TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora SIPB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. An ton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR ie the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 137.176 NAROČNINA: Argentina 80.000.— pesov; Južna Amerika: 10 dolarjev; Evropa - Australija: 12 dolarjev; letalsko 15 dolarjev, za vse države. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, (1655), J. L. Suarez — Bs. As., Argentina. Telefon: 766-7513. NAŠA NASLOVNA SLIKA Vsekakor je Novo mesto središče Dolenjske in tu okrog so sc vodile borbe prvoborcev iza narodovo svobododo pred štiridesetimi leti. Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Mayo-Junio. 1982 BUENOS AIRES Maj-Junij 1982 Excelenttfsimo Senor Presidente de la Nacion Argentina Teniente General Bon Leopoldo Fortunato Galtieri ČASA DE GOBIERNO Buenos Aires, 10 de abril de 1982 La Asociacion ESLOVENIA UNIDA, que agrupa y representa a los eslovenos democraticos en la Republica Argentina se suma al jubilo de todo el pueblo argentino por la recuperacion de las Islas Malvinas al patrimonio nacional. En esta oportunidad Eslovenia Unida vuelve a expresar su agradeci-miento por la amplia libertad que por derecho y de hecho le brinda la Nacion Argentina. Rogando a Dios por su ventura personal, saludan a su Excelencia con su mayor estima Emilio Cof Arq, Jorge Martjos Lombergar Secretari« . ■ ' ; ’ j Presidente .:iiv Mi', it.k LVvl Ivan Korošec Kapetan Milan Kranjc Tam nad Bizovikom sem ga prvič srečal, tega drznega fanta pristriženih brk, ozkih, živih oči in stisnjenih ustnic. Nič kaj priljubljen in tovariški se mi ni zdel ob tem prvem srečanju, a iz njegovih odsekanih, suhih besed se mi je 7,delo, da diha samozavest. To je bilo tisti večer tam v gozdu na južnem robu Golovca 18. maja 1942. Ko pa smo naslednji dan v zgodnjem jutru, preskakujoč široke jarke na Ljubljanskem barju udarili v križni ogenj partizanskih in italijanskih strojnic, sem v fantu, ki je prihuljeno in drzno vodil predhodnico, spoznal Milana Kranjca; bil mi je všeč ta korajžni fant „suhih, odsekanih besed in dobrih oči.“ Potem sem mu sledil skozi Dobim polje, žužemberg, Poganjce, šmihelj, št. Jošt, Dolž in v Gorjance. Saj so bili trenutki, ko je bil ves bataljon v nastavljeni pasti, ko ni bilo pravzaprav že nobenega izhoda več, ko se je moral zgoditi čudež; in zgodil se je pod Milanovim vodstvom in z božjo pomočjo in bataljon je izšel kakor Izraelci skozi Rdeče morje. Bilo je v taborišču pod Dolžem. Pozno popoldne je prišlo poročilo, da komunisti pripravljajo napad. Pod večer razposlane trojke so se hitro vračale, vse z istim poročilom: ./Taborišče je obkoljeno.'1 Poveljnik Kranjc je odredil udar skozi obroč in hiter premik. Na strmem zahodnem pobočju proti potoku, kjer se je dozdevalo, da je sovražnik najbolj šibek, je glavnina naletela na zasedo. ,,Stoj! Kdo tam?" je udaril komunist iz teme. „Druga četa!" je odsekal Milan in prehitel: ,,Kdo tam?" „Druga četa Gorjanskega odreda!" je že tišje odgovoril oni iz teme. „Druga četa Belokranjskega!" je pribil Milan odločno. „Naprej!" je pozval partizan. In Kranjc je povedal partizanu, da mora s svojo četo zasesti položaj desno od potoka nad mlinom in ,,da ga za hudiča ne more najti; in da je že skoro zagazil v samo belo gnezdo." ..Previdno, sicer se lahko načrt ponesreči" je svaril partizan in zagotovil: „To noč jih bomo cvrli!" Pokazal je na levo, kjer je skozi gabrovje mežikalo za veliko šotorsko plahto zvezdnatega neba. ,,Tam na grebenu je zadnji moje zasede. Onstran torej zasedeš ti!“ „Zdravo tovariš!" je odzdravil Milan skozi stisnjene zobe in bataljon je utonil v temo gozda. Ko smo v zgodnjem jutranjem mraku počivali že daleč onkraj Gaberške doline, se je pod Dolžem utrnila krvava raketa in udarilo je v juriš — na izpraznjeno taborišče štajerskega bataljona... Tako je vodil Milan Kranjc. Na Krki je zmedel glavnega partizanskega zaščitnika, ki je bil na preži, da pričaka najavljeni štajerski bataljon z namenom, da ga zadrži ob bregu Krke, kjer bi ga tako lažje uničile za Pjim prodirajoče partizanske tolpe. Pa je Kranjc partizansko nakano zaobrnil. Prepričal je terenca, da ima opravka z glavnim štabom partizanskih čet in ta mu je zaupno razložil ves načrt. Bataljon je pričakal partizane na robu obširnega gozda pred velikim travnikom, od koder se je le zadnjim iz kolone posrečilo zbežati. Pri Gracerjevem Turnu — ko je že zmanjkovalo streliva, je z bombami odbil in pogazil jurišajoče Kordunaše. Pri Sv. Križu je s četo razbil sovražno brigado, da je v zmedi odvrgla mnogo orožja in pustila komoro. V Pleterskem kotlu je prebil močan sovražni obroč in prinesel rešitev šibki posadki v gorečem samostanskem zidovju. Tak je bil kapetan Milan Kranjc! Bil je vojak! Drzen in neustrašen, odločen! Takega sem videl tisto prvo jutro maja na Ljubljanskem barju, takega sem spremljal preko dolenjskih in gorjanskih vinogradov in tak je Umiral v Grčaricah — 10. septembra 1943 ob štirih popoldne, ko ss je cb eks/ploziji granate iz italijanskih topov porušil v polno zadet bunker, kjer je našel smrt hrabri Milan s svojimi soborci. Tako je končal junak med junaki! Slava mu' Fr. G. Pričetki narodne borbe za .samoohranitev (Razmišljanja ob 40-letnici) Letos mineva 40 let, odkar je prva skupina slovenskih svobodnjakov z orožjem v roki stopila na plan — v borbo proti okupatorju in v za" ščito zasužnjenega naroda. Prav in primerno je, da se ob tem mejniku narodne zgodovine ustavimo in v seriji člankov analiziramo dogodke, ki so se razvijali v tisti nesrečni dobi slovenske zgodovine. Malo, bore malo, je zapisanega v naših analih o pričetkih narodove borbe za samoohranitev in še to, kar je zapisano, je pobarvano z neresni* eo. Na žalost je največ zapisanega o prvem slovenskem narodnem odporu v lažni komunistični literaturi/ ki seveda razvoj in nastanek prve ilegale prikroja tako, kot pač komunistom prija. Zbornik dokumentov in podatkov o narodno-osvobodilnem boju jugo' slovanskih narodov, Mikužev Pregled zgodovine o NOB v Sloveniji in Sajetov Belogardizem, da ne omenjam drugih komunističnih pisarij, so se na na dolgo in široko razpisali o nastanku in borbah prve slovenske četniške edinice. Slovence prvoborce za samoohranitev so nazivali ali plavogardiste ali belogardiste še predno je prva četniška formacija sploh bila formira' rana. Komunisti so se za svojo revolucijo dolgo pripravljali in čakali so le na ugodni trenutek, ki je nastal z razbitjem Jugoslavije, če verjamemo komunističnim virom in če analiziramo dogodke tistih dni v letu 1941, bomo spoznali, da so komunisti doprinesli levji delež ne le k razbitju bivše države, pač pa tudi k trpljenju in žrtvam,, ki so sledile. Državni udar 27. marca 1941 je mejnik sužnosti jugoslovanskih narodov. 'Komunisti trdijo, da je 27. marec in za začetek demonstracij odgo' vorna KPJ, ki je dala ves čas demonstracijam svojo vsebino. E. Kardelj je ob 10. obletnici OF med drugim dejal: „Dne 27. marca je moralo tudi poslednjemu političnemu slepcu biti jasno, da je v Jugoslaviji minila era buržoazije in da je vodeča vloga prešla na delavski razred in njegov naj-zavednejši del — na komunistično partijo..." Komunisti so razbitje Jugoslavije perfidno izkoristili za izvedbo svojih načrtov, izvedbo revolucije in ustanovitev komunistične diktature. V najtežjih momentih narodove zgodovine so komunisti zasadili nož v naro' dov hrbet in ga pahnili na rob propada. Skupno z okupatorjem so uničevali slovenski živelj. Vsi, ki po njihovem mnenju ne bi soglašali z njihovimi načrti, so bili ožigosani za izdajalce, katere je treba brez usmiljenja odstraniti. OF je bila krinka pod katero so skrivali svoje načrte. Ko so se biviše tradicionalne politične stranke zavedle resnosti po' ležaja, so vsaka po svoje začele z organiziranjem svojih pripadnikov. Te organizacije prvotno niso bile tesno povezane med seboj in tudi niso imele nikakih namenov, postaviti na teren kakršnokoli vojaško skupino. Njih namen je bil, organizirati se in čakati na ugoden trenutek na mednarodni po-zorniei, ki bo diktiral tudi vojaški nastop. Ni resnica, kar trdijo komunistič' ni pisci, da bi te organizacije bile ustanovljene kot protiutež komunističnemu gibanju. Bile so ustanovljene z namenom, pripraviti odpor proti oku-ipatorjieon. še več; od vsega početka iso te razne organizacije skušale sodelovati z OF, dokler ni postalo jasno, da s komunisti sodelovanja ni. Bolj, kot politične stranke, se je trudilo vojaško vodstvo, ki je bilo osnovano, da komuniste pripravi k sodelovanju. Rezultat teh pogovorov je bil porazen, kajti komunisti so bili trdno odločeni, v kali zatreti vsako nacionalno podtalno gibanje in si prilastiti monopol narodnoosvobodilne borbe. Organizirali so svoje morilske trojke, ki so pričele, načrtno in siste' ipatično pobijati vsakega, ki se jim je zdel nevaren, zlasti pa organizatorje nacionalnih organizacij. Padel je inž. Fanouš Emmer, za njim Praprotnik, Sušnik, Martinjak. Pod streli komunistov sta padla visokošolca Franček Župec in Jaroslav Kikelj in mnogi drugi. Tudi na podeželju niso mirovali; svoje morilno početje so razširili širom Slovenije. Vse to se je zgodilo, še predno je en sam četnik stopil v slovenske gozdove. Okupator nikdar ni našel morilcev; kako tudi, saj so le-ti z njim sodelovali. Po zaslugi komunistov so Italijani marca meseca 1942 aretirali jugoslovanske oficirje in jih odvedli v koncentracijska taborišča. Tako so se komunisti iznebili vseh tistih oficirjev, ki niso hoteli k partizanom. Vkljub vsemu temu početju od strani komunistov so ilegalne orga' nizacije posameznih političnih strank bile mnenja, da je prezgodaj postaviti na teren vojaško skupino, češy vojna bo še dolga in treba je ščititi slovenski živelj. Tako mišljenje je seveda bilo pravilno in bi tudi rodilo zaželene uspehe, da niso komunisti z vsem elanom izvajali svojo revolucijo. Komunisti so krivi, da je v Sloveniji bilo toliko žrtev, onih, ki so bili zločinsko pomorjeni, onih, ki so padli v borbah ali umrli v koncentracijskih taboriščih. Pošteni ljudje so bili obsojeni na smrt pod strelom in krampom komunistov in pred nacističnim in fašističnim terorjem. Tedaj, v prvih mesecih leta 1942, ko se je zdelo, da je že vse izgubljeno in da so narodovi predstavniki izgubili vodilno nit, je komandant JVvD nujno pozval politične Predstavnike, da se takoj ustanovi vojaška edinica, ki bi narodu nudila uteho. Njegovi pozivi so padali v gluha ušesa. Posamezni pripadniki JVvD so s ponarejenimi dokumenti šli na deželo s ciljem organizacije prve ilegale. Ti kurirji so šli križem Notranjske, Dolenjske, Bele Krajine, toda vse zaman, kajti prevladovalo je mnenje, da je treba naše udarne sile čuvati za zadnji in odločilni trenutek. 2. aprila 1942 je bil storjen prvi korak, postaviti na teren prvo ilegalno skupino na vsenarodni bazi. Zbirališče je bilo v Hrastju pri Mirni Peči. Ker pa se je zbralo le 6 borcev, do nastopa ni prišlo. Končno je komanda JVvD le uspela formirati v gozdu pod SV. Urhom prvi ilegalni odred. Prvi borci so prišli v skrivno taborišče 10. maja 1942. Zbiranje se je vleklo vse do 17. maja, dotok borcev in orožja ni bil zadosten. Medtem so komunisti tudi izsledili zbirališče in popoldne 17. maja odgnali nekaj zaupnikov in podpornikov odreda: učiteljiščnika Pavčiča, 3 Jakoše, Cankarja. Odred sedemnajstih fantov, prvih četnikov v Sloveniji, je 18. maja Ponoči nastopil svoj bojni marš proti Dolenjski. Kmalu po odhodu pa so komunisti umorili še Feliksa Pogačnika, podžupana v Dev. M. v Polju in njegovo ženo. V prvi četniški skupini so bili člani ali pripadniki vseh demokratičnih političnih strank in nazorov. V njej so bili tudi pripadniki KA in akademskega društva Straža. Pred odhodom iz Bizovika je komandant JVvD, major Karel Novak, nekako takole nagovoril to skupino mladih borcev: ,.Borci, nastopate težko pot borbe za osvoboditev slovenskega naroda. Vaša pot bo trda in mnogi od vas bodo padli v tem boju za svobodo; toda Pomnite, da je vaš nastop zgodovinskega pomena, da je vaš nastop edino upanje bičanega naroda“... nadaljeval je: ,;Ne iščite spopadov s partizanskimi edinicami, skušajte s? jih izogibati; toda če boste napadeni, se hrabro branite! Vaše geslo naj bo: SVOBODA ALI SMRT!‘“ Prva četniška enota se je s težavo kretala skozi Suho Krajino na potu proti Gorjancem in s težkim srcem opazovala naglo se razvijajoče partizanstvo. Odred prvoborcev je ostal zvest povelju svojega komandanta in ni iskal bobbe s partizani, toda partizanske edinice so ga zasledovale in že nekaj dni po nastanku zahrbtno napadle pri Starem gradu v Suhi Krajini. Prvoborci so se odlično držali in brez žrtev odbili partizanski napad. Ta napad 25. maja 1942 je torej rojstni dan krvave revolucije na Slovenskem; pričeli so ga komunisti. ______________________________________ZA ZGODOVINO ZVESTO HA DO GROBA Zdomski zapiski dr. /Stanka Kocipra Po razumljivem presledku zaradi bolezni in smrti soproge, nam je avtor zopet dal na razpolago sledeče gradivo. — Op. ured. Dne 31. maja 1945 proti večeru (ob 19. uri) je prišel na sprehod od jezera po hribu navzgor millstattski vojaški guverner, ki je nosil uradni naslov AMG Liaison Officer 78 Div. Capt. G. H. Campbell. Ustavil se je pred našo hišo. Govoril je perfektno italijanščino in se je „slučajno“ zapletel z nami v pogovor. Ta gospod, ki se je zatrdno čutil pozvanega, da zviška izstavlja spri-čevala, je kralja Petra IT. imenoval stupidnega otročiča, Mihailoviča izdajalca, Slovence pa enostavno hitlerjevce. .. 'Ni si težko predstavljati, da nam je spričo vrste prostaških žalitev, ki si jih je ta predstavnik angleške imperialne oblasti tekom nadaljnjega razgovora še dovolil, ki pa jih zaradi prizanašanja angleški časti ne bom ponavljal, vsem vrela kri, da smo se komaj zadrževali. Največ težav je to vzdrževanje povzročalo temperamentnemu dr. Lovru Hacinu. Njegova reakcija je bila za nas sicer zelo simpatična, toda spričo človeka takšnih intelektualnih in moralnih kakovosti, kot jih je kazal naš sogovornik/ premalo vzvišena. Na koncu razgovora nam je Capt. Njegovega Britanskega Veličanstva G. H. Campbell, ki se je očitno zelo zavedal svoje brezmejne moči, kateri smo bili izročeni, s poudarkom rekel: „Kdor je Titov sovražnik, je moj sovražnik!" Posebno močno je poudaril „moj“ in se udaril na kurje prsi. Najbrž se je tudi on posebej močno zavedal, kar je pred nekaj dnevi rekel gen. Rupnik o angleškem vojaku, da se vsak izmed njih zaveda, da je činitelj v zgodovini imperija...* Potlej je pograbil čepico in kar gologlav zbežal nazaj proti jezeru. Takrat še nismo vedeli, da smo bili temu človeku zares povsem iz" ročeni. Dne 3. junija 1945 pa nas je obiskal moj stari znanec in prijatelj še izza dni delovanja „Samopomoči“ v italijanskem internacijskem taborišču v Padovi, frančiškanski pater Fortunat Zorman. Povedal je, da je Titov predstavnik v Spittalu na Dravi, neki Zore pred nekaj dnevi izjavil: „Zdaj smo končno točno zvedeli, kje je general Rupnik. Zdaj nam no uide več...“ Poleg splošne gobezdavosti, ki je končno morala izdati naše bivališče, katerega v ostalem gen. Rupnik kljub opozorilu gen. Arbuthnotta tudi tajil ni, je bila, kakor sem že omenil v enem izmed prejšnjih poglavij, v ne deljo dne 27. maja 1945 v Spittalu tudi naša gospodinja Schusterjeva... Zore je kajpak poiskal najkrajšo pot k svojemu enakovrednemu angleškemu pajdašu, ki si nas je prišel osebno ogledat in nam pokazal svoje kakovosti... Dne 10. junija 1945, ko smo že bili internirani v Spittalu, nam je nemški specialist za balkansko področje, obveščevalni stotnik Konrad, ki je v ostalem vzdrževal tudi zveze z Mihailovičevimi četniki, znal povedati, da je bil šef Titove misije v Spittalu (Zore?) pri angleškem guvernerju v Millstatu in zahteval Rupnikovo in našo aretacijo. Guverner naj bi imel takrat hud nastop z gen. Arbuthnottom... — Takrat smo torej prešli izpod oblasti generala Arbuthnotta v območje angleške etape, ki jo je predstavljala »vojaška vlada“ (AMG). No, tudi angleška etapa je povsem upravičila naše izkušnje z italijansko in nemško etapo... — V točnem smislu zagotovila, ki mi ga je že 16. maja 1945 dal general Arbuthnott, smo dne 6. junija 1945 dobili od millstattske občine, ki je takrat stala pod jurisdikcijo vojaške vlade, neki obrazec za »preseljene osebe“, na katerem je stalo, da se takoj odločimo za: a) takojšen povratek v domovino ib) poznejši povratek v domovino c) preselitev v drugo državo č) bivanje v Avstriji * Na tega dičnega predstavnika slavne vojske Nj. Brit. Veličanstva se še sedaj premnogokrat spomnim, ko še v današnjih dneh v kinih in na televiziji gledam zavezniške vojne filme in nadaljevanke, v katerih so zavezniški vojaki vsi do zadnjega strašno »fejst fantje" in na moč hrabri, Nemci pa dosledno grozne nerode, cepci in celo bojazljivci... in o katerih je tudi argentinski vodilni kritik Cesar Magrini nekje zapisal: »Saj ni bilo tako! Toda, ker so zmagovalci, kdo se bo pač z njimi prepiral..." Dne 7. junija 1945 sem s tem obrazcem obiskal Capt. Corbetta in ga vprašal, kaj naj naredimo. Hotel sem namreč zvedeti, do kolike mere spadamo pod avstrijske civilne oblasti, t. j. do kod so za nas obvezne njihove haredbe. Takrat sem Capt. Corbetta našel povsem spremenjenega. Nič več ni kazal one sproščenosti, kot običajno, čutil sem, da so se njegove besede kretale previdno v zelo ozkih mejah, preko katerih niso šle. Odgovarjal mi je samo: ^Čakajte! — jaz ničesar ne vem... Ničesar ne morem reči... — “ Nisem gojil nobenega dvoma več, da je o nas odločala samo še etapa, ki ji je v Millstattu načeloval Capt. G. H. Campbell. Vojska je bila samo še izvršni organ... V tonu, ki je vseboval bridek očitek na račun vojaške časti, sem Capt. Corbettu rekel: „Potem najbrž tudi ne veste, da so bili tisoči Slovencev iz Vetrinja izročeni v komunistično Jugoslavijo...? — “ Ne vem, ali je bila kriva moja predrznost, ali kaj ga je vidno priza-delo. Videl sera samo, da se je pri vsej flegmatični angleški rutini težko zadrževal. „Ničesar ne vem... Ničesar ne vem... — “ Potlej je skoraj srdito dodal: »Skupina liz fipiUala je bila prepeljana v .Italijo!** Mi je hotel s tem očitati, da je gen. Arbuthnott svojo obljubo držal ? Popoldne istega dne se je pri nas javil bivši policijski agent iz Ljubljane RabSelj. Že dne 1. junija 1945 nam je Slavko Skoberne znal povedati, da je urednik »Družinskega tednika" Hugo Kern zvedel od dr. Marijana Zajca, da se je polk. Vule Rupnik rešil! Rabselj je znal povedati o Vukovi rešitvi že nekatere podrobnosti, ki so se v mnogočem sicer izkazale kot neosnovane, takrat pa so nam vlile veliko mero upanja, da se je uspel rešiti vsaj Vuk Rupnikk, če že o sebi nismo mogli upati ničesar dobrega več... Dne 8. jun.ja 1945 ob pol 12. uri dopoldne mi je avstrijski policist prinesel povelje Capt. G. H. Campbella, ki je nosilo datum istega dne, in na katerem je bilo v nemščini zapisano sledeče: DOKTOR STANKAR KOCITER, tajnik generala Rupnika, naj se takoj javi pri stotniku Corbettu GSI odseka bri" tanskega poveljstva v Millstattu. V angleščini pa je bilo dostavljeno: 'Nosilec ima navodila, da se javi Capt. Corbettu na "G” odseku. Prosim, napotiti ga r odgovarjajočo pisarno. ’ G. Campbell Capt. 1. r. MGLO 78 DIV. ALLIED MILITARV GOVERNMENT PROM CA RT. G. H. CAMPBELL AMG LIAISON OFFICER ..........7? M. REf. DATE SUBJECT.-. TO s .............. itOKTeA l na 40-letnico Gorjancev, ki je pred nami. Pa si mi odvrnil: ,,Zdi se mi, da me ne bo med vami.“ Polde, nisem vzel resno, čeprav sem poznal Tvojo šibko zdravje, katerega moč si pustil na frontah domovine. Čeprav odhajaš Polde, Ti ostajaš med nami, Ti boš vedno med nami soborca in pri Tvoji družinici, ki si jo imel tako rad. V Tvoj grob Ti polagam drobtine slovenske prsti, domovine, ki Te čaka tam daleč. Z Bogom stari soborec, z Bogom in nasvidenje — Polde! Ratko Šušteršič SOLIDARNOST ČLOVEŠTVA Po našem krščanskem nauku je človeštvo obremenjeno s posledicami izvirnega greha, človeštvo živi na zemlji v težkih okolnostih. Po pravici se življenje na zemlji imenuje dolina solz. Teh okolnosti je mnogo, na primer: 1. Delo. Vsak človek mora delati, da bi imel od česa živeti. Delo je večinoma težko, mora se opravljati pod neugodnimi pogoji, često v nevarnosti za zdravje ali celo za življenje. Vendar tudi v slučaju, da je delo prav lahko, je vendar v zvezi s skrbjo in s prizadevanjem. 2. Bolezni. Bolezni je brez števila in mnoge so neozdravljive. Mnogi ljudje so bolni, čeprav od oizdravljivih bolezni, ker nimajo sredstev, da bi se obrnili na zdravnika in si kupili zdravila. 3. Starost je večinoma težka in neizbežna bolezen tudi tedaj, ko ima človek zagotovljeno potrebno nego. 4. Lakota. Večina človeštva ima premalo hrane, ki je večinoma tudi neprikladna. Razlogi: nezadostna proizvodnja, pomanjkanje ekonomskih sredstev, neznanje, itd. 5. iSlaba in nezadostna obleka in obutev. 6. Slaba in nezadostna stanovanja. Ogromno ljudi živi po provizornih kočah, šupah, šotorih, po ulicah in celo po jamah. 7. Brezposelnost. 3. Vremenske katastrofe: povodnji, tornadi, požari, potresi, nevihte, vulkanska bruhanja, itd. 9. Divje živali, mrčes, itd. 10. Življenje po mestih z veliko natrpanostjo prebivalstva, industrije in prometa. Zaradi tega je življenje po mestih nezdravo životarjenje v pomanjkanju zraka, sonca, miru, razvedrila, odmora, gibanja v naravi... Tl. Tegobe, ki jih povzročajo zavestno sami ljudje: vojne z vsemi svojimi strašnimi posledicami, 'borbe za oblast, nepravična razpodelitev dobrin, zavestno pomanjkljivo plačanje dela, nedela, izvrlšena iz sovraštva, maščevanja, pohlepa, sadizma... fizično nasilje, uboji, tatvine, plenitve, klevete, bahavost, oholost, žalitve, goljufije, itd., itd. 12. Neumestnost samih ljudi, ki često zaradi neznanja delujejo tako, da škodujejo drugim. Itd., itd. Človeški rod je bil pahnjen v dolino solz. Vendar Bog je ljubil človeštvo kot skupnost, kot družino, brez ozira, koliko je ljudi dobrih in koliko Klin. Poslal je svojega edinorojenega Sina Kristusa, da reši človeštvo z mučeniško smrtjo na križu. Da reši človeštvo — od česa? Od življenja na zemlji? Očitno je, da ne, ker vsak človek, ki se je rodil, mora skozi zemeljsko življenje. Kristus je prišel rešit človeštvo od večne smrti, od večnega izgnanstva. 'Za vse ljudi, ki so v začetku bili zamišljeni pravični, je bilo pripravljeno mesto v božji pričujočnosti, v božjem blaženstvu ljubezni in miru. Vendar je to mesto bilo izgubljeno zaradi izvirnega greha. Človeštvo je bilo obsojeno na izključitev in na izgnanstvo od blaženstva. Kristus pa je s svojo smrtjo rešil človeštvo tega večnega izgnanstva. Vendar pa to odrešenje mora biti zasluženo z dobro voljo. Ne more biti rešen tisti, ki se je opredelil za izlo. Kešen bo tisti, ki se je opredelil za ljubezen, za mir, za dobro, za pravico, za poštenje, za dostojanstvo, za čast, za resnico... Kristusovo odrešenje velja za vse ljudi. Cilj je, da se reši vse člove-štvo, da vse človeštvo vstopi v vesoljno harmonijo, ki je živa ljubezen, mir in neskončna, večna pesem blaženstva. Odvisno je le od nas, ali hočemo odrešenje sprejeti. Večina ljudi tega ne razume. Večina ljudi živi nesolidarno do človeštva, živi zase, v svojem posebnem življenju, po možnosti na škodo svojih bližnjih. Večina ljudi se bori za svojo izključno srečo, kvečjemu še za srečo svoje rodbine, odnosno za srečo svojega naroda. In vprašanje je, v katero smer je uperjeno to prizadevanje. Mar ne v smeri materialnega dobra v veliki večini ? Duhovna stran — duhovno dobro je največkrat prezrto. Vendar, mar nismo vsi ljudje velika družina? Mar nismo po naši skupni usodi vsi bratje in sestre ? Mar moremo ostati ravnodušni, vedoč da bodo premnogi naši bratje nepovratno odšli v izgnanstvo, v večni mrak in mraz, v večno neohladljivo pekočo vest ? Mar nismo mi, ki to spregledamo, poklicani, da vložimo vse svoje sposobnosti, da bi rešili večnega izgnanstva čim večje število naših bratov ? Da, to je naša prva dolžnost iz solidarnosti do človeštva, česar smo obvezni po največji zapovedi, zapovedi harmonije, zapovedi vesoljne lju" bežni. Božji cilj je kozmična ljubezen — harmonija, mi pa smo tukaj, da se borimo za ta cilj, da sodelujemo z Bogom. Da sodelujemo z Bogom v vzpostavljanju vesoljne ljubezni po zgledu Kristusovem, ki nam je pokazal pot in način. Ljubezen je edina, ki more udobrovoljiti srca. Ljubezen je edina, ki je v stanju, da premaga sovraštvo in da dušo izpolni s svetim navdušenjem, da v človeku zbudi vest in da ga pritegne na stran svetlobe in da ga iztrga iz oblasti teme. Zato je ljubezen naše orožje. Njo podpira samo logična misel. In nič več! Mi se odrekamo vsakega nasilja, vsakega primoranja, ker rešitev je dosegljiva edinole s svobodno dobro voljo. Kraljestvo božje je kraljestvo ljubezni, to je dobre volje, ki vlada v dušah, ki so se same prostovoljno Predale, da zgore v ognju požrtvovalnosti. Zato je razumljivo, zakaj je rekel Kristus: „če te kdo udari po levem licu, ponudi mu še desno!" — ,,če .zahteva kdo od tebe. da greš z njim eno miljo, pojdi z njim še dvakrat toliko!" — „če te kdo prosi, da mu daš srajco, daj mu še suknjič!" — To vse so dela nedvomljive ljubezni, tedaj ko človek absolutno prezira sebe, svoje potrebe, svojo osebnost in ni užaljen le zato, da bi zrna-gala ljubezen, človek gre nag in bos in ponižen zato, da bi rešil eno dušo, da bi jo pridobil za svetlobo, za večno življenje. Edino taka dela so potrebna, da bi se izgubilo čim manj duš človeške skupnosti. Ta dela nam nalaga naša človeška solidarnost, naša ljubezen do naših bližnjih, ki so v zablodi. —• MAŠI MOŽJE JOŽE LAH - 80 letnik ■Naš slavljenec se je rodil 28. februarja 1902 v vasi Masovče, fara Komenda na Gorenjskem. V šolo je hodil v Komendo, študije pa nadaljeval v škofijskih zavodih. Ko je njegov oče leta 1917 kupil graščino Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem, je moral Jože šolo pustiti in iti delat na veliko posestvo. (Poročil se je leta 1939 z gdč. Anico Zupančič, doma iz Jezera pri Trebnjem. Rodili so se jima trije otroci; sin in dve hčerki. Ko so se začeli pojavljati komunisti med zadnjo svetovno vojno, so Jožeta vedno zasledovali in opazovali. Tako jim je bil takoj v začetku trn v peti. Ob italijanski kapitulaciji so njega in še nekaj drugih odpeljali v Žužemberk, kjer so jih obsodili na smrt. Ker pa se je približevala nemška ofenziva, so se partizani razbežali in so bili rešeni. Potem so ga partizani mobilizirali. Ko so prenočevali, je slišal, kako so v sosednji sobi parti-zani govorili, kateri so nezanesljivi in jih je treba pobiti. Slišal je svoje ime in .še dveh drugih. Takoj je šel k njima in povedal, kaj je slišal in njima tudi zaupal, da bo ušel. Tako je tudi storil. Ona dva pa nista hotela, in ni ju več videl (gotovo so ju pobili). Potem je padel v roke Nemcem, kateri so ga hoteli ustreliti. Rešilo ga je znanje nemščine. Nemškemu oficirju je vse obrazložil in ta ga je nato spustil, da je lahko šel domov. Nekoč se je skrival v Baragovi sobi. Za omaro je bil skrit 4 ure, ko so v sobi sedeli partizani in ga čakali, ker jim je bilo rečeno, da je odšel od doma po opravkih. Po 4 urah čakanja so se partizani naveličali in odšli. Domači so trdno prepričani, da ga je obvaroval sam svetniški Baraga, ker je bil takrat zelo prehlajen in je hudo kašljal. Toda takrat ni nobenkrat zakašljal, kar bi gotovo pomenilo smrt. Ker je uvidel, da tako ne more več naprej, se je podal v Št. Vid, kjer je že bila domobranska posadka. Nekaj časa je bil tam, potem pa je odšel v Ljubljano. 1945. leta maja meseca se je podal z ostalimi begunci na Koroško. Z angleškim transportom se je potem odpeljal v Italijo v Servigliano. Ne" kaj časa je bil tam. Ker pa ima v Franciji sorodnico, se je na črno preselil v Francijo in tam živel in delal v tovarni do leta 1956, ko je prišel v Cleveland, Ohio. Tukaj je delal po raznih krajih in tako dočakal pokojnino. Najprej je dobil sem sina Jožeta, potem pa še ženo in dve hčerki, Ireno in Alenko. Svoj dom ,si je napravil na Huntmere Ave. v Clevelandu, kjer živita z ženo. Hčerki Irena in Alenka, kakor tudi sin Jože so že poročeni. Sin Jože je lastnik poznane Swiss House pri Madison, Ohio, kjer je naš slavljenec s svojimi sorodniki in prijatelji obhajal 80-letnico svojega rojstva v nedeljo 28. februarja 1982. G. Jože Lah je delaven član Društva TABOR in velik protikomunist. Kadar imamo proslavo in domobransko veselico, se vselej udeleži z vsemi svojimi, s hčerkama, sinom in njihovimi družinami. G. Jože Lah, želimo Vam še mnogo zdravih in zadovoljnih let, da bi v krogu svojega sina in hčera ter njihovih družin, zlasti pa še ob pridni ženki Anici, ki tako lepo za Vas skrbi, obhajali še velko takih obletnic. BOG VAS ŽIVI ŠE NA MNOGO LETA! VAŠ PRIJATELJ Ob tem bi še pripisal, da njegov starjši brat Miha, ki je lani umrl v domovini, veliko hudega prestal od komunistov; po vojni je tudi bil obsojen na več let zapora. Njegov mlajši brat Lovro pa je bil kot domobranski podoficir bil vrnjen iz 'Vetrinja in ubit. JANEZ KOCJANČIČ — 60 LET Dne 10. junija 1982 bo obhajal svojo 60-letnico soborec Janez Kocjančič. Doma je iz Sela šulmberg na Dolenjskem in živi v Slovenski vasi v Lanusu, Soborcu Janezu k njegovi 60-letnici čestitamo ih mu želimo, da bi še mnogo let preživel med nami v zdravju in zadovoljstvu! Soborci — prijatelji — mladina! V nedeljo, 30. maja 1982, bo naše srečanje v Zavetišču dr. Gr. 'Ražmana ob 40-LETNICI PRVEGA OBOROŽENEGA NASTOPA IN TRDNJAVE SV. URH Sv. maša ob 11.30 bo za vse padle sobomce ter žrtve iz občin Device Marije v Polju in Dobrunj. Prikaz dogodkov in beseda o .sv. Urhu. Skupno kosilo — v korist Zavetišča. VABIJO PREŽIVELI BORCI EPK JOŽE JAVORŠEK - SAMOTNI JEZDEC (Nadaljevanje) Pozitivno stališče je zavzel pesnik Matej Bor, ki pa je istočasno tudi skušal debato speljati na neko višjo raven s tem, da bi ne bila obravnavana Javorškova knjiga kot taka, temveč „problemi, katerih se dotika“, zlasti še na področju ..soočanja generacij'*. Boru je knjiga všeč ker je pisana v zelo jasnem, čistem in duhovitem esejističnem jeziku, polemičnem, kakršnega na Slovenskem redkokdaj berem. Mislim, da je marsikateri Slovenec, čeprav se ne strinja z njegovimi pogledi, pripravljen Javoršku marsikaj odpustiti zato, ker je prinesel v našo polemično esejistično besedo nekaj svežega. Pravijo, da je nesramen, toda polemika je vedno nekoliko nesramna, vedno je ostrejša kot neka objektivna filozofska ali literarna razprava. Med kulturnimi ljudmi si ni treba šele pridobiti pravico, da kot polemik včasih tudi mahaš nekoliko močneje, če znaš. 'Če bi hotel kdo drug napisati knjigo, kakršno je napisal Jože Javoršek, je verjetno sploh ne bi mogel tiskati z vsemi temi spotakljivimi in tudi zelo hudimi stvarmi, ki jih obravnava. On pa je znal to napisati tako, da ga lahko beremo, čeprav imamo pri tem morda zelo različna mnenja. Slovenski bralci so knjigo razgrabili. To je gotovo uspeh za avtorja. Bor opozarja da gre za globoko subjektivno knjigo in sodbo in avtorju pravzaprav oporeka samo trditev, da so vsi slovenski pisatelji „vsak na svoj način" dezertirali iz revolucije. (To namerno distanciranje od revolucije se v resnici vleče kot rdeča nit skozi vso debato te okrogle mize.) Franc šali je skušal debato še bolj poglobiti ali posplošiti: zanima ga predvsem, kaj bi se dalo storiti, da bi bilo v '(naši) družbi manj nevarnih razmerij, o katerih piše Javoršek. Potrebno je večje spoštovanje resnice, ker prihaja zdaj literatura na dan „z bolj ali manj prikrito ideologizirano resnico". In drugo: odpraviti je treba ..enodnevne, površne, na hitro skonstruirane sodbe in ocene, ker to prinaša nestrpnost, osebno prizadetost in zasebne stvari". 'Seveda je treba to mnenje prebrati s povečevalnim steklom, da iz njega zazija resnična vsebina. Urednik Književnih listov Tit Vidmar je sicer skušal Šalija pripeljati nazaj k Javorškov! knjigi z direktnim vprašanjem, kaj misli o njej, toda Šali se spet izmuzne z izjavo, da je „zagret za drugačne pristope, ko gre za obravnavanje povojnega kulturnega razvoja." Zavzema se za sistematično analizo teh vprašanj, ki bi zlasti mlajšim prinesla jasne in čiste odgovore. Bor mu v odgovor še enkrat ponovi, da je Javoršek odkrito subjektiven, in da se bo zato njegova knjiga z vsemi slabostmi in uspehi sama branila. dSfe samo danes, ampak tudi v literarni zgodovini, ker ima pisec izjemoma ostro in duhovito pero. Taki pisci si včasih dovolijo tudi kaj takega, česar si znanstveni ali literarni kritik ali zgodovinar ne sme privoščiti. Javoršek v obračunavanju z nasprotniki pravzaprav obračunava s seboj. V resnici obračunava s tem, za kar meni, da je naša povojna dekadenca in pri tem ne varčuje z besedami. Pripoveduje, kako se je s to dekadenco tolkel in kako mu je uspelo, da se je izmaknil ter šel naprej. Mislim, da je to popolnoma drugačne vrste literatura, polemično esejistična, nikakor pa ne knjiga, ki 'bi skušala po avtorjevih intencijah biti objektivna, znanstvena analiza našega povojnega bivanja. Tu se torej Bor razlikuje od Grosmanove, ki dvomi, da gre za delo, ki bo „obstalo“, ker gre 'bolj za časovno pogojen polemičen, če ne političen zapis. (Grosmanova seveda govori le o »Nevarnih razmerjih," ne o »Kako je mogoče", ki pa ima definitivno literarno vrednost.) Ta nesporazum ob subjektivnosti Javorškove knjige je pripeljal tudi do drugih zapletov. V slovenski literaturi je namreč posebej memoarska zvrst razmeroma redka, kaj šele izpovedna zvrst, »confessional literature", kot pravijo na zahodu. V tem je več kot značilna naslednja izjava predstavnika Književnih Listov: Očitno je osnovni nesporazum v tem, da tisti, ki ocenjujejo Javorška, in tudi Javoršek sam na neki način ponuja vtis, kot da gre za neko objektivno oceno stanja v slovenski kulturi po vojni. Tak pristop nujno vodi do raznih napačnih zaključkov. Nasploh pa se pri nas širše odpira vprašanje osebnih izpovedi in subjektivnih ocen. Praktično ne izidejo kolikor toliko resni ttnemoari, ki ne bi naleteli na prave viharje in odpore. Pri Javorškovi knjigi, ki sicer ni pravo memoarsko delo, je nekaj podobnega. Matej Bor je omenil tudi nekatere manifestacije, ki so prišle do izraza ob Javorškovi knjigi. Neposredno po izidu »Nevarnih razmerij" so zagnali po Ljubljani vik in krik, da je knjiga zaplenjena. To gotovo govori o naši majhnosti, zlasti če upoštevamo, da je takšne govorice lansirala kulturniška sredina. Drugo, kar prav tako govori o naši majhnosti, je čedalje bolj razširjeno mnenje, da bi bilo treba izid takšne knjige nekako preprečiti in kakorkoli prepovedati. In spet so nosilci takih idej tako imenovani kulturniki. Tretja stvar, ki zbuja skrbi, je dejstvo, da mesec dni po izidu knjige nismo dočakali nobene resnejše kritike. Naš štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kulturna vprašanja se je zadovoljil s problematičnim tekstom v obliki pisma uredništvu, namesto da bi podal oceno knjige, ki ni razburkala samo slovenske kulturne sredine, ampak tudi širšo družbo. Tudi ta okrogla miza po svoje odraža majhnost. Tolikšno število povabljenih in tako skromen odziv kažeta na neko mentaliteto, ki bi rada zbujala vtis zapostavljenosti tudi tedaj, ko ni niti najmanjšega razloga za tako počutje. Se pravi, določno se zdi, da nekateri v naši kulturi, pa ne samo v kulturi, hudo ropočejo in se delajo, kot da bi stali pred zaprtimi vrati, čeprav so ta vrata kar široko odprta. To je nekaj povodov za razpravo ob Javorškovi knjigi, pa tudi ob drugih priložnostih. Debato je spet nekako pretrgal pisatelj Miloš Mikeln s pravtako presenetljivo izjavo, da JavoPškove knjige ni prebral ter se zato ne bo ,,vtikal v debato o njej“. Namesto tega je sprožil vprašanje razmer v Društvu pisateljev in spora, ki naj bi nastal ob izidu zbirke slovenske poezije v Beogradu. iS tremi stavki je tu sodeloval tudi Vidmar. Paternu je spet zapeljal na prvotni tir in iz Vidmarja iztisnil dva stavka. On se je tudi najbolj približal jedru problema, ki ga je Javoršek s svojo knjigo kot vroč kostanj vrgel v pest slovenskih literatov. Nobenega dvoma ni, pravi Paternu, da je Javorškova knjiga danes najbolj brana knjiga, da je najbolj vznemirljiva, najbolj vroča knjiga, ob kateri se marsikdo vname in opeče. Zato so tudi prvi odzivi zelo nagli, nestrpni in v ocenah v bistvu zelo enostranski. V resnici smo postavljeni pred neko hibridno, ng čisto enotno tvorbo, o kateri ni tako lahko izreči besede. To je literatura, ki hoče biti dokument, in pa dokument, ki hoče biti literatura. Dokler je Javoršek v mejah literata, umetnika, ima popolno pravico podajat svojo subjektivno sodbo, delno resnico o stvareh. Kakor hitro pa hoče biti delo dokument, in to knjiga včasih tudi eksplicitno pove, čeprav se avtor igra s tem pojmom, pa najbrž ne more temeljiti na subjektivnih sodbah. Zato je ocenjevalec v zadregi, če presoja delo kot dokument, je najbrž v stiski, ker nima podatkov, kje je potvorba, kaj vizija. Če pa beremo knjigo kot umetnino, je spet težko, ker je literarna vizija tako zelo povezana z resničnostjo. Zato najbrž znanstvena sodba, če smem ta izraz sploh uporabiti, ne bo dana čez noč. Iz te 'Paternujeve ocene se nato razvije tisto osnovno vprašanje, ki pa ni samo vprašanje Javorškove knjige, temveč bistvo današnjega kulturnega in političnega življenja slovenske družbe: kaj je resnica, kje je resnica; zakaj resnica takšna, kakršna je, ne sme na dan... 'Paternu nadaljuje: Mislim pa, da je še nekaj, kar je navsezadnje bistveno, ne glede na formo. Vprašanje, koliko resnice neka literatura prenese, če s tega vidika presojamo Javorška, je gotovo danes v nekem smislu privilegiran avtor. Tvegal je povedati resnice, ki si jih doslej ni upal nihče. VIDMAR: Na primer? PATERNU: Tu so gotovo neke podrobnosti, če vzamemo samo tiste grozljive anekdote in. zgodbe, VIDMAR: Temu je bil samo on priča. PATERNU: Tako presunljive stvari o naši NOB, o kulturi, o teh ljudeh in njihovem povojnem početju nisem nikoli bral. V tem vidim nekak privilegij, čemu pa služi ta resnica, tega ne bi vedel povedati.Hkrati pa takoj kot laik, ki ne pozna vse resnice, ker nisem bil prispten, vendarle moram reči, da je ta resnica zelo vidno zamejena. Zanimiv je namreč seznam ljudi, o katerih avtor piše, zelo zanimiv pa je tudi seznam, o katerih ne piše ali jih samo bežno omenja. Se pravi, gre za resnico, ki je po eni strani senzacionalno poglobljena, po drugi strani pa vendarle za vsakogar, ki zna brati, resnica, ki je zamejena in zavita v molk. Kakšen strašen pretres torej čaka dr. Borisa Paternuja et al., ko vsa resnica ne bo več »zamejena in zavita v molk!“ V primerjavi z njo, je Ja-vorškovo pisanje — nedolžna fabula. Debata je zašla na nevarno stranpot: razmerje med resnico in literaturo. Tu pa se je zdaj Vidmarju zazdelo potrebno, da prevzame krmilo in prepelje debato iz nevarne plitvine v ugodnejše vode, na primer v vprašanje razmerja med POLITIKO in literaturo. To so navsezadnje stvari, ki so »načelne in pomembnejše kot pa Javorškova knjiga" /(!). In potem pove naslednji, za nas »zunaj" vsekakor zanimiv primer o odnosih med politiko in literaturo : V Londonu je dolgo živel znani srbski pisatelj Miloš Crnjanski, ki je v mladih letih na univerzi denunciral komunistične študente itd. itd. Vsaka zabloda je možna pri skoraj vsakem človeku, a politika mora vendarle marsikaj hraniti v svoji zavesti. Tega moža so vabile tedaj zelo visoke osebnosti, nas veleposlanik v Londonu ga je osebno obiskal, se z njim dogovarjal ne vem koliko časa, mu dajal ne vem kakšne obljube itd., samo da 'bi se vrnil. Mi smo pa imeli v Trstu slovenskega pisatelja, ki je zapustil domovino v začetku vojne, ki je živel malo v Kairu pa drugod in ki se ni pregrešil s kakim posebnim pisanjem zoper nas. To je bil Anton Novačan, ki v naši literaturi nekaj šteje. Živ krst se ni spomnil, da bi mu rekel, pridi domov. Naša politika se zanj ni zmenila, kakor da bi ga sploh ne bilo. ‘In tako je mož navsezadnje odšel v Argentino in tam žalostno končal. To sta dva odnosa, ki ju je 'treba imeti pred očmi, in s tem drugim odnosom je težko ustvarjati resnično plodno kulturno politiko, ki bi bila intenzivno in iz notranjosti zavzeta za usodo umetnosti, za usodo kulture. Vidmar navaja Novačanov primer tudi kot primer razlike med slovensko in srbsko »politiko", ponavlja torej staro znano resnico, da so Slovenci v .resnici/pajhujši v partijski pravovernosti. (Sledi) Mojemu prijatelju v spomin! IKar nisem mogel verjeti, — da si za vedno odšel od nas! Jokal sem! ,Moji spomini so se vrnili nazaj v tiste čase, ko sem Te spoznal, ko sva skupaj bojevala pravičen boj, za lepšo bodočnost našega naroda. To je na Lah - „Kovač“ — tako so mi povedali. Ko sva si podala roke, sem v tvojem prijemu zaslutil odločnega in neizprosnega — protikomunista, kakršen si vedno bil in ostal zvest, do konca. Ko smo bojevali težke borbe s komunisti na Zamaški strani, sem za skalo držal brzostrelko, ter jo naperil na tvojo glavo, misleč da si eden od partizanov, tvoj krik — „Matičič-Savo“, me je v sekundi spomnil, da ste tam naši, in nisem sprožil. Veš kolikokrat sva se pogovarjala o tem, o vsem o naših prodanih bataljonih — o tvoji rešitvi! Dragi Polde, izpolnil si dolžnost moža — zasadil si drevo, zgradil dom, ustvaril družino in zapustil potomce in vanje vcepil tvoje veliko prepričanje — protikomunista. Zahvalim se ti za vse. Kolikokrat si pripeljal ljubljeni „Tabor“, prihajal k meni malo „v vas“, potožil o bolezni, ki te je trla več let, pripovedoval kako si bil vrnjen, kako si skočil iz vlaka, ki te je peljal v smrt. Govoril si mi o tvoji Faniki, o otrocih — o vsem mogočem. Pred 14 dnevi si bil še v zavetišču, kot v slovo! Ko si me peljal domov, si kot v slutnjo tvojega odhoda v Večnost rekel: „Veš, Savo>, slab sem, nekaj mi ni prav — dolgo ne ,bom.“ Odšel si — pripravljen —, stopil pred Vsemogočnega, in naše nepremagane, krivično pomorjene fante. Tam čakaš na nas, ki še nadaljujemo borbo proti rdeči nesreči, dokler nam je dano! „Kovač‘,‘, spremljaj nas od tam, kajti naša borba zato je sveta, dokler gruda ni oteta! Počivaj mirno v tuji zemjli, kateri ti je Lina pridala prgišče zemlje — dolenjske zemljice —, da Ti bo lažje. Žalosten sem — vsi mi, — pozabljen ne boš nikoli! Tvoj Savo f Joie Žnidaršič Jože Žnidaršič je umrl v petek 15. i januarja 1982 v Hillcrest bolnišnici, v predmestju Clevelanda, Ohio. Rojen je bil 1. januarja 1923 v vasi Ulaka pri Velikih Laščah na Dolenjskem. 'Ko se je pričela druga svetovna voj" na in so se začeli pojavljati komunisti, je bil Jože takoj pri Vaški straži v sosednji vasi Velika Slevica. Po italijanski kapitulaciji se je skrival v domačem ki'aju, dokler se ni ustanovila do" mobranska postojanka v Vel. Laščah. Kot domobranec je bil potem na postojanki Pijava gorica. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško. Ker so Angleži potrebovali mlade fante, se je Jože javil in šel z drugimi delat k Angležem. Tako se je rešil vrnitve iz Vetrinja. Ko so se Angleži selili v Italijo v mesto Verono, je šel z njimi. Tam so potem tudi zvedeli za slovensko begunsko taborišče. Leta 1946 so se Angleži vrnili v Anglijo, Jože pa je šel v taborišče Servigliano. Od tam je na starega leta dan 1947 odšel z drugimi v Argentino in sicer v Buenos Aires. Delal je z raznimi stroji. Poročil se je z gdč. Vero Lončar 15. avgusta 1948. Dom si je napravil v Ezeiza. Tam se jima je rodilo pet otrok. 9. junija 1961 je prišel v ZDA in sicer v Cleveland, kjer je živel v slovenski naselbini, Bonna Ave. Tukaj mu je družina še narasla, tako da je imel devet otrok, od katerih je zdaj pet poročenih. Avgusta 1975 pa se je preselil v veliki novi dom, ki ga je sam napravil v Chesterland, Ohio. Zaposlen je bil kot strojnik v tovarni Parker Hannifin Corp. Poleg tega je Pa opravljal še veliko cementnega dela, kadar ni bil v tovarni, da je tako Preživljal veliko družino. Bil ie zvest član Tabora; saj kaj drugega kot pravi protikomunistični borec ni mogel biti. Veliko let in tudi zdaj ob smrti je bil v odboru. Veliko je delal in kadar je bilo treba kaj pomagati, je bil takoj pripravljen priskočiti na pomoč. Bil je tudi član Slovenske pristave in tudi tam veliko delal in pomagal. Vsi ga bomo zelo pogrešali. 19. januarja je bil pogreb iz cerkve Sv. Vida; velik sprevod 40 avto" mobilov ga je spremljal na pokopališče Vernih duš. Ob odprtem grobu mu je spregovoril njegov prijatelj in soborec Milan Zajec. Jože, počivaj mimo v ameriški zemlji; v onstranstvu si se pridružil svojim prijateljem soborcem domobrancem. Ne bomo Te pozabili, saj si bii dober prijatelj in soborec. Ženi Veri/ sinovom, hčerkam ter njihovim drulžinam, kakor tudi sestrama v domovini in vsem sorodnikom iski-eno sožalje. Soborci Tabora UMRLI SO: Tone Urbančič 28. februarja 1982 v Buenos Aires — star DO let. Pokojni je bil doma iz Čateža — Zaplaza. Albin Magister st. je umrl v Buenos Airesu 6. aprila 1982 — star 82 let — doma iz Št. Vida nad Ljubljano. Danilo Havelka st., ki je umrl 9. aprila 1982 v mestu San Luis — Argentina — star 73 let in je bil doma iz Krškega. Polde Lah je umrl 27. aprila 1982 v San Martinu — Buenos Aires. Rodil se je v Mirni na Dolenjskem. Bil je prvoborec — član in odbornik DSPB Tabor v Argentini, ustanovni član Zavetišča dr. Gregorija Rožman in je bil (več let tudi odbornik te socialne ustanove. Pokojne bomo ohranili v dobrem spominu! Žalujočim naše sožalje! PREJELI S1RO THE SOUTH SLAV JOURNAL, Autumn 1981, Vol. 4, No. 3.-7 Chesterford Gardens, London NW3 7DD. — Editorial Board: N. Marče-tič MA, U. LLoring MA, Dr. L. Sire, M. Davis ALA, Z. Antič. — Contents: News Articles: Sir Cecil Parrott, Tutoring in Belgrade. Peter Radan, Re-vie\v Essay: The British, Mihailovič and Tito. Ljubo Sire. A Grand Tour of Europe (VI). Števen L. Burg, The Party and the Further Development of the Political Order (TI), Milivoj Sudjič, The Marshall Plan. — Letters to the Editor: Marion Sarafis, Elisabeth Barker, Peter Urbanc, A. A. Povhe, Frank Pomeranz. Boško R. Stanojlovič. — Documents: Dr. Krek’s interven" tion regarding the “White Guard”. ('Slovenski prevod iz angleščine prinaša TABOR na drugem mestu.) — Books Reviews: Slobodan Stankovič/ The End of Tito Era, by Nora Beloff. Vane Ivanovič and Aleksa Djilas (eds.), Demokratske Reforme; Vlada Vladisavljevič, Od Monarhije na Republiku, by 'Stephen Clissold. Dr. M. Heppell, The Ecclesiastical Career of Gregory Camblak, by John Burnip. David Carlton, Anthony Eden, a Biography/ by Elisabeth Barker. Dr. Fčanjo Tudjman, Nationalism in Contemporary Eu-ropč, by Aleksa Djilas. Edmand Pariš, Genocide in Satellite Croatia, by Stella Alexander. — Notes on Contributors. — Books and Periodični3 recei-ved. Naročbo močrid priporočabio! Od 16. 2. 1982. do 30. 4. 1982.: ZA ZAVETIŠČE v pesih: N. N., Hurlingham ........ 2.000 Marinšek Saša ............ 20.000 ,>Sloga“ — Ramos Mejia . 1.000.000 Jenko Janez ............... 76.000 IM'. Naap — Argentina .. . 3.000.000 Matevžič Janez....... 1.000.000 N. N., Miramar ........... 120.000 Slavič Franc ............. 100.000 Gričar Franc .............. 26.000 Dr. Est Jože........... 20.000 Steiner Mihaela .......... 20.000 Cestnik Jože .................... 76.000 Borštnik Maks .................. 250.000 Rev. škerbec Jože — cerkv. nab. 4. 4. 1982. v Zavetišču . 276.000 Dobiček prireditve v Zavetišču 4. 4. 1982........ 7.050.000 štant protikom. borcev na slov. dnevu 18. 4. 1982. . . . 1.540.000 Zbirka odb. Zav. 25. 4. 1982. 110.000 M sp. na pok. Romana Bat: Dimnik Dušan ............ 100.000 Dajfar — družina ........... 100.000 Tušar — družina ............ 100.000 ^ spomin na pok. sina in brata umrlega v USA: Tomazinov! .............. 140.000 M spomin na pok. Toneta Urbančič: Tome Valentin ........... 250.000 M spomin na pok. Jožeta Žnidaršič: Mustar Stane ............ 200.000 ^ sp. na p. Zinko Rupnik: Štefanič — družina .... 100.000 ^ spomin na pok. Ksenijo Kapnik Dr. Kociprovo: Štefanič — družina ... 100.000 TISKOVNI SKLAD Tabor v pesih: G. M., Argentina ........... 20.000 Frančišek Ignacij .......... 20.000 Dr. M. Fr. Argentina .... 20.000 Bečaj Vili ................. 20.000 Gričar Franc ............. 70.000 v dolarjih: DSPB Tabor, Toronto .. . 100 Zupančič Marija ................ 10 Zupančič Hinko .................. 8 Grum Jakob.............. 6 Kristanc Joseph ................ 16 Zupančič Polde( + A.rromšič) 26 Merc Rudy ....................... 5 Švigelj John .................... 6 Mencin Milan .................... 3 Kolarič Rudy .................... 3 Zajec Milan ................... 10 N. N., Cleveland ............... 18 Dolinar Milan ................... 8 Brkopec Ivan(+J.Žnidaršič) 10 Zupančič Hinko .................. 8 Zupančič Marija ................ 10 Primožič Ivanka ................. 3 Kolman Ludvik ................... 6 Kastelic Jože Altham ............ 2 Šuligoj Stane ................... 2 Dejak Lojze ..................... 7 Pepevnak Franc........... 9 Kuk Auguštin ................... 15 Tomšič Franc .................... 1 Koželj Martin ................... 5 Golobič Jože, Oshawa ............ 2 Klemenčič Stane, Trenton . 8 Medved Ivo, Batawa........ 3 INVALIDSKI SKLAD Tabor v dolarjih: Vovk Stane, Toronto....... 25 Tratnik Anton 12 Klemenčič Stane Trenton . 20 Krnc Janez 10 Trček Ivan 5 Slapničar Martin 8 Škerlj Franc 10 N. N 100 Medved Venceslav, Batawa 10 Žagar Miha 20 Medved Ivo 10 Vrečar Viktor 8 N. N 10 Kokelj Franc in Anica .... Vrhovnik V. M 58 23 ZA SPOMINSKI SKLAD Muhič Ciril 30 V dolarjih: Koželj Jože 8 U rbanc Peter, Toronto ... 50 Plantar Lojze 6 Cvelbar Jože, Florida . . . 222 Društvo Tabor, Toronto .. . 950 Žnidaršič Jože, Cleveland . 23 VSEBINA Kapetan Milan Kranj (Ivan Korošec) ................................... 82 Pričetki narodne borbe za samoohranitev (Fr. Gr.) .................... 88 Zvestoba do grofca ......................................... 86 Dr. Krekovo posredovanje za “Belo igardo” ............................ 90 Slovenska inteligenca — kje si? (Stane Pleško) ....................... 93 Poldetu L^hu-Kovaču ob odprtem grobu ........................ 101 Solidarnost človeštva (Ratko ŠuSteršič) ............................... 102 Naiši možje ......................................................... 104 Jože Javoršek — samotni jezdec (EPK) ........................ 106 'Naši mrtvi ........................................................... 110 Prejeli smo ........................................................... 112 Darovali so ............................................................ III Med str. 96 in 97 je vložena priloga )rTabora“: ..Slovenija, dežela moje radosti in bolečine*1, ki jo je napisal rev. Vladimir Kozina. TARIFA REDUCIDA Concttibn N° 113) FRANOUEO FASADO C*nc««Mn N* 1*1» Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 137.176