kraljico Grčije, ko je bila na poti v rodno Nemčijo in se je ustavila v
Trstu. Predstavil ji je stanje ljubljanskih evangeličanov.
Pastor Buschbeck pa je poporosil za pomoč pri sofinanciranju
kneza Leopolda von Anhalt-Dessau, ko je ravno konfirmiral njego-
vega nečaka.
Tako sta oba pastorja zbrala kar nekaj sredstev. Nanje pa ni pozabil
niti pastor Wolf, ki je tedaj še vedno prebival v Zürichu.
A tudi Heimann sam je pisal prošnje. Pisal je tako, da je nagovarjal
vsakogar posebej. Pošiljal jih je na različne konce sveta: v Avstrijo,
Švico, Anglijo. Pisal je tudi v Berlin profesorju dr. Hengstenbergu,
pastorju Uhlichu v Magdeburg, na različne evangličanske občine,
svojim prijateljem, sorodnikom, znancem, raznim strokovnjakom in
raznim drugim pomembnim osebnostim. Denar sta poleg drugih
poslala tudi kralj Saške in združenje Gustava Adolfa. […]
247
4.6 Ljubljana kot samostojna cerkvena občina
V nedeljo, 27. oktobra 1850, je bil za ljubljanske evangeličane dan,
ko so v knjigi odprli spet nov list. Na ta dan so se zbrali v Virantovi
hiši na Jakobovem trgu, da so prebrali dokument, ki jim je bil posre-
dovan od obeh superintendentov, tako [luteranskega] Pauerja kot
[reformiranskega] Franza, dokument, ki ga je odobrilo ministrstvo.
Soglasno so določili, da se bodo od sedaj naprej imenovali Evangeli-
čanska cerkvena občina v Ljubljani in njeni okolici.
Še istega dne so izvolili, tako, kot jim je oblast narekovala, novo
vodstvo: Gustav Heimann, dr. Ludwig von Nagy, Wolfgang Friedrich
Günzler, Franz Eder in Michael Lausch. Ti izvoljeni pa so izvolili
Heimanna za svojega voditelja. […]
4.7 Prvi evangeličanski pastor v Ljubljani: Theodor Elze
Leto 1851 je prineslo kar tri vesele dogodke: volitve prvega pa-
storja, glavni dar društva Gustav Adolf in dovršitev gradnje cerkve.
19. januarja so imeli volitve, ki jih je vodil [tržaški] pastor Steina-
cker. Nadaljevali so jih 26. januarja. Vsi, ki so bili sposobni, tudi
ženske, so smeli voliti. Od 64 glasov jih je prejel pastor Ursin 51. Toda
kmalu nato jim je v pismu sporočil, češ da ni bil čisto prepričan, da
bo izvoljen, ker so bili pač na seznamu trije kandidati, in je mislil, da
od oblasti ne bo potrjen, pa si je tako izbral neko drugo župnijo nekje
v Nemčiji. Tako tem ljudem ni preostalo nič drugega, kakor da spet
ugriznejo v to kislo jabolko, in imajo ponovne volitve, ki pa so bile
spet tako dolgotrajne.
V tem času, ko ponovno niso imeli veliko upanja, da se jim bo
kdaj sploh nasmehnila sreča, da bi lahko tudi oni dobili kakega
pastorja, pa jih je pastor Buschbeck opozoril na gospoda Elzeja. 8.
februarja jim je napisal pismo iz Trsta.
Konec februarja se je Elze res oglasil v Ljubljani in tukaj tudi
pridigal. 30. marca pa so ponovno predali svoje tri kandidate v
odobritev: duhovnik Heinrich Medicus, ki je spet samo mašil luknjo,
dr. Leidenfrost in pastor Elze. 21. aprila so bile volitve, na katerih so
spet lahko volile tudi ženske. Od 64 glasov jih je Elze prejel 57.
Tako je postal Ludwig Theodor Elze prvi njihov pastor. […]
BREDA DVORÁK DRA[LER
ˆ
248
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Elze je prispel v Ljubljano okoli božiča leta 1851, ravno še ob
pravem času, da so se lahko pomenili glede bližnje blagoslovitve
cerkve.
V tem času pa so vseskozi zbirali denar. Denar so prejeli od
gospoda A. B. F. Preidela z Dunaja in od ministra za bogočastje v
Stockholmu. Iz Strassburga jim je pisal gospod Bruch.
Predvsem pa jim je leta 1851 denarno pomagalo društvo Gustav
Adolf. Vseskozi so bedeli nad razvojem Ljubljane. Glavni del svojega
denarja so podarili ravno Ljubljani. Na razpolago so imeli več občin,
katerim bi lahko darovali denar: občina Brilon v Westfaliji, Ljubljana
in Szydlowiec [na Poljskem].
Vojaški pridigar Borok iz Poznanja je govoril sicer za Szydlowiec,
vendar pa hkrati ni govoril proti Ljubljani in jo je lepo pohvalil, češ
da daruje denar tudi sama, pa čeprav ga sama potrebuje. Tudi če ni
bilo poleg nobenega »Ljubljančana«, so drugi o njih lepo govorili in
jih zagovarjali. Govorilo se je o tem, da leži Ljubljana v katoliški deželi,
medtem ko je Szydlowiec v Prusiji; opozorili so, kako težka je bila
evangeličanska preteklost na Kranjskem; na težave, ki jih je morala ta
cerkvena občina prestati; kako so s težavo postali enakopravni itd..
Gospod Krause iz Breslaua [Wrocław] je v svojem govoru poudaril,
da je cerkev v Ljubljani edina evangeličanska [cerkev v Avstriji], ki
ima zvonik in zvonove.
Tudi gospod Hobe je zagovarjal Ljubljano. Najbolj pa je te ljudi
prevzelo to, da so ljubljanski evangeličani veliko plačali tudi sami.
Heimann je na primer prispeval ogromno svojega denarja. Ravno te
žrtve pa niso bile zaman, ampak so pripeljale do tega, da so se pri
tem društvu ljudje odločili za evangličansko občino v Ljubljani.
Društvo Gustav Adolf je natisnilo kratko predstavitev ljubljanske
občine in jo poslalo svojim vejam (podružnicam). Nikoli več to
društvo ni bilo tako enotno kot ravno pri tem glavnem daru za
Ljubljano. Heimannu pa je bilo poplačano zaupanje, ko je za gradnjo
cerkve vnaprej dal denar in točno vedel, da ga to društvo ne bo pustilo
na cedilu, ampak mu bo denar nekoč vrnilo. […]
Konec leta 1851 so bili že tako daleč, da so predsedujoči lahko
poklicali gospoda superintendenta Franza z Dunaja, da naj osebno
pride k blagoslovitvi njihove cerkve. Cerkev so poimenovali »Kristu-
249
sova cerkev«. Bila je zima in vreme ni bilo ravno naklonjeno, vendar
je superintendent vseeno prišel.
Nastopil je 6. januar [1852], ki je pomenil za ljubljanske evange-
ličane dvojni praznik: končno so smeli blagosloviti svojo novo cerkev
in prvič so vpeljali svojega duhovnika. To je bil zanje nepozaben dan,
eden najbolj pomembnih v njihovi zgodovini. Z velikim veseljem in
vnemo so predsedujoči pisali razna povabila vsem svojim prijateljem
in duhovnikom, ki so spremljali Ljubljano skozi leta iz tujine. Ta dan
pa je pomenil tudi javno slovo od vseh teh ljudi, posebno pa od obeh
tržaških pastorjev, ki sta tako vdano skrbela za to »svojo« čredo. S
toplimi besedami se je vodstvo občine zahvalilo gospodu Buschbecku
za vse, kar je storil zanje.
Tako je za Ljubljano napočil čas, da se loči od svojega materinskega
občestva v Trstu. Ljudje so to ločitev sprejeli brez kake nejevolje, z
ljubeznijo in hvaležnostjo. Vsi duhovniki, ki so kdaj tukaj vodili kako
bogoslužje, razen pastorja Wolfa, ki težavne in dolge poti iz Züricha
ni zmogel, so se udeležili te slavnostne blagoslovitve. V ta namen je
ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf napisal pastirsko pismo. Prebrano
je bilo v nedeljo pred tem praznikom v vseh cerkvah. V njem opozarja
vernike na ljubezen, usmiljenje in na pomoč za vse ljudi. Ljudi pa
opozorja bolj v katoliški logiki, da naj ne obiskujejo nekatoliških
bogoslužij, ne sedaj in tudi sicer nikoli. Kajti nekatoliške maše, prvič,
niso na isti ravni kot katoliške, poleg tega pa »katoličani«, ki jih obi-
skujejo, odkrito priznavajo, da se z razlikami med obema veroizpo-
vedima strinjajo. In to za katoliško cerkev ni dopustno, saj pomeni,
da je takim ljudem zanjo malo mar, ali pa celo, da jo podcenjujejo.
Če pa je katoličan pravi, bo vedno pazil na to, da ne bo blatil svojega
»katolištva«.
Pismo je bilo izdano v nedeljo pred sv. Tremi kralji in se je glasilo:
»Po mestu gre govorica, de so tudi katoličani k praznovanju
evangeljskiga tempeljna povabljeni, in de bi per bogoslužnim petji še
clo katoliška mladost pomagala.«
»Ta govorica me je z britkostjo napolnila, in gotovo so tudi verni
tega poglavitniga mesta z milovanjem in začudenjem zaslišali, de se
od njih perčakuje, de bojo tudi oni k nekatoliški službi božji peršli,
in per nji pomagali. Desiravno upam, de se sami zmožni, resnico od
BREDA DVORÁK DRA[LER
ˆ
250
RAZGLEDI, VPOGLEDI
zmote ločiti, in de ne bojo taciga vabljenja poslušali, sim vendar jaz,
ko sim po božji dobrotljivi milosti sosebno poklican, nad zakladam
(šacam) svete katoliške vere med vernimi čuti, čast katoliške cerkve
vedno pred očmi imeti, ter se za njo potegovati, in po vsi svoji moči
skerbeti, de duše vernih, za ktere bom mogel jez odgovor dajati, zavolj
mojiga molčanja nobene škode ne terpe, po svoji vikši pastirski službi
per svoji vesti dolžan, svoj glas zoper tako vabljenje povzdigniti, ter
katoličane za zdaj in za vselej z vso skerbljivostjo opominjati, de se
naj nikar ne vdeležijo nekatoliške službe božje, in de naj nikar pri nji
ne pomagajo, ker bi s takim vdeleženjem in pomaganjem očitno na
znanje dajali, de to, katoliški cerkvi ptujo službo božjo poterdijo, de
se zoper ojstro prepoved katoliške cerkve, v duhovnih rečeh z drugimi
ptujimi, krivovernimi družbami zedinijo; in s tem bi očitno kazali,
de jim za katoliško cerkev ni veliko mar, ali pa je še clo, de jo grozno
malo čislajo alj obrajtajo; taciga obnašanja pa se mora vsaki katoličan,
kteri hoče tega svojiga imena vredin biti in vredin tudi ostati, z vso
skerbjo varovati«.
»Kakor močno pa me moja apostoljska služba veže, vse verne k
njih dušnimu pridu pred tacimi zmotami svariti, in vsako škodo od
naše dobre matere, svete katoljske cerkve po vsi moči odverniti; ravno
tako pa tudi ne morem svojiga opominjevanja zadostikrat ponoviti
in perporočiti, de, čeravno zmoto sovražiti moramo, svojiga zmote-
niga bližnjiga pa vendar nikdar sovražiti ne smemo; de nikolj ker-
šanske ljubezni, ki v svojim bližnjim podobo božjo in odrešeniga po
Kristusu vidi, pozabiti; njemu v stiskah svoje pomoči nikdar odreči,
sosebno pa nikolj nehati ne smemo, vedno, sosebno pa v praznik
Razglašenja Gospodoviga v svojih cerkvah k sedežu (tronu) milosti
božje prav goreče zanj moliti, de naj Bog, usmiljeni Oče, da našim
zmotenim bratom zvezdo prave luči persijati, in spoznati, de se luč in
resnica, gnada in zveličanje le v katoliški cerkvi najde.«2
Vendar je škof s tem dosegel ravno nasproten učinek, kajti pred
cerkvijo se je zbralo na stotine ljudi (katoličanov), ki niso nikakor
mogli vsi v cerkev. Saj je bil to velik dogodek za Kranjsko, ki se ne
zgodi vsak dan. […]
2 Zgodnja Danica, Katoliški cerkveni list, Ljubljana 1852, 8.
251
Daleč prek meja dežele Kranjske se je razvedelo za to novo cerkev.
Ogromno časopisov na Kranjskem in zunaj dežele je pisalo o tem
dogodku. Poročal je celo neki časopis iz Kalkute. Prav tako so pre-
slikali cerkev in jo objavili v raznih revijah. Govori, ki so jih imeli pri
slovesnem bogoslužju razni govorniki, so bili ponatisnjeni in so jih
spet prodajali, da bi s tem nekaj zaslužili.
Potem pa se je začelo redno občestveno življenje. Potrebno je bilo
zbrati vse evangeličane v okolici. Konec leta 1851 je pripadalo cerkveni
občini 332 vernikov: od tega 228 v mestu in 104 na deželi. Med njimi
je bilo 219 pripadnikov helvetske (reformirane) in 113 augsburške
veroizpovedi. Zaradi večine helvetske veroizpovedi so cerkev podredili
reformirani superintendenturi.
Sedaj so bogoslužje obhajali prav vsako nedeljo, tisto leto so jih
imeli 52. Praznovali so tudi vse praznike: božič, veliko noč, binkošti,
razne blagoslovitve, cesarjev rojstni dan, vnebohod, začetek šole,
zahvalno nedeljo, dan reformacije, pogrebe, konec leta.
Vsak teden so imeli uro Svetega pisma. Sveto večerjo z obhajilom
so obhajali štirikrat v letu. Če je bilo potrebno, so ga delili tudi v
angleščini, francoščini ali madžarščini.
Verouk je poučeval učitelj, samo konfirmante pa pastor. […]
Tudi težav z organistom ni bilo, kajti že pred prihodom gospoda
Elzeja v Ljubljano se je stvar uredila: 13. septembra je napisal Heiman-
nu gospod Elze, da ima že izbranega nekega dobrega organista.
To je bil bratranec gospoda Elzeja, skladatelj in glasbenik Carl
Friedrich Clemens Theodor Elze. Rojen je bil pri Dessauu (Oranien-
baum) 6. septembra 1830. Od 1. julija 1852 naprej je bil prvi organist
v Kristusovi cerkvi v Ljubljani in prejemal plačo. Tako so pridobili
moža, ki je bil izredno nadarjen za glasbo, nadarjen za komponiranje
in za petje. Prav kmalu po svojem prihodu v Ljubljano je ustanovil
cerkveni zbor in odtlej so ob nedeljah krasile bogoslužja pesmi in
kompozicije. Pogosto je napisal in predvajal svoje lastne skladbe, h
katerim je pastor Elze napisal besedila. Ta mož je postal slaven tudi
zunaj »evangeličanskih« mej. […] V Ljubljani je živel do svoje smrti
10. septembra 1896. […]
Leta 1877 doživi cerkvena občina najlepši praznik: 25 let blagoslo-
vitve cerkve (6. 1. 1877). Prišlo je veliko prijateljev in znancev, pobud-
BREDA DVORÁK DRA[LER
ˆ
252
RAZGLEDI, VPOGLEDI
nikov. Pripotuje (direktno iz Benetk) prejšnji duhovnik, gospod Elze.
Hkrati s tem praznovanjem praznuje svoj osebni praznik, petindvajset
let svojega duhovništva. Ima svečano pridigo v Kristusovi cerkvi.
To leto uvedejo obdavčenje vsakega člana občine. Imeli so 512 duš.
Od tega v Ljubljani 273, zunaj nje 88, v Celju 57 in zunaj njega 94.
Prvič objavijo v letnem poročilu vse člane občine. Na žalost pa so ne
glede na obvezno obdavčenje bili še vedno pogosto v denarnih stiskah.
Prav vsakič pa so jim pomagali dobri ljudje in določena združenja.
28. avgusta 1870 umre Gustav Heimann, človek, ki je soustanovil
in podpiral ljubljansko cekveno občino. Zaradi spora z duhovnikom
Elzejem je stopil iz javnosti, toda še vedno je bil v ozadju. […]
5.1 Četrti evangeličanski pastor v Ljubljani: Hans Jaquemar
Leta 1892 občestvo (gmajna) izvoli novega duhovnika, Hansa
Jaquemarja. Šele z njim se [spet] začne redno, urejeno cerkveno
življenje. Za to cerkveno občino je bil velikega pomena. Za najmlajše
so 31. marca 1901 odprli otroški vrtec. Začeli so z dvanajstimi otroki,
konec leta pa so jih imeli že 33. Med njimi je bilo kar nekaj kato-
ličanov.
Imeli so otroška bogoslužja, pri katerih so sodelovali tudi odrasli
verniki. Od leta 1893 so imeli bogoslužja za mladino. Nanja so se
pripravljali ob petkih zvečer. Za mlada dekleta so pod vodstvom
pastorjeve žene imeli šivalni krožek. Izkupiček od izdelkov je šel za
uboge, v karitativne namene. 14. 1. 1900 so ustanovili združenje
krščanskih mladih mož. Tukaj so imeli mnogo predavanj, ki so
usmerjala mlade. Prejšnje učilnice so spremenili v učilnice za verouk
in konfirmacijski pouk. Tam se je odvijalo življenje tega občestva
(gmajne). Pozimi, so imeli tukaj tudi bogoslužja. Iz prostovoljnih
prispevkov so si kupili harmonij.
1898. leta se priključi občestvo (gmajna) gibanju »proč od Rima«.
Že od leta 1893 so imeli vsak četrtek zvečer biblijske ure. Sedaj so jih
uporabili za to, da so pokazali razliko med evangeličansko in rimsko
Cerkvijo. 1899 prestopi celo k evangeličanom: v Ljubljani 4, v Celju
13 oseb, leta 1900 že 22, 1903 58, 1904 pa 42 oseb.
Tako v mestih kot tudi na podeželju se je število članov Evange-
ličanske cerkve povečalo. V Celju, filialnem občestvu, ki je bilo usta-
253
novljeno 15. avgusta 1855, so praznovali (1894) štirideset let obstoja.
Leta 1901, ko so že šestinštirideset let pripadali k Ljubljani, pa
postanejo samostojna občina.
Od leta 1898 je imel duhovnik Jaquemar pogosto bogoslužja tudi
na Kočevskem, v Litiji in Tržiču. V Tržiču so kupili hišo, ki so jo
pozneje predelali in pridobili en molilni prostor s sobo za duhovnika.
1899. leta, na drugi božični dan, so tukaj imeli prvo bogoslužje,
obiskano tudi od katoličanov in oblastnikov. Število duš je bilo
petdeset, v letih 1899–1901 so imeli devetnajst bogoslužij.
Na Kočevskem je evangeličanska cerkev veliko pripomogla pri
ohranitvi narodnega blaga. 28. 2. 1901 pristopi prvi »Kočevar« k evan-
geličanom. Od leta 1896 so imeli bogoslužja po privatnih prostorih,
potem pa dobijo občinski prostor. Ker pa niso imeli harmonija, so
imeli bogoslužja na začetku brez petja, šele 1902 se stvar uredi. Istega
leta začnejo tudi s poučevanjem verouka, obiskujejo ga štirje otroci.
V Litiji je bilo leta 1901 37 evangeličanov. Prvo bogoslužje so imeli
13. 12. 1896. Bogoslužja so imeli tudi v privatnih hišah. Imeli so
bogoslužja tudi na Bledu.
Izdajali so nedeljsko glasilo, saj so bili verniki ljubljanskega ob-
čestva (gmajne) razdeljeni po enainštiridesetih mestih. Tako so imeli
med sabo stik in so tiskali ta oznanila pod geslom: »Nisi pozabljen
od svoje Cerkve, nate misli.« Letno so izdali 6000 izvodov. Leta 1903
so imeli 113 bogoslužij in 25 biblijskih ur. Jasno je bilo, da tega dela
počasi ni več zmogel samo en duhovnik. Potrebovali so vikarja. 1898
leta jim je pomagal pastor Fritz May, ki pozneje postane prvi njihov
duhovnik v Celju. Na binkoštni ponedeljek leta 1899 pa se smrtno
ponesreči vikar Otto Baumgart, ki so ga nastavili poskusno. Šele leta
1904 lahko dobijo pomoč v dr. Ottu Kieserju. Vsak teden so imeli
vaje za petje. Leta 1903 so lahko ustanovili evangeličanski cerkveni
pevski zbor. Vodil ga je Josef Metzky. 31. oktobra 1902 postane dan
reformacije za evangeličanske šolarje in učitelje dela prost dan.
V vseh pogledih raste ugled tega občestva (gmajne). Življenje v
njem je izredno pestro, saj imajo med drugim tudi dosti raznih
predavanj. Leta 1904 jih obiščejo pridigarji iz raznih krajev, npr. iz
Heidelberga, Graubündna, Württemberga, Elberfelda, Berlina. 7.
junija 1901 pride do spremembe pokopališkega reda. Vsi pogrebi
BREDA DVORÁK DRA[LER
ˆ
254
RAZGLEDI, VPOGLEDI
postanejo prosti plačevanj. Plačuje se za vse samo zvonjenje. Razvoj
cerkvenega življenja kratko prekine močan potres 14. in 15. aprila
1895. Ampak ravno ta katastrofa naj bi pripeljala občestvo (gmajno)
do novega blagoslova. Dve leti so po potresu z veliko vnemo poprav-
ljali in preurejevali cerkveno zgradbo in župnišče. Leta 1897 so
popravili tudi škodo na pokopališču. Pastor Jaquemar v tem času
veliko potuje po Nemčiji in Avstriji in pripoveduje o situaciji. Od
darov lahko cerkev in župnišče še lepše popravijo, kot sta bila pred
potresom. Cerkev opremijo s kurjavo, okrog poslopja naredijo ograjo.
Cerkvi postavijo tudi nov stolp, v njem zvonijo trije novi zvonovi.
Tako lahko 6. 1. 1902 praznujejo 50. obletnico blagoslovitve
Kristusove cerkve. Sedaj ne samo z enim zvončkom na strehi cerkve
kot leta 1852, ampak s tremi mogočnimi zvonovi v zvoniku. […]
Toda 20. julija 1905 zapustita Ljubljano pastor Jaquemar in nje-
gova žena. Odideta na novo delovno mesto v St. Pölten. […]
5.2 Peti evangeličanski pastor v Ljubljani:
dr. Ottmar Heigemann
Dr. Ottmar Heigemann je že od septembra 1905 pod vodstvom
gospoda Jaquemarja vodil to občestvo (gmajno). Svečano umestitev
(instalacijo) pa uvede superintendent Schack z Dunaja 11. 2. 1906,
skupaj z duhovnikom Jaquemarjem in Fritzem Mayem. Zvečer se
dobijo vsi verniki na družinskem večeru.
Duhovnik Heigemann je bil rojen v Mannheimu. Prvo službo je
kot duhovnik imel v nemško-češkem mestu Haida (1899–1905).
Potem pride v Ljubljano in tukaj deluje polnih deset let. Študiral je
na univerzi v Heidelbergu. Ukvarjal se je s temo zgodovine prote-
stantizma na Kranjskem, vpliv Luthra po katoliški sodbi. Ko je bil na
višku svojih življenjskih moči, pa je 15. 9. 1917 umrl [kot vojni kurat].
Zelo rad je pridigal in poučeval. […]
Zelo težko je bilo leto 1908 za ljubljansko cerkveno občino (gmaj-
no). Toda prav to leto 1908 je bilo tudi v znamenju Primoža Trubarja.
Bil je prvi superintendent na Kranjskem od leta 1561 do leta 1565.
Največji zvon je že zdavnaj nosil njegovo ime. Za njegovo 400. oblet-
nico rojstva pa so mu v Kristusovi cerkvi 28. junija 1908 slavnostno
odkrili spominsko ploščo. […]