NsVioAna kuitwux
Prof. Erna Dcisinjjcr
Piiha slovcmLcga naroda1
(Na d a! Je ven je.)
Ze pri starih Slovanih zasledimo veliko religiozno občutje, a tudi Slovenci so od slikovitega sončnega mita prednikov ohranili mnogo podob, kajti proces upadanja sončne moči (ki doseže najnižjo točko v kračunu) in zmaga sončnega potomca nad sovražnimi demoni zime, je močno odjeknila v ljudski duši,
Čeprav se je religiozno občutje s krščanstvom premaknilo v vero v enega Boga, vendar je ljudska duša tudi po tej poti hotela ohraniti mnoge stare šege tn običaje iz poganske davnine. Religiozni običaji slovenskega ljudstva nam pričajo, kako je slovenska duša idejo nadosebnega božanstva, ki ureja svet in gospoduje nad stvarstvom, nosila v sebi kot pradavno, veličastno in neminljivo pesem, ki je donela skozi tajinstvene Sume, loge in gaje.
V	religioznih običajih je slovenska duša prenašala iz roda v rod to dediščino obenem z neumrljivo vizijo človeštva po medsebojni ljubezni, bratstvu itt pravici do življenja. Družinsko življenje je bilo že starim, poganskim Slovencem zadruga, ki ni prenesla razcepitve med starši, otroki in vnuki, ampak jih je povezala v eno po medsebojni ljubezni. Najhujša kazen jc bila, ako so koga kot malovrednega »zlega sina« ali kot »zlo hčer« izvrgli iz zadruge, tako da je kakor »izgoj« moral brez družine po svetu.
Še celo, če je kdo poprej umrl kakor kak drug Član njegove družine, je moral v navit ali raju biti zapuščen in osamljen, dokler ni prišel za njim kak član njegovih svojcev.
V	religioznih običajih zatorej ni urejen samo odnos do Boga, ampak tudi odnos do vseh živih in mrtvih. Sem spadajo tudi vsa tradicijska slavja kakor krst, botrovina, poroka, svatovanja, pa tudi žalovanja, kakor pogreb, pokop, sedmina, žrtve, verne duše itd.
Krščanski božič, praznik rojstva Gospodovega, je za vernega Slovenca ne samo velik cerkveni praznik, ampak tudi praznik družinske skupnosti, saj povezuje v družinsko zajednico i hišne posle, hlapce in dekle. V psihologijo slovenskega naroda moramo zatorej vsekakor vnesti tudi to postavko družinskosli, ki jo je narod po svoji najgloblji in nenapisani postavi izvrševal in izpričeval v svojem življenju.
Božič je vsesvet dan v zavesti slovenskega naroda, tako svet, da pravijo, da če kdo umre na božični dan, pride naravnost v nebesa. V odvisnost božične noči spravlja vso naravo. Za slovensko dušo ni to noč nobenih mrtvih predmetov več: kamenje raste in čuje, zvezde prisluškujejo, nebo
1 Ta del razprave bi moral biti objavljen že pred člankom v It. 2 in 3 »SI. Učitelja' te razprave, a jo zaradi pomote v numeriranjn prinaSamn sedaj.
se odpira, drevesa, gozdne živali in živina se pogovarjajo. Personifikacija mrlve pri rode ni to noč samo poetični navdih, ampak ljudska vera in živo versko občutje, da se to noč na zemlji nekaj silnega, skrivnostnega in vele-važnega dogaja: rojstvo Mesije.
Tudi krščanski simboli in predmeti, kakor kadilo, s katerim pokade vse hišne prostore, ima to noč magično moč, da nobena zla sila ne more škodovali.
Na Gorenjskem je to lep hišni obred. Gospodar gre naprej s kadilnico v roki, za njim stopa hišna gospodinja s kropilnico z blagoslovljeno vodo in kropi, potem se vrste otroci in ostala hišna družina ler glasno molijo. Pokadijo in poškrope vse hišne prostore, delavnice, kleti, hlev, šupo, drvarnico in skedenj, ludi vrt in drevesnice, da bi se razlil obilno na vse božji blagoslov.
Svela noč je Slovencem nekaj lako neizrekljivo svetega, da se prebudi celo narava iz zimskega spanja, da za nekaj trenutkov prenehajo obstajati zanjo celo naravni zakoni. Celo voda se za nekaj trenutkov spremeni v vino.
Že stari, poganski Slovenci so praznovali to dinamičnost dogajanja v naravi s posebnim slrahospoštovanjem, prerokovali so in darovali bogovom. Stara slovenska sončna božanstva so upodabljali namreč s svetim peharjem ali kolličem, iz katerega so prerokovali, sploh so si sončno božanstvo umišljali poganski Slovenci na konju s sokolovimi perutmi, konča-vajoče se v ribo (s čimer so simbolizirali združen kult svetlobe in vode).
Čudežna moč svete noči, ko se rodi Odrešenik, je že po naravi sami primerna za prerokovanja, iz vremena na sveto noč sklepajo še danes nekateri na slabo ali dobro letino. Kmet je hotel vedeti, kakšna bo nova žetev, obilna ali revna, zato je primerjal vreme na sveti večer in sklepal iz njega na bodočnost. Vraževerstvo in prerokovavstvo se je ohranilo tudi v krščanskem božiču. Številna in zanimiva so zlasti vremenska prerokovanja, ki se glase:
Ako na božič dežuje, bo prihodnje leto mokro. Božični dež vzame rž.
Če je jasno na sveti večer, bodo jasni (prazni prihodnje leto) kozelci.
Dež in veter pred božičem, koplje jamo rad mrličem.
Jasno in svetlo če je sveti večer, letina prav dobra se rada primeri; sveti
večer če oblačno, temno, žita bo prazno ob letu gumnć. Kakršna sapa drži na sveti večer, tako bo vse prihodnje leto. Kolikor bliže božič mlaja, toliko hujši mraz prihaja.
Kolikor se ivja o božiču na vejah blesti, toliko sadja prihodnje leto na
drevju visi. O božiču zeleno, o veliki noči sneženo. Polna luna blizu božiča, južno zimo nam priča, Slaba bo letina, malo dobiš, če je mokrota na sveti božič. Sveti dan vetrovno, ob letu bo sadja polno.
Od božiča do sv. I reh kraljev če nastaja gosta megla, bo veliko nevarnih bodljajev in še drugih bolezni doma. Itd.
Kakor pripisujejo veliko važnost vetru, ki na sveto noč piha, tako pripisujejo tudi raznim drugim znamenjem prihodnji pomen.
Dekleta vlivajo raztopljen svinec v vodo, da izvedo, kakšnega stanu ho njihov ženin, snubec pa lahko vidi svojo bodočo ženo v vodnem zrcalu.
Sveta noč je veljala tudi kot ura duhov. Gora Bogatin se odpre pogumnemu, ki hoče iti zaklade kopat. Pa ludi strah pred zli duhovi, ki ravno o božiču skušajo škodovati, je še vedno živ med ljudstvom. Gorje tisti ženi, ki na božični večer preko enajste ure še goni svoj kolovrat: pride Glodež, ki jo ogloda do belih kosti.
Tudi lanu ne smejo spresti na božični večer do konca, ampak ga mora šop ostati na kolovratu, da bi ga Devica Marija lahko uporabila za novorojeno Dete.
V	bajevno moč svete noči, ko se rodi Mesija, potaplja ljudstvo svojega duha, kajti lako je že bilo v božjem načrtu, da se izvirček človekove biti steka v svoj pravir. Že skozi vekove je podzavestno čutil ta pravir, se drhte poganjat za njim skozi temino poganstva in prisluškujoč, kaj mu v zimskem soncevratu govori zemlja in kamenje, živali in gozd, kaj besedujejo med seboj dobri in zli duhovi. Ni zatorej zaman in odveč gazil skozi temino poganstva, da je sad njegovega hrepenenja po večnem Bogu dozorel do tiste žlahtnejše oblike in vsebine, ki mu ga je dalo krščanstvo.
V	slovenskih jaslicah, ki jih naredijo za božič v bohkovem kolu družinske sobe, je upodobljen lik tega pričakovanja in hrepenenja. Slovenske jaslice so nekaj posebnega in svojevrstnega; v njib je zaobseženo ne samo poslanstvo vere, ampak je v njih iznešeno vse, kar je slovensko ljudstvo čutilo, vsa žeja in lakota po Odrešeniku, ko je korakalo pO sipkem zimskem snegu alpskih tal in so se njegove stopinje izgubljale v noči poganskega malikovavstva.	(Dalje. |
Jjz, ŠoJUkagzL žLvžjMtja
Kr. Fister
Ročno delo in pouk v višji ljudski šoli ■■•■ kmetfili
»Ta pa bo, ta!« si zadovoljno zaviha gospodar brke, ko gleda pripravnega sina, kako mu gre delo od rok, »Zupanov je bil tri leta v mestnih šolah pa ni za nobeno delo; ne le z rokami, tudi z butico ga naš poseka.«
Ali ni namen šole, da oblikuje fanta in dekleta za pripravnega, umnega, delavnega gospodarja in gospodinjo. To je mogoče doseči brez ročnega in praktičnega dela. Otrok se lažje in jačje vživi v to, kot v samo razmišljanje • Saj delajo otroci dosti doma, še preveč I« bo rekel kdo. Prav zato jc samo teoretično delo otrokom še bolj tu(e. Ni vseeno, kako in na kakšno delo se navaja otrok.
Zakaj je otrokom priljubljen pašnik? Tam delajo piščali, mlinčke v potoku, postavljajo bajte, tam so trgovci, mesarji in kupci, tam so vrtnarji, gospodinje