13S KRONIKA LJUBLJANSKE LIPE IVAN VRHOVNIK O a je bila Ljubljana od nekdaj slovensko mesto — leta 1562. jo zove nemška pesem »die Wendenstadt« — so oznanjevale lipe, rastoče na njenih najvažnejših točkah. Oglejmo si nekatere! 1. Na Starem trgu. Najstarejša Ljubljana je imela dva trga: Visoki trg pri sedanji cerkvi sv. Florijana in trg Pod lipo na križišču Sv. Jakoba in Starega trga, Florijanske in Stiske ulice. Pred starim rotovžem je stala lipa, ponosna zbiralka ljubljanske starine in mladine. Blizu nje vodnjak, kjer so se tolikrat pričkale krščenice— tako so Ljub ljančani še pred 50 leti rekli služkinjam — katera pride prej na vrsto, da si napolni posodo. Prva ljubljanska promenada je bila pred starini rotovžem, a njeno središče lipa (P. Radics, LZ 1886, 626). Po Valvasorjevem poročilu se je zbirala tu po stari navadi vsa soseska, torej vsi Starotržani. V njeni senci so posedali mestni očetje, preden so stopili na rotovž, ki je bil bližnji sosed lipi, in ukrepali, kar je bilo potrebno za mestni blagor. Pod lipo so se sha jale ljubljanske družine, zavživale s seboj prineseno hrano in se kratkočasile s prijaznimi zaupnimi razgo vori. Tu je bilo zabavišče in rajališče mladine. Ob godbi mestnih godcev ples. Valvasor (1, 710) poroča, da je pod lipo plesalo na pustni dan 1257. leta 12 de klet s toliko mladeniči. Plesi so se ponavljali v po letnih nedeljah. »Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele.« Izpod lipe zelene je zvabil povodni mož Uršiko Šc- ferico, zalo »kraljico ljubljanskih deklet«, in jo v div jem plesu odvel v svoje vodno kraljestvo. Baje se je to zgodilo prvo nedeljo meseca julija 1547. Dogodek, opisan v Valvasorju (XI, 685; XV, 460), je oveko- večil Prešeren v baladi Povodni mož. Starodavno lipo na Starem trgu je dal posekati mestni višji blagajnik Ludovik Schoenleben 1. 1638., ker je bila od starosti črviva in polna mrčesa (Valv. IV, 461); 18 let pozneje je dobil gori omenjeni vod njak krasen nastavek, Herkulov kip, ki se je umaknil s svojega mesta v začetku 18. stoletja; sedaj počiva v Narodnem muzeju (Steska, IMK 1900, 174). Oba v uvodu omenjena trga sta izgubila svoji imeni. Visoki trg se je preurejen lani Imenitno uveljavil po načrtu arhitekta Josipa Plečnika; krasen je; nedo- staja mu le še staro ime. Huje se godi njegovemu dolenjemu sosedu Pod lipo. Nekdanji živahni sredo- mestnik je nekako mrtev in pozabljena je vloga, ki jo je vršil. A stari spomini bi vsaj nekoliko oživeli, ako bi se vzidala v zunanjo steno stiškega dvorca plošča z gori navedenimi Prešernovimi verzi. Od vo gala širokega hodnika ob mestni dekliški šoli pa bi se odščipnil prostorček, kamor bi se zasadila lipica. Za obnovljenim Novim trgom in Ajdovščino naj se prikažeta iz pozabe Visoki trg od Pisanih vrat do cerkve in trg »Pod lipo«. 2. Pri stolnici. — Pri starih slovenskih cerkvah so se košatile lipe. Tudi nekdanja ljubljanska stolnica, podrta leta 1701., jo je imela v bližini. O njej poroča Thalnitscher: »Med cerkvijo in vikarjatiščem je stala častitljiva (venusta) lipa, ki jo je dne 18. julija 1672 ob devetih zvečer grozen vrtinec s korenino izruval in zlomljeno vrgel na tla. Padla je proti glavni ulici (zdaj Pred škofijo). Pod to lipo so se po solnčnem zahodu shajali sosedje na oddih.« (Thaln. Hist. Cath. Eccl. Lab. 26 Steska IMK 1901, 25.) Blizu te lipe se je dajal na nekdaj običajnih nedeljskih poletnih obhodih s sv. Rešuj im Telesom tretji blagoslov (Thaln. ib. 27). 3. Pri Sv. Petru sta bili krog leta 1660. dve lipi; prva pred vhodom na pokopališče med ustjem zdaj zaprte Župnijske ulice in škofijsko hišo št. 93; druga pred vikarjatiščem na sedanji škofijski pristavi. Obe sta naznačeni na risbah iz Valvasorjeve zapuščine (Štele, GMS 1928, IX, slika 25). Njuna blagodejna senca je prijala oddaljenim šentpetrskim župljanom, ko so prihajali k službi'božji ali po opravkih v vikar- jatišče. Kdaj jima je zapela sekira smrtno pesem, ni znano. Lipo pred pokopališčem (Vor dem Frevthoff) omenja šentpetrski vikar Jakob Hrust leta 1656. (k. a. 12). Znožje ji je bilo opasano z lesenim opažem; zanj so porabili leta 1724. tri polže (Thrag Piimer), ki so stale 1 gld. 8 kr. in 20 žebljev poldrugcev. Delo je izvršil tesarski mojster Pavel s svojim pomočnikom v enem dnevu in prejel zato 31 krajcarjev (k. a. ra čuni 1723/4). 4. Na Ajdovščini. Pri oo. diskalceatih je vabila lipa utrujene potnike, ki so prihajali od severa in vzhoda. Nekega poletnega dne leta 1694. se je zleknil v njeno senco dijakon Bahar, a ni našel tamkaj pokoja. Usulo se je nanj kamenje. Sledila je tožba (šk. a. zap. 38, 175). — Na sv. Roka dan je odhajala iz šenklavža procesija v Dravlje, pa so se romarji gredoč spomi njali tudi sv. Krištofa, ki je imel svojo pušico izpo stavljeno pod lipo pri diskalceatih (Vndter der Lin- ten bey denen H: PP. Discalceaten); tako leta 1678. (kap. a. 44). Lipo na Ajdovščini opaziš na slikah »Kronike«, I. zv., str. 24 in 39. — Med zemljišči, ki so spadala k pristavi meščanskega špitala, navaja Vrhovec (LMS 1898, 21) tudi njivo »gegen der Linden an der Ochsenstrasse«. Kje je stala ta lipa? 5. Pri Sv. Krištofu rastočo lipo je mestni magistrat leta 1666. podaril imenovani cerkvi; njen upravitelj cerkveni ključar pa jo je prodal kiparju Gašparju Tollmesingerju za 12 liber, t. j. 2 gld. 40 kr. (ZUZ II, 1922, 127). Staro, častitljivo svetišče pa ni smelo ostati brez'lipe. V cerkvenih računih Sv. Krištofa stoji leta 1670. izdatek: za zasaditev dveh lipovih drevesc 14 krajcarjev (kap. a. 44). Tako so znali naši predniki čuvati tradicijo. 6. Na Tržaški cesti. Pred hišo kolarskega mojstra Frana Zanoškarja št. 17 je stala nekdaj ogromna lipa in zato se je reklo baje ondotni gostilni »Zur Linde« (Pri lipi). Vanjo so zahajali francoski častniki z vo jaškega strelišča, ki je bilo na Lepem potu na stav- bišču sedanje tobačne tovarne (Gostilne v st. Lj. 45). 7. Na Gradu. Najširje obzorje je bilo dano daleč vidni grajski lipi, ki se je dvigala z grajske planote na KRONIKA 139 kopici med 'vzdižnim mostom in meščanskim bastio- nom ter kraljevala nad Ljubljano. Njeno podobo in stališče glej na Valvasorjevi uvodni sliki 3. zvezka (IX), s pogledom na Grad z Novega trga, na njegovi veliki sliki Ljubljane in na risbah iz njegove ostaline (Štele, 1. c. slika 48 — glej jasno podobo grajske lipe v »Kroniki«, I. zv., str. 27). Valvasor tudi v popisu Gradu in njegovih zanimivosti ni pozabil »krasne ve like« lipe na grajski planoti, kjer so blizu nje stali za strel pripravljeni topovi — stari Ljubljančani so jim rekli »štuki«. Grajsko lipo je odnesel najbrž vojni vihar za francoske okupacije. — 8. Na Luži. Omeniti treba košato lipo, ki stoji še danes na Borštnikovem trgu; pod njo se je mnogo rajalo, posebno v času ljubljanskega kongresa 1821. Uporaba lip pri 'mestnih nasadih do zdaj ni bila velika. Ob vhodu na Tržaško cesto je bil nekdaj lipov drevored (Zoisov drevored, pozneje Seunigov vrt — Dimitz, Vodnikov spom. 38). Prvotni šolski'orehov drevored vzdolž Ljubljanice so zamenjali z lipovim. Na predlog mestnega občinskega svetnika Ivana Hri barja so obsadili pred 40 leti 'novo Resljevo cesto z lipami. Tedaj so se tudi trhli topoli na Sv. Petra na sipu umaknili lipam. V novejšem času je dobila'Ko pališka uiica v Koleziji lipov drevored. Lipe so zasa jene tudi ob zunanjem delu Dunajske ceste.