List 21.
Gorska žena in radovednost ženska.
(Pravlica po nemškim.)
O d starodavnih časov že Prebiva v tamni gori strah
V  podobi  majčkine  žene;
Jo gorsko ženo kliče vsak; Po gojzdu semtertje mi hodi, Nikomur vljudna nič ne škodi.
Prišla je tjekaj v gozd enkrat Uboga žena riidarca Suhljadi po germeh iskat. Ker jo je reva stiskala. Ko išče v misli zatopljena, Se jej pridruži gorska žena.
Se vstraši žena, obledi, Pomiga ji pritlikovka; »Ne mag a j« — tak ji govori — Da tare, vem, te revšina, Zatoraj sim prišla za tabo, Da te obup ne vnese sabo.«
»Na! klopčič preje, motaj ga, Brez konca je, mu konca ni, Ko tek je tira solnčniga, Te živil bo do konca dni; Pogledati le v sredo vari, Ce ne, te reva spet  udari.«
Motati žena urnih rok
Na motovilo koj začne,
Redi se motovila krog,
Al klopčič zmir enak si je,
In pridno rudar'ca sirota
Od jutra do večera mota. i
Prešla je kmalo revšina, Ze mirno leto tud mini, Pa rudar'ca omagala, Pod silo je zvedavosti, In dalje mogla ni sterpeti
V  klopčiča sredo se ne ozreti.
Zabode v sredo iglico,
Kar klopka konc prikaže se. —
Ah kak se je razlegalo
Po hiši njeno tarnanje!
Z rokama, ah, kako je vila,
Želela skor, da b' mertva bila!
Ko trenil bi, pritlikovka Pred ženo vstopi se nakrat: »Ker srečo si zapravila, Pa pojdi zopet derv iskat.« Poteče klopčič, več ne mota, In rudarca je spet sirota.