Štev.  2.
HjubljaTisKi^
¦^^•»T.T»^r^T^»ilrr»»^^i»^»jnrT^Ii»^^ri^«^TyTTI»J^«^xaJ»»»I^^^TJ»%j^gaj<
i9
):.TC-»:«A<-i^-»J-žJ*ja«j*«at*«rcjT*xigT^
Lsposlover\ in znanstven list!
V Ljubljani, dne  i. februvarja  1895.
Leto XV.
f
No
ve  pesmi.
oetje srečni stari vi, Poetje dobe zlate! Vi jahali ste svoje dni Konjiče nad zemljoj krilate.
1. Moderni Pegaz.
A minil Pe"gazov je čas, Ze davno  izumrli! Kaj pod nebo zdaj  nosi nas ? Kaj  mislite,  vi starci vrii ?
Ce nas kedo na krilih v zrak Nevidnih smelo  švigne, Na vzlet za idealom tak Navdušenje sveto ga dvigne.
n
2.  Moja Muza.
oja Muza ni mehkužna, Bledolična gospodična; Crnogorka je,  Špartauka, Deva zdrava,  ognjevita.
Moja Muza ne pose"da V mesečini v  polusanjah ; Ona ljubi dneve jasne, Ljubi vroče solučne žarke.
Moja Muza se ne joče
Nad svetovnim gorjem britkim;
Jezna kliče le na delo,
Ki naj   spasi nas jedino!   —
V levi bakljo,  v  desni handžar Kvišku dviga moja  Muza; Razsvetljnje teme klete In s  tirani se bojuje.
Smelo hodi. Kak lasje" ji, Glej; vihrajo črni v vetru! A oči ji zro velike Tja  v bodočnost daljnjo, svetlo
L
3.  Na maškoradi.
ej, kaj  tu mask pestrih se gnete nocoj! Kdo pristna bi spoznal jim lica ? Prihlinjen je govor, našemljen jim kroj... Ne veš,  kaj je laž,  kaj  resnica . . .«
»»In  maškore čudne  te" se li ne zde" Glumači na odru ti  pravi ? ,Življenje'  predstavljajo nam  nehote" Izborno, ha-ha po  — naravi!««
A. Aškerc.

^ggp^Leposloveri in znanstver\ list:
Štev.  7.
V Ljubljani,  dne   1. malega srpana  1895.         ^et0 XV.
Nove pesmi.
&
4  Jaz!
trah pred  menoj  te  mar je,  strah?
Razuma božjega  nositelj,
Prirode smeli  ti krotitelj !
O  človek,  ti  trepečeš  plah!
Sam polboga   veličaš sebe  —
Močnejši  kdo je li od  tebe?
Poglej  mi,  veleum,  v  obraz :
Jaz,  moč prirodna,  to  sem jaz!
Veliki  človek,  kdo pa  ti si?
Ti  meni  gospodar?  —  še  nisi!
Ti  meni  to si,  kar čnlč,
Ti meni  majhen,   pust si  —  nič !
In  s  tem ničesom   kadarkoli
Igram  se jaz  po svoji  volji.
Če hočem, s tajnoj  ti  rokoj
Potresem zemljo  pod teboj:
In  pokajo kosti ji,  skale,
Ki  prej  so  trdno se držale,
In tla se zemska  zibljejo
In  majejo  in  gibljejo
Ko morska raven  valovita,
Če burja biča jo srdita . . .
In kar gradiš si,   »zemlje  car«
Na  tleh  nestalnih   -—  kaj  mi  mar !
Ta mesta  tvoja  in  palače,
Po  kterih znanost se uči,
Umetnost sveta se slavi  —
Otročje meni so igrače!
Če hočem, samo jeden hip   —
In  vse  razrušim  v  prah  in  sip;
Porušim  cerkve ti  ponosne,
Pagode stare  stolponosne, In  džamije  raz-aijem  v  prah In  sinagoge  li  na  mah. Poderem  tvoje  žrtvenike In  ž njih svetnike in  mabke, Ti  sdm pa iz razpadlih hiš Berač brez strehe mi bežiš . . .
0; ne preklinjaj  mi  očeta,
O,  ne  preklinjaj  mi  Boga
Ne   »oče«,  ta ni brez srca,
Brez krivd  ne tepe 011  dettfta.
Ne,  dober oče ne podi
Otrok iz hiše sred noči',
Iz sladkega  ne drami spanja,
Ne goni jih iz stanovanja
Polnagih  venkaj  v  mraz in mrak !
Iz  postelje  na cestni  tlak
Slabotnih  porodnic  ne meče,
Ko dete v  krilu jim trepeče ;  —
Očetu smili se boluik,
Svet mu njegov je žalni  krik;
Čez prag  otroka,   ki  umira,
Ne  vlači  oče  in  ne tira . . .
O,  ne  preklinjaj  mi  Bogd!
Ne   »oče«   — jaz  sem brez srca,
Jaz,  moč  vsemirna,  moč prirodna,
In  tebi,  človek,  moč usodna . . .
>
Trepečeš? Ti  se me bojiš? Sovražiš me in me črtiš !
26
394
L.  S.  Mozirski:  Uskok.
Čemd? Ne  delaj mi  krivice ! Kdo sem?  Poglej  mi  bliže  v lice! Sedaj  sem  Brahma, tvorec  tvoj. Ustvarjam z modroj   ti  rokoj Svet  poln  življenja,  velekrasja, Svet poln  razuma  in soglasja. A zdaj   sem Siva, ki  ta svet Prevračam  v  kaos  divji spet. A nisem  Brahma niti  Siva. Le  moč pri rod na jaz sem živa ! In  ne ustvarjam ti  svetdv, Ne uničujem jaz jih.   vnov  — Le gibljem  se brez  prenehanja, Od vekov večno brez prestanja . . Ne  vem,  kaj je življenje,  smrt, Neznana srd  sta  mi in  črt, A  tudi  ne  poznam  ljubezni ;
Ne vem,  kaj je dobrost in zlost, Ne  vem, kaj  greli je,  kaj  svetost, Pozndm le  —¦  zdkon  svoj  železni; Nepremekljiv,   strog,  večen je In  trd,  neoporečen je ! Kdo sem ? Ugibaj ! Sfinga bajna, Neuganljiva,  v  bistvu  tajna! Kdo sem ? Le premotravaj  me, Spoznavaj,  proučavaj  me  — Zabava krasna,  duhovita  — Do dna spoznal ne boš mi  bita ! Jaz sužnja  tvoja?  Rob  ti  moj? To  večni je mej  nama boj. Komu na prid, kdaj  boj  konča se, Ki z novoj  siloj  vsak  dan rase ? Kdo sem? Kdo pač razreši dvom? Vesoljnost jaz sem,  ti  atom !
A. Aškerc.
^Z
Uskok.
»ajaše belca čilega junaški  voj, Za njim v krvavo sečo gre" navdušen roj. V  desnici sabljo  krvorosno voj   vihti, A bojaželjen k nebu se   »ura!«   glasi.
A vsak ? — Cuj, do nebd se zmage ori glas! Strašljivca tam leden pa spreletava mraz , . . Še jeden sam naval — in v prahi vrag leži! In vsi naprej! On sam, on sdm nazaj zbeži...
Top6v stotina nosi  smrt  čez plan, Svinčena   toča  trosi  tisoč  težkih  ran; A vojsko  tira le naprej srčan pogum . Umika se železni zid sovražnih trum
»UriS,  ura1«   razlega jek  se  do  neba. Ovenčan   v  zraku  zmage  prapor  plapola! Čeprav  porazil meč je mnog junaški  cvet, Vesel praznuje zmago rod za dom svoj vnet.
Junak je vsak. Boj ljuti slavno bo končan. O,  hrabri  četi tej je bledi strah neznan ; Saj  za svobodni  prag  očinski  se bon', Vsak veren sin zanj rad žrtvuje srčno kri.
A kaj mož^m jeklenim guba se obraz, Ko  tolpi tam  odpirajo zdaj  ozko  gaz? Vztrepeče  vsem srce . . . Pravično sodi Bog! Mi k zmagi šli smo — na morišče gre uskok. L.  S.  Mozirski.