Mamica - počakam te tukaj
Vse v tej majhni sobici je majhno. Majhne so živahno pobarvane mizice z rdečimi stolčki okoli njlh, v kotu je skoraj pri tleh pritr.jeii na zidu majcen umivalnik, pod omaricami na enem od zitf.iv so štirje tniniaturni vozički z Ijubkimi »dojenčki« in med-vedKi in v akvariju tik nad njimi so majcene ribice. Le rože na 5ivp.'inih tapetah na zidu so velike. In tako veliko kot te rože so tudi srce in dlani ženske, ki ne sodi čisto samo »službeno« ampafc tudi, tako mislim, za svoje zadovoljstvo v to majhno sobir.-o, kjer nad steklenim vhodom piše: MAMICA, POCAKAM TE TTKA.I.
MAKTA TOPOLNIK, sicer otroaka negovalka, vendar že vseskozi vzgojiteljica, je prišla sem v otroško sobo, v mali vrtec ali »tam, kjer imajo kq-njička«, že pred desetimi leti. Pravzaprav teče zdaj že enaj-sto leto, kar so se v ljubljan-skem Supermarketu odločili za zanimiv, in kot so pokazale dosedanje izkušnje, nadvse dobrodošel poskus varovanja otrok tisti čas, ko njihovi star-ši v tej blagovni biši nakupu-jejo. S kolegico Ivanko Valiče-vo, kl se ,je tem malim obi-skovalcem otroške sobe zapi-sala že četorto leto, delata v iz-menah.
»To, izmenično delo, to je pravzaprav edino, kar me, če se lahko tako izrazim, moti. Cas tako hiti, hitijo pomladi, poletja, jeseni in zime in ve-likokrat se ujamem v razmi-šljanju, da me moja fanta, 11-letni Tomaž in štiri letni De-jan, precej pogrešata. Mlajši je v vrtcu in ko sem v službd v popoldnaski izmeni, se mo-rajo moj trije »možje« kar sa-mi znajti. Saj res izrabimo vsak prosti trenutek za spre-hode in igre v naravi, za po-govore, pa kaj, ko so ti trenut-ki vse prekratki in preveč po-redkoma...,« pravi tovarišica Marta.
»V otroško sobo v Super-marketu pride vsak dan kakih 80 do 90 otrok. To je povpreč-je v običajnih dneh, v nakupo-
valnih konicah, ko so plačil-ni dnevi in pred prazniki pa se jih izmenja vsaj še za pol, če ne še skoraj za enkrat to-liko. Nekateri med njimi, »sta-ri znanci«, že med vrati bežno pomahajo staršem in se že skoraj isti hip zavihtijo na po-skočnega konjička tik pri vho-du, drugi pa si kar sami poi-ščejo svojo najljubšo igračko med lutkami, avtomobilčki, koc-kami, slikanicami. Tako kot svetlolasa Tamara na primer. Pravzaprav Tamara zdaj že dolgo ne prihaja sem v var-stvo v spremstvu staršev. Od takrat, ko je prihajala sem še kot dojenček je že zelo dolgo in zdaj je že skoraj velika. In ko jo ravno zanese pot tod mimo, si ne more kaj, da ne bi prišla malo pogledat in po-zdravit tovarišice vzgojiteljice. Prav rada pa tudi še prelista pravljice in mladinske knjiži-ce ald pa kaj nariše. In kadar mali neugnanci pf«več »naste-ljejo«^ po tleh z igračami, Ta-mara"rada priskoči na pomoč.« Tudi takrat, ko sem bilane-kako tri ure med njimi, je ma-li modrooki kuštravček uspel v prvih minutah zalučati orja-ško škatlo polno različnih kock po tleh ravno petkrat. Prvič sem se prizanesljivo na-smehnila, drugič sem mu na-menila, malemu razgrajaču, dolg prodoren pogled. Potem sem se naredila kakor da ni-česar ne vidim niti ne slišim,
nazadnje pa so me že pošte-no zasrbeli prsti, da bi mu navila uro ali pa bi ga dala čez kolena ... Marta Topolni-kova pa je prijela malega ko-drolaščka za roko in ga zamo-tila z drugo igrico. Umirjeno, z nasmehoni- »Ce je preveč igrač akxati na mizi, se prič-ne otrok dolgočasti, zato mo-ram vedno znova vzpostavlja-ti ravnotežje, da so vsi zapo-sleni, da je na mizi ravno ptrav igrač primernih za vse staro-sti otrok, kd se približno vsake pol ure aLi pa kaj prej ali ne-kaj pozneje menjajo...
»Seveda ne morem biti pri pospravljanju igrač, denimo čisto dosledna — tako kot v pravem vrtcu,« pripoveduje, medtem ko se že ukvarja z novim gostom, malim Deja-nom. Pravzaprav tisti .hip, ko mu je slekla plašček in kapi-co, še niti nd vedela, kako je drobižku ime. Mamica je nam-reč tako hitelia, da je na to či-sto pozabila. Deček, nekako dve Ieti sva mu prisodili, je spočetka radovodno srkal va-se vse novo; sličice in risbice na aidu, veliko igrač vsenao-koli, pisano druščino čebljajo-čih otrok in kazalo je, da se jim bo še sam hltro pridružil. Potem pa je nenadoma postal strašno zaskrbljen, kam neki se je izgubila mamica. In sol-ziee so kar drle po ličkih. K sreči je bila mamica hdtro na-zaj.
In solze v tej mali otroškl sobi kar pogosto pretak&jo. Pa vendar najčešče ob slovesu. »Zame je to prijeten občutek,« pripoveduje Topolnikova. Ta-krat vem, da je bilo otroku všeč pri nas in da bo - vedno znova rad prihajal. »Starši sa-mi pripovedujejo, da se dosti-krat svojim otrokom na ljubo odpravijo  nakupovat  tja,  kjer
je konjiček in kjer je veliko igrač in je sploh zelo lepo ...«
Tako sreča vsak dan veliko znanih obrazkov, dosti pa je tudi novih. »Vsako tako novo drobceno bitje pa terja čiisto novo, čisto svojo pot, drugač-no od prejšnje, če se mu ho-čem približati- Spočetka se od mlajših skoraj vsak skrbno zapre vase, dolgo molči, na-posled prične odkitnavati in prikimavati in ko se ravno prav »spoznava«, so običajno starši že nazaj. Včasih pa gre seveda »ves postopek« veliko hitreje. Otroci so kot bi mig-nil že prijatelji.
Starši so s tem minivrtcem v Supermarketu zadoroljni, otroci so navdušeni in škoda je, da tega še niso v večji me-ri izkoristili za propagando za širjenje izbranih, kvalitetnih igrač za nase najmlajše.«
»Saj nas starši veliko spra-šujejo,«   pripoveduje   Topolni-
kova. »Svetujemo pač kolikor utegnemo.
In če je torej tu trgovina, če je tu strokovno osebje, če imamo tudi pri nas že izbran zaščitni znak DIG, ki si ga lah-ko prilepijo le ocenjene, torej priznano dobre igrače in konč-no, če je tu vsak dan »na vo-ljo toliko in toliko« otrok iz najrazličnejšiii okolij, ki so v varstvu v VVZ ali ne, otrok z najrazličnejšimi navadami in željami, otrok torej, ki bi svo-. je želje in potrebe najbolj iz-virno povedali, če bi jih o tem povprašali s primerno anketo, bi resnično veljalo posvetiti te-mu dragocenemu »mini vrtcu« v prihodnje še precej več po-zornosti.
In ne nazadnje, o podobnih pristopih bi lahko razmislili tudi odgovorni po drugih trgov-skih podjetjih.
D. B.