| 1 Za poduk in kratek čas. Anton Magdič doktor vsega zdravilstva, bivši zdravnik v Ormoži. III. V drugem letu modroslo7Ja, t. j. 7 oami šoli, je:A. Magdi8 dobil nekdajnega Ptujskega dekana Plohel'na atipendijo; nesla je tistokrat ta štipendija 90—95 gl. srebrnega denarja. To je bila 7 tiati dobi redka sreča za slo^enskega dijaka. Slovenec, 8e tudi tako iz^raten, je težko kedaj vlo^il atipendijo. Med 7iaoko gospodo na^adno ni naael prijatelja, brez takega pa ni šlo. Imajoč tako zdatno podporo, je sklenil naš modroslo^ec stopiti 7 pra7oznan8ke šole. Njego^i sošolci so se temu 8udili, on pa je djal: Bog hoče, da jaz kot uiadnik delam 7 blagor 7bogega našega kmečkega Ijudst7a, 7i pa delajte kot dubo^niki. Eakor S7edoBi delo^anje 78ega Magdiče^ega življenja, je njeg070 pošteno srce tistokrat tako sodilo : ,,duhovniko7, 870jib rojako^, Slo^enci imajo do^olj". Tisto leto namieB (1841) je stopilp 7 Gračko aemeniače 7 pr7o leto 34 bogoalo^cev, pod Gradec smo tudi mi med Dra70 in Muro bi^ajoči Slo^enci tiatokrat epadali, — in med temi je bilo 17 Slo7ence7, iz fare 87. Jurija na Ša^nici 5*) in itak je moralo že 7 tisti dobi 7 srednjem nemškem Stajerakem 7e8 ko 30 slo^enskih dubo7niko7 služiti, ker na Sloven8kem ni bilo prostora; — pos^etne gospode domačc korenine pa anio imeli zelo malo, 7ečjidel tujci ao bili, ki za alo^enskega kmeta niao imeli srca. — *) Seko^ska (Gračka) škofija je štela pred 40 letmi 579984 dua: Nemcev je bilo 415545, Slovencev 164459. — Vseh delavnih duhovnikov bilo je (brez samostanskih) 595, Neincev 414, Slovencev 181, Nemci so imeli za 1003 duš 1 duhovnika. Slovenci pa že za 908 jednega. Za Sekovsko škofijo bilo je v 4 letih 86 bogoslovcov, med jirai 45 Slovence? in 41 Nerucev. Slovenskih stanovnikov 3654 dalo je 1 bogoslovca, pri Nemcih pa še komaj 10010 jednega. Pis. Antou Magdič, kot iz7isten dijak, je od 4. giniuazijalnega razreda počenši vedno [)odučeval druge slabejše in od tiste dobe od svojib staršev ni potreboval nikake podpore. Med teiui bila sta 2 sošolca: Frauc Ratej, sedaj notar 7 Slovenski Bistrici, in Jožef Miaui, sedaj uradnik pri deželnem knjigovodstvu v Gradci. Tcga oče jc bil pri guberniji ra^natelj registrature. Si tudi o šolskih prazuikib kaj prislužiti, se po do^išenih niodroslo^skib študijali A. Magdič poda k nekej družini na Eoroško za domačega ucitelja. Med tem pa so Štajerski deželni stanovi razpisali stipendijo 300 gld. za dijaka, kteri ima iti na Dunaj zdra7ilstva se u8it. Maboni piše J. Miani Magdiču na Eoroško : naj prosi za to atipendijo; njegov oče bo delal pri veljavni gospodi, da se mu ta štipeudija podeli. In res, A. Magdič je tako srečen, menda prvi Slo^enec, ki je milost našel pri nemškib Štajerskih deželnih stanovih, in dobil to atipendijo od 3. sept. 1841.^ To pa je bila zdatna podpora. Eako srečno ! Štipendija je nesla 300 gl. srb. d., dalje je prejel štipendist po vsaki prestani strogi skušnji (rigoroaum) 100 fl. in ko je bil doktorjem iiueno^an, pa 100 gld. Za^ezati pa se je moral, da ostane po dovraenib atudijab kot zdia^nik 7 domači Štajerski deželi. Eakp ap ae čudili njego^i sošolci, ko se konec počitnic na je8en 7 Gradci snidejo 7ečerko pred odbodpm na Dunaj z Magdičein ! Spieniljali so ga 3 prijatelji 7 ožtarijo k ,,Solncu", da se poslo^ijo od ljubega sošolca. Pred 8 tedni še se senjalo nobenemu ni, da bo kteri izined njib mediciuar na Dunaji. Sedejo k mizi, se pogP7arjajo 0 Dunaji, zdra7ilst7u itd. Pri tisti mizi sedel je tibo dijakom ttij gospod in poslušal njib gp7Pie, ko crez mali 6a8 Magdič odide na stran, reče s zaSudenjem: kaj, ta slabpten iu bolehast mladenič pojde na Duuaj zdra^ilstva se učit? Lepo, da tako po prijateljski jemljete slp^o; milujem pa 7aa in njega; tei* 7am pP7em: on ne bo prestal medicinskib študij; goto^o uinerje poprej ko jib do^rši. Zaslisa^ae to izja^o 7se na enkrat srčna žalost pobije; 7ini7aemu se k mizi blageinu sošolcu pa trobice tega go^oia ne naznauijo. Ta tuj gospod, sodili so po njego^em go7orjenji, bil je zdra^nik; pa takrat na srečo ni bil prerok. Magdič skončal je tudi medicinske šole iz7ratno; 19 spriče^al imatn pred seboj ia 7idim, da je raz^eu dveb, 7 7seh drugih iazličnih predmetib imel ,,odliko"; in ko je ttidi prestal iz7rstno 786 stroge skuanje in spiaal znanst^eno razpra^o ,,telo7na odgoja otrok", bil je meseca aprila 1847 doktorjem zdravilat^a imenovan. (Brošura ima 39 stranij in naslo7: Die pbysiscbe Erziehung der Einder. Inauguial-Diaaertation 7on Ant. Magdič, Doctor der Arzneikunde. Den Hoben Herren Herren Standen Steiermaika, den Gonnern alle8 Guten, Wahren und Scbonen. Wien 10. April 1847.) Po tako iz7rstno dokončanih atudijab, — ne 7em, ali je Dunaj imel 7 tisti dobi iz^ratnejaega dijaka — bil bi naš rojak gotovo *sposoben častno zasesti mesto učnika in druge poduče^ati. Toda kakor se je že kot mladenič pred 7 letmi izrazil: on boče delati 7 blagor ubogega slovenskega km.eta, nastanil se je toraj 7 najinaujšem mestu na Štajerskem, \* Oimoži, da svoje obilne zdra7niške znauosti 7 prvi 7rsti obrne 7 prid kmetom, hlapcetu iu 7incarjem; še na smrtni poatelji, kakor seni slišal, je naroče^al s^ojemu tovaršu, ki se je pred kratkim v Ormoži naselil, mlademu dr. Ž.: nmojib vincarje^ mi ne zapustite." (Dalje prili.) Smešničar 44. O5e rečejo: Janezek, le pridno hodi 7 šolo in uči se rad, saj znaš, da tega, kar se naučiš, ti nikoli nibče ne vzame. Janezek odgo^ori: To znam, oče; ali pomislite, da tudi tega, česar se ne naučini, mi nikoli nibče ne vzame. ,,Vrtec."