Alptika ŠVAB* IZVIRNI Aieuna j> v/\n znanstvhni članek POTI IN STRANPOTI NOVIH OČETOVSKIH IDENTITET Nekaj misli o sociološki interpretaciji novega Cpostmodcrncga') očetovstva Povzetek. Noix) očetovstvo je fenomen, ki v razpravah o (Iriižinskih spremembah v postmodernosti najbolj bnri družboslovne duhove. To je tema, ki teoretike družine najbolj razločuje: na eni strani stojijo perspektive, ki ugotavljajo nov fenomen vpletenega očeta, na drugi strani so perspektive, ki v empiriji utemeljujejo teze o tem, da se očetovska prisotnost v družini ni bistveno spremenila. Kako torej pojasniti to dilemo." Avtorica poskuša, upoštevajoč novejše izsledke socialne zgodovine, najti odgovor v pmb-lematizaciji koncepta 'očetovske odsotnosti/prisotnosti v družini', katerega kulturni pomeni časot.-no intenzivno variirajo. Analiza topologij novega' očetovstva pa nakazuje, da je novo' očetovstvo vse prej kot jasno definiran družbeni fenomen. Ravno naspmtno. v svoji pojavni raznolikosti, identitetni zmedi in ideološki dvojnosti, je novo'očetovstvo vse prej kot družbeni model aktivnega starševstva. Ključni pojmi: novo očetovstvo, postmodernost, phiralizaci-ja moških identitet, obvezno materinstvo, erozija patriarhalne avtoritete, etika skrbi za druge, ideologija, očetot ska neprisotnost. "Nekoč sem imel di:a sinova. Vedno sem se trudil, da bi ju kaj naučil. Ju navdušil za glasbo. Pripetih mesecih sem jima igral Mozarta. Potem sem jima kupil klavir, vadil z njima, jima prebiral zgodbe za lahko noč Vsak večer Jaz osel grem devetletnemu otroku brat Zločin in kazen. ... Nikdar ju nisem silil Vem pa za modrost: 'Ko je otrok star šest let, pravi, da lahko oče naredi vse. Ko je star dvanajst let, pravi, da lahko oče naredi skoraj vse. Pri šestnajstih pa pravi, da je oče bedak. Pri štiriindvajsetih pravi, da oče morda le ni bil tak bedak. Pri štiridesetih pa: Ko bi le mogel vprašati očeta. 'Bojim se, da moja sinova do tega ne bosta nikdar prišla.' Arkady Shapira (Maximillian Schell) v filmu Mala Odesa (režiser James Grey, 1994). ■ .\tiiR. Ateiika Šivh. mlada niziskoratita. TEORIJA IN PRAKSA le» 37. 2/2000. str 248-263 Arkady Shapira generacijsko gledano ni postniotlerni oče, čeprav spada v 'naš" čas. Toda prav zato njegov a razočaranost nad neiispehoni osebnega projekta vzgoje sinov, dobro ponazarja sodoijiii problem nove očetovske identitete vpletenega' očeta. Tudi če si želi aktivno sodelovati pri vzgoji otrok, mu to spodleti, saj ne zna uporabljati postmodernim otrokom j^rimerna vzgojna 'orodja'. Očetovska avtoriteta, edini vzgojni' prijem, ki ga pozna, je že zdavnaj pa.ssč. Prav ta clash' med (ideoloiSkimi) zahtevami po vpletenosti modernih očetov v skrb in vzgojo svojih otrok in pomanjkanjem znanja in praks za takšno vpletenost, je vzrok pogosto spodletelim novim očetovskim identitetam in hkrati bistvena značilnost novega' očetovstva. Očetovstvo ter spreminjajoča se vloga očeta v postmodernem" družinskem živjenju je nedvomno med najaktualnejšimi temami v družboslovju o družini in za.sebnosti devetdesetih let. To je tudi tema, ki pu.šča največ ambivalentnih odgovorov in nejasnosti ter nesoglasij med analitiki sprememb. Ambivalenca se razteza od 'odkrivanja' novega očeta, ki naj bi bil, v nasprotju z modernim očetom - pre-skrbovalcem dnižine (bread-winner), vedno bolj vpleten v različne .segmente družinskega življenja, do pesimističnega ugotavljanja, da je novi' oče le .sodobni mit, daleč od vsakdanje realnosti, v kateri je večina družinskega dela (še vedno) družbeno delegirana ženski. Številne sociološke, psihološke in druge razprave' pii.ščajo vtis ob.scžnega ostanka nepojasnjenih segmentov fenomena t.i. novega očetovstva. 5e manj izvemo o morebitnih (socialnih, psiholoških idr.) vzgibih novega očetovskega angažmaja v družinskem življenju, tlejavnikih, ki naj bi vplivali na ta Fenomen itd. Novo' očetovstvo torej ni zgolj zanimiva' tema. ampak tudi problematika, o kateri ni najti enotne interpretacije ali celo koasenza. Teoretskemu nesoglasju pripisujemo površimkust ter, pogojno rečeno, 'napačno' postavljena vprašanja in usmerjenost analiz. Današnje analize novega očetovstva se vse prevečkrat otlvijajo le na |X3vršini fenomena in ga raziskujejo le v njegovi novi pojavnosti, predvsem v primerjanju s podobo modernega očeta. Vrtijo se zgolj okrog detektiranja sprememb ter ugotavljanja njihove indikativnosti. To pa je še ena v vrsti tipičnih razpeto.sti med za-in-proti' v razpravah o post modernost i. Pre.seg razpetost med obojimi argumenti lahko izpeljemo z analizo ontoloških aspektov fenomena, torej 'ozadja' njegove pojavnosti. Nekatere nastavke za razmišljanje v tej smeri predstavljamo v tem tek.siu. Poleg i.skanja karakteristik obstoja novega očetovstva, se usmerjamo v analizo ontološkega pomena očeta in očetovstva v družbi, predv.sem v relaciji do materinst\~a ter v iiroblematiziranje nekaterih analitičnih kategorij razumevanja (modernega) očetovstva v družboslovju. Izhajamo iz ideje, da je razumevanje spreminjanja vloge očeta možno (še)le s pozornostjo do pomenov njegovih ontoloških temeljev, tako v modernosti kot v postmodernosti. Pri tem se odpira vrsta doslej spregledanih vprašanj. Da bi nanje odgovorili, se moramo vrniti tudi v temelje kon.stituiranja moderne družine - družine, kjer se 'oče v dmžini' kot ga razumemo v motlernosti, sploh |x>javi. Šele ko razumemo vlogo očeta in kreiranje nocij očetovstva v modernosti, lahko namreč razunjemo tudi ozadje, vzgibe in pomene 'novega' očeta [xistniodernosti. ' O'IfJ nil /irimer zbornik nin Oonnen d tcncial tovrstnih perspektiv pa je premalokrat poudarjana |X)sreclna implikacija njihovih ugotovitev, da se vpletenost očetov v družinsko življenje omejuje le na določene aspekte družinskega življenja. Tu je še vrsta drugih pomanjkljivosti te perspektive. Dienhart na primer opozarja, d;i takšne an;ilize ne posvečajo dovolj |X)Zornosti razlikam v moški raznoliki dovzetnosti za zaposlovanje žensk, glede n;i starostne kohorte ali zaposlitveni status moških (Dienhart. 1998: 25). Dodali bi. da največkrat podležejo zdrsu v enačenje očetovstva z alokacijo družinskega dela in spregledali ostale aspekte očetovstva. Ce ne drugače, je spornost tovrstne perspektive vsaj v enačenju kvantitativno izmerljivega aspekta delitve dela s kompleksnostjo karakteristik določene družinske vloge. Koristnost tovrstnih analiz pa vidimo v tem, da opozarjajo n;i pomanjkljivosti postmodernih 'pro-očetovskih' analiz, pisanih predvsem izpod peres;i nioških teoretikov, ki pogosto zap;idajo v ideološko slavljenje nove- ga, vpletenega očeta (npr. Hawkin.s, Dollahite (ur.), 1997; I.aqueur, vlliorne, Yalom (ur.), 1992), pa tudi v tem. tla opozarjajo na 'prikrit' segment družinskega življenja - neenakomerno alokacijo tlela - ki .se (tako empirični rezultati), v.saj kar .se očetovske vpletenosti v vse .segmente družinskih obveznosti tiče, ni signifikantno spremenilo. Poleg kvantitativnih razi.skav, ki največkrat analizirajo strukturalne ;ispekte mo.ške vpletetiosti v družinsko življenje, pa .so raziskave, ki bi poleg ekonomske in spolnih \ log upoštevale .še druge dejavnike, ki vplivajo na še \edno jasno spolno tlelitev dela v tlružini, nuinj številne (l.upton, Barclay, 1997: 55). Retlkej.še so torej kompleksnejše oziroma šir.še zastavljene analize (t.i. kvalitativni diskurzi), usmerjene v raziskovanje različnih dejavnikov oziroma v strukturne spremembe lent>-mena novega' očetov.stva. Raztezajo se od an;ilize širših družbenih .s|)rememb (spremembe v položaju moških na trgu tlelovne sile. z;i|x>slt}vanje žensk) dt) družin.skih sprememb (pluralizacija družinskih oblik ter pojav kohabitacij. ločitev zakonske zveze in starševstv;i) (Gerson. v Arentlell (ur.), 1997). .Sem prištevamo tudi mikro analize |xjmcnov in značilno.sti v.sakdanjega življenja, izkušenj oče-tov.stva, načinov interakcije očetov z drugimi družin.skimi člani (Lupton, Barclay, 1997: 56; cf. Sp:ias (ur ), 1998). Pomembna ugotovitev, ki jo izpostav i Gerson (glej tutli Segal, 1997) (in jo drugi avtorji praviloma 'izpuščajo') p:i je izrazita nestabilnost in razntilikost potlob in pojmovanja 'novega' očetovstva. Če kaj, potem je bistvena značilnost novega' očetovstva pniv 'neulovljivost' fenomena z;iratli njegove poj;ivne raznolikosti. Toda družboslovn;i nesoglasj;i o 'novem' očetovstvu .so predv.sem problem načina an;ilize in ne fenomena samega. Teoretiki torej nimajo problemov s samim fenomenom, ampak z lastnim pristopom k njegovi analizi. D;i bi razinneli novo očetovstvo' moramo upoštevati tudi ta ktjntekst n;istajanja tlružlx)slovnih razprav o očetovstvu. Dva problema pojmovanja modc-rncga očetovstva Pojmovanje modernega očeta oziroma očetovske vloge v moderni družini je (vsaj posredno) |X)VCz;ino z razumev;mjem in interpretinmjem zgotlovinskega vedenja. Pojmovanje 'novega' posimoderneg;i očetovstva je močno otivisno od konccptu;ilizacijc modernega očetovstva. Slednja je po našem prepričanju v točkah, ki jih l>omo obravnavali, sporna in je deloma vzrok površinskosti razumevanja 'novega' očetovst\'a v postmotlernosti. Poglejmo kako družboslovje definir;i mot,)(osio nefiosretlno oktivne f razlICnili Immembnili segmenilli (nrbanegajprnega tuljenja fpntsloi oljno itelo. lUikiilHii nnje) fjilej na firfmer Sara. l'J97). Xa. /godovinfir Cirisii-olil (199.1: c/. Crisirold c Hau kins. IMIahile (iir.), 1997: 7l tlM)) [toroCa. za Ameriki, s konca 19 stoletja, o Jioivianenni inleresn ebs/>erlor za noiv nocije mo.števanje zgotlovinskih izsledkov o prisotnosti očeta v družini ni edina pomanjkljivost znanstvenih di.skurzov o modernem očetovstvu. Problem je prej v modeniističnipeispeküvi, s katero danes (!) razumemo odsotnost očeta v preteklosti. Današnje pojmovanje odsotnosti/prisotnosti očeta je definirano predvsem preko alokacije družinskega dela ter .skrbi in nege za otroke.' V času konstituiranja moderne družine pa je bila prisotnost očetov v družini razumljena kot zavezanost k materialni preskrbi družine ter kot očetovska avtoriteta - torej bolj vezana na njegov angažma javni sferi, kar z današnje perspektive implicira tudi njegovo neprisotnost v zasebni sferi. Pojmovanje prisotnosti očeia v družini torej časovno zelo variira. Pojiazorimo to .še s pritnerom časovne periodizacije očetovstva. Pieck loči štiri obdobja oziroma kulture očetovstva: 1) oče kot avtoritativen moralni in verski pedagog (18. in zgodnje 19. stoletje); 2) oče kot distancinini preskrbovalec družine (bre;icKvinner) (tiruga polovica 19. in sredina 20. stoletja); 3) oče kot vzor za ponotranjanje spolne vloge (sex role model) (od 19'iO do 1965); ter 4) 'novi' oče, ki neguje iti skrbi za otroke in je hkrati za-po.slen (od poznih 1960-ih do danes) (Pieck v Lupton, Barclay, 1997: H).* Pleckova periodizacija pokaže, d;i je v prvem navedenem obdobju, očetov.ska vloga usmerjena predv.sem v z;igotavljanje ;ivtoritete očeta (klasična patriarhalna vloga), v drugem obdobju, času razo'eta moderne meščanske družine, t:i vloga za avtorja ni več bisrven;i - nadomesti jo z vlogo ni;iteriaine preskrbe družine (s čimer se poj;isnjujc očetovo odsotnost v družini), v tretjem obdobju pa z vzgojno vlogo očeta (od 1940 do 1965). Čeprav avtor zanemari vlogo materialne preskrbe v pr\'eni in tretjem obdobju, pa je jasno razv idno, da je bila v prvih treh olxlobjih vloga očeta definirana z avtoriteto in materi;ilno preskrbo, torej s povsem drugimi ' o vzrobili /HifiUirje o m/HtloglJali 'nmvgd'očeioiflrii v{MistiiKxleniüsli. ' liiiHnl smo /Hijasiitli iiidl boiucbsi lleckrnt fK'iiotliztiajv. Xaiiimli^i Je. encm in zgodovinskem kontekstu, odvisno od poklica oziroma družbenega |X)ložaja mo.Skega. Dtužbene neenakosti (razred, etničnost idr.) močno vplivajo na raznolikost nocij očetovstva tako v danem družbenem kontek.s-tn, kot tudi v času in prostoru. Za nas jc upoštevanje te zgodovinske evidence pomembno predvsem v luči relativizacije monolitne potlobe odsotnega očeta, s katero današnji teoretiki družine primerjajo očetovstvo v postmodernosti. Tudi zato se očetovstvo v postmodernosti zdi nek povsem nov fenomen, čeprav v marsikaterem .segmentu to ni. Topologije 'novega' očetovstva Že omenjena razpetost razprav o očetovstvu v postmodernosti |X)stavlja pod vprašaj sam fenomen "novega' očetovstva in zahteva ponovni premi.slek o tem, kateri družbeni [pomeni in dejavniki ga oblikujejo ter na kakšne načine. Zanima nas tudi, katere karakteristike 'novega' očetovs^•a so dejansko novost ter produkt postmodernosti ter kateri od njih zgolj ustvarjajo navideznost nečesa novega. Nekatere .segmente problematičnosti družboslovnih interpretacij očetovstva, pred- • Izvrstiui (iiiiillzii <1 IviniiolKtllili ieiislutli in imileriii.tini najctemo v lUovm. Vahm (ur.). I'Ji>2: Icksi liilricle mil Colliii.i hlticb \\'onwii tiiid .MollierliMni: vsem liste povezane s preteklostjo in zgodovisnko evidenco, smo že omenili. Skozi analizo nekaterih spregledanih aspektov in protislovnosti fenomena, bomo poskii.šali pojasniti še ostale. Na.ša izhodi.ščna teza o 'novem' očetovstvu je, da je fenomen produkt |X)stmodcrnosti in kot tak v.sebuje tudi elemente modernosti. Njegova kompleksno.st se kaže v tipično modernih kot tudi postnioderniJi značilnostih in praksah. To pomeni, da so marsikateri atributi, ki .so interpretirani kot 'novi', zgolj posledica na.šega specifičnega razumevanja mo.škega subjekta, njegove vloge kot očeta, odvisni torej od samega načina konceptualizacije fenomena. Oče kot nova družbena podoba moškosti Pojav, tesno povezan s percipiranjem očetovs^'a v |X)stmodernosti, je pluralizacija mo.škosti ali proces dekon.strukcije v moderno.sti monolitno percipiranega mo5-kega subjekta. "Sodobna kognitivna, etična in estetska rekonfiguracija relacije mo.ški-.spol - oziroma individualne in kolektivne izkušnje biti mo.ški v .sodobni Zahodni družbi - .se izkazuje kot kriza, nasprotovanje in upor na razJičnih družbenih ravneh..., pojmovanje heteroseksualne mo.škosti pa j^ostaja vedno Ixilj razpršeno, fragmentirano in de-tradicionalizirano (Collier, v Wright, Jagger, 1999: 51). 'No\o' očetovstvo razinnemo kot del procesa pluralizacije moškosti, predvsem v kontekstu postnjodernega obrata v pomenu in načinih legitimizacije očetovstva. Pluralizacija moškosti se odvija tako v .svelii vsaktianjih pomenov, praks, predstav kot v znanstvenih diskurzih. Predv.sem zgodovin.ski analizi se velja zahvaliti za poudarek na pluralnosti moškosti (Davidoff et al., 1999; Segal, 1997), ki .se izraža kot raznolikost v času in prostoru. Na videz se zdi, da je šele postmodernost prinesla priložnost za pripoznanje različnih moškosti, \endar nas pra\- zgodovinarji opozarjajo na raznolikost in variacije, različne pomene in predstave o moškostih tudi v preteklosti. Ta naviri/mwljeiil ponia!>;4ii /mrlnerktirnj in 'nelratlicioiialni oieljc' (ki si ttrniinsko Mo enakofmiviio (telijo .i i>artner-kamlj. različnih moškosti in tudi očetovstva. Čc je modernost legitimizirala le eno podobo moškosti in očetov.stva, pa postmodern! obrat potneni legitimizacijo pluralizacije moškosti i!i tudi očetovskih potlob. Ta postmoderni obrat pa vkljitčuje tittli bistveno, družbetio legitiiiuio novost - (nc)pri.sotnost očetovstva." Medtem ko zal !iiateri!istvo ugotavljanwi, da je v .svojetii ontološkem bistvi! (še) vetino obvezna' (le na videz izbirna) identiteta, za očetovstvo v |X)stmodernosti obstaja legitimna !iioŽ!iost neprisotnosti (cf. Mochscliild, v Van Dongen et al. (ur.), 1995). Hrozija očetovske avtor/tete Ski!p!ia točka atializ očetovstva v posttiiodernosti je teza o upadatiju očetov.ske avtoritete oziroma dri!Žinske patriarhalne avtoritete (Tlierborn, v ArendelI (ur), 9).' Med dejavnike, ki .so sprožili ta proces, se najpogosteje i!vr.šča povečevanje participacije žensk na trgi! deloviie sile, ki je ženskaiii povečala iiiožnosti ekonomske neodvisnosti (Baber, AJlen, 1992: 176; Lupton, Barclay, 1997). Slednje nedvomno tlrži. Bolj dvoiiiljiva pa je predpostavka, da je prav !iinožično zaposlovanje žensk povzročilo erozijo patriarh:ilne avtoritete. Ta teza se zdi prepričljiva le, če predpostavimo, da je bil temelj očetovske avtoritete njegova dri!Ži!isk;i vloga niaterialneg;! preskrlx>v;!lca. Zgodovinski poilatki ne govorijo vedno v prid tej pred|X)siavki. Že!i.ske (tudi mateie!) .so bile pri.sotne na trgu delovne sile že desetletj;! preti pričetkom ni!iožičneg:i zaposlovanja, torej tutli v času, ko je za družbeno sprejemljiv ideološki vzorec veljala le patriarhalna družina, v kateri oče !iiatcrial!io skrbi za tiružino ter predstavlja avtoriteto v tlružini. V realnosti vsak-tlanjega življenja nižjih tlružbenih slojev iijegov zasli!žek namreč ni zagotavljal preživetja ti nižine. Ženske so opravljale različna tlela na domu, ti;! so zaslužile še tlotlaten tlenar za preživljanje tiružine. Na trg delovne sile so torej vstopale še pre-tlen .so -se pričele tlejansko množiČ!io zaposlovati. Ta način dela pa je pričel upadati šele po tlrugi svetovni vojni (v Ameriki .še kasneje), ko se prične proces zaposlovanja že!isk zi!naj tloma (Bori.s, v Nakano Glenn et al (ur), 1991; Robert.s, 1995). Kaj je bilo torej ti.sto, kar je utemeljevalo iii legititniziralo očetov.sko avtoriteto? Pr:iv gotovo splošne tiružbene razmere in prevlatli!jf)ča itietilogij;! tiružine. Torej en sam tlejavnik, kot je !ia primer množično zaposlov-anje žensk, ne !iiore samo.stojno pojasnili tako kompleksnega spreminjanja kot je ert)zija patriarhalne avtoritete. Bolj realno se ztli, tla je vstop žensk na trg tlelovne sile le |X)spešil proces erozije avtoritete, čepr;!v bi bilo možno trditi tudi obratno, da je erozija patriarhalne avtoritete omogočila tudi vstop ženskam na trg delovne sile. Proces erozije patriarh;!lne avtoritete je torej odvisen tudi od širših družbenih percepcij (ki .so .se reprtjtliicirale predvseiii preko ideologije nuklearne tiružine) družine. * 1'ri leni ne mislimo lui Qireili-sem (tesno) uteoloikrt ziiskrljljenosi nad (jisiliolosbiniij fiosledicaml za olirilte zaradi neslirisoinosii itCeia v drniinl. amlxib na lenilimizacijo nes/thS(ilnosil. Iti se najholJ btiie I' naraiCanjn deteta enosuirieeskili driiitn. ki Jih v leliltl ivCini {iredsiarljajo ienste z oiroki. * Teza. Cesmo naianCni. /mifzafinir ni iioni. z njo so .ie leoretiki iiki aijall že v sedemdesellli. zaCenii z oitmevnim delom C tjischa. ttearen in ilie Itvarlless VCorkt' (l'J7'J). /MskiMJene anatilike ii/tada iK'e-lovsbe atiorileie ftionzetol. t.ascli. fo/vnoe idr J ffilej Knijn. r ran Dongen el al-. t'JOS: 6. Kener tW.il). 20) lahko niziimemo ktii /irve odzh e na s/iremlnjanje drniinskega žiiijenja. proces, ki ga v nalogi umeSCamo r poslmotternosl družinskih vlog, seveda pa predstavlja del procesa spreminjanja družinskega življenja. Ob dejavnikih, ki so neposredno povezani s spreminjanjem družinskega življenja, je potrebno tudi dodati, da avtoriteta v postmoderno.sti tudi sicer na v.seh družbenih nivojih upatla. Inglehart na primer govori o eroziji in.stitucionalne avtoritete, procesu, ki se odvija vzporedno z obratom od materialističnih vrednot k postmaterialističnim vrednotam. Za prve je |>o avtorjevih empiričnih izsledkih značilno tutli spoStovanje avtoritete, medtem, ko postmaterialisti avtoriteto zavračajo. Avtor pretlvideva. da .se obrat dogaja po preprostem modelu nienjave generacij: s priholj kot v realni participaciji v alokaciji družinskih obveznosti, locirani v spreminjanje ideologije (na sistemskem, družlu-nem nivoju) ter v spreminjanje moSke identitete na individualnem nivoju. /eleiili novega očelovsiva O ideologiji, povezani s pojavom novega očetovstva, v družboslovju ni zaznati pomembnej.ših premislekov (razen redkih izjem, npr Collier, v Wright, Jagger (ur), 1999: 4.3). Največ razprav o kritiki ideologije moderne družine najdemo v feminističnih tekstih, ki pa v tem kontekstu največkrat ostajajo motlernistični.To pomeni, da spremembe v družinskem življenju analizirajo .skozi modernistično prizmo in jih preverjajo s tezo, da tudi v postmodernosti ni zaznali bistvenih sprememb oziroma erozije patriarhalnih odnosov (npr Delphy, Leonard, 1996; Oliver 1997)"'. Podobno velja za teorije (tudi femini.stične), ki potrjujejo sprememinjanje družinskega življenja. Njihov analitičen domet n;ivadno ne .seže preko zaznavanja upadanja patriarhaltie ideologije nuklearne družine. Ta ugotovitev v.sekakor ni zadovoljiva, .saj bi lahko implicirala idejo o trendu up;id;inj;i vsakršne ideologije. Ta p:i je bržčas neutemeljen:i. Nasprotno, v post-motlernosti smo priča procesu prestrukturiranja ideologije oziroma obratu v razlikah med ideolo.škim percipinmjem družine v motlernosti in po.simodernosii. Prvo vidi družin.ske vloge razdeljene po six)lu in starosti (družina kol struktura spolnih in .siaro.stnih hierarhij), torej izključujoče, a komplementarne. Posimoder-nost narekuje novo ideološko ixrrcepcijo, ki med drugim promovira aktivno vklju-čeranje moškega v vse nivoje družinskega življenja." Postmoderni obr;it je torej v tem, d;t se spolna delitev dehi (navidezno) simetrično zabriše z dvem;i nasproini-m;i prcxre.soma, z zaposlovanjem žensk na eni strani in aktivno vključenostjo moških v nego in skrb za otroke - novo očetovstvo - na drugi strani. Gre z;t obrat od komplementarnega modela starševstva kparticipativnemu modelu. Novi ideološki model očetov.ske p:irticipacije se izraža na mnogih družlx'nih nivojih, odvija se prek klasičnih in novih ideoloških mediatorjev, od množičnih medijev (filmska in telelvizij.ska produkcija, literatura, internet, ogla.ševanje, ča.sopisje ipreliriiji> bul /lersisieuliiosl lileitlogije. Ceiiidl M nima vvC maieiialne fiodlane (Harrel. v Kener. tVO.ib: 20). " Vsetiuje te druge /iremtse 'nurmalnosU' drutinskega žlii/enja. meit njhni Iluzijo /irelagan/a malerinslfa na kusnejSKi lela ilrljenjskega /Milekti " Kot lliislniiltvn primer naveitlmn primCnike stavnega amerlJlkega /mtlaini dr Henjamlnti Sttocka. kije siiij prvi priroCiiik za nego oin.k izdal lela 1945 (Dr .l/nick Habv and Clilld OireJ. V lej /ml Izdaji je te malo prusiora namenjenega oCelom, ki naj hi pri negi oinik igrali stransko rtogo in fHtmagall le <• toliko, da si matere lahko otI/MiCijejo Desetletja ktisneje izdaja iste knjige (lela fJifJ) ikljiiCnje ivC /Mtgla-lij. ki sn>dii' in 'oCe km siarS (t.iilHon. Haniar. fji}?: ffJJ. življenja veljajo tudi za zasebno življenje. Tako kot kapitalisti vlagajo in odvzemajo ekonomski kapital v bolj ali manj dobičkonosnih podjetjih, tako očetje v otroke investirajo emocionalni kapital, a jim ga tudi odvzemajo-J, kar pomeni, tla emocionalni mo.ški živijo v kulturi emocionalnega menedžerstva, kulturi, ki zahteva sposobnost za navezanost in ločitev. Sotlobna mešanica itleakw očetovstva tako označuje mešanico emotivnih strategij" (Hoch.schild, v van Dongen et al., 1995: 221). Bourtlieujevsko inspirirani tezi gre sicer očitati, tla logiko funkcioniranja idealov postmotlerne tiružbe aplicira le na očettn stvo. Totla prav v ten» je avtoričina poanta. Takšno funkcioniranje itiealov velja le za očetovstvo. "Očetje so po eni strani močno spodbujani, da v .svoje otroke investirajt) več emocionalnega kapitala, a so hkrati tudi tlovzetni za vpliv kulture emocionalne 'deregulacije'... kleal 'novega t>četa' je tako obljuba o prenosu oblike emt)cionalncga kulturnega kapitala od očeta na otroka" (ibidem). Če je zgolj obljuba, potem implicira tudi možnost, da se skozi opcijo 'neprisotnosti' očeta tutli ne realizira. ^^ed retoriko in realnostjo očetovske odgovornosti - nekatere koniradiktornosli starševstva Nekateri avtorji v zgoraj omenjeni razpeio.sti vidijo rezultat koniradiktornosli med vrednotami avtonomije, nadzora in .svobode, ki še vedno definirajo kulturno razumevanje moškosti, ter vrednotami skrbi in žrtvovanja za tiruge v vsakdanjem življenju, ki so implicitne itieologiji novega očetovstva (Collier, v Wright, jagger (ur.) 1999,49). Kar je v ideologiji novega očetovstv a sporno, je ustvarjanje potlobe .spolno nevtralnega .staršev.stva (enakomerna tlelitev dela, .skrbi in odgovornosti med partnerjema iptl ). Njej nasproti namreč stojijo ekonomski, pravni, kulturni in družbeni tliskurzi, ki mti.ške še vedno pozicionirajo kot družbene akterje, ki so v mnogih pomembnih aspektih, če že ne povsem svobotlni, pa vsaj otidaljeni otI vrste družinskih, emotivnih in materialnih bremen povezanih z otroki (ibidem). Novo očetovstvo se najbolj intenzivno izkazuje le na ravni j^luralizacije moških identitet (kamor uvrščamo tudi aspiracije moških po vpletenosti v skrb in vzgojo otrok) ter skozi itleologijo novega očetovstva, ki tleluje (nedvomno tutli na očetovsko itientiteto) .skozi različne mediatorje. Dejanske spremembe v realizaciji očetovskih aspiracij pa so, kot kažejo empirične raziskave, v .svetu vsaktianjega življenja veliko manj intenzivne oziroma počasnejše. Očetovska tlejanska vpletenost se izkaže za počasen proces ali zavlačevano revolucijo' (stalleti revolution), kot ga imenuje ameriška sociologinja Ariie Hochschild (1997). Zakaj? Odgovor je morda prav v razpetosti med ideološko podobo spolno nevtralnega starševstva in realnostjo znotraj materialnih, kulturnih in emotivnih diskurzov različno pozicioni-ranih spolov. Collier ugotavlja, da se preti moške kot očete zato postavlja vrsta kon-tradiktornih zahtev: da hkrati preskrbujejo in negujejo, tla so hkrati aktivni starši in materialni preskrbovalci (Collier v Wright, Jagger (ur), 1999: 49; cf Gerson, v Arendell (ur), 1997: 148; Lupton, Barclay, 1997: 55). Toda razpetost meti zaposlitvijo (ekonomsko preskrbo družine) in skrbjo za otroke, ne more biti pojasnilo razlogov za moško nevpletenost v tiružinsko delo, saj je (ženskam tlobro znana) 'tlvoj-na' obremenitev (z družin.skim tlelom in zaposlitvijo) družinski problem obeh partnerjev. Poglejmo zakaj. Z;ičnimo s tezo, o obratu v inoclernističnem clualncm iiiogoj starševstva in ostaja temeljni konstituent družine. Šele to pa omogoča možnost izbire za moške. Pri novem očetovstvu gre torej vsaj za dva nasprotujoča si modela očetovstva: model vpletenega ter odsotnega očeta. Razlika med modernim in postmodernim družinskim življenjem pa je v tem, da je modernost legitimizirala le prvi model (ki ga je utemeljevala z očetovsko avtoriteto in materialno skrbjo za družino), medtem ko lahko (u|X)števajoč naraščanje števila enostarševskih družin) rečemo, da postmodernost legitimizira tudi očetovsko neprisotnost (in preko principa pluralnosti tudi ostale modele). Skupni imenovalec obema modeloma je materinstvo, kot garant in varovalka hkrati, kot obvezna in brezkompromisna zavezujoča skrb z;i otroke v vseh pogledih. V tem " Sekalere eml>liiCiie iigoloviliv kažejo, da se materhiswo kol laeleOeiia In miselna pmksa zelo niz-liknje od i^Celovslra. IzkiiSnJa bili mali je kimcelHiiallzinina preko ženske idenlilele. Tako moSki kol ženske so lorej lahko slarSi. vendar kol slarSi različno delujejo, mislijo in Culijo (.UcMahon, v t.iifunn, Hanlay 1997. 57). konleksiu je postmoderno družinsko življenje, ontološko gledano, tipično moderno. Šele ta ontolo.^ka osnova sploh omogoča njegovo postmotlernost. Bistvo novega očetovstva torej ni v novih družbenih praksah v])lelenega očeta (ki mu družboslovci odmerjajo takšno ali drugačno .stopnjo družinskega angažnuija), ampak v legitimni izbirnosti te družin.ske (družliene) vloge. Tu vidimo novo ontološko bistvo očetovstva. Kaj je tisto, kar v nasprotju z vtisom o nespremenljivosti materinstvi, omogoča takšno radikalno pomensko spreminjanje očetovstva? Kden oti možnih odgovorov razkriva precej modernistično logiko delovanja družin.ske ontologije. Oliver ugotavlja, da je ženska, kot žena, mati, sestra primarno tista, ki je družbeno identificirana z družino. Povezana je s telesom in njegovimi potrebami, z naravo." Na.s-protno, moško, virilno subjektiviteto zaznamuje raztele.šenost. Očetovska avtoriteta je zgrajena na hkratnem zavračanju in sklicevanju na naravo, utemeljena je v telesni moči očetovega tele.sa, a hkrati pomen njegove telesnosti z;ivrača (Oliver, 1997). V modernistični |xrrs|x;ktivi žen.ska in moški stopata v nasprotujoči si a.so-ciaciji ženske z naravo in moškega s kulturo. V kulturo je locirana (čeprav v naravi uten>eljena) njegova avtoriteta, ki je avtoriteta kulture (ibidem). Mo.ška a.sociacija s kulturo je tudi a.sociacija z delovanjem (moški subjekt kot avtonomni individuum in akter), kar implicira njegovo (z)možnost družbenega spreminjanja. In morda je prav v tem potrebno iskati razloge družbene dovzetnosti in sprejemljivost za spreminjanje |xmienov moškosti, a ne tudi |X)mcnov ženskosti. LITERATURA Arendell, T. (ur) (1997): Contemporary Parenting: Challenges and ls,>iues. T1u)u.sand Oak-s, London, New IK-lhi: .S.\Oi:. IJaber. K. M. Allen, K. K (ur) (1992): Women and Famllie.s: Feniini.st Reconstructions. New York. London: The Guilford Pre.ss. DavidolT. L.. Doolittlc. M.. l-ink.j , Hoklen. K (1999): The l"amily Story: Hlood, a)nir:ict and Intimaty, 18.^0-I'X>0.1.ondon. New York: Longman. IXIpliy, Civ. I.conaal. 1). (1996): Kaniiliar i:.\ploitation: A New .Vnalysis of Marriage in Contemporar)' Western Societies. Caml^ridge: Polity Pre.ss. Dienhart. A. (1998): Reshaping I'atherhootI: The Social Construction tif .Shared Parenting. Thousand Oaks. London. New IJelhi: .SACK. Oongen. M. van. Frinking. G.. Jacobs, M. (1995): Clianging Fatherhood: An Interdisciplinary Pcrs|x:ctive. Anxsterdam: Thesis IHiblishers. Fo.x. IJ.J. (199.^): Family Patiern.s, Gender Relations. Toronto, Oxford. New York; Oxford University Pre.ss. Griswokl, R. (199.?): Fatherhood in America: a History. New York: IJasic Uooks. Hawkins. A.J., Dollahlte. IXC. (ur) (1997): Generative Fathering: IJeyond IX-ficit Pers|xxtivv. Newbury Park. London. New Delhi: .SAG!-. Hochschild. A. (1997): The Second Shift. New York: Avx)n IkK)ks. Horkheimer. .M. (1976): "Avioriteta in družina". V: Problemi razprave, .št. 163-168. " r/re zt! slirh zti driij>ii telesa iii iijiliore fmirebe TEORIJA IN PRAKSA lel 37, 2/2000 Inglehan, K. (1997): Moderni/aiion and Posimoderni/aiion: Cullunil, I-conomit and Political Change in 43 Societies. Princcion; Princeton University Pre.ss. I.upton, I)., Barclay, L (1997): Constructing Katherhood: Discourses and l-xiK-rience.s. London, Tliousand Oak.s. New Delhi: Sage. .Vluncie. J, et al. (ur) (1995): Understanding the Paniily London, Tliousand Oak.s, New I>elhi: SAG1-: Puhlic-ations. Nakano Glenn, !•:., et al. (ur) (1994): Mothering: ldc<)logy, ICxpcrience, and Agency. New VV)rk. London: Rouiledge. Nava, .VL (1997): "M(Klernity's Disavowal: Women, the City and the Department .Sore". V: Palk, P., C:iniphell, C. (ur). The Shopping (Experience. I.ondon, Tliousand Oaks. New Delhi: SAGIC Publications. Oliver K. (1997): l aniily Values: Subjects IJetween Nature and Culture. New York. London: Rout ledge. Rener T. (1993): "Politika materinjenja ali Father knows the be.st: for him the play, for her the rest". V: Ca.st>pis /.a kritiko znano.sti, domišljijo in novo antropologijo. .\XL 162-163.15-22. Ribbens. J. (1994): Mothers and Their Children: A Femini.st .Sociology of Childrearing. London. Thousand Oaks. New Delhi: SAGIC Public-ations. Roberts, i:. (1995): Women and Families: An Oral History 1940-70. Cambridge, Oxfoul: HIackwell. ■Segal, L (1997): Slow Motion: Changing MiLsculinitie.s, Changing Men. London: vintgo. Tliorne, H.. Yaloni, M. (ur) (1993): Rethinking the Family. Boston: Northe;isiern University Press. Wright, C...Iagger G. (ur) (1999): Changing Family Values. London. New York: Rouiledge.