401
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
received: 2022-12-02                   DOI 10.19233/ASHS.2023.21
EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA 
PRETORSKI PALAČI V KOPRU
Andrej MEČULJ
Oljčna pot 63c, 6000 Koper, Slovenija
e-mail: andrej.meculj@gmail.com
IZVLEČEK
Članek celovito obravnava dva grška napisa v zgodovinskem mestnem jedru Kopra. Prvi napis je na grbu 
podestata in kapitana Vincenza Querinija na Fontiku, iz leta 1564, drugi je na napisni plošči posvečeni pode-
statu in kapitanu Nicolòju Grimaniju na Pretorski palači, iz leta 1603. Podan je slovenski prevod in podrobna 
razlaga kratkih epigrafskih besedil, izklesanih v grški pisavi, zaradi katere sta redka posebnost.
Ključne besede: Homer, Iliada, epigrafika, Koper, Vincenzo Querini, Nicolò Grimani
MONUMENTI EPIGRAFICI CON ISCRIZIONE OMERICA SUL FONTICO E SUL PALAZZO 
PRETORIO A CAPODISTRIA
SINTESI
L’articolo tratta in modo esauriente due iscrizioni greche presenti nel centro storico di Capodistria. La 
prima iscrizione è sullo stemma del podestà e capitano Vincenzo Querini sul Fontico, del 1564, la seconda 
è sulla lapide dedicata al podestà e capitano Nicolò Grimani sul Palazzo Pretorio, del 1603. Sono forniti 
una traduzione slovena e una spiegazione dettagliata dei brevi testi epigrafici scolpiti in greco, che li rende 
una rara particolarità.
Parole chiave: Omero, Iliade, epigrafia, Capodistria, Vincenzo Querini, Nicolò Grimani
402
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
UVOD
Raznovrstnih povezav Kopra in Koprčanov z izro-
čilom grške antike v beneški dobi, v času razcveta hu-
manizma, je veliko. Med najzanimivejšimi so Muziova 
pesnitev Egida, po kateri je koprski otok nastal iz egide 
ali ščita boginje Atene, napisna plošča pod kipom Pra-
vice na Pretorski palači,1 ki prav tako omenja Ateno in 
njen ščit, dialog Silen Girolama Vide (kjer je ponovno 
opisana tudi legenda o nastanku Kopra) in helenistična 
marmornata stela z reliefom vojščaka, ki je vzidana v 
palačo Elio (Degrassi, 1933, 31–33; Couilloud, 1974, 
178; Mečulj, 2020). Več koprskih učenjakov je poleg 
latinščine dobro poznalo grščino, kot so denimo Giu-
seppe Febeo, Giovanni Domenico Tarsia in Peter Pavel 
Vergerij starejši, ki je za cesarja Sigismunda iz grščine 
v latinščino prevedel Arijanovo poročilo o vojnah Ale-
ksandra Velikega (Stancovich, 1829, 58–59, 100–101). 
Znano je, da je knjižnica frančiškanskega samostana 
sv. Ane v Kopru hranila nekaj grških kodeksov. V tej 
zbirki so poleg psalterjev tudi antični teksti kot so 
Izokratovi govori Ad Demonicum, Ad Nicoclem in 
Batrahomiomahija ali Boj med žabami in mišmi – ep, 
ki parodira Iliado.2 Po številu koprskih učenjakov in 
akademij bi lahko sklepali, da je bilo nekdaj v Kopru 
starogrških zapisov še veliko več. Najpomembnejša 
povezava kulturnega izročila antične Grčije in Kopra 
je prvi integralen latinski prevod Homerjevih epov 
Iliade in Odiseje, ki ga je oskrbel Koprčan Andrea 
Divo leta 1537. Natisnjen je bil v Benetkah, vendar 
kratki odlomki iz homerske pesnitve še danes krasijo 
Koper. Dve stavbi v starem mestnem jedru Kopra imata 
vklesani zelo kratki homerski besedili, ampak ne v 
latinskem prevodu, temveč v izvirnem jeziku, v grški 
majuskuli.3 Grška napisa kljub svoji posebnosti še ni-
sta bila podrobneje raziskana.4 Loserjevi in Cherinijevi 
prepisi besedila na Pretorski palači so pomanjkljivi, 
prva beseda je bila izpuščena (Loser, 1851a, 143; Che-
rini & Grio, 2001, 80). V tem prispevku je raziskano 
natanko iz katere homerske pesnitve besedili izvirata.
NAPIS NA FONTIKU
Prvi primer z grškim tekstom je na pročelju 
Fontika, nekdanjega skladišča žita, zgrajenega 
leta 1392, čigar pritlični del je bil predelan leta 
1529. Fasado krasi veliko heraldičnega okrasja iz 
1 Prim. tudi Manzuoli (1611, 62); Naldini (1700, 8–9); Petronio (2001, 23); Cherini & Grio (2001, 91).
2 Prim. tudi Gollob (1903, 13–15); Ziliotto (1904, 126–129); Ziliotto (1905, 3–39); Bernardinello (1977, 260–273); Hriberšek (2021, 590).
3 Prim. tudi Loser (1851a, 143); Loser (1851b, 126); Caprin (1907, 122); Cherini & Grio (2001, 80, 127); Radossi & Žitko (2003, 
214, 351–352).
4 Stanje raziskav na področju srednjeveške in zgodnje novoveške epigrafike je na Slovenskem nasploh slabo in tako rekoč v povojih 
(prim. Pobežin, 2020a). To velja tudi za spomenike v Kopru, kjer celovite raziskave niso zadostno sistematične (prim. Cherini & 
Grio, 2001; Radossi & Žitko, 2003), primeri posameznih poglobljenih študij pa redki in osamljeni (prim. Pobežin, 2018; Pobežin, 
2020b; Pobežin, 2023; Mileusnić, 2021). 
5	 Οὐ	χρὴ	παννύχιον	εὕδειν	βουληφόρον	ἄνδρα	(ou khre pannykhion heudein boulephoron andra; Homer, Iliada 2. spev, verz 24, cf. 
Benner, 2001, 27).
različnih obdobij. Na timpanonu s šilastim lokom 
nad vhodom, je bila leta 1564 nameščena napisna 
plošča in nad njo grb podestata in kapitana Vin-
cenza Querinija (slika 1). V 1. polovici 20. stoletja 
sta bila plošča in grb prestavljena v zgornji desni 
del fasade pod zatrepom, s čimer je bila porušena 
simetrija razporeditve grbov. Grb (visok 40 cm in 
širok 30 cm) ima ščit s tremi osmerokrakimi zvez-
dami na zgornjem polju, na vrhnjem robu ščita 
je šlem s krono in akantovim listjem ob straneh. 
Na šlemu stoji žerjav, ki v desni nogi drži okrogel 
kamen, v kljunu pa ukrivljen trak z grškim verzom 
(Loser, 1851b, 126; Cherini & Grio, 2001, 127; 
Semi, 1975, 204, 345; Radossi & Žitko, 2003, 
351–352). Gre za znani homerski verz povezan 
s spanjem, ki je do prvih stoletij našega štetja že 
postal nekakšen pregovor (Montiglio, 2015, 202). 
Če ga natančneje definiramo, je citat prevzet iz 2. 
speva Iliade, 24. verz:
ΟΥ	ΧΡΗ	ΠΑΝΝΥΧΙΟΝ	ΕΥΔΕΙΝ	
ΒΟΥΛΗΦΟΡΟΝ	ΑΝΔΡΑ5
Grb je dobro ohranjen, le koničasti robovi so 
ponekod odlomljeni. Črke na traku imajo serife, 
prva črka omikron je votla, verz je natančno pov-
zet. Sovrètov slovenski prevod je: »Vso noč spati ne 
sme, kdor vsem je reditelj in vodja« (Homer, 1950, 
56). Verz deluje nekoliko vzet iz konteksta, saj se 
misel v celoti glasi:
Vso noč spati ne sme, kdor vsem je reditelj in vodja,
vojska mu dana je v skrb in druge prevažne naloge.
(Homer, Iliada, 2. spev, verz 24 in 25, 
prevedel A. Sovrè)
Vsebina teh stihov zato v originalnem kontekstu 
opozarja, da vodja, državnik, vojaški poveljnik ne 
bi smel lahkotno, brezskrbno prespati vse noči, 
temveč da bi moral biti vedno na preži (Sambucus, 
1569, 29; Visser, 2002, 280, op. št. 30). Ta prizor 
iz Iliade namreč opisuje, da je Zevs poslal sanje 
(poosebljene kot Ὄνειρος) kralju Agamemnonu 
z namenom, da bi ga preko teh zavedel in tako 
pomagal Trojancem. Poosebljene sanje ali Ὄνειρος	
(Walde, 2001, 19–31; Lipka, 2022, 42), se pojavijo 
pod krinko kot Nestor, ki Agamemnonu pravi, da 
403
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
ne sme spati celo noč. Taista poved se ponovi kot 
61. in 62. verz istega speva, ko jo izgovori Aga-
memnon. Izraz βουληφόρον	ἄνδρα, v imenovalniku 
βουληφόρος	 ἀνήρ, pomeni »mož bulevterija« ali 
»mož skupščine«, lahko bi se reklo tudi »mož 
svéta« ali »svétnik« (Haubold, 2000, 53). Sovrètov 
prevod je nekoliko drugačen, seveda zaradi metri-
ke in pesniškega jezika. Verz o spanju je citiran v 
Psevdo-Plutarhovem eseju De Homero, s konca 2. 
stol./3. stol. (Keaney & Lamberton, 1996, 269, št. 
178) in avtor razlaga, da je kralj tisti, ki bi moral 
prvi skrbeti za varnost vseh ljudi. V Querinijevem 
grbu je citat vsekakor mišljen kot vrlina, tako kot 
je značilno v heraldičnih besedilih ali motih, in 
izbrana je bila vrlina čuječnosti, budnosti ali pa-
zljivosti, lat. vigilantia. Heraldični motiv žerjava 
se imenuje »čuječi žerjav« (lat. grus vigilans), ki 
v eni nogi drži kamen, da bi ga takoj prebudil, ko 
mu pade, če zaspi. Zato simbolizira previdnost, 
budnost ali čuječnost (Fox-Davies, 1904, 179; 
Erffa, 1957, 286–308; Volpicella, 2008, 117). Po 
Homerju je vladar »pastir ljudstva« (Haubold, 2000, 
17–46). Tako je Querinijev moto skrbno izbran v 
skladu z motivom, ki služi kot šlemni okras, obe-
nem ustreza njegovi funkciji podestata. Alegorija 
čuječega žerjava je izjemno stara in homerski citat 
o pazljivosti v snu je bil razmeroma priljubljen. 
Že italijanski humanist Pierio Valeriano (Giovanni 
Pietro Bolzani Dalle Fosse (1477–1558)) v svoji 
študiji egipčanskih hieroglifov Hieroglyphica sive 
de sacris Aegyptiorum litteris commentarii, opisuje 
motiv čuječega žerjava (Valerianus, 1556, 128), 
izvorno iz Horapolonovega spisa Hieroglyphica iz 
5 stol. (Cory, 1840, 143). Ob prispodobi žerjava 
s kamnom Valeriano omenja še Aleksandra Veli-
kega kot čuječega vladarja. V istem obdobju je 
madžarski humanist János Zsámboky (1531–1584) 
v publikaciji Emblemata uporabil grški izvirnik 
tega citata za obrazložitev vrline pazljivosti ali 
čuječnosti in namesto žerjava je uporabljen samo 
motiv spečega Aleksandra (Sambucus, 1569, 29; 
Visser, 2005, 206–207, fig. 29), ki v roki drži 
kroglo nad bronasto posodo. Takšno tehniko pre-
prečevanja spanja naj bi si po Diogenu Laertskem 
izmislil Aristotel (Diogenes Laertius, 1692, 277) 
in izgleda, da je bila ta metoda v obdobju huma-
nizma združena z motivom čuječnosti v podobi 
spečega Aleksandra (Visser, 2002, 280). Ikonograf 
Cesare Ripa (1555–1622) v publikaciji Iconologia 
iz leta 1593, opisuje žerjava kot simbol čuječ-
nosti, ob katerem citira verz iz Visoke pesmi iz 
Stare zaveze: »ego dormio, et cor meum vigilat« 
(Ripa, 1593, 286). Iz renesančnega obdobja ob-
staja še en primer kombinacije čuječega žerjava 
in identičnega Homerjevega citata na Škotskem. 
V mestu Musselburgh je Alexander Seton, 1st Earl 
of Dunfermline (1555–1622), leta 1613 zgradil 
dvorec Pinkie House, ki ga je dal okrasiti s posli-
kavami, med katerimi je tudi emblem s čuječim 
žerjavom in Homerjevim verzom (Canmore, 
2000; Bath, 2003, 235). Razlikuje se le v tem, da 
ne gre za plemiški grb in da je žerjav upodobljen 
med spanjem, z glavo položeno navzdol, kar je 
neobičajno.
Pod Querinijevim grbom je podolgovata napisna 
plošča (visoka 12 cm in široka 60 cm) v latinščini, 
ki se navezuje na Querinijevo pravično ravnanje z 
vsebino mestne kašče:
OPT. PRAET. VINC. QVIRINO OCVLO IVSTITIAE
MAX. ANNONAE CVRAM HABENTI GRATA CI
VITAS HIC MERITO HOC INSIG. P. M D L X IIII.
Prevod: Odličnemu pretorju Vincenzu Queriniju, 
ki je z vso pravičnostjo in skrbnostjo skrbel za zaloge 
Slika 1: Grb Vincenza Querinija iz leta 1564 s citatom iz 
Homerjeve Iliade. Fontiko, Koper (Foto: Andrej Mečulj).
404
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
žita, je hvaležno mesto postavilo to zasluženo in lepo 
obeležje leta 1564.6
NAPIS NA PRETORSKI PALAČI
Drugi, nekoliko daljši in problematičen primer 
homerskega besedila je na pročelju Pretorske pa-
lače, ki je s številnimi grbi, napisnimi ploščami in 
doprsnimi kipi najbolj okrašena stavba v Kopru. V 
6 Iskreno se zahvaljujem dr. Gregorju Pobežinu za slovenski prevod latinskega napisa na Fontiku in za vse dragocene nasvete, ki 
mi jih je velikodušno podal na področju epigrafike.
pritličnem delu je ob oknih pet napisnih plošč ena-
kih velikosti (100 cm visoke in 70 cm široke), vse se 
delijo na večje zgornje in manjše spodnje napisno 
polje. Plošča z grškimi verzi je postavljena skrajno 
desno. Pod običajnim latinskim napisom, posveče-
nim podestatu in kapitanu Nicolòju Grimaniju iz 
leta 1603, je manjše napisno polje, v katerem je 
vklesan grški citat v treh vrsticah (Loser, 1851a, 
143; Cherini & Grio, 2001, 80; Radossi & Žitko, 
Slika 2: Spodnji del napisne plošče posvečene Nicolòju Grimaniju iz leta 1603, ki ima vklesan prirejen 
odlomek iz Homerjeve Iliade. Pretorska palača, Koper (Foto: Andrej Mečulj).
Slika 3: Prepis grškega napisa na Grimanijevi plošči.
405
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
2003, 214) in je prav tako iz Iliade (slika 2 in 3). 
Površina kamna je lisasta in rahlo preperela, zato se 
nekateri deli napisa slabo razločijo, vidni so sledovi 
rdeče barve in črke imajo serife.
Gre za prirejene verze št. 387 in 388, iz 22. speva 
Iliade. Sovrètov slovenski prevod (Homer, 1950, 422) 
se glasi: 
Patroklos, nanj ne pozabim, doklèr še bivam na zemlji
živ ob živih ljudeh in nosijo ljube nogé me!
(Homer, Iliada, 22. spev, verz 387 in 388, 
prevedel A. Sovrè)
Za razliko od prvega primera, je ta napis pre-
cej površno kopiran. Prvič, začetni del napisa je 
spremenjen. Namesto Patroklovega imena je na-
pisano ΣⲈΘⲈΝ	ΟΥΚ (Ο in Υ	sta izklesana v liga-
turi). Torej so želeli napisati »Tebe ne pozabim«, 
namesto »Patroklos, nanj ne pozabim«. Poleg 
tega, da so spremenili del verza, je tudi veliko 
napak. Pri besedi ΖΩΟΙΣΙΝ je bila uporabljena 
kot začetnica sigma, tako je napisano ΣΩΟΙΣΙΝ, 
v stavku »moja ljuba kolena« sta besedi ΜΟΙ in 
ΦΙΛΑ napisani brez presledka, kot da gre za eno 
besedo, tudi ΟΦΡ in ΑΝ sta brez presledka. Na-
mesto ΓΟΥΝΑΤ (Ο in Υ sta izklesana v ligaturi) 
je vklesano ΓΟΥΝΛΤ, kot da bi samo klesar in ne 
avtor napisa, spregledal vodoravno hasto pri alfi 
in tako črko spremenil v lambdo. Eta je bila v 
besedi ΟΡΩΡΕΙ	zamenjana z epsilonom, dodana 
je bila še jota, česar ni v izvirnem citatu. Beseda 
ΕΠΙΛΗΣΟΜΑΙ	 je zapisana z ligaturo predpone 
ΕΠΙ kot ΟΠΛΗΣΟΜΑΙ, pri čemer sta prva dva 
znaka povezana skupaj z ukrivljeno linijo (ta 
ligatura je značilna za tiskano grščino), na kateri 
so vidni ostanki rdeče barve (slika 4).
Problematične so tudi oblike črk. Pri besedah, 
ki imajo epsilon, ni uporabljena oglata verzija 
(Ε), ampak je okrogle oblike (Ⲉ), ki izvira iz kur-
zivne pisave in je takšen kot pri unciali. Oglati 
epsilon je bil uporabljen smo v besedi ΟΡΩΡΕΙ, 
kjer bi morala biti eta. Neobičajno je, da so v 
besedilu uporabili oglati in okrogli epsilon. 
Okrogle verzije črk epsilon in gama, ki izvirajo 
iz kurzive, so v 1. in 2. stol. lahko nadomestile 
majuskule (McLean, 2002, 41). Omikron v bese-
di ΓΟΥΝΛΤ ima zgoraj manjši krog, zaradi česar 
je videti kot osmica (slika 5), kar je nedvomno 
ligatura omikrona in ipsilona. Zelo verjetno je 
še v besedi ΟΥΚ omikron imel manjši krog na 
zgornjem delu, vendar je površina nad tem omi-
kronom veliko bolj zlizana (slika 4). 
Kljub izbiri monumentalne majuskule, kot je 
značilno za epigrafske napise, je ponekod zaradi 
ostankov rdeče barve še mogoče razločiti, da so 
nad črkami dodali celo diakritične znake, kar se 
Slika 4: Detajl Grimanijeve plošče iz leta 1603. Pretorska palača, Koper (Foto: Andrej Mečulj).
Slika 5: Detajl Grimanijeve plošče iz leta 1603. Pretorska palača, Koper (Foto: Andrej Mečulj).
406
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
uporablja samo pri minuskuli. Obe sigmi na začet-
ku prve in druge vrstice sta nekoliko večji od ostalih 
črk. Izvirno in pravilno zapisano besedilo v grščini 
se glasi tako:
Πάτροκλος· τοῦ δ᾽ οὐκ ἐπιλήσομαι, ὄφρ᾽ ἂν ἔγωγε 
ζωοῖσιν μετέω καί μοι φίλα γούνατ᾽ ὀρώρῃ·
(Homer, Iliada, 22. spev, verz 387 in 388, 
cf. Benner, 2001, 194)
Poglavitno vprašanje, ki se tukaj postavi je, kako je 
prišlo do vseh teh napak? Če je avtor napisa pravilno 
znal spremeniti začetni del verza, kjer je uporabil 
epsko obliko genitiva, je prav gotovo dobro poznal 
grščino in ni odgovoren za vse te spodrsljaje. Veliko 
večja je verjetnost, da se je zmotil izvajalec napisa, 
kar je pogosto že v antiki (McLean, 2002, 17). Jasno je, 
da je dober jezikoslovec najprej v minuskuli pravilno 
priredil citat in ga zapisal skupaj z vsemi diakritičnimi 
znamenji vred, nato pa je pri pretvorbi v majuskule 
prišlo do več anomalij. Če na kratko povzamemo:
1. Diakritična znamenja niso bila odstranjena pri 
pretvorbi v majuskulo
2. Sigmi na začetku prve in druge vrstice sta neko-
liko večji od drugih sigem
3. Nekatere črke so napačne (Λ namesto Α, Ε 
namesto Η in Σ namesto Ζ)
4. Besede, ki so napisane skupaj, t. j. brez presled-
ka (ΜΟΙΦΙΛΑ,	ΟΦΡΑΝ)
5. Uporaba ligatur, ki se praviloma ne uporabljajo 
v majuskuli (ligatura za predpono ΕΠΙ in ligatura 
črk ΟΥ, v besedi	ΓΟΥΝΛΤ in ΟΥΚ)
6. Raba oglatega epsilona (Ε) in okroglega epsi-
lona (Ⲉ)
7. Pri zadnji besedi je bila dodana jota (ΟΡΩΡΕΙ)
Mogoče je, da ni prav vseh napak zagrešil samo 
klesar, ampak še kdo drug, saj je v tem projektu bilo 
udeleženih več oseb, ki so odločale o besedilu plošče. 
Postopek nastanka spomenika je potekal v več fazah in 
morda so koga zadolžili za prepis v majuskule, ki ni 
bil dovolj vešč v grščini ali pa je bil preveč površen. 
Izdelava napisa je običajno imela tri faze: najprej je 
scriptor napisal besedilo v kurzivi ali minuskuli, nato je 
ordinator pretvoril besedilo v majuskule in ga skiciral, 
na koncu je sculptor besedilo izklesal (Susini, 1973, 
50). Reinach (1858, 323), Larfeld (1902, 506–512) in 
Mallon (1954a, 187–199; 1954b, 435–459) so napake 
na nekaterih antičnih napisih pripisali tistim, ki naj 
bi bili zadolženi za prepis v majuskule. Če se je res 
zmotil prepisovalec ali ordinator, ne moremo izključiti 
tudi možnosti, da je prejel nekoliko nečitljiv rokopis. 
Ob tem je nenavadno, da je toliko nepravilnosti nastalo 
na javnem spomeniku, na najpomembnejši mestni 
stavbi. Napake in površnosti so pogostejše pri zasebnih 
spomenikih.
Zato je v raziskavo koristno vključiti še tipografske 
primere tega citata v minuskulah, ki nam omogočajo 
vpogled v problematiko pretvorbe v majuskule. V 16. 
stol. je bila v Benetkah Iliada objavljena večkrat v iz-
virniku. Izdaja iz leta 1524 (Homerus, 1524, 345) ima 
uporabljeno obliko ligature omikrona in ipsilona, kjer 
ipsilon ni zapisan desno od omikrona, ampak na nje-
nem zgornjem robu: ȣ (slika 6). Kar enostavno pojasni, 
zakaj bi prepisovalec, ki je tekst pretvoril v majuskule, 
ligature pri izrazih	ΟΥΚ	in ΓΟΥΝΛΤ vklesal kot krog z 
manjšim krogom na zgornjem delu. 
Vendar Grimanijeva plošča ni edini primer takšne 
priredbe teh homerskih verzov. Enako prirejen citat iz 
Iliade (v minuskuli) je denimo napisal flamski humanist, 
filolog in začetnik neostoicizma, Justus Lipsius (Joest 
Lips (1547–1606)) že leta 1593, v pismu namenjenem 
nemškemu humanistu, filologu Valensu Acidaliju (Val-
tin Havekenthal (1567–1595)). Acidalius se je preselil v 
Italijo leta 1590, kjer je študiral v Bologni in leta 1593 
se je vrnil v Nemčijo. Lipsius je bil med letoma 1568 
in 1570 v Rimu zaposlen kot tajnik kardinala Antoina 
Perrenota de Granvelleja (1517–1586), kjer je med 
raziskovanjem po knjižnicah prevedel grška epigrama 
posvečena Homerju in Menandru na hermah, ki sta 
danes izgubljeni (Papy, 1993). Sporočilo Acidaliju je 
objavil v svojih epistolarjih leta 1601 in 1603 (Lipsius, 
1601, 22; Lipsius, 1603, 256). Njegovo pismo je bilo 
objavljeno še v zbirki pesmi Poematum Jani Lernuti, 
Jani Gulielmi, Valentis Acidali, Nova Editio, leta 1603 
(Lernutius et al., 1603). V Lipsijevi publikaciji je zapis 
zelo podoben koprski verziji na Grimanijevi plošči: 
uporabljena je sigma namesto zete v besedi Σωοῖσιν 
in v zadnji besedi ὀρώρει	 je epsilon namesto ete, na 
koncu je dodana jota: 
Slika 6: Homerus (1524, 245): Ομηρου Ιλιασ. Homeri Ilias, 22. spev, verz št. 387 in 388.
407
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
σέθεν οὐκ ἐπιλήσομαι, ὄφρ᾽ ἂν ἔγωγε
Σωοῖσιν μετέω, καί μοι φίλα γούνατ᾽ ὀρώρει
(Lipsius, 1601, 22)
Lahko izpostavimo še eno drobno, toda pomembno 
podobnost Lipsijeve objave z Grimanijevo ploščo. 
Poleg ligature za οὐ (ȣ) v besedah οὐκ	 in γούνατ᾽, je 
v besedi ἐπιλήσομαι uporabljena ligatura za predpono 
ἐπι (slika 7 in 8), kjer sta prva znaka povezana z ukri-
vljeno linijo – natanko tako kot na Grimanijevi plošči 
v majuskulah, kjer pa so izpustili joto. Tovrstni ligaturi 
sta značilni za tiskano grščino v 16. stol. (Sylburgio, 
1591, 41–42; Ingram, 1966, 384, 386).
Citat iz Homerjeve pesnitve seveda govori žalujoči 
junak Ahil ob smrti najdražjega prijatelja Patrokla, pre-
den se zaradi tega iz maščevanja odloči oskruniti Hek-
torjevo truplo (Lesser, 2022, 222). Ahil, čigar pogost 
vzdevek je ποδάρκης (Dunkle, 1997) slov. »hitronogi«, 
prisega, da ne bo nikoli pozabil Patrokla, dokler bo živ 
in dokler ga »nosijo nogé«. Bolj kot poklon, je spomin 
žalujočega na preminule v Iliadi nekakšno ohranjaje 
njihove prisotnosti in tako zanikanje smrti (Crotty, 
1994, 73–74). Verzi s stavkom καί	 μοι	 φίλα	 γούνατ᾽	
ὀρώρῃ, so formulaična oblika obljube ali zaobljube, ki 
je uporabljena večkrat (Clark, 1997, 123–124; Lesser, 
2022, 222, op. št. 21), denimo v Ahilovem odgovoru 
Foiniksu, v 9. spevu:
‘Φοῖνιξ ἄττα γεραιὲ διοτρεφὲς οὔ τί με ταύτης
χρεὼ τιμῆς: φρονέω δὲ τετιμῆσθαι Διὸς αἴσῃ,
ἥ μ᾽ ἕξει παρὰ νηυσὶ κορωνίσιν εἰς ὅ κ᾽ ἀϋτμὴ
ἐν στήθεσσι μένῃ καί μοι φίλα γούνατ᾽ ὀρώρῃ.
(Homer, Iliada, 9. spev, verz 607–610, 
cf. Benner, 2001, 109)
Foiniks moj, očka častiti, čemu mi taka odlika?
Mislim, da Zeusova volja že zdaj izkazala je čast mi,
ta mi ostane pri usločenih ladjah, doklèr mi v prsih 
bije življenja še dih in prožna so ljuba kolena.
(Homer, Iliada, 9. spev, verz 607–610, 
prevedel A. Sovrè (Homer, 1950, 192))
Acidalij v enem izmed svojih pisem Lipsiju omenja 
ravno te verze (kjer je uporabljena stigma ali ligatura 
črk σ in τ):	 ἐἰσοκ᾽	 ἀϋτμὴ	 ὀν	 ϛήθεσσι	 μένῃ	 καί	 μοι	 φίλα	
γούνατ᾽	 ὀρώρῃ	 (Acidalius, 1606, 153). V Lipsijevih in 
Acidalijevih korespondencah je citiranih še veliko več 
starogrških fraz. Nicolòju Grimaniju je s priredbo takih 
verzov bilo namenjeno dokaj čustveno in poetično po-
svetilo, postavili so ga v vlogo vojščaka, kar je na nek 
način kot koprski kapitan ali vrhovni vojaški poveljnik 
tudi bil. Ker je začetni del zapisan v 2. osebi in tako 
direktno nagovarja Grimanija, deluje še toliko bolj 
ganljivo. Namen tega teksta zato ni samo ohranjanje 
spomina nanj, temveč je hkrati glorifikacija, »heroi-
zacija« Grimanija v epskem slogu. Zadnje tri črke na 
napisni plošči so v latinski pisavi: H P L, kar je običajna 
kratica za HOC PUBLICO LOCO (»na tem javnem kra-
ju«), prisotna je na dveh sosednjih napisnih ploščah v 
pritličnem delu Pretorske palače. Na večjem zgornjem 
napisnem polju je v podobnem tonu vklesano posvetilo 
Nicolòju Grimaniju, ki je v celoti berljivo: 
NICOLAI GRIMANI 
PRÆTVRA PRÆFECT. Q. FVNCT.
IN OMNEIS ADMIRAND. ÆQVIT.
IVSTIT MVNIFICENT.
ACCVRATAM FRVMENTORVM
AC FRVG. PROVID. 
Slika 7: Lipsius (1601, 22): Iusti Lipsi Epistolarum Selectarum Centuria Singularis Ad Italos & Hispanos, quive in iis locis.
Slika 8: Lipsius (1603, 256): Iusti Lipsi Epistolarum Selectarum Centuriæ VIII.
408
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
CIVITAS DEBITA LAVDE 
ET AMOR. HOC PIGNOR
 CORDE SCVLPTTVM MARM.
PROSEQVITVR 
M D C III
Slovenski prevod: Nicolò Grimani, pretor in pre-
fekt, ki je bil v vsem delivec in vrl skrbnik pravičnosti 
in dobrote. Mesto mu z dolžno hvalo in ljubeznijo 
poplačuje dolg s tem obeležjem, izklesanim iz srca. 
Leta 1603 (prevedel G. Pobežin, cf. Pobežin 2020a).
Če Grimanijevo ploščo primerjamo s sosednjimi 
štirimi, ki so enake oblike in velikosti, imajo tri na 
spodnjem delu tudi grbe. Plošča skrajno levo, posve-
čena podestatu Francescu Cappellu leta 1596 (Cherini 
& Grio, 2001, 80; Radossi & Žitko, 2003, 116), ima 
na spodnjem polju kratek napis v latinščini s podobno 
vsebino kot Grimanijev napis v grščini – ohranjanje 
spomina nanj. Izraženo je zelo neposredno: DIGNVS 
AETERNA MEMORIA (»Vreden večnega spomina«). 
Posvetilni epigrafski napisi, izklesani v grški maju-
skuli na območju Beneške republike v 16. stoletju, niso 
nič neobičajnega. Če se našteje le nekaj primerov, spa-
dajo mednje denimo nagrobni spomenik zgodovinarja 
Marcantonija Coccia Sabellica iz leta 1506, ki ima ob 
zgornjem robu trak s citatom iz Evangelija po Janezu:	ΕΚ	
ΤΟΥ	ΘΑΝΑΤΟΥ	ΕΙΣ	ΤΟΝ	ΒΙΟΝ7 (»Iz smrti v življenje« 
(Jn 5, 24)), spomenik astrologa in zdravnika Tommasa 
Rangoneja na cerkvi San Zulian (sv. Julijana) v Benetkah 
iz leta 1554, ki ima trijezični napis v latinščini, grščini 
in hebrejščini (Zucchini, 1784, 370–371; Zorzi, 2012, 
107–137), ali pa nagrobni spomenik jurista Tiberija 
Decianija iz 1579–1583 v Padovi, z dvojezičnim (la-
tinskim in grškim) besedilom.8 Decianijev grški napis v 
majuskulah ima tudi diakritična znamenja. Večjezični 
napis (v latinščini, grščini, hebrejščini, italijanščini in 
španščini) je bil nekdaj na nagrobniku pesnika Teofila 
Folenga (1491–1544) v cerkvi Santa Croce (sv. Križa) 
v Campeseju.9 Eden izmed najstarejših znanih posve-
tilnih epigrafskih primerov uporabe grške majuskule 
v humanizmu je epitaf kardinala Bessariona iz leta 
1466 v Rimu (Forcella, 1873, 226, št. 565; Pontani, 
1992, 144; Centanni, 2019, 380). Grški citati niso bili 
namenjeni le posameznikom, ampak so jih uporabili 
tudi ob drugih priložnostih. Denimo v padovanski 
palači Liviano, nad vhodom dvorane Sala dei giganti 
– nekdanje knjižnice. Leta 1632 je bila tja postavljena 
plošča, ki ima nad latinskim napisom kratek grški 
stavek: Η	ΟΠΛΟΘΗΚΗ	ΤΗΣ	ΑΘΗΝΑΣ	(Lomeier, 1962, 
7 Muzej Correr, Benetke, inv. št. 37, Cl. XXV, cf. Lazari (1859, 267–268); Paoletti (1893a, 239); Paoletti (1893b, sl. 123); Chavasse (1988, 
455–461); Ceriana (2004, 290–293); Siracusano (2008, 428–429).
8 Spomenik je postavljen znotraj cerkve Basilica del Carmine (cf. Antonini, 1858, 10; BeWeB, 2012; Siracusano, 2013, 412).
9 Epitafe sta sestavila Niccolò da Salò in Colombano da Brescia (Wion, 1595, 464–467; Luzio, 1899, 61;  Pontani, 1992, 139–149).
16), slov. »Atenina orožarna«, kar se seveda navezuje 
na znanje ali modrost, ki jo hrani knjižnica. Vendar 
vsi našteti primeri ne citirajo Homerja ali katera druga 
starogrška besedila, kar je ključna razlika v primerjavi 
s koprskima napisoma. Glede napak pri zapisu, se 
lahko izpostavi še nekoliko starejšo beneško umetnino. 
Slika Križanje Giovannija Bellinija iz okoli 1455–1460 
ima podobne napake in nedoslednosti kot Grimanijev 
grški napis. Pri Jezusovem imenu ima titulus izpuščen 
ipsilon po omikronu,	Ἰησὀς	namesto Ἰησοῦς, prav tako 
je med grškimi majuskulami uporabljen okrogli epsilon 
(Lucco & Pontani, 1997, 111, 113, fig. 46). 
ZAKLJUČEK
Ne glede na kratek obseg in običajnostjo tovrstnih be-
neških napisov, sta obravnavana epigrafska spomenika s 
homerskim citatom, zapisana v izvirni grški obliki, velika 
redkost tako v Kopru, kot tudi širše gledano na istrskem 
polotoku in nasploh v slovenskem prostoru. Ne toliko 
zaradi grške pisave ali jezika, ampak predvsem zaradi 
vsebine citatov, ki so vzeti iz Homerjeve Iliade. Doka-
zujeta navezanost koprske izobražene elite na dediščino 
grške antike, h kateri so tudi sami prispevali k ohranitvi in 
razumevanju le-te, s prevodi starogrških besedil. Citati iz 
nekega razloga niso bili prevedeni v latinščino, ki je bila 
tedaj najpogostejši epigrafski in heraldični jezik, ampak 
so v grški majuskuli, ki se kot sorodna pisava po videzu 
ne razlikuje veliko od latinice. Zato grške besede ne 
izstopajo in se lepo skladajo z napisnimi ploščami v lati-
nici. Poleg tega je misel v originalnem jeziku boljša, saj se 
lahko prevodi med seboj razlikujejo, še posebej v poeziji. 
Oba primera izhajata iz Iliade, nastale v 8. stol. pr. n. št., 
starejši in krajši napis na Fontiku iz 2. polovice 16. stol. je 
povsem pravilen, mlajši in daljši napis na Pretorski palači 
iz zgodnjega 17. stol., pa je poln napak. Neobičajna je 
raba diakritičnih znakov in raba dveh oblik epsilona 
(oglate in okrogle oblike). Zaradi napak pri obliki črk, ki 
so gotovo nastale tekom pretvorbe napisa v majuskule, 
se ni posrečilo doseči povsem antičnega videza, kar je 
naročnik Grimanijevega spomenika verjetno želel nare-
diti. Na podlagi tega, da ima Lipsijev citat enake napake 
in enake ligature, je mogoče sklepati, da bi lahko ravno 
njegov zapis bil uporabljen za Grimanijev spomenik v 
Kopru. Epigrafske napise v grščini iz 16. in 17. stol. lahko 
najdemo v večjih mestih, kot so Benetke in Padova, zato 
koprska homerska napisa ponovno dokazujeta, da je bil 
Koper prestolnica kulture in ponovno upravičujeta njegov 
sloves »istrskih Aten«.
409
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
EPIGRAPHIC MONUMENTS WITH A HOMERIC INSCRIPTION ON THE FONTICO AND 
ON THE PRAETORIAN PALACE IN KOPER
Andrej MEČULJ
Oljčna pot 63c, 6000 Koper, Slovenia
e-mail: andrej.meculj@gmail.com
SUMMARY
This paper is the first comprehensive research of two epigraphic inscriptions carved in Homeric Greek 
in the historical city centre of Koper. The older inscription is carved on the coat of arms of the podestà 
and captain Vincenzo Querini on the Fontico, from 1564. His escutcheon was combined with the motif 
of the vigilant crane (which serves as a crest on top of the helm), that holds a scroll in its beak, on which 
is carved the popular Homeric quote about sleep (Iliad XXII.24). It was meant to describe the virtue of 
vigilance, that was considered a necessary characteristic for rulers. The quote was carved in monumental 
Greek majuscule letters, it has no mistakes and is well preserved. The second inscription is carved on 
the slab dedicated to the podestà and captain Nicolò Grimani on the Praetorian Palace in 1603. It is a 
modified quotation, which was also copied from Homer’s Iliad (XXII.387–388). The name of Patroclus, that 
is mentioned in the original text, was replaced with σέθεν, the epic form of the genitive. The Greek text 
on Grimani’s dedicatory slab has different types of errors. Some letters are incorrect (Λ instead of Α or Σ 
instead of Ζ), upsilon in the words ΓΟΥΝΛΤ and ΟΥΚ is carved as a ligature with omicron in the form of 
two circles. Diacritical signs were also carved, that are not used for majuscules. Furthermore, two forms the 
letter epsilon were employed, rectangular (Ε) and rounded (Ⲉ). Some mistakes could have been made by 
the stone carver and some by the transcriber, who prepared the text with majuscules. The Homeric verses 
on Grimani’s slab were modified in exactly the same way by Justus Lipsius in one of his letters to Valens 
Acidalius from 1593, that were published in 1601 and 1603. Since his modification of these verses has the 
same mistakes and ligatures (ligature for the suffix ἐπι and ȣ), it is possible to infer, that Lipsius’s quotation 
could have been used for the inscription dedicated to Grimani. Both of the Greek inscriptions in Koper 
are nothing unusual for the Venetian epigraphic monuments of this period. However, they are a very rare 
peculiarity in the region of the Istrian peninsula, especially because of their content and are thus, another 
testimony of the attachment of the educated elite of Koper to the cultural heritage of Ancient Greece.
Key words: Homer, Iliad, Epigraphy, Koper, Vincenzo Querini, Nicolò Grimani
410
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
VIRI IN LITERATURA
Acidalius, Valens (1606): Valentis Acidali Episto-
larum Centuria I. Hanoviæ, Typis Wechelianis, apud 
Claudium Marnium & Hæredis Ioannis Aubrii.
Antonini, Prospero (1858): Di Tiberio Deciano, 
celebre giureconsulto Udinese. Bassano, Tipografia 
Baseggio.
Bath, Michael (2003): Renaissance Decorative 
Painting in Scotland. Edinburgh, National Museums 
of Scotland Publishing.
Benner, Allen Rogers (2001): Selections from 
Homer’s Iliad: With an Introduction, Notes, a Short 
Homeric Grammar, and a Vocabulary. Norman, Uni-
versity of Oklahoma Press.
Bernardinello, Silvio (1977): Manoscritti e rari del 
Convento di Sant’Anna a Capodistria. Accademie e 
biblioteche d’Italia XLV, 4-5, 260–273
BeWeB, Beni Ecclesiastici in Web (2012): 
Bottega di Segala F. (1579–83), Lapide Deciani. 
https://www.beweb.chiesacattolica.it/benistorici/
bene/3181910/Bottega+di+Segala+F.+%281579-
-83%29%2C+Lapide+Deciani (zadnji dostop: 2023-
10-30).
Canmore (2000): National Record of the Historic 
Environment. Interior. Gallery, Plan, View of Painted 
Ceiling Above Bay Window at South End, SC), plan view 
of painted ceiling above bay window at south end, SC 
1143917. https://canmore.org.uk/collection/1143917 
(zadnji dostop: 2023-10-30).
Caprin, Giuseppe (1907): L’Istria nobilissima. 
Parte II. Trieste, Libreria F. H. Schimpff.
Centanni, Monica (2019): Bessarione e Gemisto 
Pletone: Lettere dall’esilio. V: Furlan, Francesco, Si-
emoneit, Gabriel & Hartmut Wulfram (ur.): Exil und 
Heimatferne in der Literatur des Humanismus von 
Petrarca bis zum Anfang des 16. Jahrhunderts/L’esilio 
e la lontananza della patria nella letteratura umanisti-
ca dal Petrarca all’inizio del Cinquecento (NeoLatina 
30). Tübingen, Narr Francke Attempto, 361–383.
Ceriana, Matteo (ur.) (2004): Il Camerino di 
alabastro. Antonio Lombardo e la scultura all’antica. 
Milano, Silvana.
Chavasse, Ruth (1988): Humanism Commemora-
ted: The Venetian Memorials to Benedetto Brugnolo 
and Marcantonio Sabellico. V: Denley, Peter & 
Caroline Elam (ur.): Florence and Italy: Renaissance 
Studies in Honor of Nicolai Rubinstein. London, 
Committee for Medieval Studies, Westfield College, 
455–461.
Cherini, Aldo & Paolo Grio (2001): Bassorilievi 
araldici ed epigrafi di Capodistria: dalle origini al 
1945. Trieste, Fameia Capodistriana.
Clark, Matthew (1997): Out of Line: Homeric 
Composition Beyond the Hexameter. Lanham – Bo-
ulder – New York – Oxford, Rowman & Littlefield 
Publishers.
Cory, Alexander Turner (1840): Hieroglyphics of 
Horapollo Nilous. London, William Pickering.
Couilloud, Marie-Thérèse (1974): Les monuments 
funéraires de Rhénée (Exploration Archéologique de 
Délos 30). Paris, Diffusion de Boccard.
Crotty, Kevin (1994): The Poetics of Supplication: 
Homer’s Iliad and Odyssey. Ithaca – London, Cornell 
University Press.
Degrassi, Attilio (1933): Abitati preistorici e roma-
ni nell’agro di Capodistria e il sito dell’antica Egida. 
Parenzo, Tip. G. Coana & Figli.
Diogenes Laertius (1692): Diogenes Laertii de 
vitis dogmatibus et apophthegmatibus clarorum phi-
losophorum libri X. Græce et Latine. Amstelædami, 
apud Henricum Wetstenium.
Dunkle, Roger (1997): Swift-Footed Achilles. The 
Classical World, 90, 4, 227–234. 
Erffa, Hans Martin von (1957): Grus vigilans. Bemer-
kungen zur Emblematik. Philobiblon, 1, 4, 286–308.
Forcella, Vincenzo (1873): Iscrizioni delle chiese 
e d’altri edificii di Roma dal secolo XI fino ai giorni 
nostri. Volume II. Roma, Tipografia Fratelli Bencini.
Fox-Davies, Arthur Charles (1904): The Art of 
Heraldry. An Encyclopedia of Armory.  London, T. C. 
& E. C. Jack.
Gollob, Eduard (1903): Verzeichnis der griechi-
schen Handschriften in Österreich außerhalb Wiens 
(Sitzungsberichte der Philosophisch-Historischen 
Classe der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 
CXLVI). Wien, Holzhausen.
Haubold, Johannes (2000): Homer’s People: Epic 
Poetry and Social Formation. Cambridge, Cambridge 
University Press.
Homer (1950): Iliada. Ljubljana, Državna založba 
Slovenije.
Homerus (1524): Ομηρου	 Ιλιασ. Homeri Ilias. 
Venetiis, In aedibus Aldi, et Andreae Asulani soceri.
Homerus (1537): Homeri poetarum omnium prin-
cipis Ilias, Andrea Divo Iustinopolitano interprete, 
ad verbum translata. Venetiis, Jacopo Borgofranco.
Hriberšek, Matej (2021): Batrahomiomahija na 
Slovenskem: kratek očrt. V: Pavlič, Darja (ur.): Slo-
venska poezija. Obdobja 40. Ljubljana, Znanstvena 
založba Filozofske fakultete, 589–596.
Ingram, William H. (1966): The Ligatures of Early 
Printed Greek. Roman and Byzantine Studies, 7, 4, 
371–389.
Keaney, J. J. & Robert Lamberton (ur.) (1996): 
[Plutarch], Essay on the Life and Poetry of Homer. 
Georgia, Scholars Press.
Larfeld, Wilhelm (1902): Handbuch der grie-
chischen Epigraphik. Zweiter Band: Die Attischen 
Inschriften II. Leipzig, Ο. R. Reisland.
Lazari, Vincenzo (1859): Notizia delle opere 
d’arte e d’antichità della raccolta Correr di Venezia 
scritta da Vincenzo Lazari. Venezia, Tipografia del 
commercio.
411
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Lernutius, Janus, Gulielmus, Janus & Valens Aci-
dalius (1603): Poematum Jani Lernuti, Jani Gulielmi, 
Valentis Acidali, Nova Editio. Lignici, Impensis Davi-
dis Alberti.
Lesser, H. Rachel (2022): Desire in the Iliad: The 
Force That Moves the Epic and Its Audience. Oxford, 
Oxford University Press.
Lipka, Michael (2022): Epiphanies and Dreams 
in Greek Polytheism: Textual Genres and ‘Reality’ 
from Homer to Heliodorus. Berlin, De Gruyter.
Lipsius, Justus (1601): Iusti Lipsi Epistolarum 
Selectarum Centuria Singularis Ad Italos & Hi-
spanos, quive in iis locis. Antverpiæ, ex Officina 
Plantiniana.
Lipsius, Justus (1603): Iusti Lipsi Epistolarum 
Selectarum Centuriæ VIII. E quibus tres pridem 
ad Belgas, Germanos, Gallos, Italos, Hispanos. 
Quarta, singularis ad Germanos & Gallos. Quinta, 
Miscellanea. Tres posteriores ad Belgas. Eiusdem 
Lipsij Epistolica Institutio. Avenione.
Lomeier, Johannes (1962): A Seventeenth-Century 
View of European Libraries Lomeier’s De Bibliothecis, 
Chapter X. Berkeley – Los Angeles, University of Ca-
lifornia Press.
Loser, Giovanni (1851a): Iscrizioni di Capodistria. 
L´Istria, 6, 1, 142–144.
Loser, Giovanni (1851b): Iscrizioni di Capodistria. 
L´Istria, 6, 29, 126–127.
Lucco, Mauro & Anna Pontani (1997): Greek 
Inscriptions on Two Venetian Renaissance Paintings. 
Journal of the Warburg and Courtauld Institutes, 60, 
1, 111–129.
Luzio, Alessandro (1899): Studi Folenghiani. Fi-
renze, G. C. Sansoni editore.
Mallon, Jean (1954a): Pierres fautives. Libyca: 
Archéologie-Épigraphie, 2, 187–203.
Mallon, Jean (1954b): Pierres fautives. Libyca: 
Archéologie-Épigraphie, 2, 435–459.
Manzuoli, Nicolo (1611): Nova descrittione della 
Provincia dell’Istria. Venetia, appresso Giorgio Biz-
zardo.
McLean, Bradley Hudson (2002): An Introduction 
to Greek Epigraphy of the Hellenistic and Roman 
Periods from Alexander the Great Down to the Reign 
of Constantine (323 B.C.–A.D. 337). Michigan, Uni-
versity of Michigan Press.
Mečulj, Andrej (2020): Helenistični nagrobni 
steli Decima Fulvija Doroteja v Kopru in Pole Orci-
vije v Mestnem muzeju starožitnosti »J. J. Winckel-
mann« v Trstu. Studia universitatis hereditati, 8, 1, 
79–95. 
Mileusnić, Zrinka (2021): Nuove conoscenze su-
gli inizi urbani della città tardoantica di Capodistria. 
Quaderni friulani di archeologia, 31, 55–60.
Montiglio, Silvia (2015): The Spell of Hypnos. 
Sleep and Sleeplessness in Ancient Greek Literature. 
London, I. B. Tauris.
Muzio, Girolamo (1913): L’Egida di Girolamo 
Muzio Giustinopolitano: ristampata a cura e con 
introduzione di Giovanni Quarantotto; aggiuntevi le 
annotazioni inedite su L’„Egida“ di Giuseppe Gravisi. 
Trieste, Tipografia L. Hermannstorfer.
Naldini, Paolo (1700): Corografia ecclesiastica 
o’ sia Descrittione della citta, e della diocesi di Gi-
ustinopoli, detto volgarmente Capo d’ Istria. Venezia, 
appresso Gierolamo Albrizzi.
Paoletti, Pietro (1893a): L’architettura e la scultura 
del Rinascimento in Venezia. Parte prima. Venezia, 
Ongania-Naya Editori.
Paoletti, Pietro (1893b): L’architettura e la scultura 
del Rinascimento in Venezia. Parte seconda. Venezia, 
Ongania-Naya Editori.
Papy, Jan (1993): Justus Lipsius as Translator 
of Greek Epigrams. Humanistica Lovaniensia, 42, 
274–284.
Petronio, Prospero (2001): Brani della parte prima 
delle Memorie sacre e profane dell’Istria. Capodistria, 
Società italiana di ricerca.
Pobežin, Gregor (2018): Nihil odiosius quam 
nomen Italorum: Vergerij mlajši med humanističnim 
univerzalizmom in nacionalizmom. Primerjalna knji-
ževnost, 41, 2, 99–115.
Pobežin, Gregor (2020a): Epigraphic corpus of 
Medieval and Early Modern inscriptions in Slove-
nia MEMIS 1.0. https://www.clarin.si/repository/
xmlui/handle/11356/1376 (zadnji dostop: 2023-
10-30).
Pobežin, Gregor (2020b): Napis Vergerijev v 
koprski stolnici: kratka zabeležka in rekonstrukcija 
napisnega polja. Studia universitatis hereditati, 8, 1, 
97–102.
Pobežin, Gregor (2023): Epigrafska dediščina na 
pročelju koprske Pretorske palače – stanje raziskav 
in nekaj predlaganih rešitev za nadaljnje delo. V: 
Pobežin, Gregor & Peter Štoka (ur.): Bibliotheca Iu-
stinopolitana, 11. Koper, Osrednja knjižnica Srečka 
Vilharja Koper, 15–42.
Pontani, Anna (1992): Le maiuscole greche an-
tiquarie di Giano Lascaris. Per la storia dell’alfabeto 
greco in Italia nel ’400. Scrittura e civiltà, 16, 
77–227.
Radossi, Giovanni & Salvator Žitko (2003): 
Monumenta Heraldica Iustinopolitana. Stemmi di 
rettori, di famiglie notabili, di vescovi e della città 
di Capodistria. Rovigno – Trieste, Centro di Ricerche 
Storiche.
Reinach, Salomon (1858): Traité d’épigraphie 
grecque. Paris, Ernest Leroux.
Ripa, Cesare (1593): Iconologia overo descritti-
one dell’imagini universali cavate dall’antichità et 
da altri luoghi. Roma, Heredi di Gio. Gigliotti. 
Sambucus, Johannes (1569): Emblemata et aliquot 
nummi antiqui operis. Antverpiæ, Ex officina Chri-
stophori Plantini.
412
ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3
Andrej MEČULJ: EPIGRAFSKA SPOMENIKA S HOMERSKIM NAPISOM NA FONTIKU IN NA PRETORSKI PALAČI V KOPRU, 401–412
Semi, Francesco (1975): Capris, Iustinopolis, Capo-
distria. La storia, la cultura e l’arte. Trieste, Lint.
Siracusano, Luca (2008): Tullio Lombardo, Epitaf-
fio di Marcantonio Coccio Sabellico, Venezia, Museo 
Correr. V: Bacchi, Andrea & Luciana Giacomelli (ur.): 
Rinascimento e Passione per l’antico: Andrea Riccio 
e il suo tempo. Trento, Provincia autonoma di Trento, 
428–429.
Siracusano, Luca (2013): Scultura a Padova: 
1540–1620 circa. Monumenti e ritratti. Volume 1. 
Testo. Tesi di Dottorato. Trento, Università degli Studi 
di Trento.
Stancovich, Pietro (1829): Biografia degli uomini 
distinti dell’Istria. Tomo secondo. Trieste, Presso Gio. 
Marenigh Tipografo.
Susini, Giancarlo (1973): The Roman Stonecutter: 
An Introduction to Latin Epigraphy. Oxford, Basil 
Blackwell.
Sylburgio, Friderico (1591): Alphabetum Græcum. 
Francofurti, apud Andreæ Wecheli.
Valerianus, Ioannes Pierius (1556): Hieroglyphica 
sive de sacris Aegyptiorum litteris commentarii. Basi-
leae, Palma Michael Isengrin.
Vida, Girolamo (1589): Il Sileno. Dialogo di 
Hieronimo Vida Iustinopolitano. Vicenza, appresso 
Giorgio Greco, ad instanza di Alciato de’ Alciati & 
Pietro Bertelli.
Visser, Arnoud (2002): The Uses of History in the 
Emblems of Joannes Sambucus (1531–1584). V: Enen-
kel, Karl, De Jong, Jan L. & Jeanine De Landtsheer 
(ur.): Recreating Ancient History. Episodes from the 
Greek and Roman Past in the Arts and Literature of the 
Early Modern Period. Leiden, Brill, 269–285.
Visser, Arnoud S. Q. (2005): Joannes Sambucus and 
the Learned Image: The Use of the Emblem in Late-Rena-
issance Humanism. Leiden – Boston, Brill.
Volpicella, Luigi (2008): Dizionario del linguaggio 
araldico italiano. Udine, P. Gaspari.
Walde, Christine (2001): Die Traumdarstellungen 
in der griechisch-römischen Dichtung. München – 
Leipzig, K. G. Saur.
Wion, Arnoldo (1595): Lignum vitae. Ornamentum 
& Decus Eccclesiæ, In Quinque Libros Divisum. Pars 
Prima. Venetiis, apud Georgium Angelerium.
Ziliotto, Baccio (1904): Codici Greci a Capodistria. 
Pagine istriane. Periodico scientifico letterario-artistico, 
2, 1, 126–129.
Ziliotto, Baccio (1905): Codici capodistriani con 
particolare riflesso a un codice della Batracomiomachia. 
Archeografo Triestino, 3, 2, 3–39.
Zorzi, Niccolò (2012): L’iscrizione trilingue di Tom-
maso Rangoni sulla facciata della chiesa di San Zulian a 
Venezia (1554). Quaderni per la storia dell’università di 
Padova, 45, 107–137.
Zucchini, Tommaso Arcangelo (1784): Nuova crona-
ca veneta, ossia descrizione di tutte le pubbliche archi-
tetture, sculture e pitture della Città di Venezia ed isole 
circonvicine divisa in sei sestieri. Sestier primo. Venezia, 
presso Pietro Valvasense a S. Gio. Novo.